Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.

Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega dela starega mestnega jedra, iz njegove znamenite tržnice, »iztrgal srce« in mu s tem ukradel tudi »dušo«, njegov »elan vital«, ki se skriva v večplastnem, pisanem in živahnem fenomenu te posebne, javne, odprte tržnice.

Nadaljujmo strokovno: pri t. i. prenovi tržnice, katere ključni del v njeni sredici, na območju nekdanjega samostana, predvideva ogromno podzemno garažo, gre za velik anahronizem, za poskus promocije že davno preživelega koncepta, ki se v času svetovnih metakriz, nujnosti vzdržnega razvoja, zelenega prehoda, odzivov na podnebne spremembe, trajnostne mobilnosti, participacije – v odprti, sodobni, demokratični družbi nikakor ne bi smel zgoditi! Garaža v ta prostor ne sodi po nobenem od strokovnih ali življenjskih meril kakovostne presoje: po prometnem, urbanističnem, arhitekturnem, dediščinskem, arheološkem, geološkem, hidrološkem, gradbeno-tehničnem, socialnem, pietetnem, simbolnem, duhovnem, agrikulturnem id.

Oglejmo si pobliže ta napovedani poseg, ki bi bil za izjemne okoliške stavbe in ljudi med njimi katastrofalen in ireverzibilen!

Urbicid je izraz, ki opisuje namerno uničevanje ali »ubijanje mesta«, z neposrednimi ali posrednimi sredstvi. Izraz so sprva uporabljali urbanisti in arhitekti za opis praks prestrukturiranja mest v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Za uničevanje materialnega in duhovnega bogastva ter življenja v mestu se sicer uporabljajo različna sredstva (bombardiranje, neustrezni urbani posegi, prenaseljenost ob preveliki gostoti, onesnaževanje z nečistimi tehnologijami in druga).

Kratka zgodovina povsem preživelega projekta

Leta 2009 je bila izdana posebna številka mednarodne revije za teorijo arhitekture Arhitektov bilten z naslovom Gradbišče Ljubljana. V njej se nas je kar nekaj avtorjev ukvarjalo z grožnjo načrtovane garaže pod osrednjo ljubljansko tržnico, pa tudi z drugimi bolj ali manj spornimi gradbeno-arhitekturnimi temami v prestolnici.

Sam sem svoj prispevek naslovil Ljubljana; Potemkinova vas? Turbo urbanizem in arhitektura na primeru Ljubljane in njene tržnice in v njem na celovit način prikazal razloge, zakaj je gradnja garaže pod tržnico v vseh pogledih nelegitimna: strokovno, družbeno, ekološko in etično.

Zgodba se je začela že nekaj let prej, leta 2006, takoj po volitvah, ko je župan s svojo ekipo napovedal projekt garaže pod tržnico. Takrat je bila ustanovljena civilna iniciativa »Tržnice ne damo«, ki smo se ji pridružili generacijsko, strokovno in človeško zelo različni zaskrbljeni prebivalci mesta.

Že takrat pa je bilo kritičnemu strokovnemu pogledu kristalno jasno, da gre za zastaran projekt iz nekih povsem drugih časov, ko je bila modernizacija Evrope po vojni imperativ in je odmev generičnega modernizma s svojim mobilizacijskim potencialom, ki je ignoriral stara mesta, dediščino in tradicijo, na naši celini s svojimi posegi naredil več škode kot med vojno Luftwaffe, kot se je z obžalovanjem, a duhovito izrazil nobelovec Josif Brodski.

Po opravljeni temeljiti kritiki moderne, smo soočeni s povsem drugačnimi preizkušnjami. Goli »progresizem«, ki je zagovarjal prostorski napredek za vsako ceno, je že vsaj od sedemdesetih let (»meje rasti«), jasneje od devetdesetih (Agenda 21 in načela trajnostnega razvoja) in še posebej danes popoln anahronizem. Preživel je predvsem v manj demokratičnih okoljih, kjer neodvisna strokovnost in transparentna participacija javnosti nista spoštovani. Takšna družbena okolja (ljubljanska demokratura je značilen primer) niso ozavestila spremenjene paradigme, ki izhaja iz skupne zavesti, da živimo v časih resnih metakriz (ekološke, energetske, etične, socialne, vojne, migrantske …), ki jih je treba reševati s povsem drugimi, vzdržnimi, sonaravnimi, kulturnimi, regenerativnimi, odprtimi pristopi. Tako usklajeni in senzibilizirani odnosi na strokovnih poljih in znotraj participativne demokracije vodijo v varovanje in razvoj javnega dobra (in javnih prostorov), ne pa v špekulativne, tendenciozne zagovore partikularnih interesov.

Izvotljeni smisel in namerna slepota: hiter pregled projekta po temah

Stroka ne nasprotuje resnični prenovi tržnice, ki bi vključevala (pre)ureditev programov, talnih površin (npr. z označenimi tlorisi samostana in drugih stavb), urbane opreme ter podzemnega muzeja na območju srednjeveških vzhodnih vrat in barbakana (npr. po predlogu arhitektov Kovača in Kerševana), a garaža v to kategorijo seveda ne spada. Programsko prenovo (ki jo na MOL absurdno navajajo kot enega izmed glavnih razlogov za garažo) bi lahko že davno začeli, saj imajo upravljanje tržnice v svojih rokah. Tudi ostali smiselni vidiki prenove bi že lahko potekali, a mestna oblast trmasto in slepo, kljub prevladujočim odklonilnim stališčem vpletenih strok in javnosti, vztraja pri tem skrajno agresivnem projektu, ki je sporen prav z vseh zornih kotov.

V urbanistično-prometnem smislu je povsem jasno, da garaža v srednjeveško mestno jedro ne sodi! V duhu trajnostne mobilnosti se mora sodobni individualizirani promet ustaviti na zunanjih ali morebiti notranjih prometnih obročih (P + R, »park and ride«), od tam pa naj za dostop v mesto prevladujejo dober javni promet, kolesarjenje in pešačenje. Prav zaradi oblikovanja javnih mestnih prostorov v merilu človeka so bila dela Jožeta Plečnika leta 2021 razglašena za Unescovo, izjemno, univerzalno dediščino človeštva! Na Vodnikovem trgu pa bi »drzni snovalci prenove« promet z uvoznimi (30-metrskimi!?) klančinami pripeljali na peščeve površine tik pred Plečnikove arkade ob Zmajski most. Ali je komu mar, da bi njegova arhitektura zaradi takega posega zelo verjetno ne le na tržnici, temveč v celoti izgubila status svetovne dediščine?

V »arhitekturnem« smislu gre za najhujši možni kontrast: za vdor v najžlahtnejši in najvitalnejši del mestnega jedra z najbolj banalno, zgolj utilitarno podzemno strukturo, ki nima nobene dodane vrednosti. Med izjemno stavbno dediščino, v prostor torej, do katerega je treba pristopati skrajno spoštljivo in z veliko mero občutljivosti: med Plečnikove tržnice, stolnico, semenišče, župnišče, srednjeveške meščanske stavbe in Mahrovo hišo naj bi se v mehko sredico nekdanjega frančiškanskega samostana z njegovim križnim hodnikom, na območje najstarejših ljubljanskih pokopališč, med mnoge v grobnice pokopane žlahtne meščane umestil ogromen betonski kolos, namenjen avtomobilom. Ta bi pregreval prostor, tudi drevesa na raščenem terenu bi padla, »učinek vroče točke« bi se še povečal, hkrati pa bi ustvaril veliki jez za zaledne vode,  ki mu ne bi uspelo zadržati ali ponikati meteornih voda. Čeprav se ve, da MOL že ves ta čas, kljub večinskemu nasprotovanju stroke in prebivalcev, vodi (netransparentne) postopke s svojo sporno agendo, so pri zavarovanju tega prostora zatajili skoraj vsi odločevalci, od kulturnega in prostorskega ministrstva do Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki jim v letih, ko je bila grožnja za poseg več kot očitna, ni uspelo doseči temeljitega zavarovanja tega izjemnega kompleksa.

Pomensko, ontološko je morda najmočnejši razlog, ki poleg zaščite vrhunske dediščine govori proti garaži pod tržnico, pietetne in etične narave. Ugrez betonskega kolosa v sredico nekdanjega samostanskega kompleksa ne bi bil le brezobziren potop v zgodovino, temveč bi se dotaknil zelo občutljivega, najstarejšega odnosa v človeški družbi: odnosa do umrlih, pokopanih prednikov. Na tem vprašanju se kulture vzpostavijo ali padejo, pa zato ni treba v prazgodovino ali do antične Antigone, ampak sežejo te etične dileme tudi v sodobni čas. Od župana bi sicer težko pričakovali ozaveščen, kaj šele kulturen odnos do pokojnih na ljubljanskem teritoriju (ve se, da pokojnikom, »ki mu niso pogodu«, ne dopusti pokopa na ozemlju MOL-a!?), kljub vsemu pa se pri tej temi čudimo odsotnosti večje ozaveščenosti pri vseh vrstah notranjih in zunanjih sodelavcev.

Socialni, ekološki, agrikulturni vidik: ne nazadnje se dotaknimo še tistega manj materialnega vidika tržnice, ki pa predstavlja najbolj vitalni, regionalni in lokalni del utripa starega mestnega jedra, torej življenja na njej sami! Vrnimo se k temeljem agri-kulture, torej k prvi med kulturami, ki nam vsem omogoča, da na tem planetu sploh preživimo. Tržnica, zasnovana po zgledu antične Agore in Stoe (ki ju je Plečnik tako izvirno in vrhunsko reinterpretiral), je prostor srečevanja in izmenjave dobrin – živilskih in tudi kulturnih, človeških nasploh. Prebivalci Ljubljane že dobro stoletje udejanjajo živo tradicijo »romanja na tržnico« (še posebej ob sobotah), kjer lahko izbirajo ne le doma pridelane, izbrane izdelke z regionalnih kmetij, temveč se srečajo z branjevkami, prijatelji ali naključnimi obiskovalci ali turisti. Kljub županovim pritiskom večina domačih prodajalcev (a ne posrednikov) nasprotuje garaži pod tržnico, zavedajoč se, da bi večletna »ugasnitev« delovanja na tej lokaciji pregnala ne le njih, temveč verjetno onemogočila tudi ponovno oživitev danes povsem žive tradicije (saj lahko predvidimo umik kupcev v nakupovalna središča).

Postavimo enačbo: na eni strani katastrofalen ogljični odtis garažnega objekta (z vsemi zelo verjetnimi hudimi posledicami za objekte kulturne dediščine vred), na drugi pa kritični čas t. i. zelenega prehoda, Novega evropskega Bauhausa, načel regenerativnega razvoja itd. Večje nasprotje si je težko zamisliti, celo v našem mestu; namesto da bi že pred leti zakopali tam, kjer bi se res lahko zgodile strukturne spremembe, torej pri poglobitvi železnice, ki bi ponovno povezala središče Ljubljane z njenim severom in zahodom, hočejo kopati tam, kjer je najmanj primerno, v sami sredici mesta.

Hkrati pa iz MOL skoraj perverzno zvenijo izjave, s katerimi se mesto še vedno prodaja kot »zelena prestolnica Evrope«, saj počne številne skoraj diametralno nasprotne reči: izpeljala je velike, nestrokovne goloseke na Rožniku – v zadnjem letu celo na erozijsko občutljivih strminah Grajskega griča, še vedno nam grozi skrajno invazivni poseg »prenove« Plečnikovega stadiona, v Tivoliju se je zgodila urbanistično, arhitekturno in materialno izjemno sporna megastruktura Ilirije in pod sabo pokopala Bloudkovo diskretno zasnovo kopališča. Vrh vsega se je pri potniškem središču Ljubljane pred kratkim začela graditi urbanistično slabo zasnovana in arhitekturno generično oblikovana, zgolj komercialna Emonika. Še slabše pa kaže s šibko, necelovito premišljenimi in načrtovanimi »novimi« železniškimi povezavami skozi mesto in okoli njega. Ali kot je že pred leti zatrdil prijatelj; kjer ni vizije, vladajo provizije! Morda danes velja še bolj v drugo smer: kjer vladajo provizije, ne more biti prave vizije (razvoja)!

Vsa zagotovila MOL-ove »stroke«, da do poškodb na objektih ter težav z vodami (ki proti Ljubljanici pritiskajo z Grajskega griča in okolice) nikakor ne more priti, so seveda bolj »pobožne želje« oz. tendenciozno zavajanje. Geo- in hidromehanik z dolgoletnimi bogatimi izkušnjami (tudi v tujini) zatrjuje, da na tako težek teren za gradnjo, kot je na tej lokaciji, v življenju še ni naletel. Resne poškodbe na semeniščnem objektu, ki v knjižnici premore tudi vrhunske Quaglieve freske, pa tudi na Plečnikovih arkadah ob Ljubljanici, so se pokazale že med gradnjo Mesarskega mostu.

Takšna vrsta posega se v razviti Evropi danes ne bi mogla zgoditi, vse »primerjave«, ki se skušajo uporabiti za njen zagovor, pa so skoraj povsem neprimerljive z večplastno in kompleksno naravo Vodnikovega trga in deplasirane – tako po lokacijah, bogastvu dediščine, razlogih za poglobitev, tehničnih okoliščinah gradnje, socialni dinamiki v prostor. Dve primerljivi garaži (čeprav v manj občutljivem kontekstu) so pred nekaj leti sicer začeli graditi v Novem Sadu, a sta obe na okoliških objektih povzročili resne razpoke, prodiranje vode itd., pa še končani nista. Medtem politika v mestu, ki je bilo s porušenim nadstreškom in žrtvami jeseni povod za velike študentske proteste v Srbiji, napoveduje še garažo pod osrednjo (Ribjo) tržnico (!?), prebivalci pa so se že povezali v civilno iniciativo, da bi jo ubranili!

Predstavniki stroke, ki tak poseg zagovarjajo, odražajo po eni strani zelo šibko in plitko kulturno zavest, po drugi strani pa naivno prepričanje, da je mogoče v tako občutljivem kontekstu vse natančno predvideti, zadostiti bistvenim lastnostim zgradb in pravilom stroke ter se pri tem še izogniti hujšim posledicam invazivnega posega.

Boljša možnost: garaža pod grajskim hribom

Resni strokovnjaki se zavedamo, da za garažo pod tržnico obstaja nesorazmerno boljša možnost: garaža pod grajskim hribom (primerljiva bi bila s tisto v Salzburgu)! Zasnova zanjo je bila pripravljena in predstavljena že pred nekaj leti, v tekmi primerjalnih kategorij pa tisto pod tržnico prekaša tako rekoč v vseh parametrih, saj:

• ne bi posegla v izjemno kulturno dediščino okoli Vodnikovega trga;
• s klančinami ne bi posegla v odprti prostor za pešce pred Plečnikovimi arkadami (se pravi, v Unescovo dediščino);
• bi tržnica nemoteno (ali le z minimalnimi zastoji v primeru prenove tlakov in drugih potrebnih posegov) delovala še naprej;
• je geologija grajskega griča za poseg ugodna;
• med gradnjo mehanizacija ne bi povzročila hudih težav s hrupom, vibracijami, prašenjem;
• garaža v hribu ne bi posegla v lastniška razmerja;
• bi bistveno bolj celovito in radialno napajala celotno srednjeveško mestno jedro;
• bi ponujala občutno več parkirnih mest in bi bila ekonomsko nesorazmerno cenejša od predlagane, za katero so ocene za parkirno mesto že zrasle v vrtoglave višine!

Ljudje in strokovnjaki jasnega uvida in dobre volje se zaradi vsega napisanega še vedno entuziastično borimo za prave rešitve in za-upamo, da bodo – kot v primerljivi bitki »med Davidom in Goljatom« – navsezadnje zmagale pravica, resnica in lepota!

Preteklo soboto, 14. junija, smo na Osrednji ljubljanski tržnici pod Plečnikovimi arkadami pripravili javno tribuno, na kateri so obiskovalci, branjevke, strokovnjaki in druge uporabnice predstavili svoje izkušnje s tržnico in poglede na prenovo, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana (MOL) in vključuje tudi gradnjo podzemne garažne hiše.

Klara Stanič: »Podrobno sledim, kaj se dogaja. Redno obiskujem tržnico, ker stanujem blizu in ker sem prepričana, da je bolje, da gre denar prodajalcem na tržnici kot trgovskim verigam. Rada bi poudarila, da v medijih doslej še ni bila posebej omenjena finančna konstrukcija prenove tržnice in gradnje garažne hiše, ki naj bi ju plačali davkoplačevalci. Branjevkam, branjevcem naj bi s tem dali parkirna mesta, ampak nihče ne pove, za koliko denarja in kako naj bi se vse skupaj financiralo ter amortiziralo. V zvezi s tem smo zaprosili za informacije javnega značaja, ampak smo z MOL dobili odgovor, da nam teh podatkov ne morejo dati, ker sta prenova in gradnja razporejeni na različne postavke. Že zdaj je treba opozoriti, da bo to ogromen zalogaj. Prejšnji teden smo dobili informacijo, da naj bi celotna investicija znašala 61,3 milijona evrov, vendar ni jasno, na podlagi česa je bil izračunan takšen znesek. Jasno pa je, da bo s tem projektom fizično na tržnici in tudi finančno v proračunu nastala velika luknja. Izvedeti moramo, kako in kdaj bo MOL to luknjo zapolnil.«

Martina Lipnik: »Osrednja ljubljanska tržnica je izjemna kulturna dediščina, ki bi bila po teh načrtih, kot kaže, uničena. Prva stopnja arheoloških raziskav bi lahko trajala leto ali dve, kar pomeni, da bo v tem času vse stalo. Glede na vse nejasnosti bodo gradbeni projekti v tem času obstali v zraku, kljub temu pa se že pridobiva gradbeno dovoljenje. Tudi presoja vplivov na svetovno kulturno dediščino pod varstvom Unesca, kar Plečnikove tržnice so, še ni bila opravljena. MOL je raje pridobila pravno mnenje, da Unescovo varstvo nima veljave pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dokumentacija je tako izjemno pomanjkljiva in drugačna niti ne more biti. Tudi poročilo o vplivih na okolje, na katero se sklicuje soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je pomanjkljivo. Težava bo nastala, če bo gradbeno dovoljenje na ministrstvu za okolje in prostor dejansko izdano, saj tega za nazaj potem ne bo mogoče več spreminjati. Obravnava na ministrstvu je pretekli teden potekala, kot da gre za običajen objekt brez vpliva na okolje, kar je škandalozno. S tem posegom se bo namreč spremenila hidrogeologija območja. Da bi ugotovili morebitne vplive, bi morali namestiti pet pezometrov za meritve zemeljnih in vodnih razmer pod zemljo. Na izsledke bi bilo treba počakati vsaj eno leto, medtem pa se sploh ne bi smelo projektirati.«

Milan Kovač: »Dve tretjini življenja se že ukvarjam z arheološko dediščino. S kolegom Petrom Kerševanom sva se s prenovo tržnice začela ukvarjati že leta 2008 in tudi oblikovala zamisel za prenovo, ki bi vključevala arheološki muzej (Kovačev in Kerševanov idejni projekt podrobneje predstavljamo na tej povezavi). Dediščina na Osrednji ljubljanski tržnici ni izjemna le v slovenskem prostoru, ampak na evropski ravni. Zelo pomembno je, da se ta dediščina ne uniči, tako kot se je kolišče ali Chopinov podhod, ki pričata o simptomatskem uničevanju ljubljanske dediščine. Na mestu tržnice so frančiškani dobili prostor za samostan že za časa življenja Frančiška Asiškega, tri desetletja kasneje je samostan na tem mestu tudi prvič dokumentiran. Tukaj je bilo glavno ljubljansko pokopališče, kjer so frančiškani pokopavali svoje brate, pokopani pa so tudi umrli iz mestnega špitala, saj so že v 12. stoletju frančiškani dobili dovoljenje, da pri cerkvi in samostanu v grobnice pokopljejo tudi laike. Na sredi tržnice je tako 19 grobnic najpomembnejših družin takratne Kranjske – dokumentacija kaže, da je tam pokopanih 280 ljudi. Ti so plačali veliko denarja, da so dobili jamstvo za večno oskrbo svojih duš. Po odhodu frančiškanov je to ostalo nedorečeno vse do danes. V dogovoru z MOL je že bilo uničeno dvojno obzidje pri Mahrovi hiši, kaj vse se bo še uničilo, ostaja nedorečeno. MOL predlaga na primer zagatne stene zunaj varovanega območja, kar pa bo vplivalo tudi na cerkev Marijinega vnebovzetja. Vprašanje je, kako se bodo izkopavanja sploh izvajala, saj je v načrtu, da bodo odstranili drevesa, postavili ploščo, zabili pilote, pod to ploščo pa nato odstranjevali kleti in grobnice samostana. To je skrajno nenavadno, s tem je res vse postavljeno na glavo. Da bi ljudje s približno 100 stojnic pravočasno pripeljali blago iz načrtovane garaže na površino in nazaj, bi potrebovali kar 35 dvigal. To je tudi teoretično popolnoma nemogoče izpeljati, a se v to nihče na MOL ni poglobil. Prav tako ne v to, da garaže sploh niso potrebne. Potrebni so le minimalni posegi. Poseg, ki je zdaj načrtovan, pa bo brez dvoma uničujoč. Kaj pomeni gradnja pod zemeljskim površjem na tržnici, kažejo že Mesarski most in prostori pod njim, kjer v dilatacijo ob vsakem nalivu teče voda, ki povzroča, da se konstrukcija pogreza in nastajajo razpoke. Pa je tam samo ena etaža, v garažni hiši so načrtovane tri.«

Marko Mitja Feguš: »Pozabljamo, da je bila Mahrova hiša za tri milijone evrov že ponujena Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) s skritim namenom, da se cvinger prebije. Že od takrat je jasno, da je pri tržnici za ljubljanskega župana pomemben samo posel, ne prihodnost tržnice in ne ljudje, ki jo uporabljajo in v mestu živijo. To smo takrat preprečili s preselitvijo AGRFT v nekdanje prostore Fakultete za kemijo. Ne bodimo naivni, ne pogovarjamo se o prenovi, gre za posel. Vloga za gradbeno dovoljenje za ta projekt je nedopustna, neustavna in proti vsem normam. Plečnikove arkade so nekoč že bile popravljene, a izkazalo se je, da plošča ne zdrži nadtlaka deževnice, saj je bilo naročilo iz leta 1937 izvedeno popolnoma diletantsko. Če se bo na tem območju spet zgodil kakršenkoli izkop, bo vse vzel hudič – nadtlak bo vrgel v zrak del Plečnikovih tržnic.«

Vito Rus: »Vprašati se moramo, koliko je Ljubljana zadolžena. V Šiški je mestna oblast pod Jankovićevim vodstvom naredila katastrofo. Kakšen Bellevue?! Naj najprej plača za Stožice! A ne smemo biti naivni, ’levi’ in ’desni’ igrajo, da so sprti, vendar delujejo z roko v roki, vsaj, ko gre za posle. Že 33 let doživljamo te katastrofe, odkar so nam ukradli družbeno lastnino.«

Marinka Kurelič: »Ravno na tem mestu smo imeli pred 18 leti in pol prvo tiskovno konferenco iniciative Tržnice ne damo. V teh letih smo veliko naredili, čeprav očitno ne dovolj, pa tržnica še vedno stoji. Edini prostor v središču mesta je, kjer lahko kupujemo domače pridelke: zvečer so na polju, zjutraj že na stojnicah. Tržnica je tudi eden redkih prostorov za spontano srečevanje. Vrvež ob sobotah je prekrasen, to je res doživetje, kar dela ta prostor edinstven na svetu! Vse skupaj dopolnjuje še neprecenljiva dediščina: Plečnikove arkade, prekrasna stavba semenišča z baročno knjižnico in freskami, ki jih ni mogoče restavrirati, ker ni več materialov za to, stolnica, nad vsem tem grad in zraven Ljubljanica! Že ko je Zoran Janković prvič kandidiral, je imel tržnico v svojem programu, in od takrat se organiziramo. Njemu in kapitalski mafiji je v interesu, da se ta prostor uniči. Ni jim mar mnenje neodvisnih strokovnjakov, da je tukaj najslabša zemljina, posebej občutljiv prostor zaradi voda z Grajskega griča, zaradi česar je vsak izkop zelo tvegan. Kjerkoli na tem območju kopljejo, sosednje stavbe razpokajo: Vila Urbana, Kapitelj, Fabianijev most. Odkar na Kongresnem trgu stoji garaža – tudi tam se je organizirala iniciativa proti njej, a žal ni vztrajala – Uršulinska cerkev doživlja degradacijo, pospešeno propadanje, zaradi česar se bo nekega dne samo še sesula. Vse stavbe v okolici garaže so ob dežju poplavljene. Spodnje stavbe ob Ljubljanici – na primer Filharmonija – so že razpokane in lezejo proti Ljubljanici; vsak lahko vidi fuge in dilatacije, postopno visenje. Glede na to, da na Kongresnem trgu zemljina ni tako občutljiva, kot je na tržnici, lahko predvidimo, da bo tukaj škoda še večja. Janković želi izsiliti garažo. Ukinil je promet čez Tromostovje, ne da bi poskrbel za nadomestne poti, zaradi česar reševalna vozila nimajo dostopa do starejših ljudi, manjše trgovinice pa umirajo. Janković uživa v trpinčenju ljudi. Ne smemo dovoliti, da nam uniči kulturne spomenike, ki jih moramo ohraniti za zanamce.«

Knjižničarka iz samostanske knjižnice: »Freska, ki je v semenišču, je posebna zaradi vsebine – znanost, umetnost sta prepleteni z vrednotami vere, ljubezni in resnice. Pomembna je tudi glede na kakovost, ker še ni bila restavrirana, razen razpok po potresu. Nikjer na svetu po našem vedenju ne obstajajo freske iz tega obdobja, ki bi bile tako živih barv. Vsi, ki vstopijo, s turisti vred, ostrmijo. Popolnoma neodgovorno bi bilo to izpostaviti porušenju in podtalnici.«

Aleksander Ostan: »Načrti MOL za prenovo so bili že takrat pred dvema desetletjema zastareli, zdaj pa je to že popolna karikatura. Takšni posegi so se drugod po Evropi delali po drugi svetovni vojni, ko je bila v ospredju ponovna zgraditev porušene Evrope. Redki primeri se še dogajajo, ampak nikjer na taki ravni. Kar je najbolj sporno, pa je odnos do pokojnikov – pieteta. Tudi promet se že tri desetletja drugod po Evropi razvija v smeri trajnostne mobilnosti, s katero se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Popolnoma zgrešeno bi bilo, da bi v staro mestno jedro vabili avtomobilski promet. Posledica bo izjemno velik ogljični odtis. Vseh drugih srednje- in dolgoročnih posledic ob takšnem posegu pa sploh ni mogoče oceniti, vse je lahko zgolj špekulacija. Tudi stroka je tako postala plen pritiskov MOL. Obstaja pa veliko bolj smiselna alternativa garaži pod tržnico, in to že 30 let – garažna hiša pod Grajskim gričem. Če že potrebujemo garažno hišo, kar bi morala biti stvar široke javne razprave, bi z garažno hišo pod gričem pridobili neprimerno več parkirnih mest, tudi tehnološko bi bila veliko lažje izvedljiva. Jasno je, da bo načrt MOL, če bo uresničen, pomenil ustavitev tržnice za zelo dolgo: vse skupaj bi trajalo desetletje, če se ne bi vmes zgodila finančna luknja in bi vse obstalo – kot se je na primer zgodilo s športnim parkom v Stožicah. Za tem projektom očitno stojijo veliko močnejši zasebni interesi, če ga MOL kljub vsem strokovnim in drugim argumentom še vedno potiska naprej.«
(Aleksander Ostan je svoj pogled na prenovo tržnice podrobneje predstavil v članku na tej povezavi.)

Milan Kovač: »Glede projekta podzemne garažne hiše pod gradom sem povprašal občino v Salzburgu: tam je eno parkirno mesto stalo približno 17.500 evrov, kasnejša pa 22.500 evrov. Do zdaj so bili samo za projektiranje garažne hiše pod ljubljansko tržnico in dozidave Mahrove hiše porabljeni štirje milijoni in 300 tisoč evrov – za ta denar bi v Salzburgu postavili 200 parkirnih mest. A nič od tega zaradi županovega agresivnega nastopa ne gre skozi. Na javni razpravi sem bil priča, kako je strahotno nadrl prodajalko, ki si je upala izraziti mnenje, potem pa nikogar več sploh ni pustil k besedi. Prodajalci si zato ne upajo nič reči, saj se bojijo županovega maščevanja. Najti moramo možnost za anonimno izražanje mnenj in glasovanje, ki bi pod resnim nadzorom javnosti predstavilo dejansko mnenje uporabnikov tržnice.«

Sanja Simić: »Zelo smo se trudili na javno tribuno povabiti tudi branjevce in branjevke, a zaradi strahu si ne upajo javno nastopati. Straši jih tudi raven razprave, s katero se vračamo 20 let v preteklost, hočejo predvsem vedeti, kaj naj pričakujejo v prihodnosti. Veseli pa so, da so našli sogovornike. Žal mi je, da si tisti, ki so prišli, niso upali govoriti. A so nam v pogovorih odkrito povedali, da nasprotujejo garaži, da ne potrebujejo hladilnic, da se bojijo, da bo demontaža tržnice trajala dolgo in se ne bodo nikoli vrnili. Potrebujejo nove senčnike, tlake, pitnike, osnovno izboljšanje razmer. Zanje in za nas je tržnica mesto srečevanja – zadnji tak prostor srečevanja v Ljubljani, kjer se združujemo starejši in mlajši. Ljudje večinoma prihajajo peš, s kolesom, javnim prometom.«
(Nekaj pogovorov z branjevci in branjevkami lahko preberete na tej povezavi.)

Sanja Fidler: »Ena največjih vrednosti tržnice je, da je dostopna, ljudska, da lahko pride sem prodajat branjevka s tremi korenčki, če želi. Ne želim si kakršnekoli prenove, tudi garaže ne, ker te prenove tržnice vizualno spreminjajo v pokopališča – večina rešitev po Sloveniji in drugod je neznosna, obupna. Toda največja težava je, da česarkoli se mestna oblast dotakne, kar ’obnavlja’, postane potem manj dostopno za ljudi. Na MOL sem že pisala, kako bodo zagotovili enako dostopnost tudi po prenovi. Dileme ni, da se bo za male kmete uporaba tržnice podražila in da nekateri ne bodo mogli ostati. Naša tržnica je izjemna, ekološka tržnica – evropski dragulj! Njen namen je, da je nekoliko kaotična, živahna, ljudska. Zakaj bi jo spreminjali v črno-bel supermarket na prostem?! Hladilnica že obstaja, a uporabljajo jo preprodajalci, ne proizvajalci. Toda naša izkušnja je, da župan vse, v kar se zagrize, na koncu tudi iztisne. Zato se moramo organizirati, informirati čim več meščanov in meščank ter skupaj to preprečiti.«

Klara Stanič: »Za tržnico ni potrebna neka nova vizija, včasih si je preprosto treba prizadevati za ohranitev tistega, kar imamo. Lahko se polepša, vzdržuje, posodobitev pa ni nujno dobra. Poglejte, kam nas je brezglava modernizacija pripeljala: nekoč je bilo ’centrašev’ 42 tisoč, zdaj jih je le še 24 tisoč. Številna stanovanja se oddajajo na spletnih platformah, stanovanjske hiše se spreminjajo v hotele. Po drugi strani bomo v okolici središča Ljubljane kmalu dobili še več ljudi zaradi Emonike, novih stanovanj, ki bodo zrasla pri Pivovarni Union, in drugih projektov. Kam bodo vsi ti hodili, če bo tržnica zaprta?«

Arne Vehovar: »Projekt gradnje garažne hiše pod tržnico je že zelo daleč, v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja, vsa ostala potrebna soglasja institucij že ima. Ministrstvo za okolje in prostor si zakonodajo razlaga po svoje. Občutek imam, da ljudje na ministrstvu ne želijo dati dovoljenja, a ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, dovoljenje morajo izdati. Ustna obravnava pretekli torek je bila po osmih urah prerekanj prekinjena in se bo nadaljevala jeseni. Pragmatično bi bilo vzpostaviti dialog z ministrstvom in glede na splošno razpoloženje nasprotovanja projektu pomagati oblikovati pravno interpretacijo, ki bi vodila v zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če bi se to zgodilo, projektant ne more začeti pripravljalnih del. Tako pridobimo čas do naslednjih volitev, po katerih glavni investitor mogoče ne bo več na položaju ali pa se bo spremenila sestava mestnega sveta in bo ta uvidel, da je projekt nesmiseln.«

Iva Badar: »Pred leti so mediji na predvolilnem soočenju kandidate za ljubljanskega župana vprašali, kaj počnejo za konec tedna. Le eden je odgovoril, da se sprehodi čez tržnico in po središču mesta, vsi drugi – tudi sedanji župan – so odgovorili, da komaj čakajo na petek, da lahko gredo iz mesta. Na naslednjih volitvah moramo izvoliti človeka, ki bo imel mesto rad.«

Kaja Lipnik Vehovar: »Služba za odnose z javnostmi na MOL ni v službi mesta in ljudi, ampak župana in sedanjega mestnega sveta. Temu se je treba upreti z organiziranim obveščanjem ljudi. MOL je ravno te dni odprla svojo anketo, ki sicer ljudi ne sprašuje po mnenju o gradnji tržnice, a lahko to vnesemo pod okvirček ’drugo’ ter tako izrazimo svoje mnenje. To lahko tudi javno beležimo in zbiramo, da bo postopek bolj transparenten.«
(Prispevek Kaje Lipnik Vehovar o propagandni akciji MOL, ki se nanaša na projekt prenove tržnice, lahko preberete na tej povezavi.)

Martina Lipnik: »Treba je pritisniti, da bo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja postal javen. Ministrstvo moramo zasuti z vprašanji, zakaj se ljudje ne morejo udeležiti javne razprave, in zahtevati snemanje obravnave.«

Marko Mitja Feguš: »Vložiti moramo tudi ovadbi na Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo proti osebi, ki vodi postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in proti županu.«

Foto: Matjaž Rušt

Koalicija sindikatov in delavskih organizacij ostro zavrača predlog pokojninske reforme, ki ga je vlada nedavno poslala v parlamentarno obravnavo. Pri tem je poudarila, da je reforma spisana izrazito v škodo delavcev, še posebej tistih najranljivejših, zato je poslanske skupine maja pozvala k vložitvi treh dopolnil. Ker ne poslanske skupine ne vlada njihovih dopolnil niso pripravljeni sprejeti, se obeta zakonodajni referendum.

Predstavniki in predstavnice delavstva so ob tem prepričani, da v državi ni sindikata, ki ne bi podpiral njihovih zahtev, in da bodo zbrali potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma ter na njem tudi zavrnili škodljivo pokojninsko reformo. Čeprav so bile njihove zahteve po dopolnilih naslovljene na poslanske skupine, jih je na sestanek povabil minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. “Ker po sestanku ocenjujemo, da ne poslanci, ne ministri vladne koalicije niso naredili resnih korakov k odpravi škodljivih delov reforme in poskrbeli za pravičnejšo delitev bremena, bomo pričeli z aktivnostmi za sprožitev zakonodajnega referenduma,” so zapisali v sporočilu za javnost. Ob tem so presenečeni nad pasivno držo poslanskih skupin: “Najmanj nenavadno se nam zdi, da poslanke in poslanci o tako ključni reformi nimajo nobenega samostojnega mnenja, ki bi v čemerkoli odstopalo od vladne linije.” Vladi očitajo, da reforma sploh ni potrebna, saj je pokojninska blagajna stabilna, in da je to le izgovor za varčevanje na plečih delavcev in delavk: »Delodajalci bodo še naprej v sistem vplačevali pol manj kot delavci, država pa ne bo namenila nobenih dodatnih sredstev, pač pa bo z reformo (znova) varčevala.« Kritike letijo tudi način priprave reforme “za zaprtimi vrati”, saj “sindikatom in javnosti ni bilo na voljo tako rekoč nič časa za razpravo in odzivanje”, podprta pa ni bila s projekcijami in izračuni novih pokojnin.

Na očitke, da je reforma izrazito protidelavsko naravnana in da se je sprejemala na izključujoč način, so se odzvali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. “Podpiramo vsakršno prizadevanje za izboljšanje položaja delavcev in širšo javno razpravo o pokojninski reformi, k čemur smo zadnji dve leti tudi aktivno prispevali. Pokojninska reforma je navsezadnje rezultat pogajanj s socialnimi partnerji in pred tem številnih usklajevanj z različnimi deležniki,” so zapisali in dodali: “Članstvo sindikatov, ki v Sloveniji predstavlja delavstvo, je sodelovalo v pol leta trajajočih pogajanjih o prav vseh delih reforme. Pred tem je razprava o reformi potekala od prve predstavitve izhodišč julija 2023. Reforma je bila tudi večkrat v zadnjih dveh letih obravnavana s številnimi upokojenskimi organizacijami in vsemi drugimi zainteresiranimi deležniki. Vlada ni nikogar izločala iz razprav in ničesar ni skrivala. Teza, da sindikalne centrale, ki sodelujejo v socialnem dialogu, ne predstavljajo delavstva, postavlja pod vprašaj celoten socialni dialog med vlado, sindikati in delodajalci.”

Tri poglavitne spremembe pokojninske reforme, ki jih zahteva delavska koalicija, so:

1. Umik zvišanja upokojitvene starosti, ki je eden od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na 62 oziroma 67 let – kot predvideva 17. člen predloga zakona. »Ukrep postavlja na laž predlagateljevo trditev, da je ’40 let dela dovolj’, saj bodo delavci, ki so na primer začeli delati pri 20 letih, morali do izpolnitve pogoja delati 42 let. Splošno zvišanje upokojitvene starosti je diskriminatorno, saj ne upošteva delovnih razmer v različnih poklicih, ki izrazito vplivajo na način staranja in tudi umrljivost delavcev«.

2. Umik podaljševanja referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove s 24 let na 40 (–5) let – kot predvideva 20. člen predloga zakona. »Daljšanje pomeni znižanje pokojninskih prejemkov«, to pa bi med drugimi izrazito prizadelo delavce, ki so bili dlje časa v prekarnih delovnih razmerjih. Zaradi podaljševanja referenčnega obdobja naj bi se pokojninska osnova nekaterim znižala tudi za deset odstotkov in več, v povprečju pa za štiri odstotke. Kar naj bi tudi “izpodbilo učinke predlaganega zvišanja odmernega odstotka”, ukrepa, s katerim ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti utemeljuje svojo trditev, da je reforma prvi v zgodovini, ki v ospredje postavlja “dostojne pokojnine.”

3. Umik novega načina usklajevanja pokojnin z rastjo plač in inflacijo, ki se trenutno izvaja v razmerju 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti cen (inflacija), po novem predlogu pa bi se postopno spremenilo v razmerje 20 odstotkov rasti plač in 80 odstotkov rasti cen. »Ukrep gre izrazito v škodo delavcem, saj so plače v zadnjih 25 letih rasle v povprečju 1,5-krat hitreje kot življenjski stroški. To pomeni, da bo upokojenec ob upokojitvi prejemal 70 odstotkov plače, po 20 letih pa zgolj še 53 odstotkov plače,« je izračunala delavska koalicija in dodala, da bi ta ukrep prizadel tudi že zdaj upokojene ljudi.

Široko delavsko koalicijo trenutno sestavlja 25 sindikatov in drugih delavskih civilnodružbenih organizacij: Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije, Glosa – sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Sindikat državnih organov Slovenije, Zasuk – sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Cedra – Center za družbeno raziskovanje, Študentsko društvo Iskra, Sindikat Mladi Plus, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Konferenca sindikatov zavarovalništva Slovenije, Sindikat delavcev statističnega urada, Sindikat Lidl, Delavska svetovalnica, Ljudska iniciativa Velenje, Zavod Solidar, Sindikat Radia Študent, Sindikat carinikov Slovenije, Sindikat poštnih delavcev Slovenije, Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, Mirovni inštitut, Iniciativa Glas ljudstva, Iniciativa Mestni zbor Maribor in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije.

Novosti glede kampanje in zbiranja podpisov za referendum lahko spremljate na spletni strani koalicije.

LJUDSKA FRONTA – VOJNI KONTRA!

Pridružite se nam na protestu v torek, 24. junija ob 17. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Evropska unija je pred kratkim sprejela proračun, ki za 800 milijard viša izdatke za oboroževanje. S tem se nikakor ne bo gradilo miru in varnosti, temveč zgolj krepilo vojaško gospodarstvo in militarizem, ki postavljata dobičke pred človeška življenja.

V Sloveniji se soočamo z razpadom javnih zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev, javnega šolstva in vrtcev, oskrbe starejših, stanovanjsko krizo, vse slabšimi življenjskimi pogoji za delavstvo in študentstvo ter vse bolj prisotno revščino. Vlada opravičuje višanje vojaških izdatkov in militarizacijo z izgovorom, da se preprosto moramo oborožiti in da nam varnost zagotavlja članstvo v zvezi NATO. To članstvo nas kvečjemu ogroža, istočasno pa nas stane socialne države! Slovenija mora izstopiti iz te morilske zveze.

Frančiškani so prišli v Ljubljano leta 1233, le nekaj let po smrti sv. Frančiška leta 1226. Naselili so se na območju današnje tržnice ob vzhodnem mestnem obzidju, prvič omenjenem leta 1243.

Arheološke ostaline iz srednjega in novega veka na območju vzhodnega mestnega obzidja od Gradu z obrambnim jarkom, Kloštrskimi mestnimi vrati, dvižnim mostom, trdnjavo barbakan in dvojnim obzidjem do Vodnega stolpa ob Ljubljanici ter ostaline cerkve Marijinega vnebovzetja z grobnico Turjaških, pokopališče s kostnico in obokane kleti nekdanjega frančiškanskega samostana, ki jih je občasno uporabljala tudi bolnišnica, so izredno dobro ohranjeni. Iz arhivske dokumentacije pa je razvidno, da je na območju nekdanjega frančiškanskega samostana med drugim še 19 neodkritih grobnic fevdalnih družin in mestnih veljakov z 280 pokopanimi.

Vse to je popisano v sodobnih arhivih mesta Ljubljane in arhivih, ki jih hrani frančiškanski samostan na Prešernovem trgu, dostopno vsem – tudi Mestni občini Ljubljana (MOL) in projektantom garaž pod tržnico. S kolegom Kerševanom sva se zgrozila nad predvideno gradnjo kanalizacije, ki naj bi potekala skozi najpomembnejše arheološko najdišče iz srednjega in novega veka v Ljubljani. Najin idejni projekt prenove osrednje tržnice je nastal z namenom javnosti predstaviti možnost prenove tržnega prostora tako, da se ohrani bogata arheološka zapuščina.

Na podlagi srednjeveške dokumentacije (ki so jo kasnejša arheološka izkopavanja potrdila) sva izdelala idejni projekt zaščite trdnjave – barbakana – in srednjeveškega muzeja z vhodom iz Mahrove hiše. Že 19. decembra 2009 sva ga predstavila MOL, Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), Mestnemu muzeju (MGML) in izbranemu projektantu prenove. Župan Zoran Janković je projekt odobril in predlagal dopolnitev predloga s povezavo z žičnico na grad.

Po predstavitvi idejnega projekta MOL, ZVKDS in Mestnemu muzeju ter po pozitivnem odzivu župana Jankovića sva sledila arheološkim izkopavanjem, prilagajala projekt stanju na terenu in dopolnjevala zasnovo s povezavo z žičnico in gradom. Bila sva presenečena, ko sva v časopisih zasledila, da najin idejni projekt nadaljuje Kombinat arhitekti, d. o. o., še bolj pa po obisku na MOL, kjer sva ugotovila, da gre za plagiat. Na ponovno zahtevo po pregledu dokumentacije nama MOL ogleda ni dovolila, nekaj mesecev kasneje pa sva prejela od civilne pobude Tržnice ne damo nov projekt Kombinata, d. o. o., z nekaterimi spremembami. Srednjeveški muzej je v Kombinatovem projektu dobil novo ime Arheološki center Ljubljane. Od takrat ni nobenih informacij, kaj namerava MOL z arheološko dediščino na Vodnikovem in Krekovem trgu. Zadnji načrti, ki so bili predstavljeni javnosti, arheološke dediščine sploh ne obravnavajo.

Prodajalci garaže ne potrebujejo

Zaradi specifičnosti delovanja tržnice je pred projektiranjem prenove tržnice potrebna podrobna analiza delovanja in potreb pridelovalcev s podeželja, prekupčevalcev s sadjem in zelenjavo ter prišlekov s Ponte Rossa v Trstu, ki širijo svoje dejavnosti na naši tradicionalni tržnici.

Garaže prodajalci ne potrebujejo. Tisti iz bližnje okolice pridelke s kombiji pripeljejo do stojnic, jih razložijo na stojnice in odpeljejo vozila domov, ker jih čez dan potrebujejo doma. Popoldne, ob zaključku prodajnega dneva, se vrnejo s kombiji do stojnice, naložijo neprodane pridelke in odpadke, ki jih uporabijo kot krmo za živali, ter počistijo okolico stojnice. Potrošniki želimo na tržnici sveže pridelke. Prodajalci pripominjajo, da so z dosedanjim načinom zadovoljni, in dodajajo, da za shranjevanje v podzemnih prostorih za številne stojnice, ki bi potrebovale transport sočasno zjutraj in popoldne, število načrtovanih dvigal nikakor ne zadostuje. Opozarjajo tudi, da tržnica obratuje v dopoldanskem času, sočasno kot v aktualnem projektu predvideni administrativni oddelki MOL v Mahrovi hiši, kar bi povzročilo prometni infarkt in nedovoljen vpliv na skupna področja z živilskimi pridelki.

Parkirna mesta za obiskovalce tržnice niso potrebna, saj ti v veliki večini prihajajo peš iz bližnjega okoliša. Redke stranke, ki kupujejo cele platoje paradižnikov, pa se lahko odpeljejo v BTC, kjer je velikokoličinska prodaja sadja in zelenjave cenejša, parkirna mesta pa zagotovljena. Poleg tega je v neposredni bližini tržnice podzemna garaža pod trgovskim centrom Spar, ki ni polno zasedena niti ob sobotah, ko meščani množično prihajajo na tržnico.

Prenova tržnice je potrebna

Prenova tržnice pa je vsekakor potrebna. Potrebni so prenova in dopolnilo hladilnic, prostor za ravnanje z odpadki, skladišča za embalažo, skladišča za demontirane stojnice, grelce in drugo tehnično opremo, prenova sedanjih dvigal in gradnja novih … Vse to je mogoče namestiti v kletnih prostorih Mahrove hiše. V atriju Mahrove hiše pa urediti pokrito tržnico.

Tudi prekupčevalci s sadjem in zelenjavo podzemne garaže ne potrebujejo, potrebujejo pa skladišče in hladilnice ter garderobe.

Prodajalci, ki so se s tržaškega Ponte Rossa preselili na ljubljansko tržnico, ne spadajo na tradicionalno glavno ljubljansko tržnico. Mestne oblasti bi morale najti drugo lokacijo za to vrsto dejavnost.

Sanitarije so že bile zgrajene leta 2010 v sklopu Mesarskega mosta in dopolnjujejo Plečnikovo ureditev ob Zmajskem mostu.

Dozidava Mahrove hiše in uporaba kleti frančiškanskega samostana

Mahrova hiša, zgodovinska znamenitost Ljubljane, ki je delno zgrajena na zasutem obrambnem jarku, se naslanja na obzidje in ni nikoli posegala na prostor onkraj obzidja.

Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) je v kulturnovarstvenih pogojih odredil, da se Mahrova hiša lahko dozida le na območju cvingerja – med obema mestnima obzidjema. Nerazumljivo je, da je ZVKDS na svoj odlok kasneje pozabil in z izdanim pozitivnim mnenjem k projektu dovolil dozidavo Mahrove hiše prek srednjeveškega obzidja, kar bo estetsko in okoljevarstveno negativno vplivalo tudi na Plečnikove arkade na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Marca 2012 so arheologi odkrili nedotaknjene kletne oboke samostanskih prostorov. Po potresu so odstranili ruševine; kletni prostori so ostali nepoškodovani, napolnili so jih le z ostanki potresnih ruševin Liceja. Frančiškani so bili posestniki vinogradov, pričakovati je, da je imel samostan tudi vinske kleti, zato velike obokane kleti ne presenečajo. Po najinem predlogu se očiščene samostanske kleti na omejenem območju lahko vključijo v obnovo tržnice.

Uvoz v podzemlje vpliva na Plečnikovo dediščino

K projektu obnove, ki ga zagovarja MOL, sodi uvoz v garažo med Plečnikovimi arkadami in Mahrovo hišo pri Zmajskem mostu. Varovane Plečnikove arkade bi bile tako estetsko, pa tudi okoljevarstveno ogrožene s tresljaji in z obremenitvami z izpušnimi plini številnih obiskovalcev upravne zgradbe v Mahrovi hiši – če bi bila izpeljana dozidava. Izničen bi bil Plečnikov ambient med arkadami in Mahrovo hišo do Zmajskega mosta. Poleg tega bi bil oviran površinski dostop do stojnic na trgu.

Spomenik solataricam na tržnici

Dejavnost solataric iz predmestij Krakovo in Trnovo, ki so mesto stoletja oskrbovale z zelenjavo, cvetjem in sadjem, tako da so to vsakodnevno s cizami dovažale na tržnico, je zamrla. Že maja 2010 sva MOL predlagala spomenik solataricam ob izlivu Gradaščice. Mestna občina je predlog odobrila, a se do danes ni zgodilo nič. Kot alternativo spomeniku solataricam ob izlivu Gradaščice predlagam lokacijo na prenovljeni tržnici.

Zapisano tudi v imenu Petra Kerševana, soavtorja vse do leta 2023.

Foto: Matjaž Rušt

Ilustracije: Peter Kerševan, Milan Kovač

Objavljamo nekaj pogovorov s prodajalci, branjevkami in njihovimi kupci, ki so se odvili med obiskovanjem Osrednje ljubljanske tržnice v preteklih tednih. Večina na odprti tržnici na Vodnikovem trgu je izrecno proti garaži. V sklopu prenove bi radi videli zgolj obnovo tlakov, več vodnih pip, boljša stranišča in nove senčnike.

Sobota, okrog enajstih:

Nakupovalka (na Vodnikovem trgu kupuje češnje neposredno pri pridelovalcu): Dober dan. Kako ste?

Pridelovalec: Dobro. Pa vi?

Nakupovalka: Dobro, hvala. Vas lahko nekaj vprašam? Kaj si mislite o prenovi tržnice?

Pridelovalec: Kot bi mi iztaknili oko. Tržnica je duša Ljubljane.

Sobota, okrog poldneva:

Prodajalka (v pokriti tržnici): Dober dan.

Nakupovalka: Dober dan. Vas lahko nekaj vprašam? A ste seznanjeni s predvidenimi načrti za prenovo tržnice?

Prodajalka: Ja, so nam predstavili.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o njih?

Prodajalka: Mislim, da bo zame to dobro, ker bo prišlo več ljudi in bom lahko več prodala, saj bodo imeli kje parkirati.

Nakupovalka: Kaj pa če nihče ne bo prišel, ker bodo tisti, ki so proti, blokirali vhod v garažo? A ne mislite, da je škodljivo vleči avtomobilski promet v središče mesta?

Prodajalka: Pa … nisem o tem premišljevala. Mogoče res ne.

Torek, okrog enih:

Nakupovalka (se ustavi pri ljubljanski solatarici, ki dvakrat na teden prinaša svojo robo na tržnico): A ste seznanjeni z načrti za prenovo tržnice?

Solatarica: Sem seznanjena. Proti sem. Mali prodajalci sploh ne potrebujemo garaže, hladilnic, nič od tega. Če se bo to zgodilo, nas ne bo več, ker se nam ne bo izplačalo.

Naslednja sobota, okrog enih:

Dva gospoda kupujeta sir v pokriti tržnici in se pogovarjata. Nakupovalka čaka v vrsti. Eden od gospodov opazi nakupovalko in reče drugemu: “Daj pohiti, gospa čaka”.

Nakupovalka: Nič hudega. Vas lahko nekaj vprašam?

Gospod 1: Ja, ni problema.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o prenovi tržnice?

Gospod 1: S tem se ne obremenjujem.

Gospod 2: Jaz pa sem proti. On nima hrbtenice.

Nakupovalka (se v smehu obrne proti prodajalki): A vidite, da prihajamo tudi zato, da se pogovarjamo, ne samo, da nakupujemo.

V Ljubljani ta čas poteka izjemno intenzivna propagandna akcija “Naj živi tržnica”, ki jo izvaja Mestna občina Ljubljana (MOL), naročnica in investitorka projekta Prenove osrednje ljubljanske tržnice. Vse od vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) novembra lani akcija poteka v javnem prostoru na osrednji tržnici, kjer so s tematskimi plakati oblepljene kovinske zaščitne ograje kostanjevega drevoreda ob Plečnikovih arkadah na Vodnikovem trgu, v tisku, na televiziji in na spletnih družbenih omrežjih. Namenjena je predvsem preoblikovanju močno prisotnega negativnega mnenja dela javnosti o načrtovani prenovi. MOL projekt predstavlja kot “nujno prenovo”, ki bi prodajalcem s posodobitvami in dopolnitvami osnovne infrastrukture omogočala “boljše delovne razmere za zagotavljanje sveže in kakovostne ponudbe za obiskovalce tržnice”. A poglavitni del projekta, ki se mu župan nikakor ne more ali ne želi odpovedati, je sporen in pri znatnem delu splošne in strokovne javnosti zelo kritiziran ter zavračan načrt za gradnjo štirietažne podzemne garažne hiše (za približno 250 osebnih avtomobilov in 30 dostavnih vozil) pod odprto tržnico na Vodnikovem trgu.

Na MOL obljubljajo: “Na tržnici je prometni kaos. To bomo spremenili. Z načrtovano prenovo tržnice bomo vzpostavili kakovosten javni prostor, prometno obremenitev mesta občutno zmanjšali, skrajšali prometne poti ter vsakodnevno vožnjo z večjimi dostavnimi vozili.” (naj živi tržnica) V tretji in četrti podzemni etaži so predvidena parkirna mesta za prebivalce ožjega mestnega središča, v drugi pa parkirna mesta, namenjena obiskovalcem tržnice. Prva etaža garažne hiše naj bi bila namenjena parkirnim mestom za dostavna vozila prodajalcev in prostorom za dostavo in odvoz blaga, pri čemer bi bilo treba blago s tovornimi vozički s samo dvema dvigaloma pretovarjati iz kletne etaže na parter (in obratno). Predvideni postopek je zapleten in vprašljivo funkcionalen: pred začetkom in po izteku delovnega dne na tržnici bi bili vsi prodajalci v ozkem časovnem okviru vezani le na dve tovorni dvigali, kar je jamstvo za zmedo in kaos.

Zamisel za garažno hišo pod osrednjo ljubljansko tržnico se je sicer porodila že v času Jugoslavije. Leta 1985 je bil razpisan in izpeljan javni natečaj za Vodnikov trg in garažo pod njim, potem pa je bila zamisel za garaže pod tržnico pozabljena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila sprejeta strategija urejanja prometa v mestnem središču skupaj z umestitvijo tunelske garažne hiše v hrib pod Ljubljanskim gradom, ki bi učinkovito rešila problem individualnega, predvsem mirujočega avtomobilskega prometa v ljubljanskem srednjeveškem jedru. Leta 1997 so se začele priprave za izvedbo garažne hiše v Grajskem griču. Žal se je z menjavo oblasti leta 1998 projekt popolnoma ustavil. Leta 2006 pa je novoizvoljeni župan Zoran Janković ponovno obudil zamisel o podzemni garažni hiši pod Vodnikovim trgom in pristala je celo med prednostnimi projekti nove mestne oblasti. Že naslednje leto je bila javnost seznanjena z idejnimi nastavki “prenove” osrednje tržnice in gradnjo podzemne garažne hiše z več kot 600 parkirnimi mesti, ki naj bi bila namenjena novemu Hotelu Kresija in ne mestni tržnici! Ozaveščeni prebivalci, ki so zbrali skoraj 10.000 podpisov proti takšni preureditvi, civilnodružbene pobude, nevladne organizacije in strokovnjaki z različnih področij so takoj začeli opozarjati, da umeščanje podzemne garaže v ta prostor ni primerno. Leta 2010 je tudi Nacionalni svet za kulturo podal mnenje, da bi izvedba načrtovanih posegov ogrozila kulturno dediščino na Vodnikovem trgu.

Takrat so bila na tem trgu že opravljena arheološka izkopavanja, ki so potrdila predvidevanja, da je ob nekdanjih vzhodnih, Kloštrskih vratih v srednjeveškem mestnem obzidju izjemno bogato arheološko najdišče. Našli so ostanke obrambnega sistema srednjeveške Ljubljane z mostom in barbakanom, temelje dvižnega mostu Kloštrskih vrat, okrogli stolp ob Ljubljanici, ostaline gotske cerkve in minoritskega (frančiškanskega) samostana s cerkvijo iz 13. stoletja. Na tem območju je bilo od 13. do konca 18. stoletja ljubljansko pokopališče; najdeni so bili tudi posmrtni ostanki in bronasta posoda, kanopa, s shranjenim srcem plemiča kneza Ferdinanda II. Auersperga (1655–1706). Najdbe so pokazale, da gre za izjemen prostor kulturne dediščine in leta 2012 je ministrstvo za kulturo arheološko najdišče na Vodnikovem trgu začasno razglasilo za kulturni spomenik državnega pomena. MOL je vložila zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti razglasitve, saj naj bi bil odlok ministrstva po njenem mnenju “grobo posegal v ustavno in zakonsko varovane pravice MOL, ker ji onemogoča izvedbo načrtovanega projekta”. Nato je leta 2013 ljubljanski mestni svet sprejel Odlok o razglasitvi arheološkega najdišča na Vodnikovem, Ciril-Metodovem in Krekovem trgu za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih.

Gradnja podzemne garaže, katere predvideni obseg se je med 18-letnim razvojem projekta sicer že bistveno zmanjšal, bi za velik del pod tlakom (in-situ) ohranjene bogate srednjeveške arheološke dediščine še vedno pomenila poguben poseg. Dokončno uničenje našega skupnega bogastva mnogoplastnega kulturnega prostora z banalno gradnjo nepotrebne in za prostor škodljive podzemne garažne hiše v neposredni bližini dveh velikih parkirnih hiš, ki v ničimer ne prispeva k posodobitvi in dopolnitvi osnovne infrastrukture za tržnico, nikakor ne bi smelo biti dopuščeno. Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih. Reševanje težav dostopnosti in mirujočega prometa v mestnem središču z gradnjo novih parkirnih zmogljivosti ni skladno s sodobnimi prometnimi strategijami niti s sodobnimi trendi razvoja mobilnosti v naprednih mestih, ki na prvo mesto postavljajo javni in kolesarski promet ter urejanje za pešačenje privlačnega javnega prostora.

V času intenzivnih podnebnih sprememb in čezmernega segrevanja urbanih prostorov bi bila gradnja garažne hiše v mestnem središču škodljiva tudi zaradi uničevanja mikroklimatskih razmer in zmanjševanja površin raščenega terena v odprtem javnem prostoru. Pozidava celotnih parcel zaradi umikanja mirujočega prometa pod zemljo v Ljubljani postaja prevladujoča praksa, ki omogoča čezmerno izrabo parcel nad terenom in ima – zaradi učinka vročih točk in dodatnega pregrevanja mesta ter nezmožnosti zadrževanja in ponikanja meteornih voda – izrazito negativen učinek na lokalno podnebje. Predvidena rešitev bi sicer nadomestila sedanja drevesa z novimi, a ta bi bila mlada, z majhnimi krošnjami, zaradi plitkega in omejenega rastišča nad betonsko streho podzemne garaže pa bi rasla v bistveno slabših razmerah kot zdaj rastoča. Zaradi tega ne bi zadovoljivo opravljala svoje vloge vitalne infrastrukture, ki ima izjemen pomen pri zagotavljanju kakovostnejših življenjskih razmer v urbanem prostoru: s senčenjem površin in s tem zniževanjem temperature okolice v poletnih mesecih ter z zmanjševanjem onesnaženosti zraka in obremenjevanja komunalne infrastrukture, ki odvaja meteorno vodo. Gradnja bi zaradi obsežnih gradbenih del z globokimi posegi v teren pomenila tudi izredno obremenitev okolja z vibracijami. Negativnih učinkov vibracij na okoliške kulturne spomenike (semenišče, župnišče, Plečnikove tržnice in stolnica) po javno razpoložljivih podatkih, ki so navedeni v projektni dokumentaciji, ni mogoče izključiti niti ni mogoče vnaprej predvideti obsega škode. Neodvisna strokovna ocena nevarnosti nastanka poškodb teh objektov pa ni izdelana.

Tveganjem je izpostavljena tudi Plečnikova ureditev tržnice, kulturni spomenik državnega pomena, ki je bil leta 2021 v sklopu izbora Plečnikovih del uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Celotno območje, ki ga obravnava projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice, je v vplivnem območju svetovne dediščine, zato bi bilo treba v proces odločanja o primernosti projekta pred kakršnimikoli dokončnimi odločitvami vključiti tudi mednarodno strokovno skupnost (Unesco) in po njenih pravilih pripraviti presojo vplivov na dediščino (angl. Heritage Impact Assessment – HIA). V sklopu presoje bi morale biti obdelane različne variantne rešitve (prenova tržnice brez gradnje garaže, prenova tržnice in garažna hiša pod Grajskim gričem, prenova tržnice z garažo pod Vodnikovim trgom itd.). A predpisani postopek ni bil izpeljan in dokončna ocena tveganja za Plečnikovo dediščino še ni znana. Če Unescova komisija prepozna nevarnost, da lahko spomenik oziroma spomeniško območje zaradi načrtovanih posegov v prostor izgubi značilnosti, ki opredeljujejo njegovo izjemno univerzalno vrednost, ga lahko prestavi na seznam ogrožene svetovne dediščine, v skrajnem primeru pa ga lahko s seznama svetovne dediščine celo izbriše. Za Plečnikovo delo je značilno na človeka osredotočeno humano oblikovanje urbanega okolja, Plečnikove intervencije pa so bile v prostor umeščene z izjemnim posluhom za mestni, naravni in kulturni kontekst, ki je že obstajal. Čeprav nas akcija MOL prepričuje, da “v Mestni občini Ljubljana mesto že ves čas urejamo v Plečnikovem duhu, s čimer vzdržujemo in spoštujemo njegova dela in tradicijo”, prenova ljubljanske tržnice z gradnjo podzemne garaže s predvidenim uvozom na območju za pešce na prvo mesto postavlja avtomobil in tako ni skladna s Plečnikovo vizijo urejanja mesta.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Ljubljana je 14. oktobra 2024 po dveh negativnih mnenjih in številnih zahtevah po dopolnitvi dokumentacije projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice v tretjem poskusu vendarle izdal pozitivno kulturnovarstveno mnenje. Isti zavod, ki z množico strokovnih utemeljitev zlahka zavrne projekt namestitve tako rekoč neopaznega, kvadratni meter in pol velikega steklenega nadstreška nad vhodna vrata v večstanovanjsko stavbo na območju naselbinske dediščine, je dal zeleno luč za projekt, katerega dokumentacija je nezadovoljivo obdelana, ki potencialno ogroža množico spomenikov državnega pomena in pomeni dokončno uničenje znatnega dela srednjeveške arheološke dediščine! Slovenska ustava v 5. in 73. členu zavezuje državo in lokalne skupnosti k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Pri projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice je glavni investitor in naročnik MOL – lokalna skupnost, državni Zavod za varovanje kulturne dediščine pa je k projektu, nedvomno uničujočemu za kulturno dediščino, dal pozitivno mnenje.

Od novembra 2024 je na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) za projekt ‘prenove’ tržnice tekel integralni postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Do 11. decembra 2024 je potekala javna razgrnitev projekta. Takrat je imela zainteresirana javnost vpogled v projektno dokumentacijo in možnost k projektu podati pripombe. Zainteresirana javnost (pravne in fizične osebe, civilne pobude z zadostno podporo javnosti in nevladne organizacije) z izkazanim pravnim interesom se je lahko tudi priglasila v integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Pristojno ministrstvo je prejelo več kot 100 pripomb k projektnim rešitvam in skoraj 100 zahtev po sodelovanju v postopku!

Stališča MNVP do prejetih pripomb javnosti še niso znana, o zavrnitvi možnosti sodelovanja v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci pa so bili obveščeni zavrnjeni priglasitelji, med njimi tudi nevladne organizacije z delovanjem v javnem interesu na področjih urejanja prostora in/ali kulture (ki zajema tudi kulturno dediščino). Razlog? V Gradbenem zakonu (GZ-1) je v 3. členu določeno, da se med zainteresirano javnost, ki ima pri okoljskem odločanju pravni interes, uvrščajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave skladno z zakoni o varovanju okolja in varstva narave.

Okolje je izjemno širok pojem. Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) navaja: »Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.« Zajema torej vse od narave in naravnih habitatov, rastlinskih in živalskih vrst, naravnih danosti, kakovosti zraka, vode, prisotnosti in odsotnosti hrupa do grajenega okolja (kamor spada tudi kulturna dediščina). Grajeno okolje je produkt prostorskega načrtovanja, torej urejanja prostora, kakovostno urejanje prostora pa je bistveno za kakovost (urbanega) okolja. Kljub temu je delovanje nevladnih organizacij s področja varstva okolja zelo ozko opredeljeno v Pravilniku o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov delovanja nevladne organizacije za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja (Url RS 104/2024). Usmerjeno je predvsem v onesnaževanje: zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, trajnostno ravnanje z odpadki, varstvo zraka, voda in tal pred izpusti onesnaževal, preprečevanje industrijskega onesnaževanja …

Za projekte, ki zaradi velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti lahko pomembno vplivajo na okolje, je treba opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Presojo vplivov na okolje, pri kateri »se ugotavljajo, opišejo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja«, je bilo treba izpeljati tudi za projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice.

Za vse posege v prostor, še posebej pa za posege v intenzivno urbanizirano okolje, bogato s kulturnimi spomeniki in dediščino, bi moralo predvsem za nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora in kulture (kulturne dediščine) veljati, da imajo po zakonu izkazan pravni interes in možnost sodelovanja kot stranski udeleženci v integralnih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja. A po črkobralski interpretaciji pomanjkljivih določb gradbenega zakona pristojno ministrstvo nevladnim organizacijam na področjih urejanja prostora in kulture ne priznava statusa upravičene zainteresirane javnosti, zato ne morejo pridobiti vloge stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V vlogi stranskih udeležencev v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot zagovorniki narave nastopajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, grajeno okolje (kulturna krajina, javni prostor, kulturna dediščina ipd.) pa svojih braniteljev iz vrst strokovne zainteresirane javnosti nima.

Glede na vse očitnejšo zlorabo oblasti, ki je zaradi lastnih komercialnih interesov pripravljena žrtvovati našo skupno kulturno dediščino, je prišel čas, da se civilna družba začne povezano in organizirano upirati takšni samovolji.