V nedavnem referendumu o prostovoljnem končanju življenja lahko vidimo poskus, da bi končno izpolnili program francoske revolucije. V časih pred buržoazno revolucijo so v Evropi cerkve imele monopol nad potekom življenja. Rojstva, poroke, smrt, glavne življenjske postaje, je cerkev obvladovala s svojimi zakramenti. Buržoazna država je sčasoma prevzela register rojstev in poroke, s podržavljenjem nadzora nad prebivalstvom je ljudi osvobodila cerkvenega gospostva. S svobodnim odločanjem o porajanju otrok je zagotovila svobodno upravljanje z življenjem – od rojstva do smrti. Ne pa o smrti sami! Referendum 23. novembra bi nas lahko osvobodil tudi na tej točki, na zadnjem oporišču cerkvene moči. Pa nas ni!

Zakaj se državljanke in državljani niso hoteli otresti zadnjega srednjeveškega jarma? Razlogi za glasovanje »proti« so bili različni, nas poučujejo strokovnjaki. Ideologija »svetosti življenja« in pokorščina papeški cerkvi sta očitna razloga. A za nas pomembnejši je razlog tistih, ki so menili, da je zakon slab. Zakon je res močno zapletel prostovoljno končanje življenja. Bolj ko zapletajo pravne postopke, večja je verjetnost, da bodo povečevali tudi možnosti za izigravanje zakona, množili »pravne luknje«.

Nasploh zmore buržoazna pravna država »osvoboditi« posameznice in posameznike samo s pomočjo »pravne države«, tj. pravnega fetišizma. To pa ni emancipacija človeka. Kritiko francoske revolucije je objavil Karl Marx že leta 1844 v Prispevku k judovskemu vprašanju. Francoska revolucija, je napisal, osvobodi individua zgolj politično in s tem razbije družbo na atomizirane individue, ki jih povezuje samo še pravo. 

Preprosto rečeno: buržoazna revolucija uvede boj vseh proti vsem v mejah zakonov buržoazne pravne države. Med drugim je to tudi temelj za »svobodno« delovno pogodbo med proletarko, proletarcem in kapitalistom – ta pogodba pa je osnova za kapitalistično izkoriščanje. Buržoazni pravni fetišizem ne zagotavlja svobodnega sožitja v solidarni družbi.

»Proti« je bržkone glasoval tudi marsikdo, ki je hotel s tem protestirati proti politiki sedanje vlade. A proti vladi je lahko glasoval spet iz različnih razlogov: npr. zato ker ni vzpostavila trdnega javnega zdravstva – ali pa zato ker ni zdravstva dokončno sprivatizirala. Torej iz popolnoma nasprotnih razlogov.

Iz tega, da različni, celo nasprotujoči si razlogi pripeljejo do enake odločitve na referendumu, lahko razberemo splošno omejenost buržoaznega političnega sistema. Zakon je pripravila stranka, podprle so ga koalicijske stranke, sprejel ga je strankarski parlament. Med pripravo zakona so v javnosti nekoliko, sicer ne preveč zavzeto, razpravljali o vprašanju prostovoljnega končanja življenja. A koliko so misli iz razprave upoštevali pri pisanju zakona, so odločale stranke. 

Pred referendumom je bila razprava o zakonu resda živahna – a ni več mogla vplivati na zakon. Idej, ki so jih predstavili v razpravi pred referendumom, ni bilo mogoče ustvarjalno uporabiti. Ujete so bile v skopo izbiro za zakon ali proti zakonu, kakršnega so določile stranke. Strankarska demokracija ne zmore izkoristiti vseh intelektualnih moči družbe. Tudi na volitvah se lahko odločamo zgolj za strankarske liste ali proti njim. Navsezadnje se odločimo za najmanj slabo možnost. Buržoazna demokracija ni demokratična.

Zato smo spet pred starim vprašanjem: je treba najprej do konca izpeljati buržoazno revolucijo (človekove pravice, pravna država, buržoazni parlamentarizem) – ali je na dnevnem redu socialistična revolucija in se moramo bojevati za odpravo razredov in izkoriščanja, za podružbljenje produkcijskih sredstev in odločanja, za solidarno sožitje?

V kapitalizmu ni mogoče uresničiti obljub buržoazne revolucije. Brez neplačanega dela v gospodinjstvu bi se kapitalizem sesul. V vseh obdobjih je potreboval nesvobodno delo – od »tradicionalnih« odnosov v kolonijah do suženjstva na ameriškem jugu in migrantskega dela zdaj.

Zato bi s popravljanjem kapitalizma samo cepetali v zgodovinski slepi ulici. Na dnevnem redu je socialistična revolucija. Še zlasti za nas, ki smo jo še nedavno prakticirali.

Gostujoče pero je napisal Rastko Močnik

GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj

FOTO: Žiga Živulovič jr./Bobo

The post PUSTIMO BURŽOAZNO REVOLUCIJO V PRETEKLOSTI, NA DNEVNEM REDU JE SOCIALISTIČNA!  first appeared on Rdeča Pesa.

V času razkosanja Kraljevine Jugoslavije in okupacije slovenskega ozemlja s strani nacifašističnih sil se je leta 1941 porodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Rodila se je iz potrebe, iz volje in iz obupa, a tudi iz jasnega političnega razumevanja, da svobode ne bo brez boja. OF ni bila le obrambna reakcija proti okupatorju, temveč zavestna, politična in organizirana vstaja, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije segla po orožju in zgradila odpor, ki ga je bilo stežka najti v takšni obliki v celotni okupirani Evropi.

Partizanski boj ni bil ločen od revolucije – bil je njen konkretni izraz. Odločitev, da se ne čaka na rešitev od zunaj, temveč da si ljudstvo samo izbori svobodo, je bila hkrati odločitev za drugačno družbo. Boj proti okupatorju je bil neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu. Bil je boj za delavsko oblast, za družbeno lastnino in za konec izkoriščanja.

Komu služi zgodovinski revizionizem?

Zgodovinski revizionizem, ki ga v zadnjih desetletjih vsiljujejo različni politični krogi, služi tako konservatiivni desnici kot liberalni sredini. Čeprav se morda zdita ideološko nasprotna, imata skupen imenovalec: globok strah pred socialistično revolucijo. Konservativci poveličujejo kolaboracijo z okupatorjem kot “protikomunistični odpor”, liberalci pa se trudijo partizanstvo oklestiti njegovega revolucionarnega značaja in ga prikazati kot nacionalno obrambno, a ideološko prazno reakcijo. Tako eni kot drugi si prizadevajo, da bi množični boj delovnega ljudstva prikazali kot manipulacijo peščice komunistov.

Ta revizionizem ni zgolj zgodovinska napačnost, temveč aktivna politična praksa, ki poskuša izbrisati možnost radikalne družbene alternative. Ko partizanski boj ločijo od njegovega socialističnega značaja, ločujejo tudi sedanjo družbo od možnosti novega kolektivnega upora.

Ena najpogostejših liberalnih praks je torej “normalizacija” partizanskega boja – prikazovanje partizanov kot navadnih ljudi, ki so se po spletu okoliščin znašli v vojni vihri in se odločili upreti zgolj zato, ker “sovražijo naciste”. Tako poslušamo trditve, da “partizani niso bili komunisti”, da “so se borili za narod, ne za revolucijo”, in da je bila “vojaška zmaga zlorabljena za politične cilje”. A te trditve temeljijo na zavestnem ločevanju narodnoosvobodilnega boja od njegovega dejanskega vsebinskega jedra.

Čeprav desnica odkrito napada partizane, jih označuje za “zločince” in “totalitarce”, liberalna sredina uporablja mehkejše, a nič manj nevarne prijeme. Prikazujejo se kot razsodni in uravnoteženi, kot glasniki ničkolikokrat opevane sprave, a v resnici izvajajo škodljiv zgodovinski revizionizem: revolucijo reducirajo na “nujno zlo”, nekaj, kar bi naj “zasenčilo” pravi pomen upora. Za liberalce ni sporna diktatura kapitala, sporna je le diktatura proletariata.

In prav zato želijo iz zgodovine iztrgati bistvo – dejstvo, da je bil boj proti okupatorju tudi boj proti kapitalistični reprodukciji neenakosti. Desnica in liberalci sta si v tem pogledu popolnoma enotni: revolucija je bila korak predaleč.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil boj za svobodo in socializem. Bil je izraz kolektivne volje tisoče kmetov, delavcev, dijakov, učiteljev, ki so v fašizmu prepoznali najskrajnejšo obliko razrednega nasilja in so mu odgovorili z organiziranim odporom. Osvobodilna fronta je bila edinstven primer povezovanja množic okoli jasnega cilja: svobodna, socialistična Slovenija.

Danes, ko se kapitalizem pogreza v vedno nove krize, ko se rojevajo nove oblike fašistoidnega nasilja in ko se socialistične ideje znova prebujajo, je še toliko bolj pomembno, da se ne odpovemo dediščini OF. Ne kot sentimentalnemu spominu, temveč kot politični izkušnji za prihodnost. 

The post Živela OF, živela socialistična revolucija! first appeared on Rdeča Pesa.