Z vami delimo prispevek Farida Tamalaha o nasilju izraelskih naseljencev. Farid živi in kmetuje na Zahodnem bregu ter nam je že v preteklosti pošiljal prispevke na temo Palestine. Naslednji prispevek je bil objavljen v Middle East Monitor, mi pa smo ga za vas prevedli v slovenščino:

“Na hribih okupiranega Zahodnega brega se vsak dan odvija nenavadna in boleča ironija: isti izraelski naseljenci, ki zasegajo palestinsko zemljo, sežigajo naše oljke in streljajo na naše kmete, zdaj posnemajo prav tisti način življenja, ki ga uničujejo.

Kot palestinski kmet vem, da je prišel čas, ko se izteka Dan križa (Youm Al-Salib). Po tem prazniku  začnejo padati prve kaplje dežja in barva oljk se začne spreminjati. Zrak postane vlažen in napoveduje novo letino olja. Vzamem orodje, zberem družino in se odpravim na polja. To so starodavni obredi, ki mi jih je prenesla mama, ki je poznala vse znake zemlje na pamet – kdaj je treba obrezovati oljke, kdaj pobirati pridelek, kdaj počivati.

Zemlja diši po timijanu in vlažnem blatu; ptice pojejo, kot da blagoslavljajo sezono. Za trenutek se zdi, da vlada mir – dokler moj pogled ne pade na vrh hriba, kjer vidim naseljence, ki kampirajo na grebenu, s puškami prek ramen – pretvarjajo se, da so kmetje, nam pa odrekajo pravico do kmetovanja. To je isto kot da ubiješ žrtev in potem hodiš v njenem pogrebnem sprevodu.

Okupacija in kulturna prisvojitev 

Naseljenci zasedajo vrhove gora, ki gledajo na naše vasi, kjer so nekoč pastirji pasli svoje črede in kmetje obdelovali terase, ki so jih izklesali njihovi predniki. Oskrunili so avtohtono pokrajino naše domovine. Sovražijo nas – ljudi te dežele –, prezirajo naš jezik, glasbo in kulturo, vendar posnemajo naše podeželske tradicije, kot da bi bile njihove.

V zadnjih letih so se po Zahodnem bregu kot gobe po dežju razmahnile nezakonite naselbine. S teh vrhov hribov naseljenci nadlegujejo pastirje, kradejo oljke in izganjajo družine z njihovih zemljišč. Po podatkih organizacij B’Tselem in ARIJ je nasilje naseljencev doseglo rekordno raven – vsako leto pride do tisočih napadov na palestinske kmete, domove in sadovnjake. Organizacija OCHA OZN je zabeležila več kot 45-odstotno povečanje napadov od lani. Na desetine družin je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo. Cilj je jasen: izbrisati avtohtono prebivalstvo, ukrasti ne le zemljo, ampak tudi način življenja, folkloro in kulinariko.

Na istih hribih naseljenci po palestinskih običajih organizirajo poroke pod oljkami, ročno obirajo oljke, na lesnem ognju kuhajo šakšuko (ocvrte paradižnike v oljčnem olju z jajci), v počrnelih pločevinastih loncih kuhajo čaj in igrajo na šibabeh, flavte, ki odmevajo v palestinskih vaseh od Jenina do Hebrona. Oblečejo se v grobe bombažne srajce, uredijo majhne vrtove (hakure) in se pretvarjajo, kot da so podedovali vez z zemljo, ki so jo ukradli.

To imenujejo »vrnitev k naravi«, vendar je to le predstava – obupan poskus, da bi ustvarili pripadnost, kjer je ni. Njihovo posnemanje ni občudovanje; je prisvojitev, ki izhaja iz kompleksa nezakonitosti. V globini duše vedo, da so tu tujci. Čutijo praznino izkoreninjenosti in jo poskušajo zapolniti z izposojenimi simboli in ukradenimi tradicijami: uničujejo oljke, vendar hrepenijo po njihovi senci; izganjajo kmete, vendar zavidajo njihovo preprostost; zasedajo zemljo, vendar posnemajo življenje tistih, ki so jih razlastili. Njihova želja, da bi se pokazali kot domačini, hkrati razkriva njihovo odtujenost.

Zemlja je naša identiteta

Za nas Palestince zemlja ni način življenja ali vikend izlet – je zgodovina, spomin in identiteta. Vsak oljčni nasad nosi zgodbe generacij. Vsako zemljišče nosi arabsko ime, povezano s spominom na ljudi, ki so tu živeli tisočletja. Vsak izvir ima ime, vsaka terasa zgodbo. Vsak kamen je bil dvignjen z rokami, ki so ljubile to zemljo in poznale njene skrivnosti.

Ko vidim naseljence, ki plavajo v naših izvirih, postavljajo piknik mize ob naših vodnjakih ali prirejajo poroke ob palestinski ljudski glasbi, čutim več kot jezo: čutim žalost pomešano z dvomom. Naseljenci uničujejo korenine in potem se pretvarjajo, da so zakorenjeni. Ubijajo kmete in potem pojejo kmečke pesmi. Lahko posnemajo geste pripadnosti, vendar ne morejo podedovati njene duše. Lahko kuhajo šakšuko, vendar je nikoli ne bodo okusili tako kot mi – začinjeno z delom, potrpežljivostjo in hrepenenjem. Lahko pojejo naše pesmi, vendar njihovi glasovi nikoli ne bodo izražali ljubezni in bolečine, ki so jih oblikovali. Naše bistvo je ustvarjeno iz prsti te dežele.

Zemlja si zapomni

Njihovo posnemanje razkriva globoko resnico: palestinski način življenja je pristni izraz te zemlje. Naseljenci želijo delovati kot domačini, se zliti z okolico in izbrisati vidne znake okupacije. A ne glede na to, koliko si sposodijo, njihova prisotnost ostaja nasilni vdor. Resnice ne morejo izbrisati z oljčnim oljem ali prikriti krivice z ljudsko pesmijo. Dokler naseljenci nadaljujejo z ubijanjem kmetov, krajo oljčnega pridelka in izganjanjem družin iz njihovih domov, bodo njihovi poskusi, da se ukoreninijo, ostali prazni. Lahko zasedajo vrhove hribov, toda resnice ne morejo prikriti. 

Naseljenci lahko posnemajo naše življenje, a ne morejo posnemati naše ljubezni do te dežele – ljubezni ni mogoče ponarediti, korenin pa ni mogoče presaditi s silo. Lahko si sposodijo naše pesmi, hrano in običaje, a ne morejo podedovati stoletij skrbi, znoja in predanosti, ki so oblikovali to deželo in njene prebivalce.

Ta zemlja bo vedno poznala svoje otroke – tiste, katerih koža nosi njen prah, katerih jezik se je rodil na njenih hribih, katerih pesmi se dvigajo z njenim vetrom. Naša koža je barve njene prsti, naša srca bijejo v njenem ritmu. Nobeno posnemanje, nasilje ali okupacija ne more spremeniti te resnice. Oljke bodo preživele in mi tudi.”

Originalen prispevek dostopen na: https://bit.ly/3LEIfXC

Foto: B’Tselem

The post Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno so javnost pretresli posnetki medvrstniškega nasilja in izživljanja v katerih so imeli osrednjo vlogo učenke in učenci ene izmed ptujskih osnovnih šol. Zdaj, ko se je prah senzacionalističnega poročanja, predvsem iz strani “informativnega programa televizije POP TV”, v sklopu katerega so omenjene posnetke opremili s podnapisi in jih v celoti predvajali v udarnem televizijskem terminu, nekoliko polegel, je čas, da pogledamo, kaj se zares dogaja za zidovi naših šol. Kje so vzroki za to in kakšen vpliv ima to na vedenje otrok in mladostnikov v različnih družbenih situacijah izven šole?

Šola je institucija, v kateri mladi ljudje preživijo dobršen del svojega otroštva in mladosti. Gre za okolje, ki ga neprenehoma delijo s svojimi vrstnicami in vrstniki, kar nujno vodi tako do medsebojnega sodelovanja kot tudi do raznih nesoglasij, konfliktov in sporov. Šola je torej prostor, kjer so konflikti interesov, želja, zanimanj, mnenj in stališč stalnica. Šola brez konfliktov in tudi brez nasilja obstaja zgolj v “idealističnih” predstavah tistih, ki s šolo in šolajočo mladino nimajo nobenega stika. 

Vendar pa šola ni zgolj prostor medsebojnega vrstniškega spoznavanja, temveč predvsem ustanova, ki naj bi opravljala dve osrednji družbeni funkciji: vzgojno in izobraževalno. Uspešnost pri drugi je neposredno pogojena z uspešnostjo pri prvi. Brez ustrezne vzgoje se ne moremo nadejati dobrih izobraževalnih dosežkov. Šele ustrezna raven pridobljene izobrazbe posameznicam in posameznikom omogoča, da postanejo ustvarjalni (so)oblikovalci in transformatorji družbe v kateri živijo. 

Ravno pri vzgojni funkciji nam v (slovenskih) šolah najbolj škriplje. Vse obsežnejša individualizacija družbenega življenja, prevlada permisivnega vzgojnega stila pri starših, spodbujanje tekmovalnosti, nenehno blebetanje o doseganju kompetenc, ki bodo posameznici ali posamezniku omogočile boljši položaj na trgu delovne sile in slavljenje individualnih uspehov so ključni elementi šole v kapitalistični družbi. Ti znatno zožujejo prostor pedagoškim delavkam in delavcem, da bi uspešno izvajali svojo vzgojno vlogo. Hkrati so tudi bodoči in sedanji učitelji ter učiteljice podvrženi opisanim splošnim družbenim trendom, kar prinaša še dodatne negativne posledice, ki vodijo v pretirano avtoritarnost na eni strani, ali pa čisto permisijo in padec standardov znanja na drugi. 

Družba in šola kot ena izmed njenih osrednjih institucij sta načrtno izpraznjeni kolektivnosti, skrbi za skupno dobro, pripadnosti, odgovornosti do skupnosti, do sočloveka in tovarištva. To je vidno na vsakem koraku. Kdorkoli ima vsaj nekaj stika z dogajanjem v šoli, bo znal povedati kolikokrat se na dnevni bazi sooča z odzivi učenk in učencev, dijakov ter dijakinj, ki potrjujejo to trditev. “To ni moje”, “Nisem za to v šoli”, “Nisem bil jaz, to je naredil on”, “Ne morete me prisilit, da naredim to”, “Starši so mi rekli, da ne rabim tega delat”. To pa spremlja nemo in nonšalantno bolščanje v tla.,Takšne odzive dobi učitelj če na primer zgolj prosi učenca, da pobere papirnate brisače, ki so se znašle na tleh učilnice oziroma šolskega hodnika. Ta mikro primer razkriva mnogo širšo problematiko odsotnosti skrbi za skupnost, za družbo v celoti. 

Popolna odsotnost odgovornosti do drugih, do tistih ki so nam bolj in tistih, ki so nam manj ljubi, ponuja idealno gojišče za razrast praks zasmehovanja, nasilništva in izživljanja. Kjer ni odgovornosti, ni (medsebojnega) spoštovanja. Kjer umanjkata odgovornost in spoštovanje prevladajo privatni interesi, za dosego katerih so dovoljene vse metode. Tako v “svetu odraslih” kot v “svetu otrok”. 

Omenjene prakse dandanes zaradi škodljivega vpliva vdora modernih tehnologij (tj. uporaba mobilnih telefonov v šolah, o čemer smo že pisali) v šolsko okolje dobivajo na pospešku, predvsem pa postajajo vidne celotni javnosti – tudi s pomočjo osrednjih medijev, ki zaradi tržne usmeritve reproducirajo škodljive vsebine iz spletnih omrežji. Otroci in mladostniki, vajeni nenehne usmerjenosti vase, poskušajo s snemanjem in objavljanjem praks nasilništva in poniževanja, pritegniti pozornost nase, se uveljaviti v svoji vrstniški skupini in preko tega v celotni družbi. Pomembno je poudariti, da jim ta ista družba oziroma njeni vladajoči razredi preko nenehne promocije militarizacije in vojne dajejo zgled, ki le še krepi tovrstno reševanje konfliktov. 

Moralna panika zaradi nedavnih posnetkov iz Ptuja ne bo pripomogla k razrešitvi situacije. Pri učenkah in učencih, dijakinjah in dijakih je potrebno krepiti čut za skupnost, tako preko nagrajevanja kolektivnih praks med njimi, kot tudi z alternativnimi vzgojnimi ukrepi, ki morajo imeti dejanske posledice za otroke in mladostnike, ki so nasilni in izvajajo škodljive prakse (družbeno koristno delo v šoli in šolskem okolišu po koncu pouka; izvajanje učne pomoči za učenke in učence nižjih razredov; prepoved pristopa interesnim dejavnostim). Takšni otroci in mladostniki potrebujejo trdne meje, ki jih morajo pedagoške delavke in delavci dosledno uveljavljati. S tem se ščiti interes vseh udeleženk in udeležencev šolskega procesa ter preko tega tudi celotne družbe. 

V šoli se odslikavajo širši družbeni odnosi in silnice. Če želimo šolo znova vzpostaviti kot institucijo, ki skrbi za oblikovanje osebnosti in odnosov, ki bodo v svoji srži vsebovali sodelovanje, sožitje, odgovornost, medsebojno spoštovanje in tovarištvo bo potrebno spremeniti celotno družbeno strukturo. Od “družbe” zadovoljevanja privatnih interesov priviligirane manjšine, k skupnosti, ki zadovoljuje širše družbene interese in skrbi za vzgojo spoštljivih in odgovornih ljudi.

The post KAJ SE DOGAJA V NAŠIH ŠOLAH? first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnja raziskava Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje v sklopu Fakultete za družbene vede UL, je pokazala, da je vsaj eno obliko spletnega nasilja že doživelo kar 65 % osnovnošolk in 55 % osnovnošolcev zadnjega triletja osnovne šole.

Ko je bila nazadnje, leta 2018, na Fakulteti za družbene vede izvedena podobna raziskava Odklikni!, je o spletnem nasilju poročalo za 10 odstotnih točk manj osnovnošolskih najstnic (55 %) ter za 6 odstotnih točk manj fantov (49 %). Ti izsledki se ujemajo z ugotovitvami fokusnih skupin s starši, učitelji in drugo relevantno stroko, ki so bile izvedene leta 2022 v okviru projekta TRACeD, kjer so udeleženci poročali, da so se razmere, povezane s spletnim nasiljem med otroki in mladostniki, med in po epidemiji koronavirusa precej zaostrile in poslabšale. 

Spletno nasilje se širi med mlajše najstnike

Poleg tega se izvajanje nasilja prek spleta širi med mlajše najstnike. V raziskavi leta 2018 je bilo spletnega nasilja več med srednješolci kot osnovnošolci. Letos pa so se deleži osnovnošolcev izenačili in celo nekoliko presegli srednješolce. Delež srednješolcev, ki so doživeli spletno nasilje, ostaja na enaki ravni kot pred šestimi leti. Letošnja raziskava je tako pokazala, da je eno od oblik spletnega nasilja doživelo 63 % dijakinj (leta 2018 64 %) in 54 % dijakov (enako kot 2018).

Mladi doživljajo več različnih oblik nasilja

Med oblikami spletnega nadlegovanja, ki jih mladi doživljajo najpogosteje, so širjenje neresničnih govoric o njih (41 % v OŠ in 38 % v SŠ), prejemanje sporočil z neprimerno vsebino, na primer spolne narave (35 % v OŠ in 39 % v SŠ), prejemanje žaljivih, nesramnih komentarjev o njihovem videzu (31 % v OŠ in 25 % v SŠ), ustvarjanje in razpošiljanje njihovih posnetkov brez dovoljenja (26 % v OŠ in 24 % v SŠ) ter grožnje (25 % v OŠ in 20 % v SŠ).

Iz primerjave podatkov je razvidno, da so tisti, ki so doživeli nasilje na spletu, v raziskavi 2024 poročali, da so doživeli več oblik le-tega kot v raziskavi 2018. Deleži najstnikov, ki so doživeli posamezne oblike nasilja, so se v primerjavi z letom 2018 namreč povečali precej bolj, kot se je povečal skupen delež vseh, ki so že doživeli nasilje na spletu. Še posebej pri tem izstopajo osnovnošolske najstnice, pri katerih so se deleži pri nekaterih oblikah spletnega nasilja podvojili, potrojili ali povečali celo za petkrat.

Bistvena razlika med fanti in dekleti v doživljanju spletnega nasilja

Razen nekaj izjem vse oblike spletnega nasilja tudi v večji meri doživljajo dekleta kot fantje. Poleg tega dekleta v raziskavi poročajo, da jih nasilje bolj prizadene, medtem ko je fantom v največjih deležih ob tem vseeno ali celo smešno. Osnovnošolke, ki so bile tarče spletnega nasilja, so odgovorile, da so se ob tem počutile stresno (42 %), 37 % jih je bilo jeznih, 35 % zaskrbljenih, 28 % je bilo vseeno, okrog četrtine jih je bilo prestrašenih in prav toliko razburjenih. Vsaka peta zaradi nadlegovanja ni mogla spati, enak delež se jih je počutilo osramočenih in nemočnih. Po 14 % jih je imelo zaradi tega šolske težave: se niso mogle učiti, ali si niso upale v šolo. Skoraj vsaka deseta (8 %) pa je imela kot posledico spletnega nasilja zdravstvene in telesne težave. Med osnovnošolci pa jih je kar polovica, ki so dejali, da jim je bilo ob spletnem nasilju vseeno, 31 % je bilo smešno, 25 % je bilo jeznih, več kot polovico manj kot deklet jih je bilo pod stresom (18 %). Precej manj jih je bilo zaskrbljenih (vsak peti), prav toliko jih je bilo razburjenih. Po 10 odstotnih točk manj kot deklet jih je bilo prestrašenih ali ni moglo spati. Ugotavljamo, da predvsem fantje spletno nadlegovanje normalizirajo in ga jemljejo kot nekaj običajnega.

Vse te ugotovitve kažejo, da se je treba z otroki in mladostniki veliko pogovarjati, jih osveščati in izobraževati o temah spletnega nasilja in posledic le-tega, tako doma kot v šoli. 

Več statistik lahko najdete na tej infografiki.