Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.

V nedavnem referendumu o prostovoljnem končanju življenja lahko vidimo poskus, da bi končno izpolnili program francoske revolucije. V časih pred buržoazno revolucijo so v Evropi cerkve imele monopol nad potekom življenja. Rojstva, poroke, smrt, glavne življenjske postaje, je cerkev obvladovala s svojimi zakramenti. Buržoazna država je sčasoma prevzela register rojstev in poroke, s podržavljenjem nadzora nad prebivalstvom je ljudi osvobodila cerkvenega gospostva. S svobodnim odločanjem o porajanju otrok je zagotovila svobodno upravljanje z življenjem – od rojstva do smrti. Ne pa o smrti sami! Referendum 23. novembra bi nas lahko osvobodil tudi na tej točki, na zadnjem oporišču cerkvene moči. Pa nas ni!

Zakaj se državljanke in državljani niso hoteli otresti zadnjega srednjeveškega jarma? Razlogi za glasovanje »proti« so bili različni, nas poučujejo strokovnjaki. Ideologija »svetosti življenja« in pokorščina papeški cerkvi sta očitna razloga. A za nas pomembnejši je razlog tistih, ki so menili, da je zakon slab. Zakon je res močno zapletel prostovoljno končanje življenja. Bolj ko zapletajo pravne postopke, večja je verjetnost, da bodo povečevali tudi možnosti za izigravanje zakona, množili »pravne luknje«.

Nasploh zmore buržoazna pravna država »osvoboditi« posameznice in posameznike samo s pomočjo »pravne države«, tj. pravnega fetišizma. To pa ni emancipacija človeka. Kritiko francoske revolucije je objavil Karl Marx že leta 1844 v Prispevku k judovskemu vprašanju. Francoska revolucija, je napisal, osvobodi individua zgolj politično in s tem razbije družbo na atomizirane individue, ki jih povezuje samo še pravo. 

Preprosto rečeno: buržoazna revolucija uvede boj vseh proti vsem v mejah zakonov buržoazne pravne države. Med drugim je to tudi temelj za »svobodno« delovno pogodbo med proletarko, proletarcem in kapitalistom – ta pogodba pa je osnova za kapitalistično izkoriščanje. Buržoazni pravni fetišizem ne zagotavlja svobodnega sožitja v solidarni družbi.

»Proti« je bržkone glasoval tudi marsikdo, ki je hotel s tem protestirati proti politiki sedanje vlade. A proti vladi je lahko glasoval spet iz različnih razlogov: npr. zato ker ni vzpostavila trdnega javnega zdravstva – ali pa zato ker ni zdravstva dokončno sprivatizirala. Torej iz popolnoma nasprotnih razlogov.

Iz tega, da različni, celo nasprotujoči si razlogi pripeljejo do enake odločitve na referendumu, lahko razberemo splošno omejenost buržoaznega političnega sistema. Zakon je pripravila stranka, podprle so ga koalicijske stranke, sprejel ga je strankarski parlament. Med pripravo zakona so v javnosti nekoliko, sicer ne preveč zavzeto, razpravljali o vprašanju prostovoljnega končanja življenja. A koliko so misli iz razprave upoštevali pri pisanju zakona, so odločale stranke. 

Pred referendumom je bila razprava o zakonu resda živahna – a ni več mogla vplivati na zakon. Idej, ki so jih predstavili v razpravi pred referendumom, ni bilo mogoče ustvarjalno uporabiti. Ujete so bile v skopo izbiro za zakon ali proti zakonu, kakršnega so določile stranke. Strankarska demokracija ne zmore izkoristiti vseh intelektualnih moči družbe. Tudi na volitvah se lahko odločamo zgolj za strankarske liste ali proti njim. Navsezadnje se odločimo za najmanj slabo možnost. Buržoazna demokracija ni demokratična.

Zato smo spet pred starim vprašanjem: je treba najprej do konca izpeljati buržoazno revolucijo (človekove pravice, pravna država, buržoazni parlamentarizem) – ali je na dnevnem redu socialistična revolucija in se moramo bojevati za odpravo razredov in izkoriščanja, za podružbljenje produkcijskih sredstev in odločanja, za solidarno sožitje?

V kapitalizmu ni mogoče uresničiti obljub buržoazne revolucije. Brez neplačanega dela v gospodinjstvu bi se kapitalizem sesul. V vseh obdobjih je potreboval nesvobodno delo – od »tradicionalnih« odnosov v kolonijah do suženjstva na ameriškem jugu in migrantskega dela zdaj.

Zato bi s popravljanjem kapitalizma samo cepetali v zgodovinski slepi ulici. Na dnevnem redu je socialistična revolucija. Še zlasti za nas, ki smo jo še nedavno prakticirali.

Gostujoče pero je napisal Rastko Močnik

GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj

FOTO: Žiga Živulovič jr./Bobo

The post PUSTIMO BURŽOAZNO REVOLUCIJO V PRETEKLOSTI, NA DNEVNEM REDU JE SOCIALISTIČNA!  first appeared on Rdeča Pesa.

V času razkosanja Kraljevine Jugoslavije in okupacije slovenskega ozemlja s strani nacifašističnih sil se je leta 1941 porodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Rodila se je iz potrebe, iz volje in iz obupa, a tudi iz jasnega političnega razumevanja, da svobode ne bo brez boja. OF ni bila le obrambna reakcija proti okupatorju, temveč zavestna, politična in organizirana vstaja, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije segla po orožju in zgradila odpor, ki ga je bilo stežka najti v takšni obliki v celotni okupirani Evropi.

Partizanski boj ni bil ločen od revolucije – bil je njen konkretni izraz. Odločitev, da se ne čaka na rešitev od zunaj, temveč da si ljudstvo samo izbori svobodo, je bila hkrati odločitev za drugačno družbo. Boj proti okupatorju je bil neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu. Bil je boj za delavsko oblast, za družbeno lastnino in za konec izkoriščanja.

Komu služi zgodovinski revizionizem?

Zgodovinski revizionizem, ki ga v zadnjih desetletjih vsiljujejo različni politični krogi, služi tako konservatiivni desnici kot liberalni sredini. Čeprav se morda zdita ideološko nasprotna, imata skupen imenovalec: globok strah pred socialistično revolucijo. Konservativci poveličujejo kolaboracijo z okupatorjem kot “protikomunistični odpor”, liberalci pa se trudijo partizanstvo oklestiti njegovega revolucionarnega značaja in ga prikazati kot nacionalno obrambno, a ideološko prazno reakcijo. Tako eni kot drugi si prizadevajo, da bi množični boj delovnega ljudstva prikazali kot manipulacijo peščice komunistov.

Ta revizionizem ni zgolj zgodovinska napačnost, temveč aktivna politična praksa, ki poskuša izbrisati možnost radikalne družbene alternative. Ko partizanski boj ločijo od njegovega socialističnega značaja, ločujejo tudi sedanjo družbo od možnosti novega kolektivnega upora.

Ena najpogostejših liberalnih praks je torej “normalizacija” partizanskega boja – prikazovanje partizanov kot navadnih ljudi, ki so se po spletu okoliščin znašli v vojni vihri in se odločili upreti zgolj zato, ker “sovražijo naciste”. Tako poslušamo trditve, da “partizani niso bili komunisti”, da “so se borili za narod, ne za revolucijo”, in da je bila “vojaška zmaga zlorabljena za politične cilje”. A te trditve temeljijo na zavestnem ločevanju narodnoosvobodilnega boja od njegovega dejanskega vsebinskega jedra.

Čeprav desnica odkrito napada partizane, jih označuje za “zločince” in “totalitarce”, liberalna sredina uporablja mehkejše, a nič manj nevarne prijeme. Prikazujejo se kot razsodni in uravnoteženi, kot glasniki ničkolikokrat opevane sprave, a v resnici izvajajo škodljiv zgodovinski revizionizem: revolucijo reducirajo na “nujno zlo”, nekaj, kar bi naj “zasenčilo” pravi pomen upora. Za liberalce ni sporna diktatura kapitala, sporna je le diktatura proletariata.

In prav zato želijo iz zgodovine iztrgati bistvo – dejstvo, da je bil boj proti okupatorju tudi boj proti kapitalistični reprodukciji neenakosti. Desnica in liberalci sta si v tem pogledu popolnoma enotni: revolucija je bila korak predaleč.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil boj za svobodo in socializem. Bil je izraz kolektivne volje tisoče kmetov, delavcev, dijakov, učiteljev, ki so v fašizmu prepoznali najskrajnejšo obliko razrednega nasilja in so mu odgovorili z organiziranim odporom. Osvobodilna fronta je bila edinstven primer povezovanja množic okoli jasnega cilja: svobodna, socialistična Slovenija.

Danes, ko se kapitalizem pogreza v vedno nove krize, ko se rojevajo nove oblike fašistoidnega nasilja in ko se socialistične ideje znova prebujajo, je še toliko bolj pomembno, da se ne odpovemo dediščini OF. Ne kot sentimentalnemu spominu, temveč kot politični izkušnji za prihodnost. 

The post Živela OF, živela socialistična revolucija! first appeared on Rdeča Pesa.