Kot brezposelna socialna delavka, ki je zapustila nevladno organizacijo, ker se nisem strinjala in se ne strinjam, da se javni denar za izvajanje programov v romski skupnosti lahko namenja tudi za prenovo kopalnice predsednice društva, sem s culo na rami morala sprejeti javno službo. Moja glavna profesionalna misija je tako postala integracija prebivalk romske skupnosti na robu Ljubljane v naš sodobni družbeni sistem, nekje opisan tudi kot “neskončen prostor mrgolečih psihotičnih, narcisoidnih in izkoriščanih kastrirano-depolitiziranih posameznic”. Ta, za amorfno gmoto nedelujoč družbeni sistem – ki pa vendarle funkcionira, da podpira peščico multimiljarderk –, teoretičarke zadnja leta tlačijo v zrcalne termine “neoliberalizem” in “nekrokapitalizem”. V ta vladajoči sistem sem sama zelo dobro integrirana – v moj vsakodnevni ritual spada molitev, da se mi ne pokvari pralni stroj in dosledno unovčevanje kuponov za popust pri nakupu hrane, saj drugače ne bom imela za najemnino. Strateško se izogibam morebitnim nasilnim napadom mladostnikov, dobro integriranih v utečen patriarhat, in se ‘zdravim’ za posledicami osemnajstletnega življenja v poveličevani celici našega naroda.
Selitev iz geta
Prva stvar, ki so mi jo prebivalke tako imenovanega segregiranega romskega naselja povedale, je bila, da bi se rade čimprej preselile. “Kamorkoli, samo, da gremo stran.” Ok, logično, tudi jaz ne bi rada živela v baraki brez tekoče vode, elektrike in sanitarij, kamor vdirajo podgane. Tudi si ne predstavljam, da bi živela s približno 80 sorodniki v razdalji petdesetih metrov, ne da bi postala odvisna od persena ali od do zdaj meni neznanih vznikov sadizma. Mogoče me manj straši spanje s podganami kot misel, da bi polovico našega bloka zasedli moji sorodniki.
In ko Mira, mati štirih otrok, pokliče že osemindvajseti oglas za stanovanje na drugem koncu Slovenije in doživi zavrnitev, zavzdihne: “Boljše bi bilo, če bi se pisala Podgana. Ko povem svoj priimek, ni šans, da bi nam ljudje oddali stanovanje.”
Ok, menjava strategije, pokličemo Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, saj je družina na čakalni listi na prvem mestu za dodelitev nujne bivalne enote. Gospod nas prijazno pozdravi, da z veseljem namenijo bivalno enoto družini, a doda, da na spisku pri družini vidi opombo “naselje X”. To pomeni, da mora neka organizacija družini garantirati vsakodnevno podporo, sicer zaradi “slabih izkušenj” z “družino” najem nujne bivalne enote ni mogoč.
Ok, kaj zdaj? Nobena organizacija ne nudi takšne podpore romskim družinam … Tista nevladna organizacija, ki naj bi tovrstno podporo v Mestni občini Ljubljana izvajala, se rajši ukvarja s pridobivanjem podpisov za liste prisotnosti na evropskih projektih za dodatna sredstva in z zgoraj omenjeno prenovo kopalnice. Gospod pojasni, da so leta 2021 imeli “slabo izkušnjo” z Mirinimi sorodniki. In ker je z njimi v sorodu in ima celo enak stalni naslov, predpostavljajo, da tudi ona “ni sposobna samostojnega bivanja oziroma da narava bivanja v bivalni enoti zanjo ni primerna”.
“Saj razumem, da niso vsi Romi, mislim sorodniki, enaki, ampak žal zaradi internih pravilnikov nujne bivalne enote, na podlagi priimka in naslova, družini ne moremo oddati niti začasno.” Gospod nam zaželi srečo ter nas napoti nazaj na najemniški trg. Upam le, da bi čim manj podgan prišlo k njim v barako in da nobena ne bo ugriznila njihove dveletne hčerke.
Zgleda da bo treba iti na upravno enoto in spremeniti priimek v “Podgana”.
Na sestanku z Uradom za narodnosti, s predstavniki Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za delo, družino, enake možnosti in socialne zadeve prosimo za pomoč, da bi se vseh, okoli 20 družin lahko izselilo iz barak in konfliktnega naselja, ali da jim vsaj uredijo števce za vodo, elektriko, kanalizacijo, če že ni politične volje, da bi se lahko izselili iz barak, kot hočejo prebivalke. Funkcionarke povedo, da naselje ni evidentirano kot romsko naselje, saj avtohtonost romske skupnosti tam ni ugotovljena, torej občini za ureditev romskih naselij ne pripadajo dodatna sredstva, tako da imajo zvezane roke. Denar za ureditev infrastrukture bi morala občina zagotoviti iz sredstev za urejanje prostora, kot to počne za ostale, kar pa se jim ne splača.
Vsaj nek odziv s strani pristojnih institucij poskusimo izsiliti z opisovanjem barak, ki jih zalivajo poplave in napadajo podgane, v katerih spijo eno- in dve-letni otroci. Niti na to ne trznejo. Zdi se mi, da si mislijo, da so “romski otroci tega itak navajeni, in navajene so njihove mame in njihove babice in prababice, tako da ne ‘rabim delat drame’. Če želijo kanalizacijo in števce za elektriko, naj si to stanovalke, ki so obenem lastnice ozemlja, kar same uredijo. Naj pokažejo malo odgovornosti in samoiniciative, saj imajo roke in noge.“
Predstavnice ministrstva iz stranke Levica in lokalnega strokovnega sveta socialnovarstvenega zavoda si sicer ogledajo naselje in barake, v katerih živijo družine. S prebivalci pokadijo en čik in sklenejo, da so na Dolenjskem razmere dosti hujše. Sicer pa ministrstvo, prvič v 30 letih, res redno sestankuje na temo ‘romske problematike’ in pripravljajo sveženj novih zakonov. Funkcionarje najbolj zmoti nedelujoča greznica, ki se razliva v veliko lužo na dvorišča barak in v kateri čofotajo otroci in goske. A le toliko, da prosijo, da čik pokadimo nekaj metrov stran od greznice. Impetigo, predvsem otroška, bakterijska nalezljiva kožna bolezen, je vendarle ozdravljiva, torej ni razloga za nacionalni preplah, pač nekaj tednov otroci ne bodo šli v šolo, saj itak ne bo razlike. Ko se s funkcionarji dogovarjamo, da bi naredili posvet o ‘integrirancih’, ker se stvari “nikamor ne premaknejo”, se nihče ne strinja, da morajo biti ključni akterji posveta ‘inegriranci in integriranke’. Klasika, vse o Romih, brez Romov. Dialoga z Romi ni na spregled. Mi pa čestitajo, češ da sem zadnji sestanek, kamor sem povabila vse prebivalce, vodila zelo suvereno in spoštljivo, “da ni bilo nobenih izgredov”. Verjetno so na tistem sestanku naredili kak selfie, ki je že na prvi strani kakšne ‘diseminacije’ evropskega projekta za socialno izključene, ki s fotko poveličuje univerzalnost pravic v EU in navidezno politično vključenost ranljivih skupin.
Šola
Ok, gremo naprej z integracijo. Da se že od mladih nog integriramo, je potreben reden obisk vrtca in šole. Pri tem je ključna vzpostavitev navad, da bomo lahko služili na trgu dela, sicer izobraževanje nima smisla. Zjutraj je treba vstati, se umiti in najesti, da potem sedimo in se učimo na pamet. Naučimo se, da je nekdo v družbi naš nadrejeni, ki ga je treba ubogati, ko nas razvršča med pametne, neumne in problematične – te kategorije se potem delijo še glede na kulturni, socialni in bančni kapital družine. Včasih si šolski delavci in delavke poenostavijo sistem razvrščanja, saj so Rominje odpaden material za kapitalizem. “Lahko maš z njimi več problemov kot koristi.” Ponekod to rešujejo tako, da romske otroke vse skupaj zbašejo kar v eno skupino.
Ok, iz šole pridemo domov, da se odpočijemo od razvrščanja in pripravimo na nov dan dela. Otroci iz naselja morajo v času počitka še zakuriti ogenj, znositi vodo v lavor in poslušati, kako bodo sosedje s traktorji zgladili njihovo barako v prah. Vsaj nekaj dela opravijo, da si zaslužijo šolsko malico in kosilo. Tako pač je, kdor ne dela, naj ne je. Obiskovanje šole je za otroke iz naselja obvezno – v času ko imajo pouk. V času plavalnega tečaja pa na primer lahko ostanejo doma, saj se podplačane učiteljice ne morejo poleg vreščečih otrok na bazenu ukvarjati tudi s pritožbami staršev glede romskih sošolk, ki “da so umazane, njihove podančice pa bodo okužile celo Ljubljano”. Tudi na gledališke predstave in izlete romskim učenkam in učencem ni treba iti, saj “vemo, da s težavo pridete eno uro prej v šolo ali pa vam starši ne zmorejo pripraviti seznama stvari za izlet”. Učiteljice so zelo razumevajoče. Sprejele so dejstvo, da otroci iz naselja pač ne prihajajo prav redno v šolo. “Problem nastane takrat, ko pridejo v šolo vsi.“
V času jutranjega spremljanja do kombija, ki vozi v šolo, ene učenke jamrajo, da ne marajo voznika kombija – tako zares ne.
“Ma dej, itak me hočete nahecat, ker se vam ne da v šolo … ajde, ajde, gremo!”
Čez tri mesece me tovarišica iz lokalne šole obvesti, da so ji deklice zaupale, da jih je voznik kombija Mile več let spolno nadlegoval. Kazal jim je fotografije golih deklet in jim govoril, da jih bo oplodil. V spisih odkrijem že več let stare zapise, da deklice pripovedujejo, da nočejo v kombi zaradi Mileta. »Nihče jih ni poslušal.« Tovarišica iz šole zažene halo, nasilje prijavi policiji, voznika zamenjajo. Čez nekaj mesecev prosim policijo za poročilo o preiskavi – nobenega odziva.
Nato grem, prekurjena po pol leta dela v tej borbi za indoktrinacijo preko šolskega sistema, na dopust. Ko pridem z dopusta, Mile spet vozi kombi. Nov voznik je na bolniški, pa je dobrosrčni Mile vskočil in rešil prevoz romskih otrok v šolo.
Spet naredimo halo, spet oddamo prijavo na policijo. Čez pol leta – ponovi vajo. Na sestanku z lokalno policijsko postajo izpostavim tri primere, pri katerih niso delovali v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini, niso naredili zapisnika o prijavi nasilja in niso pomagali žrtvam. Ženskam na begu pred nasiljem pogostokrat nihče ne pomaga. Komentirajo le evidentiranje nasilja.
“Če želite, da ste obveščeni o vsem nasilju v družinah v romski skupnosti, je najboljše, da pridete kar ž’vet’ na policijo, pa dežurite na telefonu, al’ pa lahko vas zapremo v kiblo z stolistnim zvezkom pa boste lahko zapisali vse prijave, ki jih dobimo.”
Aha, ne delujejo po zakonu v primeru prijav iz romskega naselja, ker je prijav preveč, kar interpretirajo, da je večina prijav lažnih?!
Policija in sanje, kaj bomo, ko bomo veliki
Še smo na poti v šolo. Z 8-letno Pijo se pogovarjam, kaj bi rada postala, ko odraste. “Policistka, da bom priprla mamo, ker krade sosedove buče za kosilo, in me skrbi, da je ne bodo kmetje zaradi tega zažgali.” Uuu, super, šolska indoktrinacija za trg dela deluje. Naslednja generacija Romov in Rominj bo zapolnila zapore s svojimi starši. Super rešitev, ker kadra v zaporih tako kot tudi v domovih za starejše akutno primanjkuje, privatizacija in širitev ter nadgradnja zaporov pa je logičen naslednji korak vodstva države po tem, ko bodo policiji podelili še večja pooblastila. Vse, da se priklonijo civilnemu in medijskemu pritisku, da se zaustavi romski kriminal ter da se povišajo sredstva za orožje na 20 odstotkov proračuna. Princip dvojne rabe je kot nalašč, da se oprema, ki se razvija za etnično čiščenje v Palestini, lahko preizkusi tudi za etnično čiščenje na domačih tleh. Denar vendarle želimo zadržati doma, avtomobilska industrija peša, treba je vlagati v varnost in odpornost.
Nekaj dni po uboju v Novem Mestu pridem s kolesom v romsko naselje, ravno istočasno z dvema voziloma policistov in njihovim policijskim kombijem. Povejo, da so iz uprave in da so prišli po Janija. Hitro obvestimo Janija, ta se odmakne v gozd, dokler ne izve, za kaj gre. Policija pravi, da naj pokličemo Janija nazaj, drugače “bodo prišli s helikopterjem, zdaj ko imajo več pooblastil”. “Fak, helikopter, to mora biti neki resnega.” Janijeva žena pokliče odvetnika – zaenkrat mu še pripada brezplačna pravna pomoč –, da on pokliče na policijsko upravo in vpraša, za kaj gre. Res ne bi radi, da gre spet v zapor. Ko je bil tam prvič, je moral takoj po odpustu na urgenco, saj mu pred tem na Povšetovi zaradi gužve niso uspeli zagotoviti zdravstvene oskrbe za slinavko in sladkorno. Janijeva mama pravi, da se je komaj izvlekel. Zaradi bolezni je izgubila tri otroke, zato je vidno v obupu in besu, ko vidi robokope, da izgovarjajo Janijevo ime. Janijev odvetnik v dobri uri izve, da gre le za pričanje na sodišču. Janiju je bilo poslano vabilo na zaslišanje, ki pa ga ni prevzel na pošti. Ob štirih otrocih in nedavnem požaru v baraki, ima pomembnejše delo. Ne ve, da je zaradi tega v prekršku. Sodnica je odredila pripor, če ne pride na zaslišanje.
Teden dni po točki preloma na Dolenjskem, po vse večji normalizaciji prepričanja, da potrebujemo policijski nadzor in povečanje števila izrečenih kazni, prvošolarke in prvošolarji na šolskem kombiju na poti v šolo jočejo in si manejo rdeče oči od zaspanosti. Ines mi razloži, da celo noč niso spali. Včeraj zvečer je pridrvelo 10 policijskih kibl in 30 specialcev, opremljenih v robokope. Vdrli so v njihovo barako ravno, ko je umivala hčerko. Nič niso povedali, zakaj so prišli. “Menda so iskali enega našega.”
Specialci, zamaskirani, s puškami, kot da je vojno stanje. Lahko bi v miru prišli narediti preiskavo podnevi in nam povedali, zakaj so prišli. En mlad specialec je med racijo, ko je odpiral marico, zakričal: “Hajl Hitler.”
“Zakaj si se spomnu na Hitlerja? A ker je Hitler zaplinu Cigane? A bi rad, da bi imeli take zakone, kot jih je imel Hitler?“
“Uro in pol so prečesavali vsak delček našega dela naselja. Sosedi je specialec z lučko posvetil skozi okno, ko je oblačila hčerkico za spanje. Od strahu sta zakričali in nato slišali od zunaj: ‘Tiho bodi, kurba’. Še kure so čisto prestrašili, kaj šele otroke. A smo ljudje, al’ nismo? Predvčerajšnjem so me ustavili na cesti, kar tako, redna kontrola. ‘Mrš, da te ne vidm,’ so mi še rekli, preden so me spustili naprej. In pol me bodo na roditeljskem sestanku spraševali, zakaj so otroci v šoli znervirani.”
Halo, ginekologinja?
Strategija “zapori namesto doma za ostarele” je ena rešitev za romsko ‘problematiko’ starejše generacije. Druga je ta, da Romom in Rominjam v zdravstvenih domovih ne bi dvigovali telefonov. Itak nočejo k zdravniku in navajeni so umirati 20 let pred Slovenkami in Slovenci. Bomo mi, slovenski prebivalci vsaj profitirali pri dolgotrajni oskrbi in izdatkih za zdravstveno zavarovalnico, če smo že na minusu zaradi denarne pomoči, ki jo vleče “99 odstotkov romskega prebivalstva”. Navidezno vsem dostopna zdravstvena oskrba je za ljudi z najmanj družbene, ekonomske in politične moči v praksi omejena. Socialna nepravičnost je množični morilec. Lina pride k meni, da skupaj pokličeva njeno ginekologinjo, saj je večkrat poskušala, pa se ji ni nihče javil. Kličeva, nihče se ne javi. Brskam po netu. Piše, da je treba poklicati v času uradnih ur in da pokličejo nazaj v roku enega dneva. Ok. Poskušava s klici še približno dve uri, saj bi radi z ambulanto govorili danes, ker jo zelo boli. Ko uspeva dobiti medicinsko sestro, Lina pove, da ima že dva meseca zelen izcedek, kontracepcijski vložek se ji je morda zagnojil, ima tudi močne bolečine. Ambulantna sestra Linine osebne ginekologinje ji svetuje, naj gre na urgenco, saj da je ambulanta namenjena le za ginekološko preventivo. Še enkrat pobrskam po spletni strani ambulante. Piše, da v primeru bolečin v spodnjem delu trebuha, lahko dobiš termin v najhitrejšem možnem času, in da se to obravnava kot nujno. Pokličeva še enkrat, tokrat mi Lina pomoli telefon, naj govorim jaz, saj bo meni, javni uslužbenki in še Slovenki po vrhu, verjetno vendarle verjela. Povem, da Lino že dva meseca boli spodnji del trebuha in ima gnojni izcedek, zato prosi za pregled pri svoji ginekologinji.
“Naj gre na ginekološki oddelek urgence, ki dela 24/7, naša ginekološka ambulanta je za preventivo.”
Ok, ponižno se zahvaliva, Lina gre domov, noče, da greva v dežju na drugi konec Ljubljane na urgenco, saj ve, da bi na pregled čakali nekaj ur, doma pa ima pet otrok. Nikoli več ne obišče ginekologinje, tudi čez nekaj mesecev, ko doživi spontani splav. Ko odhaja, se spomnim, da sem pred enim mesecem zaradi bolečin poklicala ginekologinjo, ki me je še isti dan pregledala.
8-letni Mitja mi potoži, da ga ful srbi rit, saj ima polno krast. Ugibamo, da ima tako kot njegov stric, ki je trenutno v priporu na Povšetovi, morda garje. Kličem v najbližji zdravstveni dom in prosim za termin na pediatrični kliniki. Ponižno poslušam petminutni govor zaposlene o Romih: “Vse dobijo, imajo vse pravice, ampak nobenih obveznosti.“
Vem, da bom, če poskušam razložiti, da gre za dečka, ki živi v počitniški prikolici brez tekoče vode in sanitarij, a je pa tudi najbolj simpatičen otrok na svetu, tvegala, da ostaneva brez pregleda. Mitja, ko zjutraj ob 7h v prikolico prinesem nogometno žogo, ki sem mu jo obljubila, ker sva rešila pol Cicidoja, z vzmetnice na tleh zakliče, hvala, nato pa napol zaspi nazaj. Ponavadi pove, da ga itak tako srbi celo noč, da ne spi prav veliko, garij pa se doma ne znebijo, ker nimajo vode. Naloge delava kar na ulicah Ljubljane, ko čakava mamo, ki prostovoljno dela v lokalnem društvu, saj so ga zaradi “problematičnosti” izpisali iz prvega razreda osnovne šole. Kljub temu, da je to protizakonito in protiustavno, že več kot leto dni čaka, da bo lahko obiskoval prvi razred. Predstavnice zavoda za šolstvo predlagajo, da se mu predpiše kakšno “zdravilo”, da bo lažje sodeloval pri pouku. Hvala bogu, da ne vedo, da ima garje, sicer bi mu verjetno še za nekaj dodatnih let prepovedali vstop v šolo.
Skratka, integracija v slovensko šolstvo ali zdravstvo je enostavna kot pasulj.
Menda je ena od stvari, ki je nadvse pomembna pri integraciji Romov in Rominj – kar mi ob nedeljski goveji juhi svetuje tudi moj fotr –, kontracepcija. S sosedom na vasi sta že predebatirala in se strinjata z ukrepi vlade glede mladoletnih mamic, pa tudi o tem, katere dodatne ukrepe bi še uvedla.
Vlasta je s starši živela v šotoru. Niso mogli več živeti v sobici zraven vseh konfliktov, zato so se starši odločili, da so rajši v gozdu, kot da so del prerekanj, zmerjanj in groženj. Starši je niso vzpodbujali, da bi hodila v šolo, ker v tem niso videli smisla, zaposlitve ji s tem priimkom tako ali tako ne bo nihče ponudil. V šotoru pa tudi ravno ne moreš delati domačih nalog, ne da bi ti vlaga in plesen uničili zvezke. Plus, tudi če nimaš ravno petic v šoli, lahko začutiš, kako te nekateri učitelji ponižujejo in prezirajo tvojo družino in zato izgubiš vse veselje do obiskovanja šole. Vlasta si je zato pri štirinajstih na družabnem omrežju poiskala isto starega fanta Jasmina. Prosila me je za tabletke. Ker se mi je zdelo, da je ne starši, ne zavod, ne policija ne bodo ustavili, da sta z Jasminom par, sem ji obljubila, da ji poiščem ginekologinjo. Ko sem ji hotela reči, “ej, ne moreš bit’ pri 14 pri fantu, vrni se domov, se pravi v šotor”, sem se ugriznila v jezik. Vlasta si je sama uredila pobeg iz življenja v šotoru na minus petih stopinjah v Jasminovo družino, ki zanjo dobro skrbi. Na obiskih pri njih vidim, da jo imajo njegovi starši radi, sprejeli so jo za svojo, jaz pa jo hočem pošiljati nazaj v šotor? Vlastini družini ne morem ponuditi stanovanja. Vlasti pa ne morem zagotoviti bivanja v rejniški družini ali stanovanjski skupini, kar bi bila dolžna narediti glede na svoja pooblastila, ki mi jih je podelila država, da skrbim za varstvo koristi otrok, saj vse kaže, da starši ne zmorejo poskrbeti zanjo. A rejniških družin ni, sploh ne takih, ki bi vzeli k sebi romske otroke, za stanovanjske skupine pa so večletne čakalne vrste. Predvsem pa velja pravilo, da se romskih otrok ne odvzema, saj naj bi bila “drugačna” skrb za otroke del njihove kulture. V glavnem, iščem kontracepcijske tabletke. Kličem eno ginekologinjo. “Žal ne sprejemamo novih pacientov.” Kličem drugo. “Ja, sprejemamo, ampak žal, če imate manj kot 15 let, ste lahko samo samoplačnik.” Kličem tretjo, v Kočevje. “Ja, sprejemamo, lahko pridete, ampak zraven naj pride mama, termin bo čez en mesec.“
Hvala lepa, zelo nepraktično in prepozno. Vlasta pravi, da ni panike, bo pa mamica, če slučajno zanosi. Šele čez en mesec izvem, da lahko mladoletne deklice kadarkoli pridejo v Leonišče v UKC Ljubljana, kjer jim nemudoma nudijo kontracepcijsko svetovanje. Med klicanjem številnih ginekologinj, me ni nihče napotil tja, da bi se izognila birokratskemu labirintu. Sodelavka me vpraša, kako je kaj z Vlasto. Povem ji, da ima fanta. “Ja, tipično, vsem Rominjam pri trinajstih zavre kri, tudi če živijo v rejništvu, ne mor’š jih več ustavit’. To je v njih, ta romska kri, najboljš’, da bi vse dobile injekcije.“
Kraje in konflikti
Ok. Če se vrnemo nazaj k Pijini mami. “Ampak, jebela cesta, kradete buče in krompir, žlebove in verjetno še kaj večjega! Ni čudno, da sosedi s traktorji grozijo, da vas bodo vse po vrsti zažgali. Videla sem več prispevkov o pritoževanju, da kradete pridelke in hrano v trgovini. Kako pričakujete, da se boste razumeli s sokrajani?“
O tem pripovedujem kolegici iz bližnjega naselja, ki pri kmetih kupuje zelenjavo. Povedali so ji, da kmetje medijem poročajo o krajah Romov in Rominj, ne poročajo pa, kako jim je letos denimo “celo njivo krompirja izkopal in ukradel sosed, ki je njihova glavna konkurenca v zelenjadarstvu”. Kolegica mislim, da ne laže – je 100-odstotna Slovenka in profesorica na faksu.
Ko ponosna povem, da sem v Sparu ukradla kardamom za 7 evrov, me moji ‘integriranci’ okarajo, kaj da delam, budala, bom dobila kartoteko. V Tediju in Lidlu kradejo le redki posamezniki iz skupnosti, in še oni, ker so revni. Jaz imam vendarle plačo in sem ‘gadžo’. “Zakaj, budalo, kradem?!” Nato skupaj računamo, koliko damo za stroške. Moja plača je 1150 evrov neto, plus dodatek za malico in vozovnico, 800 evrov dam za stanovanje, ostalo za hrano, bencin, popravila avta, obroke plačila zobozdravstvenih storitev in tako dalje. Stanka dobi približno 600 evrov denarne socialne pomoči in 120 evrov otroškega dodatka. Kako ti ne uspe preživeti čez mesec, če nimaš najemnine, stroškov elektrike, komunale? “Nimam hladilnika – moram skoraj vsak dan v trgovino, ne morem kupiti velikih embalaž. Nimam elektrike, ampak imam agregat, ki pije vsaj 10 evrov bencina na dan. Nimam pralnega stroja, zato moram enkrat na teden v pralnico – za to gre 80 evrov minimalno. Pa prevoz, a misliš, da je zastonj, če me kdo pelje? Do prve avtobusne postaje pa je 5 kilometrov, kako naj tovorim 15 kil perila?“
Niko, oče 3 otrok, ostro obsoja kraje svojih sosedov. Pove, da se strinja tudi z ukrepi, da se zaseže premoženje neznanega izvora, tudi za manjše kraje, če se bo imela policija čas ukvarjati z njimi. Strinja se z mojo idejo, da zakon velja za vse, in da se potemtakem zaseže premoženje neznanega izvora tudi direktorjem in direktoricam podjetij in političarkam in politikom. “Če njih sekirajo za te male kraje, naj poračunajo tudi s tistimi, ki kradejo milijone.” Niko pove, da mu iz zlobe sosedi-sorodniki večkrat podtaknejo kakšno ukradeno kosilnico ali kaj podobnega, da bi policija to našla pri njemu in ga spet strpala v čuzo. Dela kot varnostnik v lokalnem Mercatorju, da tiste, ki bi želeli krasti, takoj odstrani.
“Kot otrok sem bil deležen veliko nasilja. Oče me je pred policaji mlatil, ker nisem hotel v šolo. Policija je očeta in brate pretepala kot za šalo. Pojma nisem imel zakaj škifi brata tepejo, ker se vozi z avtomobilom. Ker ni imel izpita, so ga tako premlatili, da ni bil sposoben služiti vojaškega roka in je še danes invalid. Da bi to komu prijavili, nam še na pamet ni padlo. Nismo niti sanjali, da bi iskali pravico, da bi nas pri tem kdo poslušal. Oče in bratje so se kar naprej tepli, zaradi kraj, alkohola, bede, nasilja s strani policajev, sosedov. Šole ob tej domači norišnici nisem dokončal. Delal sem napake, pristal v zaporu. Tudi tam sem jih marsikdaj pokasiru. Moti me nepravičnost. Strah me je lastne jeze. Vem, da imam tako močan udarec, da lahko z enim udarcem človeka ubijem. Rad bi delal, želim se odseliti in zaživeti normalno s svojimi hčerkicami. A kdo mi bo dal stanovanje v najem? Kdo me bo zaposlil s kartoteko?“
Niko je v času “sezone konfliktov”, kot pravijo prebivalci naselja vsakoletnemu obdobju, ko z vso resnostjo obračunavajo med sabo, večkrat zjutraj v joku prišel do mene. Ob tem sem pomislila na prepoznavanje reakcijskega nasilja med prebivalci revnih getov temnopoltih v ZDA kot obrambnega mehanizma in strategije preživetja, zaradi česar je njihov modus operandi nenehna preža in poskus obvarovanja lastnega telesa. Niko me je prosil, če se lahko kam preselijo. Rotil me je, naj pokličem policijo, da bo bolj prisotna v naselju, saj so mu sosedje grozili, da bodo zažgali njegove otroke. Kar naprej izzivajo in mečejo kamne. Policija pride, a reče, da ne morejo nič narediti. Ne vedo, komu naj verjamejo. Tudi nasprotna stran se pritožuje. “Najboljše, da se ‘sami zmenite’.”
Niko cele noči ne spi, cele noči ga napadajo in zmerjajo. Skrbi ga, da ne bo mogel ustaviti svoje jeze.
“Žal, Niko … nimam vas kam preseliti. Vaša partnerka lahko gre sama z otroki v varno hišo, pa še to v bistvu verjetno ne. Skoraj nobena varna hiša ne sprejema več Rominj, ker, sej veste: ne držijo se dnevnega reda, njihovi otroci pokakajo prostore, ker ne znajo uporabljati wc-jev, nekajkrat so tudi izdale skrivne lokacije svojim družinam … Žal, Niko … vem … nimate kam … samo ignorirajte sosede, saj bodo enkrat nehali z grožnjami, zmerjanjem, izzivanjem …“
Romsko prebivalstvo nimamo kam preseliti, zato ga bo treba integrirati v četrtno skupnost. Pojdimo torej na sladoled do najbližje trgovine, saj so počitnice in ne razumem, zakaj ves čas čepijo doma. “Zakaj se ne sprehodite do parka ali po ulicah?”
Pot do sladoleda
Tri punce, stare 8, 13 in 14, ter jaz se odpravimo na sprehod v park in v trgovino po sladoled.
Incident številka 1: dva gospoda, stara nekaj čez 50 let, doma pred delavnico šravfata svoj pošteno prislužen tovornjak, ko se mi šetamo mimo in deklice nekaj vreščijo, moška pa jih začneta nagovarjati in omenjati masažo. Starejši deklici, Dunja in Tina, odgovarjata nazaj. Gospoda sta dobro vedela, da gre za deklice iz romskega naselja in da je povsem sprejemljivo, da jih neprimerno spolno nagovarjata. Niti malo ju ni zmotilo, da bi spremljajoča 30-letnica (jaz) lahko kaj komplicirala.
Incident številka 2: 8-letna Sara začne, ko hodimo po cesti, gledati v eno od hiš. Zunaj, pred njo je stari ata, star dobrih 80 let, pošten penzionist, ki zaliva rože. Zasika, “Kaj buliš, piz** ti materna?” Sara potiho zajeclja, da so ji všeč rože, da so zelo, zelo lepe. Dunja in Tina se začneta razburjati, kaj jih po krivem obtožuje, stari prdec … Hitro jih pomirim in gremo naprej.
Incident številka 3: ko vstopimo v trgovino, slišim dve penzionistki, na videz stari dobrih 60 let, kako rečeta druga drugi: “Pazi, prim’ si torbico.” Dunja in Tina seveda začneta odgovarjati upokojenkama, da sploh niso nič rekle niti nič naredile, pa jih že obtožujeta.
Kupimo sladoled in se hitro poberemo domov. Zdaj štekam, zakaj ne hodijo radi na sprehod. Incidenti so bili presenečenje le zame, deklice so na take odzive bližnje okolice že popolnoma navajene.
Videti je, da je prav okolica romskega naselja tista, ki ne prenese prvega koraka k močno želeni integraciji.
Ok, potem je edina šansa integracija skozi zapore. Sicer ni poceni, pa spet na plečih davkoplačevalk in davkoplačevalcev … a to je edini način, da bo mir na sončni stran Alp. V zaporih bodo Rominje in Romi lahko uporabni za kapitalizem. Mogoče bi lahko od njih nekateri le imeli več koristi kot stroškov, če bi sledili ameriškemu vzoru, kjer zaporniki prisilno oziroma za nekaj centov na uro delajo za korporacije, kot so Ikea, McDonald’s, Coca-Cola, IBM.
Vesna me prosi, da obiščem njenega moža na Dobu. Dialog tam je sledeč:
»Dober dan, gospod Miha, kako gre?«
“Povejte mi, kako je hčerka? Ženo slišim vsak teden, a hčerko ne morem, preveč mi je težko, da bi jo slišal. A je možno, da napišem prošnjo direktorju Doba, da moram zaradi skrbi za hčerko domov, žena ‘ma sladkorno in epileptične napade…? Rad bi šel nazaj k družini.“
“Ja, žal, gospod Miha, smo vam povedali, da ni šans za pogojno. Obtoženi ste napada na uradno osebo, tukaj piše, da ste posedovali drogo, se vozili brez izpita za avto in potem še porinili policista, to ni kar tako,” interpretira kazensko zakonodajo socialna delavka zapora.
“A mi lahko poveste, kaj je z mojo prošnjo za delovno terapijo na vrtu? Zmešalo se mi bo, ker sem cel dan v sobi. Lepo vas prosim, če lahko delam.“
“Joj, Miha, glede na to, kar sem slišala, da bi šel tako rad ven, domov, nas skrbi, da ni varno, če ste zunaj, da vas ne bo zamikal pobeg. Žal bomo morali prošnjo za delo zunaj zavrniti.”
“Joj, gospa Katja, pa menda se vam gospod Miha ne smili? Sam si je kriv. Mora dobro premisliti, da ne bo več posegal v kriminal in bo šel končno delat, ko odsedi to kazen.”
*
Vidim, da sem le amaterka, tile zaposleni so povsem predani farsi, da ima prestajanje kazni nekakšen smisel. Ko v šoli, zdravstvenem domu in centru za socialno delo razmišljam na glas, da bom dala odpoved, vsi mislijo, da je tako zaradi “nevarnosti” Rominj in Romov.
Redki razumejo, da se mi meša od vse nepravičnosti, ki jo nihče ne prepoznava. Od rasizma, ki ga nihče ne sliši prihajati iz lastnih ust. Od obtoževanj ljudi, da so Romi revni in neizobraženi zaradi njihovih individualnih lastnosti in ne zaradi večgeneracijskih travm in večstoletnega strukturnega nasilja vsaj od časov Marije Terezije do danes.
In dost imam vsega skupaj tudi zaradi slabih delovnih pogojev. Ker cele noči ne spim od doživete groze, ko sem nemi opazovalec borbe za preživetje, neprestane borbe, da bi Rominje dokazale, da so običajni ljudje. Da bi dokazale, da niso “tisti tipični umazani, lažnivi, kradljivi, zadrogirani Romi … ampak so ene izmed tistih nekaj redkih ‘dobrih Romov’.”
A kaj se jaz pritožujem, da težko spim? Kako spijo vse Vlaste in Pije, ki skozi razbito okno prikolice med zvoki kapljic dežja, ki močijo šolsko torbo, poslušajo skrbi staršev o tem, ali se bodo krajani spet maščevali za kraje, in kako je staro mamo Danajo lokalni diler ‘navleku’ na heroin, pa da očeta ne bo iz zapora vsaj do januarja 2028. Kako spi Mitja z garjami, a se zjutraj zbudi takoj, ko zasliši škripanje mojega kolesa in mi reče, da si za Miklavža želi stanovanje, ker jih zebe?
Opre!
“Ma, daj, kaka nepravičnost, Katja, ne zagovarjaj jih in naj se ti ne smilijo. Neki odgovornosti pa morajo tud’ sami pokazati. Itak jim dajemo preveč udobja in pravic.“
Ok, prav ‘maš, ne bom vsega opravičevala.
“Tomaž, sori, ampak zakaj hudiča si na gobec tistega kmeta? Vzel bi krompir pa šel, no.”
“Lej, sej ga nisem hotu, nis’m hotu niti krompirja, ampak ne morem več poslušati, kako me nekdo zmerja z golaznijo, mojo mamo zmerja z narkomanko, mojega očeta z degenerirancem. Rajš’ grem sedet, kot da to poslušam še kar naprej.”
“Sori, Brane, ampak zakaj so unga župana tud’ na gobec? Saj, vem, bonbončki pa to, sam’ sej so vedli, da bo sranje. Kaj če bi se mu res kaj zgodilo?”
“Veš … Obsojam nasilje nad nič krivimi ljudmi, a včasih je sranje nujno. Včasih je treba kakega funkcionarja preprosto na gobec. To je edini način, ki smo ga vajeni, da nas slišijo.“
Opre Roma. Na noge ljudje. Morda je to točka preloma, da se ustavimo. Pri izvajanju prisilne integracije vseh odpadnih v skupnost, ki je sama močno ranjena in ki pravzaprav te integracije sploh ne prenese. Kaj če bi za začetek poslušali odpor neslišanih? Morda pa v njem najdemo nekaj, kar nas, iz vse manj udobnega spanca v novih mutacijah kapitalizma tudi za izginjajoči srednji razred, obudi h gradnji drugačne skupnosti.
**
Članek je v izvirniku objavljen na portalu Mešanec.
Login
