V času razkosanja Kraljevine Jugoslavije in okupacije slovenskega ozemlja s strani nacifašističnih sil se je leta 1941 porodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Rodila se je iz potrebe, iz volje in iz obupa, a tudi iz jasnega političnega razumevanja, da svobode ne bo brez boja. OF ni bila le obrambna reakcija proti okupatorju, temveč zavestna, politična in organizirana vstaja, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije segla po orožju in zgradila odpor, ki ga je bilo stežka najti v takšni obliki v celotni okupirani Evropi.

Partizanski boj ni bil ločen od revolucije – bil je njen konkretni izraz. Odločitev, da se ne čaka na rešitev od zunaj, temveč da si ljudstvo samo izbori svobodo, je bila hkrati odločitev za drugačno družbo. Boj proti okupatorju je bil neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu. Bil je boj za delavsko oblast, za družbeno lastnino in za konec izkoriščanja.

Komu služi zgodovinski revizionizem?

Zgodovinski revizionizem, ki ga v zadnjih desetletjih vsiljujejo različni politični krogi, služi tako konservatiivni desnici kot liberalni sredini. Čeprav se morda zdita ideološko nasprotna, imata skupen imenovalec: globok strah pred socialistično revolucijo. Konservativci poveličujejo kolaboracijo z okupatorjem kot “protikomunistični odpor”, liberalci pa se trudijo partizanstvo oklestiti njegovega revolucionarnega značaja in ga prikazati kot nacionalno obrambno, a ideološko prazno reakcijo. Tako eni kot drugi si prizadevajo, da bi množični boj delovnega ljudstva prikazali kot manipulacijo peščice komunistov.

Ta revizionizem ni zgolj zgodovinska napačnost, temveč aktivna politična praksa, ki poskuša izbrisati možnost radikalne družbene alternative. Ko partizanski boj ločijo od njegovega socialističnega značaja, ločujejo tudi sedanjo družbo od možnosti novega kolektivnega upora.

Ena najpogostejših liberalnih praks je torej “normalizacija” partizanskega boja – prikazovanje partizanov kot navadnih ljudi, ki so se po spletu okoliščin znašli v vojni vihri in se odločili upreti zgolj zato, ker “sovražijo naciste”. Tako poslušamo trditve, da “partizani niso bili komunisti”, da “so se borili za narod, ne za revolucijo”, in da je bila “vojaška zmaga zlorabljena za politične cilje”. A te trditve temeljijo na zavestnem ločevanju narodnoosvobodilnega boja od njegovega dejanskega vsebinskega jedra.

Čeprav desnica odkrito napada partizane, jih označuje za “zločince” in “totalitarce”, liberalna sredina uporablja mehkejše, a nič manj nevarne prijeme. Prikazujejo se kot razsodni in uravnoteženi, kot glasniki ničkolikokrat opevane sprave, a v resnici izvajajo škodljiv zgodovinski revizionizem: revolucijo reducirajo na “nujno zlo”, nekaj, kar bi naj “zasenčilo” pravi pomen upora. Za liberalce ni sporna diktatura kapitala, sporna je le diktatura proletariata.

In prav zato želijo iz zgodovine iztrgati bistvo – dejstvo, da je bil boj proti okupatorju tudi boj proti kapitalistični reprodukciji neenakosti. Desnica in liberalci sta si v tem pogledu popolnoma enotni: revolucija je bila korak predaleč.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil boj za svobodo in socializem. Bil je izraz kolektivne volje tisoče kmetov, delavcev, dijakov, učiteljev, ki so v fašizmu prepoznali najskrajnejšo obliko razrednega nasilja in so mu odgovorili z organiziranim odporom. Osvobodilna fronta je bila edinstven primer povezovanja množic okoli jasnega cilja: svobodna, socialistična Slovenija.

Danes, ko se kapitalizem pogreza v vedno nove krize, ko se rojevajo nove oblike fašistoidnega nasilja in ko se socialistične ideje znova prebujajo, je še toliko bolj pomembno, da se ne odpovemo dediščini OF. Ne kot sentimentalnemu spominu, temveč kot politični izkušnji za prihodnost. 

The post Živela OF, živela socialistična revolucija! first appeared on Rdeča Pesa.