V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.