Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Vse se je začelo leta 2002, po obisku načrtovalcev ljubljanske železniške postaje v mestu Lille v francoski Flandriji (Lille ima milijon in pol prebivalcev in je važno križišče železniških prog iz francoskih velemest, Londona, Amsterdama in Bruslja).

»Lepo bi bilo imeti takšno železniško postajo v Ljubljani!«

Ideja je bila rojena. Izveden je bil mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana (PCL) in našel se je partner za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva – Emonika. Slovenske železnice so v partnerstvo vložile zemljišča, ki so v Emoniki predstavljala 22-odstotni delež, madžarski partner TriGranit pa naj bi financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil železniško in avtobusno postajo (dogovor iz leta 2007). Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu družbene pogodbe za 19 milijonov prodale večino svojega deleža v Emoniki (zemljišča!!!) madžarskemu partnerju in ohranile le še 3 odstotke svojega deleža v družbi. Kasneje je bilo sprejetih več sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje PCL, večinoma na pobudo in v korist madžarskega partnerja. Kljub temu je TriGranit (kasneje Granit Polus) leta 2014 na arbitrarno sodišče na Dunaju vložil zahtevek za razveljavitev družbene pogodbe in odstopil od projekta.

V Slovenskih železnicah so s projektom Emonika želeli nadaljevati. Našli so dva nova potencialna partnerja: romunski Prime Kapital in južnoafriški konzorcij Mas Real Estate. A Madžari, večinski lastniki zemljišč na območju PCL, zemljišč niso hoteli prodati in pogajanja z novima interesentoma so propadla.

Leta 2018 sta se državni instituciji Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Slovenske železnice odločili, da bosta v soglasju z državo in MOL sami financirali in zgradili železniško in avtobusno postajo (ocena investicije: 50 do 60 milijonov evrov) ter infrastrukturni del (ocenjen na 20 do 30 milijonov evrov).

Konec leta 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v imenu vlade RS z družbo v posredni lasti madžarske banke OTP Mendota Invest (ki je nadomestila Granit Polus), s Slovenskimi železnicami in Mestno občino Ljubljana (MOL) podpisal memorandum o vlaganju v Emoniko: Mendota Invest bo financirala komercialni del Emonike (ocena investicije: 250 milijonov evrov), Potniški center Ljubljana (PCL) (ocena investicije: 137 milijonov evrov) bo financirala država. Memorandum predvideva, da bo madžarska Mendota od Slovenskih železnic odkupila še preostali delež v družbi (zemljišča!!!) za 3 milijone evrov.

Madžarska družba bo tako postala edini lastnik1 strateško najpomembnejšega zemljišča v Ljubljani, preko katerega potekajo vse mednarodne in regionalne železniške proge!!!

Poglobitev tirov ali obvoznica za tovorni železniški promet

Decembra 2020 sta se vlada in MOL odločili, da se bo železniško vozlišče poglobilo. Čeprav stroka ni prisostvovala pri odločitvi, se bo nova železniška postaja gradila tako, da bo mogoče železniške tire za tovorni promet izvesti skozi klet postaje kar 20 metrov globoko pod zemljo. Ljubljanski podžupan, arhitekt Koželj nasprotuje ideji, da bi se poglabljalo proge v dveh nivojih: 20 metrov pod zemljo tovorna železnica in nad njo, 10 metrov pod zemljo potniška proga. Hkrati pa sprejema varianto s poglobitvijo samo proge za tovorni promet (v tem primeru potniški promet ostane na nivoju terena). Na tako rešitev se projektira tudi novo železniško postajo:

»Ves čas sem bil v stiku z nemškimi inženirji Vössing in Verpro, ki sta sodelovala pri izdelavi študije variant ljubljanskega železniškega vozlišča. Že ob prvih pregledih se je jasno pokazalo, da bi bilo poglabljanje vseh tirov, torej poleg tovornih tudi potniških prog nove železniške postaje, s čimer naj bi se sprostila obsežna zemljišča za gradnjo med centrom in Bežigradom, težko izvedljivo in razmišljanje o tem je skoraj povsem utopično. Progo za tovorni promet bo pač treba poglobiti, druge možnosti pravzaprav nimamo. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni. Vendar na končno odločitev o tem ne moremo čakati še eno desetletje, medtem pa bo mesto še naprej brez normalne železniške in avtobusne postaje.« (januar 2021)

Mnenje generalnega sekretarja Slovenskih železnic Dušana Mesa pa je, da je za tovorni promet nujno potrebno zgraditi obvozno progo, hkrati pa je treba urediti tudi učinkovite potniške povezave z okolico Ljubljane s hitrimi »shuttle« linijami. Potreben je celovit pristop k ureditvi celotnega železniškega vozlišča.

Prekletstvo evropskega denarja

Konec decembra 2020 smo iz sredstev javnega obveščanja prejeli prvo sporočilo o novem dolgoročnem proračunu Evropske unije skupaj s sredstvi za okrevanje po pandemiji. Slovenija bi iz tega paketa lahko prejela dobrih 8 milijard evrov. O porabi razvojnega denarja v Sloveniji diskusij ni bilo. Osnutki dokumentov o razporeditvi sredstev so imeli oznako tajnosti. Nacionalni načrt, ki ga je sprejela vlada, ni bil dovolj ambiciozen, da bi Slovenija upravičila prejem vseh njej namenjenih sredstev. Vlada in mesto sta imela možnost pridobiti sredstva za financiranje celotnega projekta rešitve železniškega vozlišča (LŽV), kar bi bilo za prestolnico naše države primarnega pomena. V nacionalni načrt pa je bila, kljub temu, da enotna strategija za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča ni sprejeta, vključena posodobitev primorske proge od Brezovice do Ljubljane.

Posodobitev železnice s protihrupnimi ograjami od Brezovice do Ljubljane, ki vodi skozi park Tivoli in se bo po etapah nadaljevala vse do Divače, sva avtorja ocenila kot najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU: »Predstavniki vlade in mesta imajo kratek spomin. Samo štiri mesece je minilo od vladno-občinske odločitve, da se železniško vozlišče poglobi, v program evropskih sredstev pa so umestili nadgradnjo železniškega odseka Ljubljana–Brezovica–Borovnica, ki jo bo treba ob poglobitvi železniških tirov rušiti.«

Kot kaže, je logika v ozadju teh odločitev sledeča: evropski denar je, treba ga je porabiti. Pa čeprav za stihijske posege, ki mestu škodujejo in bodo še dolgo negativno vplivala na njegov nadaljnji razvoj.

»Najprej posodobitev, potem poglobitev«

Še septembra 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec povedal, da je kljub skoraj 68 milijonov evrov vredni posodobitvi odseka železniške proge med Ljubljano in Brezovico, ki je trenutno v teku, poglobitev proge v središču mesta še vedno v državnih načrtih. Prav tako tudi Tivolski lok.

Že decembra 2021 pa se je država odrekla izvedbi Tivolskega loka – petletno projektiranje se je izkazalo za sizifovo delo. V državni Viziji 2050+ bo Tivolski lok nadomeščen z zahodno obvoznico med Dolgim mostom in Vižmarjami.

Stihijsko in nepremišljeno planiranje po posameznih odsekih in brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter jasne vizije želenega razvoja (kamor spadata tudi nadgradnja primorske železnice in odprodaja državnih zemljišč madžarskemu Trigranitu, sedaj Mendoti Invest) pa se nadaljuje.

Projekt Emonike

Decembra 2021 je podjetje Mendota opustilo idejo o gradnji ogromnega nakupovalno-zabaviščnega centra nad železniškimi tiri. V projektu Emonika je ostala poslovna stolpnica (hotel) na vogalu Dunajske ceste in Trga OF, z objektom vzdolž Masarykove ceste (južna Emonika), ter stanovanjski kompleks na vogalu Dunajske in Vilharjeve (severna Emonika). Projekt Emonike, z izjemo lokacije, nima več nikakršne povezave s PCL in železnico.

Dokler ne bo realizirana kakšna od možnih rešitev za umik železniškega tovornega prometa iz mesta, bo le-ta – predvidenih je 450 vlakov dnevno – potekal po mestnem parterju skozi novo železniško postajo. Zato je potrebna izvedba dodatnih štirih železniških tirov, ki bodo stisnjeni med severno in južno Emoniko. Načrtovane so tudi širitev obstoječega podvoza na Dunajski cesti, gradnja novega megalomanskega podvoza na Šmartinski cesti ter izvedba podvoza na Parmovi ulici. Priprava projektov za predvidene posege je že v polnem teku.

Potniški center Ljubljana (PCL)

Novembra 2021 je bil v Dnevniku predstavljen nov projekt nove železniške postaje, ki se kljub temu, da odstopa od izbrane natečajne rešitve iz leta 2008 in od veljavnega zazidalnega načrta, pripravlja brez javnega natečaja. Rešitev PCL je opisal podžupan Koželj:

»Treba je zgraditi most nad tiri, kjer lahko v udobni postajni dvorani potniki počakajo vlak, do katerega se po tekočih stopnicah ali z dvigalom spustijo na peron. Na drugo stran pa je ta most povezan s centralno avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti, kjer lahko prestopijo na avtobus ali se odpeljejo s taksijem. Pri tem so ves čas na suhem in toplem v spodobnem kulturnem okolju. /…/ Čakalnica predstavlja vezni člen med potniki, ki na etažo vstopajo z železniške postaje, in tistimi, ki dostopajo z nivoja mestnega parterja. Je sodobni ‘gate’ (kot “izhod” na letališču (op.p.)), na katerem potniki v ogrevanem prostoru udobno čakajo na javno prevozno sredstvo.«

Kako pa bo urejena povezava novega PCL z mestnim avtobusnim prometom LPP? Do najbližjih obstoječih postajališč na Bavarskem dvoru ali pri Gospodarskem razstavišču je približno deset minut hoje! Potnikom bi veliko bolj ustrezala lokacija na Masarykovi cesti pred železniško postajo, kjer pa bi bilo treba urediti novo postajo ljubljanskega potniškega prometa LPP. Rešitve povezav novega PCL z LPP javnosti še vedno niso predstavljene.

Glede prometne ureditve okolice PCL je še vedno aktualen Fabianijev obroč, ki je predviden po Masarykovi cesti ob železniški postaji, nanj pa pritekajo skoraj vse mednarodne in regionalne avtobusne linije. Dovoz na avtobusno postajo na Vilharjevi cesti bo potekal po pentlji skozi Dunajski podvoz, nato po Vilharjevi cesti, odvoz pa po Vilharjevi cesti in skozi Šmartinski podvoz na Masarykovo cesto.

Državni prostorski načrt in občinski prostorski načrt

Ministrstvo in direkcija za infrastrukturo (DRSI) sta objavili zgoraj navedeno Vizijo 2050+ za ljubljansko železniško vozlišče in PCL, s katero se je vlada seznanila 18. novembra lani. V pripravi so osnutki za Državni prostorski načrt (DPN) za nadgradnjo obstoječih železniških prog. Za tovorni promet in hitro progo se načrtuje zahodna obvoznica, ki bo s predorom pod Rožnikom povezala primorsko in gorenjsko progo.

Kljub temu, da se že projektirajo izvedbeni načrti za PCL in posodobitve posameznih segmentov prog, je DRSI šele letos začela s pripravo strokovnih podlag za Državni prostorski načrt (DPN – pravna podlaga za izdelavo projektov). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog LŽV bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovitne zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. Danes odločitve o poteku tirov še ni, opravljene niso niti študije za varstvo pred hrupom in zdravju škodljivimi emisijami železniškega in cestnega prometa.

Tudi v strateškem delu veljavnega občinskega prostorskega načrta MOL (OPN MOL) je napovedana izvedba navezave zahodne obvoznice za tovorni in hitri železniški promet na gorenjsko železnico. Zahodno od Rožnika je predviden odcep kraka proge proti vzhodu, ki skozi mestno središče poteka v predoru v enem ali dveh nivojih ter se nadaljuje do tovorne postaje Moste ter naprej do Zaloga.

V prostorskem aktu je zapisano tudi, da severna obvoznica ni sprejemljiva, da pa je potek prog za hitro železnico in tovorni promet skozi mesto mogoče spremeniti. Vitalni interesi mesta so nemoten urbani razvoj in povezovanje z železniškimi progami na pet delov »razrezane« celote, varstvo pred hrupom in varstvo pred zdravju škodljivimi emisijami (ki so že danes v Ljubljani drugi najpomembnejši vzrok prezgodnje smrti občanov). Tovorni železniški promet mora potekati izven gosto poseljenih mestnih območij!

Predlog celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča

Arhitekta in urbanista Peter Kerševan in Milan Kovač se že leta poglobljeno posvečava problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in Potniškega centra Ljubljana. Leta 2018 sva svoja raziskovanja in razmišljanja javnosti predstavila v brošuri Drugi tir Koper–Divača – kako naprej? : ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč, leta 2021 pa v brošuri Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla. Svoja spoznanja sva strnila v Predlogu celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča.

Ker velja, da severne obvozne železniške proge zaradi goste poseljenosti območja, dolžine trase, vodovarstvenega območja itd. ni več mogoče realizirati, sva za obvoznico za železniški tovorni promet predlagala izvedbo južno-vzhodne trase med Dolgim mostom in Zalogom. Trasa je predlagana po že degradiranem območju vzporedno z južno avtocestno obvoznico, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Za ureditev potniškega železniškega prometa pa predlagava poglobitev železnice na območju PCL. Taka ureditev bi omogočila združitev severne in južne Ljubljane in nemoten urbanističen razvoj mesta v smeri vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti ne bi bila (več) potrebna. Danes z železnico na pet delov razkosano mesto bi postalo spet povezano.

Gorenjska železnica bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena skladno s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 ter modernizirana tako, da bi ustrezala mednarodnim standardom za InterCity omrežje. Kamniška železnica bi se izven avtocestnega obroča navezala na gorenjsko železnico, znotraj avtocestnega obroča pa poglobila po sedanji trasi do PCL, z mestom bi povezovala športni center Stožice in letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica bi se priključila na obvoznico. Primorska železnica za potniški promet bi se lahko priključila na južno-vzhodno obvoznico ali pa bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena po obstoječi trasi do PCL.

Celostna rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje. Železniška postaja ne bi potrebovala ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki bi v območje postaje vstopali skozi obstoječ 178 let star spomeniško zavarovan objekt, ponos mesta, ki se uvršča med najstarejše ohranjene objekte železniških postaj v Evropi.

Velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč. Dostop do avtobusne postaje bi moral biti s Fabianijevega obroča na nivoju terena. To bi omogočalo direkten prestop potnikov z avtobusne na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije bi bil urejen na Masarykovi cesti.

Kaj pa sedaj?

Država in MOL bi morala napeti vse sile, da bi bila strategija rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča čimprej dorečena (letnici 2030 oz. 2050 so za problematiko, ki bi morala biti že davno rešena, postavljene v nedopustno oddaljeno prihodnost), potem pa morajo vsi nadaljnji projekti strogo slediti zastavljenemu cilju. Trenutno smo priča popolnoma neodgovornemu in neusklajenemu planiranju po posameznih odsekih: projektira in izvaja se železniška in cestna infrastruktura na območju PCL, pripravljajo se načrti za gradnjo železniške in avtobusne postaje, v soglasju z ZVKDS je bila izvedena sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega železniškega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil in širil nadvoz na Dunajski cesti, gradil se bo megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z LPP … Bodo vse te realizacije začasne? Če je odgovor pritrdilen, smo priča skrajno negospodarnemu ravnanju z javnim denarjem. Če pa je odgovor negativen, bodo hudo omejevale in usmerjale nadaljnje rešitve.

Vse aktivnosti potekajo brez Državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse poteka brez sodelovanja javnosti. Dogajanja na območju PCL so brez zakonske podlage nezakonita, po mnenju podžupana Janeza Koželja pa »preuranjena«: »O poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, niti o severni niti o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov.”«

Ali bo železniški tovorni promet – 450 vlakov dnevno – potekal skozi Potniški center Ljubljana in s škodljivimi emisijami povzročal bolezni in smrt sedanjim in bodočim generacijam prebivalcev, ali se bo centru mesta izognil po južno-vzhodni obvozni progi? O tako pomembnih temah mora odločati javnost na referendumu.

»Še je čas za referendum,« pravi gospod Janez Koželj. Upava, da to ni debela laž in zavajanje občanov.

Članek je bil prvotno spisan in objavljen konec leta 2022. Uredila ga je Kaja Lipnik Vehovar.

Ali kako se je iz ljubljanskih tal zvalila »UFO-fontana« in se zasidrala kot simbol politike sense off place.

Urbanizem brez tu pa tam kakšnega kančka sramote – navsezadnje – ni urbanizem. Običajne betonske farse, ki so jih »prestolničani« že po malem vajeni, je letos popestrila povsem nova, kovinsko bleščeča se mizanscena: »črvasta formacija«, ki se je kot neki križanec med urbanističnim eksperimentom in arhitekturno nesrečo letos poleti zvalila na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice. S svojim medlim curkom in zasidranjem sredi poti ljudi je požela precej začudenih pogledov in naredila vsesplošen vtis, da zadeva kaplja, a ne prepriča. K znebitvi tega občutka niso pripomogli ne tehnična razlaga, ne estetski spin, ne funkcionalna apologija. Ne glede na to, ali ta »hladni centraški tuš« razumemo kot produkt družbenih razmerij moči, čutne in razpoloženjske preizkušnje ali zgodovinske disonance – primer fontane je odličen za analizo tega, kako je lahko neka prostorska intervencija ali celota nekega prostora narejena »brez občutka«.

Občutek ali smisel za prostor in objekte v njem je multivalenten pojem. Gre za preplet senzoričnih, tehničnih, družbenopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in drugih dejavnikov prostora in bivanja v njem. Poznajo ga različne discipline, geografija, antropologija, sociologija, arhitektura, zgodovina, in vse bi lahko prispevale k razjasnitvi posledic postavitve nove ljubljanske »ukrivljene cevi«. A javne kritike za zdaj letijo predvsem na proces pred postavitvijo objekta v prostor:

po skoraj desetletju tuhtanja, kako speljati to čudo, so strokovne sive celice domnevno dokaj pozno ugotovile, da rišejo fizično nemogoče stvari.

Časopisni članki navajajo, da snovalci niso ravno predvideli – gravitacije. Za popravek so zato morali angažirati armado inženirjev, da vdihnejo življenje, torej vodo, v sivo mrtvilo ukrivljenih cevčic, pa najsi bodo te razprševale dokaj impotenten curek ali izklopljene stale sredi pločnika in ovirale pot ljudem. Po izvedbi so v odziv na kritike snovalci postregli s celo serijo poglobljenih člankov, da upravičijo, obrazložijo in pojasnijo projekt nesrečne fontane.

Ni pa spet nujno, da avtorji replik na kritike »falirane fontane« razumejo bistvo problema, ki ga še najbolje oriše koncept sense of place/space. V skladu z njim je pomembno celotno doživetje »crvotočine« in njene odtujenosti oziroma odtujenosti njenih snovalcev od prostora, dogajanja, hotenja in pričakovanj ljudi, ki so pogosto, neposredno, dolgotrajno ali kako drugače intenzivno vpleteni v prostor okrog nje. Primer tega je deplasirani komentar komisije na javnem natečaju, da se je »moderni tvorbi« uspelo »izogniti mitski zgodovini mesta kot tudi izumetničeni monumentalnosti in lažni patetiki«. Gre za klasičen retorični manever, ki ustvari lažno opozicijo oziroma dilemo: karikira imaginarnega nasprotnika, ki naj bi si želel mitskosti, monumentalnosti in patetike, s tem pa delegitimira vsakršno mogočo alternativo in z implicitnimi samohvalnicami zmagovito predstavi izbrano rešitev kot racionalno, sodobno in edino mogočo. Argument, da se je »moderni tvorbi uspelo izogniti« mitski zgodovini in lažni monumentalnosti, je zgrajen na namišljenem nasprotniku, saj nihče ni resno predlagal mita, patetike ali kiča. Izognili smo se torej nečemu, čemur se nihče sploh niti ni želel približati. Uspeh, ki si ga ta logika lasti, pa je zmaga nad lastno fantazmo in ubranitev realnosti, ki je ni nihče zares hotel. S tem so odgovorni pozornost z dejanskih kritik (neprivlačna in neprijazna struktura, slabo integrirana v prostor, z vso odsotnostjo javne participacije) preusmerili na slabo estetiko domnevno alternativnih scenarijev.

Alternativa – evo, če že manjka imaginacije – pa so lahko tudi preproste in skromne kamnite, naravne, v zelenje in drevesno senco ovite fontane, ki k sebi vabijo ljudi, da na klopcah ob ozelenitvi in svežini pitne vode posedijo, se spočijejo, počebljajo. Prej kot z vodovodno cevjo bi se s kakim lepšim pitnikom doseglo vse to, kar so ustvarjalci navajali, da so želeli doseči: značaj trga, omilitev toplotnega otoka in opomin na pomembnost vode. Za tovrstni navdih se je dovolj ozreti v Aix-en-Provence, mesto, ki je zaslovelo s fontanami. Tam so že zdavnaj ugotovili, da poleg »monumentalnih in zgodovinskih« vodnih skulptur brez težav mogoče zgraditi tudi prikupne, zelene, do očesa in grla prijazne fontanske pitnike, ob katerih lahko človek celo posedi in se spočije: Fontaine des Trois Ormeaux, Fontaine des Neuf Canons, Fontaine Moussue ipd.

V duhu topofilije, ki jo oriše geograf Yi-Fu Tuan, bi se s tem upoštevala človekova nagnjenost k razvijanju čustvenih navezav oziroma občutenjske navezanosti na nekatera okolja oziroma prostore. Če nič drugega, bi lahko snovalci projekta, kot to svetuje antropolog Tim Ingold, izhajali vsaj iz živete izkušnje »uporabnikov vode« (ljudi in živali), vpetosti v odnos z njo, ter ustvarili neabstraktno topološko strukturo po zgledu Barthesove filozofske logike non-vouloir-saisir. Barthesova logika ljubezni brez posedovanja se zdi izredno primerna za snovanje javnega prostora okoli vode – ne kot objekta za dominacijo curka in estetsko spektakularnost človekove skulpture, temveč kot odnosa z vodo kot živo prisotnostjo, ki omogoča počitek, hlajenje, srečanja. Brez potrebe, skratka, da bi jo »ujeli« v tehnološko-ikonični cevi. Ljubljanski rezultat je, žal, forma brez odnosa, objekt brez navezanosti – čemur Tuan pravi topofobija, ne topofilija. Postavljena vodovodna cev ostaja v polju »futurizma« devetdesetih let, ko je bila prihodnost videti kot notranjost strgala za sir. Namesto tega bi lahko snovalci projekta ozavestili futurizem našega časa in pot bi jih verjetno zanesla k anarho-primitivistični estetiki »planetarne zavesti in skrbi za vodo in Zemljo«, kot zgodovinar Achille Mbembe oriše spoprijemanje s preizkušnjami življenja na trenutno precej ranjenem planetu.

Ne gre pa odmisliti niti dinamičnega vsakdanjika in udeležbe fontane v prometu mimoidočih, ki skupaj z njo za zdaj ustvarjajo le gnečo. Predimenzionirana cev namreč po nesrečnem naključju vizualno odlično reprezentira svojo vlogo v prostoru: je vozel, ki zapleta obstoječe relacije, čeprav si želi simbolizirati neko pretočnost, modernost in fluidnost. Na prvi pogled gre torej za spodrsljaj, a v resnici ta primer razkriva precej širšo prostorsko logiko. Prostor ni zgolj fizična entiteta, ampak rezultat družbenih, političnih in ekonomskih razmerij. Pogosto je, kot v tem primeru, zasnovan in vsiljen »od zgoraj«, brez vpetosti v živete prostorske prakse tistih, ki ta prostor vsakodnevno uporabljajo. Ljubljanski »čudež« dolgotrajnega načrtovanja, v katero so bili vključeni arhitekti, umetniki, inženirji (dobro, da ni bila še vojska) in ne nazadnje PR-aparati mestne oblasti, deluje kot ravno takšen produkt tehnično-ideološkega projekta, izumljenega v odmaknjenih pisarnah, kjer še gravitacija ni samoumevna.

Odtujenost postane še očitnejša v fazi, ko objekt že stoji in se sproži medijska kampanja, ki skuša ljudi prepričati, naj vendarle razumejo, da je skulptura »kompleksna«, čeprav tega »kompleksnega« nihče sploh ni hotel niti pričakoval. V tej potezi se izriše tehnokratska logika, po kateri se prostor dojema kot enosmerni prenos in ne kot pogovor: tisti z močjo oblikujemo prostor, uporabniki pa naj se mu prilagodijo; če ne razumejo – jim bomo razložili.

A obrambna četa fontane je tista, ki ne razume ali ne želi razumeti, da upor prebivalcev v obliki ironije, posmeha, distanciranja ni zgolj estetski ali sentimentalni odziv, temveč prostorsko-politična artikulacija političnega nesoglasja med želenim in živetim ter zamišljenim in nato zgrajenim prostorom.

Afektivni teoretiki govorijo tudi o atmosferi: delno zaznavna, delno pa občutena napetost, ki jo prostor ustvarja kot celovito razpoloženjsko polje. V konkretnem primeru je to sivina, togost, sterilnost, nelagodje – popolnoma v skladu s splošnim atmosferskim trendom sivine v Ljubljani. Razen nekdanjega Kolizeja so novozgrajene stavbe, bloki in vila bloki pretežno sivi s steklenimi elementi, ki reflektirajo vremenske razmere v Ljubljani: večino leta so oviti v oblačno sivino. Siva barva se povezuje z dolgočasjem in negotovostjo, kar ustrezno priča o stanju duha mestne »kreative«. Kot afektivni okvir pomeni odsotnost energije, strasti, zgodbe, življenja samega. Pomeni depresijo, zameglitev razločevanja med objektom in okoljem, skoraj klinično, birokratsko tišino.

Obstaja tip mestne arhitekture, ki se rodi utrujena. Ne zaradi fizične obrabe ali dotrajanosti, temveč zaradi izčrpanosti simbolnega horizonta, iz katerega naj bi črpala legitimnost. Takšna je siva vozlasta vodna struktura, ki posnema barvo asfalta. Sivina, ki je merila na milenijski tehnološki bum leta 2000, je pravzaprav že nekaj časa izčrpana. Mimoidoči se zato spotikajo: dobesedno ob korenino »erektirane« strukture in simbolno ob njeno nelagodje. Afektivni odpor ljudi do fontane v obliki vseh alternativnih imen, ki jih omenjamo v besedilu, je zato zanimivejši in bolj pronicljiv kot suhoparni institucionalizirani diskurzi o prostoru, saj izhaja iz neposrednega stika z njim. Ljubljana ne trpi zaradi ene grde fontane. Trpi zaradi sive, zastekljene, tehno-korporativne estetike, zaradi katere je postala tapiserija estetske depresije. Ta ni naključna, temveč je posledica urbane produkcije, ki izgublja stik z lokalnostjo, zgodovino (ki jo projektna komisija za fontano simptomatično zamenja s preteklostjo), vitalnostjo in življenjem. Vodni objekt v središču ne moti le zato, ker ni lep, ampak ker je materializacija epistemološke slepote. Ko prebivalci nagonsko zavrnejo takšne posege, ne gre za estetski konservatizem ali nevednost, temveč za igrivo prostorsko vednost. Stvari so šle tako daleč, da se je na enem izmed družbenih omrežij pojavilo vabilo na samoorganizirano prireditev »Javno kopanje pri Vodni skulpturi«:

»Pozivamo vas na javno kopanje pri vodni fontani. Fontana je davkoplačevalce stala več kot 660 000 €. Občani od tega nimajo posebne koristi, razen kot javni brezplačni tuš. Za ta denar bi lahko:

– postavili 2–4 avtobusna postajališča
– uredili manjši park
– prenovili 1 ali 2 krajši ulici
– sofinancirali brezplačne obroke za otroke v osnovnih šolah
– zasadili drevored ali skupnostni vrt
– sofinancirali več kulturnih prireditev ali razstav«

Danes je topel julijski dan in iz avtobusa je bilo videti, da ob četrti uri popoldne mestni tuš ni delal. Po zadnjem preverjanju gravitacija še vedno deluje, lokalno časopisje pa so okrasili kitajski oglasi, ki cevnato fontano prodajajo za 4000 dolarjev. Ob vseh teh krivuljah je jasno vsaj nekaj: politična linija je – kot vedno – začrtana mimo ljudi.

Uredništvo PreLoma se pridružuje vabilu na protest to sredo, 6. avgusta, ob 17. uri na Trgu republike v Ljubjani, kjer se bomo zbrali pod geslom “Gaza strada, kaj dela vlada?!”.

Vlada RS, kljub samohvali, za ustavitev genocida v Gazi, pobijanja, okupacije in apartheida na celotnem s strani Izraela nezakonito zasedenem palestinskem ozemlju dela veliko premalo in veliko prepozno.

PRIDITE NA PROTEST, PRINESITE LONEC IN ŽLICO, da skupaj spodbudimo vlado, da korak v pravo smer postane koračnica in da Vlada RS sprejme spodaj naštete ukrepe! Informacijo o protestu prosimo razširite po vseh vaših kanalih.

Pozdravljamo sklep vlade o uvedbi vojaškega embarga na uvoz, izvoz in tranzit izraelskega orožja, saj predstavlja pomemben korak v pravo smer in stopnjuje mednarodni pritisk na Izrael. Pri tem sicer ostaja veliko nejasnosti o njegovem dejanskem izvajanju, še vedno pa tudi ne vemo, ali se bo vlada končno odpovedala načrtovani nabavi 31,5 mio € izraelskega orožja do leta 2026.

Vlada pravi, da bodo v prihodnjih tednih sledili NOVI DODATNI UKREPI, pri tem pa ji želimo pomagati s POZIVOM, da:

– zagotovi DOSLEDNO IZVAJANJE CELOVITEGA VOJAŠKEGA EMBARGA, da se tudi v praksi prepreči izvoz, uvoz in tranzit vojaške opreme in drugega blaga z dvojno rabo v in iz Izraela;

– ustavi vsakovrstno gospodarsko, kulturno, znanstveno in športno sodelovanje z Izraelom;

– nemudoma PREGLEDA VSA NAROČILA, POGODBE IN SPORAZUME JAVNIH INSTITUCIJ, da se prepreči, da bi z njimi Slovenija ali njeni organi prispevali k izraelskim kršitvam mednarodnega prava in k nezakoniti okupaciji palestinskega ozemlja, le-to priznavali ali normalizirali;

– zagotovi, da bo slovensko pravosodno ministrstvo omogočilo neodvisen PREGON MEDNARODNIH HUDODELSTEV na podlagi univerzalne jurisdikcije;

– UKINE IZJEME OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA IZRAELSKE DRŽAVLJANE_KE, ki so NEZAKONITI NASELJENCI na okupiranem palestinskem ozemlju;

– UVEDE IZJEMO OD VIZUMSKEGA SISTEMA ZA PALESTINCE_KE;

– OMOGOČI DOPOLNILNE POTI za varen prihod Palestincev in Palestink iz Gaze in za združitev družin s sorodniki, ki se nahajajo na nezakonito okupiranem palestinskem ozemlju;

– naj postane ČLANICA HAAŠKE SKUPINE, ki je zavezana k implementaciji pravnih in diplomatskih ukrepov proti izraelski kršitvi mednarodnega prava;

– v Gazo pošlje LADJO TRIGLAV S HUMANITARNO POMOČJO, zdravniško ekipo, zdravili in otroško hrano;

– SPROŽI POBUDO za aktiviranje resolucije Generalne skupščine Združenih narodov Združeni za mir (UNGA 377), ki bi ji tako lahko omogočila nujno ukrepanje za mir, ko je ukrepanje v Varnostnem svetu ZN onemogočeno;

– se PRIDRUŽI TOŽBI JUŽNE AFRIKE proti Izraelu.

Lotim se je v rokavicah,
komaj mi jo uspe izruti.
Korenino podržim proti nebu,
občudujem njeno debelino, dolžino,
moč, s katero trmasto in neomajno
kaže svoj sredinec
mestu in svetu.
(pesem Urbi et orbi Veronike Dintinjana, mesečnik za književnost Literatura, številka 367–368)

Z višine vidim v daljavo, ne, ni res. Z višine sem videl v daljavo. Visoka postava mi ne pomaga več. Zdaj gledam v betonska obličja brez debel, listov in krošenj. Pred mano raste pustinja stvorov, višjih od mene. Namrščen razmišljam, zakaj se živo spreminja v mrtvo. Potem pogledam k ječečemu sosedu, ki ve, kaj ga čaka.

Pa ne že spet!

Sosed se kremži. Prišli so ponj. Prebodli mu bodo prste, iztaknili oči, porezali ušesa, mu zarili sekiro v trebuh in odrezali glavo. Zaskeli me ves život, ko pomislim, kaj se bo zgodilo.

Sosed je otrpnil. Približujejo se mu, oblečeni v delovne halje in z morilskim orodjem v rokah. Malo bodo postali, se pomenili, kako se bodo lotili še ene žrtve – tisoče, stotisoče, milijonte žrtve.

Zdrznem se, ko na kratko zaropota motorka. Zdaj se bo začelo. Sosed joka, bridko joka, skozi organizem mu švigne stoletja spominov. Le sekundo, dve ima časa, potem pa … Resk-tresk. Začnejo z vejami. Padajo in sliši se škrebet ob stiku s tlemi. Nadaljujejo. Sekajo, sekajo, besno sekajo. Vej ni več, na vrsti je deblo. Motorka se spet oglasi, profesionalni izvajalec genocida v delovni halji tekočo verigo zarije v lubje. Zareže. Zaskeli. Zareže še bolj, boli za umret. Sosed pada. Pade! Zasliši se trušč.

Srce se mu ustavi.

Solze so mi prežele telo, pretakajo se mi po žilah, vse do vej in listov, kapljajo na krvava tla. Toliko gorja sem že videl, tako sem se navadil terorja, da sem izgubil agresijo. Razčesnil bi glavo tistemu, ki vse to omogoča. A ne morem. Vkopan sem. Zasut s prahom pozabe le čakam, kdaj bom na vrsti. Kdaj bom padel, kot padajo moji sosedje, prijatelji, sorodniki. Nimam moči jesti in korenine se mi sušijo od pobitosti.

Sam sem in majhen sem.

Ampak … Če dobro pomislim …

Nisem sam, še manj majhen! Veliko velikih nas je, tisoče, milijoni dreves, jebeno več nas je od njih! Vsak padec debla je zareza v našo skupnost, a tudi zaveza za boj. Še vedno imamo korenine, milijone kilometrov korenin. Povezali jih bomo v boj za življenje.

Najprej pa moramo povedati svoje tistemu, ki omogoča pogrom dreves in zraven vseh živalskih vrst na čelu z ljudmi.

To je namenjeno tebi, cesar s spuščenimi gatami, tebi, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, tebi, ki rušiš stare stavbe, enako kot stara drevesa, tebi, ki nasilno deložiraš, tebi, ki ti gre le za drevjemrzen biznis, tebi, ki misliš, da bomo mi, drevesa, vse to le gledala in molčala. Gledala naj bi, kako nam trgate liste in režete veje in krušite lubje in naše korenine zalivate z betonom in nam grozite s sečnjo in pravite, da ni panike, če nas posekate, ker mi smo stara drevesa in nas ne rabite več, saj boste raje zasadili nova, mlada. Potem pa posekaj še sebe, ti, ki se objemaš z zanikovalcem genocida, saj že malo smrdiš po cipresah, pa se nadomesti z mladim in obetavnim naslednikom, verjetno, bog drevesni ne daj, z novim zanikovalcem vsega, kar je človeškega, kar je drevesnega in kar je živega.

Ti, častilec zanikovalca genocida, si pretumpast, da bi razumel, da sekaš tudi vejo, na kateri sediš sam. Sekaš drevesa, ki tudi tebi dajejo senco, te ščitijo pred tem, da bi se scvrl. Ti in vsi tvoji človečki, ki ti kimajo in te cmokajo in božajo in ljubkujejo tvoje salo in ob tem mislijo le na svoje ritke-ritkice, polne veličastnega drekca, tega ne razumete.

Ah, ne! Jaz, hrast lahkoverni, kaj pa govorim! Kakšna naivnost se je naselila v mojo krošnjo.

Oni pa res niso neumni! Dvesto branik imam zarisanih v svojem telesu, več kot jih je kadarkoli imel katerikoli človeček. Videl sem vso bedo in ves blišč človeškega in drevesnega sveta. Zato vem, tako prekleto dobro vem, da najbolj neumna človeška dejanja nikoli niso odsev neumnosti, ampak zlobe, egoizma in požrtnosti. Do neumnosti še imam nekaj sočutja, do požrtije, ki se dogaja pred mojim deblom, pa ne. Nič več!

Zato me poslušajte, dobro me poslušajte – vsa drevesa tega sveta, združite se! Dovolj je sekanja, dovolj betona, dovolj lažne skrbi za naše in vaše okolje, to ti sporočam, nagi cesar in vsem tvojim človečkom, združenim v tvoj patriarhat. In ljudje dragi, ki se vam upira cesar s svojo bando in njihovo pupcanje in papcanje, pridružite se nam! Združimo glas in jim povejmo:

Naše korenine so naši sredinci. Kažemo vam jih. Tisoče, stotisoče, milijone sredincev vam kažemo.

Zgodbe še ni konec, šele začela se je.

Turizem nenehno potrebuje nove premisleke in si izmišlja nove koncepte. Kar je še pred desetletjem veljalo kot smiselno, dobro in vznemirljivo, danes ni več aktualno. Čeprav so strokovnjaki v epidemiji napovedovali vsaj triletno okrevanje panoge, bo najverjetneje v Ljubljani že letos turistični obisk skoraj dosegel tistega iz 2019. Zdi se, da več ko se globalno govori o trajnostnem turizmu in zelenih destinacijah, slabša je kakovost vode in zraka, večji hrup in manjša biodiverziteta.

V Strategiji razvoja 2021–2027 turistične destinacije Ljubljana in Ljubljanske regije je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost (1). Že naslov županovega predgovora v strategiji je_ »Trajnost, marljivost in inovativnost, to je Ljubljana«, v nadaljevanju pa poudarja, da je vizija Mestne občine Ljubljana (MOL) trajnostni razvoj, v katerem je v ospredju sožitje med skrbjo za naravo in urbanim življenjem. Direktorica Turizma Ljubljana v svojem nagovoru nadaljuje, da pri njihovem delu ostaja ključna skrb za _trajnost, saj se tudi s to strategijo mesto zavezuje k trajnostnemu modelu načrtovanja in implementiranja. V strategiji so vključeni podatki, ki kažejo, da je od leta 2014 do 2019 v občini zabeležena 14-odstotna rast nočitev, uspeh pa je pripisan izboljšanemu vodenju destinacije, splošnemu trendu rasti tržišča in ciljani promociji na mednarodnih trgih, zlasti zaradi številnih nagrad na področjih trajnosti in digitalizacije. V posebnem poglavju Trajnost je izpostavljeno, da je Ljubljana ena vodilnih destinacij na svetu na področju trajnostnega turizma in življenjskega sloga, v nadaljevanju pa so zapisana nekatera dejstva, ki kažejo, da situacija ni najlepša. Kot grožnjo netrajnostnemu delovanju se v strategiji izpostavlja »porast kakovostno nereguliranih zasebnih namestitev«, obenem pa je izpostavljeno, da sta kljub po njihovih besedah visokemu porastu nočitev in obiskov turistična ponudba in povpraševanje še vedno na nizki ravni, kar omogoča prostor za nadaljnjo rast. Obenem kot problematiko opredeljujejo, da se je ob določenih dnevih pojavila slabša kakovost zraka in visoka koncentracija prometa ter da turizem deloma vpliva na oba indikatorja. Turisti so v anketi zadovoljstva kot težavo izpostavili prenatrpanost, prebivalci pa višje cene kot posledico turizma. Izsledke so na Turizmu Ljubljana primerjali z raziskavo trajnostnega razvoja turizma 2016 in vse ocenjene vrednosti pozitivnih vplivov turizma v vseh kategorijah so v zadnjem merjenju nižje kot leta 2016. Večkrat je v strategiji omenjena trajnost povsem brez argumentacije, kot na primer: »Pristna trajnost. V Ljubljani obstaja visoka stopnja skladnosti med vizijo mestne uprave in meščani, ki si želijo Ljubljano pozicionirati kot vodilno destinacijo trajnostnega razvoja v svetu. Tako lokalni prebivalci kot podjetja se držijo načel trajnosti, kar se vidi na vsakem koraku. Ljubljana pomeni trajnost. Ljubljana pomeni trajnost!«

No, pa poglejmo, kaj pomeni trajnost. Pojem se je začel uporabljati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odgovor na paradoks teorije in prakse gospodarske rasti v svetu z omejenimi viri, desetletje kasneje pa je bilo opredelitev trajnosti že več kot sto. Danes je prevladujoča opredelitev Brutlandove komisije, ki ni izšla iz ur okoljevarstvenih gibanj, ampak je ravno nasprotno, politični kompromis med rastjo in okoljsko vzdržnostjo: »Trajnostni razvoj je zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb.«(2) Zato ni čudno, da kljub več kot trem desetletjem populariziranja termina trajnostnega razvoja rezultati niso vidni. Slovenci s trenutnim standardom za zadovoljitev svojih potreb na leto potrošimo trikrat več virov, kot bi jih smeli. Nezadostna opredelitev, kaj potrebe so in ali trajnostna usmeritev zahteva tudi določena odrekanja ugodnostim življenjskega stila, ter nejasna opredeljenost časovnih intervalov, kdaj se morajo spremembe zgoditi, so samo najbolj očitni problemi dominantnih trajnostnih konceptov. Zato se tako kot v številnih drugih panogah tudi v turističnem sektorju trajnost večinoma tolmači predvsem v smeri učinkovitosti namesto zadostnosti.

V aktualni turistični strategiji Ljubljane je 15-krat zapisana beseda zelena in 47-krat beseda trajnost. A več ko se govori o trajnostnem turizmu, slabša je kakovost vode in zraka, večji je hrup in manjša biodiverziteta. Največji turistični ogljični odtis povzroča tip transporta turistov na in z destinacije ter način bivanja gostov. In tukaj ljubljanski turizem povsem odpove. Dostopni podatki kažejo, da polovica vseh turistov k nam pripotuje z letalom, v ponudbi Turizma Ljubljana pa ima zgolj 4,5 odstotka nastanitev pridobljene eko certifikate. Številne trajnostne turistične nagrade MOL-a so torej le odlična marketinška poteza za privabljanje še večjega števila gostov v že tako prenatrpano mesto, z resnično okoljsko skrbjo pa nimajo prav nič skupnega.

Največji okoljski pritisk povzroča način prihoda in odhoda turistov na destinacijo, saj je transport krivec za največje emisije turističnega gospodarstva, pomembna pa sta tudi dolžina in način bivanja gostov. Trajnostne destinacije se zato osredotočajo na bližnje goste in iščejo različne načine, da jih nagrajujejo za uporabo javnega prevoza. Edini dostopen vir podatkov za Ljubljano o načinu prihodov na destinacijo je anketa med turisti, ki jo je Statistični urad izvedel leta 2019 (3). Podatki kažejo izjemno netrajnostno transportno sliko. V poletju 2019 jih je v Ljubljano kar 47,5 odstotka priletelo z letalom, nadaljnjih 44,9 % odstotka pa je prispelo z avtomobilom, kombijem ali motorjem. Zgolj 7,6 odstotka prihodov v prestolnico je bilo bolj trajnostno mobilnih, torej so turisti prispeli z avtobusi ali vlaki. Postojna je edina slovenska občina, ki je analizirala ogljični odtis turistov, in izračuni kažejo, da čeprav v Postojno pride le 7 odstotkov obiskovalcev z letalom, ti prispevajo kar 55 odstotkov vsega turističnega ogljičnega odtisa (4). Ugotovili so tudi, da domači gosti prispevajo kar 18-krat manj emisij kot tuji obiskovalci, Ljubljana je imela poleti 2022 zgolj 5,4 odstotka domačih gostov ter v enakem obdobju med tujimi gosti 14,4 odstotka turistov z drugih kontinentov (5). MOL mora torej v želji biti resnično trajnostna destinacija izračunati svoj turistični ogljični odtis, glede na strukturo gostov in načinov njihovega transporta pa bi bila najverjetneje ogljična slika slabša od postojnske.

Trajnostne destinacije težijo k obvladovanju števila gostov in podaljševanju njihovega časa bivanja. S tem se zmanjšuje transportni pritisk na destinacijo in številčna preobremenjenost turističnih točk. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je Ljubljano obiskalo 725.304 gostov, čas bivanja pa je bil kratek, v povprečju 2,1 noči (6). Barcelona je ena izmed turistično najbolj obremenjenih evropskih destinacij, kjer se aktivno iščejo načini, kako zmanjševati število turistov, ne le zaradi upora prebivalcev, ampak tudi z namenom omejevanja okoljske škode. Leta 2019 je Barcelono obiskalo 8,520.417 turistov, v Ljubljano pa je v istem letu prispelo 1,424.378 gostov (7, 8). Da je turistični pritisk na Ljubljano najverjetneje prevelik, priča enostaven izračun, da je Barcelono leta 2019 obiskalo 5,3-krat več gostov, kot je prebivalcev, Ljubljano pa zgolj malenkost manj, 4,9-krat več turistov. Dodaten problem ljubljanskega turizma so netrajnostne namestitve. Na spletnem mestu Turizma Ljubljana je obiskovalcem predstavljenih 155 različnih nastanitev (hotelov, hostlov, penzionov in gostišč, apartmajev in sob, kampov in glampingov ter turističnih kmetij), med katerimi lahko naredimo izbor tistih, ki imajo mednarodne eko certifikate (9). Med vsemi ponujenimi namestitvami je v ljubljanski regiji zgolj sedem oziroma 4,5 odstotka eko certificiranih namestitvenih objektov. V regiji imamo samo še tri trajnostne nastanitve, med njimi eno turistično kmetijo in dva apartmaja. Najnovejša petzvezdična hotela v Ljubljani, s skupno 519 sobami, v svojih spletnih predstavitvah ne izpostavljata nobene okoljske aktivnosti, izpostavljata pa nadstandardne kvadrature in številne luksuzne storitve z vprašljivim ogljičnim odtisom. Občina se rada pohvali, da imamo najvišji delež ločevanja odpadkov na ravni gospodinjstev v Evropski uniji, Statistični urad pa ima zbrane podatke, da se je v Ljubljani leta 2021 v smetnjakih nabralo za 414 kilogramov smeti na prebivalca, kar je 49 kilogramov več kot slovensko povprečje (10). Seveda presežka količine odpadkov ne moremo zgolj pripisati intenzivni turistitifikaciji, saj so v mestu tudi številne druge dejavnosti, ki prispevajo k večji količini odpadkov. Medsebojna primerjava občin pa pokaže, da imajo vse pomembnejše turistične občine v Sloveniji (Bled, Bohinj, Kobarid, Brda, Tolmin in Piran) nadpovprečno število kilogramov smeti na prebivalca – izjema je le Kranjska Gora.

Ljubljana je prejemnica naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, nosilka znaka Slovenia Green Platinum, že osemkrat se je uvrstila med TOP 100 Sustainable Destination (100 najtrajnejših destinacij) in prejela nagrado WTM Responsible Tourism Award 2017 (za odgovoren turizem); v 2021 je bila nagrajena z Green Destinations Story Awards, po izboru Lonely Planet je bila uvrščena na seznam osmih najbolj trajnostnih mest na svetu in v okviru izbora Evropska prestolnica pametnega turizma je prejela nagrado na področju trajnostnega turizma (11). Dejstvo je, da ima Ljubljana naravne danosti, ki jih ima redko katera svetovna prestolnica, gozdne površine na dosegu roke praktično kjer koli v mestu in skorajda idealne pogoje za kolesarjenje, zato število nagrad navkljub slabi kakovosti zraka in onesnaženosti reke ne preseneča. Vseeno pa se zdi, da so ta priznanja bolj kot kar koli drugega marketinška poteza turistične panoge za privabljanje še več in več obiskovalcev, saj se najvišje nagrade podeljujejo navkljub temu, da destinacija ne rešuje ključnih problemov turistične dejavnosti, torej netrajnostnega transporta prihodov in odhodov ter netrajnostnih namestitev, ki prispevajo levji delež ogljičnih izpustov.

Spoštovana gospa predsednica,

zahvaljujemo se vam za mnoga jasno izražena stališča glede genocida v Gazi.

Želimo pa vas tudi opomniti na zahteve, ki smo vam jih poslali ob protestu Nikoli več je zdaj! 5. junija 2025 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Tudi vi se na naš poziv žal niste odzvali. V njem smo pozvali najvišje predstavnike oblasti Republike Slovenije h konkretnim ukrepom proti Izraelu – verjamemo, da vam je podobne ukrepe na vajinem srečanju predlagala tudi gospa Francesca Albanese.

Povsem očitno je, da Izrael v Palestini izvaja zločine, vojne zločine, zločine proti človeštvu, etnično čiščenje. Kot se je lani že izreklo Meddržavno sodišče, je velika verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Da gre za genocid, ste izrekli tudi sami.

Kljub temu da se o tem množično javno izrekajo protestniki s celega sveta, da to v svojih tekstih in javnih nastopih že dolgo poudarjajo pomembni svetovni intelektualci in mednarodni pravniki, je to dejstvo treba nenehno ponavljati v upanju, da se bo tisti del svetovne politike, ki ni neposredno vpleten v finančne koristi vojn, predramil iz svoje otopelosti, se odrekel konformizmu in preračunljivosti ter končno začel ukrepati. A samo načelne obsodbe izraelskih grozodejstev v Palestini žal nimajo prav nobenega vpliva na zaustavitev njihovega genocidnega ravnanja.

Če parafraziramo gospo Albanese – ni pomembna velikost, pomembna sta pogum in odločnost. Slovenija, polnopravna članica Evropske unije in Združenih narodov, je kot sopodpisnica mnogih mednarodnih sporazumov, ob očitnem kršenju mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic, o katerih se izrekajo tudi mednarodna sodišča, dolžna ukrepati. Pomisleki glede posledic za gospodarstvo in mednarodni ugled so namreč v trenutni situaciji v svetu povsem neumestni.

Prosimo vas, da storite vse, kar lahko, da se globalni val obsodbe zločinov in političnih sprememb, potrebnih za njihovo preprečitev, začne odmevno – upamo, da tudi učinkovito – odvijati.

Pozivamo vas, da nemudoma zahtevate, da Vlada RS  začne izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz njenih mednarodnih pravnih zavez in h katerim jo zavezujejo tudi odločbe Meddržavnega sodišča.

Pozivamo vas, da pokličete / kontaktirate ameriškega predsednika in mu jasno sporočite ogorčenje zaradi njegove brezpogojne podpore zločinskemu vodstvu Izraela, ravnanja njegove države v Iranu, ravnanja njegove države v Varnostnem svetu Združenih narodov, uvedbi sankcij proti sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča, med njimi tudi slovenski sodnici, gospe Beti Hohler, uvedbi sankcij proti posebni poročevalki Združenih narodov, gospe Francesci Albanese, ter predvsem zaradi njegovega načrtnega spodkopavanja mednarodnega in nacionalnega pravnega reda in demokracije.

Osupljivo in skrajno grozljivo je dejstvo, da v 21. stoletju država, ki se ima za najpomembnejšo varuhinjo svetovne demokracije – morda tudi zato, ker je sama utemeljena na genocidu nad staroselci – odkrito in brezkompromisno podpira idejo o izgonu celotnega nekaj milijonskega ljudstva iz njegove domovine.

Pozivamo vas, da se nemudoma povežete s predsedniki vseh držav članic Organizacije Združenih narodov in jih pozovete k skupnemu delovanju za zaustavitev genocida v Gazi. Pozivamo vas, da se skupaj povežete v koalicijo, ki bo oblikovala koherentno svetovno mirovno politiko, s katero si bo prizadevala za spoštovanje mednarodnega prava in zahtevala takojšnjo korenito reformo Organizacije združenih narodov. Le tako bo lahko svetovna skupnost aktivno preprečevala spopade in vojne, kršenje človekovih pravic in dosledno uveljavljanje pravil mednarodnega prava.

In ne nazadnje, želimo izraziti tudi nestrinjanje z vašo zaskrbljenostjo za ugled Slovenije v svetu zaradi predlaganih referendumov o zvišanju obrambnih izdatkov in nadaljnjem članstvu v organizaciji NATO. Prepričani smo, da smo državljani in državljanke Evrope, s tem tudi Slovenije, zaradi brezsramnega izsiljevanja, ki ga nad nami izvajata kapital in politika, povezana z orožarsko industrijo, absolutno upravičeni do široke javne razprave o teh temah.

Le takšna razprava bo namreč dokaz trdnosti in smiselnosti demokracije, še posebej, če bo politika, katere del ste tudi vi, sposobna mnenje državljank in državljanov dosledno vključiti v svoje ravnanje. Ne glede na to, da so mnogi razlogi, ki so privedli do pobud za referenduma, neiskreni, se priložnosti za vzpostavitev višjih standardov neposredne deliberativne demokracije ob tako pomembnih vprašanjih nikakor ne bi smeli sramovati. Nasprotno, omenjenim vprašanjem je treba nameniti – z vso odgovornostjo in tenkočutnostjo ter strokovno utemeljenostjo – ves prostor in čas, kot si naša neodtujljiva življenja ter z njimi naše pravice, svoboščine in dolžnosti tudi zaslužijo.

V imenu Združenja pobud za solidarnost s Palestino:

Irena Androjna Mencinger
Urška Breznik
Marko Hren
Marjana Lavrič
Ana Ličina
Sonja Lokar
Eva Marn
Aleksandra Milinković
Draga Potočnjak
Nada Pretnar
Katarina Rotar
Iztok Šori
Katja Utroša
Arne Vehovar
Barbara Vodopivec
Ira Zorko

Na razvoj Potniškega centra Ljubljana (PCL) in Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) je vplivala že prodaja obsežnega, strateško najpomembnejšega zemljišča v Sloveniji, preko katerega potekajo vse narodne in mednarodne železniške proge, madžarsko-kanadskemu podjetju TriGranit. Leta 2007 je bilo ustanovljeno javno-zasebno partnerstvo Emonika med Slovenskimi železnicami, ki so v družbo vložile zemljišča (to je bil 22-odstotni delež) in TriGranitom, ki naj bi na lokaciji ob glavni železniški postaji v Ljubljani financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil nujno potrebno javno prometno infrastrukturo – novo železniško in avtobusno postajo. Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu pogodbe madžarskemu partnerju prodale večino svojega deleža v Emoniki – zemljišča s stavbnimi pravicami vred! Od leta 2020 je ta partner družba Mendota Invest v lasti madžarske banke OTP, saj je TriGranit leta 2014 izstopil iz javno-zasebnega partnerstva Emonika.

Madžarska družba je tako za borih 23 milijonov evrov dobila v last zemljišča med Dunajsko cesto, Vilharjevo cesto in Trgom Osvobodilne fronte, na katerih se gradi Emonika z 90.000 m² večnamenskih površin.

Gradnjo PCL, h kateremu sodita nova avtobusna in železniška postaja, pa zdaj financira Republika Slovenija z lastnimi sredstvi in sredstvi Evropske unije. Kdo je zakrivil to kravjo kupčijo, v kateri je Slovenija poleg strateško najpomembnejših zemljišč izgubila še 137 milijonov evrov, na kolikor je bila ob prodaji zemljišč TriGranitu ocenjena gradnja železniške in avtobusne postaje, se ne ve.

Ljubljano je železnica Dunaj–Trst s svetom povezala leta 1849. Trasa proge je potekala po robu mesta, a že ob koncu 19. stoletja se je mesto začelo širiti čez železniške tire. Strokovnjaki se že od leta 1919 ukvarjajo z iskanjem rešitve za ljubljansko železniško vprašanje, saj železnica na sedanji trasi ovira skladen razvoj mesta. Po stoletnem razglabljanju sta se država in občina novembra 2020 končno dogovorili, kot je želel župan Zoran Janković že leta 2018: da se železnica poglobi, »ker bi s tem razbremenili mesto tranzicijskih kompozicij vlakov in pridobili površine za pešce in arhitekturo«. A vse je pokvarila ta nesrečna pandemija koronavirusne bolezni. EU je pripravila obsežen finančni sveženj za okrevanje in odpornost za naložbene projekte, ki naj bi blažili gospodarske in socialne posledice pandemije ter z načrtovanimi ukrepi podpirali dolgoročno trajnostno rast in zeleni prehod. Sloveniji je bil namenjen sveženj v vrednosti dobrih desetih milijard evrov. Ker Slovenske železnice niso imele pripravljenega nobenega drugega projekta, so kot podporo »zelenim ciljem Slovenije« iz naftalina potegnile projekt za posodobitev železnice od Pivovarne Union do Brezovice, s tem pa povozile komaj nekaj mesecev star dogovor o poglobitvi proge.

Tedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je 9. septembra 2021 povedal: »Najprej posodobitev, nato poglobitev.« Ni pa razložil, kako bi bilo mogoče tovorne vlakovne kompozicije z ravni terena na obrobju Ljubljane speljati devet metrov globoko v kletno etažo, kjer bi potekala poglobljena tovorna proga skozi mestno središče. Generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes in takratni ljubljanski podžupan, urbanist Janez Koželj, sta se zavzemala za obvoznico tovornega prometa okoli Ljubljane. Predlagana pomoč EU, s katero bi bilo mogoče financirati ne samo študijo, temveč tudi gradnjo obvoznice, vladnih pogajalcev ni zanimala. Sprejeta so bila nepovratna sredstva, za povratna sredstva pa ni bilo večjega zanimanja, ker naj bi se bilo po mnenju takratnega ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo Zvoneta Černača bolje zadolžiti kje drugje (kjer ni strogega finančnega nadzora, op. a.).

Podžupan Koželj je povedal, da so današnje razmere povsem drugačne od povojnega stanja, ko se je leta 1947 začela graditi nikoli končana severno–zahodna železniška obvoznica, in da realizacija obvoznice – ki so jo predlagali tudi nemški strokovnjaki leta 2009 – ni več izvedljiva. Dodal je še, da bi bila predlagana alternativna poglobitev v eni ali dveh etažah skozi središče Ljubljane za ljubljansko občino boljša rešitev. Predlagani referendum, na katerem bi Ljubljančani odločali o poteku tovornega železniškega prometa ali po južno–vzhodni obvoznici ali skozi središče Ljubljane, je Koželj zavrnil. Občani po njegovem mnenju menda niso sposobni odločati o tako pomembni zadevi.

Namesto rešitve stoletnega problema, kako speljati železnico mimo mestnega središča, ki se je pojavil že v času, ko tovorna železnica še ni bila del problema, se je s posodabljanjem proge Dolgi most–Pivovarna Union leta 2022 začela tragedija naše prestolnice. Projekt PCL nam je bil predstavljen kot začasna rešitev. Županovim obljubam, da bodo novozgrajeni objekti kompleksa Emonike in PCL zgrajeni na globokih pilotih in bodo tako omogočali poglobitev železnice enkrat v megleni prihodnosti, ko/če bo poglobitev proge postala aktualna, ni mogoče verjeti. Kopanje kletnih etaž za poglobitev prog do globine 20 metrov pod terenom po dokončanju projektov PCL in Emonike je absurdna zamisel.

Madžarski investitorji so se nas usmilili in opustili vsaj gradnjo mostovne povezave nad železniškimi tiri. Tako sta sedaj v gradnji severna in južna Emonika, ki bosta omejevali bodoči razvoj železnic – bosta pa vsebovali vse, kar nam že ponujata BTC in bližnja okolica. Zemljišča ob železnici, ob Vilharjevi cesti, so bila prodana slovaškemu podjetju Corwin, ki ob Vilharjevi cesti že gradi poslovni kompleks Vilharija. Istemu podjetju so bila marca 2022 prodana tudi zemljišča ob Masarykovi cesti, kjer je parkirišče. Tako so zapravili prostor, kjer bi lahko bilo osrednje postajališče mestnega prometa. Kupnina ni znana.

Večina avtobusov prihaja v Ljubljano po Fabianijevem obroču – po Masarykovi cesti, ki se tangencialno dotika železniške postaje. Ker je s prodajo zemljišč ob Masarykovi cesti zmanjkalo prostora za avtobusno postajo ob Fabianijevem obroču, so ji namenili prostor ob Vilharjevi cesti. Avtobusno postajo so s cestno pentljo skozi podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti povezali s Fabianijevim obročem. Komunalna ureditev PCL je ocenjena na 80 milijonov evrov, projekt avtobusne postaje, ki ga je decembra 2021 pripravil biro Bevk Perović arhitekti, pa na 68 milijonov evrov.

A glej ga šmenta, izkazalo se je, da je načrtovanih peronov za avtobuse premalo. Ker avtobusne postaje, ukleščene med Emoniko in Vilharijo, ni mogoče širiti, so jo poimenovali »Severni avtobusni terminal«, manjkajočih 15 peronov pa so kot »Južni avtobusni terminal« namestili ob Masarykovo cesto. Po napovedih se bo avtobusni promet do leta 2050 povečal za 50 odstotkov. In ker ne bo mogoče širiti ne enega ne drugega terminala, bomo v prihodnosti dobili še tretji avtobusni terminal. Le kdo ve kje?!

Napovedi o intenzivnosti tovornega železniškega prometa so kapljale počasi: po zadnjih podatkih kar neverjetnih 450 vlakov na dan z do 750 metrov dolgimi kompozicijami. To pomeni, da bo vsake tri minute skozi središče Ljubljane peljala nova vlakovna kompozicija, ki bo ogrožala zdravje in življenje občanov s hrupom in tresljaji. Te bo blažila protihrupna zaščita na vsaki strani tirov železniških vpadnic. Nekoč je bila Ljubljana s srednjeveškimi obzidji razdeljena v tri mesta. Glede na razvoj dogodkov, ki smo jim priča, pa bo v bližnji prihodnosti z visokimi protihrupnimi ograjami razrezana na pet segmentov – getov –, ki se bodo razvijali vsak po svoje, med seboj pa bodo bolj ali manj povezani s podhodi in nadhodi. Posodobitev Primorske železnice in njena nadgradnja s protihrupno ograjo je končana – sedaj so zelene površine Tivolija in Rožnika od mestnega središča tudi vizualno odrezane.

Za kompozicije 750 metrov dolgih vlakov so nujni povečani radiji železniških tirov, poleg tega pa tudi sedanje število tirov na območju ni bilo zadostno za takšno obremenitev. Potrebna je bila rekonstrukcija železniškega nadvoza nad Dunajsko cesto, ki se že izvaja in bo zaradi nje nujna tudi bolj strma klančina pri izvozu na Vilharjevo cesto, »kar pa naj ne bi bil problem za avtobuse«. Ocenjena vrednost rekonstrukcije (razširitve) nadvoza je bila 40,64 milijona evrov. Še večji finančni zalogaj bo predvidena popolna rekonstrukcija z občutno razširitvijo Šmartinskega podvoza, ki jo načrtuje ljubljanska občina. Decembra 2021 je bila opuščena zamisel o izvedbi “tivolskega loka”, ki bi pomenil neposredno povezavo Primorske in Gorenjske železnice. Projektirali so ga kar šest let. Nadomestila naj bi ga zahodna obvoznica – po letu 2050. Tovorni vlaki, ki bodo prihajali iz Kopra in bodo namenjeni na Gorenjsko, bodo morali – kot sedaj – kar dvakrat skozi PCL: iz Primorske v Zalog in nazaj proti Gorenjski.

Leta 1980 obnovljeno ljubljansko postajno poslopje je staro 175 let in je drugo najstarejše postajno poslopje v prvotni funkciji na svetu; štiri leta starejše je le v Leipzigu. Zaščiteno je kot kulturni spomenik in nanj smo meščani zelo ponosni. Vendar zaradi poteka tirnic tovornega in potniškega prometa, predvsem pa zaradi načrtovane gradnje novega postajnega poslopja visoko nad tiri, v prihodnosti njegov izvorni namen ne bo ohranjen. Od oktobra 2022 je načrtovana rekonstrukcija stavbe v hotel, slišimo pa tudi, da bodo poslopje, ker ne bo imelo nobene funkcije v zvezi s postajo, kar podrli.

Masarykova in Vilharjeva cesta bosta osem metrov nad tiri povezani z jekleno mostno konstrukcijo novega postajnega poslopja, dostopnega s tekočimi stopnicami in dvigali, preko katerega bodo urejeni dostopi na perone na ravni terena (za zdaj), omogočal pa bo tudi prestope potnikov z južne in severne avtobusne postaje ter železniške postaje.

Gradnja »najlepšega potniškega centra v Evropi« bo stala kar 244 milijonov evrov – od tega bo 180 milijonov evropskih sredstev. Kljub temu je še vedno nerešen problem prestopanja iz PCL na ljubljanski potniški promet (LPP).

Avtobusne postaje ostajajo še naprej daleč od glavnega postajnega poslopja – »a bo lažje v večernih urah, ko se bo LPP-promet lahko preuredil«, nas tolažijo snovalci.

»Vse možnosti so še odprte, nič ni določenega. Niti severna niti južna obvozna proga, niti celotna niti delna poglobitev tirov,« je 6. oktobra 2022 v Dnevniku zapisal nekdanji podžupan Janez Koželj. »Država pospešeno umešča rešitve, kako speljati tire mimo centra in mimo glavnega mesta. To pomeni zahodni in južni železniški obvoz,« pa je še 2. aprila letos za Delo povedal generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes. A za to je prepozno. Odločitve glede razvoja najpomembnejšega projekta v Ljubljani za dolga desetletja – mogoče celo za stoletje – so padle. Nihče pa ni vprašal občanov in občank, kaj si mislimo o vsem tem, češ da se odloča v skladu z denarjem, ki prihaja večinoma iz skladov evropske skupnosti in ga je treba porabiti. Žal pristojne oblasti niso niti obravnavale predloga, ki sva ga pripravila s Petrom Kerševanom o južno–vzhodni obvoznici za tovorni promet, poglobitvi potniških tirov skozi PCL s povezavo severne in južne Ljubljane v enem nivoju in pripadajoči urbanistični rešitvi Ljubljane. Kar bi lahko bilo, pa ni in ne bo.

Slabo premišljena in prenagljena/impulzivna odločitev ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca in celotne takratne vlade iz leta 2020 za »posodobitev« železnice od Dolgega mostu do Pivovarne Union bo dolgoročno usodno vplivala na nadaljnje investicije v železniško infrastrukturo in urbanistični razvoj Ljubljane.

Kdo ve, koliko let že železniška in avtobusna postaja kazita podobo najlepšega mesta na svetu. In kdo ve, koliko let je veljalo, da je bila Ljubljana poleg Tirane edina evropska prestolnica brez pokritega olimpijskega bazena. A svet se spreminja, razvoj gre naprej in tudi Ljubljana čisti svoje črne packe na sicer idilični podobi. Le nekaj več kot 60 milijonov evrov in prijateljstvo srbskih samodržcev ter kapitala je zadostovalo, da je na robu Tivolija zraslo nekaj izjemno svetlečega se in prav gotovo nadvse potrebnega.

Le borih 23 milijonov evrov in prijateljstvo madžarskega samodržca ter kapitala je zadostovalo, da je madžarska multinacionalka blagohotno sprejela ogromno zemljišče na elitni lokaciji, kjer rase nekaj še večjega, še svetlejšega ter še bolj nujnega in sodobnega – potniški center Emonika.

Ne le to. Ljubljana je dobila tudi nekaj, kar je za sodobnost še nepredstavljivo – časovno kapsulo.

Čez desetletja, morda stoletja bodo zanamci stopili vanjo, pred njimi se bodo vrtele slike vse od leta 1849, ko je bila postaja zgrajena. Podoba se bo do leta 2025 spreminjala tako malenkostno, da bodo komaj zaznali spremembo. Potem se bo kapsula zatresla, hokuspokus, bum tresk in pred očmi opazovalca časa se bo pojavilo nekaj, kar bo v primerjavi s tistim, kar je gledal pred tem, spominjalo na čudež. Pred očmi mu bodo zrasli hoteli, trgovinsko središče, poslovni prostori, svetleči se napisi največjih svetovnih multinacionalk … Navdušen bo nad doživetjem in ne bo mu žal niti evra, dinarja, forinta ali katerekoli valute, ki bo takrat še v obtoku, da si bo lahko ogledal ta neznanski preskok v razvoju človeških idej, tehnologije in estetike. Ampak nekatere stvari mu ne bodo šle v račun.

Ljubljana niti takrat ne bo velemesto, saj Ljubljana nikoli ne bo velemesto, zato se mu bo zdelo nenavadno, da pred seboj vidi kar dva terminala avtobusne postaje. Enega na južni in drugega na severni strani, vmes pa železniške tire in vse tiste svetleče se stavbe, ki bi prav lahko stale tudi v čislanem Dubaju. Le zakaj niso tistih nekaj deset parkirnih mest za avtobuse združili v en prostor, se bo naivno vprašal obiskovalec. V časovni kapsuli odgovora ne bo dobil in tudi ne bo se prav dolgo zadržal ob vprašanju, saj se bo hitro premikal naprej po časovni premici in že občudoval nove razvojne dosežke. Zato bomo z opombo, ki vse logično pojasni, vskočili mi.

Če bi parkirna mesta za avtobuse združili v enem prostoru, bi bilo to sila negospodarno, saj bi potem zmanjkalo prostora za celovito, sodobno in nujno potrebno poslovno središče. To bi lahko usodno vplivalo na prodajo poslovnih prostorov, kar bi utegnilo uničiti načrte o dobičku slovaškega ali madžarskega ali kateregakoli že podjetja, ki je za neznano ceno odkupilo nekaj malega zemljišča poleg železniških tirov. Tako je povsem jasno in razumljivo, da je bilo avtobusno postajo treba razdeliti na dva dela. Resda bodo morali potnice in potniki zaradi tega malo več pešačiti, potrebovali bodo tudi nekaj več časa in iznajdljivosti za prestop na mestni potniški promet, čez nekaj let pa bo treba nekje (nihče ne ve, kje) zgraditi še tretji terminal, saj se bo avtobusni promet povečeval. Ampak kaj je vse to v primerjavi z večmilijonsko, morda celo stomilijonsko izgubo, ki bi jo pretrpel investitor v poslovni center, če bi Emoniko zgradili po meri potnic in potnikov? Tako bo obiskovalec časovne kapsule, če bo kaj pozornosti posvetil naši opombi, tej logični razlagi, le razumevajoče prikimal in pomirjen korakal naprej v prihodnost.

Še bolj bo pomirjen, ko bo izvedel, da bo v zameno za 244 milijonov evrov, ki jih bo madžarski investitor za projekt celotne Emonike večinoma dobil iz evropskih sredstev (le zakaj bi brez potrebe trošil svoj denar), poskrbljeno tudi za to, da bodo celo spomeniki postali moderni, saj bodo stare zamenjali novi. Poslopje, ki je bilo vse do leta 2025 v funkciji železniške postaje in ima status kulturnega spomenika, bodo obnovili, da bo postalo hotel. Tako bo tista stara podrtija brez dodane ekonomske vrednosti postala precej bolj sodobna in privlačna stavba za obiskovalce z vseh vetrov, kot naročena za selfije in objave na TikToku. Zraven moramo v kontekst kulturne dediščine dodati še nakupovalno središče, ki jih v Ljubljani resnično primanjkuje, saj razen BTC-ja, Rudnika, Aleje in še nekaj manjših nakupovalnih površin skorajda ni mogoče najti mesta, kjer bi človek lahko zapravil denar za dobrine, ki jih potrebuje, in za tiste, ki jih ne … Če vse to seštejemo, dobimo precej večji, precej sodobnejši in privlačnejši spomenik. To ne bo le kos betona, ki ga bodo hodili gledat neki piflarji, ampak prostor na 90.000 kvadratnih metrih s svojo funkcijo: potovanja, kupovanja in poslovanja. To pa je nekaj, čemur bodo čez leta, desetletja in stoletja, ko bodo ljudje vstopali v časovno kapsulo v Emoniki, rekli kulturna dediščina.

Ko bo obiskovalec končal pot po časovni kapsuli, se bo (še posebej, če bo Ljubljančan) lahko le zahvalil vizionarstvu in dobrohotnosti madžarskega investitorja in lokalnih oblasti, ki bodo z roko v roki poskrbeli za tisto, za kar živijo veliki voditelji vse od Beograda do Budimpešte in Ljubljane – za razvoj, razvoj in razvoj!

Novinar Televizije Slovenija Klemen Košak je razkril enormne zneske, ki so jih zaposleni na Mestni občini Ljubljana zapravili za reprezentanco: v zadnjih petih letih skupno kar 2,6 milijona evrov, samo lani pa 700 tisoč evrov. S tem MOL večkratno presega porabo drugih slovenskih mestnih občin za ta namen, saj jih je vseh 11 skupaj v lanskem letu porabilo skoraj pol manj: 450 tisoč evrov. Zaposleni na ljubljanski občini so kar za osemkrat presegli tudi lanske stroške za reprezentanco Državnega zbora Republike Slovenije.

Več v prispevku Televizije Slovenija na tej povezavi.

Na obče čudenje glinenih golobov »mednarodne javnosti« se je planiška Slovenija 30 let po osamosvojitvi kratko malo preimenovala v Švico in s pridobljeno močjo odpravila prav vse vlake. V njej zdaj končno živi samo en razred, to je razred lastnikov (podjetij, BMW-jev in tesel ter elitnih ali luksuznih stanovanj). Ti sicer delajo v panogi nabijanja cen reklam, kulinaričnih »doživetij« in svetovalnih storitev, v prostem času pa odpirajo in zapirajo fiktivna podjetja in oddajajo jugoslovanska stanovanja kot luksuzna, sami pa glempajo. (Jugoslavijo smo tokrat omenili, a je ne bomo nikoli več, saj je v novi davčnooazni, svobodogovorni in podjetni Švici to prepovedana beseda.) V tej planiški Švici pa vsak mesec samo za en dan oživi povsem drugačen razred – smrtniki. Razred smrtnikov se ločuje na reveže in povprečneže. Na velik šok turistov, ki so se že dodobra navadili, da so edini, ki fotografirajo križišče in stavbo pošte, se na ulice prestolnice, Lovejane, vsakega 15. v mesecu množično izstreli smrtniška raja in zblojeno tava po pločnikih v zapopadenem stanju blažene anksioznosti – verjetno od vseh kav, ki si jih ravno na tisti dan lahko privošči. Razen tega prav posebnega dne so si smrtnikovi dnevi na las podobni: skadi čik in spije kavo, se namuzne in odpravi skozi vrata nekam v neznano. Nihče jih ne vidi in ne sliši; govori se celo, da se skrivajo v predorih pod mestom.

A medtem ko so reveži skriti v predorih, povprečnežem prav nič ne manjka: vsak dan je priložnost in oni jo zgrabijo. Največji blagoslov je vožnja z LPP-jem, ki pride približno vsakih 20, 40 ali 58 minut. Čakajoč z ukleščenimi ishiatičnimi živci in vratovi, omrtvičenimi od buljenja v digitalni zaslon, ki dolžnost informiranja neredko zamenja s črnim ekranom misterioznosti, se LPP-ju ob prihodu na postajo obvezno najprej poklonijo, na kolenih, ter ponižno prosijo, da jih sprejme. Včasih to ni mogoče, kajti na avtobusu so reveži in potem ni prostora. Včasih pa se LPP-ju ne ljubi ustaviti ali odpreti vrat, še posebej, kadar smrtnik zgreši odrejeno postajališče in si drzne upati na vstop celih 20 centimetrov naprej od Europlakatovega svetišča. Ko jim vendarle uspe, ko pa res rata, je ta avtobus pravi leteči skiro: z njim reveži in povprečneži dirkajo po asfaltu, sekajo smog, letijo višje od vseh rumenih stolpnic, od mafijskih milijonov, ki se jim tu reče »gradbeni žerjavi«. Povprečneži si na avtobusu mislijo, da jih vsi gledajo, celo lastniki vila blokov. Škoda, da jih plavalci iz novega, grdega sivega bazena lahko gledajo, sami pa iz letečega LPP-ja vidijo le črno mrežico kričeče reklame na oknu. Ko smrtnik neha upati, da bo skozi črne luknjice videl, kje je, se mu šele zares odpre svet domišljije. Kot zvezdniški športnik se lirično zahvaljuje za prevoz, za prelet čez nagnetene podhode in šampionsko maha z medaljo. Ta se sveti kot zlati groš, ponosnega in duhovno okrepljenega smrtnika pa glava za čuda kar odpelje v nekdanje čase izobilja – ko je imel fićkota. V fićkotu je prav tako letel, peljal je nekdanje sosede in prijatelje smrtnike, ki so zdaj že vsi hladni in pokojni. V sanjah se mu veselo smejijo, on pa se jim, utrujen in zaspan na avtobusnem sedežu, smeje nazaj, medtem ko se LPP prebija skozi lovejansko meglo.

Žive smrtnike, ki delajo v fabriki, vrtcih, čistilnicah in hiralnicah, tako najdemo le še v konzervah LPP ali pod zemljo.

Nihče jih, skratka, ne vidi, zato so ulice glavnega mesta končno lepe in čiste. Lovejana je pač »pocket-size« in ne more biti kar tako za vsakogar. Pod zemljo naj ostanejo kelnarji s tistega Titovega juga, filipinske sestre, ki jih je pripeljal Lukec, Indijci iz skladišča, Šrilančani s komunale pa še kakšen Iračan ali Maročan – to je tako ali tako isto. In tako ali tako vsi spijo v isti otroški sobi, na pogradih – kako kjut. Smrtniki iz konzerve v svet poleg vsakega 15. v mesecu stopijo le še takrat, ko prestopijo z avtobusa na avtobus. A le na Bavarskem dvoru, ker so tako določili Veliki urbanisti. Bavarski dvor je za smrtnike dolgočasna nujnost, nikakršno »urbano« vozlišče ni. Srhljivo stisnjen med megalomanske stolpnice, kjer mimoidoči delujejo še najbolj podobni algoritmično generiranim NPC-jem, je ta dvor pravzaprav porta v mavzolej lovejanskih ulic. Te pa so stisnjene ravno prav, da zastrejo pogled, zakrijejo razgled, odpravijo prostranstvo. Po njih vsi hodijo in gledajo naravnost predse, kot konji s plašnicami. Na Bavarskem dvoru ne operira navadna policija, ampak 16-letniki v »bomberkah in bulerjih«. Njihov vprašalnik zajema poizvedbo, kaj smrtniki tam sploh počnejo (ali posiljujejo ženske) in kdaj gredo nazaj pod zemljo (od koder so prišli). Zato je smrtnikom včasih težje čakati 26 in 47 minut na divji LPP. Notranjost LPP-ja je prelep lunapark. Svetijo in bleščijo se nohti študentk, odsevajo goli gležnji študentov, sije horoskop na zaslonu, lesketajo se neonske reklame in cirkončki na telefonih. Gre za dialektiko (pod)zemeljskega raja: zgoraj v smogu se šopirijo zlate stolpnice, spodaj pa se v pozelenele obraze smrtnikov svetijo zasloni. Kakorkoli. Danes je ta dan! Pri postaji Žale smrtnik kar izstopi v svet in pomaha pokojnim tovarišem. »Grem js na ta naš burek,« jim še navrže in ta misel ga požgečka. Za vogalom bo zavohal praženo čebulico, poperček … pa še z vilicami in nožkom …

Iz sanjarjenja o fino popopranem govejem mesu in mastni skorji se zdrzne ob vlažnem, zadimljenem, pudrastem glasu radijskega spikerja: »Poročilo o najbolj krvavem boju doslej – boju za burek: tovariški duh je ujet v prometu. Predvideva se, da se je zataknil nekje okrog zelenice nasproti savske pumpe. Oblasti so se odločile, da je rešitev turbo krožišče namesto tamkajšnjega bureka. Zelenico so zavzele horde neprilagojenih smrtnikov in drugih teroristov, ki bodo burek branile pred bagri.« Naš smrtnik se ob teh besedah zruši. Zravna se s tlemi in obleži s široko odprtimi očmi. Medtem ko smrtnik mrtvuje nižje od smoga, tudi radio zamre. Sliši se le še zvok mimo letečih BMW-jev in tesel s po le enim potnikom. Nihče ne vidi smrtnika, kako leži ob cesti, ker se jim pač mudi v službo. Mimo pripelje tudi LPP, ampak tudi tale ima črne mrežice.

Zgodba, ki se konča s smrtjo smrtnika in tudi radia, oriše povsem spregledan dejavnik prostora, znan kot čut/občutek – ali smisel – za prostor/mesto. Ponazori, da Ljubljana tega občutka nima, zato pa je tudi videti kot pomanjšana različica katerega koli drugega srednjeevropskega mesta.

Poleg razrednega čiščenja, sterilizacije mesta in amputacije prostorov sta glavni težavi hiperprodukcija dolgčasa in smrt duha.

Drugače od zahodnoevropskih generičnih igrišč so recimo zapuščena baraka, skriti kotiček ali zaraščen vrt prostori domišljije, nujni za kritično mišljenje, radovednost, človečnost. Luknje in izbokline na cesti ter neasfaltirane površine so do stopala prijaznejše kot raven beton. Les je očesu domačnejši kot pločevina. In lokalci najbolje vedo, kaj njihov okoliš potrebuje. Politika se tega zaveda, zato spreminja demografijo: eno sorto lokalcev pošilja pod zemljo, drugo pa nad smog – v zlate stolpnice in vila bloke.

Pri produkciji prostora in njegove vsebine je poleg smisla ključen občutek za prostor v odnosu do življenja, ki ga obdaja. Za pregnani razred smrtnikov burek, pumpa, kiosk in pošta niso le storitveni obrati, ki se lahko preprosto prestavijo kam drugam ali kar opustijo. A za vladajoči razred lastnikov in nanje ekonomsko vezanih členov so to zgolj nevidne in irelevantne storitve, tako kot so nevidni tudi smrtniki v avtobusih; če pa so nevidni, jih ne bo nihče pogrešal. Gre za »izkustvene in izrazne načine, kako kraje poznamo, si jih predstavljamo, hrepenimo po njih, jih čuvamo, se jih spominjamo, živimo in se zanje borimo«. Ni tako težko: vse, kar potrebujemo, je že tu, samo pustiti mu je treba živeti.

Lp, smrtniki

Mestna občina Ljubljana (MOL) je skrbnica številnih nepremičnin, tudi tistih, v katerih delujejo šole, vrtci, kulturne, športne, zdravstvene in druge javne ustanove; v njeni domeni je upravljanje, urejanje in vzdrževanje lokalne javne infrastrukture, kot so ceste, trgi, kolesarske steze in pločniki, parkirišča, parki, otroška igrišča, kopališča, pokopališča; pa tudi vzdrževanje in skrb za ljubljanske mestne gozdove. Nepremičnega premoženja in z njim povezanih obveznosti ima torej ogromno, vzdrževanje in prenova pa potekata pod geslom “Prenavljamo. Za vas.”

To geslo je v očeh MOL piarovsko izvrstno. Neposredno naj bi nagovarjalo prebivalce Ljubljane ter druge uporabnike mesta in jim dajalo občutek, da je prav vsa energija, vložena v projekte prenove, namenjena le njim: izboljšanju njihovega bivalnega okolja in izboljšanju kakovosti življenja v že tako “najlepši prestolnici”. Osnovna premisa gesla je, da vse izhaja iz čudovito skrbnega odnosa do javnega dobra in dobra vsakokratnega prebivalca.

Žal je resničnost povsem drugačna.

Primer prenove Trga mladinskih delovnih brigad (Trg MDB)

Prostor nenavadne, skoraj trikotne oblike na stičišču Tržaške ceste, Aškerčeve in Rimske ulice ter Prešernove ceste in Groharjeve ulice so leta 1956 poimenovali Trg mladinskih delovnih brigad in tako simbolično počastili spomin na organizirane delovne skupine mladih prostovoljcev, ki so zlasti v povojnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji opravljale dela javnega pomena.

Na severnem delu območja, prepredenega s prometnimi cestami in precej zasedenega s parkiranimi avtomobili, je bil umeščen manjši park z zelenico in brezovim gajem, ob katerem sta stala tramvajska vagona z gostinsko ponudbo. V prostoru so bila precej zaznavna visoka drevesa ob križišču Rimske ulice in Prešernove ceste, ki so v vročih poletnih dneh s prijetno senco ščitila letni vrt nekdanje gostilne Lovec.

V zadnjih letih MOL na tem območju nadaljuje intenzivno in invazivno prenovo prometne infrastrukture. Celoviti prenovi Tržaške ceste je leta 2021 sledila še korenita prenova Trga MDB z uradnim namenom “zvišati kakovost javnega prostora in Trgu mladinskih delovnih brigad povrniti vlogo trga, območje pa narediti privlačnejše tudi za ponudnike poslovno-trgovskih storitev”. Projekt urbanistično-arhitekturne ureditve je bil, kljub investiciji, ki presega zakonsko določeno vrednost, naročen brez javnega natečaja, njegova predstavitev in javna obravnava pa nejasni in zavajajoči.

Na severnem delu trga tako avtomobilov ni več, tramvajska vagona sta izginila, odstranjenih je bilo tudi nekaj zdravih in košatih dreves. Urejena je bila enotna ploščad za mešani promet pešcev in kolesarjev, v osi Tržaške ceste stoji nov spomenik braniteljem mesta Ljubljane leta 1991. Na novi ploščadi je tudi prostor za parkiranje lastniških koles in postajališče za Bicikelj, ne manjka niti pitnik – unikatno oblikovana skulptura. Obseg zelenih površin je radikalno zmanjšan – zelenice, ohranjen brezov gaj in nekaj na novo zasajenih drevesc so ujeti v pravilne okrogle izreze v novem tlakovanju. Močno zaznaven in prepoznaven element nove urbane opreme so dolge klopi in okrogli nizki elementi iz svetlega teraca, ki “usmerjajo” oziroma – bolje rečeno – ovirajo poti pešcev in kolesarjev, hkrati pa preprečujejo dostop avtomobilom. Celota po svoje deluje sterilno, hkrati pa je prenasičena z elementi urbane opreme. Da bi prostor lahko postal prijeten za preživljanje prostega časa, ni zelo verjetno, saj je povezava trga proti izredno prometni cesti premočna in preveč odprta.

Trg MDB ima novo, svetlejšo fizično podobo, urejeno in očiščeno neželenih avtomobilov, vendar s tem tudi preprečen dostop z avtomobili stanovalcem in ponudnikom poslovno-trgovskih storitev do stavb na zahodni strani ploščadi. Mogoče je estetsko nadgrajena ploščad res privlačnejša, a gotovo manj praktična za ponudnike poslovno-trgovskih storitev, nikakor pa ne pripomore k boljši kakovosti življenja okoliških stanovalcev, še manj k varnejšemu in prijetnejšemu doživljanju prostora za vse, tudi za naključne obiskovalce.

Trg MDB leži ob enem najprometnejših križišč v mestnem središču in se po podatkih ARSO uvršča med točke v mestu, najbolj onesnažene s prašnimi delci. Da bi se okoljski kazalniki izboljšali, so si najbližji sosedje ob napovedani prenovi želeli predvsem obširnejše ozelenitve tega območja in zasaditve gostih zelenih ovir med glavno prometnico in trgom. Opravljena prenova tako nikakor ne izpolnjuje pričakovanj, hkrati pa tudi ne sledi najnovejšim trendom trajnostnega razvoja, ki jih določa boj proti podnebnim spremembam: na območju je precej manj travnatih in veliko več tlakovanih površin kot pred prenovo, popolnoma po nepotrebnem so podrli več zdravih, odraslih dreves, tudi vse kostanje, ki so rasli pred nekdanjo gostilno Lovec. Nekatera odstranjena drevesa so bila sicer nadomeščena z mladimi drevesci, a ta še dolga leta ne bodo mogla tako blagodejno učinkovati na mikroklimo tega območja, kot bi ohranjeno vitalno odraslo drevje – vprašanje pa je, ali se ne bodo prej posušila, tako kot številna mlada drevesa, ki jih je na enak način v beton in pesek posadila MOL. Velike tlakovane površine, četudi svetle, položaj le še dodatno poslabšujejo.

Stanovalci hiš na zahodni strani trga, ki večinoma živijo v najemniških stanovanjih, so bili po prenovi območja postavljeni pred neprijetno dejstvo, da čez novo ploščadi z avtomobili nimajo več dostopa do hiš, niti v posebnih primerih ali primerih nujne intervencije (dostava, rekonstrukcija, reševalno vozilo, gasilci id.). Najprej je bilo sicer načrtovano, da bo na prenovljenem trgu promet urejen po načelu skupne rabe prostora (shared space), vendar je še v času gradnje “zaradi neprimernega ravnanja nekaterih voznikov motornih vozil, ki so z nevestno vožnjo in parkiranjem uničili nove površine”, prišlo do enostranske in z oškodovanimi prebivalci neusklajene spremembe. Trg je postal le pešcem in kolesarjem namenjeno območje, kjer pa poti pešcev in kolesarjev niso jasno razmejene. Ker je območje kolesarsko zelo obremenjeno, je taka ureditev manj primerna, saj se zaradi nje oboji, pešci in kolesarji, pogosto znajdejo v nevarnih, stresnih in konfliktnih situacijah.

Dostop do objektov na zahodni strani trga ob novi ploščadi je mogoč le z zadnje, to je dvoriščne strani, čez funkcionalna zemljišča in dvorišča v notranjosti območja stanovanjskih blokov Vrtača, zamejenega z zapornico. Lastniki problematiziranih objektov, ki v njih praviloma ne živijo, so mestu – za ceno asfaltiranja notranjih dvorišč na račun investicije za prenovo trga – tako rešitev potrdili. Etažni lastniki funkcionalnih zemljišč, po katerih služnostna pot poteka, pa dodatni obremenitvi z avtomobili za dovoz do stavb, za katere služnost ni dogovorjena, nasprotujejo. Argumenti za nasprotovanje temeljijo na povečanju prometa skozi sosesko, s čimer je zmanjšana varnost na dovozu brez urejenega pločnika, preozkem za dvosmerni promet, povečane so obremenitve okolja z izpuhi in hrupom, vse to pa občutno poslabšuje bivalne razmere v soseski.

Oškodovani stanovalci so oktobra 2021 na MOL naslovili nasprotovanje in zahtevo, naj se dostop z motornimi vozili do objektov ob novi ploščadi ponovno zagotovi. Z mestne občine so prejeli odgovor, da prenovitvena dela še niso končana in da je sedanje stanje “le začasna ureditev”. Na pobudo stanovalcev je bil na lokaciji sklican tudi sestanek z ljubljanskim županom, ki se je razvil v neprijeten dogodek, na katerem so bili stanovalcem arogantno predstavljeni “močni” argumenti, bolje rečeno argumenti moči, zakaj bo začasna ureditev (p)ostala stalna: “Zato, ker sem se jaz tako odločil.”

Zaradi glasno in odločno izraženega nezadovoljstva z novo ureditvijo so bili kritiki deležni celo obiska inšpekcije MOL: zahtevala je odstranitev zapornic, ki naj bi bile postavljene nepravilno. Zapornice so ostale, saj je bilo v nadaljnjih postopkih dokazano, da nepravilnosti ni – postavljene so bile skladno s pridobljenim soglasjem pristojnih služb že leta 1998.

Čeprav bi bila ureditev omejenega in nadzorovanega dostopa z motornimi vozili do objektov preprosto rešljiva z vgradnjo enega samega potopnega stebrička, ki bi zamenjal en betonski omejitveni element, je po več kot letu položaj še vedno nespremenjen.

V realizaciji projekta, ki ne prispeva k okoljskim izboljšavam in ne upošteva socioloških elementov, to je potreb in želja okoliških stanovalcev – ki so v resnici izredno skromne in bi jim bilo preprosto ustreči – poleg tega pa je njegova ekonomska upravičenost vprašljiva, se kaže dejanski odnos načrtovalcev in mestne oblasti do meščanov in mestnega proračuna.

Primer prenove Plečnikovega podhoda

Vzporedno s prenovitvenimi deli na Trgu MDB je potekala tudi preobrazba Plečnikovega podhoda (povezave parka Zvezda s Plečnikovim trgom pred Maximarketom), le 14 let po zadnji – celoviti – prenovi. Kaj je bil razlog za to popolnoma nepotrebno, več kot milijon evrov vredno investicijo, lahko samo špekuliramo, kajti na spletni strani MOL najdemo zgolj skopo obvestilo: “S prenovo smo popestrili in oživili prostor podhoda in ga naredili privlačnejšega, predvsem pa varnejšega za uporabnike. Obnovili smo talne, stropne in stenske površine, uredili lokale ter javne sanitarije.” Konkretnih razlogov, ki bi klicali po takojšnji intervenciji, kot so zamakanje, nevarni tlaki, poškodbe, ni bilo. Prenova, ki je bila namenjena izključno “face-liftingu”, je bila, kot kaže, pravzaprav izkoriščena za umestitev novih lokalov ob stranice podhoda. Prvotna ureditev je bila preprosta, funkcionalna in trpežna, posebna zaradi zanimivih kovinskih oblog sten, namenjena pa je bila izključno povezavi med trgoma za pešce in kolesarje. Zamenjala jo je modna podoba z velikimi steklenimi vitrinami iz krivljenega stekla, za katerimi samevajo prazni lokali, saj zanje ni nobenega zanimanja; pešci in kolesarji pa so prisiljeni vijugati po preostalem, močno zoženem vmesnem prostoru.

Gre za šolski primer privatizacije urbanega prostora in podrejanja tržni logiki, ki pa se v tem primeru glede na samevanje novih prostorov ne more upravičiti niti s pričakovanim dobičkom, kar pomeni, da gre za še en propadel posel, zaradi katerega je javni prostor okrnjen.

Primer Slovenske ceste

Posledice fenomena privatizacije urbanega prostora so dobro opazne na osrednji ljubljanski ulici – Slovenski cesti, kjer se je občina lotila zahtevne naloge preobrazbe glavne mestne prometnice (po kateri je bila vožnja s kolesom prepovedana) v javni prostor, namenjen pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega potniškega prometa. Že leta 2013 je bila na osrednjem delu Slovenske ceste uvedena sprememba prometnega režima, s katero je bila odpravljena tranzitna pot za osebni motorni promet, omogočila pa je vožnjo kolesarjem. Sledila je celovita prenova: na osrednjem delu površine je urejeno ožje cestišče s svetlim betonskim tlakom, namenjeno avtobusom in dostavi, široke površine na obeh straneh cestišča, v sklopu katerih je bil zasajen tudi nov drevored malih jesenov, pa so namenjene uporabi pešcev in kolesarjev.

A navidezno razkošne površine, namenjene pešcem in kolesarjem, so se hitro začele krčiti. Že izvorno so bile na teh površinah urejene sive in sterilne avtobusne postaje z dolgimi linijami nadstrešnic, načrtovana pa je bila tudi umestitev številnih elementov urbane opreme, kot so klopi, stojala za kolesa, koši za smeti. Kasneje so se pojavili prostostoječi tristrani panoji in osvetljene vitrine za reklamno oglaševanje, katerih število se neprestano povečuje, čeprav ovirajo pešce in kolesarje, zmanjšujejo preglednost nad prostorom, odvračajo pozornost mimoidočih in preprečujejo oziroma uničujejo razgled na tako imenovano najlepše mesto na svetu. Najspornejša pa je ureditev zunanjih “teras” gostinskih lokalov, umeščenih ob Slovenski cesti, ki vsako sezono zasedajo več kvadratnih metrov javnega prostora. Gre za tiho polaščanje in prikrito privatizacijo mestnega prostora, ki je vedno bolj izpostavljen tržni logiki. Prebivalci smo vse manj “lastniki” oziroma “upravniki” svojega mesta, to razlastninjenje pa poteka pod krinko napredka in izboljšav.

Žal tudi na severnem in osrednjem delu Slovenske ceste, enako kot na Trgu MDB, površine, namenjene vožnji s kolesom, niso jasno opredeljene, tako da morajo kolesarji najti najugodnejšo pot glede na trenutne razmere: če na cesti ni avtobusov, je seveda izbira cestišče (kolesarjenje z avtobusom tik za hrbtom ni prijetno, obvoz na postaji stoječega avtobusa po sredini cestišča pa je, če v nasprotni smeri pripelje drug avtobus, skoraj smrtno nevarno početje, saj med voziloma ni dovolj prostora za varno vožnjo), sicer pa so prisiljeni v iskanje poti med vsemi v prostor umeščenimi “ovirami” in pešci. Kolesarji so sicer dobili dovoljenje za vožnjo skozi mestno središče, a kako se bodo skozenj prebili, se morajo odločiti sami. Načeloma je zanje priporočena uporaba peščevih površin, hitrost vožnje pa mora biti prilagojena hitrosti hoje. Dejansko večina kolesarjev, ki uporabljajo peščeve površine, kljub priporočilom ne prilagaja hitrosti vožnje hitrosti pešcev, hkrati pa veliko pešcev popolnoma prezre to, da so površine namenjene skupni rabi, in na kolesarje niso pozorni. Plod trenutne prometne ureditve in prometne (ne)kulture udeležencev so nevarne situacije za pešce, mimo katerih nevarno hitro in nevarno blizu švigajo živčni ljudje na kolesih, in za kolesarje, ki jim nepozorni pešci brez nakazane namere, da bodo spremenili smer hoje, nepričakovano zaprejo pot. To pravzaprav za kolesarje ni velika pridobitev.

Primer prenove Tavčarjeve ulice in Miklošičevega parka

V istem obdobju kot Trg MDB je bila prenovljena tudi Tavčarjeva ulica skupaj z Miklošičevim parkom. Javne površine so dobile nove tlake, javno razsvetljavo, nekaj elementov nove urbane opreme, poskrbljeno je bilo za ureditev zelenih parkovnih površin, izvedene so bile izboljšave za pešce in javni potniški promet. A bistvena bi bila ureditev dvosmernega prometa za kolesarje v sicer enosmerni ulici. Posebej označena kolesarska steza je urejena v smeri vožnje motornega prometa, kolesarska steza, ki bi bila namenjena vožnji v nasprotni smeri, pa ni bila izvedena, da so ob cesti lahko uredili pas parkirišč in da sta za motorni promet ostala dva ločena vozna pasova, eden za zavijanje na desno in drugi na levo.

Zamujena je bila torej lepa priložnost za izvedbo prenove ulice in uvedbo nove prometne ureditve, ki bi bila skladna s smernicami Prometne politike MOL in Celostne prometne strategije, katerih ključni cilj je omejevanje osebnega motornega prometa in spodbujanje ljudi, da uporabljajo bolj trajnostne načine transporta – pešačenje, kolesarjenje in javni prevoz.

MOL prenavlja. Brez nas.

MOL prenavlja. Domnevno za nas, meščanke in meščane, a pravzaprav brez nas. Brez pravočasnega dialoga z javnostjo, brez upoštevanja potreb in želja meščanov in najpogosteje s popolnim neupoštevanjem oziroma zavračanjem dobronamernih opozoril glede pomanjkljivosti predvidenih ali izvedenih rešitev.

MOL prenavlja. Za nas. A brez nas. Kot da MOL bolje od nas ve, kaj potrebujemo in kaj je za nas koristno. Naše pripombe in kritike niso samo nezaželene, pogosto so prezrte in še večkrat cinično zavrnjene, so tudi namerno utišane. V zameno pa v MOL pričakujejo, da bomo prebivalci in prebivalke Ljubljane samo tiho hvaležni in veseli, ker naj bi oblastniki tako dobro skrbeli za nas in za naše skupno dobro. Če ljubljanske mestne oblasti ne morejo razumeti, da je njihova poglavitna vloga braniti splošni interes in skrbeti za kakovostno urejanje prostora ZA VSE, ki v mestu živijo, potem moramo kaj ukreniti. Če MOL deluje invazivno, moramo prebivalci ukrepati radikalno.

Začnimo s prispodobo: novodobni »ljubljanski zmaj« grozi, da bo mestnemu organizmu iz njegovega najožjega, najvitalnejšega dela starega mestnega jedra, iz njegove znamenite tržnice, »iztrgal srce« in mu s tem ukradel tudi »dušo«, njegov »elan vital«, ki se skriva v večplastnem, pisanem in živahnem fenomenu te posebne, javne, odprte tržnice.

Nadaljujmo strokovno: pri t. i. prenovi tržnice, katere ključni del v njeni sredici, na območju nekdanjega samostana, predvideva ogromno podzemno garažo, gre za velik anahronizem, za poskus promocije že davno preživelega koncepta, ki se v času svetovnih metakriz, nujnosti vzdržnega razvoja, zelenega prehoda, odzivov na podnebne spremembe, trajnostne mobilnosti, participacije – v odprti, sodobni, demokratični družbi nikakor ne bi smel zgoditi! Garaža v ta prostor ne sodi po nobenem od strokovnih ali življenjskih meril kakovostne presoje: po prometnem, urbanističnem, arhitekturnem, dediščinskem, arheološkem, geološkem, hidrološkem, gradbeno-tehničnem, socialnem, pietetnem, simbolnem, duhovnem, agrikulturnem id.

Oglejmo si pobliže ta napovedani poseg, ki bi bil za izjemne okoliške stavbe in ljudi med njimi katastrofalen in ireverzibilen!

Urbicid je izraz, ki opisuje namerno uničevanje ali »ubijanje mesta«, z neposrednimi ali posrednimi sredstvi. Izraz so sprva uporabljali urbanisti in arhitekti za opis praks prestrukturiranja mest v Združenih državah Amerike v 20. stoletju. Za uničevanje materialnega in duhovnega bogastva ter življenja v mestu se sicer uporabljajo različna sredstva (bombardiranje, neustrezni urbani posegi, prenaseljenost ob preveliki gostoti, onesnaževanje z nečistimi tehnologijami in druga).

Kratka zgodovina povsem preživelega projekta

Leta 2009 je bila izdana posebna številka mednarodne revije za teorijo arhitekture Arhitektov bilten z naslovom Gradbišče Ljubljana. V njej se nas je kar nekaj avtorjev ukvarjalo z grožnjo načrtovane garaže pod osrednjo ljubljansko tržnico, pa tudi z drugimi bolj ali manj spornimi gradbeno-arhitekturnimi temami v prestolnici.

Sam sem svoj prispevek naslovil Ljubljana; Potemkinova vas? Turbo urbanizem in arhitektura na primeru Ljubljane in njene tržnice in v njem na celovit način prikazal razloge, zakaj je gradnja garaže pod tržnico v vseh pogledih nelegitimna: strokovno, družbeno, ekološko in etično.

Zgodba se je začela že nekaj let prej, leta 2006, takoj po volitvah, ko je župan s svojo ekipo napovedal projekt garaže pod tržnico. Takrat je bila ustanovljena civilna iniciativa »Tržnice ne damo«, ki smo se ji pridružili generacijsko, strokovno in človeško zelo različni zaskrbljeni prebivalci mesta.

Že takrat pa je bilo kritičnemu strokovnemu pogledu kristalno jasno, da gre za zastaran projekt iz nekih povsem drugih časov, ko je bila modernizacija Evrope po vojni imperativ in je odmev generičnega modernizma s svojim mobilizacijskim potencialom, ki je ignoriral stara mesta, dediščino in tradicijo, na naši celini s svojimi posegi naredil več škode kot med vojno Luftwaffe, kot se je z obžalovanjem, a duhovito izrazil nobelovec Josif Brodski.

Po opravljeni temeljiti kritiki moderne, smo soočeni s povsem drugačnimi preizkušnjami. Goli »progresizem«, ki je zagovarjal prostorski napredek za vsako ceno, je že vsaj od sedemdesetih let (»meje rasti«), jasneje od devetdesetih (Agenda 21 in načela trajnostnega razvoja) in še posebej danes popoln anahronizem. Preživel je predvsem v manj demokratičnih okoljih, kjer neodvisna strokovnost in transparentna participacija javnosti nista spoštovani. Takšna družbena okolja (ljubljanska demokratura je značilen primer) niso ozavestila spremenjene paradigme, ki izhaja iz skupne zavesti, da živimo v časih resnih metakriz (ekološke, energetske, etične, socialne, vojne, migrantske …), ki jih je treba reševati s povsem drugimi, vzdržnimi, sonaravnimi, kulturnimi, regenerativnimi, odprtimi pristopi. Tako usklajeni in senzibilizirani odnosi na strokovnih poljih in znotraj participativne demokracije vodijo v varovanje in razvoj javnega dobra (in javnih prostorov), ne pa v špekulativne, tendenciozne zagovore partikularnih interesov.

Izvotljeni smisel in namerna slepota: hiter pregled projekta po temah

Stroka ne nasprotuje resnični prenovi tržnice, ki bi vključevala (pre)ureditev programov, talnih površin (npr. z označenimi tlorisi samostana in drugih stavb), urbane opreme ter podzemnega muzeja na območju srednjeveških vzhodnih vrat in barbakana (npr. po predlogu arhitektov Kovača in Kerševana), a garaža v to kategorijo seveda ne spada. Programsko prenovo (ki jo na MOL absurdno navajajo kot enega izmed glavnih razlogov za garažo) bi lahko že davno začeli, saj imajo upravljanje tržnice v svojih rokah. Tudi ostali smiselni vidiki prenove bi že lahko potekali, a mestna oblast trmasto in slepo, kljub prevladujočim odklonilnim stališčem vpletenih strok in javnosti, vztraja pri tem skrajno agresivnem projektu, ki je sporen prav z vseh zornih kotov.

V urbanistično-prometnem smislu je povsem jasno, da garaža v srednjeveško mestno jedro ne sodi! V duhu trajnostne mobilnosti se mora sodobni individualizirani promet ustaviti na zunanjih ali morebiti notranjih prometnih obročih (P + R, »park and ride«), od tam pa naj za dostop v mesto prevladujejo dober javni promet, kolesarjenje in pešačenje. Prav zaradi oblikovanja javnih mestnih prostorov v merilu človeka so bila dela Jožeta Plečnika leta 2021 razglašena za Unescovo, izjemno, univerzalno dediščino človeštva! Na Vodnikovem trgu pa bi »drzni snovalci prenove« promet z uvoznimi (30-metrskimi!?) klančinami pripeljali na peščeve površine tik pred Plečnikove arkade ob Zmajski most. Ali je komu mar, da bi njegova arhitektura zaradi takega posega zelo verjetno ne le na tržnici, temveč v celoti izgubila status svetovne dediščine?

V »arhitekturnem« smislu gre za najhujši možni kontrast: za vdor v najžlahtnejši in najvitalnejši del mestnega jedra z najbolj banalno, zgolj utilitarno podzemno strukturo, ki nima nobene dodane vrednosti. Med izjemno stavbno dediščino, v prostor torej, do katerega je treba pristopati skrajno spoštljivo in z veliko mero občutljivosti: med Plečnikove tržnice, stolnico, semenišče, župnišče, srednjeveške meščanske stavbe in Mahrovo hišo naj bi se v mehko sredico nekdanjega frančiškanskega samostana z njegovim križnim hodnikom, na območje najstarejših ljubljanskih pokopališč, med mnoge v grobnice pokopane žlahtne meščane umestil ogromen betonski kolos, namenjen avtomobilom. Ta bi pregreval prostor, tudi drevesa na raščenem terenu bi padla, »učinek vroče točke« bi se še povečal, hkrati pa bi ustvaril veliki jez za zaledne vode,  ki mu ne bi uspelo zadržati ali ponikati meteornih voda. Čeprav se ve, da MOL že ves ta čas, kljub večinskemu nasprotovanju stroke in prebivalcev, vodi (netransparentne) postopke s svojo sporno agendo, so pri zavarovanju tega prostora zatajili skoraj vsi odločevalci, od kulturnega in prostorskega ministrstva do Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki jim v letih, ko je bila grožnja za poseg več kot očitna, ni uspelo doseči temeljitega zavarovanja tega izjemnega kompleksa.

Pomensko, ontološko je morda najmočnejši razlog, ki poleg zaščite vrhunske dediščine govori proti garaži pod tržnico, pietetne in etične narave. Ugrez betonskega kolosa v sredico nekdanjega samostanskega kompleksa ne bi bil le brezobziren potop v zgodovino, temveč bi se dotaknil zelo občutljivega, najstarejšega odnosa v človeški družbi: odnosa do umrlih, pokopanih prednikov. Na tem vprašanju se kulture vzpostavijo ali padejo, pa zato ni treba v prazgodovino ali do antične Antigone, ampak sežejo te etične dileme tudi v sodobni čas. Od župana bi sicer težko pričakovali ozaveščen, kaj šele kulturen odnos do pokojnih na ljubljanskem teritoriju (ve se, da pokojnikom, »ki mu niso pogodu«, ne dopusti pokopa na ozemlju MOL-a!?), kljub vsemu pa se pri tej temi čudimo odsotnosti večje ozaveščenosti pri vseh vrstah notranjih in zunanjih sodelavcev.

Socialni, ekološki, agrikulturni vidik: ne nazadnje se dotaknimo še tistega manj materialnega vidika tržnice, ki pa predstavlja najbolj vitalni, regionalni in lokalni del utripa starega mestnega jedra, torej življenja na njej sami! Vrnimo se k temeljem agri-kulture, torej k prvi med kulturami, ki nam vsem omogoča, da na tem planetu sploh preživimo. Tržnica, zasnovana po zgledu antične Agore in Stoe (ki ju je Plečnik tako izvirno in vrhunsko reinterpretiral), je prostor srečevanja in izmenjave dobrin – živilskih in tudi kulturnih, človeških nasploh. Prebivalci Ljubljane že dobro stoletje udejanjajo živo tradicijo »romanja na tržnico« (še posebej ob sobotah), kjer lahko izbirajo ne le doma pridelane, izbrane izdelke z regionalnih kmetij, temveč se srečajo z branjevkami, prijatelji ali naključnimi obiskovalci ali turisti. Kljub županovim pritiskom večina domačih prodajalcev (a ne posrednikov) nasprotuje garaži pod tržnico, zavedajoč se, da bi večletna »ugasnitev« delovanja na tej lokaciji pregnala ne le njih, temveč verjetno onemogočila tudi ponovno oživitev danes povsem žive tradicije (saj lahko predvidimo umik kupcev v nakupovalna središča).

Postavimo enačbo: na eni strani katastrofalen ogljični odtis garažnega objekta (z vsemi zelo verjetnimi hudimi posledicami za objekte kulturne dediščine vred), na drugi pa kritični čas t. i. zelenega prehoda, Novega evropskega Bauhausa, načel regenerativnega razvoja itd. Večje nasprotje si je težko zamisliti, celo v našem mestu; namesto da bi že pred leti zakopali tam, kjer bi se res lahko zgodile strukturne spremembe, torej pri poglobitvi železnice, ki bi ponovno povezala središče Ljubljane z njenim severom in zahodom, hočejo kopati tam, kjer je najmanj primerno, v sami sredici mesta.

Hkrati pa iz MOL skoraj perverzno zvenijo izjave, s katerimi se mesto še vedno prodaja kot »zelena prestolnica Evrope«, saj počne številne skoraj diametralno nasprotne reči: izpeljala je velike, nestrokovne goloseke na Rožniku – v zadnjem letu celo na erozijsko občutljivih strminah Grajskega griča, še vedno nam grozi skrajno invazivni poseg »prenove« Plečnikovega stadiona, v Tivoliju se je zgodila urbanistično, arhitekturno in materialno izjemno sporna megastruktura Ilirije in pod sabo pokopala Bloudkovo diskretno zasnovo kopališča. Vrh vsega se je pri potniškem središču Ljubljane pred kratkim začela graditi urbanistično slabo zasnovana in arhitekturno generično oblikovana, zgolj komercialna Emonika. Še slabše pa kaže s šibko, necelovito premišljenimi in načrtovanimi »novimi« železniškimi povezavami skozi mesto in okoli njega. Ali kot je že pred leti zatrdil prijatelj; kjer ni vizije, vladajo provizije! Morda danes velja še bolj v drugo smer: kjer vladajo provizije, ne more biti prave vizije (razvoja)!

Vsa zagotovila MOL-ove »stroke«, da do poškodb na objektih ter težav z vodami (ki proti Ljubljanici pritiskajo z Grajskega griča in okolice) nikakor ne more priti, so seveda bolj »pobožne želje« oz. tendenciozno zavajanje. Geo- in hidromehanik z dolgoletnimi bogatimi izkušnjami (tudi v tujini) zatrjuje, da na tako težek teren za gradnjo, kot je na tej lokaciji, v življenju še ni naletel. Resne poškodbe na semeniščnem objektu, ki v knjižnici premore tudi vrhunske Quaglieve freske, pa tudi na Plečnikovih arkadah ob Ljubljanici, so se pokazale že med gradnjo Mesarskega mostu.

Takšna vrsta posega se v razviti Evropi danes ne bi mogla zgoditi, vse »primerjave«, ki se skušajo uporabiti za njen zagovor, pa so skoraj povsem neprimerljive z večplastno in kompleksno naravo Vodnikovega trga in deplasirane – tako po lokacijah, bogastvu dediščine, razlogih za poglobitev, tehničnih okoliščinah gradnje, socialni dinamiki v prostor. Dve primerljivi garaži (čeprav v manj občutljivem kontekstu) so pred nekaj leti sicer začeli graditi v Novem Sadu, a sta obe na okoliških objektih povzročili resne razpoke, prodiranje vode itd., pa še končani nista. Medtem politika v mestu, ki je bilo s porušenim nadstreškom in žrtvami jeseni povod za velike študentske proteste v Srbiji, napoveduje še garažo pod osrednjo (Ribjo) tržnico (!?), prebivalci pa so se že povezali v civilno iniciativo, da bi jo ubranili!

Predstavniki stroke, ki tak poseg zagovarjajo, odražajo po eni strani zelo šibko in plitko kulturno zavest, po drugi strani pa naivno prepričanje, da je mogoče v tako občutljivem kontekstu vse natančno predvideti, zadostiti bistvenim lastnostim zgradb in pravilom stroke ter se pri tem še izogniti hujšim posledicam invazivnega posega.

Boljša možnost: garaža pod grajskim hribom

Resni strokovnjaki se zavedamo, da za garažo pod tržnico obstaja nesorazmerno boljša možnost: garaža pod grajskim hribom (primerljiva bi bila s tisto v Salzburgu)! Zasnova zanjo je bila pripravljena in predstavljena že pred nekaj leti, v tekmi primerjalnih kategorij pa tisto pod tržnico prekaša tako rekoč v vseh parametrih, saj:

• ne bi posegla v izjemno kulturno dediščino okoli Vodnikovega trga;
• s klančinami ne bi posegla v odprti prostor za pešce pred Plečnikovimi arkadami (se pravi, v Unescovo dediščino);
• bi tržnica nemoteno (ali le z minimalnimi zastoji v primeru prenove tlakov in drugih potrebnih posegov) delovala še naprej;
• je geologija grajskega griča za poseg ugodna;
• med gradnjo mehanizacija ne bi povzročila hudih težav s hrupom, vibracijami, prašenjem;
• garaža v hribu ne bi posegla v lastniška razmerja;
• bi bistveno bolj celovito in radialno napajala celotno srednjeveško mestno jedro;
• bi ponujala občutno več parkirnih mest in bi bila ekonomsko nesorazmerno cenejša od predlagane, za katero so ocene za parkirno mesto že zrasle v vrtoglave višine!

Ljudje in strokovnjaki jasnega uvida in dobre volje se zaradi vsega napisanega še vedno entuziastično borimo za prave rešitve in za-upamo, da bodo – kot v primerljivi bitki »med Davidom in Goljatom« – navsezadnje zmagale pravica, resnica in lepota!

Preteklo soboto, 14. junija, smo na Osrednji ljubljanski tržnici pod Plečnikovimi arkadami pripravili javno tribuno, na kateri so obiskovalci, branjevke, strokovnjaki in druge uporabnice predstavili svoje izkušnje s tržnico in poglede na prenovo, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana (MOL) in vključuje tudi gradnjo podzemne garažne hiše.

Klara Stanič: »Podrobno sledim, kaj se dogaja. Redno obiskujem tržnico, ker stanujem blizu in ker sem prepričana, da je bolje, da gre denar prodajalcem na tržnici kot trgovskim verigam. Rada bi poudarila, da v medijih doslej še ni bila posebej omenjena finančna konstrukcija prenove tržnice in gradnje garažne hiše, ki naj bi ju plačali davkoplačevalci. Branjevkam, branjevcem naj bi s tem dali parkirna mesta, ampak nihče ne pove, za koliko denarja in kako naj bi se vse skupaj financiralo ter amortiziralo. V zvezi s tem smo zaprosili za informacije javnega značaja, ampak smo z MOL dobili odgovor, da nam teh podatkov ne morejo dati, ker sta prenova in gradnja razporejeni na različne postavke. Že zdaj je treba opozoriti, da bo to ogromen zalogaj. Prejšnji teden smo dobili informacijo, da naj bi celotna investicija znašala 61,3 milijona evrov, vendar ni jasno, na podlagi česa je bil izračunan takšen znesek. Jasno pa je, da bo s tem projektom fizično na tržnici in tudi finančno v proračunu nastala velika luknja. Izvedeti moramo, kako in kdaj bo MOL to luknjo zapolnil.«

Martina Lipnik: »Osrednja ljubljanska tržnica je izjemna kulturna dediščina, ki bi bila po teh načrtih, kot kaže, uničena. Prva stopnja arheoloških raziskav bi lahko trajala leto ali dve, kar pomeni, da bo v tem času vse stalo. Glede na vse nejasnosti bodo gradbeni projekti v tem času obstali v zraku, kljub temu pa se že pridobiva gradbeno dovoljenje. Tudi presoja vplivov na svetovno kulturno dediščino pod varstvom Unesca, kar Plečnikove tržnice so, še ni bila opravljena. MOL je raje pridobila pravno mnenje, da Unescovo varstvo nima veljave pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dokumentacija je tako izjemno pomanjkljiva in drugačna niti ne more biti. Tudi poročilo o vplivih na okolje, na katero se sklicuje soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je pomanjkljivo. Težava bo nastala, če bo gradbeno dovoljenje na ministrstvu za okolje in prostor dejansko izdano, saj tega za nazaj potem ne bo mogoče več spreminjati. Obravnava na ministrstvu je pretekli teden potekala, kot da gre za običajen objekt brez vpliva na okolje, kar je škandalozno. S tem posegom se bo namreč spremenila hidrogeologija območja. Da bi ugotovili morebitne vplive, bi morali namestiti pet pezometrov za meritve zemeljnih in vodnih razmer pod zemljo. Na izsledke bi bilo treba počakati vsaj eno leto, medtem pa se sploh ne bi smelo projektirati.«

Milan Kovač: »Dve tretjini življenja se že ukvarjam z arheološko dediščino. S kolegom Petrom Kerševanom sva se s prenovo tržnice začela ukvarjati že leta 2008 in tudi oblikovala zamisel za prenovo, ki bi vključevala arheološki muzej (Kovačev in Kerševanov idejni projekt podrobneje predstavljamo na tej povezavi). Dediščina na Osrednji ljubljanski tržnici ni izjemna le v slovenskem prostoru, ampak na evropski ravni. Zelo pomembno je, da se ta dediščina ne uniči, tako kot se je kolišče ali Chopinov podhod, ki pričata o simptomatskem uničevanju ljubljanske dediščine. Na mestu tržnice so frančiškani dobili prostor za samostan že za časa življenja Frančiška Asiškega, tri desetletja kasneje je samostan na tem mestu tudi prvič dokumentiran. Tukaj je bilo glavno ljubljansko pokopališče, kjer so frančiškani pokopavali svoje brate, pokopani pa so tudi umrli iz mestnega špitala, saj so že v 12. stoletju frančiškani dobili dovoljenje, da pri cerkvi in samostanu v grobnice pokopljejo tudi laike. Na sredi tržnice je tako 19 grobnic najpomembnejših družin takratne Kranjske – dokumentacija kaže, da je tam pokopanih 280 ljudi. Ti so plačali veliko denarja, da so dobili jamstvo za večno oskrbo svojih duš. Po odhodu frančiškanov je to ostalo nedorečeno vse do danes. V dogovoru z MOL je že bilo uničeno dvojno obzidje pri Mahrovi hiši, kaj vse se bo še uničilo, ostaja nedorečeno. MOL predlaga na primer zagatne stene zunaj varovanega območja, kar pa bo vplivalo tudi na cerkev Marijinega vnebovzetja. Vprašanje je, kako se bodo izkopavanja sploh izvajala, saj je v načrtu, da bodo odstranili drevesa, postavili ploščo, zabili pilote, pod to ploščo pa nato odstranjevali kleti in grobnice samostana. To je skrajno nenavadno, s tem je res vse postavljeno na glavo. Da bi ljudje s približno 100 stojnic pravočasno pripeljali blago iz načrtovane garaže na površino in nazaj, bi potrebovali kar 35 dvigal. To je tudi teoretično popolnoma nemogoče izpeljati, a se v to nihče na MOL ni poglobil. Prav tako ne v to, da garaže sploh niso potrebne. Potrebni so le minimalni posegi. Poseg, ki je zdaj načrtovan, pa bo brez dvoma uničujoč. Kaj pomeni gradnja pod zemeljskim površjem na tržnici, kažejo že Mesarski most in prostori pod njim, kjer v dilatacijo ob vsakem nalivu teče voda, ki povzroča, da se konstrukcija pogreza in nastajajo razpoke. Pa je tam samo ena etaža, v garažni hiši so načrtovane tri.«

Marko Mitja Feguš: »Pozabljamo, da je bila Mahrova hiša za tri milijone evrov že ponujena Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) s skritim namenom, da se cvinger prebije. Že od takrat je jasno, da je pri tržnici za ljubljanskega župana pomemben samo posel, ne prihodnost tržnice in ne ljudje, ki jo uporabljajo in v mestu živijo. To smo takrat preprečili s preselitvijo AGRFT v nekdanje prostore Fakultete za kemijo. Ne bodimo naivni, ne pogovarjamo se o prenovi, gre za posel. Vloga za gradbeno dovoljenje za ta projekt je nedopustna, neustavna in proti vsem normam. Plečnikove arkade so nekoč že bile popravljene, a izkazalo se je, da plošča ne zdrži nadtlaka deževnice, saj je bilo naročilo iz leta 1937 izvedeno popolnoma diletantsko. Če se bo na tem območju spet zgodil kakršenkoli izkop, bo vse vzel hudič – nadtlak bo vrgel v zrak del Plečnikovih tržnic.«

Vito Rus: »Vprašati se moramo, koliko je Ljubljana zadolžena. V Šiški je mestna oblast pod Jankovićevim vodstvom naredila katastrofo. Kakšen Bellevue?! Naj najprej plača za Stožice! A ne smemo biti naivni, ’levi’ in ’desni’ igrajo, da so sprti, vendar delujejo z roko v roki, vsaj, ko gre za posle. Že 33 let doživljamo te katastrofe, odkar so nam ukradli družbeno lastnino.«

Marinka Kurelič: »Ravno na tem mestu smo imeli pred 18 leti in pol prvo tiskovno konferenco iniciative Tržnice ne damo. V teh letih smo veliko naredili, čeprav očitno ne dovolj, pa tržnica še vedno stoji. Edini prostor v središču mesta je, kjer lahko kupujemo domače pridelke: zvečer so na polju, zjutraj že na stojnicah. Tržnica je tudi eden redkih prostorov za spontano srečevanje. Vrvež ob sobotah je prekrasen, to je res doživetje, kar dela ta prostor edinstven na svetu! Vse skupaj dopolnjuje še neprecenljiva dediščina: Plečnikove arkade, prekrasna stavba semenišča z baročno knjižnico in freskami, ki jih ni mogoče restavrirati, ker ni več materialov za to, stolnica, nad vsem tem grad in zraven Ljubljanica! Že ko je Zoran Janković prvič kandidiral, je imel tržnico v svojem programu, in od takrat se organiziramo. Njemu in kapitalski mafiji je v interesu, da se ta prostor uniči. Ni jim mar mnenje neodvisnih strokovnjakov, da je tukaj najslabša zemljina, posebej občutljiv prostor zaradi voda z Grajskega griča, zaradi česar je vsak izkop zelo tvegan. Kjerkoli na tem območju kopljejo, sosednje stavbe razpokajo: Vila Urbana, Kapitelj, Fabianijev most. Odkar na Kongresnem trgu stoji garaža – tudi tam se je organizirala iniciativa proti njej, a žal ni vztrajala – Uršulinska cerkev doživlja degradacijo, pospešeno propadanje, zaradi česar se bo nekega dne samo še sesula. Vse stavbe v okolici garaže so ob dežju poplavljene. Spodnje stavbe ob Ljubljanici – na primer Filharmonija – so že razpokane in lezejo proti Ljubljanici; vsak lahko vidi fuge in dilatacije, postopno visenje. Glede na to, da na Kongresnem trgu zemljina ni tako občutljiva, kot je na tržnici, lahko predvidimo, da bo tukaj škoda še večja. Janković želi izsiliti garažo. Ukinil je promet čez Tromostovje, ne da bi poskrbel za nadomestne poti, zaradi česar reševalna vozila nimajo dostopa do starejših ljudi, manjše trgovinice pa umirajo. Janković uživa v trpinčenju ljudi. Ne smemo dovoliti, da nam uniči kulturne spomenike, ki jih moramo ohraniti za zanamce.«

Knjižničarka iz samostanske knjižnice: »Freska, ki je v semenišču, je posebna zaradi vsebine – znanost, umetnost sta prepleteni z vrednotami vere, ljubezni in resnice. Pomembna je tudi glede na kakovost, ker še ni bila restavrirana, razen razpok po potresu. Nikjer na svetu po našem vedenju ne obstajajo freske iz tega obdobja, ki bi bile tako živih barv. Vsi, ki vstopijo, s turisti vred, ostrmijo. Popolnoma neodgovorno bi bilo to izpostaviti porušenju in podtalnici.«

Aleksander Ostan: »Načrti MOL za prenovo so bili že takrat pred dvema desetletjema zastareli, zdaj pa je to že popolna karikatura. Takšni posegi so se drugod po Evropi delali po drugi svetovni vojni, ko je bila v ospredju ponovna zgraditev porušene Evrope. Redki primeri se še dogajajo, ampak nikjer na taki ravni. Kar je najbolj sporno, pa je odnos do pokojnikov – pieteta. Tudi promet se že tri desetletja drugod po Evropi razvija v smeri trajnostne mobilnosti, s katero se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Popolnoma zgrešeno bi bilo, da bi v staro mestno jedro vabili avtomobilski promet. Posledica bo izjemno velik ogljični odtis. Vseh drugih srednje- in dolgoročnih posledic ob takšnem posegu pa sploh ni mogoče oceniti, vse je lahko zgolj špekulacija. Tudi stroka je tako postala plen pritiskov MOL. Obstaja pa veliko bolj smiselna alternativa garaži pod tržnico, in to že 30 let – garažna hiša pod Grajskim gričem. Če že potrebujemo garažno hišo, kar bi morala biti stvar široke javne razprave, bi z garažno hišo pod gričem pridobili neprimerno več parkirnih mest, tudi tehnološko bi bila veliko lažje izvedljiva. Jasno je, da bo načrt MOL, če bo uresničen, pomenil ustavitev tržnice za zelo dolgo: vse skupaj bi trajalo desetletje, če se ne bi vmes zgodila finančna luknja in bi vse obstalo – kot se je na primer zgodilo s športnim parkom v Stožicah. Za tem projektom očitno stojijo veliko močnejši zasebni interesi, če ga MOL kljub vsem strokovnim in drugim argumentom še vedno potiska naprej.«
(Aleksander Ostan je svoj pogled na prenovo tržnice podrobneje predstavil v članku na tej povezavi.)

Milan Kovač: »Glede projekta podzemne garažne hiše pod gradom sem povprašal občino v Salzburgu: tam je eno parkirno mesto stalo približno 17.500 evrov, kasnejša pa 22.500 evrov. Do zdaj so bili samo za projektiranje garažne hiše pod ljubljansko tržnico in dozidave Mahrove hiše porabljeni štirje milijoni in 300 tisoč evrov – za ta denar bi v Salzburgu postavili 200 parkirnih mest. A nič od tega zaradi županovega agresivnega nastopa ne gre skozi. Na javni razpravi sem bil priča, kako je strahotno nadrl prodajalko, ki si je upala izraziti mnenje, potem pa nikogar več sploh ni pustil k besedi. Prodajalci si zato ne upajo nič reči, saj se bojijo županovega maščevanja. Najti moramo možnost za anonimno izražanje mnenj in glasovanje, ki bi pod resnim nadzorom javnosti predstavilo dejansko mnenje uporabnikov tržnice.«

Sanja Simić: »Zelo smo se trudili na javno tribuno povabiti tudi branjevce in branjevke, a zaradi strahu si ne upajo javno nastopati. Straši jih tudi raven razprave, s katero se vračamo 20 let v preteklost, hočejo predvsem vedeti, kaj naj pričakujejo v prihodnosti. Veseli pa so, da so našli sogovornike. Žal mi je, da si tisti, ki so prišli, niso upali govoriti. A so nam v pogovorih odkrito povedali, da nasprotujejo garaži, da ne potrebujejo hladilnic, da se bojijo, da bo demontaža tržnice trajala dolgo in se ne bodo nikoli vrnili. Potrebujejo nove senčnike, tlake, pitnike, osnovno izboljšanje razmer. Zanje in za nas je tržnica mesto srečevanja – zadnji tak prostor srečevanja v Ljubljani, kjer se združujemo starejši in mlajši. Ljudje večinoma prihajajo peš, s kolesom, javnim prometom.«
(Nekaj pogovorov z branjevci in branjevkami lahko preberete na tej povezavi.)

Sanja Fidler: »Ena največjih vrednosti tržnice je, da je dostopna, ljudska, da lahko pride sem prodajat branjevka s tremi korenčki, če želi. Ne želim si kakršnekoli prenove, tudi garaže ne, ker te prenove tržnice vizualno spreminjajo v pokopališča – večina rešitev po Sloveniji in drugod je neznosna, obupna. Toda največja težava je, da česarkoli se mestna oblast dotakne, kar ’obnavlja’, postane potem manj dostopno za ljudi. Na MOL sem že pisala, kako bodo zagotovili enako dostopnost tudi po prenovi. Dileme ni, da se bo za male kmete uporaba tržnice podražila in da nekateri ne bodo mogli ostati. Naša tržnica je izjemna, ekološka tržnica – evropski dragulj! Njen namen je, da je nekoliko kaotična, živahna, ljudska. Zakaj bi jo spreminjali v črno-bel supermarket na prostem?! Hladilnica že obstaja, a uporabljajo jo preprodajalci, ne proizvajalci. Toda naša izkušnja je, da župan vse, v kar se zagrize, na koncu tudi iztisne. Zato se moramo organizirati, informirati čim več meščanov in meščank ter skupaj to preprečiti.«

Klara Stanič: »Za tržnico ni potrebna neka nova vizija, včasih si je preprosto treba prizadevati za ohranitev tistega, kar imamo. Lahko se polepša, vzdržuje, posodobitev pa ni nujno dobra. Poglejte, kam nas je brezglava modernizacija pripeljala: nekoč je bilo ’centrašev’ 42 tisoč, zdaj jih je le še 24 tisoč. Številna stanovanja se oddajajo na spletnih platformah, stanovanjske hiše se spreminjajo v hotele. Po drugi strani bomo v okolici središča Ljubljane kmalu dobili še več ljudi zaradi Emonike, novih stanovanj, ki bodo zrasla pri Pivovarni Union, in drugih projektov. Kam bodo vsi ti hodili, če bo tržnica zaprta?«

Arne Vehovar: »Projekt gradnje garažne hiše pod tržnico je že zelo daleč, v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja, vsa ostala potrebna soglasja institucij že ima. Ministrstvo za okolje in prostor si zakonodajo razlaga po svoje. Občutek imam, da ljudje na ministrstvu ne želijo dati dovoljenja, a ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, dovoljenje morajo izdati. Ustna obravnava pretekli torek je bila po osmih urah prerekanj prekinjena in se bo nadaljevala jeseni. Pragmatično bi bilo vzpostaviti dialog z ministrstvom in glede na splošno razpoloženje nasprotovanja projektu pomagati oblikovati pravno interpretacijo, ki bi vodila v zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če bi se to zgodilo, projektant ne more začeti pripravljalnih del. Tako pridobimo čas do naslednjih volitev, po katerih glavni investitor mogoče ne bo več na položaju ali pa se bo spremenila sestava mestnega sveta in bo ta uvidel, da je projekt nesmiseln.«

Iva Badar: »Pred leti so mediji na predvolilnem soočenju kandidate za ljubljanskega župana vprašali, kaj počnejo za konec tedna. Le eden je odgovoril, da se sprehodi čez tržnico in po središču mesta, vsi drugi – tudi sedanji župan – so odgovorili, da komaj čakajo na petek, da lahko gredo iz mesta. Na naslednjih volitvah moramo izvoliti človeka, ki bo imel mesto rad.«

Kaja Lipnik Vehovar: »Služba za odnose z javnostmi na MOL ni v službi mesta in ljudi, ampak župana in sedanjega mestnega sveta. Temu se je treba upreti z organiziranim obveščanjem ljudi. MOL je ravno te dni odprla svojo anketo, ki sicer ljudi ne sprašuje po mnenju o gradnji tržnice, a lahko to vnesemo pod okvirček ’drugo’ ter tako izrazimo svoje mnenje. To lahko tudi javno beležimo in zbiramo, da bo postopek bolj transparenten.«
(Prispevek Kaje Lipnik Vehovar o propagandni akciji MOL, ki se nanaša na projekt prenove tržnice, lahko preberete na tej povezavi.)

Martina Lipnik: »Treba je pritisniti, da bo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja postal javen. Ministrstvo moramo zasuti z vprašanji, zakaj se ljudje ne morejo udeležiti javne razprave, in zahtevati snemanje obravnave.«

Marko Mitja Feguš: »Vložiti moramo tudi ovadbi na Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo proti osebi, ki vodi postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in proti županu.«

Foto: Matjaž Rušt

Koalicija sindikatov in delavskih organizacij ostro zavrača predlog pokojninske reforme, ki ga je vlada nedavno poslala v parlamentarno obravnavo. Pri tem je poudarila, da je reforma spisana izrazito v škodo delavcev, še posebej tistih najranljivejših, zato je poslanske skupine maja pozvala k vložitvi treh dopolnil. Ker ne poslanske skupine ne vlada njihovih dopolnil niso pripravljeni sprejeti, se obeta zakonodajni referendum.

Predstavniki in predstavnice delavstva so ob tem prepričani, da v državi ni sindikata, ki ne bi podpiral njihovih zahtev, in da bodo zbrali potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma ter na njem tudi zavrnili škodljivo pokojninsko reformo. Čeprav so bile njihove zahteve po dopolnilih naslovljene na poslanske skupine, jih je na sestanek povabil minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. “Ker po sestanku ocenjujemo, da ne poslanci, ne ministri vladne koalicije niso naredili resnih korakov k odpravi škodljivih delov reforme in poskrbeli za pravičnejšo delitev bremena, bomo pričeli z aktivnostmi za sprožitev zakonodajnega referenduma,” so zapisali v sporočilu za javnost. Ob tem so presenečeni nad pasivno držo poslanskih skupin: “Najmanj nenavadno se nam zdi, da poslanke in poslanci o tako ključni reformi nimajo nobenega samostojnega mnenja, ki bi v čemerkoli odstopalo od vladne linije.” Vladi očitajo, da reforma sploh ni potrebna, saj je pokojninska blagajna stabilna, in da je to le izgovor za varčevanje na plečih delavcev in delavk: »Delodajalci bodo še naprej v sistem vplačevali pol manj kot delavci, država pa ne bo namenila nobenih dodatnih sredstev, pač pa bo z reformo (znova) varčevala.« Kritike letijo tudi način priprave reforme “za zaprtimi vrati”, saj “sindikatom in javnosti ni bilo na voljo tako rekoč nič časa za razpravo in odzivanje”, podprta pa ni bila s projekcijami in izračuni novih pokojnin.

Na očitke, da je reforma izrazito protidelavsko naravnana in da se je sprejemala na izključujoč način, so se odzvali na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. “Podpiramo vsakršno prizadevanje za izboljšanje položaja delavcev in širšo javno razpravo o pokojninski reformi, k čemur smo zadnji dve leti tudi aktivno prispevali. Pokojninska reforma je navsezadnje rezultat pogajanj s socialnimi partnerji in pred tem številnih usklajevanj z različnimi deležniki,” so zapisali in dodali: “Članstvo sindikatov, ki v Sloveniji predstavlja delavstvo, je sodelovalo v pol leta trajajočih pogajanjih o prav vseh delih reforme. Pred tem je razprava o reformi potekala od prve predstavitve izhodišč julija 2023. Reforma je bila tudi večkrat v zadnjih dveh letih obravnavana s številnimi upokojenskimi organizacijami in vsemi drugimi zainteresiranimi deležniki. Vlada ni nikogar izločala iz razprav in ničesar ni skrivala. Teza, da sindikalne centrale, ki sodelujejo v socialnem dialogu, ne predstavljajo delavstva, postavlja pod vprašaj celoten socialni dialog med vlado, sindikati in delodajalci.”

Tri poglavitne spremembe pokojninske reforme, ki jih zahteva delavska koalicija, so:

1. Umik zvišanja upokojitvene starosti, ki je eden od pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na 62 oziroma 67 let – kot predvideva 17. člen predloga zakona. »Ukrep postavlja na laž predlagateljevo trditev, da je ’40 let dela dovolj’, saj bodo delavci, ki so na primer začeli delati pri 20 letih, morali do izpolnitve pogoja delati 42 let. Splošno zvišanje upokojitvene starosti je diskriminatorno, saj ne upošteva delovnih razmer v različnih poklicih, ki izrazito vplivajo na način staranja in tudi umrljivost delavcev«.

2. Umik podaljševanja referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove s 24 let na 40 (–5) let – kot predvideva 20. člen predloga zakona. »Daljšanje pomeni znižanje pokojninskih prejemkov«, to pa bi med drugimi izrazito prizadelo delavce, ki so bili dlje časa v prekarnih delovnih razmerjih. Zaradi podaljševanja referenčnega obdobja naj bi se pokojninska osnova nekaterim znižala tudi za deset odstotkov in več, v povprečju pa za štiri odstotke. Kar naj bi tudi “izpodbilo učinke predlaganega zvišanja odmernega odstotka”, ukrepa, s katerim ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti utemeljuje svojo trditev, da je reforma prvi v zgodovini, ki v ospredje postavlja “dostojne pokojnine.”

3. Umik novega načina usklajevanja pokojnin z rastjo plač in inflacijo, ki se trenutno izvaja v razmerju 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti cen (inflacija), po novem predlogu pa bi se postopno spremenilo v razmerje 20 odstotkov rasti plač in 80 odstotkov rasti cen. »Ukrep gre izrazito v škodo delavcem, saj so plače v zadnjih 25 letih rasle v povprečju 1,5-krat hitreje kot življenjski stroški. To pomeni, da bo upokojenec ob upokojitvi prejemal 70 odstotkov plače, po 20 letih pa zgolj še 53 odstotkov plače,« je izračunala delavska koalicija in dodala, da bi ta ukrep prizadel tudi že zdaj upokojene ljudi.

Široko delavsko koalicijo trenutno sestavlja 25 sindikatov in drugih delavskih civilnodružbenih organizacij: Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije, Glosa – sindikat kulture in narave Slovenije, Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, Sindikat kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Sindikat državnih organov Slovenije, Zasuk – sindikat za ustvarjalnost in kulturo, Cedra – Center za družbeno raziskovanje, Študentsko društvo Iskra, Sindikat Mladi Plus, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, Konferenca sindikatov zavarovalništva Slovenije, Sindikat delavcev statističnega urada, Sindikat Lidl, Delavska svetovalnica, Ljudska iniciativa Velenje, Zavod Solidar, Sindikat Radia Študent, Sindikat carinikov Slovenije, Sindikat poštnih delavcev Slovenije, Sindikat delavcev rudarstva in energetike Slovenije, Mirovni inštitut, Iniciativa Glas ljudstva, Iniciativa Mestni zbor Maribor in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije.

Novosti glede kampanje in zbiranja podpisov za referendum lahko spremljate na spletni strani koalicije.

LJUDSKA FRONTA – VOJNI KONTRA!

Pridružite se nam na protestu v torek, 24. junija ob 17. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Evropska unija je pred kratkim sprejela proračun, ki za 800 milijard viša izdatke za oboroževanje. S tem se nikakor ne bo gradilo miru in varnosti, temveč zgolj krepilo vojaško gospodarstvo in militarizem, ki postavljata dobičke pred človeška življenja.

V Sloveniji se soočamo z razpadom javnih zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev, javnega šolstva in vrtcev, oskrbe starejših, stanovanjsko krizo, vse slabšimi življenjskimi pogoji za delavstvo in študentstvo ter vse bolj prisotno revščino. Vlada opravičuje višanje vojaških izdatkov in militarizacijo z izgovorom, da se preprosto moramo oborožiti in da nam varnost zagotavlja članstvo v zvezi NATO. To članstvo nas kvečjemu ogroža, istočasno pa nas stane socialne države! Slovenija mora izstopiti iz te morilske zveze.

Frančiškani so prišli v Ljubljano leta 1233, le nekaj let po smrti sv. Frančiška leta 1226. Naselili so se na območju današnje tržnice ob vzhodnem mestnem obzidju, prvič omenjenem leta 1243.

Arheološke ostaline iz srednjega in novega veka na območju vzhodnega mestnega obzidja od Gradu z obrambnim jarkom, Kloštrskimi mestnimi vrati, dvižnim mostom, trdnjavo barbakan in dvojnim obzidjem do Vodnega stolpa ob Ljubljanici ter ostaline cerkve Marijinega vnebovzetja z grobnico Turjaških, pokopališče s kostnico in obokane kleti nekdanjega frančiškanskega samostana, ki jih je občasno uporabljala tudi bolnišnica, so izredno dobro ohranjeni. Iz arhivske dokumentacije pa je razvidno, da je na območju nekdanjega frančiškanskega samostana med drugim še 19 neodkritih grobnic fevdalnih družin in mestnih veljakov z 280 pokopanimi.

Vse to je popisano v sodobnih arhivih mesta Ljubljane in arhivih, ki jih hrani frančiškanski samostan na Prešernovem trgu, dostopno vsem – tudi Mestni občini Ljubljana (MOL) in projektantom garaž pod tržnico. S kolegom Kerševanom sva se zgrozila nad predvideno gradnjo kanalizacije, ki naj bi potekala skozi najpomembnejše arheološko najdišče iz srednjega in novega veka v Ljubljani. Najin idejni projekt prenove osrednje tržnice je nastal z namenom javnosti predstaviti možnost prenove tržnega prostora tako, da se ohrani bogata arheološka zapuščina.

Na podlagi srednjeveške dokumentacije (ki so jo kasnejša arheološka izkopavanja potrdila) sva izdelala idejni projekt zaščite trdnjave – barbakana – in srednjeveškega muzeja z vhodom iz Mahrove hiše. Že 19. decembra 2009 sva ga predstavila MOL, Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), Mestnemu muzeju (MGML) in izbranemu projektantu prenove. Župan Zoran Janković je projekt odobril in predlagal dopolnitev predloga s povezavo z žičnico na grad.

Po predstavitvi idejnega projekta MOL, ZVKDS in Mestnemu muzeju ter po pozitivnem odzivu župana Jankovića sva sledila arheološkim izkopavanjem, prilagajala projekt stanju na terenu in dopolnjevala zasnovo s povezavo z žičnico in gradom. Bila sva presenečena, ko sva v časopisih zasledila, da najin idejni projekt nadaljuje Kombinat arhitekti, d. o. o., še bolj pa po obisku na MOL, kjer sva ugotovila, da gre za plagiat. Na ponovno zahtevo po pregledu dokumentacije nama MOL ogleda ni dovolila, nekaj mesecev kasneje pa sva prejela od civilne pobude Tržnice ne damo nov projekt Kombinata, d. o. o., z nekaterimi spremembami. Srednjeveški muzej je v Kombinatovem projektu dobil novo ime Arheološki center Ljubljane. Od takrat ni nobenih informacij, kaj namerava MOL z arheološko dediščino na Vodnikovem in Krekovem trgu. Zadnji načrti, ki so bili predstavljeni javnosti, arheološke dediščine sploh ne obravnavajo.

Prodajalci garaže ne potrebujejo

Zaradi specifičnosti delovanja tržnice je pred projektiranjem prenove tržnice potrebna podrobna analiza delovanja in potreb pridelovalcev s podeželja, prekupčevalcev s sadjem in zelenjavo ter prišlekov s Ponte Rossa v Trstu, ki širijo svoje dejavnosti na naši tradicionalni tržnici.

Garaže prodajalci ne potrebujejo. Tisti iz bližnje okolice pridelke s kombiji pripeljejo do stojnic, jih razložijo na stojnice in odpeljejo vozila domov, ker jih čez dan potrebujejo doma. Popoldne, ob zaključku prodajnega dneva, se vrnejo s kombiji do stojnice, naložijo neprodane pridelke in odpadke, ki jih uporabijo kot krmo za živali, ter počistijo okolico stojnice. Potrošniki želimo na tržnici sveže pridelke. Prodajalci pripominjajo, da so z dosedanjim načinom zadovoljni, in dodajajo, da za shranjevanje v podzemnih prostorih za številne stojnice, ki bi potrebovale transport sočasno zjutraj in popoldne, število načrtovanih dvigal nikakor ne zadostuje. Opozarjajo tudi, da tržnica obratuje v dopoldanskem času, sočasno kot v aktualnem projektu predvideni administrativni oddelki MOL v Mahrovi hiši, kar bi povzročilo prometni infarkt in nedovoljen vpliv na skupna področja z živilskimi pridelki.

Parkirna mesta za obiskovalce tržnice niso potrebna, saj ti v veliki večini prihajajo peš iz bližnjega okoliša. Redke stranke, ki kupujejo cele platoje paradižnikov, pa se lahko odpeljejo v BTC, kjer je velikokoličinska prodaja sadja in zelenjave cenejša, parkirna mesta pa zagotovljena. Poleg tega je v neposredni bližini tržnice podzemna garaža pod trgovskim centrom Spar, ki ni polno zasedena niti ob sobotah, ko meščani množično prihajajo na tržnico.

Prenova tržnice je potrebna

Prenova tržnice pa je vsekakor potrebna. Potrebni so prenova in dopolnilo hladilnic, prostor za ravnanje z odpadki, skladišča za embalažo, skladišča za demontirane stojnice, grelce in drugo tehnično opremo, prenova sedanjih dvigal in gradnja novih … Vse to je mogoče namestiti v kletnih prostorih Mahrove hiše. V atriju Mahrove hiše pa urediti pokrito tržnico.

Tudi prekupčevalci s sadjem in zelenjavo podzemne garaže ne potrebujejo, potrebujejo pa skladišče in hladilnice ter garderobe.

Prodajalci, ki so se s tržaškega Ponte Rossa preselili na ljubljansko tržnico, ne spadajo na tradicionalno glavno ljubljansko tržnico. Mestne oblasti bi morale najti drugo lokacijo za to vrsto dejavnost.

Sanitarije so že bile zgrajene leta 2010 v sklopu Mesarskega mosta in dopolnjujejo Plečnikovo ureditev ob Zmajskem mostu.

Dozidava Mahrove hiše in uporaba kleti frančiškanskega samostana

Mahrova hiša, zgodovinska znamenitost Ljubljane, ki je delno zgrajena na zasutem obrambnem jarku, se naslanja na obzidje in ni nikoli posegala na prostor onkraj obzidja.

Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) je v kulturnovarstvenih pogojih odredil, da se Mahrova hiša lahko dozida le na območju cvingerja – med obema mestnima obzidjema. Nerazumljivo je, da je ZVKDS na svoj odlok kasneje pozabil in z izdanim pozitivnim mnenjem k projektu dovolil dozidavo Mahrove hiše prek srednjeveškega obzidja, kar bo estetsko in okoljevarstveno negativno vplivalo tudi na Plečnikove arkade na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.

Marca 2012 so arheologi odkrili nedotaknjene kletne oboke samostanskih prostorov. Po potresu so odstranili ruševine; kletni prostori so ostali nepoškodovani, napolnili so jih le z ostanki potresnih ruševin Liceja. Frančiškani so bili posestniki vinogradov, pričakovati je, da je imel samostan tudi vinske kleti, zato velike obokane kleti ne presenečajo. Po najinem predlogu se očiščene samostanske kleti na omejenem območju lahko vključijo v obnovo tržnice.

Uvoz v podzemlje vpliva na Plečnikovo dediščino

K projektu obnove, ki ga zagovarja MOL, sodi uvoz v garažo med Plečnikovimi arkadami in Mahrovo hišo pri Zmajskem mostu. Varovane Plečnikove arkade bi bile tako estetsko, pa tudi okoljevarstveno ogrožene s tresljaji in z obremenitvami z izpušnimi plini številnih obiskovalcev upravne zgradbe v Mahrovi hiši – če bi bila izpeljana dozidava. Izničen bi bil Plečnikov ambient med arkadami in Mahrovo hišo do Zmajskega mosta. Poleg tega bi bil oviran površinski dostop do stojnic na trgu.

Spomenik solataricam na tržnici

Dejavnost solataric iz predmestij Krakovo in Trnovo, ki so mesto stoletja oskrbovale z zelenjavo, cvetjem in sadjem, tako da so to vsakodnevno s cizami dovažale na tržnico, je zamrla. Že maja 2010 sva MOL predlagala spomenik solataricam ob izlivu Gradaščice. Mestna občina je predlog odobrila, a se do danes ni zgodilo nič. Kot alternativo spomeniku solataricam ob izlivu Gradaščice predlagam lokacijo na prenovljeni tržnici.

Zapisano tudi v imenu Petra Kerševana, soavtorja vse do leta 2023.

Foto: Matjaž Rušt

Ilustracije: Peter Kerševan, Milan Kovač

Objavljamo nekaj pogovorov s prodajalci, branjevkami in njihovimi kupci, ki so se odvili med obiskovanjem Osrednje ljubljanske tržnice v preteklih tednih. Večina na odprti tržnici na Vodnikovem trgu je izrecno proti garaži. V sklopu prenove bi radi videli zgolj obnovo tlakov, več vodnih pip, boljša stranišča in nove senčnike.

Sobota, okrog enajstih:

Nakupovalka (na Vodnikovem trgu kupuje češnje neposredno pri pridelovalcu): Dober dan. Kako ste?

Pridelovalec: Dobro. Pa vi?

Nakupovalka: Dobro, hvala. Vas lahko nekaj vprašam? Kaj si mislite o prenovi tržnice?

Pridelovalec: Kot bi mi iztaknili oko. Tržnica je duša Ljubljane.

Sobota, okrog poldneva:

Prodajalka (v pokriti tržnici): Dober dan.

Nakupovalka: Dober dan. Vas lahko nekaj vprašam? A ste seznanjeni s predvidenimi načrti za prenovo tržnice?

Prodajalka: Ja, so nam predstavili.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o njih?

Prodajalka: Mislim, da bo zame to dobro, ker bo prišlo več ljudi in bom lahko več prodala, saj bodo imeli kje parkirati.

Nakupovalka: Kaj pa če nihče ne bo prišel, ker bodo tisti, ki so proti, blokirali vhod v garažo? A ne mislite, da je škodljivo vleči avtomobilski promet v središče mesta?

Prodajalka: Pa … nisem o tem premišljevala. Mogoče res ne.

Torek, okrog enih:

Nakupovalka (se ustavi pri ljubljanski solatarici, ki dvakrat na teden prinaša svojo robo na tržnico): A ste seznanjeni z načrti za prenovo tržnice?

Solatarica: Sem seznanjena. Proti sem. Mali prodajalci sploh ne potrebujemo garaže, hladilnic, nič od tega. Če se bo to zgodilo, nas ne bo več, ker se nam ne bo izplačalo.

Naslednja sobota, okrog enih:

Dva gospoda kupujeta sir v pokriti tržnici in se pogovarjata. Nakupovalka čaka v vrsti. Eden od gospodov opazi nakupovalko in reče drugemu: “Daj pohiti, gospa čaka”.

Nakupovalka: Nič hudega. Vas lahko nekaj vprašam?

Gospod 1: Ja, ni problema.

Nakupovalka: Kaj pa vi mislite o prenovi tržnice?

Gospod 1: S tem se ne obremenjujem.

Gospod 2: Jaz pa sem proti. On nima hrbtenice.

Nakupovalka (se v smehu obrne proti prodajalki): A vidite, da prihajamo tudi zato, da se pogovarjamo, ne samo, da nakupujemo.

V Ljubljani ta čas poteka izjemno intenzivna propagandna akcija “Naj živi tržnica”, ki jo izvaja Mestna občina Ljubljana (MOL), naročnica in investitorka projekta Prenove osrednje ljubljanske tržnice. Vse od vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) novembra lani akcija poteka v javnem prostoru na osrednji tržnici, kjer so s tematskimi plakati oblepljene kovinske zaščitne ograje kostanjevega drevoreda ob Plečnikovih arkadah na Vodnikovem trgu, v tisku, na televiziji in na spletnih družbenih omrežjih. Namenjena je predvsem preoblikovanju močno prisotnega negativnega mnenja dela javnosti o načrtovani prenovi. MOL projekt predstavlja kot “nujno prenovo”, ki bi prodajalcem s posodobitvami in dopolnitvami osnovne infrastrukture omogočala “boljše delovne razmere za zagotavljanje sveže in kakovostne ponudbe za obiskovalce tržnice”. A poglavitni del projekta, ki se mu župan nikakor ne more ali ne želi odpovedati, je sporen in pri znatnem delu splošne in strokovne javnosti zelo kritiziran ter zavračan načrt za gradnjo štirietažne podzemne garažne hiše (za približno 250 osebnih avtomobilov in 30 dostavnih vozil) pod odprto tržnico na Vodnikovem trgu.

Na MOL obljubljajo: “Na tržnici je prometni kaos. To bomo spremenili. Z načrtovano prenovo tržnice bomo vzpostavili kakovosten javni prostor, prometno obremenitev mesta občutno zmanjšali, skrajšali prometne poti ter vsakodnevno vožnjo z večjimi dostavnimi vozili.” (naj živi tržnica) V tretji in četrti podzemni etaži so predvidena parkirna mesta za prebivalce ožjega mestnega središča, v drugi pa parkirna mesta, namenjena obiskovalcem tržnice. Prva etaža garažne hiše naj bi bila namenjena parkirnim mestom za dostavna vozila prodajalcev in prostorom za dostavo in odvoz blaga, pri čemer bi bilo treba blago s tovornimi vozički s samo dvema dvigaloma pretovarjati iz kletne etaže na parter (in obratno). Predvideni postopek je zapleten in vprašljivo funkcionalen: pred začetkom in po izteku delovnega dne na tržnici bi bili vsi prodajalci v ozkem časovnem okviru vezani le na dve tovorni dvigali, kar je jamstvo za zmedo in kaos.

Zamisel za garažno hišo pod osrednjo ljubljansko tržnico se je sicer porodila že v času Jugoslavije. Leta 1985 je bil razpisan in izpeljan javni natečaj za Vodnikov trg in garažo pod njim, potem pa je bila zamisel za garaže pod tržnico pozabljena. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila sprejeta strategija urejanja prometa v mestnem središču skupaj z umestitvijo tunelske garažne hiše v hrib pod Ljubljanskim gradom, ki bi učinkovito rešila problem individualnega, predvsem mirujočega avtomobilskega prometa v ljubljanskem srednjeveškem jedru. Leta 1997 so se začele priprave za izvedbo garažne hiše v Grajskem griču. Žal se je z menjavo oblasti leta 1998 projekt popolnoma ustavil. Leta 2006 pa je novoizvoljeni župan Zoran Janković ponovno obudil zamisel o podzemni garažni hiši pod Vodnikovim trgom in pristala je celo med prednostnimi projekti nove mestne oblasti. Že naslednje leto je bila javnost seznanjena z idejnimi nastavki “prenove” osrednje tržnice in gradnjo podzemne garažne hiše z več kot 600 parkirnimi mesti, ki naj bi bila namenjena novemu Hotelu Kresija in ne mestni tržnici! Ozaveščeni prebivalci, ki so zbrali skoraj 10.000 podpisov proti takšni preureditvi, civilnodružbene pobude, nevladne organizacije in strokovnjaki z različnih področij so takoj začeli opozarjati, da umeščanje podzemne garaže v ta prostor ni primerno. Leta 2010 je tudi Nacionalni svet za kulturo podal mnenje, da bi izvedba načrtovanih posegov ogrozila kulturno dediščino na Vodnikovem trgu.

Takrat so bila na tem trgu že opravljena arheološka izkopavanja, ki so potrdila predvidevanja, da je ob nekdanjih vzhodnih, Kloštrskih vratih v srednjeveškem mestnem obzidju izjemno bogato arheološko najdišče. Našli so ostanke obrambnega sistema srednjeveške Ljubljane z mostom in barbakanom, temelje dvižnega mostu Kloštrskih vrat, okrogli stolp ob Ljubljanici, ostaline gotske cerkve in minoritskega (frančiškanskega) samostana s cerkvijo iz 13. stoletja. Na tem območju je bilo od 13. do konca 18. stoletja ljubljansko pokopališče; najdeni so bili tudi posmrtni ostanki in bronasta posoda, kanopa, s shranjenim srcem plemiča kneza Ferdinanda II. Auersperga (1655–1706). Najdbe so pokazale, da gre za izjemen prostor kulturne dediščine in leta 2012 je ministrstvo za kulturo arheološko najdišče na Vodnikovem trgu začasno razglasilo za kulturni spomenik državnega pomena. MOL je vložila zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti razglasitve, saj naj bi bil odlok ministrstva po njenem mnenju “grobo posegal v ustavno in zakonsko varovane pravice MOL, ker ji onemogoča izvedbo načrtovanega projekta”. Nato je leta 2013 ljubljanski mestni svet sprejel Odlok o razglasitvi arheološkega najdišča na Vodnikovem, Ciril-Metodovem in Krekovem trgu za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih.

Gradnja podzemne garaže, katere predvideni obseg se je med 18-letnim razvojem projekta sicer že bistveno zmanjšal, bi za velik del pod tlakom (in-situ) ohranjene bogate srednjeveške arheološke dediščine še vedno pomenila poguben poseg. Dokončno uničenje našega skupnega bogastva mnogoplastnega kulturnega prostora z banalno gradnjo nepotrebne in za prostor škodljive podzemne garažne hiše v neposredni bližini dveh velikih parkirnih hiš, ki v ničimer ne prispeva k posodobitvi in dopolnitvi osnovne infrastrukture za tržnico, nikakor ne bi smelo biti dopuščeno. Gradnja garažne hiše na predvideni lokaciji ni sprejemljiva niti po urbanističnih merilih. Reševanje težav dostopnosti in mirujočega prometa v mestnem središču z gradnjo novih parkirnih zmogljivosti ni skladno s sodobnimi prometnimi strategijami niti s sodobnimi trendi razvoja mobilnosti v naprednih mestih, ki na prvo mesto postavljajo javni in kolesarski promet ter urejanje za pešačenje privlačnega javnega prostora.

V času intenzivnih podnebnih sprememb in čezmernega segrevanja urbanih prostorov bi bila gradnja garažne hiše v mestnem središču škodljiva tudi zaradi uničevanja mikroklimatskih razmer in zmanjševanja površin raščenega terena v odprtem javnem prostoru. Pozidava celotnih parcel zaradi umikanja mirujočega prometa pod zemljo v Ljubljani postaja prevladujoča praksa, ki omogoča čezmerno izrabo parcel nad terenom in ima – zaradi učinka vročih točk in dodatnega pregrevanja mesta ter nezmožnosti zadrževanja in ponikanja meteornih voda – izrazito negativen učinek na lokalno podnebje. Predvidena rešitev bi sicer nadomestila sedanja drevesa z novimi, a ta bi bila mlada, z majhnimi krošnjami, zaradi plitkega in omejenega rastišča nad betonsko streho podzemne garaže pa bi rasla v bistveno slabših razmerah kot zdaj rastoča. Zaradi tega ne bi zadovoljivo opravljala svoje vloge vitalne infrastrukture, ki ima izjemen pomen pri zagotavljanju kakovostnejših življenjskih razmer v urbanem prostoru: s senčenjem površin in s tem zniževanjem temperature okolice v poletnih mesecih ter z zmanjševanjem onesnaženosti zraka in obremenjevanja komunalne infrastrukture, ki odvaja meteorno vodo. Gradnja bi zaradi obsežnih gradbenih del z globokimi posegi v teren pomenila tudi izredno obremenitev okolja z vibracijami. Negativnih učinkov vibracij na okoliške kulturne spomenike (semenišče, župnišče, Plečnikove tržnice in stolnica) po javno razpoložljivih podatkih, ki so navedeni v projektni dokumentaciji, ni mogoče izključiti niti ni mogoče vnaprej predvideti obsega škode. Neodvisna strokovna ocena nevarnosti nastanka poškodb teh objektov pa ni izdelana.

Tveganjem je izpostavljena tudi Plečnikova ureditev tržnice, kulturni spomenik državnega pomena, ki je bil leta 2021 v sklopu izbora Plečnikovih del uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Celotno območje, ki ga obravnava projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice, je v vplivnem območju svetovne dediščine, zato bi bilo treba v proces odločanja o primernosti projekta pred kakršnimikoli dokončnimi odločitvami vključiti tudi mednarodno strokovno skupnost (Unesco) in po njenih pravilih pripraviti presojo vplivov na dediščino (angl. Heritage Impact Assessment – HIA). V sklopu presoje bi morale biti obdelane različne variantne rešitve (prenova tržnice brez gradnje garaže, prenova tržnice in garažna hiša pod Grajskim gričem, prenova tržnice z garažo pod Vodnikovim trgom itd.). A predpisani postopek ni bil izpeljan in dokončna ocena tveganja za Plečnikovo dediščino še ni znana. Če Unescova komisija prepozna nevarnost, da lahko spomenik oziroma spomeniško območje zaradi načrtovanih posegov v prostor izgubi značilnosti, ki opredeljujejo njegovo izjemno univerzalno vrednost, ga lahko prestavi na seznam ogrožene svetovne dediščine, v skrajnem primeru pa ga lahko s seznama svetovne dediščine celo izbriše. Za Plečnikovo delo je značilno na človeka osredotočeno humano oblikovanje urbanega okolja, Plečnikove intervencije pa so bile v prostor umeščene z izjemnim posluhom za mestni, naravni in kulturni kontekst, ki je že obstajal. Čeprav nas akcija MOL prepričuje, da “v Mestni občini Ljubljana mesto že ves čas urejamo v Plečnikovem duhu, s čimer vzdržujemo in spoštujemo njegova dela in tradicijo”, prenova ljubljanske tržnice z gradnjo podzemne garaže s predvidenim uvozom na območju za pešce na prvo mesto postavlja avtomobil in tako ni skladna s Plečnikovo vizijo urejanja mesta.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Ljubljana je 14. oktobra 2024 po dveh negativnih mnenjih in številnih zahtevah po dopolnitvi dokumentacije projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice v tretjem poskusu vendarle izdal pozitivno kulturnovarstveno mnenje. Isti zavod, ki z množico strokovnih utemeljitev zlahka zavrne projekt namestitve tako rekoč neopaznega, kvadratni meter in pol velikega steklenega nadstreška nad vhodna vrata v večstanovanjsko stavbo na območju naselbinske dediščine, je dal zeleno luč za projekt, katerega dokumentacija je nezadovoljivo obdelana, ki potencialno ogroža množico spomenikov državnega pomena in pomeni dokončno uničenje znatnega dela srednjeveške arheološke dediščine! Slovenska ustava v 5. in 73. členu zavezuje državo in lokalne skupnosti k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Pri projektu Prenove osrednje ljubljanske tržnice je glavni investitor in naročnik MOL – lokalna skupnost, državni Zavod za varovanje kulturne dediščine pa je k projektu, nedvomno uničujočemu za kulturno dediščino, dal pozitivno mnenje.

Od novembra 2024 je na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) za projekt ‘prenove’ tržnice tekel integralni postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Do 11. decembra 2024 je potekala javna razgrnitev projekta. Takrat je imela zainteresirana javnost vpogled v projektno dokumentacijo in možnost k projektu podati pripombe. Zainteresirana javnost (pravne in fizične osebe, civilne pobude z zadostno podporo javnosti in nevladne organizacije) z izkazanim pravnim interesom se je lahko tudi priglasila v integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Pristojno ministrstvo je prejelo več kot 100 pripomb k projektnim rešitvam in skoraj 100 zahtev po sodelovanju v postopku!

Stališča MNVP do prejetih pripomb javnosti še niso znana, o zavrnitvi možnosti sodelovanja v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci pa so bili obveščeni zavrnjeni priglasitelji, med njimi tudi nevladne organizacije z delovanjem v javnem interesu na področjih urejanja prostora in/ali kulture (ki zajema tudi kulturno dediščino). Razlog? V Gradbenem zakonu (GZ-1) je v 3. členu določeno, da se med zainteresirano javnost, ki ima pri okoljskem odločanju pravni interes, uvrščajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave skladno z zakoni o varovanju okolja in varstva narave.

Okolje je izjemno širok pojem. Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) navaja: »Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.« Zajema torej vse od narave in naravnih habitatov, rastlinskih in živalskih vrst, naravnih danosti, kakovosti zraka, vode, prisotnosti in odsotnosti hrupa do grajenega okolja (kamor spada tudi kulturna dediščina). Grajeno okolje je produkt prostorskega načrtovanja, torej urejanja prostora, kakovostno urejanje prostora pa je bistveno za kakovost (urbanega) okolja. Kljub temu je delovanje nevladnih organizacij s področja varstva okolja zelo ozko opredeljeno v Pravilniku o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov delovanja nevladne organizacije za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja (Url RS 104/2024). Usmerjeno je predvsem v onesnaževanje: zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, trajnostno ravnanje z odpadki, varstvo zraka, voda in tal pred izpusti onesnaževal, preprečevanje industrijskega onesnaževanja …

Za projekte, ki zaradi velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti lahko pomembno vplivajo na okolje, je treba opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Presojo vplivov na okolje, pri kateri »se ugotavljajo, opišejo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja«, je bilo treba izpeljati tudi za projekt Prenove osrednje ljubljanske tržnice.

Za vse posege v prostor, še posebej pa za posege v intenzivno urbanizirano okolje, bogato s kulturnimi spomeniki in dediščino, bi moralo predvsem za nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora in kulture (kulturne dediščine) veljati, da imajo po zakonu izkazan pravni interes in možnost sodelovanja kot stranski udeleženci v integralnih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja. A po črkobralski interpretaciji pomanjkljivih določb gradbenega zakona pristojno ministrstvo nevladnim organizacijam na področjih urejanja prostora in kulture ne priznava statusa upravičene zainteresirane javnosti, zato ne morejo pridobiti vloge stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V vlogi stranskih udeležencev v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot zagovorniki narave nastopajo nevladne organizacije, ki v javnem interesu delujejo na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, grajeno okolje (kulturna krajina, javni prostor, kulturna dediščina ipd.) pa svojih braniteljev iz vrst strokovne zainteresirane javnosti nima.

Glede na vse očitnejšo zlorabo oblasti, ki je zaradi lastnih komercialnih interesov pripravljena žrtvovati našo skupno kulturno dediščino, je prišel čas, da se civilna družba začne povezano in organizirano upirati takšni samovolji.