Fitnesi v kapitalizmu so kapitalistična podjetja, njihov cilj je povečanje dobička. Zato uporabljajo različne strategije, od vezav, ki ljudi prisilijo v plačevanje članarin za dve leti, do oglaševanja urgentnosti izgube kilogramov in oblikovanja telesa, vrednega bikinik. To se lepo poklopi z estetskim idealom in seksualiziranjem ženskega telesa, ki postane tržno orodje. Ženska bi po lepotnih standardih morala imeti majhen pas, veliko zadnjico, raven trebuh, gladko kožo in ne bi smela imeti celulita. Z oblikovanjem tržnega ideala, ki ga v popolnosti nikakor ni mogoče doseči, fitnes industrija kroji stalno hlepenje po novih programih za oblikovanje tazadnje, dietah za izgubo maščobe na trebuhu in kremah, ki topijo celulit. Servirajo nam na tone večinoma povsem nepotrebnih prehranskih dopolnil zapakiranih v fensi embalaže, brez katerih bojda ne bomo napredovali. 

Ženskam so namenjene predvsem skupinske vadbe, ki temeljijo na kardiu in raztezanju in precej manj na vajah za moč s progresivno obremenitvijo. Čeprav s samim konceptom skupinskih vadb ni nič narobe, pa je težava, ko se te pomešajo s problematičnim prepričanjem, da težke uteži ženskam odvzemajo ženstvenost. Tako imenovani programi za ženske so zato pogosto osredotočeni na rast tazadnje in precej manj na gradnjo moči v zgornjem delu telesa. 

Za nameček vplivnice, ki oglašujejo delo na svoji riti, pozabljajo omeniti vpliv genetike. Torej da bodo določene ženske lažje dobile večjo rit kot druge, ki pa se jim bodo mišice prej poznale na rokah ali pa ramenih. A tudi za to je fitnes industrija ponudila produkt in nas prepričala, da ga nujno potrebujemo. Pajkice scrunch – po domače povedano push up modrc za rit. Namen teh je, da “popravijo” tvoje plosko ali predebelo tazadnjo oziroma da te prepričajo, da je s tabo nekaj narobe. 

V fitnes industriji je telo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati in optimizirati. Pri čemer se nenehno spreminja ideal, kako naj bi telo izgledalo in čemu naj bi bilo namenjeno. Fitnes individualizira odgovornost za zdravje in dobro počutje, nemalokrat pa ignorira, da nismo vsi v istem čolnu in kapacitete za trening zgledajo od človeka do človeka zelo drugače. Telo postane projekt samodiscipline, kjer posameznik sam nadzira sebe v interesu produktivnosti. To se prenese tudi v delovno okolje, kjer delavec postane bolj učinkovit, discipliniran in sposoben za delo.

Tudi patriarhatu je v interesu, da ženske ostajajo šibke, krhke, majhne in nesamozavestne. Svojo samozavest pa gradijo glede na velikost “glutsov” in ožini pasa. Takšne ženske je namreč lažje nadzirati in se lepše vklopijo v kapitalistični sistem. 

Lahko torej rečemo, da je fitnes industrija v kapitalizmu ideološki aparat. Toda telesna moč sama po sebi ni kapitalistična in se je kot socialisti ne bi smeli izogibati. Več telesne moči pomeni tudi več avtonomije, boljšo samozavest, boljše zdravje in kvalitetno starost. Kar je generalno gledano dobro za vsakega posameznika. Hkrati pa je dobro tudi za družbo. Navsezadnje je močno in zdravo delavsko telo bolj sposobno za politično organiziranje in kolektivno delovanje. V trenutnem krivičnem sistemu pa je lahko tudi sredstvo za sproščanje stresa in bistrenje misli. 

Prednosti treninga za moč je več, med drugim zmanjšuje tveganje za številne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen tipa 2. Spodbuja rast mišic in ohranjanje mišične mase ter preprečuje starostno zmanjševanje mišične mase, mišične moči in kostne gostote skozi življenje. Slednje je ključno za ženske, ki so bolj nagnjene k osteoporozi – če poenostavimo, trening za moč za starejšo žensko pomeni, da si med padcem ne bo usodno poškodovala kolka. Izboljšuje kognitivne funkcije, spomin in koncentracijo. Preprečuje starostno povezane bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Zmanjšuje tveganje za depresijo in anksioznost. Močno vpliva tudi na možgane – izboljšuje kognitivne funkcije, koncentracijo, kreativnost, dolgoročni spomin, zmanjšuje stres in tako naprej. Trening za moč ob tem razvija veščine, ki jih lahko prenesemo na politično organiziranje. Konsistenca, disciplina, potrpežljivost in dolgoročno razmišljanje.

Treninga za moč s progresivno obremenitvijo bi se zato morali lotiti vsi, ne glede na spol, starost ali telesno pripravljenost. Kot družba pa bi si morali prizadevati, da so treningi za moč dostopni vsem. To lahko dosežemo z gradnjo javnih telovadnic, podružbljanjem obstoječih fitnesov ter širitvijo mreže fitnesov na prostem. Slednjih je kar nekaj že na voljo, predvsem v mestih. Primer dobre prakse je fitnes na prostem na Pobrežju v Mariboru, ki ga je postavila mariborska občina na pobudo občanov s sredstvi participatornega proračuna. Prav to je pokazatelj, da si ljudje želijo dostopne vadbe in se zavedajo pomena zdravega načina življenja.

Ob tem, da je na voljo potreba infrastruktura, je ključno še poznavanje pravilne izvedbe vaj, kar bi pa moralo biti vključeno v učni načrt javnih šol. Prav tako pa bi morali imeti v lokalnem okolju vsi na voljo brezplačne programe skupinskih vadb za moč, kjer bi trenirali pod nadzorom usposobljenih inštruktorjev. 

Fizična moč se gradi počasi in postopoma, enako politična moč. V ekosocialistični revoluciji bomo potrebovali močne ljudi, tako fizično kot psihično. 

The post KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI first appeared on Rdeča Pesa.

KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.