Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.