Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Afganistan, Angola, Bolivija, Brazilija, Kambodža, Čad, Čile, Kongo, Kuba, Dominikanska republika, Salvador, Filipini, Grčija, Grenada, Gvatemala, Haiti, Honduras, Iran, Irak, Koreja, Laos, Libanon, Libija, Nikaragva, Panama, Somalija, Sudan, Sirija, Surinam, Venezuela, Vietnam, Jemen, ZR Jugoslavija. Vse navedene države druži ena skupna točka. V zadnjih 80 letih so bile napadene s strani Združenih držav Amerike (ZDA). V nekatere izmed njih so vkorakali ameriški vojaki, druge so bile tarče obsežnih bombandiranj, v tretjih so vojaške obveščevalne službe ZDA načrtovale in sodelovale pri izvedbi krvavih državnih udarov. 

Država, ki je sicer nastala na genocidu nad ameriškimi staroselci in se desetletja dolgo bogatila in utrjevala s pomočjo suženjstva, letos praznuje 250. obletnico neodvisnosti. V ta namen sta ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ter agentura domačega in tujega kapitala pod nazivom Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham Slovenia) včeraj organizirali svečano prireditev v ljubljanskih Križankah. Na močno zastraženi slovesnosti so se zbrali člani slovenske vlade, na čelu s predsednikom Janezom Janšo, menedžerski razred, ki ga je zastopal predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, akademska elita z bivšim predsednikom vlade Mirom Cerarjem ter rektorjem ljubljanske univerze Gregorjem Majdičem in najglasnejši proizraelski lobisti  z direktorjem Mini teatra Robertom Waltlom na čelu. 

Ob srkanju šampanjca so s pozornostjo poslušali nagovor predsednika slovenske vlade in nove ameriške veleposlanice v Sloveniji, Asel K. Roberts. Ta je med drugim dejala, da so ZDA “oblikovale svetovni mir, varnost in blaginjo.” Uradna predstavnica največjega generatorja nasilja, vojne in izkoriščanja na svetu, se je pred zbrano plejado ustrežljivih podložnikov pohvalila kar sama. Vendar njena pohvala ni ostala osamljena. Z visokoletečimi besedami o “deželi svobodnih in domovini pogumnih” jo je dopolnil tudi Janša. 

Medtem, ko aktualna oblast jemlje volilno pravico za glasovanje na lokalnih volitvah več kot 100.000 našim sosedom, prijateljem in sodelavkam se hkrati podložno privija v objem tujim gospodarjem. Medtem, ko načrtuje razkroj naših sistemov družbene solidarnosti na račun bogatenja privilegirane peščice, hkrati kliče “Bog živi Združene države Amerike!” Domoljubje v objavah na družbenih omrežjih, amerikoljublje v realnosti. 

#rdečapesa

The post BOG ŽIVI ZLOČINSKE DRŽAVE AMERIKE first appeared on Rdeča Pesa.

Pol leta po ugrabitvi in strmoglavljenju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, Trumpova administracija bolj ali manj odkrito pripravlja vojaško operacijo proti Kubi. Pred nekaj meseci smo v prispevku Ameriški imperializem duši Kubo govorili o gospodarskih in naftnih blokadah Združenih držav Amerike, zaradi katerih je na Kubi pred približno dvema tednoma dokončno zmanjkalo nafte. ZDA izvajajo najhujšo blokado Kube vse od hladne vojne, s čemer želijo Kubo izstradati in jo prisiliti v menjavo oblasti, ki bi bila bolj prijazna do njihovih načrtov.

Že prvi dan svojega drugega mandata je Trump Kubo ponovno uvrstil na seznam držav, ki podpirajo terorizem, s čimer je sprožil obsežen niz sankcij. Po ugrabitvi Madura je Trump izjavil, da je Kuba na robu propada. Konec januarja je razglasil izredno stanje na Kubi in dobaviteljem nafte zagrozil s kaznovalnimi sankcijami, če bodo na otok dostavljali gorivo. 

Prvega maja je njegova administracija izdala sankcije proti vsakemu poslovanju s kubanskim gospodarstvom. To je ukrep, ki v kombinaciji z obstoječim embargom na gorivo Kubi grozi z gospodarskim kolapsom. Po podatkih kubanskega državnega elektroenergetskega podjetja je prihod enega samega ruskega tankerja omogočil, da se je delež kubanskega ozemlja, prizadetega zaradi izpadov električne energije, začasno zmanjšal s 60 na 30 odstotkov, vendar je ta olajšava trajala le nekaj tednov. V maju je otok zabeležil najhujše izpade električne energije v svoji zgodovini. Med 6. in 18. majem je Havana trpela neprekinjene 24 urne izpade električne energije. Hladilniki so prenehali delovati, hrana se je kvarila, kirurške operacije so bile odpovedane, umrljivost dojenčkov pa se je podvojila.

Kljub temu obsežnemu embargu pa Kuba vedno znova dokaže, da je njen zdravstveni in biotehnološki sektor močno napreden. Leta 2011 je Kubi prvič uspelo proizvesti cepivo za napredujočega pljučnega raka. To cepivo deluje tako, da spodbudi imunski sistem k zaustavitvi rasti rakavih celic in s tem upočasni napredovanje tumorjev. S tem cepivom je bilo po vsem svetu zdravljenih že več tisoč ljudi. Glede na izjemen pomen cepiva so se Združene države Amerike strinjale s posebnim dogovorom o izvajanju kliničnih preskušanj cepiva na svojem ozemlju. Prav ZDA, ki na Kubi izvajajo obsežno blokado, imajo korist od njenih prebojev na področju medicine. Kubanski in argentinski znanstveni so po tem razvili še drugo cepivo za pljučnega raka. Od prve registracije leta 2013 je zdravljenje prejelo več kot 3000 ljudi. Nadaljnje študije, izvedene med letoma 2014 in 2024, kažejo, da je mediana preživetja 14,4 mesecev, in da več kot 20 % bolnikov po prejemu cepiva preživi več kot pet let. 

Med pandemijo COVID je Kuba razvila pet cepiv. Prav tako so imeli eno najnižjih stopenj umrljivosti zaradi COVIDa na zahodni polobli. Cepiva, ki so jih proizvedli na Kubi, so bila proizvedena brez potrebe po specializiranem hlajenju, kar pomeni, da jih je bilo mogoče enostavno prevažati in distribuirati po vsem svetu tudi na kraje, kjer dostop do takšne infrastrukture ne bi bil mogoč.  Do avgusta 2024 je bilo v državah z visokim dohodkom razdeljenih več kot 222 odmerkov na 100 ljudi. Leta 2021 so ameriška farmacevtska podjetja, ki so proizvajala cepiva proti COVID-19 (Moderna, Pfizer, Johnson & Johnson), ustvarila dobiček v višini 31 milijard dolarjev, medtem ko so na Kubi cepiva izvažali bolj ali manj po proizvodni ceni.

Kuba je nekoč imela eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu. Vendar se je od leta 2019, ko je bilo proti Kubi uvedeno več kot 250 dodatnih sankcij, stopnja umrljivosti dojenčkov povečala za 148 %. Ocenjuje se, da je to terjalo 1.800 življenj dojenčkov. To je neposreden rezultat blokade, katere namen je uničiti državo, ki se ne podredi interesom Združenih držav.  

ZDA izvajajo blokado proti Kubi, da bi lahko trdile, da je Kuba neuspešna država, kar pomeni tudi, da je njen brezplačni zdravstveni sistem neuspešen – vse to zato, da lahko ohranijo svoj katastrofalen zdravstveni sistem, ki deluje izključno za dobiček, kljub trpljenju in dolgovom, ki jih povzroča delovnim Američanom.

The post KAJ SE DOGAJA S KUBO? first appeared on Rdeča Pesa.

Ameriški imperializem že desetletja izvaja pritisk na Kubo, vendar se je v zadnjih tednih situacija ponovno zaostrila. Medtem ko svet vsakodnevno spremlja novice o napadih na Iran, ne smemo pozabiti na Kubo, ki že več kot mesec dni trpi zaradi ameriške naftne blokade.  Združene države so svojo zmožnost diktiranja razmer v regiji okrepile tudi z vojaškim napadom na Venezuelo in ugrabitvijo njenega predsednika Nicolasa Madura v začetku tega leta. Venezuela je bila namreč vse od leta 1999, ko je tam na oblast prišel Hugo Chavez, glavni dobavitelj nafte za Kubo. 

Ameriški imperializem tako duši Kubo, saj prekinja dobavo goriva, to pa vpliva na letalske povezave in dostop prebivalk do ključnih življenjskih potrebščin. Ob tem je Trump celo omenil možnost »prijaznega prevzema Kube«, kot se je sam izrazil, s čimer je mislil na poskus ponovitve strategije, ki je bila že uporabljena v Venezueli.  Pod pretvezo boja proti kartelom oziroma »narkoterorizmu« je napovedal vojaški poseg v vse ameriške države, ki po njegovo ne upoštevajo imperialističnega svetovnega reda.

29. januarja je predsednik Donald Trump izdal ukaz za popolno naftno blokado Kube. Ta ukrep ima namerno uničujoče posledice za kubansko prebivalstvo, ki se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike, prekinitvami delovanja v javnem prometu, dostavi hrane in odvozu odpadkov. Zaradi pomanjkanja osnovnih storitev so prebivalci pogosto prisiljeni odpadke sežigati kar na ulicah, kar predstavlja resno tveganje za zdravje.

Zaradi Washingtonovih groženj je na Kubo nafto nehala izvažati tudi Mehika, za katero Trump trdi, da jo vodijo karteli, s čimer  namiguje na morebitno ameriško vojaško intervencijo v državi. Trump z dodatnimi tarifami tudi grozi vsem državam, ki bodo Kubi prodajale nafto. S tem želi poglobiti odvisnost Kube od ameriškega goriva in tako povečati svojo zmožnost političnega izsiljevanja države. Poleg tega s spodbujanjem zasebnega sektorja kubanskega gospodarstva skuša pospešiti in poglobiti proces ponovne vzpostavitve kapitalizma. Trump je nedavno izjavil, da se v »socialistični Kubi« obetajo velike spremembe in da bo tamkajšnji sistem kmalu padel. Zatem je kar hitro pohvalil tudi začasno venezuelsko predsednico Delcy Rodriguez, ki se je močno uklonila zahtevam ZDA. Med drugim je v naftnem sektorju sprejela reformo, ki z odpiranjem sektorja zasebnim in tujim podjetjem omogoča večje sodelovanje pri izkoriščanju in prodaji venezuelske nafte ter zmanjšuje monopol državnih podjetij.

Današnje razmere so nadaljevanje več kot šestdeset let trajajoče ameriške blokade in sankcij proti Kubi. Te segajo vse do kubanske revolucije leta 1959, ko je država stopila na pot socialističnega razvoja. Od takrat naprej so ZDA poskušale Kubo politično in gospodarsko izolirati, saj jim predstavlja simbol države, ki se je odločila za protiimperialistično pot. 

V času hladne vojne je bila ena največjih težav Kube njena geografska oddaljenost od zaveznikov, zlasti od Sovjetske zveze, iz katere je uvažala številne dobrine. Po razpadu Sovjetske zveze v devetdesetih letih je država zapadla v hudo gospodarsko krizo in splošno pomanjkanje. Razmere so se nekoliko izboljšale šele po letu 1999, ko je Venezuela pod vodstvom Chaveza začela Kubi dobavljati nafto. K zaostrovanju trenutnih razmer pa prispevajo tudi nekatere evropske države, denimo Velika Britanija. Britanske banke blokirajo transakcije s Kubo, medtem ko mediji, kot na primer BBC, The Guardian in Zahodni mediji nasploh širijo imperialistične laži o državi, ki je od svoje revolucije leta 1959 zgradila družbo, ki ljudi postavlja pred dobiček ter stoji na strani mednarodnega delavskega razreda in naprednih gibanj po svetu.  Ima izjemen zdravstveni sistem, napreden biotehnološki sektor, podpira lokalne iniciative pri trajnostnem razvoju in uspela je vzpostaviti veliko eko kmetij po državi, ki pripomorejo k prehranski preskrbi sicer odrezanega otoka.

Kuba že desetletja igra pomembno vlogo na področju internacionalne solidarnosti, zlasti v zdravstvu. Država je brezplačno izobraževala tisoče zdravnikov iz revnejših držav in pošiljala zdravstvene ekipe tja, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. V zadnjem času pa administracija Donalda Trumpa pritiska na številne države, naj te kubanske zdravstvene misije izženejo. To neizogibno vodi v poslabšanje zdravstvenih razmer v državah globalnega juga.

Obramba kubanskega ljudstva je nujna naloga naprednih delavk po celem svetu. Prihodnost Kube ni odvisna samo od notranjih reform, ampak tudi od širših političnih sprememb na svetu. Po svetu se že oblikujejo solidarnostna gibanja, ki si prizadevajo za preboj blokade na Kubi in nam lahko služijo kot vzgled. Za 21. marca je na primer načrtovana humanitarna akcija, kjer bodo aktivisti iz celega sveta na Kubo prinesli manjkajoče dobrine v bolnice, šole in ogroženemu prebivalstvu neposredno. V komentarju najdete povezave do humanitarne akcije Nuestra America Convoy, katero lahko tudi finančno podprete.

The post AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO first appeared on Rdeča Pesa.

Ameriška vojaška agresija na Venezuelo, v sklopu katere so ameriške bombe umorile več kot 100 ljudi, ameriške posebne enote pa so ugrabile predsednika Madura, postavlja pred napredne politične organizacije v Venezueli velik izziv. Kako se spopasti z vojaško močjo svetovne supersile in hkrati zagotoviti obstoj in poglabljanje bolivarske socialistične revolucije. 

O teh in drugih pomembnih vprašanjih povezanih z aktualnim stanjem in prihodnostjo  chavizma bo v četrtek, 15.1 ob 17:00 na PLAC-u (Linhartova 43, Ljubljana) potekal pogovor s članicami in člani gibanja Union de Comuneras de Venezuela. Gibanje združuje številne napredne politične, delavske, zadružne in kulturniške kolektive v Venezueli in predstavlja enega od osrednjih gonil politizacije delovnih množic v državi. Vabimo vas, da se pogovora udeležite in tudi tako izrazite solidarnost z ljudstvom Venezuele. 

Dogodek organizira Lista demokratičnega študentstva in bo deloma potekal v španskem jeziku z tolmačenjem v slovenščino.

The post KAJ STORITI? first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na Venezuelo in ugrabitvi tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura teroristi iz Washingtona grozijo z novimi napadi. Smrt in uničenje želijo sejati tudi v Kolumbiji, na Kubi, Grenlandiji in drugod po zemeljski obli. 

Lokalne in evropske politične elite se na dogajanje odzivajo izrazito servilno. Ne bi čudilo, če bi se odločile Trumpu za agresijo na Venezuelo podeliti še kakšno “mirovniško nagrado”. Odziv običajnih, delovnih ljudi mora biti drugačen. Odločno moramo stopiti na stran miru in se upreti spirali vojne, v katero nas želijo zapeljati ameriški generali in njihovi lokalni natovski lakaji. 

V četrtek, 8.1 se bomo s tem namenom zbrali na protestu v podporo Venezueli. Ta se bo pričel ob 17:00 pred Moderno galerijo v Ljubljani. Na njem bomo izrazili solidarnost z venezuelskim prebivalstvom in zahtevali uvedbo sankcij proti ZDA in izstop Slovenije iz zveze Nato. Pridružite se nam.

En svet, en boj!

The post SOLIDARNO Z VENEZUELO – SKUPAJ PROTI AMERIŠKEMU TERORIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.

Resolucijo o Gazi, ki namesto k miru vodi k trajni okupaciji, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel s 13 glasovi ZA in 2 vzdržanima. 

“Niti en član Sveta ni imel dovolj poguma, načel ali spoštovanja do mednarodnega prava, da bi glasoval proti tej kolonialni sramoti ZDA in Izraela,” je na omrežju X zapisal nekdanji direktor newyorškega urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice Craig Mokhiber. Predlog so zavrnili palestinska civilna družba in frakcije ter zagovorniki človekovih pravic in mednarodnega prava povsod po svetu. Mokhiber je 17. november označil za dan sramote za Združene narode in za vlade po vsem svetu, ki se uklanjajo ameriškemu imperiju in njegovim nasilnim izraelskim zaveznikom. 

Resolucija ščiti državo Izrael, ki kolonizira, izvaja apartheid in genocid. Zanjo je glasovala tudi Slovenija, kar kaže na velik razmah med tem, kaj politična elita govori in kaj dela. Slovenija se je s tem postavila na stran soodgovornih pri izraelskih in ameriških zločinih proti človeštvu. 

Odboru za mir, ki ga resolucija predvideva, bo predsedoval nihče drug kot predsednik s krvavimi rokami Donald Trump. Prav ZDA je namreč v največji meri odgovorna za genocid v Gazi, saj je Izraelu ves čas pošiljala na tone orožja podpirala to genocidno državo. Dejansko ne bi bilo večje razlike, če bi Trumpa nadomestil kar sam Netanjahu. Resolucija predvideva tudi razorožitev, ampak ne Izraela, ki je odgovoren za etnično čiščenje, genocid in apartheid, ampak Hamasa, ki je nastal kot direktna posledica okupacije. 

Palestinci po novi resoluciji nimajo nikakršne pravice do odločanja, ves nadzor nad Gazo ima še naprej Izrael. Vse kaže torej, da bo imel vodilno vlogo pri gospodarskem razvoju Palestine glavno besedo Donald Trump, Palestina pa bo glede na še eno v vrsti krivičnih resolucij, trajno okupirana. A kot je dejal Craig Mokhiber: “Boj za palestinsko svobodo se bo nadaljeval neomajno, z njimi ali brez njih.” 

The post ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA first appeared on Rdeča Pesa.

Dve leti je od 7. oktobra 2023, ko je palestinsko odporniško gibanje Hamas kot odgovor na desetletja trajajoče nasilno zatiranje Palestincev, napadlo Izrael. Dogodek je med mednarodno politično elito sprožil val zgražanja, obsodb napada in solidarnosti z državo Izrael. Že nekaj ur po tem je Izrael odgovoril z brutalnim napadom na Gazo. Ta je kmalu prerasel v genocid nepojmljivih razsežnosti, ki traja še danes. To ni konflikt ali vojna, ampak nezakonita okupacija, apartheid, etnično čiščenje. Zdi se, da to vemo že čisto vsi, razen vrlih medijev, ki še vedno pišejo o konfliktu, vojni, dveh enakovrednih straneh in krivca vidijo v ljudeh, ki se upirajo imperialističnemu ustroju. 

Al Jazeera poroča, da je v dveh letih izraelska vojska umorila kar 67 000 Palestincev, tisoče jih je še vedno pod ruševinami. Povprečno v Gazi umre en otrok na uro. Vsaj 169 000 Palestincev v Gazi je huje ranjenih. 4000 otrok v Gazi je zaradi napadov izgubilo eno ali več okončin. Izrael je poškodoval 125 bolnišnic in umoril 1722 zdravstvenih delavcev. Ubitih je bilo vsaj 300 medijskih delavcev. Vsaj 459 ljudi je umrlo zaradi stradanja, od tega 154 otrok. Vsaj en otrok od štirih trpi zaradi akutnega pomanjkanja hranil. Več kot 19 000 ljudi je bilo ranjenih med tem ko so šli iskati hrano, vsaj 2600 jih je med iskanjem humanitarne pomoči ubila izraelska vojska. Uničili so tudi skoraj vse domove in ključno infrastrukturo v Gazi. Izrael med tem ugrablja, zapira, pretepa in ubija tudi ljudi na Zahodnem bregu, naseljenci ruvajo oljke in uničujejo hiše. 

V medijih trenutno odmeva Trumpov “mirovni načrt”, a ta nas ne sme zavesti. Prvič, ker je tisti, ki je vse dogovore o miru do sedaj prelomil, bil prav Izrael, ne Hamas. Drugič, ker gre le še za en poskus, da Palestincem odreče pravico do samoodločbe in utrdi ameriško-izraelski nadzor nad Gazo. Načrt zahteva popolno razpustitev Hamasa – osvobodilna organizacija se je sicer že strinjala, da ne bo vladala Gazi, toda razpustitev odporniškega gibanja je nekaj drugega. V realnosti je stanje takšno: “najbolj demokratični državi na svetu”, ZDA in Izrael,  si na vse kriplje prizadevata, da bi imeli popoln nadzor nad tem, kdo lahko vlada v drugi državi in kako lahko vlada. Pri čemer zatirani ne bi smeli migniti s prstom. Ne pozabimo, da je Trump v eni izmed svojih bizarnih objav želel Gazo spremeniti v letovišče. In da prav Trump in ZDA omogočata genocid.

Protesti, stavke in mednarodne flotilje so zato KLJUČNEGA POMENA. Konec koncev si lahko pišemo zasluge vsaj za to, da se politiki pogovarjajo o miru, saj si želijo na vse kriplje ustaviti val upora, ki se dviga v svetu. Na kratko: BOJIJO SE NAS. BOJIJO SE MOČI LJUDSTVA. In to je dober znak. Nekaj delamo prav. 

Proti Gazi že plujejo nove ladje s humanitarno pomočjo in z okoli 300 aktivisti. Po svetu še vedno potekajo množični protesti. Sindikat Di Base USB je najavil, da lahko v kratkem pričakujemo dan skupnega boja vseh pristaniških sindikatov, ki so se podpisali pod skupno izjavo za končanje genocida. Med njimi so tudi slovenski žerjavisti. Sindikati so v izjavi zapisali, da zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida, odprtje humanitarnih koridorjev, pristanišča brez orožja za vse vojne in zaustavitev ponovnega oboroževanja EU ter preusmeritev ogromnih sredstev v osnovne storitve za vse prebivalstvo. 

Izraelska genocidna vojska med tem postopno izpušča nezakonito priprte aktiviste, ki so v Gazo želeli dostaviti humanitarno pomoč. Na prostosti so predvsem aktivisti iz Evrope in Združenih držav Amerike. Mnogi, predvsem tisti, s temnejšo poltjo, so še vedno zaprti.

Eden od vodilnih mednarodne flotilje, Thiago Avila, je v ponedeljek iz zapora v puščavi Negev napisal pismo: “Mnoge med nami so fizično napadli, grozijo nam s psmi, ne pustijo nas spati, psihično nas zlorabljajo. O tem ne poročam zato, da bi se pritoževal, ampak da se svet zave, da če to počnejo s humanitarnimi delavci, si lahko predstavljate, kaj počnejo s Palestinci.” 11 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih, od tega 400 otrok. Takšno ravnanje z zaporniki je v Negevu nekaj povsem običajnega!

Izrael za Palestince nima legalne jurisdikcije, kar pomeni, da jih lahko zapirajo brez sojenja. Da ne smemo pozabiti na Gazo, je izpostavila tudi Greta Thunberg, po tem ko je bila izpuščena. 

Palestinke in Palestinci nimajo izbire, vsak dan se morajo vstati in najti upanje in energijo za boj. Zato NE OBUPAJ. Agresija izraelske vojske naj te MOTIVIRA, da narediš VSE, KAR JE V TVOJI MOČI, da kot družba enkrat za vselej končamo z apartheidom, kolonializmom in genocidom. 

V Sloveniji se za Palestino trenutno izvaja več različnih akcij. Izpostavljamo jih zgolj nekaj. Če veš še ti za kakšno, jo zapiši spodaj v komentar. 

1. PIŠI POLITIKOM in od vlade zahtevaj, da v Združenih narodih zahteva zamrznitev članstva Izraela (povezava). Zapiši to, kar čutiš in kar si želiš. (povezava)
2. PODPIŠI PETICIJO ZA VARNE IN ZAKONITE POTI PALESTINSKIM BEGUNCEM. Slovenska vlada ima možnost, da reševanje življenj postavi pred birokracijo in beguncem omogoči varno pot v Slovenijo, še posebej, če so tukaj že njihovi sorodniki. (povezava)
3. BOJKOTIRAJ IZDELKE, ki prihajajo iz Izraela. Mnoge multinacionalke so zaradi sistematičnega bojkota že izkusile finančno škodo. V komentarju je nekaj uporabnih povezav, ki ti bodo olajšale bojkot. (povezava )
4. ORGANIZIRAJ SE V SVOJEM OKOLJU. Ali ima podjetje, za katero delaš, kakšne povezave z izraelskimi podjetji? Združi se s sodelavci in zahtevaj takojšnjo prekinitev sodelovanja z Izraelom in podjetji, ki podpirajo genocid. 
5. SPREMLJAJ POTOVANJE MEDNARODNIH LADIJ IN OD VLAD ZAHTEVAJ IZPUSTITEV HUMANITARCEV. 
6. DELI TO OBJAVO in spodbudi prijatelje, sorodnike in sodelavke, da ukrepajo za SVOBODNO PALESTINO. 

The post DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.

Saro Hamed Elkarnavi, 10-letno deklico iz Gaze, in njeno družino je izraelska genocidna vojska ubila le nekaj dni, preden bi z zborom Ahaziž na daljavo nastopila na prihajajočem festivalu Plavajoči grad. Orkester Etno Histeria se je na ljubljanskem Kongresnem trgu s sporočilom poezije Sare in njenega pevskega zbora – “Če moram umreti, moraš ti preživeti, da poveš mojo zgodbo” – in protestnim prepevanjem zavzel za konec izraelske blokade Gaze in konec morije palestinskega ljudstva. 

“Če lahko tukaj in zdaj blokiramo to cesto, lahko blokiramo tudi druge ceste. Če lahko storimo to, lahko ustavimo ladje, ki v Izrael izvažajo in iz Izraela uvažajo dobrine, a ne hrane, ampak stroje za uničevanje. Ali smo dovolj pogumni, da zaustavimo gospodarstvo, da ustavimo kapital, da premagamo strah pred milijarderji in jim preprečimo ukazovanje, kaj lahko počnemo? Ali nas je strah tega? Nas je strah zakona? Naj nas ne bo strah! Bodimo uporni! Gremo na avtoceste, gremo v tovarne, ustavimo vse. Šele ko se bo ustavilo gospodarstvo, se bodo zamislili. Prej se ne bo nihče in vse, kar nam ostane, je kričanje, vse, kar nam ostane, je protestiranje. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo! Gremo probat, no pasaran.” – Matija Solce

Po palestinski ljudski pesmi in zgornjem nagovoru je okrog 300 protestnikov in protestnic na čelu z muzikanti, ki so se zbrali iz 21 držav, spontano blokiralo križišče Slovenske in Šubičeve ceste. Nato so jo po Slovenski mahnili do Čopove, vzklikajoč “Free, free Palestine” in prepevajoč ljudske pesmi in pesmi upora, kot je El pueblo unido.

S presenetljivo novostjo v primerjavi z utečenimi ceremonijami palestinskih protestov pri nas so protestne rime ponesli v prostore korporacij Mango in McDonald’s, od koder sta ju mirno pospremila policista. Še do Prešernovega trga, kjer so razglasili konec protesta, še prej pa policiste pozvali, naj prestopijo na stran ljudstva in tudi oni prispevajo h koncu genocida nad palestinskim ljudstvom. 

A pesem se ni ustavila in povorka je pot nadaljevala po Trubarjevi do Mesarskega mosta, Etno histeria pa je igrala in pela, pela in igrala, širila glas o Sari, njeni in vseh palestinskih družinah, ki jih izraelska genocidna vojska pobija in strada.

Namesto polurnemu glasbenenemu nastopu, kar je bila prvotna ideja orkestra, smo doživeli dveurni protest, ki je ponudil nekaj idej vsem (palestinskim) protestom v Sloveniji:

– spontanost v govorih in dejanjih vedno premaga napiflanost tehničnih recitalov. Ta breceljevski ali zdaj solcetovski element presenečenja je najboljše zdravilo proti zaspanosti palestinskega in vseh drugih progresivnih gibanj pri nas, 

– direktna akcija in konfrontacija z razrednimi sovražniki ima večji mobilizacijski učinek od ponavljajočih se in s policijo vnaprej dogovorjenih poti, poleg tega pa zmede še policijo,

– za dobro voljo protestnikov in širjenje glasu onkraj lastnega protestnega mehurčka pa poskrbi glasba, ta preprosta, tako rekoč edina univerzalna vez med ljudsko, delavsko, protinacionalistično ali protikapitalistično vsebino in ušesi prav vseh občinstev. 

Okrepljeni s temi lekcijami združimo moči proti hegemoniji kapitalističnega zahoda in zločinom Izraela, kronskega dragulja ameriškega imperija. Protesti niso dovolj. Čas je za realno akcijo! 

The post Protest za palestinsko deklico Saro: “Manjka nam poguma, da rušimo zakon. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo!” first appeared on Rdeča Pesa.

“Vse strani pozivam, da naj stopijo korak nazaj, naj se vrnejo za pogajalsko mizo. Iranu ne sme biti dovoljeno, da bi razvil jedrsko orožje.” Tako groteskno je nočne zločinske bombne napade ZDA na Iran, komentirala visoka predstavnica Evropske unije (EU) za zunanjo politiko, Kaja Kallas. Iran je več desetletji žrtev popolnoma neupravičenih ekonomskih sankcij s strani držav imperialističnega centra. Zadnjih deset dni pa je tarča terorističnega raketiranja ter bombandiranja združenih izraelsko-ameriških sil. Skladno z logiko vladajočih razredov na Zahodu pa ga je njihova zvesta predstavnica, Kallas, postavila v vlogo agresorja in “faktorja nestabilnosti” na Bližnjem vzhodu. 

Takšnemu razumevanju, ki nam ga vsakodnevno množično servirajo osrednji mediji in njihovi (prikriti) agenti imperialističnega tabora, se je potrebno odločno postaviti po robu. Iran ni agresor. Izrael, ki že več kot 20 mesecev izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci, je sprožil obsežne raketne in letalske napade na Iran. Cilj Izraela je jasen in večplasten:

1.) Z bombandiranjem povzročiti čim več smrti in razdejanja, preko tega sprožiti zamenjavo iranskih oblasti in ustoličiti režim, ki bo deloval v skladu z njihovimi ekspanzionističnimi interesi ter interesi celotnega kolektivnega zahoda; 

2.) Obrniti pozornost svetovne javnosti od genocida v Gazi. Samo v zadnjih desetih dneh je izraelski okupator pobil najmanj 450 Palestink in Palestincev. Mnoge od njih so izraelske krogle pokosile medtem, ko so sestradani čakali na pakete hrane; 

3.) Zagotoviti obstanek vlade Benjamina Netanjahuja na oblasti. Vsa “koalicijska nesoglasja” so bila pozabljena, ko so prva izraelska letala poletela na krvavo misijo na vzhod. 

Ker Izrael ni bil zmožen zlomiti iranskega odpora, še več, mnogi valovi iranskih raketnih napadov so pokazali na relativno šibkost izraelski obrambnih sistemov (poročanje o tem je zaradi medijske cenzure v Izraelu strogo prepovedano), so se v agresijo neposredno vpletle ZDA. Ameriški napad je zločinski akt, ki je nelegalen celo po pravilih mednarodnega prava in pomeni zgolj dodatno zaostrovanje situacije na terenu. Trumpovo pojasnilo po njem (“Sedaj je čas za mir.”), pa je moč razumeti zgolj kot slabo priredbo zdaj že legendarnega slogana iz protestov proti vojni v Vietnamu (“Bombing for peace is like fucking for virginity”).

Takšni agresiji se je potrebno upreti. Pokazati moramo solidarnost z izstradanimi Palestinkami in Palestinci ter napadenimi Irankami in Iranci. Ameriško-izraelska koalicija, podprta s strani držav članic NATO pakta ne napada zgolj njih, ampak poskuša z izsiljenim konfliktom zatreti vsa prizadevanja po svetu, ki gredo v smeri miru, sodelovanja med delovnimi ljudmi sveta in svobodne Palestine. 

Priložnosti za takšen upor in izkaz solidarnosti imamo že ta teden:

• Jutri, 23.6 ob 18:00 v Rušah (Trg vstaje) na “Ruškem shodu za mir v Palestini”.
• V torek, 24.6 ob 17:00 na Kogresnem trgu v Ljubljani na “Protestu proti oboroževanju, vojni in zvezi Nato”. 
• V torek, 24. 6., Protest proti oboroževanju, imperialističnim vojnam in Natu v Kopru ob 18.00 na Titovem trgu

Pridite, da nas bo čim več!

En svet, en boj!

The post AMERIŠKI ZLOČINSKI NAPAD NA IRAN – UPRIMO SE VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

Izrael je že prekršil dogovor o premirju, ki je bilo sklenjeno v sredo zvečer ob posredovanju Katarja, ZDA in Egipta. Od srede do danes je v izraelskih napadih umrlo več kot sto Palestink in Palestincev. Ironija premirja je tudi ta, da je sporazum o premirju skoraj identičen, kot ta, ki ga je pred šestimi meseci predlagal Hamas, Izrael pa zavrnil. Brez dvoma je prekinitev izraelskega obstreljevanja in uničevanja tega, kar je od Gaze še ostalo, nujna, pa vendar je t.i. začasno premirje potrebno jemati z rezervo. Zakaj? 

Spomnimo se podobnega premirja novembra 2023, ki ga Izrael formalno sicer potrdil, a ga v praksi ni izvajal in še naprej obstreljeval palestinske bolnišnice in šole in pobijal civiliste. Povsem razumljivo je, da Hamas premirju ne zaupa. Hkrati se s premirjem ne strinjajo vidni člani izraelske vlade, saj si še naprej želijo nemotenega etničnega čiščenja z namenom širjenja izraelskih naselbin, kot to vseskozi počnejo na Zahodnem bregu, ki zaradi grozot v Gazi pogosto ostaja spregledan. 

Zakaj, še preden dogovor stopi v veljavo, lahko sklepamo, da bo Izrael z napadi in etničnim čiščenjem nadaljeval? Ena izmed točk dogovora namreč govori o tem, da je Izrael še zmeraj upravičen do napada, če se počuti ogroženega. Kar v praksi pomeni nadaljevanje obstoječega stanja. Izrael namreč vseskozi igra vlogo žrtve in opravičuje svoja genocidna dejanja prav iz tega naslova. 

Dogovor o premirju določa šesttedensko začetno fazo premirja in vključuje postopen umik izraelskih sil iz Gaze ter izpustitev talcev, ki jih zadržuje Hamas, v zameno za palestinske zapornike, ki jih zadržuje Izrael. V izraelskih zaporih je še zmeraj približno 11.000 Palestincev in Palestink, vključno z mladoletniki in otroci. Izrael jih v skladu s premirjem in v zameno za talce namerava izpustiti 1000 (naj samo omenimo, da je polovica vseh zapornikov bila zaprta od oktobra 2023). Izvedba premirja naj bi potekala v treh fazah. Tudi če pride do prekinitve ognja, se bo z blokado Gaze genocid nadaljeval. Že sama blokada je dejanje genocida, tudi po mednarodnem pravu, ki tovrstne blokade opredeljuje kot vojno dejanje. To pomeni, da premirja ni mogoče doseči brez odprave zadušljivega obleganja in prekinitve več desetletne izraelske blokade Gaze, ki je nehumana in nezakonita.

Ne samo, da se bo izraelska okupacija Gaze nadaljevala – sporazum o premirju bo Izraelu dovolil nadaljnjo vojaško prisotnost v Gazi in s tem še dodatno okrepil okupacijo. Ta vključuje tudi pomemben pas zemlje ob meji Gaze z Egiptom, skupaj s koridorjem Netzarim. Gre za okupacijsko območje, ki ga je Izrael zgradil za razdelitev Gaze na severni in južni del. Izrael bo nadaljeval z okupacijo tudi nad razširjenim “varovalnim območjem”, ki je zgrajeno na ruševinah porušenih palestinskih domov in razseljenih družin ob vzhodni in severni meji Gaze z Izraelom ter globoko posega na majhno ozemlje Gaze. S tem Gaza postaja vse manjše taborišče. 

Čeprav bi se prebivalci severne Gaze lahko vrnili nazaj na svoje domove, bi ob tem veljale nejasno določene »varnostne ureditve«. To bi se lahko izkazalo za smrtonosno za razseljene Palestince, ki se želijo vrniti na svoje domove, tako kot novembra 2023, ko je prvi dan »premirja« izraelska vojska začela streljati na stotine Palestincev, ki so se poskušali vrniti na svoje domove na severu Gaze.

Prekinitev ognja bi sicer lahko ustavila najhujše prelivanje krvi, ne bo pa končala trpljenja v Gazi. Razkrila bo popolno uničenje, ki ga je Izrael povzročil na okupiranem območju območju. Po poročilu Združenih narodov bi Gaza za svojo obnovo potrebovala kar 350 let, če bi ostala pod izraelsko blokado. Že samo čiščenje ruševin v Gazi lahko trajalo petnajst let, da sploh ne omenjamo na tisoče ton neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki bi lahko povzročile še več novih smrtnih žrtev. 

Prekinitev ognja (sploh ker je so v pobudo vključene tudi ZDA) bi oprala krvave madeže iz rok ameriške administracije, ki je tako pod Bidenom, kot bo to še naprej počela pod Trumpom, financirala izraelski vojni stroj brez vsakršnih sankcij in posledic za odgovorne.  

Največja skrb premirja je torej vrnitev v status quo. Nazaj v palestinsko »normalnost«, v kateri je na 356 kvadratnih kilometrih zaprtih dva milijona ljudi, ki so neprestano vojaško oblegani in nadzorovani, brez da bi se lahko svobodno gibali. S premirjem ne bomo zadovoljni dokler ne bodo odpravljeni temeljni vzroki, ki so vseskozi podlaga za izraelsko početje: sistem apartheida in okupacije. Naj premirje ne bo uspavalo ali razlog za slavljenje –  naš boj za svobodno Palestino se nadaljuje!

The post PREMIRJE NI DOVOLJ! first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.

»Sedaj vam dajemo možnost, da zapustite to ozemlje in se izselite drugam«, so bile besede Itmarja Ben-Gvira, izraelskega ministra za nacionalno varnost, ki je na enem izmed nedavnih shodov izraelskih sionističnih organizacij pozval Palestince, da se povsem in za vselej umaknejo, češ da je »spodbujanje izseljevanja« palestinskih prebivalcev na tem ozemlju »najboljša in najbolj etična« rešitev konflikta.

Ministrica za socialno enakost in izboljšanje položaja žensk May Golan pa je še dodala, da je »odvzem ozemlja je Arabcem tisto, kar jih najbolj boli, nove izraelske naselbine v Gazi bodo okrepile varnost Izraela.« Že lansko leto smo v medijih lahko zasledili velikopotezne gradbene načrte nekaterih izraelskih nepremičninskih firm, ki so prikazovali makete »nove Gaze« z modernistično arhitekturo ob obali, kamor bi se lahko naselile premožne izraelske družine. V zadnjih tednih pa je ideja o izraelski poselitvi Gaze vse bolj v ospredju.

Okrog 200 družin potencialnih izraelskih naseljencev na obrobju Gaze je tekom konference že postavilo šotore s ciljem postaviti stalne in trajne naselbine v porušeni Gazi. Novi potencialni prebivalci Gaze se dobivajo na shodih in javno govorijo, da bodo zavzeli in naselili Gazo in s tem »uresničili zgodovinske sanje« države Izrael. Gre za eno najbolj brutalnih in krutih epizod etničnega čiščenja v Gazi. Izraelske obrambne sile so v zadnjem tednu po pozivu, da se naj prebivalstvo na severu Gaze evakuira, zbrale na stotine palestinskih moških, jih ločile od žensk in otrok ter jih postrelile. Severna Gaza praktično ne obstaja več – izraelski vojaki pa želijo ozemlje povsem očistiti Palestincev. Bolnišnice v Gazi so brez zdravil, medicinskih pripomočkov in aparatov, Združeni narodi pa poročajo o tem, da Izrael še naprej blokira humanitarne konvoje.

Gre za že drugi shod (prvi je bil januarja v Jeruzalemu) na pobudo sionističnih organizacij v letošnjem letu, kamor je v obeh primerih svojo delegacijo poslala stranka Likud. V obeh primerih je bila osrednja tema gradnja novih izraelskih naselbin. Sionistična organizacija Nachala, ki je tudi soorganizatorica konference in je ena najvidnejših sionističnih organizacij tudi na Zahodnem bregu, je za navzoče celo pripravila delavnice o tem, kako zgraditi naselbine »iz nič«. Omenjena organizacija ima sicer že izkušnje z ustanavljanjem nelegalnih izraelskih naselbin, saj je na Zahodnem bregu ustanovila nezakonito postojanko Evyatar, ki jo je izraelska vlada kasneje legalizirala, vanjo pa se je od poletja naselilo več izraelskih mladih družin.

Besede ministra Ben-Gvira, da tega ne bi smeli storiti »na silo« in da bi morali Palestincem povedati, da jim Izrael »daje možnost«, da odidejo v druge države, se sliši naravnost smešno. Palestince v primeru, da ostanejo v svojih domovih (ki so v tem trenutku po večini kupi kamenja in betona), v vsakem primeru čaka nasilje, zato je poziv k nenasilnem etničnem čiščenju povsem absurden in zgolj uprizoritev za oči javnosti.

Vodja Nachale Daniela Weiss je pozvala k etničnemu čiščenju Gaze z izjavo, da je palestinsko prebivalstvo »izgubilo pravico«, da tam živi. »Sedmi oktober je spremenil zgodovino, zaradi brutalnega pokola so Arabci izgubili pravico biti tukaj; ne bodo ostali tukaj, odšli bodo v različne države, prepričali bomo svet«, je izjavila Weiss, sicer veteranka kampanje za gradnjo izraelskih nelegalnih naselbin.

Neverjetno je, da se gradnja novih izraelskih naselbin v Gazi opravičuje z argumentom »varnosti in obrambe pred terorizmom«. Neverjetno se zdi, da je Izrael brez vsakršnih posledic v enem letu na Gazo odvrgel več kot 85.000 ton bomb, kar je več razstreliva, kot ga je bilo odvrženega v času druge svetovne vojne na območja Dresdna, Hamburga, Hirošime, Nagasakija in Tokija skupaj!

In neverjetno je, da mediji na Zahodu še zmeraj govorijo o pravici Izraela do samoobrambe, medtem ko ta očitno izvaja genocid, ki ga lahko spremljamo v živo. Genocid v Gazi je sprožil množične proteste milijonov ljudi in delavcev po vsem svetu – za te je nujno, da se bolj kot kadarkoli prej nadaljujejo in še dodatno izvajajo pritisk na mednarodno javnost pod hegemonijo ZDA. Organiziranje delovnih ljudi za osvoboditev Palestine naj hkrati postane organiziranje za zlom svetovnega imperializma.

The post »ODVZEM OZEMLJA ARABCEM, JE TISTO, KAR JIH NAJBOLJ BOLI« first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo dopoldne se je naša ekipa sprehodila po mariborskih ulicah. Mimoidoče smo povprašali, kakšno je njihovo stališče glede dogajanja v Palestini. Zanimalo nas je, kje po njihovem ležijo vzroki za trenutno stanje, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, kaj bi morala narediti Slovenija in kaj lahko naredimo običajni ljudje. V podcastu objavljamo odgovore vseh, ki so se bili pripravljeni ustaviti in podati izjavo.

Ob tej grozljivi obletnici si poglejmo nekaj zgovornih številk, ki se tičejo obdobja zadnjega leta, objavili pa so jih na Al Jazeeri. 

GAZA V ZADNJEM LETU

• 41 909 Palestink in Palestincev v Gazi je v zadnjem letu ubila izraelska vojska. 

• 16 756 od tega je otrok.

• 17 000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. 

• 10 otrok na dan izgubi eno ali dve nogi, amputacije se večinoma opravljajo brez anestezije.

• 97 303 ljudi v je ranjenih. 

• 10 000 ljudi je še vedno pod ruševinami, reševanje le teh poteka z golimi rokami.

• 75% ljudi v se je zaradi pomanjkanja ustrezne higiene okužilo z nalezljivimi boleznimi

• 75 000 ton eksploziva je bilo v zadnjem letu odvrženega na Gazo.

• 114 bolnišnic in klinik je prenehalo delovati.

• 96 % oseb v Gazi strada. 

ZAHODNI BREG V ZADNJEM LETU

• 1423-krat so naseljenc napadli palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.

• 120 000 kosov strelnega orožja je izraelska vlada razdelila naseljencem na Zahodnem bregu.

• 4555 Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu je Izrael  izgnal iz svojih domov. 

• 1768 palestinskih zgradb so izraelske sile porušile, zasegle ali zapečatile

• 744 Palestink in Palestincev je bilo ubitih na Zahodnem bregu.

• 164 od tega je otrok. 

• 6250 oseb je bilo ranjenih. 

PALESTINA V ZADNJEM LETU

• 10 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih.

• 250 od tega je otrok.

• 80 je žensk.

• 30 % pridržanih je v zaporu brez kakršne koli obtožbe ali sojenja. 

Izrael se več kot očitno ne namerava ustaviti pri teh številkah. Z nedavnimi terorističnimi napadi in kopensko invazijo na Libanon zgolj nadaljuje sledenje svojim ekspanzionističnim ciljem. Pri vsem tem uživa podporo kolektivnega Zahoda pod vodstvom Združenih držav Amerike. Orožje še naprej prihaja v izraelske luke in letališča, še zmeraj apardheidovska država ni podvržena nobeni obliki mednarodnih pravnih, ekonomskih ali političnih sankcij. 

Kot je dejala ena izmed sogovornic: “Za vsako vojno je zadaj politika, vojni zaslužkarji in denar. Politiki govorijo eno, delajo pa drugo. Nam, navadnim ljudem ostanejo edino takšne izjave in protesti. Ampak na trenutek kaos in žarišča bi se morali ljudje ne glede na vero, mejo ali narodnost organizirati in protestirati.”

The post PESIN SOK Z MARIBORSKIH ULIC: ZA GENOCID SO ODGOVORNI VOJAŠKI ZASLUŽKARJI IN POLITIKA first appeared on Rdeča Pesa.