Ljudje množično podpirajo ekosocialistične ukrepe, poroča mednarodna raziskovalna skupina v nedavno objavljenem članku v reviji The Lancet Planetary health. 

Tematike, ki se ukvarjajo z reševanjem okoljske krize na antikapitalistični način, so le redko predmet raziskav znanstvenikov in znanstvenic. Ti se v kapitalističnem sistemu pogosto ukvarjajo z vprašanji, kako reševati okoljsko krizo z uvajanjem novih tehnologij – kako rešiti okolje in podnebje znotraj kapitalizma. Kako denimo razviti tehnologijo, ki bo zajela ogljikov dioksid iz ozračja ali kako ustvariti učinkovito baterijo za električni avto. To pogosto delajo spontano, prav tako jih v to silijo omejitve projektov in financerjev znanstvenih raziskav, ki si pogosto le želijo, da se izsledki raziskav čimprej prelijejo v dobičke od prodaje raznih izdelkov, tehnologij in storitev.

Situacija v znanstveni sferi se sicer v zadnjih letih, ko je okoljska kriza vse bolj občutna, počasi spreminja “na bolje”. To dokazuje tudi nova objava v prestižni znanstveni reviji, v kateri raziskovalci ljudi sprašujejo, kaj si mislijo o ekosocializmu. 

V študiji je raziskovalce zanimalo, kolikšna je podpora ljudi za ekosocialistično preobrazbo družbe. 5000 ljudem iz Združenega kraljestva in ZDA so predstavili idejo ekosocialistične preobrazbe družbe brez da bi direktno uporabili ta izraz. Vprašali so jih, kaj si mislijo denimo o zmanjšanju nepotrebne in okoljsko uničujoče produkcije in potrošnje, kako bi se jim zdelo, če bi ustanovili univerzalne javne storitve in javne službe, ki bi se ukvarjale z zadovoljevanjem potreb ljudi, kaj mislijo o demokratizaciji kontrole nad financami in sredstvi produkcije in o končanju neenake, imperialistično vodene blagovne menjave z globalnega juga na sever.

Rezultati anket so pokazali, da kar 82% vprašanih v Združenem kraljestvu in 72% v ZDA podpira vse našteto. Ko so anketirance direktno vprašali, kaj si mislijo o konceptih, kot so ekosocializem, odrast, ekonomija dobrobiti, je bila podpora nižja. Ob uporabi pojma je odrast denimo podprlo le 20 do 26 % vprašanih, ekosocializem pa med 36 in 58 % vprašanih. Raziskovalci tako ugotavljajo, da je podpora ekosocialistični transformaciji družbe visoka, a je treba biti pazljiv pri uporabi besed in predstavitvi ideje. Znanstveni koncepti (kot denimo odrast) ali zgodovinsko zaznamovani izrazi (kot denimo socializem) so lahko za navadne ljudi (še posebej v državah z močno prisotno antikomunistično propagando) odbijajoči in narobe razumljeni, dokler niso o tematiki dovolj izobraženi. Veliko bolje je govoriti o konkretnih ukrepih in načinih sprememb.

Kot je zapisal eden izmed avtorjev, doktor Jason Hickel (rdečepesniki priporočamo, da mu sledite na instagramu), je naloga ekosocialistov tudi ta, da ljudi izobražujemo. Kot pravi, je ne glede na uporabo izrazov in konceptov najpomembneje, da smo vedno jasni, da je pri okoljski krizi ključen razredni boj.

The post ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE first appeared on Rdeča Pesa.

Na omrežju Reddit je zažvižgal ameriški programer, ki je delal za svetovno znano aplikacijo za dostavo hrane. Sklepamo, da gre za večje ameriško podjetje, ki je lastniško povezano tudi z nam bolj znanim Woltom. Zato sumimo, da se podobnih praks poslužujejo (ali pa se po njih vsaj zgledujejo) tudi dostavljalska podjetja pri nas. 

“Tole pišem v knjižnici, na prenosniku, ki ga bom po tem zavrgel, saj me zavezuje ogromna pogodba o nerazkritju informacij. Včeraj sem dal odpoved z dvotedenskim odpovednim rokom in če sem iskren, upam, da me bodo tožili. Na teh informacijah sedim osem mesecev, samo opazujem kodo, kako se v živo realizira. Ponoči ne morem spati, ker sem pomagal zgraditi ta stroj,” je razvijalec programske opreme začel svoj zapis. 

O tem, da so algoritmi v aplikacijo za dostavo hrane razviti tako, da iz dostavljavcev iztisnejo največ, je bilo veliko ugibanja. Razvijalec, ki dela kot backend inženir razkriva, da je resnica precej bolj depresivna kot teorije zarote. “Sedim na tedenskih sestankih, kjer produktni vodje razpravljajo, kako iz »človeških sredstev« iztisniti še dodatnih 0,4 % marže (tako voznike dobesedno imenujejo v shemah podatkovnih baz). O teh ljudeh govorijo, kot da so liki v videoigri, ne pa očetje in mame, ki poskušajo plačati najemnino.”

Po njegovih besedah je “prednostna dostava” čista prevara, za katero stranka plača dodatni denar. Programerjem so jo predstavili kot “psihološko dodano vrednost”, pri čemer se ne naredi ničesar, da bi dejansko stranka prejela dostavo hitreje. “Lani smo celo izvedli A/B test, kjer nismo pospešili prednostnih naročil, ampak smo namerno upočasnili ne-prednostna za 5 do 10 minut, da so se prednostna v primerjavi z njimi zdela hitrejša. Vodstvo je bilo navdušeno nad rezultati. Zgolj s tem, da smo standardno storitev poslabšali – ne pa premium izboljšali – smo ustvarili milijone čistega dobička.”

A to še ni najhujše, nadaljuje. Za odpoved se je odločil zaradi takoimenovanega “indeksa obupa”. Za voznike imajo namreč skrito metriko, ki glede na njihovo vedenje pri sprejemanju naročil meri, kako nujno potrebujejo denar. “Če se voznik običajno prijavi ob 22. uri in brez oklevanja takoj sprejme vsako bedno naročilo za 3 $, ga algoritem razvrsti kot visoko obupanega delavca. Ko je enkrat označen, mu sistem namenoma preneha prikazovati dobro plačana naročila. Logika za tem je: Zakaj bi nekomu plačali 15 $ za dostavo, če vemo, da jo bo zaradi obupa opravil za 6 $? Dobre napitnine prihranimo za občasne voznike, da jih pritegnemo, medtem ko se tiste s polnim delovnim časom zmelje v prah.”

Problematična je tudi “pristojbina za ugodnosti voznikov”, ki jo zaračunajo strankam v vrednosti 1,50 $. To bi naj bilo namenjeno izboljšanju pogojev delavcev (za zavarovanje itd.). “V resnici gre ta denar naravnost v korporativni črni fond, ki se uporablja za lobiranje proti sindikatom voznikov. Imamo poseben interni stroškovni center za takoimenovano obrambno politiko in ta pristojbina teče neposredno vanj. Dobesedno plačujete vrhunske odvetnike, ki se borijo za to, da bi vaš dostavljavec ostal brez strehe nad glavo,” razkriva žvižgač. 

Podjetje je bilo v preteklosti že toženo zaradi kraje napitnin, zato so svojo strategijo spremenili, da je pravno legalna. “Uporabljamo napovedno modeliranje za dinamično zniževanje osnovnega plačila. Če algoritem predvidi, da puščate velike napitnine in boste verjetno pustili 10 $, vozniku ponudi mizernih 2 $ osnovnega plačila. Če pustite 0 $, mu ponudi 8 $ osnovnega plačila samo zato, da se hrana premakne. Rezultat je, da vaša radodarnost dejansko ne nagradi voznika, ampak subvencionira podjetje. Vi plačujete njihovo plačo, da je podjetju ni treba.”

Podjetja, ki delujejo po principu platformne ekonomije, kot so Uber, Wolt, DoorDash, Fodoora in druge, delujejo po principu aplikacij, ki prevzame vlogo šefa in na tak ali drugačen način iz delavcev iztisne največ. Na Rdeči pesi smo o tej temi v preteklosti posneli podcast, v katerem smo gostili Grega Kralja, izkušenega dostavljalca hrane. Z njim smo se pogovarjali tako o skupnih problemih dostavljavcev po svetu kot tudi o primerih, kjer so se dostavljavci uspešno organizirali in uprli. Vabljeni k poslušanju!

Fotografija je simbolična.

The post PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Italijanske delavke in delavci so ta konec tedna ponovno rekli ne oboroževanju in vojni. V petek je namreč potekala splošna stavka več sindikalnih central “di base” (sindikatov, organiziranih od spodaj), ki so za 24 ur ustavili delo v več sektorjih – od javnega prometa, šolstva in zdravstva do posameznih podjetij.

Delavke in delavci stavkajo, ker nasprotujejo zvišanju sredstev za obrambo, ki ga je vlada predvidela v osnutku proračuna za prihodnje leto. Gre za povsem zgrešene prioritete: v času vse večje draginje, ki jo še dodatno zaostruje podnebna kriza, želijo vladajoči sloji še več denarja nameniti za orožje. Medtem so javne storitve, ki prinašajo resnično varnost – šolstvo, zdravstvo in sociala – že desetletja finančno podhranjene.

Prvič po letu 2010, ko je vlado vodil Silvio Berlusconi, stavkajo tudi italijanski novinarji, ki zahtevajo novo kolektivno pogodbo, na katero čakajo že od leta 2016. Zahtevajo, da nova kolektivna pogodba vključuje nove poklicne profile, zahtevajo dostojne plače in delovne pogoje tako za novozaposlene novinarje kot za zunanje sodelavce. Število zaposlenih novinarjev je od leta 2011 padlo z 19.000 na 13.000, saj se v zadnjih letih vedno več novinarjev najema kot prekarce, da bi tako dodatno znižali stroške.

V večjih mestih so stavko spremljale tudi manifestacije. V Genovi so se kolektivu borbenih pristaniščnikov pridružili tudi podnebna in propalestinska aktivistka Greta Thunberg, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesca Albanese in nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis.

V nam bližnjih Benetkah se je več kot 3000 stavkajočih delavcev in lokalnih aktivistov zbralo pred orožarskim podjetjem Leonardi in za več ur ohromili dostop do njega. Več kot tri tisoč ljudi je zablokiralo eno osrednjih vpadnic v mesto, da bi izrazili jasno nasprotovanje temu, da se v njihovem lokalnem okolju proizvaja orožje, s katerim Izrael izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci.

V soboto je v Rimu potekala še skupna protivladna in protivojna manifestacija, s katero so italijanske delavke in delavci ponovno dokazali, da ne mislijo zgolj nemo spremljati, kako se njihov denar namenja za oboroževanje, medtem ko sami vse težje pridejo skozi mesec. 

Sledimo njihovem zgledu, organizirajmo se!

Foto: @ramiasolefoto

The post NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

Z današnjim dnem v Delavski koaliciji pričenjamo z zbiranjem 40.000 overjenih podpisov proti nedavno sprejeti varčevalni pokojninski reformi. Zbrani podpisi bodo omogočili razpis referenduma, na katerem bomo ljudje odločali, ali škodljivo reformo želimo ali ne.

Že tako ali tako so vse do danes sprejete pokojninske reforme v kapitalistični Sloveniji počasi poslabševale položaj upokojencev in upokojenk. Zaradi daljšanja referenčnega obdobja, nižanja odmernih odstotkov in zaradi vse večje odvisnosti pokojnin od inflacije namesto od rasti plač, živi skoraj 100.000 upokojencev pod pragom tveganja revščine. Kot za Radio Študent zapiše Anže Dolinar: “[…] je lani kar 23 tisoč starejših od 65 let potrebovalo materialno pomoč v hrani. To so ljudje, ki so stali v vrstah za moko, riž, mleko in testenine.”

Trenutna reforma pa bo položaj delavk in delavcev, bodočih upokojencev in upokojenk še poslabšala! 

Če nočeš delati dolgo v svojo starost in prejemati penzije, ki bo komaj pokrila življenjske stroške, oddaj svoj podpis!

40.000 overjenih podpisov bomo zbirali med 8. 10. in 11. 11. 2025 po vsej Sloveniji.

Možnosti oddaje overjenih podpisov:

Digitalna oddaja podpisa

Enostavno, v 1 minuti digitalno (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) oddaj overjen podpis.

Fizična oddaja podpisa

Brez čakanja na katerikoli upravni enoti po Sloveniji, tudi ob četrtkih! Na UE je posebno okence namenjeno podpisovanju.

Večje upravne enote so odprte v urah:

PON: 9:00 – 15:00

TOR: 8:00 – 15:00

SRE: 8:00 – 18:00

ČET: 8:00 – 15:00

PET: 8:00 – 14:00

Aktiviste, delavce, študentke – člane in članice Delavske koalicije boste lahko večino dni srečali pred upravnimi enotami po Sloveniji. Pomagali vam bodo pri oddaji podpisa.

Tudi vaša pomoč je dobrodošla! Pri zbiranju podpisov potrebujemo čim več prostovoljcev, ki bi nekaj ur svojega časa namenili za delavsko stvar in pred upravnimi enotami vabili mimoidoče k oddaji podpisa. Prav tako vas vabimo, da razširite vest o kampanji med svoje prijatelje, sorodnike in sodelavce.

Več nas bo, močnejši bomo!

The post ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

23 ladij s humanitarno pomočjo še vedno pluje proti Gazi, ostale je izraelska vojska že ustavila, posadko pa ugrabila. Na čelu je ladja Mikeno, ki je že zaplula v palestinske teritorialne vode. Ljudje v Berlinu, Milanu, Rimu, Barceloni, Bruslju, Istanbulu, Londonu, Trstu, Mexicu Cityju, Bogoti, Buenos Airesu, Madridu so se odpravili na ulice v podporo Palestini in globalni mirovniški misiji Global Sumud Flotila. V Italiji so za petek napovedali generalno stavko. 

Več kot 500 aktivistk in aktivistov iz več kot 40 različnih držav se je pred tedni odpravilo proti Gazi, da bi odprli humanitarni koridor. Na ladji prevažajo zgolj osnovne življenjske potrebščine kot so medicinski pripomočki, hrana, nadomestilo za hrano za dojenčke itd. 

Italijanska in španska vlada sta najprej poslali vojaške ladje podpore, a sta svojo podporo umaknili, ko so ladje dosegle kritično točko. Argument – ne želijo biti v konfliktu z Izraelom.  Umik pomoči pomeni zgolj prikaz, kako zelo strahopetna je politična elita in da dejanski pogum za konkretne spremembe tiči v običajnih ljudeh. Uči nas, da zgodovino pišemo mi, delovni ljudje. 

Zanimivo je tudi, da politična elita, ki se tako rada sklicuje na mednarodno pravo, ni po dveh letih genocida naredila nič zares konkretnega. Še to kar so morda naredili, je bila gesta, v katero so bili prisiljeni zaradi pritiska nas, običajnih ljudi na ulicah. Na primer Robert Golob pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar imata zelo rada ganljive govore v podporo Gazi. Golob tu in tam sprejme kak ukrep, ki pa ga potem v praksi ne upa izvesti. Na eni od ladij je tudi slovenski državljan in če bi slovenska politična elita resno mislila, ko so jo polna usta sočutij, bi poslala vojaško ladjo v OBRAMBO. 

Ker če je kaj OBRAMBA, je to ta misija. 

Vsi, ki plujejo proti Gazi, so imeli pred potovanjem več dni treninga nenasilnega ukrepanja. Naučeni so, kako morajo ostati mirni, da izraelski genocidni vojski ne dajo niti najmanjšega razloga, da jih vse umori. Prevažajo zgolj humanitarno pomoč, njihov cilj je ustaviti genocid v Gazi in okupacijo Palestine. 

Ne glede na to, kaj se zgodi v naslednjih urah, nas globalna mirovniška misija uči, da če se zbere kritična masa, je to preveč še za “najbolj moralno genocidno vojsko na svetu”. In če njim ne uspe, nas mora iti naslednjič še več. Biti moramo še bolj odločni in ne smemo obupati. Zakaj? Ker so v Palestini ljudje, ki ne morejo obupati in ki se vsak trenutek borijo za preživetje. 

Palestina ni zgolj boj Palestincev za nacionalnost. Ne, je boj za humanost. Je boj vseh nas za preživetje, za našo prihodnost. In zato se splača tvegati življenje. Če ne bomo ukrepali mi, običajni ljudje, ne bo ukrepal nihče. 

Kaj lahko narediš?

1. Spremljaj ladje, ki se približujejo Gazi. 
2. Zahtevaj izpustitev nelegalno ugrabljenih članov posadke.
3. Piši in kliči vlade ugrabljenih aktivistov in zahtevaj, naj ukrepajo. 
4. Organiziraj se v svojem okolju. Protestiraj! Stavkaj!

The post VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO! first appeared on Rdeča Pesa.

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

V Sloveniji je pred dobrim mesecem dni gostoval francoski pisatelj Édouard Louis, ki se je uveljavil kot pisec družbenokritične literature, v kateri na različne načine dokumentira življenjske pogoje francoskega delavskega razreda.

Louis v svojih javnih nastopih nenehno poudarja, da je za mnoge v Franciji pa tudi drugod delavski razred nekaj, kar danes “ne obstaja več”, pri čemer je zaradi svojega avtobiografskega pisanja o življenju v skrajni bedi večkrat naletel celo na obtožbe, da je njegova literatura neresnična, da govori o nečem, kar pravzaprav (v očeh višjih razredov) sploh “ne more obstajati”.

V času različnih kriz in večanja razredne razslojenosti je Louisovo delo dokaz, da delavski razred obstaja, živi in se bori, četudi se je od začetkov kapitalizma kot vsak zgodovinski pojav spremenil in četudi ga poskušajo pasivizirati, disciplinirati, mu odvzeti glas, ga izločiti iz filmov in knjig. V svojih delih nam Louis nasprotno predstavi realnost, v kateri je bil kot otrok pogosto lačen, njegovo okolje pa je bilo polno nasilja in homofobije.

Na Rdeči pesi delimo povezavo do pogovora z Édouardom Louisom, obenem pa vas vabimo k branju njegovih knjig, ki so v slovenščini izšle pri založbah /*cf in Beletrina.

https://365.rtvslo.si/arhiv/ars-humana/175139846?fbclid=IwY2xjawL-EntleHRuA2FlbQIxMQABHoivz5o3w9zl62TCzjp6CDxIWTyS_BYSnvtsVRsxj6RIqsO1vWysA75kmgI7_aem_ChzcVl85GACFx8YQmYwchQ

The post RDEČA PESA DELI: “RESNICA RAZREDNE RAZSLOJENOSTI JE TA, DA NEKATERI LJUDJE UMIRAJO PREJ KOT DRUGI” first appeared on Rdeča Pesa.

Z zgornjimi besedami sta Zarah Sultana in Jeremy Corbyn napovedala ustanovitev nove leve politične stranke v Veliki Britaniji. V zgolj desetih dneh je svojo pripravljenost, da skupaj oblikujejo novo politično organizacijo, izkazalo več kot 655 tisoč ljudi. Ta številka presega skupno članstvo treh največjih britanskih parlamentarnih strank. Jasno je torej, da je pobuda naletela na plodna tla – prepredena z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi neenakostmi ter vse večjo nedemokratičnostjo političnih režimov v kapitalizmu.

Stranka, ki še nima uradnega imena in jasno zapisanega programa, se bo sodeč po napovedih zavzemala za (re)nacionalizacijo nekaterih ključnih storitev in industrij (železnice, pošta, oskrba z vodo in elektriko), obsežno gradnjo javnih stanovanj in višanje davkov za kapital ter za tiste z najvišjimi dohodki. Osnovni program zveni precej podobno kot manifest Laburistične stranke za volitve leta 2017, ko je na njenem čelu stal prav Corbyn. 

Gre za politike, ki nedvomno prinašajo koristi delovnim ljudem in pomembne sektorje gospodarstva jemljejo iz rok zasebnega kapitala. Napačno bi se bilo slepiti, da gre za socialistične politike, ki merijo na temeljno preobrazbo lastninskih in produkcijskih razmerij ter preko tega radikalno družbeno spremembo. Odpira pa tovrstno politično organiziranje prostor za rast in širjenje tudi takšnih idej, ki v sebi nosijo revolucionarno perspektivo. 

Sultana in Corbyn sta ustanovitev stranke napovedala v času, ko so se etablirane politične stranke znašle v globoki krizi. Mnoge od njih v Veliki Britaniji in drugod po Evropi preživljajo svoje zadnje ure na političnem prizorišču. Njihovo članstvo drastično upada (leta 1983 je bilo v Veliki Britaniji vanje včlanjenih 6,7 milijona ljudi, danes je ta številka padla na 882 tisoč ljudi), njihovi volilni rezultati so vse skromnejši (leta 1992 je za konservativce in Laburiste skupno glasovalo 25,6 miljona ljudi, lani še zgolj 16,5 milijona ljudi), prezir, ki ga do njih kažejo delovni ljudje, pa je vse večji. 

Omenjeno krizo pridoma izkoriščajo skrajno nazadnjaške politične sile, kakršna je v britanskem kontekstu Reform UK. Te za razliko od etabliranih, osrednjih sil skrajnega centra, priznavajo nekatere posledice splošne krize sodobnega kapitalizma (npr. siromašenje javnih storitev), vendar vzroke zanje iščejo v najbolj revnih in izkoriščanih delih prebivalstva. Uveljavljanje njihovih politik pa bi sedanjo socialno in okoljsko krizo zgolj še znatno zaostrilo, kar bi imelo izrazito negativne posledice za delovne ljudi. 

Poskus izgradnje množične in demokratične politične organizacije ponuja priložnost, da prostor poln upravičenega nezadovoljstva, jeze in prezira do vladajočih zasedejo napredne ideje in prakse. Prav navedena “demokratičnost” je tukaj osrednjega pomena. Uspešnost celotnega projekta je namreč v veliki meri odvisna od tega, če se bo ustanoviteljicam in ustanoviteljem uspelo izogniti vzpostavitvi notranjega kartelnega, nedemokratičnega organiziranja in odločanja. Te, skupaj z ostalimi stvarmi, privedejo do tega, da stranka postane zgolj nekoliko bolj leva verzija izpetih meščanskih, v parlamentarne procedure potopljenih, socialdemokratskih strank. Klasičen primer tega lahko spremljamo v Sloveniji. 

Vsekakor množična mobilizacija ob začetku ustanavljanja stranke kaže na potencial za tovrstno napredno politično organiziranje. Dobršen del masovnosti je mogoče pripisati trdnim vezem, ki so se med številnimi ljudmi, sindikati in kolektivi stkale v okviru boja za svobodno Palestino, katerega učinki so vidni na vsakodnevni ravni. Prav takšno organiziranje, katerega fokus je na delovnih mestih, ulicah, predavalnicah in tribunah je najboljše vodilo za napredno politično delo. Naj si bo to v Veliki Britaniji, Sloveniji ali drugod po svetu.

The post “OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA” first appeared on Rdeča Pesa.

Pokojninsko reformo Golobove vlade, ki bo najbolj prizadela delavke in delavce z najnižjimi dohodki in najtežjimi poklici, želi koalicija kar čim prej spraviti pod streho. Z njo vladajoči varčujejo na plečih tistih, ki imajo najmanj, medtem ko kapital ostaja popolnoma nedotaknjen. Proti škodljivi reformi se pojavlja vse več odpora, ki je hkrati vse bolj organiziran.

Danes je Delavska koalicija na tiskovni konferenci predstavila naslednje korake za sprožitev referenduma proti škodljivemu predlogu pokojninske reforme, ki bo predvidoma sprejet še pred začetkom parlamentarnih počitnic. Zavezništvo združuje borbene sindikate in druge organizacije, ki povezujejo več deset tisoč delavcev iz najrazličnejših panog.

Kot pravijo, bomo “zaradi nove pokojninske reforme garali dlje, pokojnine pa bodo še naprej prenizke”. Nova pokojninska reforma nam prinaša:

Poznejše upokojevanje: 

Pokojnine so že danes prenizke, delovne obremenitve pa previsoke – nova reforma pa predlaga upokojitve šele pri 62 ali celo 67 letih. Mnoge delavke in delavci komaj zdržijo do 60. leta, še posebej v fizično napornih poklicih, kot so gradbeništvo, zdravstvo in industrija. Vlada utemeljuje reformo s trditvijo, da “živimo dlje”, a ob tem spregleda, da sta družbena blaginja in produktivnost danes precej višji kot nekoč. 

Nepravičen izračun pokojnin: 

Nova formula za izračun pokojnin bo številnim delavcem znižala pokojnine – namesto da bi šteli le najboljša leta, se bo pokojnina izračunavala na podlagi 40 let delovne dobe (minus 5 najslabših let), namesto dosedanjih 24 najugodnejših. Ker večina ljudi nima visokih in stabilnih plač, bodo v izračun vključena tudi obdobja z nižjimi dohodki, kar bo močno znižalo povprečje. Posebej prizadeti bodo prekarci in vsi, ki so delali v manj plačanih poklicih. 

Nižanje vrednosti pokojnin: 

Reforma bo dolgoročno zmanjševala realno vrednost pokojnin. Zdaj so pokojnine vezanje na plače, ki rastejo hitreje od inflacije. Reforma želi pokojnine vezati predvsem na inflacijo, kar pometni, da bo čez 30 let kar 80 % upokojencev prejemalo manj od minimalne plače – to ni dostojno staranje, temveč revščina.

Popušča delodajalcem:

Reforma ne predvideva dviga prispevkov za delodajalce. Po reformi bodo delavci prispevali še vedno skoraj dvakrat več kot delodajalci (15,5 % proti 8,85 %). Namesto da bi odgovornost nosili vsi, bo breme spet padlo le na delavce. Pokojninska blagajna se ne krepila, temveč varčevala – na hrbtih delavcev in delavk.

Izigrava delavce:

Reforma je bila sprejeta brez resnega sodelovanja delavcev ali upokojenk. Javno razpravo so skrajšali, odločanje pa prestavili v čas dopustov. Vlada se izogiba dialogu in namesto soglasja vsiljuje škodljive rešitve.

Delavska koalicija je že v nizkem štartu za pričetek referendumske akcije. Na njihovem spletnem mestu www.stoppokojninski.si in prek Facebooka in Instagrama bodo obveščali, kdaj bodo začeli zbirati podpise Hkrati vabijo delavstvo, upokojence in študente, da se jim pridružite, da skupaj ubranimo naše penzije in postavimo potrebe ljudi pred interes kapitala.

O pokojninski reformi smo pri Rdeči pesi pisali že večkrat, osrednje prispevke za razumevanje njene škodljivosti pa lahko najdete tukaj: 

https://rdecapesa.com/kako-dolgo-bomo-se-delali/

https://rdecapesa.com/mescev-mit-o-medgeneracijskem-konfliktu/

https://rdecapesa.com/pokojninska-reforma-in-demografsko-vprasanje/

https://rdecapesa.com/demografsko-vprasanje-2-del-ucinki-na-pretocni-sistem/

https://rdecapesa.com/za-dostojno-starost-vseh-ne-dobicek-kapitala/

https://rdecapesa.com/politicna-ekonomija-pokojninske-reforme/

@STOP pokojninski

The post STOP POKOJNINSKI REFORMI! first appeared on Rdeča Pesa.

“Mi, delovni ljudje Irana – učitelji, medicinske sestre, delavci, upokojenci – od vojne, militarizma, bombardiranja in imperialističnih politik nimamo nič. Običajni ljudje, zlasti delavski razred, plačujejo ceno vojne s svojimi življenji, zdravjem in domovi,” sporočajo delavske organizacije in skupine upokojenih delavcev v Iranu v skupni izjavi za javnost. Iransko delavstvo je izrazilo ostro nasprotovanje vojaški eskalaciji v regiji in obsodilo še vedno trajajoč genocid v Gazi.

Med podpisniki so Sindikat delavcev avtobusnega podjetja Teheran in predmestja, Sindikat delavcev sladkorne tovarne Haft Tappeh in Zavezništvo upokojencev. Poudarjajo, da iranski delavci od vojne nimajo ničesar – le uničenje in poglabljanje revščine.

Trenutna nestabilna in nevarna situacija v Iranu in na Bližnjem vzhodu zahteva skupno ukrepanje. Ostro obsojajo nedavne izraelske zračne napade na infrastrukturo, stanovanjska območja, poslovne stavbe. Zavračajo izraelske trditve, da Izrael ni sovražen do iranskega naroda, to je zgolj del propagande. Opozarjajo na nedavno grožnjo izraelskega obrambnega ministra, da bo “Teheran zgorel”, ter na stalno podporo Zahoda takšnim vojaškim dejanjem.

Delavke in delavci so kritični do ZDA in Izraela, ki sta odgovorna za genocid v Gazi in druge zločine v regiji. Obsojajo tišino Združenih narodov in mednarodnih institucij. Kapitalizem in imperializem sta kriva za vojne, okoljski kolaps in trpljenje ljudi, pišejo v izjavi.

Iranski delavski razred od vojne nima ničesar: “Ekonomske sankcije, vojaški proračuni in represija so že ustvarili lakoto, smrt in razseljenost. Vojna bo to še poslabšala.”

Poudarjajo, da tudi glede Islamske republike nimajo nobenih iluzij. Režim označujejo kot represiven, avanturističen in protidelavski. Kritizirajo desetletja zatiranja delavskih protestov, zanikanje sindikalnih pravic ter zapiranje in mučenje delavskih aktivistov.

“Naš boj je družbeni in razredni boj. Zanašamo se sami nase in  nadaljujemo s protesti za kruh, delo in svobodo. Naš boj je povezan z delavci in svobodoljubnimi ljudmi po vsem svetu. Stop vojni. Stop militarizmu. Zahtevamo takojšnje premirje.”

Podpisniki pozivajo sindikate, skupine za človekove pravice, mirovne in okoljske organizacije ter protivojne aktiviste po vsem svetu, naj se pridružijo njihovi zahtevi po koncu bombardiranja, vojnih zločinov in uničevanja okolja – ter naj izrazijo solidarnost z ljudmi Irana in Bližnjega vzhoda v njihovem boju za mir, pravičnost in dostojanstvo.

The post IRANSKE DELAVKE IN DELAVCI: “OD VOJNE NIMAMO NIČ!” first appeared on Rdeča Pesa.

Najbolj brutalen in za delovne ljudi škodljiv ukrep je podaljšanje spodnjega in zgornjega pogoja upokojitvene starosti s 60 na 62 let za tiste s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa oz. s 65 na 67 let za tiste z najmanj 15 leti dobe. Sistemsko gledano ukrep postane še bolj radikalen, ko pomislimo, da se za dve leti navzgor premikajo tudi vse ostale pravice, recimo pravica do pridobitve vdovske in invalidske pokojnine. 

Vlada ukrep utemeljuje z dvema argumentoma. Prvi je, da smo pri tako zakonsko pri upokojitveni starosti kot pri podatkih o efektivnem izstopu iz trga dela med najnižjimi med državami OECD. A ne pozabimo, da Slovenija v EU spada med države z najvišjimi stopnjami intenzivnosti dela. Kakorkoli že, z vidika napredne politike je globalno gledano relativno hitro upokojevanje svojevrsten dosežek: pomeni, da Slovenija ni podlegla najhujšim reformam financializacije in podaljševanja delovne aktivnosti. To deloma priznava tudi Ministrstvo za delo, ki v izročku za medije zapiše: “To seveda lahko štejemo kot dosežek, nekaj pozitivnega za ljudi – dokler si to lahko privoščimo.” 

Izjava je v mnogih pogledih zavajajoča: predpostavlja namreč, da staranje mehanično določa izdatke v prihodnosti, kar smo v preteklih objavah že demantirali. Poleg tega pa je tudi cinična, saj je na področju oboroževanja Slovenija že izpogajala odstop od fiskalnih pravil za povečanje naložb v oboroževanje. Če neupogljivi zakoni fiskalnih jastrebov velajajo za upokojence in delavce, se ti zlomijo ob blišču orožarske industrije. 

Omenimo še drug klasičen argument za podaljševanje upokojitvene starosti: podaljševanje pričakovanega življenjskega obdobja. Težava te argumentacije je, da tudi podatki OECD in Eurostat kažejo, da se rast pričakovanega življenja upočasnjuje. Poročilo OECD »Pensions at Glance 2023«, glavna referenca birokratskih aparatov po Evropi, ugotavlja podobno:

»Življenje se še naprej podaljšuje in ta trend se bo predvidoma nadaljeval, čeprav se je hitrost izboljševanja v starosti v zadnjem času upočasnila, zlasti glede na COVID-19. Leta 2022 bo pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let v povprečju znašala 83,0 leta za moške in 86,2 leta za ženske. /…/ V povprečju držav OECD naj bi se pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let do leta 2065 podaljšala za 4,4 leta med ženskami in 4,9 leta med moškimi.«

Zveni še zmeraj spodbudno, a za oblikovanje politik ne prav informativno. Pričakovano življenjsko obdobje verjetno sploh ni primeren kazalnik za določanje upokojitvene starosti: veliko bolj primerno je upoštevati pričakovana zdrava leta življenja, kjer pa je slika drastično drugačna. Pričakovana zdrava leta življenja so se v Sloveniji v zadnjih 10 letih za ženske gibala nekje med 59 leti in 69 leti, za moške pa med 58 in 65 leti, odvisno od družbene in ekonomske klime. Zadnji razpoložljivi podatki NIJZ iz leta 2022 kažejo, da so pričakovana zdrava leta za moške 65 let, za ženske pa 68,5 let. Predlog vlade bi torej zgornjo mejo za upokojitev dvignil celo za dve leti nad slovensko povprečje za moške, verjetno pa tudi nad povprečje za vse fizične delavke in delavce po vsej državi. 

Dodajmo, da Ministrstvo nima nobenih podatkov o prihodnjih trendih zdravega življenja. Ne da bi sami špekulirali o teh trendih povejmo le, da glede na krhkost slovenskega zdravstvenega sistema, povečevanje absolutne in relativne revščine ter napovedi krize, nadaljnja rast pričakovanih zdravih let življenja ni zagotovljena. 

Za konec poskusimo orisati še nekatere posledice omejenega ukrepa za državo, kapital in delavce. Po naših grobih ocenah bo dvig zgornje meje upokojitvene starosti na 67 let pomenil, da se bo zaradi vpliva zvišanja upokojitvene starosti za 2 leti število delovno aktivnih zvišalo za vsaj 3 odstotke. Menimo, da bi z ukrepom vlada v naslednjih 10 letih lahko privarčevala vsaj med 0,7 in eno odstotno točko slovenskega BDP – a gre le za preprosta ugibanja. 

Z vidika države gre za varčevanje, z vidika kapitala pa za razširitev bazena poceni delovne sile. Podatki kažejo, da plače nižje izobraženih po 54 letu stagnirajo ali padajo. Razpoložljivi podatki SURS za desetletne starostne skupine prebivalstva in stopnje izobrazbe kažejo, da se neto plače povečujejo za vse stopnje izobrazbe do starosti 54 let. Nato ravni plač bolj kot ne stagnirajo do starosti 65 let in več za nizko izobražene posameznike in povprečno izobražene posameznike. Znižujejo se za srednje izobražene posameznike in le rahlo naraščajo za višje izobražene. Kapital torej s povišanjem upokojitvene starosti prejme dodaten bazen rezervne industrijske armade, ki je večinoma cenejša (bolj ranljiva, z manjšo pogajalsko močjo itd.) od mlajših delavcev. Kakšne so posledice za delavce, pa prepuščamo v premislek pozornim bralkam in bralcem. 

The post KAKO DOLGO BOMO ŠE DELALI? first appeared on Rdeča Pesa.

To so besede, ki jih v intervjuju za revijo America povedal sedaj že pokojni papež Frančišek. Odgovor je vzet iz konteksta, saj papež v odgovoru na vprašanje, ali njegova kritika tržnega kapitalizma in ZDA pomeni, da je socialist, komunist ali marksist, papež nadaljuje, da so komunisti tisti, ki so pravzaprav »ukradli« nekatere krščanske vrednote.

Uvodni odstavek dobro povzema ideologijo Jorgeja Maria Bergoglia, ki je leta 2013 postal vodja Rimokatoliške cerkve. Zaznamovanega z revščino v otroštvu in mladosti, vstopom v jezuite, funkciji nadškofa, bi papeža najbolje opisali kot veliko bolj naprednega od njegovih dveh predhodnikov, Janeza Pavla II., znanega po gonji proti komunizmu ter konservativca Benedikta XVI.  

Čeprav se je papež otepal oznak socialist in marksist, so njegova stališča bila pogosto skladna s socialističnimi vrednotami. In čeprav socialistični kritiki pogosto pravijo, da je papež kot vodja Rimokatoliške cerkve zgolj premaknil stališča iz desne na politično sredino, je bil pri vprašanjih mirovniške politike, kritike kapitalizma, reševanja revščine in neenakosti bolj napreden od večine sredinskih, včasih tudi “levih” državnih voditeljev. Zakaj lahko trdimo, da bo papež Frančišek v zgodovino zapisan kot najbolj »napredni« papež?

»Mir ni mogoče brez resnične razorožitve«

Frančišek je bil eden redkih državnih voditeljev, ki se je držal mirovniških načel. Še v svojem zadnjem govoru je poudaril, da brez razorožitve, ne bo miru. Svaril je pred strašenjem ljudi z vojno in pred vsesplošnim vojnim hujskaštvom. Bil je kritičen do zveze NATO ter ji pripisoval odgovornost za širjenju vojne po svetu in v Evropi: »Bevskanje Nata na pragu Rusije je najbrž povzročilo reakcijo Kremlja. Ne vem, ali je bila ta jeza izzvana, vendar je bila s tem verjetno olajšana,« je dejal.

Prav tako je bil eden redkih državnih voditeljev, ki je že od začetka opozarjal na genocid v Palestini. Še včeraj v velikonočnem nagovoru povedal, da misli na prebivalce Gaze, »kjer strašen konflikt še naprej povzroča smrt in uničenje ter ustvarja dramatične in obžalovanja vredne humanitarne razmere.“ Lani je dejal, da je se pri vprašanju terorizma moramo ozreti k Izraelu, ki v Palestini izvaja „terorizem“ in ne vojne. Prizadeval si je za ustavitev genocida in osvoboditev Palestink in Palestincev ter zahteval temeljito preiskavo za zločine proti človeštvu v Palestini.

»A naj je jasno: najbolj trpijo revni ljudje, čeprav k temu problemu najmanj prispevajo. Najbogatejši narodi, približno milijarda ljudi, so odgovorni za več kot polovico nevarnih izpustov.«

Papež Frančišek je v svojih govorih nemalokrat omenjal podnebni zlom in reševanje podnebne krize s »solidarnostjo in sodelovanjem«: »Uničenje okolja je žalitev Boga, je greh, ki ni samo osebni, ampak tudi strukturni.« Pri tem je izpostavljal, da so največje žrtve podnebne krize revne ženske in otroci iz držav periferije, ki nimajo enakega dostopa do virov kot moški, skrb za dom in otroke pa jim otežuje možnost migracije v primeru naravnih nesreč.

Za razliko od večine voditeljev imperialističnega centra, ki promovirajo reševanje podnebnega zloma s politikami ozelenitve kapitalizma, je papež poudarjal, da napredek pri reševanju krize ovira ravno »nenasitno prizadevanje za kratkoročne koristi onesnaževalnih industrij« ter je nemogoč brez drastičnih sistemskih sprememb. Posebno pozornost je namenil tudi podnebnim migracijam, ki jih je imenoval »prisilne migracije« ter k branjenju dostojanstva vseh migrantov in migrantk po svetu.

»Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa«

Papež je neprenehoma opozarjal na socialno in družbeno neenakost, ki izvira iz izkoriščanja manjšine »pohlepnih« nad večino. V ekonomskih politikah je največkrat zagovarjal obdavčitev kapitala in najbogatejših, podpiral je delavska gibanja in sindikate, pogosto je kritiziral dominanco držav imperialističnega centra preko posojil in zadolževanja: »Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.«

Papeža Frančiška si bomo zapomnili kot najbolj naprednega papeža našega časa – kot voditelja, ki je skušal postaviti Cerkev na stran izključenih, zatiranih in revnih. Njegova kritika kapitalizma, obsodba uničevanja našega planeta ter obramba dostojanstva delavcev in pravice do dostojnega življenja je bila radikalna ne le za cerkvene razmere, temveč tudi v krogih konservativne in liberalne družbene elite, ki si bodo ob njegovi smrt prikrito oddahnile, ker se jim v prihodnosti več ne bo potrebno soočati z »neprijetnimi vprašanji« in izjavami iz strani papeža.

Medtem ko katoličani po svetu žalujejo za papežem ne pozabimo, da so njegovi največji (tihi ali odkriti) nasprotniki bili tisti, ki si želijo, da se Cerkev in družba pridružita valu vojnega hujskaštva, reakcije, militarizma, izkoriščanja okolja in ljudi ter avtoritarizma.

The post »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist« first appeared on Rdeča Pesa.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno so javnost pretresli posnetki medvrstniškega nasilja in izživljanja v katerih so imeli osrednjo vlogo učenke in učenci ene izmed ptujskih osnovnih šol. Zdaj, ko se je prah senzacionalističnega poročanja, predvsem iz strani “informativnega programa televizije POP TV”, v sklopu katerega so omenjene posnetke opremili s podnapisi in jih v celoti predvajali v udarnem televizijskem terminu, nekoliko polegel, je čas, da pogledamo, kaj se zares dogaja za zidovi naših šol. Kje so vzroki za to in kakšen vpliv ima to na vedenje otrok in mladostnikov v različnih družbenih situacijah izven šole?

Šola je institucija, v kateri mladi ljudje preživijo dobršen del svojega otroštva in mladosti. Gre za okolje, ki ga neprenehoma delijo s svojimi vrstnicami in vrstniki, kar nujno vodi tako do medsebojnega sodelovanja kot tudi do raznih nesoglasij, konfliktov in sporov. Šola je torej prostor, kjer so konflikti interesov, želja, zanimanj, mnenj in stališč stalnica. Šola brez konfliktov in tudi brez nasilja obstaja zgolj v “idealističnih” predstavah tistih, ki s šolo in šolajočo mladino nimajo nobenega stika. 

Vendar pa šola ni zgolj prostor medsebojnega vrstniškega spoznavanja, temveč predvsem ustanova, ki naj bi opravljala dve osrednji družbeni funkciji: vzgojno in izobraževalno. Uspešnost pri drugi je neposredno pogojena z uspešnostjo pri prvi. Brez ustrezne vzgoje se ne moremo nadejati dobrih izobraževalnih dosežkov. Šele ustrezna raven pridobljene izobrazbe posameznicam in posameznikom omogoča, da postanejo ustvarjalni (so)oblikovalci in transformatorji družbe v kateri živijo. 

Ravno pri vzgojni funkciji nam v (slovenskih) šolah najbolj škriplje. Vse obsežnejša individualizacija družbenega življenja, prevlada permisivnega vzgojnega stila pri starših, spodbujanje tekmovalnosti, nenehno blebetanje o doseganju kompetenc, ki bodo posameznici ali posamezniku omogočile boljši položaj na trgu delovne sile in slavljenje individualnih uspehov so ključni elementi šole v kapitalistični družbi. Ti znatno zožujejo prostor pedagoškim delavkam in delavcem, da bi uspešno izvajali svojo vzgojno vlogo. Hkrati so tudi bodoči in sedanji učitelji ter učiteljice podvrženi opisanim splošnim družbenim trendom, kar prinaša še dodatne negativne posledice, ki vodijo v pretirano avtoritarnost na eni strani, ali pa čisto permisijo in padec standardov znanja na drugi. 

Družba in šola kot ena izmed njenih osrednjih institucij sta načrtno izpraznjeni kolektivnosti, skrbi za skupno dobro, pripadnosti, odgovornosti do skupnosti, do sočloveka in tovarištva. To je vidno na vsakem koraku. Kdorkoli ima vsaj nekaj stika z dogajanjem v šoli, bo znal povedati kolikokrat se na dnevni bazi sooča z odzivi učenk in učencev, dijakov ter dijakinj, ki potrjujejo to trditev. “To ni moje”, “Nisem za to v šoli”, “Nisem bil jaz, to je naredil on”, “Ne morete me prisilit, da naredim to”, “Starši so mi rekli, da ne rabim tega delat”. To pa spremlja nemo in nonšalantno bolščanje v tla.,Takšne odzive dobi učitelj če na primer zgolj prosi učenca, da pobere papirnate brisače, ki so se znašle na tleh učilnice oziroma šolskega hodnika. Ta mikro primer razkriva mnogo širšo problematiko odsotnosti skrbi za skupnost, za družbo v celoti. 

Popolna odsotnost odgovornosti do drugih, do tistih ki so nam bolj in tistih, ki so nam manj ljubi, ponuja idealno gojišče za razrast praks zasmehovanja, nasilništva in izživljanja. Kjer ni odgovornosti, ni (medsebojnega) spoštovanja. Kjer umanjkata odgovornost in spoštovanje prevladajo privatni interesi, za dosego katerih so dovoljene vse metode. Tako v “svetu odraslih” kot v “svetu otrok”. 

Omenjene prakse dandanes zaradi škodljivega vpliva vdora modernih tehnologij (tj. uporaba mobilnih telefonov v šolah, o čemer smo že pisali) v šolsko okolje dobivajo na pospešku, predvsem pa postajajo vidne celotni javnosti – tudi s pomočjo osrednjih medijev, ki zaradi tržne usmeritve reproducirajo škodljive vsebine iz spletnih omrežji. Otroci in mladostniki, vajeni nenehne usmerjenosti vase, poskušajo s snemanjem in objavljanjem praks nasilništva in poniževanja, pritegniti pozornost nase, se uveljaviti v svoji vrstniški skupini in preko tega v celotni družbi. Pomembno je poudariti, da jim ta ista družba oziroma njeni vladajoči razredi preko nenehne promocije militarizacije in vojne dajejo zgled, ki le še krepi tovrstno reševanje konfliktov. 

Moralna panika zaradi nedavnih posnetkov iz Ptuja ne bo pripomogla k razrešitvi situacije. Pri učenkah in učencih, dijakinjah in dijakih je potrebno krepiti čut za skupnost, tako preko nagrajevanja kolektivnih praks med njimi, kot tudi z alternativnimi vzgojnimi ukrepi, ki morajo imeti dejanske posledice za otroke in mladostnike, ki so nasilni in izvajajo škodljive prakse (družbeno koristno delo v šoli in šolskem okolišu po koncu pouka; izvajanje učne pomoči za učenke in učence nižjih razredov; prepoved pristopa interesnim dejavnostim). Takšni otroci in mladostniki potrebujejo trdne meje, ki jih morajo pedagoške delavke in delavci dosledno uveljavljati. S tem se ščiti interes vseh udeleženk in udeležencev šolskega procesa ter preko tega tudi celotne družbe. 

V šoli se odslikavajo širši družbeni odnosi in silnice. Če želimo šolo znova vzpostaviti kot institucijo, ki skrbi za oblikovanje osebnosti in odnosov, ki bodo v svoji srži vsebovali sodelovanje, sožitje, odgovornost, medsebojno spoštovanje in tovarištvo bo potrebno spremeniti celotno družbeno strukturo. Od “družbe” zadovoljevanja privatnih interesov priviligirane manjšine, k skupnosti, ki zadovoljuje širše družbene interese in skrbi za vzgojo spoštljivih in odgovornih ljudi.

The post KAJ SE DOGAJA V NAŠIH ŠOLAH? first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

Boj za emancipacijo v današnjem času je postal ozkogleden in fragmentiran, saj se številni boji osredotočajo na posamezne oblike zatiranja, kot so rasa, spol, spolna usmerjenost ali identiteta, namesto da bi jih povezali z globljimi strukturnimi vzroki, ki jih poganja kapitalizem. Koncept intersekcionalnosti, ki je v emancipatornih bojih izrazit predvsem v anglosaškem delu sveta, sicer prepozna, da naša življenja oblikujejo različne oblike zatiranja, vendar spregleda ključno dinamiko kapitalizma – razredno družbo. 

Intersekcionalnost se je v sedemdesetih letih 20. stoletja razvila kot odziv na prevladujočo perspektivo belih feministk srednjega razreda, ki so pogosto predpostavljale, da lahko zastopajo interese vseh žensk. Črne feministke so v odgovor analizirale, kako izkušnje rasizma vplivajo na seksizem, revščino in izkoriščanje ter jih krepijo in ugotovile, da se seksizem in rasizem ne le oplajata, ampak za mnoge ženske ustvarita kvalitativno drugačno izkušnjo. To pomeni, da črne ženske, na primer, ne doživljajo le diskriminacije zaradi spola ali rase posebej, ampak sta ti dve vrsti zatiranja povezani in vplivata nanje hkrati, kar oblikuje edinstven način, kako doživljajo družbo, delo, odnose in druge aspekte življenja.

Marksizem nam ponuja ključno kritiko intersekcionalnosti. Za marksizem razred ni le še ena kategorija zatiranja, ampak ima skozi razredni boj potencial, da izziva kapitalizem, sistem, ki ohranja in vzdržuje vsa zatiranja. Delavci imajo v kapitalistični družbi edinstven položaj, saj ustvarjajo bogastvo in skrbijo za delovanje družbe. Dejstvo, da so izkoriščani, daje delavcem tudi moč, da se zoperstavijo kapitalističnemu sistemu, kar pa jim samo doživljanje določenega zatiranja ne omogoča. Razredna osnova torej zagotavlja potencialno materialno podlago za enotnost med različnimi kategorijami zatiranja.

V delavskem razredu je tudi več žensk, temnopoltih ter članov LGBT+ skupnosti, kot v katerem koli drugem razredu. In delavski razred kot celota ima objektivni interes, da kolektivno organizira boj za drugačen sistem. Vendar to ne pomeni, da so delavci avtomatično antirasistični ali antiseksistični. Socialisti moramo aktivno nastopati proti zatiralnim idejam – ne glede na to, kdo z njimi nastopa in proti komu so usmerjene.

Vloga razreda ni vedno očitna. Zatiranje lahko prizadene ljudi ne glede na razred, ki mu pripadajo. Vendar pa izkušnja zatiranja ne pomeni, da so ljudje avtomatično razumejo ali imajo materialni interes, da se mu zoperstavijo. V trenutnem političnem in družbenem okolju, kjer se soočamo z globalno okoljsko krizo in koncentracijo bogastva v rokah kapitalističnih elit, pa je jasno, da je vsak poskus emancipacije, ki ne izziva kapitalističnega sistema, obsojen na neuspeh.

Besedilo je povzetek članka, ki ga je pripravila Judy Cox in ga lahko najdete tukaj.

Foto: https://mariborinfo.com/novica/lokalno/protestniki-ob-8-marcu-zavzeli-ulice-ce-nasa-zivljenja-niso-nic-vredna-protestiramo

The post ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko minister za finance načrtuje znižanje dohodnine za »višji razred« nasploh in za par deset najbogatejših direktorjev posebej [povezava 1], bo minister za delo minimalno plačo očitno že drugič zapored uskladil najmanj, kot lahko [povezava 2]. V tem primeru bo rast minimalne plače spet močno zaostala za rastjo drugih plač, sploh najvišjih plač (v javnem sektorju). Delavke in delavci, ki jih prejemajo, ne bodo niti ohranili kupne moči iz začetka lanskega leta.

Da bi rešili, kar se še da rešiti, so storitveni sindikati ZSSS pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta Meseca pozvali, naj minimalno plačo uskladi enako, kot se bodo uskladile pokojnine (predvidoma za 4,6 %). Uredništvo RP se njihovemu pozivu, ki ga objavljamo spodaj, pridružuje!

Spoštovani gospod minister, Luka Mesec!

Z zaskrbljenostjo spremljamo poročila, iz katerih je razbrati, da nameravate minimalno plačo že drugo leto zapored uskladiti zgolj z zakonskim minimumom. To bi za številne delavke in delavce, ki opravljajo družbeno nepogrešljivo delo, pomenilo ponovno prikrajšanje in še dodatno zmanjšanje kupne moči, kar bi za zaposlene in njihove družine pomenilo dodatno poslabšanje življenjskega standarda.

Mera inflacije, ki se uporablja pri usklajevanju minimalne plače, ne odraža dejanske rasti življenjskih stroškov gospodinjstev z najnižjimi dohodki v Republiki Sloveniji.

Pozivamo vas, da pri uskladitvi upoštevate tisto mero inflacije, ki odraža rast življenjskih stroškov in je ugodnejša za delavke in delavce, saj bi s tem vsaj približno ohranili kupno moč prejemnic in prejemnikov minimalne plače.

V času visoke rasti dobičkov (10 %) in uvajanja plačne reforme, s katero naj bi se plače funkcionarjev povišale tudi do 70 %, je »varčevanje« pri najslabše plačanih delavkah in delavcih nesprejemljivo. S tem se namreč še dodatno poslabšuje njihov družbeni položaj, saj je že ob lanski uskladitvi rast minimalne plače (4,2 %) močno zaostala za rastjo povprečne plače (9,7 %). Trenutna minimalna plača (902 € neto) ne presega niti praga tveganja revščine za leto 2023 (903 €). V kolikor bi se tudi letos odločili za zgolj minimalno uskladitev minimalne plače, se bo zaostanek za povprečnimi plačami še povečal.

Zato vas pozivamo, da poleg dejanske inflacije upoštevate tudi rast povprečne plače in da minimalno plačo uskladite vsaj za 3,5 %, oziroma predlagamo, da upoštevate enak odstotek uskladitve, kot pri uskladitvi pokojnin (predvidoma 4,6 %).

Spoštovani gospod minister, menimo, da si delavke in delavci pošteno plačilo zaslužijo s svojim delom. Hkrati naj vas spomnimo na obljubo, ki ste jo zapisali v koalicijski sporazum: »Tudi v naprej si bomo prizadevali za realno rast minimalne plače.« Naj to ne ostanejo le prazne besede!

The post ZAHTEVAMO DOSTOJNO MINIMALNO PLAČO! first appeared on Rdeča Pesa.

V medijskih povzetkih leta 2024 so še posebej izstopale tri teme: vojna, neenakost in z njo povezano povečevanje bogastva milijonarjev in milijarderjev ter naraščanje revščine. O teh temah smo veliko pisali tudi na Rdeči pesi. Prevladujoči mediji so stanje preteklega leta v veliki meri analizirali v skladu s pogledi voditeljev držav imperialističnega centra, dali glas podjetnikom in lastnikom kapitala, ki so tako ali tako že nosilci moči v družbi, medtem ko smo o delavskih bojih slišali bore malo ali nič.

Zgodbe delavskih bojev in delavskega organiziranja le poredko najdejo svoj prostor v osrednjih medijih. To lahko daje vtis (pa čeprav naša vsakdanja življenja dokazujejo nasprotno), da je razredni boj mrtev, da je delavski razred neorganiziran in poražen. Kljub temu, da je članstvo v sindikatih in sindikalno organiziranje globalno gledano v upadu, pa številni delavski boji po svetu dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da je kapitalizem v krizi in nakazujejo zaostrovanje delavskih bojev.

Izbruhi vedno bolj ekstremnih gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih so poglobili parazitizem in brezobzirnost finančne oligarhije, katere ogromno bogastvo je vse  bolj ločeno od proizvodnje. Vladajoči razred se je na krize odzval tako, da je poskrbel za reševanje bank in podjetij, kar smo nazadnje najbolj očitno opazili v prvem letu pandemije COVID-19. Pandemija je razkrila brezbrižnost kapitalističnih vlad do življenj delovnih ljudi, saj so ponovno dale prednost dobičkom podjetij pred javnim zdravjem. 

Medtem ko mediji s promocijo podjetništva in »inovacij« vzpodbujajo nadaljnje bogatenje superbogatih, je realnost za široko množico svetovnega prebivalstva precej drugačna: naraščajoči življenjski stroški, stagnacija plač in razgradnja ter propadanje javnih storitev. Po podatkih Svetovne banke skoraj 700 milijonov ljudi (ali 8,5 odstotka svetovnega prebivalstva) živi v skrajni revščini, ki je opredeljena kot dohodek, nižji od 2,15 dolarja na dan. Približno 3,5 milijarde ljudi (44 odstotkov človeštva) pa živi z manj kot 6,85 dolarja na dan.

Vse bolj majavi temelji obstoječega reda in zaostrovanje stisk običajnih ljudi pa so privedli do zaostrovanja razrednega boja. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2023 več kot 450.000 delavcev vključenih v daljše prekinitve dela, kar je 280-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom in vrnitev na raven pred pandemijo. Te stavke so zajemale različne panoge in poklice od delavcev in delavk v avtomobilski industriji, hollywoodskih pisateljev in pisateljic, medicinskih sester do učiteljic in učiteljev. Krepitev razrednega boja se je nadaljevala tudi leta 2024, ko so stavkali delavci v letalski industriji Boeing, akademski delavci in delavke, telekomunikacijski delavci ter delavci in delavke v podjetjih Amazon in Starbucks. Ministrstvo za delo ZDA je poročalo o podvojitvi števila prošenj za sindikalno zastopanje, in sicer s 1638 v proračunskem letu 2021 na 3286 v proračunskem letu 2024.

V preteklem letu so delavke in delavci v Argentini, Gvineji in Nigeriji sprožili močne splošne stavke, da bi se uprli varčevalnim ukrepom, ki so ogrozili njihovo preživetje in jih pahnili v revščino. Tudi v Keniji je na milijone mladih demonstriralo proti varčevalnim ukrepom, temu pa je sledil stavkovni val, ki je zajel delavce in delavke v številnih panogah. Na Severnem Irskem je potekala največja stavka v več kot pol stoletja, ko je 225.000 delavcev javnega sektorja zahtevalo boljše plače in delovne pogoje. V Grčiji in Italiji so delavci v množičnih protestih proti privatizaciji, zniževanju plač in zmanjševanju socialne zaščite zaustavili glavne gospodarske sektorje. Ne pozabimo na bojkote pošiljk orožja, ki so jih prav tako izvedli pristaniški delavci in s tem preprečili dostavo orožja za izvajanje genocida nad Palestinkami in Palestinci.

Obsežne stavke so se zvrstile tudi po vsej Aziji, med drugim v Južni Koreji pri prevoznikih in zaposlenih v Samsungu in na Šrilanki pri železniških delavcih. V Mehiki so se delavci v jeklarstvu in avtomobilski industriji uprli nizkim plačam in pogojem, ki so jih uvedle nadnacionalne korporacije. Tem so se z organizacijo stavk zoperstavili tudi rudniški delavci v Čilu in brazilski pristaniški delavci. V Nemčiji so stavke v podjetjih Lufthansa in Volkswagen razkrile vse večje nezadovoljstvo delavcev, ki so se pričeli povezovati z okoljskimi aktivisti.

Kljub temu, da delavske stavke niso povsod dosegle želenega učinka in so pogosto padle zaradi sindikalne birokracije same, je naraščanje števila stavk in organiziranje stavk mimo sindikalnih birokratov dokaz, da je delavski boj še kako živ. Pokazale so, da obstaja potreba po novih delavskih organizacijah in odborih, ki jih nadzorujejo delavci sami. Pogoji za to pa izhajajo iz globalnega kapitalizma: od imperialističnih vojn, neenakosti do podnebnega zloma – vse to prispeva k organiziranju in boju milijonov delavcev in delavk po svetu. V Rdeči pesi pa si bomo prizadevali, da bomo o njih še naprej in še bolj pogosto poročali. 

The post KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA  first appeared on Rdeča Pesa.

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

Objavljamo zadnjo v seriji objav Nevarno za našo starost, ki jih je za nas spisal Anže Dolinar.

Pod črto je jasno, da vlada sledi reformnemu programu, ki je v skladu s priporočili neoliberalno usmerjenih institucij kot sta OECD in IMF ter bo vodil tako v poslabšanje položaja delovnih ljudi kot materialnega položaja upokojencev. Že tako slaba izhodišča bodo zdaj predmet usklajevanja med sindikati in kapitalom v okviru institucionaliziranega socialnega dialoga. Kaj tovrstni “dialog” prinaša delovnim ljudem in upokojencem, smo lahko videli v preteklosti. Če so sindikati še v letu 1992 lahko organizirali splošno stavko z več kot 400.000 ljudmi, se je njihova moč občutno zmanjšala dve leti kasneje, ko je Drnovškova vlada vzpostavila t.i. socialni dialog v okviru ekonomsko socialnega sveta. Kot je v knjigi Iz socializma v periferni kapitalizem popisala Ana Podvršič, so konfrontacijo med delom in kapitalom zamenjala institucionalizirana pogajanja in dogovori, ki so legitimirali uvajanje neoliberalnih reform. Neokorporativistična socialno partnerska drža sindikatov in zavezništvo s kapitalom pomeni, da sindikati soustvarjajo novi neoliberalni družbeni red.

Moč sindikatov zato predvidljivo usiha, sindikalna birokracija pa že dolgo ne zastopa več interesov delovnih ljudi, ampak sodeluje v kupčkanjih pri uvajanju reform, ki delavcem načeloma škodijo. Tudi v primeru prihajajoče reforme lahko pričakujemo stališče, ki bo zagovarjalo nekakšno izboljšanje delovnih pogojev za starejše delavce, čeprav je vsem jasno, da pogojev za izboljšanje delovnih pogojev (zakonodaja, podzakonski akti, inšpekcijski nadzor) ni in jih ne bo.

Kot ugotavljata Teresa Ghilarducci in Amanda Novello sta pogajalska moč delavskega razreda in čas, ki ga ljudje preživijo v upokojitvi povezana. Daljša delovna aktivnost pomeni večjo armado rezervne delovne sile, pomeni, da so na trgu delovne sile delavci, ki se jih lažje izkorišča, lažje podplača itd. Vse to seveda vpliva tudi na prihodke in pogajalsko moč preostalih delovnih ljudi. Podatki prav tako kažejo, da je daljša delovna aktivnost povezana z večjo revščino v starosti.

Ob tem je treba izpostaviti vsaj še to, da trenutno ni nikakršnih pritiskov in grožnje vzdržnosti pokojninske blagajne. Ob dvigu prispevnih stopenj bi bila ta lahko celo v plusu. Imamo skoraj polno zaposlenost, produktivnost na zaposlenega se dviguje. Varčevati v času, ko objektivno in niti ob predpostavkah mainstream ekonomije ni za to nikakršnega razloga je povsem nelogično. Argumenti za varčevanje so resda utemeljeni na dolgoročnih projekcijah, a tudi slednje so, četudi temeljijo na dinamičnih mikrosimulacijskih modelih, bolj kot ne fikcija.

Kar žalosti je dejstvo, da je celo znotraj neoliberalne EU možno ni mogoče postopati drugače. Primer je Španija, kjer so z reformo uvedli solidarnostno kvoto, ki se jo progresivno odvaja od najbolje plačanih, poskrbeli za dvig najnižjih pokojnin, ter povečali nadomestilo, ki ga prejemajo ženske zaradi razlike v plačah med spoloma. 

Vladna izhodišča pa vodijo v dodatno erozijo poslednjega sistema socialne varnosti v državi ter v dodatno fragmentacijo trga dela. Že tako slabo plačane delavke in delavce bo ta vlada dodatno oslabila z uvozom poceni tuje delovne sile in prisilo, da bodo ljudje delali dlje. S to reformo bo v Sloveniji zmanjkalo področij, ki jih je potrebno “reformirati”. Postali bomo prava polperiferna kolonija, z visoko stopnjo neenakosti, kjer se bodo nekateri zdravili pri dragih zasebnih zdravnikih, drugi pa bodo delali za mizerne plače, pozno v starost, v upanju na nizko pokojnino, ki jo morda nikoli ne dočakajo. 

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 6. DEL: REFORMA ZA KOGA? first appeared on Rdeča Pesa.

Guvernerka Evropske centralne banke, institucije mednarodnega kapitala, ki nadzira banke v evroobmočju, Christine Lagarde, se je te dni mudila v Sloveniji. Poglejmo, kaj je ob tej priložnosti povedala za TV Slovenija. Seveda z našimi daljšimi ali krajšimi komentarji.

Najprej o inflaciji. Ta po besedah novinarke TV Slovenija znaša 1,7 odstotka in se še ni ustalila.

LAGARDE: Na inflacijo je v glavnem vplivala cena energentov. Inflacija energentov je upadla za 6 odstotkov. Zato se je znižal celoten sveženj izdelkov in storitev, ki vplivajo na določanje inflacije. To ni edino merilo. Tudi storitve so se nekoliko pocenile. /…/

Rdeča pesa: Finančni »strokovnjaki« radi govorijo o različnih pojavih, ki naj bi bili povezani z inflacijo, čeprav nikoli ne razložijo dejavnikov, ki jo povzročajo. Na inflacijo v prvi vrsti vpliva rast dobičkov podjetij in ne cene energentov ali »višji stroški dela«, kot pogosto slišimo.

TV SLOVENIJA: /…/ Pred sejo Sveta ste obiskali Slovenijo in dejali, da se lahko drugi marsikaj naučijo od Slovenije. Na kaj ste mislili?

LAGARDE: Skušam se osredinjati na pozitivne stvari, kar v Sloveniji ni težko. Izjemno se mi namreč zdi, da ste na neverjeten način morebitne negotovosti in izzive spremenili v priložnost. Znali ste izkoristiti prednosti, talente in odlike svojih delavcev ter se uspešno vključili v oskrbovalno verigo, značilno za Srednjo in Vzhodno Evropo. Prva lekcija je spreminjanje negotovosti v priložnost. Upam, da bo vaš zgled velika spodbuda drugim. Drugi zgled, vaši družbi je uspelo bolje deliti skupne koristi kot drugim. Če pogledamo neenakost, ki jo merimo z Ginijevim koeficientom, spada slovenska družba med tri najmanj neenake družbe. /…/

Rdeča pesa: Friedrich Engels je nekoč zapisal, da človeku to, kar hoče, na vsakem koraku preprečuje vsakdo drug. Nekaj podobnega bi lahko rekli za odnose med upravljalci posameznih držav. Slovenija lahko »negotovosti in izzive spreminja v priložnosti« samo s posegom v interese nekoga drugega. Pomislimo npr. na izkoriščanje delovne sile iz držav nekdanje YU, na katerem počiva slovenska »pravljica o uspehu«. V svetu anarhične proizvodnje je priložnost vedno priložnost prikrajšati nekoga (za nekaj), in zdi se, da je uspešno »krmarjenje« v nevihti sodobnega kapitalizma vse prej kot znamenje uspeha znanilec določene temeljne, strukturne negotovosti, ki prežema ves (kapitalistični) svet.

Kako ironično je, da Christine Lagarde, zastopnica evropskega kapitala, v pogovoru omenja izkoriščanje prednosti, talentov in odlik naših delavcev. Samostalnike »prednosti«, »talenti« in »odlike« lahko preprosto odmislimo in dobili bomo splošno formulo kapitalističnega izkoriščanja delovne sile.

Po besedah Lagarde, slovenska družba sodi med najmanj neenake družbe. Hja, slepo zanašanje na statistične podatke včasih utegne biti problematično. Še posebej, če pri tem ne upoštevamo globljih družbenoekonomskih vzrokov (več o tem: https://shorturl.at/tEgEd). Tovrstne raziskave se največkrat omejujejo na ozke, specifične kazalce, ki v večini primerov zaobidejo osnovno dejstvo razredne delitve. Namerno ali ne? Saj niti ni pomembno. Če pa že omenjamo podatke: revnejša polovica prebivalcev naše »najmanj neenake« družbe ima v lasti zgolj 5 odstotkov premoženja. Poleg tega pa tudi najbolj socialna država na koncu dneva ni nič več kot predstavniški organ obeh razredov, socialni kompromis, utemeljen na »potlačitvi« razrednega antagonizma, ki zato nenehno prihaja na dan.

V pogovoru s Christine Lagarde za TV Slovenija je beseda nato tekla še o digitalizaciji, gobarski sezoni in recesiji.

TV SLOVENIJA: /…/ Slovensko gospodarstvo je eno izmed najmanjših v Evropi, zelo ga je prizadela demografska kriza in se močno opira na nemško gospodarstvo. Lahko si predstavljate, da smo zelo zaskrbljeni. Lahko Evropska centralna banka kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo?

LAGARDE: Odgovorila vam bom, še prej pa bi omenila dvoje. Ena težava je staranje prebivalstva, imate prav. S tem se spoprijemajo številne evropske države, ne samo Slovenija. S to težavo se moramo spopasti vsi. Zato bomo morali upoštevati višje stroške zdravstvenih storitev in oskrbe. Dejstvo je, da bodo ti stroški višji. Druga velika nevarnost, ki ste jo v Sloveniji doživeli pred kratkim, pa so podnebne spremembe. Poplave, ki ste jih doživeli leta 2023, so bile močan in tragičen znak, da se moramo temu posvetiti in vlagati v bolj zeleno prihodnost.

Rdeča pesa: Najprej na kratko o staranju prebivalstva. Delavski razred se danes sooča z vrtoglavimi višinami najemnin, z dolgimi in spremenljivimi delovniki ter s težavami z varstvom otrok. Najbrž ni težko razumeti, da je demografska kriza v ključnem smislu povezana z vprašanjem neplačanega reproduktivnega dela, za katerega ženske porabijo 5 ur dnevno. Nizka stopnja rodnosti je rezultat nasprotja med potrebami družine in potrebami kapitala.

Potem je tu še podnebna kriza. Kot vztrajno opozarjamo na Rdeči pesi, sprememb na družbeni, ekonomski in politični ravni ne bomo dosegli z »vlaganjem v bolj zeleno prihodnost«, temveč s transformacijo produkcijskih razmerij.

Lagarde nazadnje ni odgovorila na vprašanje, ali lahko ECB kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo. Odgovor na to vprašanje je relativno preprost: ekonomskih kriz in recesij v kapitalizmu ni mogoče preprečiti, saj so njegove spremljajoče značilnosti. Vse bolj zaostrena kapitalistična protislovja poglabljajo amplitude kriz, ki so s povečanjem njihove težine čedalje večje in hujše. Jasno je, da ECB kot predstavniška in upravljavska institucija kapitala nima niti odgovorov niti rešitev. Morda je čas, da z njimi postrežemo mi. Kapitalizem gre namreč po gobe.

The post OBISK ZASTOPNICE EVROPSKEGA KAPITALA first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

S približevanjem novega šolskega leta v medijih vse pogosteje zasledimo naslove o tem, da je stanje v slovenskih šolah katastrofalno, da se šole soočajo s pomanjkanjem učiteljev, da so starši in njihova vmešavanja v delo učitelja postala nevzdržna, da so učitelji premalo plačani za svoje delo, da v šole vdira umetna inteligenca.

Omenjeni problemi so v zadnjem času resnično v porastu, a mediji le redko poročajoo tem, kaj je sploh funkcija šole v kapitalistični družbi in zakaj je prišlo do drastičnega padca delavskih standardov v učiteljskem poklicu. Šola se je začela obnašati kot storitvena dejavnost. Kljub javnemu financiranju, se, sploh srednje šole, v zadnjih letih še bolj očitno obnašajo kot da opravljajo tržno dejavnost.  Šole so postavljene v tekmovalni položaj, ki najbolj pride do izraza ob razglasitvi rezultatov mature in NPZjev. V to jih sili način financiranja, ki je odvisen od vpisa, ta pa od rezultatov in velikokrat nadstandardnih programov, ki jih financirajo bodisi starši ali pa se financirajo iz donacij. Ni naključje, da šole, predvsem gimnazije, ki dosegajo najboljše rezultate mature, obiskujejo dijaki iz premožnejših družin. Na ta način se je v primeru srednjih šol že vzpostavila logika, da imamo »dobre« in »slabe« šole.

Šola je od zmeraj predstavljala ideološki aparat države in sistema. Do vzpostavitve široke mreže javnega in dostopnega šolstva je prišlo v času socializma, to priznavajo celo liberalci.  A šola ima danes kljub infrastrukturi vzpostavljeni v socializmu drugačno funkcijo. Predstavlja pripravništvo za kapitalistični trg delovne sile. V njej se pretaka kapitalistična ideologija, ki se vse bolj pozna v vdoru učnih vsebin finančnega opismenjevanja, marketinga, podjetništva in poudarjanju storilnosti. Sem spada še promocija EU in njenih institucij kapitala ter vojske, ki preko brezplačnih predstavitvenih dejavnosti novači mlade dijake predvsem po tehniških in poklicnih šolah.

Še zmeraj obstaja prepričanje, da je šola institucija, ki blaži razredne razlike med otroci. Toda mit o meritokraciji, kot ga je poimenoval že Marx, je laž, ki ji lepše rečemo socialna mobilnost. Za tem je škodljiva logika, ki pedagoške delavce prepričuje, da je poklic učitelja »poslanstvo«, da učencem pomagajo pridobiti izobrazbo in posledično dobro službo. Do neke mere to še zmeraj drži Ampak še učitelji, ki mitu o meritokraciji verjamejo, vse bolj opažajo razredne razlike med učenci in s tem povezane omejitve že od samega vstopa v izobraževanje.

Ideje o socialni mobilnosti in meritokraciji lahko umestimo v razprave o vlogi izobraževanja v kapitalistični družbi. Pri tem obstaja zanimivo soglasje med liberalnimi in marksističnimi teorijami izobraževanja. Obe se strinjata, da je funkcija izobraževalnega sistema „dodeljevanje vlog“. Za liberalce to pomeni, da je šola ključno gonilo meritokratske družbene mobilnosti, ki razvršča ljudi v hierarhije, pri čemer so tisti, ki so najbolj sposobni in najbolj usposobljeni, uspešni v izobraževanju, na univerzi in v najbolje plačanih poklicih. Tisti, ki se poslužujejo razredne analize, na to dodeljevanje vlog gledajo bolj kot na sredstvo za razvrščanje in pripravo učencev na kapitalistični trg dela. Pedagoški delavci hote ali nehote opravljajo vlogo reproducentov sistema družbene mobilnosti. Kdo danes sploh še želi opravljati delo učitelja?

V Sloveniji že dalj časa opažamo trend manka pedagoškega (in nepedagoškega) kadra v šolah, ki je med drugim posledica padca delavskih standardov. Pri tem ne gre samo za relativno nizke plače učiteljev (začetnikov), kot to pogosto predstavlja Sindikat vzgoje in izobraževanja, ampak tudi velike obremenitve delavcev. Tukaj govorimo predvsem o čustveno izčrpajočem delu, pritiskih staršev, opravljanje vse več administrativnih nalog, številnih projektih, ki so pogosto sami sebi namen in služijo izključno promociji hkrati pa izčrpavajo učitelje, ki se zaradi tega vse manj posvečajo pouku in vzgajanju mladine.

Delo v šoli je vse bolj podvrženo prekarizaciji. To nam kaže nedavno poročilo Zavoda za zaposlovanje, ki je razkrilo, da je bilo v počitniških mesecih na področju vzgoje in izobraževanja na zavodu na novo prijavljenih okrog 900 ljudi. Ministrstvo se je izgovarjalo, da gre po večini za nadomeščanja in zaposlitve za določen čas pri osebah z neustrezno izobrazbo, a šolsko leto se zaključi šele konec avgusta in ne junija, ko je konec pouka. Z novim šolskim letom se jih ponovno zaposli in tako šole na vsakega zaposlenega, ki se mu pogodba izteče, prihrani za dve mesečni plači. Na Zavodu za zaposlovanje so dodatno pojasnili, da gre v polovici primerov za tehnični kader – kuharice, čistilke, hišnike, administratorje, računovodkinje, ki je hkrati tudi najslabše plačan in v srednjih šolah pogosto outsourcan.

Tu pa nastane nov problem: vse večji prepad med pedagoškim in nepedagoškim kadrom, ki se kaže v slabši sindikalni organiziranosti tehničnega kadra v vzgoji in izobraževanju. Z najemanjem čistilk in organizacijo malice preko zunanjih izvajalcev t.j. agencij, se razbija kolektiv in na ta način ločuje pedagoški kader od nepedagoškega. S tem tudi znotraj sindikaliziranega delavstva v vzgoji in izobraževanju prihaja do partikularnih zahtev, kar vodi v nesolidarno obnašanje pedagoških delavcev, ko se gre njihovi sodelavci (tehnični kader) borijo za boljše delovne razmere in višje plače. Če šole ostanejo brez kuharic in čistilk, jih lahko zapremo.

Kljub vsemu poklic pedagoškega delavca nudi relativno veliko mero avtonomije pri poučevanju in opravljanju poklica. Ta avtonomija v primerjavi z mnogimi drugimi poklici prinaša več možnosti za organiziranje (kar nam kaže še zmeraj visoka stopnja sindikaliziranosti delavcev v šolah) in nenazadnje tudi možnosti za politično (napredno) radikalizacijo mladih. Šole bi naj že v svoji osnovi učence učile kritičnega razmišljanja, čas je da pričnejo to tudi udejanjati na način, ki presega logiko uničevalnega kapitalističnega sistema. To pa je mogoče le z organiziranim delavstvom, ki ne postavlja zgolj ekonomskih zahtev, ampak zahteve po konkretnih političnih spremembah.

The post KAKO ŠOLE REPRODUCIRAJO OBSTOJEČI DRUŽBENI RED? first appeared on Rdeča Pesa.

Države in podjetja še naprej z nafto oskrbujejo Izrael, čeprav je Mednarodno sodišče januarja izdalo mnenje, da Izrael izvaja genocid in da imajo Palestinci v Gazi pravice v skladu s Konvencijo o genocidu. Julija pa je sodišče ugotovilo, da je okupacija palestinskega ozemlja nezakonita. Analiza izpostavlja stalno sokrivdo teh držav in podjetij. Po naročilu organizacije Oil Change International je Data Desk delila nove informacije o državah in podjetjih, ki zagotavljajo oskrbo Izraela z gorivom, ki poganja izraelski vojni stroj in s tem genocid nad palestinskim ljudstvom. 

Kljub ugotovitvam Mednarodnega sodišča in opozorilom voditeljem zahodnega imperialističnega bloka, naj ustavijo genocid, ti dobavitelji še naprej omogočajo nasilje in pokole Palestink in Palestincev. 

Zasebne naftne družbe Izraelu dobavijo 66% nafte. Za približno polovico od tega je odgovornih šest velikih mednarodnih naftnih podjetij Chevron, BP, ExxonMobil, Shell, Eni in TotalEnergies. Po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov so ta podjetja glede na sodbo Meddržavnega sodišča odgovorna za sokrivdo pri dejanjih genocida. 

ZDA so še vedno ključni dobavitelj letalskega goriva JP8, ki je ključnega pomena za izraelske vojaške operacije. Pošiljke prihajajo iz rafinerije Valero v mestu Corpus Christi v Teksasu. V začetku avgusta se je v izraelskem pristanišču Aškelon privezal v ZDA registrirani tanker Overseas Santorini, eden od ključnih tankerjev, vključenih v dobavo ameriškega letalskega goriva, ki so ga na pot pospremili pro-palestinski protesti.

Od oktobra lani do julija letos je bilo Izraelu dostavljenih 65 pošiljk surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Od tega jih je 35 (54 %) izvorno pristanišče zapustilo po odločitvi Meddržavnega sodišča januarja 2024. Gostitelj COP29 Azerbajdžan ostaja vodilni dobavitelj, ki zagotavlja 28 % dobave surove nafte prek naftovoda Baku-Tbilisi-Ceyhan (BTC), katerega večinski lastnik in upravljavec je družba BP. Največ azerbajdržanske nafte, ki potuje v Izrael, se na tankerje natovori v turškem pristanišču Ceyhan. 

Italija, Albanija in Grčija so se pridružile seznamu držav dobaviteljic, ki pošiljajo pošiljke surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Ciper in Grčija sta prav tako vključena v zagotavljanje storitev pretovarjanja. Od afriških držav Gabon ostaja glavni dobavitelj surove nafte v Izrael, dodatne pošiljke pa prihajajo iz Nigerije in Konga. Brazilska surova nafta je od začetka vojne predstavljala 9 % dobave. Brazilija je v Izrael poslala tudi tanker s kurilnim oljem, ki je prispel aprila. 

Od začetka izraelskega morilskega pohoda nad Palestinci smo bili priča več protestnim akcijam, ki so zaustavile dobavo orožja v Izrael. Protestniki po svetu in delavci v naftni industriji (ki se sicer poredko pojavijo v prevladujočih medijih) že izvajajo embargo na uvoz nafte v Izrael.  

Povzeto po: https://bit.ly/4dSlZ5q, https://datadesk.eco

The post KAKO NAFTNA INDUSTRIJA OMOGOČA GENOCID V PALESTINI first appeared on Rdeča Pesa.

Javni zavodi, kot so bolnišnice, šole in vrtci, ki zaposlujejo ogromno število kuharic in kuharjev, se že dalj časa spopadajo z mankom delavk in delavcev. Tudi zaradi tega (in zaradi »optimizacije stroškov« v javnih zavodih) se vse več javnih ustanov poslužuje najemanja kuharskega kadra preko agencij, ki poklic kuharice potiska v prekarizacijo, ali pa preprosto podelijo koncesijo privatnim izvajalcem gostinskih storitev. Zaradi pomanjkanja kadra in deregulacije poklica kuharja ali kuharice se zanj odloča vse manj izšolanih mladih kuharjev. Glavni razlog za to so slabi delovni pogoji, preobremenjenost, dolge izmene, izčrpanost, čustvena obremenjenost pri delu s strankami in plačilo, ki je v javnem sektorju prenizko, da bi pokrilo osnovne življenjske stroške.

Vabljeni k poslušanju našega podcasta o razmerah v kuhinjah in položaju kuharic in kuharjev: https://bit.ly/4dS8pit

V Rdeči pesi pa se obenem sprašujemo: Kako to, da je vlada povečala izdatke za oboroževanje in kupuje novo orožje, medtem ko kuharice v javnem sektorju ponekod ne zaslužijo niti minimalca?

The post PODHRANJENE KUHINJE first appeared on Rdeča Pesa.

Ob današnjem mednarodnem dnevu mladih se sprašujemo, ali je res lepo v naši domovini biti mlad. Ob nenehnem razširjanju prekarnosti na trgu dela, nižjih plačah, nemogoči situaciji na stanovanjskem trgu in porastu duševnih težav med mladimi verjetno težko pritrdimo temu zimzelenemu verzu.

Za študente situacija ni najbolj rožnata: premalo sob v študentskih domovih za vse, ki bi jih potrebovali, premalo in prenizke štipendije ter posledična nujnost opravljanja študentskega dela med študijem. Iz izkušenj vemo, da je pri študentskem delu prisotnih veliko kršitev, ki ste jim študentke in študentje delavci podvrženi. Zato z vami delimo anketo Sindikata Mladi plus in vas vabimo k njenemu reševanju.

Aktualni podatki o stanju študentskega dela so za njih izrednega pomena, saj se lahko le tako ažurno odzivajo in o problematiki obveščajo tako javnost kot tudi odločevalce. Samo skupaj pa lahko zasledujemo cilj, da kršitev pri študentskem delu ne bo več. Če imaš kakršnokoli vprašanje ali problem, pa jim lahko pišeš na info@mladiplus.si

Anketa: https://forms.gle/TMVSMx9KyJVZngsB6

The post JE RES LEPO V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD? first appeared on Rdeča Pesa.

Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, zasedel tovarno GKN in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. S svojo borbenostjo je kolektiv postal zgled za delavsko gibanje po vsem svetu. O tem smo poročali tudi pri Rdeči pesi https://rdecapesa.com/kolektiv-tovarne-gkn-razglasil-gladovno-stavko/

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani https://insorgiamo.org/100×10-000/. 

Konec septembra bo kampanja za nakup zadružnih delnic, „100 za 10.000″, prišla h koncu. Cilj je doseči milijon evrov. Trenutno so dosegli številko 850 000, v septembru pa bodo poskušali doseči zastavljeni cilj in bodo ta namen organizirali turneja Insurgiamo Tour: „javna intervencija tukaj in zdaj, socialno integrirana tovarna, podnebje in socialna pravičnost“. Organizirali bodo skupščine, spletna srečanja, dogodke, razprave, objave, družabna srečanja v živo, poglobljene razprave.

Oktobra pa se zavezujejo, da bomo organizirali splošno skupščino celotnega ljudskega članstva, ki je investiralo in podprlo njihov boj. Kot pravijo sami, je cilj ljudske delničarske kampanje razviti družbeni nadzor, podpreti boj, okrepiti povezavo med gibanji, ki so solidarno stopili v njihovo podporo in bojem za delovna mesta ter ustvariti povezavo med podnebjem in socialno pravičnostjo.

Foto: Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV first appeared on Rdeča Pesa.