Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Tedaj so slikarji in kiparji iz doline Soče ter z njenega obrobja zaznamovali ključne postaje razvoja slovenske grafike, slikarstva in kiparstva. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi. Le Goriški muzej se je nekoliko oddolžil grafiku in slikarju Vladimirju Makucu (1925–2016) ob stoti obletnici rojstva. Enako so na Kromberku ravnali ob stoti obletnici rojstva Borisa Kalina (1905–1975), vendar je bilo to že pred 20 leti. Kasneje so se razstave, v katere je bil vključen starejši brat Kalin, ukvarjale zgolj z javnimi spomeniki in celostna seznanitev z njegovo vlogo Meštrovićevega študenta in akademijskega profesorja kiparstva je skoraj pozabljena. Čeprav ima Goriška premalo galerijskih prostorov in so poleg tega tudi Pilonovo galerijo v Ajdovščini do letošnje lanske pozne jeseni prenavljali, je izgovorov za zapostavljanje Kalina in drugih likovnih umetnikov preveč. Butične zbirke Avgusta Černigoja, Rika Debenjaka, Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča v sosednjih naseljih so ostale v senci filmov in gledaliških predstav EPK. Mesto vrtnic ni znalo v nobenem od likovnih razstavišč in informacijskih uradov poskrbeti niti za vedno svež šopek vrtnic. Edino razstavišče, kjer so bili prijazni do vsakega gosta brez napisa VIP in je vsak radovednež dobil celo katalog razstavljenih grafičnih del, je bil Hotel Park.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja. Okoli Lenassijevega Ikarja ali ob Begićevo Ohranjanje sanj pa so zložili samo nekaj zelenih škatel. Na razcvet šol v Novi Gorici, katerih spodbuda je Petnajstletna Borisa Kalina, niso niti pomislili.

EPK ni znala ustrezno nadgraditi prvih izhodišč oblikovanja novega mesta niti s prezentacijo Nonumenta v Edi. Poleg urbanistične zasnove Edvarda Ravnikarja je gotovo temeljni objekt Nove Gorice stavba občine s štirimi kipi na mrkem vhodnem pročelju. Vse štiri figure (Jetnik, Upornik, Partizan, Vinogradnik) je v okviru tedanjih slogovnih zahtev izdelal Boris Kalin. Njegov svak Slavko Pengov je poslikal slavnostno dvorano v nadstropju občine. Razvil je slovensko slikano zgodovino od Trubarja do Gregorčiča in osvoboditve Primorske leta 1945. Med pomembne osebnosti je slikar v kot postavil svoj avtoportret, podobo glasbenika Lojzeta Bratuža in kot tretjega klesarja s potezami, ki spominjajo na B. Kalina.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja.

Del dolga do domačina Borisa Kalina, akademika, večkratnega Prešernovega nagrajenca, ključnega profesorja ALUO, so morali poravnati potomci vnukov. Razstava je bila nujna ob omenjeni okrogli obletnici umetnikovega rojstva in smrti. Razstavišče v oddaljeni tovarniški hali Mostovne na meji med Novo Gorico in Solkanom je bilo zasilna rešitev. Hladen okvir nekdanje kovačije so napolnili s toplimi, večidel intimnimi besedili pisem zaljubljenega zagrebškega študenta Borisa izbranki. Povečave liričnih izpovedi so bile na panojih, nekaj Zorinih in Borisovih fotografij so preslikali na zavese, s katerimi so razbremenili razstavno dvorano. Izvirna pisma so skupaj s fotografijami postavili v improvizirano vitrino z mizo iz domače hiše. Na bežigrajsko domovanje Borisa Kalina so dodatno opomnili razstavljeni načrti kiparjevega svaka Vinka Glanza. Ta je članom družine Kalin med obema vojnama prijazno izdelal več načrtov za hiše. Vzdolžni steni so smiselno označili s portretoma muze na eni strani in umetnika na drugi.

Jedro razstave je sestavljal ducat figuralnih kipov, pretežno mavčnih izvirnikov za bronaste ali kamnite akte. Prefinjeno oblikovane čvrste ženske obline, portretne glave in primerjave z dekletom, kasnejšo ženo Zoro potrjujejo, da gre za kiparjevo veliko ljubezen, navdih, idealizirano žensko. Erotika je občutena, vendar vedno nekoliko pritajena, idealizirana s poznavanjem klasičnih antičnih kipov ali pretehtanostjo Kršinićevih ter maillolovskih zgledov. Kalin je nedvomno mojster kakršnekoli drže stoječe, sedeče ali ležeče ženske. Izjemoma avtor sestavi dva ženska akta v učinkovito celoto. Razgaljeno telo posameznice je zajeto v intimnih trenutkih česanja, oblačenja ali branja. Hommage ožji družini je prijazno oblikovanje portretnih glav Borisovih potomcev za smiselno obešeno zaveso. Raznoliki podstavki kažejo nekaj finančnih zadreg entuziastičnih organizatorjev.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk.

Presenetljiva so kiparjeva mladostna pisma, ko osamljen, včasih optimističen in drugič otožen, iz Zagreba piše svojemu idealu. Pisanje je bolj intimno kakor goli kipi. Spoznavamo kiparjevo osebnost in njegova čustva, kjer ni patetike njegovih javnih kipov, nobenega vpliva naročnikov ali politike, kakršne vidimo ali prezremo v Murski Soboti, Celju, Breznici, Ljubljani, na Vrhniki, Bledu ali v Novi Gorici. Simpatično zaobljeni bronasti Bevk je javni spomenik; vsak mavec na skromni razstavi pa ima več čustev, pristnosti in notranje topline. Morda je že čas, da na kiparski okras naših krajev in javnih prostorov, čeprav je nastal v bivši državi, pogledamo bolj objektivno.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk. Zbudili bi izjemno klesano marmorno Jutro I z Brda pri Kranju in dali razstavi nov naslov, Naš Boris.

The post Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris appeared first on Prelom.

Ljubljana je umetniško zelo pestro mesto. Na uprizoritveni sceni se kar naprej nizajo novi projekti. Občinstvu se pogosto zdi, da je vse polno prostorov, stavb, dvoran, studiev namenjenih umetniški produkciji. Pa vendar tisti, ki se ukvarjamo z neodvisno uprizoritveno umetnostjo, pogosto nimamo prostorov za vaje, za razvoj umetniških, kreativnih procesov. Kolikokrat se zgodi, da vadimo v dnevnih sobah, izposojamo si kotičke v zameno za usluge, plačujemo previsoko najemnino za tuje studie. To je stara, vztrajno ponavljajoča se situacija, ki je v treh desetletjih ni rešila nobena kulturna reforma. Skupina akterjev iz nevladnega in javnega sektorja se je odločila, da bo te samoumevnosti presegla – v ta namen je ustanovila iniciativo Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar. V organizaciji Maske Ljubljana, Nomad Dance Academy Slovenija (NDA SLO) in Kina Šiška ta iniciativa že dve leti premišljuje o vprašanjih, ki zadevajo vse delujoče na neodvisni sceni: kakšne vrste upravljanja prostorov potrebujemo danes? Katere umetniške vsebine lahko ustvarimo v posameznih prostorih? Kakšno skupnost gradimo? Katera znanja ustvarjamo in katera delimo?

O iniciativi sem se pogovarjala z glavnimi organizatorji skupščin: Aljo Lobnik, direktorico in umetniško vodjo zavoda Maska, Dragano Alfirević, koordinatorico NDA SLO, in Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Kina Šiška.

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2023 je dramaturginja in teatrologinja Jasmina Založnik pri Maski izdala knjigo Zavzemanje prostora: Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji – analizo izvedbenih praks med letoma 1965 in 1987 v Jugoslaviji, s poudarkom na Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu. “Knjiga je bila uvodno srečanje na začetku naših premislekov o prostorih. Kasneje smo pri Maski izdali še številko revije Prostori, ki se je navezovala tudi na konkretne težave pomanjkanja prostorov, na vprašanje javne rabe itn. V tistem letu smo si pri Maski želeli premišljevati o prostorih nasploh, na teoretski, pa tudi na praktični ravni,” razlaga Alja Lobnik. “Poslovili smo se od Nove pošte in zaključili sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem ter začeli iskati prostorske rešitve, ki bi bile trajnostne. Iskali smo vse, kar nam je omogočala Nova pošta: daljše in počasnejše delovne procese, rezidenčno delo ter varnost, kar se tiče prostorov, za vaje in za uprizarjanje ter postprodukcijo. Zdelo se nam je dobro, da odpremo platformo, ki nam bo omogočila dolgoročno premišljevanje o tem na ravni skupnosti. Zazdelo se nam je, da to ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto. Zelo dragoceno je, da sem na njih slišala različne aspekte samozaposlenih, prekarnih kulturnih delavk, delavcev, nevladnih organizacij brez prostorov in nevladnih organizacij s prostori ter javnih zavodov. Tibor Mihelič Syed je zasnoval iniciativo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ), ki je tudi veliko vredna, in mislim, da je čas dozorel, da javne institucije začnejo bolj sistematično zagotavljati boljše delovne razmere za delo nevladnikov in samozaposlenih v kulturi.”

To ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto.

– Alja Lobnik, Maska

Skupščine v Kinu Šiška

Maska je hitro našla skupni jezik z Nomad Dance Academy, ki dolgotrajno tvorno in obsežno sodeluje s Kinom Šiška v okviru Cofestivala. Pri prvotni zamisli so sodelovali še Jasmina Založnik, Pia Brezavšček, Rok Vevar, srečanja v obliki skupščin pa je predlagala Dragana Alfirević. “Največja moč je ali pa se največ lahko zgodi v odprtem pogovoru v smislu skupščinskega načina pogovarjanja. Skupščina je oblika pogovarjanja, kjer ima vsak občutek, da ima glas in da je ta glas resnično enakovreden in slišan,” pravi. “To je nekaj, kar moramo čim več prakticirati. Oblika ni naključna, izhaja iz tradicije plenarnih zasedanj, kakršna smo poznali ob ustvarjanju Festivala Pleskavica 2011 v bivšem Rogu in kakršna danes uporabljajo srbski študentje pri svojih protestnih gibanjih.” Skupščine niso zgolj delovni sestanki. So oblika kolektivnega premisleka, ki ima svojo lastno politično logiko.

“Na eni od teh skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij. Veliko nas je iz nevladnega sektorja in sodelujemo z javnimi institucijami, povratnega sodelovanja, da bi imeli občutek nekega skupnega javnega prostora, skupnega ustvarjalnega prostora, pa je zelo malo. Vsi delamo za isto stvar, za javno dobro, za skupno stvar. Ta ugotovitev je nekako potrdila to intuicijo, s katero se je Maska obrnila na nas, in ta intuicija je, da imamo veliko tem, o katerih se moramo pogovoriti: npr. kdo in kako upravlja javno infrastrukturo. Veliko je tudi privatizacije. Poskušali smo malo razgrniti in razrahljati vse te samoumevnosti, utečene oblike sodelovanja, povezav, navezav, ko gre za način upravljanja. Mogoče nimajo vsi potrebe ali želje, pa tudi kapacitet ne, da bi upravljali javne prostore, ker je za to potrebnih ogromno kapacitet, dela, truda. Mogoče nismo niti vsi za to ali pa nismo nagnjeni k temu. Dejstvo pa je, da vsi, ki se ukvarjamo z uprizoritveno umetnostjo, potrebujemo dober, ogrevan in čist prostor.”

Na eni od skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij.

– Dragana Alfirević, Nomad Dance Academy

Skupni imenovalec razumevanja javnega

Tibor Mihelič Syed kot primer dobrega modela, poleg Cofestivala, ki že dolgo sodeluje s Kinom Šiška, omeni koprodukcijsko sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Maske na Novi pošti: “Sedem let sinergije, ki je rodila izjemne in prebojne projekte. Brez samozavestnega, trmastega stopanja ne bi proizvedli, kar smo proizvedli v vseh teh letih. Nova pošta bo ostala zapisana v teatrološko prakso kot nekaj pomembnega v danem času. Te drznosti, tveganja, ki pa vendarle prinaša nove vsebinske premike, premisleke, nove produkcijske modele, je v institucijah izjemno malo. Te samoumevnosti, ki jo omenja Dragana, ne bi vezal samo na vprašanje produkcijskih razmer, temveč tudi na vsebine, tovrstno sodelovanje pomeni neke vrste tveganje.”

Alja Lobnik prav tako opozarja, da sodelovanje ni najenostavnejše: “Zahteva trud in dodatno energijo, dodatno delo, usklajevanje. Postavlja se vprašanje, kako se javni zavod približuje nevladni organizaciji. Vzpostavljene so hierarhije, ki so imanentne in je treba o njih vsaj govoriti, jih preizprašati. Veliko truda je za tem, da se lahko taki formati ali pa taki prostori zgodijo. Vendarle pa zmorejo preseči in nakazati nove smeri ustvarjanja produkcijskih načinov dela. Zdi se mi, da je bilo Slovensko mladinsko gledališče v nekem obdobju dovolj pogumno, hkrati pa je javno institucijo razumelo drugače, kot se dostikrat razume. Pogosto vidimo javno institucijo kot zaprt prostor in ne kot javni prostor, kamor se lahko intervenira, ki je lahko odziven, odprt za različne skupnosti. Nova pošta je bila tovrsten poskus. Obstajal je skupni imenovalec razumevanja javnega, kar javnim institucijam v njihovi udobni poziciji dostikrat umanjka. Pomeni odločitev ljudi, ki upravljajo javno infrastrukturo, da bi se odpirali v to smer – da ne bodo samo pragmatični v svojih načinih delovanja.”

Potrebne so sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor.

– Tibor Mihelič Syed, Kino Šiška

“Institucije, ki niso repertoarna gledališča z lastnimi ansambli in produkcijskimi procesi, npr. Kino Šiška, Bunker, Španski borci, se lažje lotevajo tovrstnega sodelovanja. Institucije, ki so zavezane lastni produkciji in programski kontinuiteti, imajo manj manevrskega prostora. Kot vodja javnega gledališča z lastnim ansamblom si dolžan temu ansamblu zagotavljati določen obseg dela in pri tem imaš zvezane roke, kolikšen segment programa boš podružbil. V tem primeru bi bile potrebne sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor,” poudarja Tibor Mihelič Syed. “Ta tveganja si mora institucija želeti. Včasih se mora upreti sistemu, ki omejuje. To je del umetnosti, da poskušaš z neko gesto razbiti sistem, ki te po svoje omejuje.”

Prostorski preostanek kot priložnost

Do zdaj je bilo v Kinu Šiška že šest skupščin. Na zadnji so obravnavali predlog Tiborja Miheliča Syeda o vzpostavitvi Sistema prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ). Projekt izhaja iz statistične kategorije, ki jo je mogoče poimenovati prostorski preostanek – gre za prostore javne infrastrukture, ki v nekaterih terminih preprosto samevajo.

“Gre za poskus, da ta preostanek prostora postane viden in dostopen skupnosti na sistematičen način,” pojasnjuje Tibor Mihelič Syed. “Na eni strani so javni zavodi in organizacije, ki upravljajo prostore, na drugi so ustvarjalke, ustvarjalci in kolektivi, ki prostor potrebujejo za vaje, raziskovanje, razvoj, projektno delo. Namen projekta je v digitalnem okolju ustvariti preprost, pregleden sistem, ki omogoča, da se ti dve informaciji srečata.”

Poudariti velja, da gre pri SPPZ za razvojno fazo dela, ne za koprodukcijsko platformo. Prostori so namenjeni vajam, razvoju in fazi raziskav, ne produkciji. Merila razdeljevanja so premišljena in transparentna. Za zdaj je pobuda osredotočena na uprizoritvene umetnosti, ima pa možnosti za poznejšo širitev. Med prostori, ki bi jih iniciativa vključila, so tudi vadbeni prostori neodvisne scene, kot so prostori Maske, prostor Društva za sodobni ples Slovenije, Kino Šiška pa prispeva vsebinske in logistične zmogljivosti.

Podružbiti procese

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov, ki jih imamo, pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež, ne od dejanske potrebe ali kakovosti projekta. “Tudi če ni osebnih poznanstev, bi institucije s svojimi kapacitetami, ne samo prostorskimi, mogoče tudi z rekviziti, z garderobo, morale biti odprte za celotno sceno in razumljene kot javno, ne kot zasebno, kot nekaj, kar pripada družbi,” doda Alja Lobnik.

“Nekdo pravi, da je institucija bolj dostopna, ker ima npr. s Tiborjem zgodovino sodelovanja, ker je vzpostavljeno zaupanje,” razlaga Dragana Alfirević. “Ampak kako narediti, da to ne ostane zasebno med njima, ampak postane oblika podružbljenih kontinuitet, ki je pravičnejša in dostopnejša?”

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež.

Alja Lobnik poudarja, da si je iniciativa za cilj zastavila podružbljanje procesov, ki so pogosto ostajali v sferi zasebnih poznanstev in neformalnih mrež, ter opiše to z izkušnjo, ko je prvič prišla na delovno mesto umetniške vodje Maske: “Bila sem tako neomrežena in brez pozicije, s katere bi lahko delovala, da je bila zame marsikatera stvar zaprta. Za prihajajoče, ki vstopajo, je to ključno – da imajo možnost takojšnjega povezovanja in sodelovanja, ne da je to zgolj plod nekih zasebnih poznanstev.”

Skupščine in znotraj njih SPPZ torej niso samo logistični projekt, so poskus spremembe temeljne logike, po kateri dostop do javne kulturne infrastrukture sploh nastaja.

Dolgoročni horizont: sistemska sprememba

Vsi trije sogovorniki se strinjajo: skupščine niso cilj same po sebi, so le del daljšega procesa, ki meri na sistemske spremembe. Namen vseh treh organizatorjev je, da se skupščine ne zapirajo v eno samo rešitev, temveč da ohranjajo raven razprave, izmenjave mnenj in skupnega razmišljanja o vseh pomembnih temah, s katerimi se srečujejo na uprizoritveni sceni. Temeljne težave ostajajo že 30 let enake: diskriminatorna porazdelitev virov, pomanjkanje vadbenih in razvojnih prostorov, hiperprodukcija za majhno občinstvo, prekarnost kulturnih delavk in delavcev. “To je endemičen kulturnopolitični problem,” je kritična Alja Lobnik ”Ta sistem ostaja preveč nepošten, preveč diskriminatoren, da bi ga gledali še naslednjih 20 let. Do prejšnje vlade, s katero so se začeli temeljni premiki, se z njim ni ukvarjal nihče,” meni Tibor Mihelič Syed.

Iniciativa je odprta. Poleg treh jedrnih organizacij, Maske, NDA in Kina Šiška, so bile na skupščinah občasno prisotne predstavnice Zavoda Bunker, Španskih borcev in člani Društva za sodobni ples Slovenije, pa tudi redki predstavniki nekaterih javnih zavodov. Izjemno pomembna sogovornika sta Teja Reba in Simon Kardum, med sistemskimi sogovornicami pa Asociacija. Potekajo pogovori z Viba filmom, katerega direktor Mitja Bravhar kaže naklonjenost razvoju sodobnega plesa. Dragana Alfirević poudarja, da je eden od temeljnih občutkov, ki so spodbudili celotno sodelovanje, ravno ta paradoks: “Ljubljana je fizično prostorno, bogato mesto, pa vendar ne moreš najti prostora za vaje, studii so predragi. Izkoriščenost je slaba, povezanost je slaba.”

Kaj sledi

Letošnje leto bo pilotno. Preizkusili bodo, kje so meje, kaj je treba doreči, kateri prostori so dejansko na voljo in pod kakšnimi pogoji. Skupščine bodo potekale vsaj dvakrat na leto in ostajajo osrednji prostor skupnega premisleka. “Radi bi se povezovali in povezali tudi zunaj uprizoritvenih krogov, zavedam se, da deloma elitnih, po drugi strani pa prekarnih,” vabi na odprte skupščine Dragana Alfirević. “Nekako imamo začrtane točke in cilje v tem procesu,” sklene Alja Lobnik, “ampak dejansko gre za proces.”

“Morda sem malce preveč ambiciozna, toda mogoče bomo skupaj lahko spremenili mentaliteto nas, ki živimo in delamo tukaj, malo po malo,” je optimistična Dragana Alfirević.

Katastri začasnosti prostorov niso le projekt, so miselni eksperiment, ki se je s skupščinami, pogovori in konkretnimi dogovori začel počasi, a vztrajno prevajati v prakso. In v osnovi stoji preprost, a pogumno izrečen aksiom: mi vsi delamo za isto stvar, za javno dobro. Čas je, da se infrastruktura temu primerno odpre.

The post Javno dobro – naša stvar appeared first on Prelom.

Tretji september 2022. Lep, sončen dan. Eden zadnjih poletnih. V poslopju, v katerem je nekoč delovala menza Cestnega podjetja Ljubljana, vrvi od pričakovanja in optimizma. Približno sto mladih in malo manj mladih zagnano ureja hišo in okolico ter načrtuje, kako bo mrtvemu prostoru vdihnilo življenje. Nekateri pometajo teraso, drugi čistijo kuhinjo, tretji ugotavljajo, ali ima zgradba elektriko in vodo, peti odstranjujejo invazivne rastline, šesti preverjajo statiko, sedmi pomivajo tla, osmi pri vhodu na dvorišče razprostrejo črn napis na belem platnu – PLAC … Še isti dan se vsi skupaj pogovarjajo na prvi skupščini Participativne ljubljanske avtonomne cone. Ljubljana ima nov skvot! Odlična novica po dobrem letu in pol prebolevanja bolečine, ki jo je povzročila ljubljanska občina z rušenjem Avtonomne tovarne Rog. Malo slabša novica je, da so na odprtje prišli tudi policisti in popisali okrog petdeset ljudi. Takrat se zaradi tega ni nihče kaj preveč sekiral. Ni še bilo jasno, da bo tedanji lastnik Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) policijski zapisnik izkoristil za tožbo proti osebam na seznamu, tudi mladoletnim in novinarjem.

Pred tremi leti in pol nihče ni niti vedel, koliko časa bo skvot obstal. Zdelo se je, da bo vsak dan, preživet pod tisto streho, zmaga, zato smo tisti, ki smo zahajali tja, delovali, kot da morda naslednjega dne ne bo. Pod vtisom represije, ki so jo 19. januarja 2021 demonstrirale združene sile Zorana Jankovića in Aleša Hojsa, se je marsikdo bal, da bo zasedbi hitro sledila deložacija. Ampak razmere so bile vendarle drugačne kot v Rogu. Ni bilo korone, lastnik prostora ni ljubljanska občina, ampak država prek DUTB in kasneje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ravno je začela delovati Golobova vlada, ki je materializirala proteste proti Janši in zato obljubila tudi marsikaj, česar sicer verjetno ne bi: med drugim, da bo podpirala avtonomne cone. In ker je bila šele na začetku mandata, še ni bila kompromitirana z aferami in prelomljenimi obljubami. Čas za zasedbo je bil skoraj idealen, bolje rečeno, najmanj neugoden, saj še nobena oblast ni z odprtimi rokami sprejela političnega skvota. Če ga nemara je, pa sta s tem postala vprašljiva prav njegova političnost in (ne)komformizem. Čeprav se je na zunaj zdelo, da vlada podpira zasedbo, to seveda ni držalo, kar se je nekaj mesecev po odprtju potrdilo v obliki tožb. Koalicijskemu trojčku se je zaradi opisanega konteksta prijazna in tu in tam pokroviteljska drža (zdaj že znamenito Golobovo sporočilo na Instagramu) le vklopila v trenutne politične razmere.

Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa.

Ko se oblast obnaša tako, je treba biti še posebej previden. Taktiki vladajočih sta namreč lahko dve: prva je represija in nasilna odstranitev uporabnic in uporabnikov, druga je zadušitev politične organizacije z navideznim dogovorom, ki avtonomno skupnost potisne v odvisen položaj, ji odvzame kritično ost in si jo na koncu podredi. Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa. Podobno kot prehod iz prave politike, to je ljudske politike od spodaj, v strankarski politični menedžment pomeni, da tisti, ki je naredil ta korak, sprejme igro strankarskega političnega menedžmenta in ne more biti več njegova alternativa.

Skupnost PLAC se je teh nevarnosti zavedala. Tudi o tem so po načelu horizontalne demokracije na skupščinah tekle razprave med uporabniki in uporabnicami z več izkušnjami z avtonomnimi prostori in tistimi z manj izkušnjami, a s svežimi zamislimi. Tako so se vsi skupaj učili, se organizirali, obenem pa oblikovali stališča v odnosu do lastnikov oziroma vladajočih in javnosti. Že to je bila za mlad skvot nova zmaga. A sledilo jih je še več. Vladajoči so prihajali v PLAC na pogovore, verjetno z dobrimi nameni, toda s povsem drugačno percepcijo politične stvarnosti. V skladu s pričakovanji so ponujali, da prostor lahko obstane, če se formalizira. Torej, če bi ustanovili društvo ali kakšno drugo pravno osebo, bi lahko za simbolno ceno ali brezplačno dobili prostor v najem. Mamljivo, kajne? Ja, a skupnost ni bila naivna, saj se je zavedala, da je v percepcijo vladajočih vgrajena birokracija, ki je ne moreš zamajati z dogovorom, ampak le s konfliktom. Zavedala se je, da sta se srečala svetova, ki sta lahko samo v protislovju, sicer močnejši poje šibkejšega.

Tako je pritiskala na oblast, da je ta iskala rešitve (ali se vsaj pretvarjala, da jih išče), ki bi ustrezale zahtevam skupnosti PLAC. Te so bile jasne: umik tožb in prenos zemljišča, na katerem je predvidena tudi gradnja stanovanj, na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ko bi ta gradil sosesko z javnimi najemniškimi stanovanji, bi PLAC ostal del soseske, neformaliziran. Kako bi taka soseska delovala, je razvidno iz projekcije, ki jo je naredila iniciativa Kaj bomo s Stolpniško?. Kazalo je, da bodo v nasprotju s pričakovanji zahteve uresničene. V PLAC je prišel minister Luka Mesec in obljubil, da bo vlada ugodila zahtevam. Zdelo se je, da je zadeva tako rekoč končana, a izkazalo se je, da imajo – povsem nepresenetljivo – bolj kapitalistični in močnejši igralci od Mesca in Levice drugačne načrte. Minister je klonil in prelomil obljubo, ko je (prav tako že znamenito) njegov telefon čez noč obnemel. Tako PLAC ni dobil nobenega zagotovila, da bo lahko obstal. Poraz? Nikakor.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Njegov namen je gradnja javno dostopnih stanovanj in lahko si predstavljamo, da bi PLAC ob sodelovanju skupnosti lahko postal socialno, politično in kulturno središče soseske. Ker se ne bi formaliziral, bi ohranil avtonomijo, zanjo pa bi se moral tudi nenehno boriti, kot se bo moral vedno in v vseh situacijah. Zdelo se je, da bo PLAC dosegel še eno zmago, saj se ne bi odpovedal nobenemu od svojih načel, poleg tega pa bi dosegel pomemben politični cilj: na ogromnem zemljišču bi zrasla javna najemniška stanovanja namesto divje gradnje za bogate, kakršno v zadnjih letih gledamo v Ljubljani. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil. Pa še nikakršnega dogovora z oblastjo ni sklenil in še danes – obstaja.

Rezultat te drže so več kot tri leta in pol delovanja skupnosti. V tem času se je veliko spremenilo. Mladoletni, ki jih je ob odprtju popisala policija, so zdaj polnoletni; PLAC je postal eno od središč alternativne kulture: v nekdanji menzi je potekalo krepko več kot tisoč prireditev; spletle so se nepreštevne vezi, ki so pripeljale do ustvarjalnosti na vseh mogočih področjih, od ljudskih odnosov do umetnosti in politike ter rokodelskih veščin; v njem so svoje mesto našli mnogi, za katere ga v sijočem središču ni; goji se sodelovanje aktivistk in aktivistov različnih generacij; politično se je v tem prostoru izobrazila celotna generacija mladih, številni med njimi sicer nikoli ne bi prišli v stik s politiko itd. Kako pomembno je imeti tak prostor, smo najbolj občutili, ko ga ni bilo – po rušitvi Avtonomne tovarne Rog. Brez skupnega prostora namreč povezovanje v skupnost ni mogoče. Zato je PLAC izjemnega pomena za Ljubljano.

PLAC je torej zgodba o uspehu. A kaj sledi? Koliko časa bo še obstajal?

Odgovor na to bi lahko bil: Nič ni večno, niti nihče od nas, saj smo vsi vsak dan bližje smrti. Morda ta ugotovitev komu zveni fatalistično, a je v resnici nasprotna temu. Rahlja strah in jemlje stvari takšne, kot so: avtonomijo nam bodo vedno skušali jemati, ohranjati pa jo je mogoče le z neprestanim delovanjem, bojem. To je tudi vse, kar ljudje lahko naredimo. PLAC je vedno bil in vedno bo ogrožen, le vrsta grožnje se spreminja. Glede na to, da je pred vrati začetek sodnega procesa in da se obetajo veliki premiki v vodenju države, je mogoče predvidevati, da bomo počasi s prijaznih teženj po podreditvi prešli k nasilnejšim metodam, ki se utegnejo stopnjevati glede na to, koliko odtenkov desne bo v novi vladi. Zato bodo potrebne tudi drugačne metode odpora.

Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti.

Če zaprem oči, že vidim: po Linhartovi v spremstvu varnostne službe vozi bager, zavije levo mimo teniških igrišč, nadaljuje in pri balinarskem igrišču zavije desno. Varnostniki skušajo podreti dvoriščna vrata. Zaklenjeno. Hodijo okoli zemljišča, a nikjer ni luknje v ograji, skozi katero bi vstopili. Medtem kakšnih petsto ljudi – vsi tisti, ki so redno hodili v PLAC – postavi živi ščit in čaka na akcijo. Začne se prerivanje, večurni boj. Varnostniki naposled le prebijejo ščit, bager zapelje na dvorišče, šofer se začne pripravljati na rušenje. Zdi se, da bo kmalu vsega konec. Potem se združena ekipa ljubljanskih feministk odloči, da je dovolj zajebancije. Vržejo se pod bager, voznik osupel zategne ročno zavoro in pobegne iz kabine, medtem ko ena od feministk skoči na sedež in iz volana vzame ključ, v režo pa zlije nekaj lepljivega. Varnostniki prestrašeni stečejo za voznikom, barva na bagru se iz rumene začne spreminjati v rožnato.

Ne vem, ali se bo kaj podobnega uresničilo. Vem pa, da drži, kar sta že davno zapisala Darja Lamovec in Vito Flaker: vsaka akcija je uspešna! Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti. Ali kot pravi moj prijatelj iz Sarajeva: »Nafaka* je v gibanju.« Jaz bi dodal, da je nafaka v specifični vrsti gibanja, imenuje se delovanje.

The post PLAC ne more izgubiti appeared first on Prelom.

Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.

Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.

Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.

Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.

V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.

S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.

Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.

Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.

Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.

Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.

Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.

The post Kaj bomo s Križankami? appeared first on Prelom.

Kreativni center Poligon je decembra objavil aktualne izsledke raziskave o položaju delavcev v slovenski kulturno-ustvarjalni panogi. Pri PreLomu smo se osredotočili predvsem na delovne in življenjske razmere v Ljubljani, kjer večina iz panoge tudi dela – po zadnjem, petem merjenju, ki je potekalo od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025, kar 58 odstotkov.

Javni zavodi in institucije pogosto med zamudniki in neplačniki

Raziskava opozarja, da sta neplačevanje in zamujanje ustaljeni poslovni praksi v panogi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedem od desetih je plačilo vsaj enkrat prejelo z zamudo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja, v 15 odstotkih pa tudi javne institucije. V kar treh primerih od desetih so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država. Med njimi so bili pogosto tudi zavodi, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana.

Izkušnje, ki so jih v raziskavi anonimno opisali ljubljanski kulturni delavci in delavke, so večinoma slabe:

»MOL mi je dolgoval denar več kot 8 mesecev. Vsakič je bilo nekaj narobe z dokumentacijo.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Zavod za turizem Ljubljana – pogodbe podpišejo retroaktivno, izplačila pa lahko zamujajo tudi več kot 3 mesece.«
• »Ljubljanski zavodi imajo pogosto izgovor, da ’ni še podpisan proračun’, zato plačilo ni mogoče. Se pa delo opravi.«
• »Ljudje mislijo, da so občinske institucije zgled, pa so pogosto ravno nasprotje – zamujajo, ignorirajo pogodbe.«
• »Delo za občino pomeni ves čas na voljo, takojšen odziv, maksimalna fleksibilnost – plačilo pa čez pol leta.«
• »V Cukrarni se je na plačila čakalo več mesecev. Ne delam več tam.«
• »Nimam slabše izkušnje od tiste z MOL. Delal sem v festivalu, ki ga sofinancirajo, in plačilo ni prišlo nikoli – ker sem ‘zmanjkal v proračunu’.«

Neplačano in premalo plačano delo

Delavke in delavci imajo pogosto opraviti z različnimi oblikami neplačanega ali premalo plačanega dela. Seznam javnih institucij, ki ne plačujejo ali izrazito slabo plačujejo delavce, je dolg in izjemno raznolik ter kaže, da je delo za reference ustaljena kultura javnih institucij. Delavci so pripovedovali o negativnih izkušnjah z RTV Slovenija, Cankarjevim domom, SNG Dramo, Narodno galerijo, Moderno galerijo + MSUM, Mestno knjižnico Ljubljana, MGLC, zavodi MOL in številnimi drugimi. Delavci v kulturno-ustvarjalni panogi pogosto sodelujejo z javnimi zavodi kljub slabemu plačilu ali čeprav sploh niso plačani, to pa počnejo zaradi kombinacije strahu pred izključitvijo, upanja v prihodnje priložnosti, zaradi normalizacije izkoriščanja, osebne predanosti in pomanjkanja drugih možnosti.

»V Ljubljani je delo za občinske zavode pogosto neplačano ali tako slabo plačano, da ne pokrije niti stroškov prevoza.«

• »Za Mestno občino Ljubljana sem delala v kulturnem programu in za izvedbo sem prejela manj kot 100 evrov. Projekt je trajal 2 meseca.«
• »Kadar sodeluješ z MOL in nisi njihov redni izvajalec, je tvoj honorar najnižji. Če sploh pride.«
• »Imam izkušnjo, ko sem za galerijo v lasti občine pripravil razstavo. Oprema, prevoz, postavitev – vse lastno delo, plačilo 150 evrov.«
• »Kino Šiška – veliko prenizko plačilo za fotografe.«

Zamude pri razpisih

Čeprav delavci in delavke v kulturo-ustvarjalni panogi v nasprotju z razširjenim prepričanjem večinoma niso odvisni od državnih in občinskih proračunov (53,2 odstotka poslovnih subjektov leta 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev, številni od tistih, ki so jih prejeli, pa jih kombinirajo s prejemki za delo pri drugih naročnikih), se na razpise prijavljajo predvsem zato, ker so ti zanje pogosto edina možnost za financiranje projektov in ohranjanje ustvarjalne dejavnosti. Delavke in delavci so kot slabosti razpisov poudarili nezadostno višino sredstev, zamude pri objavah razpisov in rezultatov ter pri izplačilih sredstev. Kot sporne omenjajo razpise z zapleteno birokracijo pri prijavi in poročanju ter to, da razpisi ne pokrivajo vseh stroškov dela in materialnih stroškov. Zelo huda težava je tudi nepravično ocenjevanje in razdeljevanje sredstev. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjšanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi izidov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in pravičnejši presoji. 23,1 odstotka anketiranih je povedalo, da so bili z zadnjim občinskim ali državnim razpisom zelo zadovoljni ali zadovoljni. Delež zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih je 20,1 odstotka. Več kot polovica, 56,8 odstotka, ne izraža niti zadovoljstva niti nezadovoljstva.

Odzivi na občinske razpise na ravni MOL so različni:

»Pohvalim lahko sodelovanje z MOLom – korektno, uslužno, prijazno.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Financiranje s strani MOL in MK je ostalo isto – včasih celo manj.«
• »Zamuja se z vsemi koraki – najprej s podpisom pogodbe, potem z izplačilom prve polovice honorarja, na koncu druge. Rešujem tako, da gnjavim, težim. To absolutno ni moje delo in vsi ti klici in maili mi vzamejo ogromno energije, hkrati pa je žaljivo.«
• »Na občinskem razpisu niso upravičeni stroški našega dela. Zneski so majhni in se ne da preživeti …«

Delo v kulturi vedno bolj postaja privilegij

Raziskava ugotavlja, da samo 15,1 odstotka delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine, in nadaljuje, da »61,9 % delavk in delavcev iz zelo dobro preskrbljenih družin živi v lastniškem stanovanju ali hiši brez kredita. Tisti, ki izhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so lastniki nepremičnine brez kredita v 5,6 %.« Pri višini najemnin in cenah nepremičnih v Ljubljani ter povprečnih zaslužkih delavk in delavcev v kulturi (62 odstotkov jih zasluži manj kot 1500 evrov bruto), hitro postane jasno, da se ta razredna zaznamovanost panoge samo še stopnjuje. »Živim pri starših, ker v trenutni situaciji težko najdem stanovanje, saj bi porabila 70 % celotne plače za najemnino ter tekoče stroške,« priznava ena izmed delavk. Ker primanjkuje tudi dostopnih prostorov za ustvarjanje in bivanje, je učinek vedno bolj uniformna kultura višjih in srednjih slojev. »Nizki bivalni stroški so prvi pogoj za delo,« in te imajo zagotovljene večinoma tisti, ki so nepremičnino podedovali ali so jim jo kupili starši; le slaba petina anketirancev odplačuje posojilo, dve petini pa jih živi v najemu.

Glede na to, da mesto svojo podobo močno gradi tudi na kulturni produkciji in se rado ponaša, da je kulturno središče, bi ga položaj delavcev in delavk v kulturno-ustvarjalni panogi moral veliko bolj zanimati in skrbeti. Podatek, da jih kar tri četrtine razmišlja o odhodu iz panoge, je res skrb zbujajoč in našteti razlogi za takšno prekarizirano stanje so zgolj najbolj vnebovpijoči. Podatek, da kar 40 odstotkov njihovih gospodinjstev živi na pragu revščine ali pod njim, pa bi moral v vseh javnih institucijah – na čelu z ljubljanskimi, kjer dela večina delavcev v panogi – sprožiti vse alarme.

Svojevrsten paradoks Ljubljane je, da se z množenjem občinskih prostorov, kjer sta kultura in umetnost prezentirani, vedno bolj krči prostor, v katerem sploh lahko nastajata, hkrati pa je ta zmeraj bolj namenjen zgolj tistim iz srednjega in višjega sloja, ki si ustvarjanje v prestolnici še lahko privoščijo.

Sredstva, ki se razdeljujejo na razpisih, so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v velike gradbene projekte (ti rastejo tudi na območju nekdanjih avtonomnih con in veliko bolj dostopnih samoniklih kulturnih prizoriščih), pa še ta pogosto zamujajo ali pa celo ne vključujejo plačila za opravljeno delo. Novi betonski kolosi, tako imenovani hrami kulture, torej rasejo na izkoriščanju tistih, katerih – prepogosto neplačano ali premalo plačano – delo naj bi povzdigovali. Mesto si bo tako, če kmalu ne bo začelo vlagati v ljudi, namesto v beton, postavilo kulturno Potemkinovo vas z bleščečimi fasadami, a brez vsakršne tehtne vsebine – zgolj še eno potrošniško nišo, ki z dejanskim življenjem večine prebivalcev in prebivalk mesta kmalu ne bo imela več nič skupnega, bo pa »upravičila« sporne milijonske naložbe z dragim videzom svetovljanskosti.

Praznično razpoloženje se je v Ljubljani tudi letos, tako kot vsako leto, začelo na zadnji novembrski petek s prižigom lučk. Dan pred tem velikim spektaklom, v četrtek, 27. novembra, pa se Mestna občina Ljubljana ni posvetila le zaključnim podrobnostim pri okraševanju, ampak se je na povečan obisk mestnega jedra pripravljala tudi drugače – s »čiščenjem«. Iz podhoda Ajdovščina je pregnala brezdomce in odvisnike, ki so se tam skrivali pred mrazom. Nato ga je s strani Figovca zaprla, s strani Metalke pa dostop omejila, tako da je mogoč le od 7. ure do 19. Ob tem so mestne oblasti pozabile, da podhod ni zapuščen, temveč so tam ključavničarska delavnica in kar dva kulturna prostora nevladnih organizacij v javnem interesu: Cirkulacije 2 in Podhoda, ki je prostor produkcijske skupine Hupa Brajdič. S to samovoljno potezo je občina hkrati prizadela najranljivejše prebivalce mesta, otežila izvajanje kulturnega programa v javnem interesu in znova dokazala, da ima posluh le za potrošnjo in kapital.

Dan po »čistki«, v petek, 28. novembra, je bil v časopisu Delo objavljen prispevek Manje Pušnik, ki govori o sedanjem klavrnem stanju podhoda Ajdovščina in oglašuje njegovo bleščečo prihodnost. Prihodnje leto naj bi se po večkratnem prestavljanju začela gradnja tako imenovanega Minipleksa, ki predvideva pet dodatnih dvoran za ljubljanski mestni kino Kinodvor. V prispevku v oči bode manko kakršnekoli omembe bogate kulturne produkcije, ki se z mestnim dovoljenjem že več let razvija v degradiranih prostorih podhoda. To je še posebej presenetljivo, saj je le mesec prej za Prelom o podhodu Ajdovščina pisala že Barbara Kapelj, ki je kot svetlo točko drugače degradiranega podhoda poudarila ravno dobro prakso začasne rabe prostorov za produkcijo neodvisne kulture. Žal pa sta MOL in časnik Delo na ta primer dobre prakse pozabila.

V kolektivu Hupa Brajdič prepoznavajo, da se je število odvisnikov in brezdomnih ljudi v podhodu Ajdovščina res občutno povečalo in se je zato spremenil v neprijeten in celo nevaren javni prostor. A državo in mesto pozivajo, naj se težave lotita na pravi način in ne s pregonom. Opozarjajo tudi, da je bil z zaprtjem dela podhoda onemogočen dostop do ene izmed vitrin, ki je pomemben del njihovega razstavnega programa. Zaradi nenadne nedostopnosti podhoda, o kateri MOL ni obvestil niti uporabnikov prostorov, sta morali Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič nekatere prireditve odpovedati, nadaljnje delovanje pa prilagoditi novemu režimu, ki z njima ni bil usklajen. A kljub negotovosti prostora ostajata dejavna in odprta.

Tega pa, žal, ne moremo reči za prostor Osmo/za, ki prostore v stolpnici Avtotehna na Bavarskem dvoru po osmih letih delovanja zapušča s koncem letošnjega leta. Začasna raba prostora že v imenu opozarja, da je začasna, a sočasen pritisk na tri pomembne prostore kulturne produkcije v javnem interesu je neposreden kazalec trenutne mestne politike, ki se prilagaja potrebam kapitala in mesto po hitrem postopku gentrificira. Očitno pod to mestno oblastjo nad javnim interesom prevlada zasebni interes kapitala. Temu so seveda najbolj izpostavljeni najšibkejši – brezdomci in odvisniki, proti katerim se represija stopnjuje tudi na državni ravni, saj so poslanci v parlamentu nedavno potrdili predlog novega zakona, ki predvideva povečanje globe za spanje na javnih površinah.