Tole besedilo je politično nekorektno do lastnih zaveznikov – someščanov. Ne ponuja jim tolažbe, ne ponuja katarze in bralcu ter bralki ne dovoljuje, da se počutita »pametno in kul«. V najboljšem primeru ju prisili, da se vprašata, ali sta morda prav onadva tista, ki blokirata zadnji del avtobusa.

»Volitve lahko izgubim le, če me ujamejo v postelji z živim fantom ali mrtvim dekletom,« je nekoč dejal guverner Louisiane Edwin Edwards, citiral pa ga je novinar Dražen Lalić za Slobodno Dalmacijo. Lalić je s tem poskušal ponazoriti, da je bil guverner tako priljubljen, da so ga v obdobju od začetka sedemdesetih let do sredine devetdesetih celo štirikrat izvolili na funkcijo. Zmagal je na 24 volitvah od skupno 25, na katerih je sodeloval. Podobno, navaja Lalić, je tudi zagrebški Milan Bandić nekoč zatrdil: »V Zagrebu sploh nimam nasprotnika. Jaz sem, tako kot Mesić, svoj največji nasprotnik.« Sklep novinarja je bil, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja. No, in mi imamo Jankovića.

Industrijske cone – odlagališča delavskega razreda

Bil je 17. julij 2025, ko je budilka zazvonila v zoro ob petih, kot da prinaša vznemirljivo pot na letališče, nato pa na dopust. A v bistvu je potekala ena najgrozljivejših sodobnih tragedij, povzeta z dilemo: očistiti tuj drek ali scati čezenj? To vprašanje se je izkazalo za ključno, ne samo glede mojega življenja, temveč kot ključno vprašanje naše mestne politike, obenem pa tudi kot ključna dilema družbe za vnaprej. Naj pojasnim: vprašanje pobiranja tujega dreka je namreč lakmusov papir za teorije o »skupnem dobrem« na ravni vsakdanjega življenja. 

Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine.

Pri meni se je to vprašanje dobesedno postavilo tisto jutro 17. julija, ko sem po utišanju budilke vstal za v službo. Šel sem na WC in ugotovil, da je cimra, s katero moram živeti (verjemite, tu ni nobene »skupnosti«), spet pustila umazano školjko. Po navadi samodejno počistim, a tokrat se mi je vse skupaj prvič zazdelo ne kot vprašanje oikosa oziroma skupne ekonomije in »oiko-nomije« (življenjskega prostora, skupne ekologije), ampak kot politično vprašanje. To dilemo sem sicer imel že prej, ko sem bil v neki kafani z družbo, šel na WC in ugotovil, da je tam nekdo pustil svoje blato neočiščeno. Vprašanje je: ali počistim (in sem potihoma ponižan, ker sem primoran nič kriv in nič dolžan čistiti tuji drek) ali pa ga nonšalantno pustim in se poščijem čezenj. Ker ga moj curek ne bo nujno spral, tvegam, da tisti, ki pride za mano (po možnosti kdo iz moje družbe), pomisli, da je posrano moje. Torej prijatelj me bo potencialno videl v luči usranega človeka. Čiščenje tujega dreka se je tistega jutra, 17. julija, iz kafanske dileme razvilo v širše družbenopolitično vprašanje, takšna res publica je denimo usoda skupnostne oziroma družbene lastnine. 

Na srečo se nimam več časa obremenjevati s temi nelagodnimi temami. Zazdi se mi, da žal kar nekaj ljudi, ki so politično opredeljeni za skupnost in družbenost, pravzaprav ne puca blata v skupnih stanovanjih. Umijem si roke. S police po vrstnem redu zgrabim prehranska dopolnila, med katerimi kraljuje vitamin D, življenjsko pomemben za ljudi, ki sonca ne vidijo. Tudi danes je – ravno pred tremi minutami namreč – sonce naenkrat poniknilo in ugotovil sem, da se je zaradi napovedanega dežja treba obleči v več variacij plastike. Ura je že skoraj šest. Premešam in precedim kefir. Na hitro ga posrkam, nalijem mleko, dam v hladilnik. Preverim, ali sem izklopil plin. So okna zaprta? Cimra jih pozablja odprta. Dež bo. Zalijem rože v dnevni. Plastenke bom napolnil potem, zdaj se že mudi. Dobro, da nimam otrok povrhu vsega. Stečem po stopnicah, da ujamem prvi jutranji avtobus do »moje omiljene« industrijske cone Šiška. Prvi avtobusi zjutraj začnejo redno voziti šele tik pred šesto. Tistih dveh, ki se po cesti mečkata med peto in šesto zjutraj, sploh ne omenjam, ker glavnina folka na šiht štarta tako kot jaz – okoli šestih ali sedmih. Helem – nejse, bus pride. Vmes namesto dežja rata sopara. Dihamo na škrge, ker »so ob tej uri vsi navalili na isti bus«. V teoriji bus potrebuje do Šiške pol ure – če ni gužve. V praksi vožnja traja dlje. Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Spomnim se, da sem se enkrat izza Bežigrada na Prule fural 90 minut. A nekaj mi pravi, da tako kot pucanje dreka prenatrpanost in zamude niso naravni zakon: vse bolj se mi zdijo kot politična odločitev.

Ob tem na avtobusu kot vedno nekdo smrdi, nekdo je bolan, nekdo preznojen, nekdo ima dojenčka, nekomu je slabo, vse nas grabi spanec, jeza ali panični napad – zmanjkuje zraka. Edino študenti se imajo fajn, ker se vsaj pogovarjajo med sabo ali gledajo v telefone. Neredko je takšna gneča, da se ne moremo nikjer držati in nobena plastična ročka pri tem ne pomaga: stojimo stisnjeni drug ob drugem kot sardine, amortiziramo se med sabo kot pravi soborci – ali vsaj kot trupla, ki jih objameš, da te zaščitijo pred metki. V takšni gneči niti študenti ne morejo iz žepa potegniti telefona. Ni nam pomoči. Nekdo mi diha za ovratnik. Ob tej uri drugega avtobusa, ki gre v to smer – ni. In tudi če bi bil, so jutranje gužve takšne, da bi nas vsekakor ista gneča dočakala tudi kasneje, okrog sedmih, osmih. Na nekaterih progah ni veliko bolje niti okoli enajstih ali enih. Takrat so gor še turisti, študenti in preostali penziči. Potnik ne more niti skozi okno z’jat, če ne zaradi gužve, pa zaradi reklam, razpostlanih po oknih avtobusa. No, zato pa gledamo ljudem v zatilje, pas, plešo, trajno. Na reklamnem panoju na avtobusu se vrtijo horoskop in reklame za MOL.

Sprašujem se, kakšen dan bo danes na šihtu. Četudi je poletje, zna biti gužva. Pogledam na reklamni pano, ali je povrhu še polna luna. Da vem, ali naj se pripravim na kolektivno norost. Zadnjič se je omarica sesula nekje v Mariboru, to imaš takoj pol mesta brez interneta. Pa probaj ti osem ur na dan opravičevati izpad interneta jeznim Štajercem. Eden se dere, da ima firmo in rabi »takoj zdaj včeraj«, drugi je jezen in gluh, tretji bi me rad tepel in nastavljal bombe, četrti sprašuje, kdo je moj šef, zanima jih tudi, ali sem zaposlen ali »študent«, zakaj nič ne delam in ali bi letel s šihta. Vsi se derejo v slušalko, odložiti seveda ne smem, pa tudi ne bi, ker kljub grožnjam imajo prav – firma špara pri kakovosti materiala in škart roba ne dela najbolje. Obenem moram biti prijazen, saj šefica prisluškuje telefonom: njena naloga je, da ocenjuje »kvaliteto klica«, koliko smo dejansko prijazni. Komolec mi visi z oranžnega kjubikla, nad glavo mi blešči ekran z rdečo številko 467 – toliko ljudi čaka na liniji. Večina čaka zato, da mi jebe mater, nekateri pa še očeta, boga in psa. Presune me šofer, ko vidno nervozen ostro ustavi na postaji. Komaj čakam na svojo postajo. Ker ne morem gledati skozi okno, se zanašam na izkušnjo, da se blizu industrijske cone avtobus izprazni, saj se folk vmes izkrcava. A neredko ob izstopu pogledam nazaj in ugotovim, da je avtobus dober del poti prefural zapolnjen samo v sprednjem delu. Folk sedi na notranji strani sedežev, namesto ob oknu, kjer je prazno, in potem moraš na kolenih prositi, da te spustijo ali se premaknejo. Ali pa imajo zraven sebe na sedežu torbice namesto ljudi ali pa stoje zapolnijo ves sprednji del busa, namesto da bi se pomikali nazaj. Najlažje je po vstopu na bus stati kot vkopan na istem mestu do konca lastne rute, ne da bi sodeloval pri praznjenju prostora za prihajajoče potnike – da ja ne bi pomagal s konstantnim tekočim pomikanjem proti koncu vozila pri sproščanju prostora za nove reveže, ki vstopajo. Najlažje je, skratka, gledati samo nase. 

Elem, izstopim in se namesto pod balijskim soncem znajdem pod sivim ljubljanskim nebom. Stojim na sivem betonu ulice, pred menoj pa siva stavba, sivi avti na parkirišču, od njih me loči le siva ograja. Na pritožbe o sivini mi kolegi mansplainajo, da so barve pač drage. Od kdaj je Slovenija tako revna? Glede na profite, ki jih dela firma, se čudim, zakaj je vse naokoli – zunaj in znotraj – togo. Četrto nadstropje, brez lifta, brez balkona, brez kuhinje. Zaposleni imamo na voljo le WC in en avtomat za plastični format kave, neke hladne sendviče z vsemi možnimi E-ji, seveda pa ne manjkajo niti gazirane pijače – ker če nas ni pobil panični napad na avtobusu, vojska E-jev, rak debelega črevesa zaradi sedenja ali jezna stranka z bombo – naj nas vsaj diabetes čim prej pokoplje. Nejse. Prilezem v četrti štuk in pogledam, kateri oranžni kjubikel je prost, ker to ni pisarna, ampak je konjušnica, kjer si vsak konj ob prihodu sam izbere plašnico, ki jo bo nadel na glavo. Logiram se s svojo številko in že me prestreže prvi klic. Moj rekord je 366 jeznih in semijeznih Slovencev in drugih ex-Yugovićev v enem samcatem deseturnem delovnem dnevu. Gužva na telefonu, gužva na avtobusu.

Fenomen razredne arogance

»Meh,« bi rekli ta pravi komunisti na omembo klicnega centra, »zakaj ne daš odpovedi, to je bullshit job.« E, jebiga. Celo prvo desetletje tega stoletja, ko je po svetu harala kriza zaradi nesposobnih bankirjev, sem prek zavoda hodil na vse mogoče delavnice za CV-je: kako napisati motivacijsko pismo, kako tipkati hitro, delati v Excelu, se pogovarjati s strankami, mediirati konflikte, hoditi po robu. Oddelal sem cel kup brezplačnih vajeništev, pripravništev, usposabljanj, hodil na vsa mogoča prostovoljstva, delal na črno, na sivo, začasno, čez mejo, pošiljal mejle in ostajal brez odgovorov. Čeprav, ko zdaj malo bolje pomislim, tudi ti, ki pravijo, da je moj šiht bulšiht, imajo, roko na srce, sami bullshit jobe. Razlika je edino v tem, da jaz zase vem, da sem konj s plašnicami. Tovariši skratka trdijo, da nisem delavski razred. OK. Pogledam skozi okno. Če me oči ne varajo, se je vreme polepšalo. Pavza! Poslovim se od stranke in ne vem, kaj naj prej: naj grem dol z liftom na zrak ali na WC? Jebiga, bolj se mudi na WC. Za pavzo za scanje imamo delavci določenih točno trikrat po pet minut, ki nam jih računalnik pridno odšteva. Skozi okno WC-ja vidim žarek sonca, a kaj, ko okna ne morem odpreti, ker so narejena tako, da se ne odpirajo. Če je vroče, imamo centralno klimo vklopljeno na 17–19 stopinj. Takrat obvezno zbolim. Enkrat sem staknil vnetje ledvic in skoraj krepnil na šihtu. Da so ledvice frka, sem dojel šele, ko sem skoraj ves visel s stola, polovica telesa se je naenkrat čisto ohladila, noge so se mi vlekle po tleh, spodnja čeljust se mi je tresla in nevidni nož me je zbadal v hrbet. Ta občutek me je kapituliral in katapultiral direkt na urgenco, kjer so me reševali ljudje ki, eto sreče, nimajo bulšihtov. 

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami … In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim.

Ko se vrnem z WC-ja, se potihoma usedem v oranžni kjubikel in za naslednjih devet ur svet pozabi, da obstajam. Ne vidim Ane Desetnice, ne vidi me Škucov festival, ne vidim Kinodvora, Kina pod zvezdami, niti ekipe prekarcev brez bulšihtov, kako čakajo pred večno slabim WC-jem v SEM-u. In tako vsak dan, ničesar od navedenega ne vidim. Dan za dnem. Naš oddelek ne dela eno- ali dvoizmensko. Ne, mi vsak dan delamo drugače. Uradno je nekako takole, le da so ure vsak dan drugačne: ponedeljek 8–16, torek 12–20, sreda 9–17, četrtek 15–22, petek 8–16, sobota 10–18, nedelja 7–15; kakšen ponedeljek pade prosto, nato pa se zopet začne: torek 9–17, sreda 12–20 … Uradno naj bi bilo to to, ampak neuradno vsak dan delamo po devet, deset ali več ur, saj ob gužvah – ki jih imamo vsak dan – podaljšujemo za uro ali dve, in vedno je tako »pisano, dinamično in drugače«. »Zakaj si ne kuhaš doma?« sprašujejo prijateljice po telefonu. »Zakaj ne hodiš na tečaje?« predlaga frend in doda, naj si najdem boljši šiht, ne-bulšiht. »Zakaj se nikoli ne moremo videti?« sprašuje neka bejba na Tinderju. Nobeden izmed njih niti ne sluti, da še jaz sam pravzaprav ne vem, kdaj točno obstajam. To gotovo ni na tisti dan, ko sem »prost«, ker takrat, če ravno ne perem in čistim, hitim po nakupih, popravilih, na pošto, do staršev, pa še to čim prej poskusim priti domov, da se umijem in v miru vegetiram pred TV-jem. Ne, takrat ne obstajam. Mislim, da v svetu pravzaprav obstajam le v tistih trenutkih, ko stojim na avtobusni in čakam avtobus. Zdi se mi, da kot oseba obstajam samo takrat, ko berem reklame, horoskop in novice na reklamnem panoju na avtobusu. Ker edino takrat, in to le, če se dobro skoncentriram, imam lahko ta miselni prostor in svobodo, da se mi ni treba ukvarjati s tem, kaj vse mi je postoriti in kaj vse zamujam. Ko skočim na avtobus, lahko berem novico, o kateri imam lahko neko mnenje, ki nima zveze z menoj in mojim lastnim preživetjem. Takrat lahko doživim tisti neverjetni luksuz – da obstajam v javnosti, ki se me ne tiče. 

Pešec zunaj cone »pisanih klopc«

E, najboljše pa je, ko delam do 22. ure. Še posebej, ko je zunaj zima in sneg, zadnji bus pa je že odpeljal. Včasih obetavno piše, da bo prišel, pa vsi vemo, da ne bo. In potem se jaz in nekaj Indijcev vračamo peš iz Industrijske cone Šiška po Celovški. Takrat med hojo imam tudi, eto, nekaj časa za razmišljanje. Indijci imajo manj časa za razmišljanje, zadnjič so povedali, da so bežali, ker jih je skupina skinov hotela pretepsti, ker so bili preveč Indijci, medtem ko so čakali avtobus. Tu je sicer malo nelagodno hoditi, kaj šele teči, saj je pločnik dostikrat širok komaj meter. Na eni strani bloki visijo ljudem nad glavo, na drugi pa avti šibajo mimo, sploh BMW-ji na kokainu. Policije ni nikjer, da bi jih pohapsila – ne nakokiranih voznikov in ne skinov. Kaj pa vem, verjetno so na južni meji, tam iščejo neke druge »indijce«. Kolega pravi, da policisti, kadrovsko podhranjeni, kot po navadi so, avtovoznike raje pustijo, da delajo, kar hočejo. Ne vem, ali je to res, gotovo pa je lažje – in dražje – kaznovati kolesarje, ki so dva poslovilna kraft pira presekali z rakijo. Kakorkoli. Na eni točki zavijem na Drenikovo. Tej soseski rečemo Bešiktaš – ljubkovalno označuje nedefinirano območje med Bežigradom in Šiško, ob enajstih zvečer nedosegljivo z avtobusi. Tam nekje se poslovim od Indijcev in ostanem sam samcat, osamljen pešec. Pozdravlja me edino mrtvilo betona. Ni ti to center, druže – ni dreves, rožic, ni klopc, ni pitnikov, kaj šele pajzlov al’ trgovinic. Bešiktaško mrtvilo motim le jaz, takole živ. Očitno so se na MOL-u že davno odločili, da se živi ljudje tu okoli ne gibljejo in da teh »živahnih« zadev ne rabijo. To niti ni cesta, to je tranzitna cona, tranzitirata pa izključno dve sorti jekla: avti in kolesa. Ekoutopija, poimenovana »kolesarsko mesto Ljubljana«, je kakopak zunaj središča distopija par excellence, ker kot kaže, prevlada mnenje (ne strokovna ocena), da kolesarji in »avtovozci« ne rabijo lepih cest – beton in asfalt jim zadoščata. Še najmanj jih zanima, ali je ob cesti drevored ali ne. Razen – razen, ko morajo poleti čakati v špici. E, takrat se avtovozci pizdijo, ker »ni sence nikjer«. Kolesarji pa so ponosni, cvetijo, še posebej, ko furajo mimo razgretega pleha čakajočih avtov ali ko pozimi vnovič biciklirajo po dežju in snegu. V vsem svojem ponosu in individualni svobodi pa ne skapirajo, da so:

 1. »obrezvezili« drugim zahteve po boljših možnostih organiziranega (skupnostnega, če želite) premikanja po mestu;

2. reproducirali stanje mestne politike, ki vožnjo z LPP-jem načrtno vzdržuje kot ponižujočo; 

3. »romantizirali« vožnjo s kolesom v nečloveških razmerah in s tem pridodali svoj žebelj v krsto (ne)dostojanstvenega javnega prevoza.

Najlažje je s kolesom iti v službo, če delaš v centru … manj pa, če delaš v BTC-ju ali kakšnem drugem skladišču na mestnem obrobju. Zato pa tudi med kolesarji ni slišati iskrenega priznanja, da jim je pravzaprav veliko bolj pod častjo, da bi se vozili z LPP-jem, kot jim je užitek kolesariti po dežju. Pri tem jim pomagajo tudi relikti »zelene« politike devetdesetih let: »bicikli so eko« – in meščanska vest lahko mirno spi. Tako so se svete krave ekologije in biciklizma razpasle po vsej Ljubljani, in medtem ko meščanska vest mirno spi, delavska vest sanja o avtobusih, ki prihajajo na tri minute. Drznejši med njimi sanjajo tudi o tramvajih, drevoredih in pisanih klopcah – tudi na Celovški cesti. 

Slaba prometna infrastruktura krade delavčev prosti čas!

Janković naj bi si bil blizu z Beogradom. Mafijsko mesto, kakršno je, je Beograd vseeno mesto, od katerega bi se lahko vsaj nekaj naučil. Tudi tam se sicer folk pritožuje zaradi slabega mestnega prevoza, a ko Srbi pridejo v Ljubljano, misleč, da je tu raj na zemlji, se prvih nekaj mesecev čudijo dvema stvarema: tržnice so drage, ne cenejše od trgovin, in mestni prevoz je zanič. V Beogradu namreč, kljub težavam, v večini širšega mestnega perimetra avtobusi prihajajo na vsake tri minute, imajo pa tudi šinobuse, minibuse in ekspresne buse. Beograd ima tudi redne nočne proge, ki vozijo na vsako uro, da lahko celo ob dveh zjutraj prideš kam, če že ne na zunanji rob predmestja. Jaz pa se ne morem iz Bešiktaša premakniti ob enih zjutraj, pa niti ob petih ne. Za konec tedna avtobusi vozijo na vsakih 48 ali 52 minut. Taksi stane preveč. Ne kolesarim, ker me boli kolk. Hočem avtobus, ki me vsaj približno premakne iz Bešiktaša – za konec tedna in med tednom ob dveh zjutraj. A je to preveč?

Posledica rednih premikov od točke A do točke B je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi ne zamuja. Ker če ne ujame tega busa, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut.

Posledica rednih (!) premikov od točke A do točke B, na primer od centra do Šiške, Rudnika ali Štepanjca, pa je taka: če busi vozijo na tri minute, se folk ne rine in preriva, ne švica, ne gnije nagneten in tudi NE ZAMUJA. Zakaj? Ker če ne ujame tega busa – ali je ta poln, bo naslednji prišel čez tri minute, ne pa kot zdaj v Ljubljani – optimistično čez 13, najverjetneje čez 23, žal pa vse pogosteje čez 43 minut. Namesto da bi bilo ob sobotah in nedeljah več avtobusov, da se gre folk obiskovat ali šopingirat, če želi, jih je še manj. To pomeni, da v eni uri ne moreš priti do centra, nekaj kupiti in iti takoj nazaj domov. Obsojen si, da (optimistično) porabiš tri ure, saj je od tega treba kar nekaj časa čakati na avtobus. Če prestopaš in vsak svoj avtobus čakaš 15 minut, je to v obeh smereh 60 minut čakanja. Zato se reveži tudi rinejo na tisti »prvi« bus, ki ga ujamejo – da pridejo pravočasno in čim prej. 

Na tej točki pa vsem pametnjakovićem hvala za nasvete v slogu »štartaj že prej«, da bi ujel PREJŠNJI bus. Če vam ni panike, da greste v službo 45 minut ali eno uro prej, samo zato, da bi za ziher ujeli avtobus, meni je. Obenem je v Ljubljani, ki je izjemno majhna, to popolnoma nesmiselno. Pametnjakovići se furajo z biciklom 25 minut ali z avtom deset minut skozi vse mesto, raja pa naj se v strahu pred zamudo najraje pelje na šiht kar tri ure prej. Zadeve spet ni tako težko razumeti – ljudje pač zamudijo bus: imajo zahtevnejše otroke, zbolijo, kaj pozabijo pa morajo nazaj po stopnicah, pucajo tuj drek v WC-školjki – in vsako od teh opravil postane visokorizično, ko moraš tempirati prihod na avtobus tako delikatno, kot da tempiraš bombo. Posledice so preprosto veliko hujše, če človek zamudi avtobus, ki pelje na vsakih 20, 40 ali 50 minut, kot če zamudi avtobus, ki pelje na tri minute. Težko je kolesarjem, županu in avtovoznikom razložiti to poletno avanturo, ta skok adrenalina in kortizola, ko moramo urnik natempirati z vsemi opravili in pred odhodom od doma lahko le upamo, da nas ne bo pritisnilo na WC. Na uro gledamo kot zmešani na vsake tri minute, lovimo ekvilibrij med idealno trajajočimi hišnimi opravili, ki bi jih lahko postorili v tem sklopu predbulšihtovskih, ekspresno minevajočih minut, nastresirani, da si ne smemo naložiti preveč ali predolgih opravkov, ker bo pač bus pobegnil in bomo zamudili na šiht ter za kazen podaljševali delo še dve uri. Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost. 

Težko je razložiti, da z vzdrževanjem diskrepanc med kolo-, avto- in busporabniki MOL in LPP ustvarjata in poglabljata razredno neenakost.

Utrujen pridem domov in znova sklenem, da se kolesarjenje v Ljubljani pogosto prodaja kot etično dejanje, ki daje večvreden občutek nad potratnim avtoprevozom, v resnici pa je oblika razrednega distanciranja od vožnje z LPP-jem.

In nazadnje je bila na reklamnem panoju na avtobusu antireklama, kako se neka iniciativa Ljubljančanov bori za svoje parkirplac privilegije … »Namesto da bi se izborili za normalen javni prevoz,« pomislim, ker me prevzame resentiment. A kaj, ko je realnost takšna, da so busi Ljubljančanom pod častjo, Janković pa to dobro ve in se zato smehlja. Jaz pa … pa saj nimam nič proti avtom, niti kolesom, smara mi le moja razredna pozicija, za katero mi vsi svetujejo, naj jo »kamufliram« z nekimi delavnicami, CV-ji, prekarnimi šihti namesto bulšihtov, kolesi namesto javnega prevoza. Vse to pa mi govori le eno: da nihče pravzaprav noče spucati svojega dreka. Ob prihodu me cimra spomni, da bodo spet neki referendumi, ki jim niti slediti ne morem več, spet bodo kot nazadnje kolesarili v znak protesta. Jaz pa sem utrujen in grem spat. Pred spanjem me spreleti vprašanje, kdaj bodo kolesa (in avti, kar se mene tiče) zablokirali ceste – ne v protest, temveč v opomin na mrtev dostojanstven javni mestni prevoz – prvo žrtev »skupnostnega« v mestu, ki je padlo in se prepustilo duhu »kruha in iger«. Seveda je bil sklep novinarja, da volivci izbirajo tiste politike, ki izražajo njihove življenjske vrednote in vzorce vedenja.

The post Ekskurz po delavski Ljubljani v prvi četrtini 21. stoletja: kako mestne prometne žile krvavijo »od spodaj« appeared first on Prelom.

Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji.

Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.«

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko so razodeli sporne načrte za selitev v neprimerno industrijsko halo, za katero naj bi ministrstvo zasebniku Miranu Bošticu plačevalo 71.000 evrov na mesec? Ali na dan, ko se je ugotovilo, da zamaka tudi streha v novih prostorih? Ali na dan, ko smo spoznali, da bo ta začasna preselitev trajala še leta? Ali na dan, ko je bila zaradi protestov zaposlenih primorana k odstopu prejšnja direktorica? V vsem tem času bi bilo morda še mogoče vplivati na odgovorne politike, 705. dan pa je več kot očitno prepozno.

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev.

Težko ugibam, kakšna je bila strategija za majsko gledališko operacijo. Morda jo lahko razumemo kot samopreživetveni refleks, preblisk spoznanja, da bi bilo vendarle dobro imeti ljudstvo na svoji strani. Takšen preblisk se ni mogel zgoditi, ko so med institucijo in državo obstajali vsaj še zametki političnih vezi, ko je bilo še mogoče sanjariti, da se nekje na drugem koncu te gradbene more le obeta vrnitev v dobre stare čase, v še lepše in še uglednejše prostore. Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«. Tako je bilo gledališče zmožno pretrpeti tudi najhujša ponižanja, ne da bi občinstvo postavilo v odkriti antagonizem z državo. Ni napadlo mešetarskih funkcionarjev, ni poudarjalo spornih poslov, ni preizpraševalo sistema, katerega tvorni del je bilo vsa ta desetletja … Melanholično tarnanje je še največ, kar je lahko proizvedlo. Šele ob dokončni prekinitvi političnih vezi, ki se obeta z menjavo vlade, ko je torej postalo jasno, da ne bo vrnitve v dobre stare čase, pa je akterje zadela resnost njihovega položaja: morda ni nikogar več, ki bi mu bilo do tega, da jih reši. Morda bo novim politikom, ki niso bili del nepremičninskega mešetarjenja, za njihovo usodo vseeno. Morda je z Dramo res konec.

Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«.

A preden skupaj z njo kličemo ljudstvo na barikade, se velja vprašati, ali je vrnitev v dobre stare čase res tisto, kar si želimo. Gledališče je imelo v svoji prejšnji obliki jasni funkciji. Kot vse buržoazne institucije je najprej pomagalo pri gradnji nacionalnega mita, ideje srečne podalpske družine, ki jo povezujejo meščanske kulturne prakse. Nato je bilo tudi sredstvo za utrjevanje družbenega statusa meščanov, promenada za družbeno smetano – prostor, kjer pomembni ljudje pokažejo svojo pomembnost z udeležbo na premieri. Te naloge za vladajoče razrede so vse generacije gledališčnikov z veseljem opravljale in bile za to tudi razmeroma dobro nagrajene. Nekoliko slabše pa se znajdejo v današnjih časih, ko gledališče dobiva novo družbeno funkcijo pospeševalca gentrifikacije. Po investicijskem bumu kultura namreč ni več le družbenopolitično orodje vladajočih, ampak predvsem ekonomski multiplikator v rokah developerjev. Ni več pomembno, koliko ugleda lahko prispevajo k rezimejem obiskovalcev, ampak koliko vrednosti lahko dodajo kvadratnim metrom v okolici, katere pogodbe lahko prinesejo zasebnim načrtovalcem, koliko betona lahko odkupijo od gradbenih koncernov. Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Tako so po desetletjih gentrifikacije novo funkcijo kulture občutili tudi tisti, ki jim je bilo do zdaj s tem prizaneseno. Ansambel nacionalnega gledališča je po Kolizeju, Tobačni, Rogu, Cukrarni in drugih zdaj tudi na lastni koži občutil, kaj pomeni biti del gradbenega posla. Ugotovil je, da se nova Drama ne gradi zanj, ampak za arhitekturni biro, za projektne pisarne, za gradbena podjetja, za opremljevalce in zasebne najemodajalce. Gradi se za kliko poslovnih partnerjev, zbranih okoli slovenske kulturne birokracije. In biti del te »nacionalne kulture« pomeni, da si zreduciran na material, ki ga gradbinec preseli z enega začasnega odlagališča na drugo. Pomeni ždeti v industrijski hali in se pretvarjati, da si umetnik nacionalnega pomena, medtem ko lastnik hale vsak mesec od države v žep pospravi tri tvoje letne plače. Najprej so kakopak to spoznali zaposleni, ki jih je položaj postopoma potiskal k notranjemu uporu, nato si je moralo položaj priznati tudi vodstvo. Kdo ve, morda bi po nekem drugem scenariju prenova uspela in bi se lahko teater še naprej pretvarjal, da je družbeno relevantna ustanova. Zdaj pa je institucija, ujeta v brezizhodnosti nasedlega nepremičninskega posla, primorana v spoprijem s stvarnostjo: ti ljudje jo bodo posekali z enako lahkoto, kot so posekali kostanj na njenem dvorišču. Da bi preživela, mora v novih razmerah najti nov smisel.

Naravni refleks vsake ustanove je, da išče pot nazaj, v dobre stare čase. Z veseljem bi se vrnila k vlogi dvornega kulturnega aparata, z največjim zadovoljstvom bi bila spet modna brv za mestne elite. Tudi v svoji novoodkriti aktivistični preobleki, ko se gverilsko odpravlja na ulico in mobilizira občinstvo k politični akciji, si v resnici prizadeva za vrnitev v grandiozno palačo, kjer bo lahko simbol stare razredne ureditve. Vodstvo je državi predlagalo scenarije A, B in C, ki pa vsi vključujejo vrnitev v neko različico zgradbe na Erjavčevi cesti z monstruoznim jeklenim prizidkom ali brez njega ali v novo stavbo, ki bi bila še dražja in še grša. Refleks institucije je seveda razumljiv, kaj drugega pa naj zahteva? Pravzaprav je bila vrnitev v dobre stare čase obljuba vsake liberalne vlade: vas, otroke višjih slojev z dobro izobrazbo, bomo zaščitili pred ekscesi poznega kapitalizma in vam omogočili še naprej ustvarjati v varnem okolju institucionalizirane kulture, četudi bomo pustili neoliberalizmu požgati vse drugo. Nič nenavadnega ni, da se je meščanska kultura tako odkrito povezovala z liberalno vejo oblasti in da ne ve, kaj bi s sabo, ko ta ni več sposobna uresničevati svojih zagotovil.

Toda njeni refleksi so očitno zgrešeni. Preden lahko naredi kako pametno potezo, je treba ponotranjiti to, da je gledališča, kakršno smo poznali, nepreklicno konec. V resnici ga je bilo konec že zdavnaj. Walter Benjamin je davnega leta 1934 zelo nazorno opisal njegovo smrt: »Ljudje še naprej pišejo tragedije in opere, ki imajo na razpolago navidezno urejen scenski aparat, v resnici pa ne počnejo drugega, kot da dobavljajo gradivo aparatu, ki je na robu propada. ‘Ta nejasnost glede lastne funkcije pri glasbenikih, pisateljih, kritikih,’ pravi Brecht, ‘ima pomembne posledice, ki jih premalo upoštevamo. Ker mislijo, da imajo v lasti aparat – ki ima v resnici v lasti njih –, zagovarjajo aparat, nad katerim nimajo nobenega nadzora več in ki tudi ni več, kakor sicer še vedno verjamejo, sredstvo v prid proizvajalcem, temveč je sredstvo proti njim.’ Gledališče zapletenih strojev, enormnih izdatkov za igralce in prefinjenih efektov se je večidel pojavilo zato, ker poskuša proizvajalce speljati v brezizhoden konkurenčni boj, ki sta ga vsilila radio in film. Takšno gledališče – pa naj gre za njegovo visokokulturno ali za razvedrilno obliko, ki sta komplementarni in dopolnjujoči se – je prizorišče dobro situiranega sloja, ki spremeni vse, česar se dotakne, v razvedrilo. Njegov položaj je brezupen.« K tej smrtni obsodbi lahko dodamo tudi element, ki v Benjaminovem času še ni bil prisoten: to je financializacija družbe, ki sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete.

Financializacija družbe sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete. Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame.

Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame. S 85 milijoni evrov, ki bi šli v mešetarske žepe betonarjev, lahko ministrstvo za kulturo vsem igralcem, avtorjem, dramaturgom, kostumografom in drugim ustvarjalcem zagotovi dosmrtne štipendije, da bodo – osvobojeni diktata neoliberalne arhitekture – ustvarjali, karkoli jim srce poželi (predlog bi dejansko moral biti všeč tudi fiskalnim konservativcem – samo pomislimo, koliko bi država prihranila pri administrativnih, računovodskih, bančnih, zavarovalniških, PR in drugih storitvah, ki danes pomenijo velik del obratovalnih stroškov megalomanske institucije). In še en predlog: kaj, ko bi osvobojena Drama začela novo ero svojega ustvarjanja s turnejo po slovenskih gradbiščih? Da bi, tako kot 20. maja na dvorišču Erjavčeve ceste, brez nepotrebnega odrskega kiča igrala za angažirano in politizirano občinstvo, za gradbene delavce, za sosede in otroke? »Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom.« Kaj, ko bi poleg svoje lastne negotovosti razgalila negotovost celotne družbe, ki je prav tako ujeta v krempljih špekulativnega kapitala? Kaj, ko si ne bi prizadevala vzdrževati gnilega ideološkega aparata vladajočih, ampak bi skupaj z množicami vzpostavljala novega?

Spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

Če se ne bi zataknilo pri gradbenih dovoljenjih in se sporni postopek obnove Drame ne bi razvlekla na mučni dve leti, bi se ansambel verjetno lahko zadovoljno vrnil v varno zavetje meščanske palače. Še naprej bi se lahko v objemu najuglednejših restavracij, hotelov in luksuznih gradenj pretvarjal, da njegova izvajanja spadajo v napredno strujo slovenske kulture. Zadovoljno bi se udomačil v novih prostornih garderobah in vadbenih sobanah, ki so jih ravnokar zabetonirali suženjski delavci iz tretjega sveta. Še naprej bi lahko vihal nos nad slovensko harmonikarsko provincialnostjo, medtem ko bi gledal svoj odsev v steklenem pročelju Centra Šumi – investicijskega mehanizma najprovincialnejših slovenskih milijonarjev. In medtem ko se Ljubljana okoli njega spreminja v Dubaj, bi do zadnjega uprizarjal Cankarjeve kritike politične hinavščine (»Zunaj pod okni je drhal, ki je lačna; mi pa se pečemo okoli ognja in se grejemo, zraven se pa pogovarjamo o obči blaginji.«). A prav spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil te klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

The post Ne obnovit Drame appeared first on Prelom.

Ob nedavnem uspehu civilne pobude z zbranimi podpisi za občinski referendum o urejanju problematike parkirnih mest v »najlepšem mestu na svetu« hitro ugotovimo, da je šlo pri županovem provociranju z »absolutnim referendumom, če zberejo podpise,« in končnem umiku odloka o parkirnih mestih za še en umetniški performans Mestne občine Ljubljana na temo navidezne resničnosti.

Pod bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam.

Gre za uveljavljeno ravnanje šestkratnega župana Mestne občine Ljubljana, ki z glasovalnim strojem v mestnem svetu in dobro razvejeno mrežo t. i. pozitivnih ljudi iz ljubljanskega gospodarskega in družbenega okolja že leta uspešno ohranja iluzijo demokratičnega dialoga z meščankami in meščani.

Pod to bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam. Ko pa se civilna družba dejansko organizira, prebije birokratski zid in z več tisoč podpisi neposredno ogrozi županov absolutizem, župan preprosto zvrne šahovnico.

Navidezna resničnost

Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila.

Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja.

Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.

Ne govorimo samo o parkiriščih, temveč tudi o kanalu C0, kjer se z birokratskim drobljenjem projekta mimo zdravstvene stroke gradi kanalizacija neposredno čez pitno vodo; o množičnem sekanju dreves na Rožniku, ki ga oblast priročno upraviči s kupljenimi študijami; in o nasilnem nočnem prevzemu tovarne Rog, s katerim so prostor za elitno prenovo in kapital sčistili kar specialci. K temu moramo dodati še dolgoletno pravno in finančno izčrpavanje branilcev Plečnikove tržnice in prebivalcev Fondovih blokov, pri čemer občina z neomejenim davkoplačevalskim proračunom na sodiščih bije vojno proti lastnim občanom.

Da bi meščani ob tem ostali mirni, se jim vrže nekaj drobtinic s participativnim proračunom, ki deluje zgolj kot lažni demokratični peskovnik za izbiro klopic ali pitnikov, vso to iluzijo popolnosti pa na koncu izdatno spolira občinsko glasilo Ljubljana, ki je – natisnjeno z našim denarjem – uporabljeno izključno kot propagandni stroj za pranje možganov in utišanje sleherne kritike.

Bistveni razlog za uspešnost take politike je asimetrija moči, s katero si mestna občina, ki je glavni financer lokalne civilne družbe, kritike in nasprotnike najpreprosteje podredi z močjo kapitala. Če ta v nekaterih redkih primerih ne deluje, je tukaj še vedno priročna medijska ofenziva, s katero občina nasprotnike najprej diskreditira z neprimernimi oznakami, ki spodkopavajo njihovo kompetentnost oziroma upravičenost do sodelovanja, nato pa jih izključi iz odločevalskih procesov.

Pri tem pomagajo tudi občinska sponzorstva in razpisi, s katerimi se utiša velika večina kulturnikov, nevladnikov, športnikov in drugih družbenih kolektivov, saj z odkritim nasprotovanjem občinskim (iskreno povedano, županovim) zamislim tvegajo oznako “persona non grata”.

Kdo je zares proti?

Tej popolni politični premoči pa se žal ne podreja zgolj utišana civilna družba, temveč pred njo nemočno ali celo preračunljivo kleca tudi politična opozicija – mestna in državna.

Za župana je ideološka fronta najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne.

Ker nas novembra čakajo lokalne volitve, je državnozborska koalicija Zoranu Jankoviću še eno zmago praktično že prinesla na pladnju. Z odpiranjem občutljivih zgodovinskih vprašanj – kot je sprejetje zakona o pokopu sodelavcev fašističnih in nacističnih sil iz druge svetovne vojne – je ponovno odprla tisto ideološko fronto, na kateri je lokalni hegemon najmočnejši in ki njegovo bazo pred odhodom na volišča vedno znova poenoti.

Za župana je to najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne. Tako se župan zlahka znova preobleče v branika pravih vrednot in strne svoje vrste, vse aktualne afere in ugrabljena lokalna demokracija pa preprosto izginejo v dimu zgodovinskih bitk.

Vendar se v senci tega ideološkega teatra prebuja drugačna, prava opozicija, ki tej farsi ne naseda. To niso tradicionalne stranke in populistične liste, s katerimi župan že leta pleše uigran politični valček in ki jim ta kulturni boj prav tako ustreza za mobilizacijo lastnih vrst. Prava nevarnost za njegov absolutizem so tisti, ki neizprosno držijo ostro vsebinsko linijo: zelene in transparentne liste, mlada podnebna gibanja, stanovanjski aktivisti in predvsem samoorganizirane civilne pobude na terenu.

To so ljudje, ki na soočenja ne prinašajo zgodovinskih knjig, temveč podatke, urbanistične akte in dokaze o uničevanju prostora. Zanje so ideološke bitke preteklosti povsem nepomembne ob tem, da si v sedanjosti ne morejo privoščiti najema stanovanja v lastnem mestu, in ob grožnji, da bo v prihodnosti iz njihovih pip tekla s fekalijami onesnažena voda. Ko posamezni neodvisni svetniki kirurško secirajo netransparentnost proračuna, ko naravovarstveniki z lastnimi telesi branijo drevesa pred motorno žago in ko meščani pred upravnimi enotami rušijo parkirne odloke, županov PR-aparat ostane brez orožja. Teh ljudi namreč ne more popredalčkati kot nazadnjaške fašiste ali strankarske vojščake.

Njegova največja mora pred novembrskimi volitvami tako ni tradicionalna desnica, iz katere se napaja, temveč tista nepopustljiva civilno-politična fronta, ki odklanja pogovor o letu 1945 in ga sili v polaganje računov za leto 2026. V trenutku, ko razprava preide z ideološke ravni na dejanske cene stanovanj, zabetonirano naravo in zlorabljeno demokracijo, se bleščeča fasada sesuje, za njo pa ostane le še goli pragmatizem kapitala.

O absurdnosti izbire

Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna.

Pred vrati so torej novembrske volitve in ključno vprašanje ni več, s kakšnimi PR-triki bo oblast poskušala ohraniti primat, temveč ali se bo tiha večina meščanov še naprej strinjala z vlogo nemočnega statista. Cena za tlakovane ulice in nekaj novih mostov je postala absurdno visoka. Plačujemo jo z uničevanjem javnega prostora, z nevzdržnimi najemninami, ki iz mesta izrivajo mlade in domačine, ter predvsem s popolno razgradnjo demokracije. Mit o nezmotljivem menedžerju, ki »sicer malo vzame, a tudi nam kaj da«, je postal le še ciničen izgovor za ohranjanje politične apatije in udobja oligarhije.

Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna. Njena največja šibkost je prav tista neposredna, organizirana akcija meščanov, pred katero oblast vedno znova panično beži in zapira vrata magistrata. Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. A ta prebujena politika od spodaj se ne sme ustaviti zgolj pri uličnem pritisku – nujno se mora pretopiti v konkreten volilni izid.

Volitve so ključen, vendar le eden izmed korakov na tej poti, ki mora nadgraditi in politično unovčiti dosedanje dosežke neposrednih akcij. Ko bomo novembra stopili pred volilne skrinjice, z oddanim glasom naša naloga ne bo končana, saj bo neprestano organiziranje na terenu nujno tudi po volitvah. Na voliščih pa preprosto ne smemo dopustiti, da nam namesto rešitev za prihodnost znova vsilijo ideološke duhove preteklosti. Upravljanje prestolnice ni računalniška igra, v kateri lahko oblast ob vsaki napaki in ljudskem uporu preprosto resetira rezultat.

Čas je, da meščani nehajo igrati po pravilih oligarhije in z novembrskimi volitvami kliknejo na tisti pravi, dokončni »Game Over« ter z nadaljnjim aktivnim političnim delovanjem svoje mesto končno vzamejo nazaj.

The post Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost appeared first on Prelom.

Osebna arheologija Roga

Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka.

Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje, telesni drži, šele nato po obleki in govorjenih jezikih sem prepoznavala arhetipe, izvirnike, plagiate, ponavljanje, ponavljanje s spremembo. Izurjeno oko je bilo nazadnje v delcu sekunde sposobno približno oceniti, komu se kam mudi, kdo je ali bo kmalu skupaj, ali se je sprl, ali »se ga bo s tem ali onim nocoj ubil«, ali gredo sodelavci, znanci ali prijatelji kam ali le h komu domov, morda v kafič in ali se kakemu posamezniku ali posameznici obeta dober večer. V vseh navedenih situacijah je k ljudem zaradi narave prostora, ki ga zasedajo – osebnega ali privatiziranega – težko pristopiti; in to ne le kot tujec, neznanec, temveč tudi kot sopotnik, someščan. Zato se jasno spomnim in nikoli ne bom pozabila, kako je moje oko v bežnem trenutku, v hipu zaznalo nekoga, ki je izstopal iz trume hitečih zaključenih družb in drvečih posameznikov. S Tromostovja je nekako pritavala silhueta moškega s temno kapuco in pivom v roki, ki se je v povsem drugačnem – zmernem – ritmu mimo vseh dokaj odločno pomikal proti temni uličici, nekam za spomenik. Vstala sem in mu – brez kančka dvoma – sledila tja, kamor je odhlačal. Hodil je in bil videti preprosto in sproščeno, kar je kazalo, da se giblje proti sproščenemu okolju. Deloval je zamišljeno, kar je dalo misliti, da ni namenjen na zmenek ali v glasno in razposajeno druščino, hkrati pa ni bil videti, kot da gre h komu domov, saj je imel v roki odprto pivo. Ura ni bila ravno pozna, a noč je že zajela mesto, in medtem ko so se lučke na trgu v ozadju še svetile, sva midva, oddaljena nekaj korakov, drug za drugim izginjala v temo nečesa, kar se je takrat zdelo kot neskončno dolga in ozka ulica. Nisem vedela, kam grem niti komu sledim, a to ni bilo pomembno, saj sem imela zanesljiv občutek, da bom nekaj odkrila, in res: po razmeroma dolgi hoji, kot se je zdelo takrat, je v nekem trenutku moj nevedni nočni vodič švignil za neka ozka vrata ob podolgovatem zidu in izginil v mrak. Takoj za njim sem brez pretiranega razmišljanja skozi vrata švignila še sama; prej se mi je tista ozka uličica zdela temna, za steno pa me je zajela ena sama črnina. Ni treba posebej poudarjati, da sem že takoj izgubila skrivnostnega mladeniča s kapuco in tako obstala na dvorišču med nekimi hiškami in ogromno, temno, na videz zapuščeno stavbo. Prijetno presenečena nad to mondeno, svetovljansko strukturo, ki vabi k raziskovanju svojih kotičkov, sem se odpravila – kakopak – raziskovat in šla skozi prva vrata, ki sem jih zagledala. V eni sobi je stalo kolo, v drugi je bil WC, v tretji je skupina moških srednjih let gledala nogomet in pila pivo. Prisedla sem k njim, vsi so me pogledali in razen kretnje proti paleti, češ da si lahko tudi jaz vzamem pivo, nihče ni rekel popolnoma nič. Ko pa je bilo tekme konec, kar je bilo kmalu po mojem prihodu, sem se zahvalila, pozdravila in šla naprej.

Na dvorišču sem slišala nekaj ljudi, ki so govorili špansko, in pod bledo mesečino zaznala, kako hitro korakajo nekam v zadnjo, najimpozantnejšo izmed stavb – pa sem jim nemudoma sledila. Šli smo skozi večja pločevinasta vrata, zatem po stopnicah na levo in za še ena, malo težja vrata, za katerimi se je pred menoj razprl pisan prostor s čudnimi in prikupnimi umetninami, neko folk-pank zvočno kuliso ter plešočimi ljudmi. Uživala sem. Plesala sem sama s seboj, a hkrati obkrožena z ljudmi, ki so uživali v istem zvoku in »vajbu«, vedoč, da na tem mestu, če tako želim, dejansko lahko te ljudi tudi spoznam. Nato sem še malo opazovala okolje in veselje ter na neki točki zadovoljna odšla z mislijo, da se ob prvi priložnosti spet vrnem. Tako je tudi bilo. Kot tiha udeleženka sem se vedno vračala in pogosto zahajala v staro tovarno, kjer sem opazovala dogajanje in se vedno znova ujela v misli, da je to pač ta svetovljanskost. Kako super je, da imaš v mestu prostor samote, družbe, spontanosti, enakosti, naključij; ki mu ni mar, da je umazan, v katerem ni treba, da je vse novo in drago – niti plačljivo ne; in kjer lahko vsak vadi in se uri v različnih veščinah, si premisli, sam nekaj zažene ter se srečuje s popotniki in sorodnimi dušami – po koordinatah in po etičnih ter političnih prepričanjih. Tu, v kompleksu stare tovarne, za tem dolgim zidom sem začutila srce kozmopolitskosti, odprtosti Ljubljane, in bolj ko je bilo ekscentrično ali novo, vznemirljivejše in bolj navdihujoče se mi je zdelo. Zanimivejši pa so bili tudi sama stavba in njena preteklost, njeno življenje in ljudje. Preprosto zato, ker si dober delež ljudi ni želel delavnic in moccachinov, temveč več pomenljivih, recimo temu presenečenj, nepričakovanih spinozističnih srečanj materije, ki se zvedavo obrača po planetu in išče svoj Angry Inch*. To je bil Rog.

Prvi del podlistka lahko preberete na tej povezavi.

Da pa bi ta Rog bolje razumeli, se vrnimo v čas njegove primarne izgube: leta 1994 je znamenita tovarna koles nehala proizvajati ropot in trušč, stroji in glasovi delavcev so utihnili. Izza tovarniških vrat se ni več zapeljalo nobeno kolo znamke Rog, kakršna so prinašala radost vsakomur v kolesju socialistične družbe – od mojstrov, ki so jih izdelovali, do ljudi, ki so imeli srečo, da so si ta kolesa lahko privoščili. A delavnice so se med tranzicijo zaprle, začeli pa so se stečaj, brezposelnost, (pre)kupčevanje, lizingi in špekulacije. A stavba je o(b)stala – velika in prazna, vkopana na zemljišču ob reki, okopana v rumeni svetlobi, kar nekaj poletij in jeseni, dremajoča v sivih zimskih nočeh kot slana rezina (post)socialistične trpežnosti, ki se neskončno ponavlja med prihajajočimi in odhajajočimi časi.

To je trajalo vse do tistega dne leta 2006, ko je skupina arhitektov, aktivistov in umetnikov odprla vrata, očistila prah in vrnila življenje v kraj, ki so ga oblasti in vsakokratni lastniki pustili propadati. Zapuščena tovarna Rog je postala Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) in je ponovno oživela v neko novo življenje. Na dvorišču stare tovarne so trčili svetovi političnih aktivistov, glasbenikov, pesnikov, cirkuških in drugih popotnikov z vseh vetrov. Rodila so se politična gibanja, ki so spremenila potek življenja marginaliziranih ljudi: Protirasistična fronta brez meja, samoorganizirani Izbrisani, ambulanta Zdravnikov za azilante, Gmajna, Nevidni delavci sveta, Ambasada Rog ter razne transnacionalne, politične, športne, delavske, migrantske in feministične skupine. AT Rog je ponujal nekaj, česar denar ne more kupiti in noben zakon ne more predpisati: material, ljudi, politiko od spodaj, potencial. Kot prostor je bil toliko nepredvidljiv, kot je bil predvidljiv, včasih tudi prazen, v drugih primerih pa razburljiv. Vsekakor je bil kakofoničen. Od večerij za lačne, zatočišča za razseljene do transnacionalnih obiskovalcev, neodvisnih razstav in brbotajoče, še kako konfliktne politične energije – AT Rog je dajal, je pa tudi jemal. Vzel je trud, leta življenja, zdravja, denarja in živcev. A kaj, ko je onkraj dajanja in jemanja nosil tiho vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti oziroma reducirati na materialne, merljive ali utilitaristične pogoje. AT Rog je bil prostor, ki je s časom postal veliko več kot le to – postal je ideja.

»Stara tovarna št. 72« je bila z vsem svojim žalostnim nasiljem in strupeno umazanijo predvsem prostor politike, torej skrbi in ustvarjalnosti, konfliktov in soočenj; a tudi prostor cele vrste »prvih« doživetij: prvih performansov, prvih bralnih krožkov in branj poezije, prvih ljubezni, prvih pretepov, prvih soočanj z marginalizacijo, prvih stikov z realnostjo življenja in smrti – in to v veliko širših razsežnostih, kot jih Ljubljana lahko ponudi svojim prebivalcem (Neljubljančanom, pa tudi Ljubljančanom). Tja je lahko povsem po naključju sredi noči prispela neka Francozinja, ki je spremenila okolje, ostala nekaj časa in nato odšla. Zatem Pakistanec. Zatem Afganistanec. Nato so se lahko spontano tam ustavili italijanski sindikalisti, prespali, pustili kaj za seboj … svet je prihajal v Slovenijo, brez denarja, projektov, papirjev in zapletov. Hodil je skozi Rog, in kdor je želel, se je lahko vanj vpel, njegove možnosti zunaj cone udobja so se povečale. Svet je prihajal v Rog in presenečal. Skratka, utopično mesto so v bistvu utopični ljudje, ki si/se dogajajo. To utopično pa ne obstaja  kot monolit, saj obstaja samo proces, ki melje in ustvarja. Gre za minevanje, v katero smo s svojim življenjem vpleteni tukaj in zdaj. Ta tukaj in zdaj je sedanjost, vsakokratna možnost misliti tisto, kar bi lahko bilo (dostopna stanovanja in dostojanstvo za vse) in kar je nekoč bilo (tramvaj), ne zna pa morda misliti samo sebe. Za to potrebuje distanco – pogled z roba. In distanca do neoliberalizirane Ljubljane je prihajala iz Roga, z roba Roga, ki je bil tudi sam na robu.

Mesto je zgrajeno iz odnosov med svojimi prostorskimi merami in dogodki znotraj njih.

Zvok rešilnega avtomobila. Številni pogledi, ki sledijo vsaki leteči, padajoči in razdrobljeni opeki. V zrak frčijo knjige, mačke, tudi rože, ki sem jih jeseni presadila. Spet bagri, spet Dolinšek in nezaščiteni delavci, ki z golimi rokami mečejo azbestno streho na tla. Prah leti na vse strani.

Hkrati, ko so mestne oblasti rušile en zid, so postavile druge nevidne zidove in ograje. Ta zdaj sterilna in odmevajoča stavba niti v devetdesetih letih ali med krizo na svojih tleh ni imela tako avtoritarnih ljudi kot tistega januarja, ko je že drugič postala predmet izgube. Uničujočih potresov ni doživela, samo rušitev. Travma je zato v primeru Roga drugačna – je travma privilegija in pohlepa. Nekako tako kot številne druge tovarne je bil tudi Rog zapuščen kot tovarna, ki je ljudem dajala delo, od takrat pa je bila večina skupnih, občinskih in javnih prostorov v mestu požrta v debelo mošnjo zasebne lastnine. Ta neusmiljeni cunami privatizacije in njegovo najnovejše valovanje sta opustošila AT Rog. Njegova lastnica – občina – je v postopku delovala kot nevidna lutkarica, ki se je malo poigrala s svojimi marionetami, in kot prave lutke, te uniforme niso spregovorile. Niso imele volje za poslušanje niti za razmišljanje. Imele so pač službo. Niso imele sodne odredbe za rušenje. So pa služile. Prav tako niso imele sodne odredbe za razselitev. Po izselitvi ljudi so se s predmeti poslužile.

Rušenje in ruinacija sta sicer procesa, ki označujeta prelom starega z novim. Raziskovalka, aktivistka in pisateljica Emina Bužinkić iz Transbalkanske solidarnosti** je dan po evikciji AT Rog objavila zapis iz svojega dnevnika Življenje po potresu …, nanašajoč se na potres, ki je dodobra pretresel in uničil Petrinjo. Pisala je o življenju kot delu rekonstrukcije. Čeprav dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah v torek, 19. januarja 2021, ni pretresel zemlje, kot je to storil uničujoči potres v Petrinji, bi ga lahko šteli za poskus pretresanja temeljev solidarnosti in skrbi, grajene in utrjevane več kot 15 let. Iz ruševin v prah – oblasti so poskusile nekaj pokopati, a niso vedele, da gre za seme. Čas se v resnici ni ustavil. Pravzaprav se je razširil v nedoločno prihodnost, ki bo živela, dokler bo živela sama ideja. Ideje ne moreš porušiti z nekaj stroji, ne z mačetami, bodečo žico ali pestmi. Ni je mogoče pokopati, zapreti, izbrisati ali uničiti. In kakopak – nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel. Pred prostori alternativne političnosti v Ljubljani se je znašel izziv rekonstrukcije – ponovne konsolidacije in obnove. V odgovor tistim, ki z Metelkovo v mislih trdijo, da »alternativne prostore že imamo«: ti prostori so že zdavnaj kurirani in spakirani v turistično izkaznico pravljičnega najlepšega mesta. Enačiti ali zamešati možnosti z alternativo pa je tudi rahlo smešno – alternativa je izbira med enim ali drugim, kot taka je zgolj iluzija svobode. Možnost  pa ni alternativa. Je neuhojena pot. Možnosti je lahko neskončno. Najdemo jih v prazninah, tišinah, zamujenem ritmu, fragmentih, mimikah. Naključnih srečanjih. Možnost je lahko napaka, glitch, guba v času in prostoru, lahko je en Rog in v njem vse tri, pet ali še več bodočih generacij aktivistov. In ne Janković ne katerikoli drug župan, ne svetnik ne bager takega mesta ne morejo zgraditi. To mesto ne more biti Acropolis in ne Necropolis. Je luknja v pločniku. Je mesto Obljuba.

To neopisljivo domačnost sem doživela pri naključnih srečanjih v Rogu. In to neponovljivo sproščenost je najti ravno v tem, ko na sončen dan spontano zakorakaš v Rog in greš iskat Gala ali kavo, ker je to včasih isto. In nič ni treba, da se zgodi. To je bila ta lepota Roga: da človeku nič ni bilo treba, lahko pa je vse.

Da je bil edini plac, kamor je lahko prišel migrant iz Juge ali iz kake druge tuge in na enem kupu dobil žive odnose, srečanja, žive ljudi, ki delujejo za skupni interes in s srcem, nikakor ne za lasten žep, kajti vsakič, ko je kdo to poskušal, se je vedno slabo končalo. Skratka, opciji, »ali si bogat ali pa reven«, ter pričakovani izbiri, da bomo vsi bogati (ali revni), so rogovci dodali novo možnost: da bi bilo življenje čim bolj brezplačno. Mimoidoči so tam lahko brezplačno počeli vse žive stvari. Ali pa nič. Lahko so se urili in postali tudi socialni delavci, aktivisti, glasbeniki, popravljavci koles. Ali pa nič od tega. So se pa naučili reševati konflikte in pridobili življenjsko znanje, recimo temu modrost. Bolje jim je bilo v Rogu, kot če bi to delili pri kakšnem vodenem krožku ali na delavnici ali tečaju. Zakaj? Ker gre za spontanost realne življenjske vsakdanjosti in ne za vrtiček  –  konjiček, obšolsko dejavnost ali »projekt« za CV. In ta mimoidoči migrant, tako kot tudi študent, brezposelni, dijak ali kdorkoli, ki bi si to zaželel, si je lahko izbral eno ali več možnosti za drugačno ali povsem novo življenje . V tej tovarni si je vsako možnost lahko izbral sam in jo brez težav svobodno opustil ali spremenil v kaj drugega. Predvsem pa je naletel na naključja, ki jih ni mogel predvideti, niti pričakovati, in ravno ta so pripeljala najširša obzorja v našo slovensko vas.

In kaj imamo zdaj?

Do zdaj je bilo veliko povedanega. Ure in ure gradiva so v arhivih. In veliko velikih in malih imen je povedalo marsikaj o Rogu. V glavnem je bil prostor nasprotovanja logiki, s katero opredeljujemo svoj že tako kratek čas na Zemlji skozi prizmo tekmovanj, nagrad, predmetov, ki si jih lastimo, aplavzov ali ničel na računih. To je ista logika, ki človeška življenja spreminja v številke in statistiko, znotraj katere pomenijo bolj malo. Slovenija ima sicer srečo, da je v njej življenje nekoliko več vredno kot drugje, kjer človeka umorijo za deset dolarjev, a surovejše okolje ko proizvajamo, laže se ta vrednost življenja spremeni. Število in načini umorov ter napadov zoper telo in dostojanstvo na starejše in vse mlajše ljudi kažejo, da se je to zmanjševanje vrednosti že začelo. Pri takšnem napredku je pričakovati, da bo življenje vse manj vredno, razen življenja tistih, ki so pri vrhu ali koritu, ali tistih, ki vestno plezajo v to smer. In žal premnogi marljivi, vestni in naivni delavci vsak dan dokazujejo bogu in svetu, da so vredni svojega življenja. A še najmanj smisla ima lastno vrednost življenja na tem planetu dokazovati na popolnoma napačne načine, pod napačnimi predpostavkami in popolnoma napačnim ljudem. In res, če vprašate številne ljudi, ki ne sodijo v kasto, ki z lahkoto služi denar z nagonskim množičnim butičnim turizmom, bodo rekli: občina bi morala vzdrževati AT Rog in ga pustiti odprtega za generacije ljudi, ki naj bi prihajale in odhajale. Umetniki bodo rekli: potrebujemo bela platna in prazne hangarje. Aktivisti bodo rekli: potrebujemo komunizem in refleksijo. Utrujeni bodo rekli: potrebujemo počitek. Starejši bodo povedali: potrebujemo druženje z mladimi generacijami, ne pa odrinjenost na rob in v pozabo. Mladi bodo rekli: ne potrebujemo starih, potrebujemo prostor, ki je prost, za brezplačno druženje, poskušanje, neuspeh in nove poskuse. A pustimo zdaj vse to. Pričakovati je, da se bo mestnim oblastem zgodilo isto, kot se je zgodilo tudi rogovcem. Prišel bo čas za neke nove ideje in ljudi. Vedno znova je tako: ljudje si zamišljamo nekaj »genialnega« ali mogočnega in se ukvarjamo s tem, a vendarle … še preden končamo, se okoliščine tako spremenijo, da rezultat dela nikakor ne bo tisto, kar smo želeli ustvariti. Najlepša mesta tako postanejo grda, fiktivna bitja, žalostne tavajoče pošasti, emblemi distopije. Morda si želijo »novega« centra Rog, a dobijo fino kurirano čistunstvo. Avtonomni Rog pa bo kot ideja obstal, čeprav bo tudi njegovo ime zelo kmalu, z novimi generacijami, pozabljeno. A v zgodovini se mu bo pripisalo nekaj čudovitega: v nasprotju z novimi in obnovljenimi stavbami, v katerih odmeva, se je v AT Rog izmenjalo kar nekaj »umazanih« generacij in vsaka se je borila zanj. Kdo pa se bo boril za sterilni prostor predragih tortic?

Za konec sledi preprosta avtoetnografija neštetih noči, popoldnevov, ranih zor in brezčasnih trenutkov, preživetih v kromiranih in azbestnih kotičkih stare tovarne. Takšna mesta in trenutki so še vedno zaznavni samo v fragmentih, so skoraj nevidni – in jaz z njimi.

… Neko (no)č sem videl neko takšno »mesto v mestu«. Tovarna sredi hipertovarne. Porušili sta jo vreča denarja in pohlep brez obljube. A pod z bagrom razrahljano plast zemlje je odteklo vse tisto, kar pomeni nekaj več: gejzir perspektiv, ki je prijateljstva nesel vse tja do Savca.

… Nekoč sem slišala za neko mesto, kjer so meščani ljudje z vsega sveta. Nihče ni govoril jezika drugega. In ti meščani so se o skupnem dogovarjali, kot se piše glasba. Nekega deževnega popoldneva sem to tudi našla: slišala sem dvajset violin, kako se uglašujejo. Začele so s škripanjem, potem so se nekaj časa spogledovale, poigravale so se druga z drugo, dokler niso z rahlimi premiki pristale pri skupnem tonu. Zjokala sem se. Prvič sem videla, kako se rojeva glasba, soglasje, sozvočje.

… Nekoč sem zaslutil mesto, ki je lebdelo v zraku. Ljudje so samo prihajali in odhajali. Lepo je bilo gledati, kako je v najbolj tranzitnem medmejnem prostoru vsem nam skupno to, da smo popotniki. Vse, kar lahko, je le to, da si zaželiš srečno pot.

… Nekoč sem sledila glagolici in prišla do mesta, ki je sijalo pod soncem, na betonu, s senco nekih vrb ali brez, pa še ena češnja je bila. Morda je bilo to najmanjše mesto na svetu. Mesto besed, dreves in drznih dvestotih prebivalcev.

Bila sem tudi v mestu, ki se je vseskozi premikalo. Nisi vedel, ali migrirajo ljudje znotraj njega ali mesto samo. Nisi vedel, koliko ljudi je zares tam. Nisi razumela, ali je mesto Veliko ali Majhno. Vsi so se srečevali in si podajali kruh za na pot. In nikoli nisi vedel, ali si odšel iz tega mesta ali prihajaš nazaj pod njegove oboke. Tako premično je bilo vse in jaz … bila sem tako negiben, da se nisem nehal pretakati.

Veliko smo izgubili, medtem ko smo živeli. Izgubili smo drage ljudi, pa tudi mesto, kot smo ga nekoč poznali. In vsakokratno mesto, ki bo nastalo na ruševinah ali v marmorju, bo z vsemi svojimi možnostmi še vedno vodilno ne le pri »razvoju«, hiperkapitalizmu, vojni – kakorkoli – temveč tudi pri uporu in ustvarjalnosti. Toda ona je malo luda, ne moreš je napovedati.

Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki