Letošnje poletje zaznamujejo zmeraj novi temperaturni rekordi, zgodovinsko nizki vodostaji rek, tisoči umrlih zaradi posledic vročinskih valov in obsežni ter uničujoči požari. Ti z nezmanjšano hitrostjo divjajo po praktično celotni Evropi, od Belgije, Nemčije, Španije, Grčije, pa vse do sosednje Hrvaške. Omenjeni požari so samo v prvi polovici meseca avgusta že zahtevali številna človeška življenja, uničili prostrane gozdove in s tem naravno okolje za mnoge živalske vrste, pregnali na deset tisoče ljudi iz svojih domov ter povzročili vsesplošno opustošenje. 

Vsi lahko na lastne oči vidimo in občutimo, da je uničujočih požarov, suš, poplav, vročinskih valov in ostalih ekstremnih vremenskih pojavov iz leta v leto  več. Vsako leto zaradi njih umre več ljudi kot prejšnje, več živalskih vrst izumre ali pa so potisnjene na rob izginotja, vse več ljudi je prisiljenih zaradi uničenja njihovega življenjskega okolja bežati v druge predele sveta. Vse to so uničujoče posledice okoljske krize povzročene s strani kapitalističnega produkcijskega sistema, ki zaradi profitnega motiva, močno vezanega na fosilna goriva, pred našimi očmi dobesedno požira naravo in delovne ljudi, da bi zadostil privatnim interesom lastnikom kapitala. 

Pri spopadanju z zmeraj večjimi posledicami okoljske krize in prilagajanjem nanje imajo v Sloveniji zelo pomembno vlogo gasilci in gasilke ter druge pripadnice in pripadniki Civilne zaščite ter ostali sodelujoči v sistemu Uprave RS za zaščito in reševanje. Glede na obsežnost nalog, pomembno družbeno vlogo in grozeče napovedi o pogostosti in razsežnosti ekstremnih vremenskih pojavov v prihodnjih letih ter desetletjih bi bilo družbeno koristno in smiselno, da bi za namene delovanja teh služb država namenjala obsežna sredstva. Pa jih res namenja?

Financiranje tako poklicnih gasilskih enot (v njih je redno zaposlenih 1123 gasilk in gasilcev) kot prostovoljnih gasilskih društev (vanje je vključenih okoli 170.000 ljudi) je razdeljeno med lokalne skupnosti (občine) in državo, pri čemer prostovoljna gasilska društva precejšen del denarja zberejo še iz solidarnostnih prispevkov delovnih ljudi samih. Glavnino sredstev za delovanje te razvejane gasilske mreže zagotavljajo občine, pri čemer za namene poklicnega gasilstva zagotavljajo okoli 90 % vseh finančnih sredstev in za namene prostovoljnega gasilstva okoli 85 % vsega denarja. V letu 2025 je iz državnega proračuna za naslov financiranja poklicne in prostovoljne gasilske dejavnosti šlo med 13 in 15 milijoni evrov (razlika se pojavlja zaradi razpisne narave nekaterih sredstev, ki še niso bila v celoti izplačana posameznim gasilskim organizacijam). 

Tudi če za namen našega prispevka vzamemo višjo postavko, torej 15 milijonov evrov, lahko ugotovimo, da je to mizerna številka v primerjavi s tem, koliko ta ista država namenja za stroje in strojčke smrti v obliki nakupov orožja in vojaške opreme ter posodobitve obstoječih vojaških sistemov. Zgolj za ta namen je namreč Republika Slovenija v proračunu za leto 2025 namenila 380 milijonov evrov. Glede na to, da je nova Janševa vlada še znatno povečala sredstva, ki gredo na račun ministrstva za obrambo (za kar 236 milijonov evrov) in ker lahko upravičeno domnevamo, da bo mnogo več tega denarja porabljenega za orožje kot za gasilce. Iz tega lahko zaključimo, da se bo prevlada smrti in orožja nad pomočjo in solidarnostjo, ki ga pooseblja gasilstvo, še nadaljevala ter stopnjevala. 

Vladajoč razred, ki si bo pred posledicami okoljske krize zgradil zlate zidove, bodo še naprej pihali v rog militarizacije in vojne. Naloga naprednih gibanj in delovnih ljudi, ki že močno trpimo posledice okoljskega zloma je, da s politično akcijo obrnemo smer družbenega razvoja. V smer solidarnosti, ohranjanja narave, miru in širših družbenih potreb. To, da gasilstvo postavimo pred stroje smrti, je gotovo eden pomembnejših korakov.

The post MILIJONE ZA GASILCE NE ZA OROŽJE first appeared on Rdeča Pesa.

Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Prejšnji teden je vlada Janeza Janše zdravstvenemu ministru Tadeju Ostrcu, članu stranke Demokrati Anžeta Logarja, omogočila, da poleg ministrovanja opravlja delo v zasebni zobozdravstveni ordinaciji svojega prijatelja, v zavodu Vergina. 

V času prejšnje vlade, ko je bil Ostrc pod Bešičem Loredanom zaposlen kot državni sekretar ministrstva za zdravje, je bil vpleten v sporne podelitve koncesij zdravnikom zasebnikom. Med drugim je sodeloval pri podelitvi koncesije prav zasebniku Vergina! Kot poročajo na Necenzurirano, je zasebna klinika Vergina od leta 2023 iz javne blagajne prejela že skoraj pol milijona evrov. 

Lastnik Vergine, Dime Sapundžiev, je poleg koncesije za Vergino dobil tudi koncesijo za svoje drugo podjetje, Zavod MD Oral, ki ga je ustanovil maja 2022, le nekaj tednov preden je na ministrstvo prišel Ostrc. 

Koncesije se sicer podeljujejo za 15 let, kar zasebnikom omogoča stabilen dohodek, poleg tega pa lahko izvajajo še plačljive storitve. Prav tako se pogosto zgodi, da zdravniki, ki so zaposleni v javnem sistemu, hkrati pa delajo še za zasebnike, umetno ustvarjajo dolge čakalne vrste v javnem, svoje bolnike pa naročajo v zasebne klinike. Spomnimo na predstojnika ortopedskega oddelka v Splošni bolnišnici Novo mesto, Gregorja Kavčiča, ki je paciente preusmerjal h koncesionarju, zasebni kliniki Arbor Mea, kjer je delal sam. 

Ostrc je sicer glasni podpornik zasebnega zdravstva in nasprotuje omejevanju koncesionarjev-zasebnikov. Zloglasni interventni zakon, ki ga je parlament sprejel na predlog NSi-ja, SLS-a, FOKUS-a, Demokratov in Resni.ce, tako za koncesionarje gladko odpravlja omejitev razpolaganja s presežki prihodkov. Kaj to pomeni?  Če bo ta del zakona obveljal – pravkar o dopustnosti zakonodajnega referenduma odloča Ustavno sodišče – bodo zasebniki lahko razliko med javnim denarjem, ki ga prejmejo za izvajanje storitev, in njihovimi stroški znova kratkomalo pospravili v lastne žepe. 

Poglejmo, kako lastniki zasebnih klinik bogatijo na račun delovnih ljudi. Očesni kirurški center Dr. Pfeifer po poročanju Necenzurirano iz javne blagajne prejme okoli 60 odstotkov vseh njegovih prihodkov, v obdobju 2023-2025 pa si  je izplačal več kot šest milijonov evrov dobička. Njegova lastnica je družina nekdanjega predstojnika Očesne klinike UKC Vladimirja Pfeiferja. Medicinski center Iatros prejme dobrih 80 odstotkov svojih prihodkov iz javne blagajne, v letu 2024 so si lastniki izplačali 1,5 milijona evrov dobička. 

Kopičenje javnega denarja v zasebnih žepih za Ostrca ni noben problem, po drugi strani pa smo lahko pred dnevi v medijih brali izjave ministra Ostrca, koliko izgube je ustvarilo javno zdravstvo. » V zdravstvu 200 milijonov evrov primanjkljaja, bolnišnice z 22 milijoni izgube,«, piše Delo. Strašenje o izgubah nikoli ne vsebuje še pojasnila, kam denar izgine. Zagovorniki kapitala, kot je Tadej Ostrc, ne bodo nikoli s prstom pokazali na krivce, ki se mastijo na plečih hirajočega javnega zdravstvenega sistema, kot so koncesionarji-zasebniki, ki si izplačujejo milijone javnega denarja. 

Prav tako je problematično, da o zdravljenju ljudi govorimo kot o dejavnosti, ki bi naj prinašala ali dobiček ali izgubo. Zdravje ni nekaj, s čimer se trguje. Sploh pa je bizarno govoriti o stroških, ki jih naj bi predstavljala skrb za zdravje ljudi, medtem ko Ostrčev šef, predsednik vlade Janez Janša brezsramno obljubila več kot 40 milijonov evrov za vojno v Ukrajini in povečanje izdatkov za oboroževanje po nareku morilske zveze NATO.

#rdecapesa

The post MINISTER ZA PRIVATIZACIJO ZDRAVSTVA IN DOBIČEK, TADEJ OSTRC first appeared on Rdeča Pesa.

Danes z vami delimo oddajo Radia Študent o poseganju vojske in sorodnih institucij v srednješolsko in vojaško sfero. Govorili so z učiteljicami in učitelji nekaterih srednjih pol ter predstavniki ministrstva za obrambo. Kot primer tega sodelovanja so izpostavili nedavni orožarski sejem v Celju, kjer so govorili tudi z nekaterimi dijaki.

Celotno oddajo najdete na: https://radiostudent.si/univerza/unikompleks/dijasko-vojaski-kompleks

Vabljeni k poslušanju.

The post DIJAŠKO-VOJAŠKI KOMPLEKS first appeared on Rdeča Pesa.

Resolucijo o Gazi, ki namesto k miru vodi k trajni okupaciji, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel s 13 glasovi ZA in 2 vzdržanima. 

“Niti en član Sveta ni imel dovolj poguma, načel ali spoštovanja do mednarodnega prava, da bi glasoval proti tej kolonialni sramoti ZDA in Izraela,” je na omrežju X zapisal nekdanji direktor newyorškega urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice Craig Mokhiber. Predlog so zavrnili palestinska civilna družba in frakcije ter zagovorniki človekovih pravic in mednarodnega prava povsod po svetu. Mokhiber je 17. november označil za dan sramote za Združene narode in za vlade po vsem svetu, ki se uklanjajo ameriškemu imperiju in njegovim nasilnim izraelskim zaveznikom. 

Resolucija ščiti državo Izrael, ki kolonizira, izvaja apartheid in genocid. Zanjo je glasovala tudi Slovenija, kar kaže na velik razmah med tem, kaj politična elita govori in kaj dela. Slovenija se je s tem postavila na stran soodgovornih pri izraelskih in ameriških zločinih proti človeštvu. 

Odboru za mir, ki ga resolucija predvideva, bo predsedoval nihče drug kot predsednik s krvavimi rokami Donald Trump. Prav ZDA je namreč v največji meri odgovorna za genocid v Gazi, saj je Izraelu ves čas pošiljala na tone orožja podpirala to genocidno državo. Dejansko ne bi bilo večje razlike, če bi Trumpa nadomestil kar sam Netanjahu. Resolucija predvideva tudi razorožitev, ampak ne Izraela, ki je odgovoren za etnično čiščenje, genocid in apartheid, ampak Hamasa, ki je nastal kot direktna posledica okupacije. 

Palestinci po novi resoluciji nimajo nikakršne pravice do odločanja, ves nadzor nad Gazo ima še naprej Izrael. Vse kaže torej, da bo imel vodilno vlogo pri gospodarskem razvoju Palestine glavno besedo Donald Trump, Palestina pa bo glede na še eno v vrsti krivičnih resolucij, trajno okupirana. A kot je dejal Craig Mokhiber: “Boj za palestinsko svobodo se bo nadaljeval neomajno, z njimi ali brez njih.” 

The post ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA first appeared on Rdeča Pesa.

Dve leti je od 7. oktobra 2023, ko je palestinsko odporniško gibanje Hamas kot odgovor na desetletja trajajoče nasilno zatiranje Palestincev, napadlo Izrael. Dogodek je med mednarodno politično elito sprožil val zgražanja, obsodb napada in solidarnosti z državo Izrael. Že nekaj ur po tem je Izrael odgovoril z brutalnim napadom na Gazo. Ta je kmalu prerasel v genocid nepojmljivih razsežnosti, ki traja še danes. To ni konflikt ali vojna, ampak nezakonita okupacija, apartheid, etnično čiščenje. Zdi se, da to vemo že čisto vsi, razen vrlih medijev, ki še vedno pišejo o konfliktu, vojni, dveh enakovrednih straneh in krivca vidijo v ljudeh, ki se upirajo imperialističnemu ustroju. 

Al Jazeera poroča, da je v dveh letih izraelska vojska umorila kar 67 000 Palestincev, tisoče jih je še vedno pod ruševinami. Povprečno v Gazi umre en otrok na uro. Vsaj 169 000 Palestincev v Gazi je huje ranjenih. 4000 otrok v Gazi je zaradi napadov izgubilo eno ali več okončin. Izrael je poškodoval 125 bolnišnic in umoril 1722 zdravstvenih delavcev. Ubitih je bilo vsaj 300 medijskih delavcev. Vsaj 459 ljudi je umrlo zaradi stradanja, od tega 154 otrok. Vsaj en otrok od štirih trpi zaradi akutnega pomanjkanja hranil. Več kot 19 000 ljudi je bilo ranjenih med tem ko so šli iskati hrano, vsaj 2600 jih je med iskanjem humanitarne pomoči ubila izraelska vojska. Uničili so tudi skoraj vse domove in ključno infrastrukturo v Gazi. Izrael med tem ugrablja, zapira, pretepa in ubija tudi ljudi na Zahodnem bregu, naseljenci ruvajo oljke in uničujejo hiše. 

V medijih trenutno odmeva Trumpov “mirovni načrt”, a ta nas ne sme zavesti. Prvič, ker je tisti, ki je vse dogovore o miru do sedaj prelomil, bil prav Izrael, ne Hamas. Drugič, ker gre le še za en poskus, da Palestincem odreče pravico do samoodločbe in utrdi ameriško-izraelski nadzor nad Gazo. Načrt zahteva popolno razpustitev Hamasa – osvobodilna organizacija se je sicer že strinjala, da ne bo vladala Gazi, toda razpustitev odporniškega gibanja je nekaj drugega. V realnosti je stanje takšno: “najbolj demokratični državi na svetu”, ZDA in Izrael,  si na vse kriplje prizadevata, da bi imeli popoln nadzor nad tem, kdo lahko vlada v drugi državi in kako lahko vlada. Pri čemer zatirani ne bi smeli migniti s prstom. Ne pozabimo, da je Trump v eni izmed svojih bizarnih objav želel Gazo spremeniti v letovišče. In da prav Trump in ZDA omogočata genocid.

Protesti, stavke in mednarodne flotilje so zato KLJUČNEGA POMENA. Konec koncev si lahko pišemo zasluge vsaj za to, da se politiki pogovarjajo o miru, saj si želijo na vse kriplje ustaviti val upora, ki se dviga v svetu. Na kratko: BOJIJO SE NAS. BOJIJO SE MOČI LJUDSTVA. In to je dober znak. Nekaj delamo prav. 

Proti Gazi že plujejo nove ladje s humanitarno pomočjo in z okoli 300 aktivisti. Po svetu še vedno potekajo množični protesti. Sindikat Di Base USB je najavil, da lahko v kratkem pričakujemo dan skupnega boja vseh pristaniških sindikatov, ki so se podpisali pod skupno izjavo za končanje genocida. Med njimi so tudi slovenski žerjavisti. Sindikati so v izjavi zapisali, da zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida, odprtje humanitarnih koridorjev, pristanišča brez orožja za vse vojne in zaustavitev ponovnega oboroževanja EU ter preusmeritev ogromnih sredstev v osnovne storitve za vse prebivalstvo. 

Izraelska genocidna vojska med tem postopno izpušča nezakonito priprte aktiviste, ki so v Gazo želeli dostaviti humanitarno pomoč. Na prostosti so predvsem aktivisti iz Evrope in Združenih držav Amerike. Mnogi, predvsem tisti, s temnejšo poltjo, so še vedno zaprti.

Eden od vodilnih mednarodne flotilje, Thiago Avila, je v ponedeljek iz zapora v puščavi Negev napisal pismo: “Mnoge med nami so fizično napadli, grozijo nam s psmi, ne pustijo nas spati, psihično nas zlorabljajo. O tem ne poročam zato, da bi se pritoževal, ampak da se svet zave, da če to počnejo s humanitarnimi delavci, si lahko predstavljate, kaj počnejo s Palestinci.” 11 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih, od tega 400 otrok. Takšno ravnanje z zaporniki je v Negevu nekaj povsem običajnega!

Izrael za Palestince nima legalne jurisdikcije, kar pomeni, da jih lahko zapirajo brez sojenja. Da ne smemo pozabiti na Gazo, je izpostavila tudi Greta Thunberg, po tem ko je bila izpuščena. 

Palestinke in Palestinci nimajo izbire, vsak dan se morajo vstati in najti upanje in energijo za boj. Zato NE OBUPAJ. Agresija izraelske vojske naj te MOTIVIRA, da narediš VSE, KAR JE V TVOJI MOČI, da kot družba enkrat za vselej končamo z apartheidom, kolonializmom in genocidom. 

V Sloveniji se za Palestino trenutno izvaja več različnih akcij. Izpostavljamo jih zgolj nekaj. Če veš še ti za kakšno, jo zapiši spodaj v komentar. 

1. PIŠI POLITIKOM in od vlade zahtevaj, da v Združenih narodih zahteva zamrznitev članstva Izraela (povezava). Zapiši to, kar čutiš in kar si želiš. (povezava)
2. PODPIŠI PETICIJO ZA VARNE IN ZAKONITE POTI PALESTINSKIM BEGUNCEM. Slovenska vlada ima možnost, da reševanje življenj postavi pred birokracijo in beguncem omogoči varno pot v Slovenijo, še posebej, če so tukaj že njihovi sorodniki. (povezava)
3. BOJKOTIRAJ IZDELKE, ki prihajajo iz Izraela. Mnoge multinacionalke so zaradi sistematičnega bojkota že izkusile finančno škodo. V komentarju je nekaj uporabnih povezav, ki ti bodo olajšale bojkot. (povezava )
4. ORGANIZIRAJ SE V SVOJEM OKOLJU. Ali ima podjetje, za katero delaš, kakšne povezave z izraelskimi podjetji? Združi se s sodelavci in zahtevaj takojšnjo prekinitev sodelovanja z Izraelom in podjetji, ki podpirajo genocid. 
5. SPREMLJAJ POTOVANJE MEDNARODNIH LADIJ IN OD VLAD ZAHTEVAJ IZPUSTITEV HUMANITARCEV. 
6. DELI TO OBJAVO in spodbudi prijatelje, sorodnike in sodelavke, da ukrepajo za SVOBODNO PALESTINO. 

The post DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.

Saro Hamed Elkarnavi, 10-letno deklico iz Gaze, in njeno družino je izraelska genocidna vojska ubila le nekaj dni, preden bi z zborom Ahaziž na daljavo nastopila na prihajajočem festivalu Plavajoči grad. Orkester Etno Histeria se je na ljubljanskem Kongresnem trgu s sporočilom poezije Sare in njenega pevskega zbora – “Če moram umreti, moraš ti preživeti, da poveš mojo zgodbo” – in protestnim prepevanjem zavzel za konec izraelske blokade Gaze in konec morije palestinskega ljudstva. 

“Če lahko tukaj in zdaj blokiramo to cesto, lahko blokiramo tudi druge ceste. Če lahko storimo to, lahko ustavimo ladje, ki v Izrael izvažajo in iz Izraela uvažajo dobrine, a ne hrane, ampak stroje za uničevanje. Ali smo dovolj pogumni, da zaustavimo gospodarstvo, da ustavimo kapital, da premagamo strah pred milijarderji in jim preprečimo ukazovanje, kaj lahko počnemo? Ali nas je strah tega? Nas je strah zakona? Naj nas ne bo strah! Bodimo uporni! Gremo na avtoceste, gremo v tovarne, ustavimo vse. Šele ko se bo ustavilo gospodarstvo, se bodo zamislili. Prej se ne bo nihče in vse, kar nam ostane, je kričanje, vse, kar nam ostane, je protestiranje. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo! Gremo probat, no pasaran.” – Matija Solce

Po palestinski ljudski pesmi in zgornjem nagovoru je okrog 300 protestnikov in protestnic na čelu z muzikanti, ki so se zbrali iz 21 držav, spontano blokiralo križišče Slovenske in Šubičeve ceste. Nato so jo po Slovenski mahnili do Čopove, vzklikajoč “Free, free Palestine” in prepevajoč ljudske pesmi in pesmi upora, kot je El pueblo unido.

S presenetljivo novostjo v primerjavi z utečenimi ceremonijami palestinskih protestov pri nas so protestne rime ponesli v prostore korporacij Mango in McDonald’s, od koder sta ju mirno pospremila policista. Še do Prešernovega trga, kjer so razglasili konec protesta, še prej pa policiste pozvali, naj prestopijo na stran ljudstva in tudi oni prispevajo h koncu genocida nad palestinskim ljudstvom. 

A pesem se ni ustavila in povorka je pot nadaljevala po Trubarjevi do Mesarskega mosta, Etno histeria pa je igrala in pela, pela in igrala, širila glas o Sari, njeni in vseh palestinskih družinah, ki jih izraelska genocidna vojska pobija in strada.

Namesto polurnemu glasbenenemu nastopu, kar je bila prvotna ideja orkestra, smo doživeli dveurni protest, ki je ponudil nekaj idej vsem (palestinskim) protestom v Sloveniji:

– spontanost v govorih in dejanjih vedno premaga napiflanost tehničnih recitalov. Ta breceljevski ali zdaj solcetovski element presenečenja je najboljše zdravilo proti zaspanosti palestinskega in vseh drugih progresivnih gibanj pri nas, 

– direktna akcija in konfrontacija z razrednimi sovražniki ima večji mobilizacijski učinek od ponavljajočih se in s policijo vnaprej dogovorjenih poti, poleg tega pa zmede še policijo,

– za dobro voljo protestnikov in širjenje glasu onkraj lastnega protestnega mehurčka pa poskrbi glasba, ta preprosta, tako rekoč edina univerzalna vez med ljudsko, delavsko, protinacionalistično ali protikapitalistično vsebino in ušesi prav vseh občinstev. 

Okrepljeni s temi lekcijami združimo moči proti hegemoniji kapitalističnega zahoda in zločinom Izraela, kronskega dragulja ameriškega imperija. Protesti niso dovolj. Čas je za realno akcijo! 

The post Protest za palestinsko deklico Saro: “Manjka nam poguma, da rušimo zakon. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo!” first appeared on Rdeča Pesa.

“Vse strani pozivam, da naj stopijo korak nazaj, naj se vrnejo za pogajalsko mizo. Iranu ne sme biti dovoljeno, da bi razvil jedrsko orožje.” Tako groteskno je nočne zločinske bombne napade ZDA na Iran, komentirala visoka predstavnica Evropske unije (EU) za zunanjo politiko, Kaja Kallas. Iran je več desetletji žrtev popolnoma neupravičenih ekonomskih sankcij s strani držav imperialističnega centra. Zadnjih deset dni pa je tarča terorističnega raketiranja ter bombandiranja združenih izraelsko-ameriških sil. Skladno z logiko vladajočih razredov na Zahodu pa ga je njihova zvesta predstavnica, Kallas, postavila v vlogo agresorja in “faktorja nestabilnosti” na Bližnjem vzhodu. 

Takšnemu razumevanju, ki nam ga vsakodnevno množično servirajo osrednji mediji in njihovi (prikriti) agenti imperialističnega tabora, se je potrebno odločno postaviti po robu. Iran ni agresor. Izrael, ki že več kot 20 mesecev izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci, je sprožil obsežne raketne in letalske napade na Iran. Cilj Izraela je jasen in večplasten:

1.) Z bombandiranjem povzročiti čim več smrti in razdejanja, preko tega sprožiti zamenjavo iranskih oblasti in ustoličiti režim, ki bo deloval v skladu z njihovimi ekspanzionističnimi interesi ter interesi celotnega kolektivnega zahoda; 

2.) Obrniti pozornost svetovne javnosti od genocida v Gazi. Samo v zadnjih desetih dneh je izraelski okupator pobil najmanj 450 Palestink in Palestincev. Mnoge od njih so izraelske krogle pokosile medtem, ko so sestradani čakali na pakete hrane; 

3.) Zagotoviti obstanek vlade Benjamina Netanjahuja na oblasti. Vsa “koalicijska nesoglasja” so bila pozabljena, ko so prva izraelska letala poletela na krvavo misijo na vzhod. 

Ker Izrael ni bil zmožen zlomiti iranskega odpora, še več, mnogi valovi iranskih raketnih napadov so pokazali na relativno šibkost izraelski obrambnih sistemov (poročanje o tem je zaradi medijske cenzure v Izraelu strogo prepovedano), so se v agresijo neposredno vpletle ZDA. Ameriški napad je zločinski akt, ki je nelegalen celo po pravilih mednarodnega prava in pomeni zgolj dodatno zaostrovanje situacije na terenu. Trumpovo pojasnilo po njem (“Sedaj je čas za mir.”), pa je moč razumeti zgolj kot slabo priredbo zdaj že legendarnega slogana iz protestov proti vojni v Vietnamu (“Bombing for peace is like fucking for virginity”).

Takšni agresiji se je potrebno upreti. Pokazati moramo solidarnost z izstradanimi Palestinkami in Palestinci ter napadenimi Irankami in Iranci. Ameriško-izraelska koalicija, podprta s strani držav članic NATO pakta ne napada zgolj njih, ampak poskuša z izsiljenim konfliktom zatreti vsa prizadevanja po svetu, ki gredo v smeri miru, sodelovanja med delovnimi ljudmi sveta in svobodne Palestine. 

Priložnosti za takšen upor in izkaz solidarnosti imamo že ta teden:

• Jutri, 23.6 ob 18:00 v Rušah (Trg vstaje) na “Ruškem shodu za mir v Palestini”.
• V torek, 24.6 ob 17:00 na Kogresnem trgu v Ljubljani na “Protestu proti oboroževanju, vojni in zvezi Nato”. 
• V torek, 24. 6., Protest proti oboroževanju, imperialističnim vojnam in Natu v Kopru ob 18.00 na Titovem trgu

Pridite, da nas bo čim več!

En svet, en boj!

The post AMERIŠKI ZLOČINSKI NAPAD NA IRAN – UPRIMO SE VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo dopoldne se je naša ekipa sprehodila po mariborskih ulicah. Mimoidoče smo povprašali, kakšno je njihovo stališče glede dogajanja v Palestini. Zanimalo nas je, kje po njihovem ležijo vzroki za trenutno stanje, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, kaj bi morala narediti Slovenija in kaj lahko naredimo običajni ljudje. V podcastu objavljamo odgovore vseh, ki so se bili pripravljeni ustaviti in podati izjavo.

Ob tej grozljivi obletnici si poglejmo nekaj zgovornih številk, ki se tičejo obdobja zadnjega leta, objavili pa so jih na Al Jazeeri. 

GAZA V ZADNJEM LETU

• 41 909 Palestink in Palestincev v Gazi je v zadnjem letu ubila izraelska vojska. 

• 16 756 od tega je otrok.

• 17 000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. 

• 10 otrok na dan izgubi eno ali dve nogi, amputacije se večinoma opravljajo brez anestezije.

• 97 303 ljudi v je ranjenih. 

• 10 000 ljudi je še vedno pod ruševinami, reševanje le teh poteka z golimi rokami.

• 75% ljudi v se je zaradi pomanjkanja ustrezne higiene okužilo z nalezljivimi boleznimi

• 75 000 ton eksploziva je bilo v zadnjem letu odvrženega na Gazo.

• 114 bolnišnic in klinik je prenehalo delovati.

• 96 % oseb v Gazi strada. 

ZAHODNI BREG V ZADNJEM LETU

• 1423-krat so naseljenc napadli palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.

• 120 000 kosov strelnega orožja je izraelska vlada razdelila naseljencem na Zahodnem bregu.

• 4555 Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu je Izrael  izgnal iz svojih domov. 

• 1768 palestinskih zgradb so izraelske sile porušile, zasegle ali zapečatile

• 744 Palestink in Palestincev je bilo ubitih na Zahodnem bregu.

• 164 od tega je otrok. 

• 6250 oseb je bilo ranjenih. 

PALESTINA V ZADNJEM LETU

• 10 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih.

• 250 od tega je otrok.

• 80 je žensk.

• 30 % pridržanih je v zaporu brez kakršne koli obtožbe ali sojenja. 

Izrael se več kot očitno ne namerava ustaviti pri teh številkah. Z nedavnimi terorističnimi napadi in kopensko invazijo na Libanon zgolj nadaljuje sledenje svojim ekspanzionističnim ciljem. Pri vsem tem uživa podporo kolektivnega Zahoda pod vodstvom Združenih držav Amerike. Orožje še naprej prihaja v izraelske luke in letališča, še zmeraj apardheidovska država ni podvržena nobeni obliki mednarodnih pravnih, ekonomskih ali političnih sankcij. 

Kot je dejala ena izmed sogovornic: “Za vsako vojno je zadaj politika, vojni zaslužkarji in denar. Politiki govorijo eno, delajo pa drugo. Nam, navadnim ljudem ostanejo edino takšne izjave in protesti. Ampak na trenutek kaos in žarišča bi se morali ljudje ne glede na vero, mejo ali narodnost organizirati in protestirati.”

The post PESIN SOK Z MARIBORSKIH ULIC: ZA GENOCID SO ODGOVORNI VOJAŠKI ZASLUŽKARJI IN POLITIKA first appeared on Rdeča Pesa.