Stanovati v Ljubljani je naslov odlične zgodovinske raziskave Andreja Studna iz leta 1995, v kateri je avtor preučil stanovanjske razmere Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so bili kakovostne modernistične soseske iz časa socializma, dobro zasnovan javni prostor in delujoča socialna država še vedno dovolj robustna družbena mreža za veliko večino prebivalstva, je bilo branje Studnove knjige vpogled v zelo drugačno, do skrajnosti razslojeno mesto preteklosti, v katerem so soobstajala osemsobna stanovanja za majhne in premožne družine ter majhne enosobne enote brez osnovne komunalne opreme za velike delavske družine. Danes se knjiga Stanovati v Ljubljani spet bere kot navodilo, kako stanovati v Ljubljani – in to v 21. stoletju. Z nekaj posodobitvami: v posameznih sobah se ne stiskajo delavske družine, ampak ducat samskih delavcev, ki z najemnino dobršen del zaslužka vračajo delodajalcu. Kletne sobe preplačujejo študenti, če imajo srečo, da sploh najdejo namestitev. Vila bloke pa naseljujejo tranzicijski nasledniki jare gospode s konca 19. stoletja.

Zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih je stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino.

Kako se je mesto iz vzornega primera premišljene gradnje humanih sosesk z veliko zelenja, peš dostopnim javnim servisom in kakovostno zasnovanimi stanovanji za vse v samo nekaj desetletjih spremenilo v učbeniški primer mesta, kjer prostor in družbo na kose trga brezobzirna gentrifikacija? »Naj mi povedo, koga smo od tam izselili zaradi kratkoročnega oddajanja v najem.« Tako je pred kratkim ljubljanski župan odgovoril na očitek stanovalcev Savskega naselja o gentrifikaciji njihove soseske. Odgovor je seveda jasen: mestna občina ni deložirala nikogar. Obenem pa je enako jasno, da je ravno zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino. Po vladajoči doktrini, ki upravljanje skupnega prostora razume povsem podjetniško, imamo od vedno višjih cen nepremičnin koristi vsi meščani mesta, ki naj bi bili nekakšni mali delničarji občine.

Urejanje prostora, ustvarjanje možnosti za zidavo in določanje bodoče podobe mesta namreč ni samo vprašanje komunalne opremljenosti ali turistične privlačnosti nekega naselja. Arhitektura in urbanizem vedno pomenita upravljanje človeških teles in umov, pa čeprav tega ne delata s kirurškimi instrumenti in terapevtskim kavčem, ampak z lesom, opeko in betonom. Preurejanje arhitekture in javnega prostora pomeni preurejanje družbenih razmerij. Kdor določa položaj novih ulic, obliko novih stanovanjskih objektov, komunalno opremo, parkirna mesta, otroška igrišča, poslovne cone, nakupovalna središča in vzdrževanje stanovanjskega fonda, upravlja tudi razmere, zaradi katerih je mesto bolj ali manj prijazno za prebivanje. Danes je Ljubljana izjemno prijetno, prijazno in cenovno ugodno mesto za tiste meščane, ki imajo stanovanje v lasti in v njem prebivajo, zraven pa morda še eno, ki ga oddajajo turistom. Vstopni stroški za ljubljanski start-up so kakšnih 200.000 evrov, če želite biti bolj pri vrhu družbene piramide, pa tej vsoti dodajte še vsaj 300 tisočakov. To so »delničarji mesta«, ki imajo od občinskih in državnih odločitev iz preteklih desetletij največje dividende. Hkrati pa je slovenska prestolnica postala bistveno bolj trdosrčno mesto za vse, ki stanovanj niso pravočasno odkupili (ali pa jih, če govorimo o stanovalcih denacionaliziranih stanovanj, niso mogli odkupiti), ki so vmes šele odrasli in jim družinsko zaledje z dedovanjem ali finančno pomočjo stanovanja ni omogočilo ali pa so jih življenjske okoliščine postavile v neugoden položaj in jih s tem prikrajšale za možnost spodobnega bivalnega okolja. To so »mali delničarji« mesta, ki so bili iztisnjeni iz kolektivne nepremičninske špekulacije in pogosto tudi iz mesta samega. Če vrednost stanovanj v nekem mestu naglo narašča, to vedno pomeni, da za to nekdo mastno plačuje. Morda so zmagovalci glasnejši in bolj vidni, poraženci pa so, čeprav so poniknili v kleti ali v oddaljene občine, od koder se morajo voziti v Ljubljano, številnejši.

Ljubljana je mesto s kroničnim stanovanjskim problemom. Zato smo se nanj verjetno že kar preveč navadili. Kaj se zgodi, če akutna kriza traja desetletja? Ljudje se navadijo na karkoli, in kot je rekel znani arhitekt Rem Koolhaas, ljudje lahko tudi bivajo kjerkoli. V to so številni prebivalci prestolnice danes prisiljeni. Stanovanjska kriza ni zato nič manj akutna, bivalne razmere pa nič boljše. Vendar ima Ljubljana tudi izkušnjo povojnih desetletij, ki so bila v dolgi zgodovini stanovanjske stiske izjemno pomemben in prostorsko ambiciozno zasnovan odklon. To je bilo edino obdobje, ko stanovanjskih razmer nista proaktivno urejali samo občina (takrat občine) in država, ampak jih je tudi gospodarstvo, in načrtovali so jih na načine, na katere so prav tako reševali druge razvojne težave zaradi hitre urbanizacije in moderne družbe. Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja.

Danes razvojni program mesta Ljubljane pišejo kar okoljske in družbene stiske same, saj so se v preteklih desetletjih zaradi popolne pasivnosti občine in države močno nakopičile. Pri tem ne gre za nikakršen prekucniški program, samo za ščepec zdrave pameti: dostopen in učinkovit (bodimo še bolj utopični: zastonj!) javni potniški promet; velikopotezna gradnja dostopnih javnih najemnih stanovanj in sistematična podpora stanovanjski samoorganizaciji, torej stanovanjskim zadrugam; preprečitev ograjenih sosesk; brzdanje zasebnih nepremičninskih špekulantov in kultiviranje zasebnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati v zagotavljanje dolgoročnih najemnih naložb; sistemska protipotresna in energetska prenova ter boljše upravljanje modernističnih sosesk; ponovna vzpostavitev učinkovitih četrtnih središč; zgoščevanje mesta ne samo s tržnimi naložbami, ampak z javnimi stanovanjskimi gradnjami, vsem dostopnimi prostori za ustvarjalnost in novimi javnimi zelenimi površinami; zagotavljanje varnih in spodobnih prostorov za brezdomce, odvisnike in druge marginalizirane skupine prebivalcev, ki so v zadnjih letih izgubili številne prostore, četudi zasilne. Dostopnost bivanja v Ljubljani je nekoč iz razmeroma majhnega mesta ustvarjala živo kulturno, družbeno zrelo in solidarno okolje. Danes pa je merilo uspeha občine to, da iz ljubljanskih stanovanjskih sosesk ni nikogar deložirala, kar gotovo priča tudi o povsem spremenjeni samorefleksiji nalog, ki naj bi jih občina opravljala, in ciljne publike, ki naj bi ji bila odgovorna. Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Če bi iz vseh ljubljanskih pogovorov izvzeli temo nepremičnin, najemnin, posojil, Airbnbja, stanodajalskih in najemniških izkušenj, bi se nam morda zdelo, da je družabno življenje v mestu zamrlo. Vseprisotna nacionalna obsesija z nepremičninami je morda najočitnejši dokaz, kakšna bi Ljubljana, če bi bil stanovanjski problem bolje reševan, lahko postala in koliko časa in energije bi lahko namesto trudu za zagotavljanje vsaj minimalnih bivalnih razmer namenili zabavnejšim, ustvarjalnejšim in bolj sodobnosti vrednim razvojnim izzivov. Če od stanovanj nisi deležen dividend, ampak osnovne varnosti in toplote, ki sta še vedno pogoj osebne avtonomije, je to dovolj za nov prerod mesta, ki je bilo nekoč, ne tako davno, zanimivo, ustvarjalno in solidarno.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.