Osebna arheologija Roga

Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka.

Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje, telesni drži, šele nato po obleki in govorjenih jezikih sem prepoznavala arhetipe, izvirnike, plagiate, ponavljanje, ponavljanje s spremembo. Izurjeno oko je bilo nazadnje v delcu sekunde sposobno približno oceniti, komu se kam mudi, kdo je ali bo kmalu skupaj, ali se je sprl, ali »se ga bo s tem ali onim nocoj ubil«, ali gredo sodelavci, znanci ali prijatelji kam ali le h komu domov, morda v kafič in ali se kakemu posamezniku ali posameznici obeta dober večer. V vseh navedenih situacijah je k ljudem zaradi narave prostora, ki ga zasedajo – osebnega ali privatiziranega – težko pristopiti; in to ne le kot tujec, neznanec, temveč tudi kot sopotnik, someščan. Zato se jasno spomnim in nikoli ne bom pozabila, kako je moje oko v bežnem trenutku, v hipu zaznalo nekoga, ki je izstopal iz trume hitečih zaključenih družb in drvečih posameznikov. S Tromostovja je nekako pritavala silhueta moškega s temno kapuco in pivom v roki, ki se je v povsem drugačnem – zmernem – ritmu mimo vseh dokaj odločno pomikal proti temni uličici, nekam za spomenik. Vstala sem in mu – brez kančka dvoma – sledila tja, kamor je odhlačal. Hodil je in bil videti preprosto in sproščeno, kar je kazalo, da se giblje proti sproščenemu okolju. Deloval je zamišljeno, kar je dalo misliti, da ni namenjen na zmenek ali v glasno in razposajeno druščino, hkrati pa ni bil videti, kot da gre h komu domov, saj je imel v roki odprto pivo. Ura ni bila ravno pozna, a noč je že zajela mesto, in medtem ko so se lučke na trgu v ozadju še svetile, sva midva, oddaljena nekaj korakov, drug za drugim izginjala v temo nečesa, kar se je takrat zdelo kot neskončno dolga in ozka ulica. Nisem vedela, kam grem niti komu sledim, a to ni bilo pomembno, saj sem imela zanesljiv občutek, da bom nekaj odkrila, in res: po razmeroma dolgi hoji, kot se je zdelo takrat, je v nekem trenutku moj nevedni nočni vodič švignil za neka ozka vrata ob podolgovatem zidu in izginil v mrak. Takoj za njim sem brez pretiranega razmišljanja skozi vrata švignila še sama; prej se mi je tista ozka uličica zdela temna, za steno pa me je zajela ena sama črnina. Ni treba posebej poudarjati, da sem že takoj izgubila skrivnostnega mladeniča s kapuco in tako obstala na dvorišču med nekimi hiškami in ogromno, temno, na videz zapuščeno stavbo. Prijetno presenečena nad to mondeno, svetovljansko strukturo, ki vabi k raziskovanju svojih kotičkov, sem se odpravila – kakopak – raziskovat in šla skozi prva vrata, ki sem jih zagledala. V eni sobi je stalo kolo, v drugi je bil WC, v tretji je skupina moških srednjih let gledala nogomet in pila pivo. Prisedla sem k njim, vsi so me pogledali in razen kretnje proti paleti, češ da si lahko tudi jaz vzamem pivo, nihče ni rekel popolnoma nič. Ko pa je bilo tekme konec, kar je bilo kmalu po mojem prihodu, sem se zahvalila, pozdravila in šla naprej.

Na dvorišču sem slišala nekaj ljudi, ki so govorili špansko, in pod bledo mesečino zaznala, kako hitro korakajo nekam v zadnjo, najimpozantnejšo izmed stavb – pa sem jim nemudoma sledila. Šli smo skozi večja pločevinasta vrata, zatem po stopnicah na levo in za še ena, malo težja vrata, za katerimi se je pred menoj razprl pisan prostor s čudnimi in prikupnimi umetninami, neko folk-pank zvočno kuliso ter plešočimi ljudmi. Uživala sem. Plesala sem sama s seboj, a hkrati obkrožena z ljudmi, ki so uživali v istem zvoku in »vajbu«, vedoč, da na tem mestu, če tako želim, dejansko lahko te ljudi tudi spoznam. Nato sem še malo opazovala okolje in veselje ter na neki točki zadovoljna odšla z mislijo, da se ob prvi priložnosti spet vrnem. Tako je tudi bilo. Kot tiha udeleženka sem se vedno vračala in pogosto zahajala v staro tovarno, kjer sem opazovala dogajanje in se vedno znova ujela v misli, da je to pač ta svetovljanskost. Kako super je, da imaš v mestu prostor samote, družbe, spontanosti, enakosti, naključij; ki mu ni mar, da je umazan, v katerem ni treba, da je vse novo in drago – niti plačljivo ne; in kjer lahko vsak vadi in se uri v različnih veščinah, si premisli, sam nekaj zažene ter se srečuje s popotniki in sorodnimi dušami – po koordinatah in po etičnih ter političnih prepričanjih. Tu, v kompleksu stare tovarne, za tem dolgim zidom sem začutila srce kozmopolitskosti, odprtosti Ljubljane, in bolj ko je bilo ekscentrično ali novo, vznemirljivejše in bolj navdihujoče se mi je zdelo. Zanimivejši pa so bili tudi sama stavba in njena preteklost, njeno življenje in ljudje. Preprosto zato, ker si dober delež ljudi ni želel delavnic in moccachinov, temveč več pomenljivih, recimo temu presenečenj, nepričakovanih spinozističnih srečanj materije, ki se zvedavo obrača po planetu in išče svoj Angry Inch*. To je bil Rog.

Prvi del podlistka lahko preberete na tej povezavi.

Da pa bi ta Rog bolje razumeli, se vrnimo v čas njegove primarne izgube: leta 1994 je znamenita tovarna koles nehala proizvajati ropot in trušč, stroji in glasovi delavcev so utihnili. Izza tovarniških vrat se ni več zapeljalo nobeno kolo znamke Rog, kakršna so prinašala radost vsakomur v kolesju socialistične družbe – od mojstrov, ki so jih izdelovali, do ljudi, ki so imeli srečo, da so si ta kolesa lahko privoščili. A delavnice so se med tranzicijo zaprle, začeli pa so se stečaj, brezposelnost, (pre)kupčevanje, lizingi in špekulacije. A stavba je o(b)stala – velika in prazna, vkopana na zemljišču ob reki, okopana v rumeni svetlobi, kar nekaj poletij in jeseni, dremajoča v sivih zimskih nočeh kot slana rezina (post)socialistične trpežnosti, ki se neskončno ponavlja med prihajajočimi in odhajajočimi časi.

To je trajalo vse do tistega dne leta 2006, ko je skupina arhitektov, aktivistov in umetnikov odprla vrata, očistila prah in vrnila življenje v kraj, ki so ga oblasti in vsakokratni lastniki pustili propadati. Zapuščena tovarna Rog je postala Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) in je ponovno oživela v neko novo življenje. Na dvorišču stare tovarne so trčili svetovi političnih aktivistov, glasbenikov, pesnikov, cirkuških in drugih popotnikov z vseh vetrov. Rodila so se politična gibanja, ki so spremenila potek življenja marginaliziranih ljudi: Protirasistična fronta brez meja, samoorganizirani Izbrisani, ambulanta Zdravnikov za azilante, Gmajna, Nevidni delavci sveta, Ambasada Rog ter razne transnacionalne, politične, športne, delavske, migrantske in feministične skupine. AT Rog je ponujal nekaj, česar denar ne more kupiti in noben zakon ne more predpisati: material, ljudi, politiko od spodaj, potencial. Kot prostor je bil toliko nepredvidljiv, kot je bil predvidljiv, včasih tudi prazen, v drugih primerih pa razburljiv. Vsekakor je bil kakofoničen. Od večerij za lačne, zatočišča za razseljene do transnacionalnih obiskovalcev, neodvisnih razstav in brbotajoče, še kako konfliktne politične energije – AT Rog je dajal, je pa tudi jemal. Vzel je trud, leta življenja, zdravja, denarja in živcev. A kaj, ko je onkraj dajanja in jemanja nosil tiho vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti oziroma reducirati na materialne, merljive ali utilitaristične pogoje. AT Rog je bil prostor, ki je s časom postal veliko več kot le to – postal je ideja.

»Stara tovarna št. 72« je bila z vsem svojim žalostnim nasiljem in strupeno umazanijo predvsem prostor politike, torej skrbi in ustvarjalnosti, konfliktov in soočenj; a tudi prostor cele vrste »prvih« doživetij: prvih performansov, prvih bralnih krožkov in branj poezije, prvih ljubezni, prvih pretepov, prvih soočanj z marginalizacijo, prvih stikov z realnostjo življenja in smrti – in to v veliko širših razsežnostih, kot jih Ljubljana lahko ponudi svojim prebivalcem (Neljubljančanom, pa tudi Ljubljančanom). Tja je lahko povsem po naključju sredi noči prispela neka Francozinja, ki je spremenila okolje, ostala nekaj časa in nato odšla. Zatem Pakistanec. Zatem Afganistanec. Nato so se lahko spontano tam ustavili italijanski sindikalisti, prespali, pustili kaj za seboj … svet je prihajal v Slovenijo, brez denarja, projektov, papirjev in zapletov. Hodil je skozi Rog, in kdor je želel, se je lahko vanj vpel, njegove možnosti zunaj cone udobja so se povečale. Svet je prihajal v Rog in presenečal. Skratka, utopično mesto so v bistvu utopični ljudje, ki si/se dogajajo. To utopično pa ne obstaja  kot monolit, saj obstaja samo proces, ki melje in ustvarja. Gre za minevanje, v katero smo s svojim življenjem vpleteni tukaj in zdaj. Ta tukaj in zdaj je sedanjost, vsakokratna možnost misliti tisto, kar bi lahko bilo (dostopna stanovanja in dostojanstvo za vse) in kar je nekoč bilo (tramvaj), ne zna pa morda misliti samo sebe. Za to potrebuje distanco – pogled z roba. In distanca do neoliberalizirane Ljubljane je prihajala iz Roga, z roba Roga, ki je bil tudi sam na robu.

Mesto je zgrajeno iz odnosov med svojimi prostorskimi merami in dogodki znotraj njih.

Zvok rešilnega avtomobila. Številni pogledi, ki sledijo vsaki leteči, padajoči in razdrobljeni opeki. V zrak frčijo knjige, mačke, tudi rože, ki sem jih jeseni presadila. Spet bagri, spet Dolinšek in nezaščiteni delavci, ki z golimi rokami mečejo azbestno streho na tla. Prah leti na vse strani.

Hkrati, ko so mestne oblasti rušile en zid, so postavile druge nevidne zidove in ograje. Ta zdaj sterilna in odmevajoča stavba niti v devetdesetih letih ali med krizo na svojih tleh ni imela tako avtoritarnih ljudi kot tistega januarja, ko je že drugič postala predmet izgube. Uničujočih potresov ni doživela, samo rušitev. Travma je zato v primeru Roga drugačna – je travma privilegija in pohlepa. Nekako tako kot številne druge tovarne je bil tudi Rog zapuščen kot tovarna, ki je ljudem dajala delo, od takrat pa je bila večina skupnih, občinskih in javnih prostorov v mestu požrta v debelo mošnjo zasebne lastnine. Ta neusmiljeni cunami privatizacije in njegovo najnovejše valovanje sta opustošila AT Rog. Njegova lastnica – občina – je v postopku delovala kot nevidna lutkarica, ki se je malo poigrala s svojimi marionetami, in kot prave lutke, te uniforme niso spregovorile. Niso imele volje za poslušanje niti za razmišljanje. Imele so pač službo. Niso imele sodne odredbe za rušenje. So pa služile. Prav tako niso imele sodne odredbe za razselitev. Po izselitvi ljudi so se s predmeti poslužile.

Rušenje in ruinacija sta sicer procesa, ki označujeta prelom starega z novim. Raziskovalka, aktivistka in pisateljica Emina Bužinkić iz Transbalkanske solidarnosti** je dan po evikciji AT Rog objavila zapis iz svojega dnevnika Življenje po potresu …, nanašajoč se na potres, ki je dodobra pretresel in uničil Petrinjo. Pisala je o življenju kot delu rekonstrukcije. Čeprav dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah v torek, 19. januarja 2021, ni pretresel zemlje, kot je to storil uničujoči potres v Petrinji, bi ga lahko šteli za poskus pretresanja temeljev solidarnosti in skrbi, grajene in utrjevane več kot 15 let. Iz ruševin v prah – oblasti so poskusile nekaj pokopati, a niso vedele, da gre za seme. Čas se v resnici ni ustavil. Pravzaprav se je razširil v nedoločno prihodnost, ki bo živela, dokler bo živela sama ideja. Ideje ne moreš porušiti z nekaj stroji, ne z mačetami, bodečo žico ali pestmi. Ni je mogoče pokopati, zapreti, izbrisati ali uničiti. In kakopak – nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel. Pred prostori alternativne političnosti v Ljubljani se je znašel izziv rekonstrukcije – ponovne konsolidacije in obnove. V odgovor tistim, ki z Metelkovo v mislih trdijo, da »alternativne prostore že imamo«: ti prostori so že zdavnaj kurirani in spakirani v turistično izkaznico pravljičnega najlepšega mesta. Enačiti ali zamešati možnosti z alternativo pa je tudi rahlo smešno – alternativa je izbira med enim ali drugim, kot taka je zgolj iluzija svobode. Možnost  pa ni alternativa. Je neuhojena pot. Možnosti je lahko neskončno. Najdemo jih v prazninah, tišinah, zamujenem ritmu, fragmentih, mimikah. Naključnih srečanjih. Možnost je lahko napaka, glitch, guba v času in prostoru, lahko je en Rog in v njem vse tri, pet ali še več bodočih generacij aktivistov. In ne Janković ne katerikoli drug župan, ne svetnik ne bager takega mesta ne morejo zgraditi. To mesto ne more biti Acropolis in ne Necropolis. Je luknja v pločniku. Je mesto Obljuba.

To neopisljivo domačnost sem doživela pri naključnih srečanjih v Rogu. In to neponovljivo sproščenost je najti ravno v tem, ko na sončen dan spontano zakorakaš v Rog in greš iskat Gala ali kavo, ker je to včasih isto. In nič ni treba, da se zgodi. To je bila ta lepota Roga: da človeku nič ni bilo treba, lahko pa je vse.

Da je bil edini plac, kamor je lahko prišel migrant iz Juge ali iz kake druge tuge in na enem kupu dobil žive odnose, srečanja, žive ljudi, ki delujejo za skupni interes in s srcem, nikakor ne za lasten žep, kajti vsakič, ko je kdo to poskušal, se je vedno slabo končalo. Skratka, opciji, »ali si bogat ali pa reven«, ter pričakovani izbiri, da bomo vsi bogati (ali revni), so rogovci dodali novo možnost: da bi bilo življenje čim bolj brezplačno. Mimoidoči so tam lahko brezplačno počeli vse žive stvari. Ali pa nič. Lahko so se urili in postali tudi socialni delavci, aktivisti, glasbeniki, popravljavci koles. Ali pa nič od tega. So se pa naučili reševati konflikte in pridobili življenjsko znanje, recimo temu modrost. Bolje jim je bilo v Rogu, kot če bi to delili pri kakšnem vodenem krožku ali na delavnici ali tečaju. Zakaj? Ker gre za spontanost realne življenjske vsakdanjosti in ne za vrtiček  –  konjiček, obšolsko dejavnost ali »projekt« za CV. In ta mimoidoči migrant, tako kot tudi študent, brezposelni, dijak ali kdorkoli, ki bi si to zaželel, si je lahko izbral eno ali več možnosti za drugačno ali povsem novo življenje . V tej tovarni si je vsako možnost lahko izbral sam in jo brez težav svobodno opustil ali spremenil v kaj drugega. Predvsem pa je naletel na naključja, ki jih ni mogel predvideti, niti pričakovati, in ravno ta so pripeljala najširša obzorja v našo slovensko vas.

In kaj imamo zdaj?

Do zdaj je bilo veliko povedanega. Ure in ure gradiva so v arhivih. In veliko velikih in malih imen je povedalo marsikaj o Rogu. V glavnem je bil prostor nasprotovanja logiki, s katero opredeljujemo svoj že tako kratek čas na Zemlji skozi prizmo tekmovanj, nagrad, predmetov, ki si jih lastimo, aplavzov ali ničel na računih. To je ista logika, ki človeška življenja spreminja v številke in statistiko, znotraj katere pomenijo bolj malo. Slovenija ima sicer srečo, da je v njej življenje nekoliko več vredno kot drugje, kjer človeka umorijo za deset dolarjev, a surovejše okolje ko proizvajamo, laže se ta vrednost življenja spremeni. Število in načini umorov ter napadov zoper telo in dostojanstvo na starejše in vse mlajše ljudi kažejo, da se je to zmanjševanje vrednosti že začelo. Pri takšnem napredku je pričakovati, da bo življenje vse manj vredno, razen življenja tistih, ki so pri vrhu ali koritu, ali tistih, ki vestno plezajo v to smer. In žal premnogi marljivi, vestni in naivni delavci vsak dan dokazujejo bogu in svetu, da so vredni svojega življenja. A še najmanj smisla ima lastno vrednost življenja na tem planetu dokazovati na popolnoma napačne načine, pod napačnimi predpostavkami in popolnoma napačnim ljudem. In res, če vprašate številne ljudi, ki ne sodijo v kasto, ki z lahkoto služi denar z nagonskim množičnim butičnim turizmom, bodo rekli: občina bi morala vzdrževati AT Rog in ga pustiti odprtega za generacije ljudi, ki naj bi prihajale in odhajale. Umetniki bodo rekli: potrebujemo bela platna in prazne hangarje. Aktivisti bodo rekli: potrebujemo komunizem in refleksijo. Utrujeni bodo rekli: potrebujemo počitek. Starejši bodo povedali: potrebujemo druženje z mladimi generacijami, ne pa odrinjenost na rob in v pozabo. Mladi bodo rekli: ne potrebujemo starih, potrebujemo prostor, ki je prost, za brezplačno druženje, poskušanje, neuspeh in nove poskuse. A pustimo zdaj vse to. Pričakovati je, da se bo mestnim oblastem zgodilo isto, kot se je zgodilo tudi rogovcem. Prišel bo čas za neke nove ideje in ljudi. Vedno znova je tako: ljudje si zamišljamo nekaj »genialnega« ali mogočnega in se ukvarjamo s tem, a vendarle … še preden končamo, se okoliščine tako spremenijo, da rezultat dela nikakor ne bo tisto, kar smo želeli ustvariti. Najlepša mesta tako postanejo grda, fiktivna bitja, žalostne tavajoče pošasti, emblemi distopije. Morda si želijo »novega« centra Rog, a dobijo fino kurirano čistunstvo. Avtonomni Rog pa bo kot ideja obstal, čeprav bo tudi njegovo ime zelo kmalu, z novimi generacijami, pozabljeno. A v zgodovini se mu bo pripisalo nekaj čudovitega: v nasprotju z novimi in obnovljenimi stavbami, v katerih odmeva, se je v AT Rog izmenjalo kar nekaj »umazanih« generacij in vsaka se je borila zanj. Kdo pa se bo boril za sterilni prostor predragih tortic?

Za konec sledi preprosta avtoetnografija neštetih noči, popoldnevov, ranih zor in brezčasnih trenutkov, preživetih v kromiranih in azbestnih kotičkih stare tovarne. Takšna mesta in trenutki so še vedno zaznavni samo v fragmentih, so skoraj nevidni – in jaz z njimi.

… Neko (no)č sem videl neko takšno »mesto v mestu«. Tovarna sredi hipertovarne. Porušili sta jo vreča denarja in pohlep brez obljube. A pod z bagrom razrahljano plast zemlje je odteklo vse tisto, kar pomeni nekaj več: gejzir perspektiv, ki je prijateljstva nesel vse tja do Savca.

… Nekoč sem slišala za neko mesto, kjer so meščani ljudje z vsega sveta. Nihče ni govoril jezika drugega. In ti meščani so se o skupnem dogovarjali, kot se piše glasba. Nekega deževnega popoldneva sem to tudi našla: slišala sem dvajset violin, kako se uglašujejo. Začele so s škripanjem, potem so se nekaj časa spogledovale, poigravale so se druga z drugo, dokler niso z rahlimi premiki pristale pri skupnem tonu. Zjokala sem se. Prvič sem videla, kako se rojeva glasba, soglasje, sozvočje.

… Nekoč sem zaslutil mesto, ki je lebdelo v zraku. Ljudje so samo prihajali in odhajali. Lepo je bilo gledati, kako je v najbolj tranzitnem medmejnem prostoru vsem nam skupno to, da smo popotniki. Vse, kar lahko, je le to, da si zaželiš srečno pot.

… Nekoč sem sledila glagolici in prišla do mesta, ki je sijalo pod soncem, na betonu, s senco nekih vrb ali brez, pa še ena češnja je bila. Morda je bilo to najmanjše mesto na svetu. Mesto besed, dreves in drznih dvestotih prebivalcev.

Bila sem tudi v mestu, ki se je vseskozi premikalo. Nisi vedel, ali migrirajo ljudje znotraj njega ali mesto samo. Nisi vedel, koliko ljudi je zares tam. Nisi razumela, ali je mesto Veliko ali Majhno. Vsi so se srečevali in si podajali kruh za na pot. In nikoli nisi vedel, ali si odšel iz tega mesta ali prihajaš nazaj pod njegove oboke. Tako premično je bilo vse in jaz … bila sem tako negiben, da se nisem nehal pretakati.

Veliko smo izgubili, medtem ko smo živeli. Izgubili smo drage ljudi, pa tudi mesto, kot smo ga nekoč poznali. In vsakokratno mesto, ki bo nastalo na ruševinah ali v marmorju, bo z vsemi svojimi možnostmi še vedno vodilno ne le pri »razvoju«, hiperkapitalizmu, vojni – kakorkoli – temveč tudi pri uporu in ustvarjalnosti. Toda ona je malo luda, ne moreš je napovedati.

Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki