Direktor medijskega urada vlade v Gazi, dr. Ismail al-Thawabta je konec oktobra sporočil, da naj bi Izraelske obrambne sile (IDF) odstranjevale organe iz trupel Palestincev, ter pozval k takojšnji mednarodni preiskavi, »ki bi Izrael privedla pred odgovornost za hude kršitve nad telesi mučenikov in krajo njihovih organov«. Številna od 120 trupel, ki jih je Izrael preko Rdečega križa vrnil palestinskim oblastem ob začetku izvajanja premirja, so bila izmaličena. Mnogim so manjkali deli telesa, kot so polži v notranjem ušesu, roženice, jetra. Trupla so sicer kazala znake davljenja, zlomov, opeklin, globokih ran, je poročal The Guardian.

Čeprav se takšne obtožbe na prvi pogled zdijo senzacionalne ali neverjetne in jih izraelske oblasti zanikajo, niso nove. Palestinske oblasti in številne organizacije za človekove pravice že desetletja navajajo primere, v katerih so izraelski zdravniki kradli organe Palestincem in Palestinkam – bodisi za pridobitne namene, bodisi za presaditve ali raziskave. 

Leta 2009 je izraelski patolog, vodja izraelskega forenzičnega inštituta v znanem intervjuju priznal, da je Izrael v 90-tih letih prejšnjega stoletja pridobival kožo, očesno roženico, kosti, srčne zaklopke Palestincev in tujih delavcev, pogosto brez privolitve svojcev. Opisal je, kako so mrtvim odstranili ne samo roženico, ampak celotna očesa, veke pa nato zlepili z lepilom in taka trupla vrnili svojcem. Kot so potrdili nekateri drugi kolegi s forenzičnega inštituta, je bilo v praksi najlažje krasti organe okupiranih Palestincev. Na parlamentarnih zaslišanjih, ki so se odvila po razkritju, so zaslišani povedali, da se praksa kraje organov nikoli ni končala.

Pripadniki izraelskih oblasti so leta 2014  na  televiziji priznali, da so pridobivali kožo mrtvih Palestincev in afriških delavcev, to pa so uporabili za zdravljenje opeklin izraelskih vojakov. Direktor izraelske kožne banke je razkril, da imajo na zalogi več kot 17 kvadratnih metrov človeške kože.  

Kraja organov Palestincev in Palestink sega že v obdobje prve intifade v koncu 80-tih let. Nekoč zaposlena na izraelskem forenzičnem inštitutu Meira Weiss je v njeni knjigi iz leta 2014 pisala, da je IDF inštitutu dovoli pridobivanje organov Palestincev na podlagi vojaške uredbe, ki je narekovala, da morajo izvesti avtopsijo vsakega ubitega Palestinca. Avtopsije so bile namenjene tudi kraji organov. Kot je zapisala v knjigi “Preko njihovih mrtvih teles”, se delavci forenzičnega inštituta prve intifade spominjajo kot “zlatih dni”, ko so lahko svobodno zbirali organe.

V zadnjih desetletjih se je zvrstilo več poročil in obtožb o trgovini s človeškimi organi, v katero je vpleten Izrael. Kot je priznal sodelavec forenzičnega inštituta, so organe tudi prodajali, komurkoli, le da so dobro plačali. 

Poročilo evropskega parlamenta iz leta 2015 navaja Izrael kot eno izmed osrednjih držav, vpletenih v trgovino z organi, pri čemer je Izrael velik porabnik organov.  Leta 2003 je južnoafriška policija razkrila mednarodno mrežo trgovine s človeškimi organi, od katere so največ ilegalno transplantiranih organov prejeli Izraelci. Leta 2019 so aretirali Kazahstanskega zdravnika, ki je organe revnih bolnikov prodajal izraelskim bogatašem.

Izrael izkorišča Palestince v najbrutalnejši obliki. Tako je o dehumanizirajočih praksah Izraelcev nad Palestinci povedal kamerunski filozof Achille Mbembé: »Najbolj izpopolnjena oblika nekro-moči je sodobna kolonialna okupacija Palestine.« Sistematično nasilje izraelske države nad Palestinci in njen nadzor nad njimi ji dajejo skrajno oblast nad življenji Palestincev – in tudi nad njihovimi telesi po smrti.

Foto: REUTERS/Mahmoud Issa

The post IZRAELSKA VOJSKA KRADE ORGANE MRTVIH PALESTINCEV first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo prispevek Farida Tamalaha o nasilju izraelskih naseljencev. Farid živi in kmetuje na Zahodnem bregu ter nam je že v preteklosti pošiljal prispevke na temo Palestine. Naslednji prispevek je bil objavljen v Middle East Monitor, mi pa smo ga za vas prevedli v slovenščino:

“Na hribih okupiranega Zahodnega brega se vsak dan odvija nenavadna in boleča ironija: isti izraelski naseljenci, ki zasegajo palestinsko zemljo, sežigajo naše oljke in streljajo na naše kmete, zdaj posnemajo prav tisti način življenja, ki ga uničujejo.

Kot palestinski kmet vem, da je prišel čas, ko se izteka Dan križa (Youm Al-Salib). Po tem prazniku  začnejo padati prve kaplje dežja in barva oljk se začne spreminjati. Zrak postane vlažen in napoveduje novo letino olja. Vzamem orodje, zberem družino in se odpravim na polja. To so starodavni obredi, ki mi jih je prenesla mama, ki je poznala vse znake zemlje na pamet – kdaj je treba obrezovati oljke, kdaj pobirati pridelek, kdaj počivati.

Zemlja diši po timijanu in vlažnem blatu; ptice pojejo, kot da blagoslavljajo sezono. Za trenutek se zdi, da vlada mir – dokler moj pogled ne pade na vrh hriba, kjer vidim naseljence, ki kampirajo na grebenu, s puškami prek ramen – pretvarjajo se, da so kmetje, nam pa odrekajo pravico do kmetovanja. To je isto kot da ubiješ žrtev in potem hodiš v njenem pogrebnem sprevodu.

Okupacija in kulturna prisvojitev 

Naseljenci zasedajo vrhove gora, ki gledajo na naše vasi, kjer so nekoč pastirji pasli svoje črede in kmetje obdelovali terase, ki so jih izklesali njihovi predniki. Oskrunili so avtohtono pokrajino naše domovine. Sovražijo nas – ljudi te dežele –, prezirajo naš jezik, glasbo in kulturo, vendar posnemajo naše podeželske tradicije, kot da bi bile njihove.

V zadnjih letih so se po Zahodnem bregu kot gobe po dežju razmahnile nezakonite naselbine. S teh vrhov hribov naseljenci nadlegujejo pastirje, kradejo oljke in izganjajo družine z njihovih zemljišč. Po podatkih organizacij B’Tselem in ARIJ je nasilje naseljencev doseglo rekordno raven – vsako leto pride do tisočih napadov na palestinske kmete, domove in sadovnjake. Organizacija OCHA OZN je zabeležila več kot 45-odstotno povečanje napadov od lani. Na desetine družin je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo. Cilj je jasen: izbrisati avtohtono prebivalstvo, ukrasti ne le zemljo, ampak tudi način življenja, folkloro in kulinariko.

Na istih hribih naseljenci po palestinskih običajih organizirajo poroke pod oljkami, ročno obirajo oljke, na lesnem ognju kuhajo šakšuko (ocvrte paradižnike v oljčnem olju z jajci), v počrnelih pločevinastih loncih kuhajo čaj in igrajo na šibabeh, flavte, ki odmevajo v palestinskih vaseh od Jenina do Hebrona. Oblečejo se v grobe bombažne srajce, uredijo majhne vrtove (hakure) in se pretvarjajo, kot da so podedovali vez z zemljo, ki so jo ukradli.

To imenujejo »vrnitev k naravi«, vendar je to le predstava – obupan poskus, da bi ustvarili pripadnost, kjer je ni. Njihovo posnemanje ni občudovanje; je prisvojitev, ki izhaja iz kompleksa nezakonitosti. V globini duše vedo, da so tu tujci. Čutijo praznino izkoreninjenosti in jo poskušajo zapolniti z izposojenimi simboli in ukradenimi tradicijami: uničujejo oljke, vendar hrepenijo po njihovi senci; izganjajo kmete, vendar zavidajo njihovo preprostost; zasedajo zemljo, vendar posnemajo življenje tistih, ki so jih razlastili. Njihova želja, da bi se pokazali kot domačini, hkrati razkriva njihovo odtujenost.

Zemlja je naša identiteta

Za nas Palestince zemlja ni način življenja ali vikend izlet – je zgodovina, spomin in identiteta. Vsak oljčni nasad nosi zgodbe generacij. Vsako zemljišče nosi arabsko ime, povezano s spominom na ljudi, ki so tu živeli tisočletja. Vsak izvir ima ime, vsaka terasa zgodbo. Vsak kamen je bil dvignjen z rokami, ki so ljubile to zemljo in poznale njene skrivnosti.

Ko vidim naseljence, ki plavajo v naših izvirih, postavljajo piknik mize ob naših vodnjakih ali prirejajo poroke ob palestinski ljudski glasbi, čutim več kot jezo: čutim žalost pomešano z dvomom. Naseljenci uničujejo korenine in potem se pretvarjajo, da so zakorenjeni. Ubijajo kmete in potem pojejo kmečke pesmi. Lahko posnemajo geste pripadnosti, vendar ne morejo podedovati njene duše. Lahko kuhajo šakšuko, vendar je nikoli ne bodo okusili tako kot mi – začinjeno z delom, potrpežljivostjo in hrepenenjem. Lahko pojejo naše pesmi, vendar njihovi glasovi nikoli ne bodo izražali ljubezni in bolečine, ki so jih oblikovali. Naše bistvo je ustvarjeno iz prsti te dežele.

Zemlja si zapomni

Njihovo posnemanje razkriva globoko resnico: palestinski način življenja je pristni izraz te zemlje. Naseljenci želijo delovati kot domačini, se zliti z okolico in izbrisati vidne znake okupacije. A ne glede na to, koliko si sposodijo, njihova prisotnost ostaja nasilni vdor. Resnice ne morejo izbrisati z oljčnim oljem ali prikriti krivice z ljudsko pesmijo. Dokler naseljenci nadaljujejo z ubijanjem kmetov, krajo oljčnega pridelka in izganjanjem družin iz njihovih domov, bodo njihovi poskusi, da se ukoreninijo, ostali prazni. Lahko zasedajo vrhove hribov, toda resnice ne morejo prikriti. 

Naseljenci lahko posnemajo naše življenje, a ne morejo posnemati naše ljubezni do te dežele – ljubezni ni mogoče ponarediti, korenin pa ni mogoče presaditi s silo. Lahko si sposodijo naše pesmi, hrano in običaje, a ne morejo podedovati stoletij skrbi, znoja in predanosti, ki so oblikovali to deželo in njene prebivalce.

Ta zemlja bo vedno poznala svoje otroke – tiste, katerih koža nosi njen prah, katerih jezik se je rodil na njenih hribih, katerih pesmi se dvigajo z njenim vetrom. Naša koža je barve njene prsti, naša srca bijejo v njenem ritmu. Nobeno posnemanje, nasilje ali okupacija ne more spremeniti te resnice. Oljke bodo preživele in mi tudi.”

Originalen prispevek dostopen na: https://bit.ly/3LEIfXC

Foto: B’Tselem

The post Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje first appeared on Rdeča Pesa.

Nogometni navijači po vsem svetu izkazujejo solidarnost s palestinskim bojem in zahtevajo, da FIFA in UEFA ukrepata proti Izraelu – državi, ki vsakodnevno izvaja genocid nad palestinskim prebivalstvom, uničuje stadione, ubija športnike in športnice ter preprečuje Palestinkam in Palestincem osnovno pravico do športa in gibanja.

V času, ko je izraelska vojska uničila več kot 30 športnih objektov v Gazi, med njimi tudi največji stadion, in ubila več kot 700 palestinskih športnikov, vključno z otroci, si Izrael ne zasluži mesta na nobenih mednarodnih tekmovanjih.

Tako kot je bila Južna Afrika v času apartheida izključena iz FIFE, je zdaj čas, da tudi Izrael doleti enaka sankcija. Če mednarodne športne organizacije molčijo, je prav da navijači izkažejo solidarnost. Kljub kaznim mnogi navijači vztrajajo in na tribunah ob transparentih vzklikajo svobodo Palestini!  

Bojkot Izraela v športu je del širšega gibanja za solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Apartheid in genocid nimata mesta v športu, zato je čas, da Izraelu pokažemo rdeč karton!

The post RDEČ KARTON ZA IZRAEL first appeared on Rdeča Pesa.