Številne delavce in delavke v kulturi je v preteklih dneh razburil dopis ministrstva za kulturo, v katerem novo vodstvo sporoča, da je zaradi domnevnega primankljaja v proračunu začasno ustavilo izplačilo zahtevkov in nadaljnjih postopkov (tudi izdajo odločb in pogodb) v okviru javnih razpisov ministrstva.

Društvo Asociacija je sinoči skupaj s številnimi sopodpisniki iz kulturnega sektorja na ministrstvo naslovilo odprti javni poziv, v katerem opozarja na resno negotovost glede izvajanja programov, projektov, razpisov ter drugih pogodbenih in upravnih obveznosti. In ministrstvo pozvalo k izpolnjevanju obveznosti in dialogu. “V zadnjih tednih smo prejeli številna opozorila nevladnih organizacij, samostojnih delavcev v kulturi in drugih izvajalcev javnega interesa o zastojih pri izplačilih, izdajanju odločb, sklepanju pogodb in drugih postopkih. Ministrstvo je hkrati del upravičencev z že sklenjenimi večletnimi pogodbami obvestilo, da se bodo zaradi priprave rebalansa državnega proračuna sredstva predvidoma zmanjšala, ter jih pozvalo, naj do sprejetja rebalansa ne vlagajo novih zahtevkov za izplačila.” Pri tem v Asociaciji opozarjajo, da veljavni državni proračun ostaja v veljavi do sprejetja rebalansa, izvajalce in državo pa še naprej zavezujejo že izdane odločbe, sklenjene pogodbe in drugi pravni akti. V krovni mreži slovenskih nevladnih organizacij CNVOS vsem prejemnikom obvestil s strani ministrstva za kulturo (ali podobnih obvestil kateregakoli drugega ministrstva) svetujejo, da pogodbe izvajajo naprej in zahtevke izdajajo v roku. “Dokler ne bo rebalansa in sprememb pogodb je zato pomembno, da vse zahtevke pošiljate pravočasno, v skladu s pogodbenimi roki. Če zahtevkov in poročil ne pošljete ali jih pošljete prepozno, je krivda za neizplačilo sredstev vaša. Če zahtevke pošljete in vam ministrstvo sredstev ne izplača – npr. zavrne zahtevek ali ga ne izplača v pogodbenem roku – pa je ministrstvo tisto, ki krši pogodbo.”

Na ministrstvu za kulturo so se medtem odzvali s pojasnilom: “Po natančnem pregledu finančnega stanja v proračunu Ministrstva za kulturo smo ugotovili, da nam zaradi povečane porabe predhodnega vodstva ministrstva po vseh trenutnih podatkih manjka 8,9 milijona evrov za tekoče financiranje vseh zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta. Največji manko smo ugotovili na postavki za samozaposlene v kulturi, in sicer 3,9 milijona evrov do konca leta.” Ob tem poudarjajo, da gre za začasne ukrepe, katerih namen je preprečiti prevzemanje novih finančnih obveznosti brez zagotovljenega proračunskega kritja. In dodajajo, da bo po sprejetju rebalansa proračuna Republike Slovenije ministrstvo ponovno ocenilo razpoložljiva sredstva ter sprejelo nadaljnje odločitve v skladu z veljavno zakonodajo in sprejetimi proračunskimi okviri. Trditve o manku v proračunskih sredstvih ministrstva je že zavrnila prejšnja ministrica za kulturo Asta Vrečko: “Brez zagotovljenih sredstev v proračunu ne more biti objavljen niti javni razpis, kaj šele sklenjene pogodbe. To je že dovoljšen dokaz, da sredstva so. Edini razlog, zakaj SDS niža sklenjene zakonite pogodbe in prekinja razpise za medije, nevladne organizacije in samostojne delavce v kulturi v tem trenutku, je, ker jim je to priročen izgovor za napad na nevladni sektor, hkrati pa želijo rezervirati sredstva za na hitro ustanovljeni Muzej osamosvojitve in druge svoje arbitrarno določene politične cilje in projekte.”

Država krade delavcem

“Ta napad Ministrstva za kulturo ni le politična čistka, s katero hočejo vzeti sredstva domnevnim političnim nasprotnikom iz ljubljanske kulturne sfere. To je napad na vse delavke in delavce, ki smo v kulturno-ustvarjalno produkcijo vpeti ali pa smo zgolj uporabniki in obiskovalci dogodkov. Na ustvarjalce, organizatorje, tehnike, oblikovalce, mladinske delavce, starše, otroke in upokojence, ki soustvarjamo kulturno življenje po vsej državi. Ta napad Ministrstva za kulturo je obična pljačka, nič drugačna od korporativnih pljačk, kakršne poznamo v gradbeništvu,” pa se je na dogajanje odzval Sindikat ZASUK. Ki ob tem poziva, da se delavci in delavke povežemo in podpremo ter se skupaj borimo proti ljudem in državi, ki nas želijo okrasti.

The post Ministrstvo za kulturo ustavilo vse razpise, kulturni delavci zahtevajo pojasnila appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Mestna občina Ljubljana je danes objavila promocijski material, na katerem kratico BRT zavajajoče tolmači kot oznako za tako imenovane “baterijske tramvaje”. Kaj BRT dejansko pomeni? “Sistem hitrih avtobusnih linij po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili /…/ Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov,” je v intervjuju za Prelom pojasnil Marko Peterlin. Več o tem, kaj je BRT, lahko preberete tudi na tej povezavi in v odprtem pismu, s katerim se je odzvala Špela Berlot Veselko, koordinatorica Koalicije za trajnostno prometno politiko.

The post BRT ni baterijski tramvaj, ampak sistem hitrih avtobusnih linij appeared first on Prelom.

Na PLAC-u bodo v četrtek in petek gostili Internacionalistično karavano solidarnosti za atenski skvoterski kompleks Prosfygika. Karavana prispe v Ljubljano iz Dunaja v četrtek, 2. julija.

Vabljeni_e, da se udeležite in podprete aktivnosti v sklopu obiska:

ČET 2.7. // 21:00 // PLAC:
Srečanje/sestanek Karavane z ljubljanskimi skupinami (vzajemno spoznanje, predstavitev situacije v skupnosti Prosfygika in solidarnostne Karavane ter dogovor glede petkove akcije).

PET 3.7. // 11:00 // GRŠKA AMBASADA, Trnovski Pristan 14, 1000 Ljubljana:
Protestni shod solidarnosti s skupnostjo Prosfygika pred grško ambasado v Ljubljani.

The post Internacionalistična karavana solidarnosti za Prosfygiko v Ljubljani appeared first on Prelom.

V zadnjih letih Ljubljana postaja vse manj prijazna do brezdomcev in odvisnikov. Teh je vse več, prostora zanje pa vse manj, saj je znano, da občina z zapiranjem parkov in podhodov, kjer razglaša varovana območja, krči njihov prostor. Preganjanje ene najranljivejših skupin v mestu ni novo, ampak ima vsaj tridesetletno zgodovino. Taubi, eden od najbolj znanih poznavalcev preteklosti ljubljanskih ulic in vodič po brezdomski Ljubljani, pravi, da bodo ljudje kljub temu vedno kje našli prostor zase, saj jih ni mogoče enostavno izbrisati, a je položaj zdaj precej drugačen kot v časih, ko je bil sam na cesti.

»V Jugoslaviji je bilo rajsko biti klošar, potem pa je kapitalizem vse uničil,« pravi Taubi in trditev tudi utemelji: takrat so bili stanovanjski bloki odklenjeni, zato so lahko brezdomci prespali v kleteh, našli kaj za pod zob, tudi prho in higienske pripomočke. »Študentski domovi so bili kot Hotel Hilton. Študentje so v skupinskih kuhinjah puščali hrano, v kopalnicah šampone, v sušilnicah obleke. Lahko si si skuhal kosilo, se oprhal, tudi prespal, zdaj pa tega ni več.« Taubi pravi, da je bila to zlata doba brezdomstva. Celo do denarja je bilo lažje priti, droga je bila bolj čista (na trgu še ni bilo sintetičnih drog, prevladovala sta alkohol in heroin), zato so zanjo zapravili manj, na cesti je bilo manj ljudi, s tem pa tudi manj konkurence za prostor in žicanje.

Taubi pravi, da so v tistih časih policisti opravljali tudi socialni delo. Resno? »Ja, pozimi so dali večino brezdomcev v zapor na Povšetovo. Obtoženi so bili brezdomstva. Ampak ta zakon je veljal le pozimi, spomladi so jih spustili,« pravi in postreže z anekdoto o eni najbolj znanih mestnih fac iz tistega obdobja, njegov vzdevek je bil Kuzla. »Policaji ga niso hoteli zapreti, zato je na Tromostovju, v centru Merkur, kjer je danes Emporium, razbil izložbo, tam pustil osebno izkaznico in počakal, da so ga odpeljali na Povšetovo.« Taubi dodaja, da je bila takrat za življenje na cesti najpomembnejša inteligenca. Bilo je je ogromno, danes pa prevladuje agresija, tako nekako kot tudi sicer v družbi.

Od »zlatih časov brezdomstva« je šel razvoj dogodkov v drugo smer. Borut Bah iz društva Stigma, ki že tri desetletja spremlja dogajanje, se spomni, da se je sredi devetdesetih let oblikovala večja scena na območju današnje AKC Metelkova in da so že takrat preganjali uživalce drog: za nekdanji Veletekstil, ob železniško progo pri Orto baru, k Mercatorju na Metelkovi in za zid, prav tako na Metelkovi. »Sčasoma so se na tej sceni začele pojavljati tudi težave z brezdomstvom, kriminalom, prostitucijo. Ampak na vseh teh lokacijah so bili uporabniki deloma skriti in neopazni za lokalno prebivalstvo.« Prelomni trenutek se je zgodil pred desetimi leti. Takrat je občina podrla znameniti zid na Metelkovi, odvisniki in brezdomci so se preselili v park Tabor, postali vidni, med meščani pa je zavladala panika. Bah se spomni, da so od takrat ukrepi večinoma šli v smeri nadaljnjega preganjanja po mestu: spet nazaj pred Mercator, v sosednje ulice in naposled v Tomanov park, »kjer so bile stvari malo bolj pod nadzorom«, a ga je občina pred letom in pol zaprla. Pravi, da so ljudje spet našli novo-staro lokacijo na AKC Metelkova, vendar opozarja, da se položaj ni uredil.

V zadnjih letih so brezdomci izgubili tudi druga skrita mesta, na primer Avtonomno tovarno Rog, Cukrarno, Kolizej in nazadnje podhoda Ajdovščina in Plava Laguna, zato zdaj Bah opaža več ljudi okoli Stigminega dnevnega centra v Zupančičevi jami in na Navju. »Scena se torej spreminja, odgovornim pa zaradi specifike te populacije ne uspe, da bi ljudi lokacijsko odrinili na obrobje mesta. Brezdomci in uporabniki so vezani na bližino mestnega središča, kjer je lažje zaslužiti kak evro, kjer se lahko družijo, kjer je ne nazadnje tudi substitucijska terapija in vsi drugi programi. Dnevni centri daleč od mestnega središča trenutno v Ljubljani ne bi delovali,« pravi Bah.

Rušitev zidu na Metelkovi je bila povod za izid publikacije Odprta scena (2021), ki jo je skupaj z Vero Grebenc uredila profesorica na Fakulteti za socialno delo Amra Šabić. V knjigi več avtorjev, poznavalcev ljubljanske scene, analizira položaj, ki pa se je od tedaj le še stopnjeval v še bolj intenzivno socialno čiščenje mesta. Amra Šabić je do teh procesov kritična. Nesprejemljiva se ji zdi stopnja, ki jo je dosegla gentrifikacija. »Ne le da za nas meščane velja vse več omejitev, ki otežujejo vsakdanje življenje, poteka tudi zelo očitno čiščenje vseh tistih, ki kvarijo podobo mesta. V tem smislu je zapiranje podhodov in onemogočanje ljudem, ki živijo na samem robu družbe, da bi se vsaj začasno zaščitili pred vremenskimi razmerami, nesprejemljivo,« pravi. Opozarja, da mesto vse bolj sledi logiki »upravljanja vidnosti« socialnih problemov – a če problem ni več viden, še ne pomeni, da ga ni.

S tem je povezana represija. Poleg preganjanja iz podhodov in parkov je eden zadnjih represivnih ukrepov novi zakon o javnem redu in miru, s katerim so se povečale kazni za brezdomstvo, obenem pa so se pooblastila za pisanje kazni s policije razširila na mestno redarstvo. Kazni za spanje na javnih krajih (na primer na hodnikih, v stanovanjskih blokih, kleteh, parkih, na avtobusnih in železniških postajah) so se zvišale na sto do 150 evrov. Zakon tudi razširja seznam mest, prepovedanih za spanje. Mestno redarstvo je letos obravnavalo deset takšnih prekrškov, policija pa sedem od 28. januarja do 24. maja.

Amra Šabić ta ukrep vidi kot dodatno kriminalizacijo brezdomstva in revščine ter socialne izključenosti, saj sankcionira posledice socialnih stisk in ne vzrokov. »Če kdo spi na ulici, berači, se zadržuje v podhodu ali uporablja javni prostor za preživetje, je to posledica pomanjkanja. Ko država na to odgovori z globami in dodatnim nadzorom, poveča stigmatizacijo.« Težava torej ni v brezdomcih in odvisnikih, ampak v pomanjkanju programov in ne dovolj široki podpori, ki bi, kot pravi Amra Šabić, morala biti razpršena po različnih delih mesta, saj bi se tako zmanjšala koncentracija ljudi na nekaterih točkah, s tem pa bi se zmanjšali tudi vidnost in konflikti z okolico.

Kot pravi Urška Smerkolj iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, brezdomci kazni, ki jim jih pišeta policija in redarstvo, nikoli ne bodo plačali, z naraščanjem dolgov pa je motivacija, da bi si človek našel delo, še manjša, saj bi zaposlitvi sledile izvršbe. »Strinjamo se, da tako prenočevanje ni ne primerno ne dostojno. Spet pa je tu vprašanje: kje pa naj potem spijo? Menimo, da je pošteno, da država in mestna občina najprej odgovorita na to vprašanje. Ko bomo nekomu lahko rekli: ’Glej, tukaj ne moreš spati, tam je prostor zate,’ se s kaznimi najbrž ne bo treba več ukvarjati,« meni. Razmere na terenu so takšne, da bi lahko policija in redarstvo napisala še veliko več kazni. Zgolj v eni noči je Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote naštelo 30 oseb, ki so spale po avtobusnih postajališčih, dvigalih, na Žalah, v grmovju, v čakalnicah, na vlakih, raziskava Kraljev ulice pa kaže, da na cesti in v tako imenovanih bazah (zapuščenih zgradbah) vsak dan spi približno 180 ljudi.

Amra Šabić poudarja, da je v tem trenutku še večja težava postopno uničevanje programov zmanjševanja škode, saj nekatere nevladne organizacije, ki izvajajo nizkopražne programe, ostajajo brez sredstev oziroma z manjšimi sredstvi ali pa imajo težave s prostori, zato opozarja na nevarnost ukinjanja storitev, ki so doslej delovale. Stigma na primer že vrsto let doživlja pritožbe sosedov in pritiske, naj ne deluje v njihovi soseski, podobno so nazadnje stanovalci – v duhu vsesplošnega preganjanja brezdomcev – zahtevali izselitev iz bloka tudi od društva Kralji ulice oziroma njegovega najemodajalca.

V dnevni center Kraljev ulice vsak dan prihaja okrog 200 ljudi in zadrževali so se na klopcah pred zgradbo, zato tam ni manjkalo konfliktov in hrupa. Kdor je že kdaj bil v dnevnem centru, ve, da ta niti približno nima prostora za toliko ljudi, a ti vse bolj množično prihajajo tja, verjetno tudi zato, ker jih vsepovsod podijo. Kot pravi predsednica društva Hana Košan, so se z leti potrebe v mestu povečevale, kapacitete (storitve in prostori) pa ne, dokler niso razmere postale nevzdržne, zato so spori s prebivalstvom izbruhnili tudi v tem delu mestnega središča. Da bi jih ublažili, je občina odstranila klopce pred dnevnim centrom. Zdaj se ljudje tam ne zadržujejo več, spori s stanovalci so se s tem umirili, to je prineslo mir in čas za bolj poglobljeno obravnavo posameznih socialnih težav, v zraku pa ostaja vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost.

V vedno bolj ranljivem položaju so tudi nevladne organizacije, ki morajo nekako blažiti posledice pomanjkanja prostorov, obenem pa lahko vsak trenutek dobijo najemodajalčevo obvestilo o odpovedi pogodbe. Bah je pri tem pokazal na še eno sistemsko težavo: nevladne organizacije prostore večinoma najemajo na trgu, ponekod v tujini pa prostore za izvajanje programov zagotavljata država in mesto, ki kot financerja postaneta neke vrste partnerja v programih – tako bi po Bahovem videnju moralo biti tudi pri nas.

Položaj brezdomcev in odvisnikov je torej skrb zbujajoč. Postavlja se vprašanje, kaj storiti. Občina se rada pohvali, da gradi zavetišče. Vsi sogovorniki se strinjajo, da bo to dobrodošla pridobitev, a da nikakor ne more zadovoljiti vseh potreb. Občina napoveduje, da bo zavetišče avgusta v upravljanje izročila društvu Kralji ulice. Hana Košan pravi, da bo hiša odprta ves čas in stanovalcem čez dan ne bo treba zapustiti sobe, kot je veljalo do zdaj. Skušali bodo vpeljati svojo filozofijo programa nastanitvene podpore »resettlement«: brez izključevanja – razen zaradi najhujšega nasilja – in z namenom, da bi bilo tovrstno bivanje le prehod k naslednjemu koraku pri ponovnem vključevanju v družbo.

S stanovalci bo delalo 12 do 15 zaposlenih, ki se bodo ukvarjali z individualnimi težavami. V spodnjem delu bodo krizne namestitve za krajše obdobje (do 64 mest, do osem ljudi v sobi), v zgornjem bodo samostojne enote za srednjeročno bivanje (do 36 mest), podobne bivalnim enotam, a z lastnimi kopalnicami. Prostora bo torej za največ sto ljudi, kar glede na podatek, da jih je brez strehe nad glavo vsaj okrog 180 (pri čemer je treba dodati, da do vseh z raziskavo verjetno niso prišli), še zdaleč ne rešuje težave brezdomstva v mestu. Še toliko bolj, če upoštevamo, na kar opozarja Urška Smerkolj, da je na tem mestu že delovalo zavetišče, ki do dograditve novega začasno deluje na Povšetovi, zato ne gre za povsem nove kapacitete. Bo pa v zavetišču enkrat več postelj, kakor jih je bilo nekoč, ko je bilo – vsaj uradno – na voljo 46 mest (28 za celodnevno oskrbo in 18 v prenočitvenem delu). Tudi standard bivanja v novogradnji bo precej višji.

Hana Košan se zaveda nevarnosti novega zavetišča, predvsem morebitne prevelike centralizacije in napačnega vtisa, da bodo s tem težave rešene, kar bi lahko zavrlo že tako capljajočo stanovanjsko politiko. Kralji ulice se namreč še naprej zavzemajo za to, da bi morali ljudje živeti v stanovanjih, ne v zavetiščih. Predsednica društva zato poudarja, da je treba iskati tudi trajnejše stanovanjske rešitve, krepiti programe in jih razpršiti na več lokacij, nehati preganjati ljudi z javnih prostorov, skrbeti za dnevne centre in odpirati nove.

Urška Smrkolj pričakuje kratkoročno pozitivne učinke, dolgoročno pa se boji, da bi se brez dobrih strategij prepad med družbo in ljudmi z njenega roba še poglobil. Nevarnost, da bi se to zgodilo, vidi v prevelikem številu oseb na enem mestu, zato opozarja, da je dnevnih centrov premalo. »Centralizacija tako težavne skupine ljudi na enem mestu ni strokovna in deluje kot tempirana bomba, ki jo bo mogoče obvladovati le z zelo jasnimi pravili in redom. To pa po drugi strani pomeni, da bomo kmalu spet imeli veliko posameznikov, ki v zavetišče ne bodo mogli, saj ne bodo sposobni upoštevati osnovnih zahtev,« pravi. In dodaja, da nekateri že zdaj ne morejo prenočevati v zavetiščih, ker ni prostora, ker imajo prepoved ali ker so tujci. Hana Košan po drugi strani zatrjuje, da bodo še naprej upoštevali načelo nizkega praga, torej ne bo strogih ukrepov, ki bi izključevali. Po njenih besedah ne bo niti zavračanja ljudi pod vplivom drog in teženj po prisilnem zdravljenju, čeprav je bilo to mogoče slišati v krogih socialnega dela.

Kakorkoli že, »zlate dobe brezdomstva« še dolgo ne bo nazaj. Če pomislimo na sicer ustavljen ukrep poseganja v denarno socialno pomoč po tako imenovanem Šutarjevem zakonu in koalicijsko pogodbo nove vlade, ki napoveduje nove posege v denarno socialno pomoč, je jasno, da je duh časa povsem drugačen, kot je bil v Taubijevih dneh na ulici, in da se obeta še težja prihodnost. A Taubi pravi: »Mi smo kot virus. Razširimo se in ne moreš nas ustaviti.« Ljudje bodo torej ne glede na vse ostali. Vprašanje pa je, ali bodo živeli v vsaj približno dostojnih razmerah in ali jih bo družba dvojno kaznovala za njihov položaj, ki je produkt prav te družbe.

The post Od “Hotela Hilton” do socialnega čiščenja appeared first on Prelom.

Slovenija je znova dobila desno vlado. Sledijo predvidljiva ofenziva na delavske standarde, demontaža javnih institucij in penasti kulturni boj proti manjšinam. Seveda sledi tudi obredje, s katerim se najbolj konformističen del družbe, njeno meščansko izobraženstvo, spremeni v partizansko avantgardo. Ko si direktorji javnih zavodov, profesorji, uredniki in javni intelektualci nadenejo Chejevo baretko in se poženejo na fronto političnega boja. Vrste visokega uradništva, navajene institucionalne varnosti, ugleda in dobrih plač, morajo znova odkriti svoj srednješolski idealizem in – kar je težje – prepričati tudi širše množice, da se pridružijo njihovi revoluciji.

Med drugim se obeta, da bo kulturno prizorišče znova postalo politično bojišče. Konec maja smo videli primer meščanske gverilske akcije na gradbišču pred stavbo bivše Drame. V protest proti spodleteli obnovi, ki je gledališčnike izgnala v industrijsko cono na Litostrojski cesti, je ansambel nacionalnega teatra pred veliko množico uprizoril Cankarjevo klasiko Za narodov blagor. Marsikateri izmed gledalcev je morda prvič stopil na gradbišče, ulični oder, sestavljen iz improviziranih rekvizitov (gajbe za pivo, roštilj in mizice za piknik), je pričaral občutek nehierarhičnega ljudskega happeninga. Kot bi bili spet v šestdesetih letih! »Igrali bomo pred našo hišo. Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom,« je ob tem zapisala ravnateljica Drame Ivana Djilas. »20. maja bo minil že 705. dan, odkar je Drama v eksilu. Eno leto, 11 mesecev in šest dni od selitve iz naše stavbe. Šestnajst premier pozneje delo v zvezi s prenovo še vedno stoji. Vstop v stavbo je zaradi nevarnosti prepovedan. Delo pa stoji. Zato je geslo naše naslednje sezone: NEGOTOVOST.«

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev. Zakaj ni bilo podobnih prireditev, ko so odgovorni ljudje na ministrstvu za kulturo dejansko še imeli politične funkcije? Zakaj ni bilo udarnih gledaliških akcij na dan, ko so razodeli invazivne arhitekturne načrte Bevk Perovič arhitektov (ob pogledu na depresivne predstavitvene renderje se zdi, kot da so načrte za Dramo pomešali s tistimi za zapor v Dobrunjah … res ne znamo več graditi drugega kot jeklene hangarje in razbeljene ploščadi?)? Ali na dan, ko so se gradbinci lotili poseka starega kostanja? Ali na dan, ko so razodeli sporne načrte za selitev v neprimerno industrijsko halo, za katero naj bi ministrstvo zasebniku Miranu Bošticu plačevalo 71.000 evrov na mesec? Ali na dan, ko se je ugotovilo, da zamaka tudi streha v novih prostorih? Ali na dan, ko smo spoznali, da bo ta začasna preselitev trajala še leta? Ali na dan, ko je bila zaradi protestov zaposlenih primorana k odstopu prejšnja direktorica? V vsem tem času bi bilo morda še mogoče vplivati na odgovorne politike, 705. dan pa je več kot očitno prepozno.

Bolj ciničnim opazovalcem seveda ni ušlo, da je vodstvo gledališča negotovost odkrilo šele 705. dan, v času, ko je stara vlada dokončno odšla, nova pa še ni zasedla položajev.

Težko ugibam, kakšna je bila strategija za majsko gledališko operacijo. Morda jo lahko razumemo kot samopreživetveni refleks, preblisk spoznanja, da bi bilo vendarle dobro imeti ljudstvo na svoji strani. Takšen preblisk se ni mogel zgoditi, ko so med institucijo in državo obstajali vsaj še zametki političnih vezi, ko je bilo še mogoče sanjariti, da se nekje na drugem koncu te gradbene more le obeta vrnitev v dobre stare čase, v še lepše in še uglednejše prostore. Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«. Tako je bilo gledališče zmožno pretrpeti tudi najhujša ponižanja, ne da bi občinstvo postavilo v odkriti antagonizem z državo. Ni napadlo mešetarskih funkcionarjev, ni poudarjalo spornih poslov, ni preizpraševalo sistema, katerega tvorni del je bilo vsa ta desetletja … Melanholično tarnanje je še največ, kar je lahko proizvedlo. Šele ob dokončni prekinitvi političnih vezi, ki se obeta z menjavo vlade, ko je torej postalo jasno, da ne bo vrnitve v dobre stare čase, pa je akterje zadela resnost njihovega položaja: morda ni nikogar več, ki bi mu bilo do tega, da jih reši. Morda bo novim politikom, ki niso bili del nepremičninskega mešetarjenja, za njihovo usodo vseeno. Morda je z Dramo res konec.

Vloga nacionalne kulturne ustanove je vendarle v tem, da vzdržuje družbeni mir – navajena je delovati kot buffer med državo in ljudstvom. Družbene napetosti prevaja v odrske spektakle, ki državljane spreminjajo v pasivne potrošnike »družbene kritike«.

A preden skupaj z njo kličemo ljudstvo na barikade, se velja vprašati, ali je vrnitev v dobre stare čase res tisto, kar si želimo. Gledališče je imelo v svoji prejšnji obliki jasni funkciji. Kot vse buržoazne institucije je najprej pomagalo pri gradnji nacionalnega mita, ideje srečne podalpske družine, ki jo povezujejo meščanske kulturne prakse. Nato je bilo tudi sredstvo za utrjevanje družbenega statusa meščanov, promenada za družbeno smetano – prostor, kjer pomembni ljudje pokažejo svojo pomembnost z udeležbo na premieri. Te naloge za vladajoče razrede so vse generacije gledališčnikov z veseljem opravljale in bile za to tudi razmeroma dobro nagrajene. Nekoliko slabše pa se znajdejo v današnjih časih, ko gledališče dobiva novo družbeno funkcijo pospeševalca gentrifikacije. Po investicijskem bumu kultura namreč ni več le družbenopolitično orodje vladajočih, ampak predvsem ekonomski multiplikator v rokah developerjev. Ni več pomembno, koliko ugleda lahko prispevajo k rezimejem obiskovalcev, ampak koliko vrednosti lahko dodajo kvadratnim metrom v okolici, katere pogodbe lahko prinesejo zasebnim načrtovalcem, koliko betona lahko odkupijo od gradbenih koncernov. Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Gledališča, galerije in muzeji so le še ekonomske spremenljivke v enačbah nepremičninskih špekulantov.

Tako so po desetletjih gentrifikacije novo funkcijo kulture občutili tudi tisti, ki jim je bilo do zdaj s tem prizaneseno. Ansambel nacionalnega gledališča je po Kolizeju, Tobačni, Rogu, Cukrarni in drugih zdaj tudi na lastni koži občutil, kaj pomeni biti del gradbenega posla. Ugotovil je, da se nova Drama ne gradi zanj, ampak za arhitekturni biro, za projektne pisarne, za gradbena podjetja, za opremljevalce in zasebne najemodajalce. Gradi se za kliko poslovnih partnerjev, zbranih okoli slovenske kulturne birokracije. In biti del te »nacionalne kulture« pomeni, da si zreduciran na material, ki ga gradbinec preseli z enega začasnega odlagališča na drugo. Pomeni ždeti v industrijski hali in se pretvarjati, da si umetnik nacionalnega pomena, medtem ko lastnik hale vsak mesec od države v žep pospravi tri tvoje letne plače. Najprej so kakopak to spoznali zaposleni, ki jih je položaj postopoma potiskal k notranjemu uporu, nato si je moralo položaj priznati tudi vodstvo. Kdo ve, morda bi po nekem drugem scenariju prenova uspela in bi se lahko teater še naprej pretvarjal, da je družbeno relevantna ustanova. Zdaj pa je institucija, ujeta v brezizhodnosti nasedlega nepremičninskega posla, primorana v spoprijem s stvarnostjo: ti ljudje jo bodo posekali z enako lahkoto, kot so posekali kostanj na njenem dvorišču. Da bi preživela, mora v novih razmerah najti nov smisel.

Naravni refleks vsake ustanove je, da išče pot nazaj, v dobre stare čase. Z veseljem bi se vrnila k vlogi dvornega kulturnega aparata, z največjim zadovoljstvom bi bila spet modna brv za mestne elite. Tudi v svoji novoodkriti aktivistični preobleki, ko se gverilsko odpravlja na ulico in mobilizira občinstvo k politični akciji, si v resnici prizadeva za vrnitev v grandiozno palačo, kjer bo lahko simbol stare razredne ureditve. Vodstvo je državi predlagalo scenarije A, B in C, ki pa vsi vključujejo vrnitev v neko različico zgradbe na Erjavčevi cesti z monstruoznim jeklenim prizidkom ali brez njega ali v novo stavbo, ki bi bila še dražja in še grša. Refleks institucije je seveda razumljiv, kaj drugega pa naj zahteva? Pravzaprav je bila vrnitev v dobre stare čase obljuba vsake liberalne vlade: vas, otroke višjih slojev z dobro izobrazbo, bomo zaščitili pred ekscesi poznega kapitalizma in vam omogočili še naprej ustvarjati v varnem okolju institucionalizirane kulture, četudi bomo pustili neoliberalizmu požgati vse drugo. Nič nenavadnega ni, da se je meščanska kultura tako odkrito povezovala z liberalno vejo oblasti in da ne ve, kaj bi s sabo, ko ta ni več sposobna uresničevati svojih zagotovil.

Toda njeni refleksi so očitno zgrešeni. Preden lahko naredi kako pametno potezo, je treba ponotranjiti to, da je gledališča, kakršno smo poznali, nepreklicno konec. V resnici ga je bilo konec že zdavnaj. Walter Benjamin je davnega leta 1934 zelo nazorno opisal njegovo smrt: »Ljudje še naprej pišejo tragedije in opere, ki imajo na razpolago navidezno urejen scenski aparat, v resnici pa ne počnejo drugega, kot da dobavljajo gradivo aparatu, ki je na robu propada. ‘Ta nejasnost glede lastne funkcije pri glasbenikih, pisateljih, kritikih,’ pravi Brecht, ‘ima pomembne posledice, ki jih premalo upoštevamo. Ker mislijo, da imajo v lasti aparat – ki ima v resnici v lasti njih –, zagovarjajo aparat, nad katerim nimajo nobenega nadzora več in ki tudi ni več, kakor sicer še vedno verjamejo, sredstvo v prid proizvajalcem, temveč je sredstvo proti njim.’ Gledališče zapletenih strojev, enormnih izdatkov za igralce in prefinjenih efektov se je večidel pojavilo zato, ker poskuša proizvajalce speljati v brezizhoden konkurenčni boj, ki sta ga vsilila radio in film. Takšno gledališče – pa naj gre za njegovo visokokulturno ali za razvedrilno obliko, ki sta komplementarni in dopolnjujoči se – je prizorišče dobro situiranega sloja, ki spremeni vse, česar se dotakne, v razvedrilo. Njegov položaj je brezupen.« K tej smrtni obsodbi lahko dodamo tudi element, ki v Benjaminovem času še ni bil prisoten: to je financializacija družbe, ki sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete.

Financializacija družbe sam scenski aparat in vse njegove aktivnosti spreminja v gole špekulativne assete. Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame.

Zato je k predlaganim scenarijem A, B in C nujno dodati še scenarij D: država naj ne obnovi Drame. S 85 milijoni evrov, ki bi šli v mešetarske žepe betonarjev, lahko ministrstvo za kulturo vsem igralcem, avtorjem, dramaturgom, kostumografom in drugim ustvarjalcem zagotovi dosmrtne štipendije, da bodo – osvobojeni diktata neoliberalne arhitekture – ustvarjali, karkoli jim srce poželi (predlog bi dejansko moral biti všeč tudi fiskalnim konservativcem – samo pomislimo, koliko bi država prihranila pri administrativnih, računovodskih, bančnih, zavarovalniških, PR in drugih storitvah, ki danes pomenijo velik del obratovalnih stroškov megalomanske institucije). In še en predlog: kaj, ko bi osvobojena Drama začela novo ero svojega ustvarjanja s turnejo po slovenskih gradbiščih? Da bi, tako kot 20. maja na dvorišču Erjavčeve ceste, brez nepotrebnega odrskega kiča igrala za angažirano in politizirano občinstvo, za gradbene delavce, za sosede in otroke? »Na šodru. Udarniško. Gverilsko. Na svoji zemlji. Pod soncem. Pod vedrim nebom.« Kaj, ko bi poleg svoje lastne negotovosti razgalila negotovost celotne družbe, ki je prav tako ujeta v krempljih špekulativnega kapitala? Kaj, ko si ne bi prizadevala vzdrževati gnilega ideološkega aparata vladajočih, ampak bi skupaj z množicami vzpostavljala novega?

Spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

Če se ne bi zataknilo pri gradbenih dovoljenjih in se sporni postopek obnove Drame ne bi razvlekla na mučni dve leti, bi se ansambel verjetno lahko zadovoljno vrnil v varno zavetje meščanske palače. Še naprej bi se lahko v objemu najuglednejših restavracij, hotelov in luksuznih gradenj pretvarjal, da njegova izvajanja spadajo v napredno strujo slovenske kulture. Zadovoljno bi se udomačil v novih prostornih garderobah in vadbenih sobanah, ki so jih ravnokar zabetonirali suženjski delavci iz tretjega sveta. Še naprej bi lahko vihal nos nad slovensko harmonikarsko provincialnostjo, medtem ko bi gledal svoj odsev v steklenem pročelju Centra Šumi – investicijskega mehanizma najprovincialnejših slovenskih milijonarjev. In medtem ko se Ljubljana okoli njega spreminja v Dubaj, bi do zadnjega uprizarjal Cankarjeve kritike politične hinavščine (»Zunaj pod okni je drhal, ki je lačna; mi pa se pečemo okoli ognja in se grejemo, zraven se pa pogovarjamo o obči blaginji.«). A prav spodleteli poskus obnove po zamisli kulturniško-gradbene mafije je gledališčnike odrešil te klavrne usode. Ponudil jim je priložnost, da se slovenski teater dejansko prenovi – ne kot gradbeni posel peščice zasebnikov, ampak kot družbenopolitični izraz ljudstva.

The post Ne obnovit Drame appeared first on Prelom.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Tedaj so slikarji in kiparji iz doline Soče ter z njenega obrobja zaznamovali ključne postaje razvoja slovenske grafike, slikarstva in kiparstva. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi. Le Goriški muzej se je nekoliko oddolžil grafiku in slikarju Vladimirju Makucu (1925–2016) ob stoti obletnici rojstva. Enako so na Kromberku ravnali ob stoti obletnici rojstva Borisa Kalina (1905–1975), vendar je bilo to že pred 20 leti. Kasneje so se razstave, v katere je bil vključen starejši brat Kalin, ukvarjale zgolj z javnimi spomeniki in celostna seznanitev z njegovo vlogo Meštrovićevega študenta in akademijskega profesorja kiparstva je skoraj pozabljena. Čeprav ima Goriška premalo galerijskih prostorov in so poleg tega tudi Pilonovo galerijo v Ajdovščini do letošnje lanske pozne jeseni prenavljali, je izgovorov za zapostavljanje Kalina in drugih likovnih umetnikov preveč. Butične zbirke Avgusta Černigoja, Rika Debenjaka, Lojzeta Spacala in Zorana Mušiča v sosednjih naseljih so ostale v senci filmov in gledaliških predstav EPK. Mesto vrtnic ni znalo v nobenem od likovnih razstavišč in informacijskih uradov poskrbeti niti za vedno svež šopek vrtnic. Edino razstavišče, kjer so bili prijazni do vsakega gosta brez napisa VIP in je vsak radovednež dobil celo katalog razstavljenih grafičnih del, je bil Hotel Park.

Evropska prestolnica kulture je zrasla iz občutljivosti Goriške za likovnost, ki se je razcvetela v baroku in dosegla vrhunec v 20. stoletju. Zamudili smo priložnost, da bi te umetnike ob njihovih obletnicah celostno predstavili sebi in kulturni Evropi.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja. Okoli Lenassijevega Ikarja ali ob Begićevo Ohranjanje sanj pa so zložili samo nekaj zelenih škatel. Na razcvet šol v Novi Gorici, katerih spodbuda je Petnajstletna Borisa Kalina, niso niti pomislili.

EPK ni znala ustrezno nadgraditi prvih izhodišč oblikovanja novega mesta niti s prezentacijo Nonumenta v Edi. Poleg urbanistične zasnove Edvarda Ravnikarja je gotovo temeljni objekt Nove Gorice stavba občine s štirimi kipi na mrkem vhodnem pročelju. Vse štiri figure (Jetnik, Upornik, Partizan, Vinogradnik) je v okviru tedanjih slogovnih zahtev izdelal Boris Kalin. Njegov svak Slavko Pengov je poslikal slavnostno dvorano v nadstropju občine. Razvil je slovensko slikano zgodovino od Trubarja do Gregorčiča in osvoboditve Primorske leta 1945. Med pomembne osebnosti je slikar v kot postavil svoj avtoportret, podobo glasbenika Lojzeta Bratuža in kot tretjega klesarja s potezami, ki spominjajo na B. Kalina.

Najbolj zapostavljeni so ostali kiparji, čeprav ima Nova Gorica od kipov Franceta Bevka, spomenika Edvardu Rusjanu vse do portreta patru Stanislavu Škrabcu hrbtenico Erjavčeve ulice, iz katere bi lahko sestavili in nadgradili mozaik razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici preteklega stoletja.

Del dolga do domačina Borisa Kalina, akademika, večkratnega Prešernovega nagrajenca, ključnega profesorja ALUO, so morali poravnati potomci vnukov. Razstava je bila nujna ob omenjeni okrogli obletnici umetnikovega rojstva in smrti. Razstavišče v oddaljeni tovarniški hali Mostovne na meji med Novo Gorico in Solkanom je bilo zasilna rešitev. Hladen okvir nekdanje kovačije so napolnili s toplimi, večidel intimnimi besedili pisem zaljubljenega zagrebškega študenta Borisa izbranki. Povečave liričnih izpovedi so bile na panojih, nekaj Zorinih in Borisovih fotografij so preslikali na zavese, s katerimi so razbremenili razstavno dvorano. Izvirna pisma so skupaj s fotografijami postavili v improvizirano vitrino z mizo iz domače hiše. Na bežigrajsko domovanje Borisa Kalina so dodatno opomnili razstavljeni načrti kiparjevega svaka Vinka Glanza. Ta je članom družine Kalin med obema vojnama prijazno izdelal več načrtov za hiše. Vzdolžni steni so smiselno označili s portretoma muze na eni strani in umetnika na drugi.

Jedro razstave je sestavljal ducat figuralnih kipov, pretežno mavčnih izvirnikov za bronaste ali kamnite akte. Prefinjeno oblikovane čvrste ženske obline, portretne glave in primerjave z dekletom, kasnejšo ženo Zoro potrjujejo, da gre za kiparjevo veliko ljubezen, navdih, idealizirano žensko. Erotika je občutena, vendar vedno nekoliko pritajena, idealizirana s poznavanjem klasičnih antičnih kipov ali pretehtanostjo Kršinićevih ter maillolovskih zgledov. Kalin je nedvomno mojster kakršnekoli drže stoječe, sedeče ali ležeče ženske. Izjemoma avtor sestavi dva ženska akta v učinkovito celoto. Razgaljeno telo posameznice je zajeto v intimnih trenutkih česanja, oblačenja ali branja. Hommage ožji družini je prijazno oblikovanje portretnih glav Borisovih potomcev za smiselno obešeno zaveso. Raznoliki podstavki kažejo nekaj finančnih zadreg entuziastičnih organizatorjev.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk.

Presenetljiva so kiparjeva mladostna pisma, ko osamljen, včasih optimističen in drugič otožen, iz Zagreba piše svojemu idealu. Pisanje je bolj intimno kakor goli kipi. Spoznavamo kiparjevo osebnost in njegova čustva, kjer ni patetike njegovih javnih kipov, nobenega vpliva naročnikov ali politike, kakršne vidimo ali prezremo v Murski Soboti, Celju, Breznici, Ljubljani, na Vrhniki, Bledu ali v Novi Gorici. Simpatično zaobljeni bronasti Bevk je javni spomenik; vsak mavec na skromni razstavi pa ima več čustev, pristnosti in notranje topline. Morda je že čas, da na kiparski okras naših krajev in javnih prostorov, čeprav je nastal v bivši državi, pogledamo bolj objektivno.

Razstava v Novi Gorici bi lahko, če bi jo prenesli v bolj obiskan prostor, ji dodali kataloško študijo in nekaj manjkajočih kipov iz javnih zbirk, pokazala na izjemnost upodabljavca žensk. Zbudili bi izjemno klesano marmorno Jutro I z Brda pri Kranju in dali razstavi nov naslov, Naš Boris.

The post Razmislek po ogledu razstave Tvoj Boris appeared first on Prelom.

Ljubljana je umetniško zelo pestro mesto. Na uprizoritveni sceni se kar naprej nizajo novi projekti. Občinstvu se pogosto zdi, da je vse polno prostorov, stavb, dvoran, studiev namenjenih umetniški produkciji. Pa vendar tisti, ki se ukvarjamo z neodvisno uprizoritveno umetnostjo, pogosto nimamo prostorov za vaje, za razvoj umetniških, kreativnih procesov. Kolikokrat se zgodi, da vadimo v dnevnih sobah, izposojamo si kotičke v zameno za usluge, plačujemo previsoko najemnino za tuje studie. To je stara, vztrajno ponavljajoča se situacija, ki je v treh desetletjih ni rešila nobena kulturna reforma. Skupina akterjev iz nevladnega in javnega sektorja se je odločila, da bo te samoumevnosti presegla – v ta namen je ustanovila iniciativo Katastri začasnosti prostorov: Naša stvar. V organizaciji Maske Ljubljana, Nomad Dance Academy Slovenija (NDA SLO) in Kina Šiška ta iniciativa že dve leti premišljuje o vprašanjih, ki zadevajo vse delujoče na neodvisni sceni: kakšne vrste upravljanja prostorov potrebujemo danes? Katere umetniške vsebine lahko ustvarimo v posameznih prostorih? Kakšno skupnost gradimo? Katera znanja ustvarjamo in katera delimo?

O iniciativi sem se pogovarjala z glavnimi organizatorji skupščin: Aljo Lobnik, direktorico in umetniško vodjo zavoda Maska, Dragano Alfirević, koordinatorico NDA SLO, in Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Kina Šiška.

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2023 je dramaturginja in teatrologinja Jasmina Založnik pri Maski izdala knjigo Zavzemanje prostora: Nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji – analizo izvedbenih praks med letoma 1965 in 1987 v Jugoslaviji, s poudarkom na Ljubljani, Novem Sadu in Beogradu. “Knjiga je bila uvodno srečanje na začetku naših premislekov o prostorih. Kasneje smo pri Maski izdali še številko revije Prostori, ki se je navezovala tudi na konkretne težave pomanjkanja prostorov, na vprašanje javne rabe itn. V tistem letu smo si pri Maski želeli premišljevati o prostorih nasploh, na teoretski, pa tudi na praktični ravni,” razlaga Alja Lobnik. “Poslovili smo se od Nove pošte in zaključili sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem ter začeli iskati prostorske rešitve, ki bi bile trajnostne. Iskali smo vse, kar nam je omogočala Nova pošta: daljše in počasnejše delovne procese, rezidenčno delo ter varnost, kar se tiče prostorov, za vaje in za uprizarjanje ter postprodukcijo. Zdelo se nam je dobro, da odpremo platformo, ki nam bo omogočila dolgoročno premišljevanje o tem na ravni skupnosti. Zazdelo se nam je, da to ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto. Zelo dragoceno je, da sem na njih slišala različne aspekte samozaposlenih, prekarnih kulturnih delavk, delavcev, nevladnih organizacij brez prostorov in nevladnih organizacij s prostori ter javnih zavodov. Tibor Mihelič Syed je zasnoval iniciativo Sistem prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ), ki je tudi veliko vredna, in mislim, da je čas dozorel, da javne institucije začnejo bolj sistematično zagotavljati boljše delovne razmere za delo nevladnikov in samozaposlenih v kulturi.”

To ni samo naša težava, temveč nekaj, kar se tiče vseh nas, torej skupni problem. Iz tega so zrasle skupščine, na katerih se sestajamo nekajkrat na leto.

– Alja Lobnik, Maska

Skupščine v Kinu Šiška

Maska je hitro našla skupni jezik z Nomad Dance Academy, ki dolgotrajno tvorno in obsežno sodeluje s Kinom Šiška v okviru Cofestivala. Pri prvotni zamisli so sodelovali še Jasmina Založnik, Pia Brezavšček, Rok Vevar, srečanja v obliki skupščin pa je predlagala Dragana Alfirević. “Največja moč je ali pa se največ lahko zgodi v odprtem pogovoru v smislu skupščinskega načina pogovarjanja. Skupščina je oblika pogovarjanja, kjer ima vsak občutek, da ima glas in da je ta glas resnično enakovreden in slišan,” pravi. “To je nekaj, kar moramo čim več prakticirati. Oblika ni naključna, izhaja iz tradicije plenarnih zasedanj, kakršna smo poznali ob ustvarjanju Festivala Pleskavica 2011 v bivšem Rogu in kakršna danes uporabljajo srbski študentje pri svojih protestnih gibanjih.” Skupščine niso zgolj delovni sestanki. So oblika kolektivnega premisleka, ki ima svojo lastno politično logiko.

“Na eni od teh skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij. Veliko nas je iz nevladnega sektorja in sodelujemo z javnimi institucijami, povratnega sodelovanja, da bi imeli občutek nekega skupnega javnega prostora, skupnega ustvarjalnega prostora, pa je zelo malo. Vsi delamo za isto stvar, za javno dobro, za skupno stvar. Ta ugotovitev je nekako potrdila to intuicijo, s katero se je Maska obrnila na nas, in ta intuicija je, da imamo veliko tem, o katerih se moramo pogovoriti: npr. kdo in kako upravlja javno infrastrukturo. Veliko je tudi privatizacije. Poskušali smo malo razgrniti in razrahljati vse te samoumevnosti, utečene oblike sodelovanja, povezav, navezav, ko gre za način upravljanja. Mogoče nimajo vsi potrebe ali želje, pa tudi kapacitet ne, da bi upravljali javne prostore, ker je za to potrebnih ogromno kapacitet, dela, truda. Mogoče nismo niti vsi za to ali pa nismo nagnjeni k temu. Dejstvo pa je, da vsi, ki se ukvarjamo z uprizoritveno umetnostjo, potrebujemo dober, ogrevan in čist prostor.”

Na eni od skupščin smo prišli do občutka, da je to prehajanje vsebin, idej in energije v bistvu dokaj enosmerno – od nevladnega sektorja do javnih institucij.

– Dragana Alfirević, Nomad Dance Academy

Skupni imenovalec razumevanja javnega

Tibor Mihelič Syed kot primer dobrega modela, poleg Cofestivala, ki že dolgo sodeluje s Kinom Šiška, omeni koprodukcijsko sodelovanje Slovenskega mladinskega gledališča in Maske na Novi pošti: “Sedem let sinergije, ki je rodila izjemne in prebojne projekte. Brez samozavestnega, trmastega stopanja ne bi proizvedli, kar smo proizvedli v vseh teh letih. Nova pošta bo ostala zapisana v teatrološko prakso kot nekaj pomembnega v danem času. Te drznosti, tveganja, ki pa vendarle prinaša nove vsebinske premike, premisleke, nove produkcijske modele, je v institucijah izjemno malo. Te samoumevnosti, ki jo omenja Dragana, ne bi vezal samo na vprašanje produkcijskih razmer, temveč tudi na vsebine, tovrstno sodelovanje pomeni neke vrste tveganje.”

Alja Lobnik prav tako opozarja, da sodelovanje ni najenostavnejše: “Zahteva trud in dodatno energijo, dodatno delo, usklajevanje. Postavlja se vprašanje, kako se javni zavod približuje nevladni organizaciji. Vzpostavljene so hierarhije, ki so imanentne in je treba o njih vsaj govoriti, jih preizprašati. Veliko truda je za tem, da se lahko taki formati ali pa taki prostori zgodijo. Vendarle pa zmorejo preseči in nakazati nove smeri ustvarjanja produkcijskih načinov dela. Zdi se mi, da je bilo Slovensko mladinsko gledališče v nekem obdobju dovolj pogumno, hkrati pa je javno institucijo razumelo drugače, kot se dostikrat razume. Pogosto vidimo javno institucijo kot zaprt prostor in ne kot javni prostor, kamor se lahko intervenira, ki je lahko odziven, odprt za različne skupnosti. Nova pošta je bila tovrsten poskus. Obstajal je skupni imenovalec razumevanja javnega, kar javnim institucijam v njihovi udobni poziciji dostikrat umanjka. Pomeni odločitev ljudi, ki upravljajo javno infrastrukturo, da bi se odpirali v to smer – da ne bodo samo pragmatični v svojih načinih delovanja.”

Potrebne so sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor.

– Tibor Mihelič Syed, Kino Šiška

“Institucije, ki niso repertoarna gledališča z lastnimi ansambli in produkcijskimi procesi, npr. Kino Šiška, Bunker, Španski borci, se lažje lotevajo tovrstnega sodelovanja. Institucije, ki so zavezane lastni produkciji in programski kontinuiteti, imajo manj manevrskega prostora. Kot vodja javnega gledališča z lastnim ansamblom si dolžan temu ansamblu zagotavljati določen obseg dela in pri tem imaš zvezane roke, kolikšen segment programa boš podružbil. V tem primeru bi bile potrebne sistemske reforme, da bi tudi vodstva imela malo več manevrskega prostora. Sistem je izredno rigiden. Ampak to ni izgovor,” poudarja Tibor Mihelič Syed. “Ta tveganja si mora institucija želeti. Včasih se mora upreti sistemu, ki omejuje. To je del umetnosti, da poskušaš z neko gesto razbiti sistem, ki te po svoje omejuje.”

Prostorski preostanek kot priložnost

Do zdaj je bilo v Kinu Šiška že šest skupščin. Na zadnji so obravnavali predlog Tiborja Miheliča Syeda o vzpostavitvi Sistema prostih prostorskih zmogljivosti (SPPZ). Projekt izhaja iz statistične kategorije, ki jo je mogoče poimenovati prostorski preostanek – gre za prostore javne infrastrukture, ki v nekaterih terminih preprosto samevajo.

“Gre za poskus, da ta preostanek prostora postane viden in dostopen skupnosti na sistematičen način,” pojasnjuje Tibor Mihelič Syed. “Na eni strani so javni zavodi in organizacije, ki upravljajo prostore, na drugi so ustvarjalke, ustvarjalci in kolektivi, ki prostor potrebujejo za vaje, raziskovanje, razvoj, projektno delo. Namen projekta je v digitalnem okolju ustvariti preprost, pregleden sistem, ki omogoča, da se ti dve informaciji srečata.”

Poudariti velja, da gre pri SPPZ za razvojno fazo dela, ne za koprodukcijsko platformo. Prostori so namenjeni vajam, razvoju in fazi raziskav, ne produkciji. Merila razdeljevanja so premišljena in transparentna. Za zdaj je pobuda osredotočena na uprizoritvene umetnosti, ima pa možnosti za poznejšo širitev. Med prostori, ki bi jih iniciativa vključila, so tudi vadbeni prostori neodvisne scene, kot so prostori Maske, prostor Društva za sodobni ples Slovenije, Kino Šiška pa prispeva vsebinske in logistične zmogljivosti.

Podružbiti procese

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov, ki jih imamo, pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež, ne od dejanske potrebe ali kakovosti projekta. “Tudi če ni osebnih poznanstev, bi institucije s svojimi kapacitetami, ne samo prostorskimi, mogoče tudi z rekviziti, z garderobo, morale biti odprte za celotno sceno in razumljene kot javno, ne kot zasebno, kot nekaj, kar pripada družbi,” doda Alja Lobnik.

“Nekdo pravi, da je institucija bolj dostopna, ker ima npr. s Tiborjem zgodovino sodelovanja, ker je vzpostavljeno zaupanje,” razlaga Dragana Alfirević. “Ampak kako narediti, da to ne ostane zasebno med njima, ampak postane oblika podružbljenih kontinuitet, ki je pravičnejša in dostopnejša?”

Ena ključnih točk, ki jih soudeleženci iniciative stalno ponavljajo, je strukturna nepravičnost dostopa. Ne gre zgolj za pomanjkanje prostorov, gre za to, da je dostop do prostorov pogosto odvisen od osebnih poznanstev in neformalnih mrež.

Alja Lobnik poudarja, da si je iniciativa za cilj zastavila podružbljanje procesov, ki so pogosto ostajali v sferi zasebnih poznanstev in neformalnih mrež, ter opiše to z izkušnjo, ko je prvič prišla na delovno mesto umetniške vodje Maske: “Bila sem tako neomrežena in brez pozicije, s katere bi lahko delovala, da je bila zame marsikatera stvar zaprta. Za prihajajoče, ki vstopajo, je to ključno – da imajo možnost takojšnjega povezovanja in sodelovanja, ne da je to zgolj plod nekih zasebnih poznanstev.”

Skupščine in znotraj njih SPPZ torej niso samo logistični projekt, so poskus spremembe temeljne logike, po kateri dostop do javne kulturne infrastrukture sploh nastaja.

Dolgoročni horizont: sistemska sprememba

Vsi trije sogovorniki se strinjajo: skupščine niso cilj same po sebi, so le del daljšega procesa, ki meri na sistemske spremembe. Namen vseh treh organizatorjev je, da se skupščine ne zapirajo v eno samo rešitev, temveč da ohranjajo raven razprave, izmenjave mnenj in skupnega razmišljanja o vseh pomembnih temah, s katerimi se srečujejo na uprizoritveni sceni. Temeljne težave ostajajo že 30 let enake: diskriminatorna porazdelitev virov, pomanjkanje vadbenih in razvojnih prostorov, hiperprodukcija za majhno občinstvo, prekarnost kulturnih delavk in delavcev. “To je endemičen kulturnopolitični problem,” je kritična Alja Lobnik ”Ta sistem ostaja preveč nepošten, preveč diskriminatoren, da bi ga gledali še naslednjih 20 let. Do prejšnje vlade, s katero so se začeli temeljni premiki, se z njim ni ukvarjal nihče,” meni Tibor Mihelič Syed.

Iniciativa je odprta. Poleg treh jedrnih organizacij, Maske, NDA in Kina Šiška, so bile na skupščinah občasno prisotne predstavnice Zavoda Bunker, Španskih borcev in člani Društva za sodobni ples Slovenije, pa tudi redki predstavniki nekaterih javnih zavodov. Izjemno pomembna sogovornika sta Teja Reba in Simon Kardum, med sistemskimi sogovornicami pa Asociacija. Potekajo pogovori z Viba filmom, katerega direktor Mitja Bravhar kaže naklonjenost razvoju sodobnega plesa. Dragana Alfirević poudarja, da je eden od temeljnih občutkov, ki so spodbudili celotno sodelovanje, ravno ta paradoks: “Ljubljana je fizično prostorno, bogato mesto, pa vendar ne moreš najti prostora za vaje, studii so predragi. Izkoriščenost je slaba, povezanost je slaba.”

Kaj sledi

Letošnje leto bo pilotno. Preizkusili bodo, kje so meje, kaj je treba doreči, kateri prostori so dejansko na voljo in pod kakšnimi pogoji. Skupščine bodo potekale vsaj dvakrat na leto in ostajajo osrednji prostor skupnega premisleka. “Radi bi se povezovali in povezali tudi zunaj uprizoritvenih krogov, zavedam se, da deloma elitnih, po drugi strani pa prekarnih,” vabi na odprte skupščine Dragana Alfirević. “Nekako imamo začrtane točke in cilje v tem procesu,” sklene Alja Lobnik, “ampak dejansko gre za proces.”

“Morda sem malce preveč ambiciozna, toda mogoče bomo skupaj lahko spremenili mentaliteto nas, ki živimo in delamo tukaj, malo po malo,” je optimistična Dragana Alfirević.

Katastri začasnosti prostorov niso le projekt, so miselni eksperiment, ki se je s skupščinami, pogovori in konkretnimi dogovori začel počasi, a vztrajno prevajati v prakso. In v osnovi stoji preprost, a pogumno izrečen aksiom: mi vsi delamo za isto stvar, za javno dobro. Čas je, da se infrastruktura temu primerno odpre.

The post Javno dobro – naša stvar appeared first on Prelom.

15. junija 2026 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Predstavniki manjšinskih skupnosti in civilnodružbenih organizacij so stopili skupaj ter začeli zbirati podpise za referendumsko pobudo, ker “ta sprememba našim sokrajanom, soprebivalcem in soljudem odvzema volilno pravico na lokalni ravni oziroma pravico, da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo.”

Danes so v parlament dostavili 5295 podpisov za začetek referendumskega postopka. Potrebnih je bilo 2500.

***

Začelo se je tudi zbiranje 40.000 overjenih podpisov za referendum proti politični policiji. Pobudniki opozarjajo, da so “poslanci nove koalicije čez noč spremenili Zakon o parlamentarni preiskavi in odpravili sodni nadzor nad ustanavljanjem parlamentarnih preiskovalnih komisij. Doslej je ustavno sodišče lahko preprečilo, da bi politična večina ustanavljala protiustavne preiskovalne komisije ali sprejemala sklepe, ki posegajo v človekove pravice in zasebnost posameznikov in organizacij. Po novem te varovalke ne bo več.” In dodajajo, da sprememba zakona parlamentarnim komisijam omogoča pridobivanje podatkov o naših bančnih računih, zasebnih komunikacijah in telefonskih stikih ter avdio- in videoposnetkov in dokumentacije, ki jo hranijo policija, FURS in drugi državni organi – in sicer brez sodne odredbe, ki so jo potrebovale doslej. Hkrati pa ljudem in organizacijam, ki jih bodo preiskovali, onemogoča možnosti pritožbe na ustavno sodišče, da jih zaščiti pred neupravičenim in nezakonitim političnim preiskovanjem in preganjanjem. Zakaj je to nevarno? “Ker lahko že sama javna parlamentarna preiskava človeku uniči ugled, kariero in zasebno življenje – tudi če se pozneje izkaže, da ni storil ničesar narobe. Popolnoma enako velja za nevladne organizacije in podjetja. Ker se nenadzorovane parlamentarne preiskave hitro spremenijo iz orodja za ugotavljanje politične odgovornosti v orodje za obračunavanje z nasprotniki. In ker cilj ni le obračunati s tistimi, ki si upajo misliti s svojo glavo, ampak tudi ustrahovati vse druge, da tega ne bi več počeli.”

Podpis lahko oddate spletno prek e-uprave ali fizično na upravni enoti, natančna navodila pa najdete na tej povezavi. Rok za oddajo podpisa je 14. julij. 

***

Medtem se zapleta tudi na lokalni referendumski fronti. Po tem, ko je Civilna iniciativa za Ljubljano (CILJ) zbrala dovolj podpisov za sklic referenduma o odloku o urejanju prometa Mestne občine Ljubljana (pobudo je podpisalo 14.051 Ljubljančank in Ljubljančanov), so mestni svetniki na seji prejšnji teden najprej umaknili sporni odlok, hkrati pa potrdili izvedbo referenduma 12. julija. Zmeda, ki so jo s tem ustvarili, še zdaj ni razrešena, v civilni iniciativi pa poudarjajo, da odgovornost za nastalo situacijo ni na njihovi strani: “Zdaj občina ustvarja vtis, da smo pobudniki tisti, ki pri referendumu še vedno vztrajamo. Toda odločitev o njegovem razpisu je sprejel mestni svet. Zaradi nasprotujočih si sklepov trenutno ni jasno, o čem naj bi se referendum sploh izvedel in kakšen je pravni položaj. Zato smo za pojasnila zaprosili pristojne pravne institucije. Žogica ni na strani pobudnikov. Mestna občina mora pojasniti pravni zaplet, ki je nastal po vložitvi podpisov.”

Več na tej povezavi pojasni član iniciative Borut Hočevar.

Kako vidi nastalo situacijo, pa je v kolumni z naslovom Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost za Prelom zapisal tudi Domen Savič: “Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila. Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.”

The post Referendumi, drugič appeared first on Prelom.

Prejeli smo izjavo sindikata ZASUK o “poškodovanju” spomenika izbrisanim, ki jo v celoti objavljamo v nadaljevanju:

V sindikatu ZASUK z začudenjem spremljamo medijske in institucionalne interpretacije nedavne rožnate intervencije v Parku izbrisanih. Te bolj kot karkoli drugega razkrivajo, da so izbrisi v Sloveniji še vedno mogoči prav zato, ker se zgodovinske krivice tako hitro potiskajo v pozabo, prostor za njihovo razlago pa si prisvajajo predvsem tisti, ki imajo družbeno in politično moč.

27. oktobra 2023 smo v sindikalni konfederaciji Glosa – ZASUK, dan po otvoritvi Centra Rog na tiskovni konferenci opisali nasilna dejanja policije in varnostnikov ter aroganco mestnih oblastnikov: “Medtem ko so večinoma starejši povabljenci na steklenih osvetljenih hodnikih pili vino in jedli kanapeje, so kulturni delavci okušali solzivec. Medtem ko je izbrano družbo nagovarjal župan, so na naše delavce lajali policijski psi. Medtem ko so kulturni delavci na dežju skandirali ‘Javni prostor, zasebna otvoritev!’, so ugledni povabljenci snemali instagram filmčke amorfne gmote in jim z višine kazali sredince. Razredni boj ni bil še nikoli tako fotogeničen kot včeraj.”

Tri leta kasneje se v Centru Rog še vedno pogosteje odpirajo šampanjci in strežejo kanapeji ter se na zasoljenih delavnicah “ustvarjalno” družijo elite, manjkrat pa vanj zahajajo kulturno-ustvarjalni delavci, ki v gentrificirani Ljubljani ostajajo brez stalnih produkcijskih prostorov. Medtem, ko je MOL ob otvoritvi napovedoval, da bo Ljubljana s Centrom Rog bogatejša za enega najpomembnejših regionalnih kreativnih centrov, smo dejansko dobili neizviren hibrid med mladinskim centrom, podjetniškim inkubatorjem in univerzo za tretje življenjsko obdobje.

Čeprav je zgodovina območja nekdanje tovarne Rog v zadnjem desetletju vse prej kot rožnata, je prav rožnata barva postala eden najprepoznavnejših simbolov upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti. Roza bager, roza pištola, roza Ć. Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja – dovolj je, da živiš v Ljubljani. Kdor v Ljubljani živi že vsaj desetletje, pa bi moral vedeti tudi nekaj drugega: dolgo, preden so se oblastniki spomnili postavljati spomenike izbrisanim, so bili med redkimi, ki so se borili za pravice izbrisanih, prav ti domnevni »vandali« – uporabniki Avtonomne tovarne Rog. Izbrisani so se vse do deložacije organizirali pod streho tamkajšnjega Socialnega centra, ki jim je zagotavljal prostor za srečevanje, samoorganizacijo in politično delovanje.

Proces prespominjanja območja Roga je intenziven, občino pa ob tem podpirajo tudi druge inštitucije. Preseneča nas, da je Zagovornik načela enakosti tako bliskovito obsodil packanje Ć-ja, pred tem pa se do problematike Roga ni opredeljeval: niti do brutalne in nelegalne evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog sredi epidemije, niti do nasilja nad protestniki ob otvoritvi Centra Rog. Med poplavo zgražanj o vandaliziranju spomenika pa je Irena Woelle, soavtorica spomenika izbrisanim in naša članica, včeraj na svojem Facebook profilu v javni objavi zapisala: “Človek človeku vandal. Opozarjanje na nerešene in nereševane posledice izbrisa in opozarjanje na izbris Avtonomne tovarne Rog ni vandalizem.” V sindikatu ZASUK podpiramo stališče naše članice. Hkrati opozarjamo, da bi bilo, če že v javnem prostoru odpiramo razpravo o “dobrih” in “slabih” grafitih ter o “vandalskih” in “umetniških” posegih v javni prostor, to temo na območju Roga smiselno odpreti najprej in predvsem ob uničenju kultne roza pištole italijanskega umetnika Bluja na Avtonomni tovarni Rog leta 2016. Tudi to umetniško delo, poleg številnih drugih, ki so bila uničena ob evikciji leta 2021, je namreč postalo žrtev ocene vodstva Centra Rog in Mestne občine Ljubljana, da ne gre za umetniško delo, vredno ohranitve.

Nič od tega, kar se ta teden v medijskem prostoru odvija okoli Roga, ni zares novo. Podobno razpravo smo spremljali že po antigentrifikacijskem pohodu po Ljubljani pozimi leta 2024. Takrat je bila novinarka in kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ena redkih, ki se je odmaknila od hitrih obsodb udeležencev pohoda in v kolumni Kdo je vandal te družbe? bralce izzvala z vprašanjem: “Čas je torej za vprašanje: kakšen smisel ima to korakanje peščice v snežni noči, ki jo spremlja več policajev, kot jih je na stotine traktoristov, ki so usmradili in paralizirali vse mesto? Ki jo demonizirajo mediji (“več tisoč evrov škode, uničen zmajček, bakle in dim”) in tudi “levičarji”, ki so angažiranost prepoznali celo v Barbiki, ne razumejo pa te gmote brezpravnih?”

Vprašanju Lesničar Pučko se ob zaključku naše izjave pridružujemo tudi sindikalisti: Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?

The post Kdo je vandal te družbe? appeared first on Prelom.

Gibanje za pravice Palestincev vabi nocoj 𝐨𝐛 𝟏𝟖.𝟑𝟎 𝐩𝐫𝐞𝐝 ljubljansko 𝐌𝐞𝐬𝐭𝐧𝐨 𝐡𝐢š𝐨.
Prinesite s seboj palestinske zastave in simbole. Pridite in povejte naprej!

The post Dvignimo zastavo solidarnosti! appeared first on Prelom.

Ob nedavnem uspehu civilne pobude z zbranimi podpisi za občinski referendum o urejanju problematike parkirnih mest v »najlepšem mestu na svetu« hitro ugotovimo, da je šlo pri županovem provociranju z »absolutnim referendumom, če zberejo podpise,« in končnem umiku odloka o parkirnih mestih za še en umetniški performans Mestne občine Ljubljana na temo navidezne resničnosti.

Pod bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam.

Gre za uveljavljeno ravnanje šestkratnega župana Mestne občine Ljubljana, ki z glasovalnim strojem v mestnem svetu in dobro razvejeno mrežo t. i. pozitivnih ljudi iz ljubljanskega gospodarskega in družbenega okolja že leta uspešno ohranja iluzijo demokratičnega dialoga z meščankami in meščani.

Pod to bleščečo PR-fasado se skriva neusmiljen uradniški aparat, ki meščane posluša zgolj in izključno, kadar ti ploskajo njegovim odločitvam. Ko pa se civilna družba dejansko organizira, prebije birokratski zid in z več tisoč podpisi neposredno ogrozi županov absolutizem, župan preprosto zvrne šahovnico.

Navidezna resničnost

Dejansko bi lahko upravljanje mesta primerjali s partijo računalniške igre SimCity, v kateri župan upravlja mesto po svojih željah in ob ljudskem nasprotovanju enostavno izklopi opozorila in prezre rdeče utripajoče ikone nad nezadovoljnimi soseskami. Če se digitalni meščani kljub temu preveč upirajo in grozijo, da bodo pokvarili popolno vizijo, župan ne sede za mizo in ne išče kompromisov, temveč preprosto zamenja pravila.

Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja.

Točno to smo videli pri parkirnem referendumu, ko je pritisk ljudskega upora presegel kritično mejo in zapretil, da bo uničil njegov zmagovalni niz. Župan je preprosto pritisnil na gumb »prekliči potezo«, umaknil odlok in igro arogantno resetiral na izhodišče pod cinično pretvezo, da nam bo s tem prihranil milijon evrov davkoplačevalskega denarja. A drugače kot v računalniški igri se resničnost tu ne konča. Župan je preprečil uradni napis Game Over na voliščih le zato, da bo lahko kmalu pritisnil Play Again in ista parkirna pravila meščanom vsilil prihodnjič, ko ne bodo več pozorno gledali v zaslon.

Ne govorimo samo o parkiriščih, temveč tudi o kanalu C0, kjer se z birokratskim drobljenjem projekta mimo zdravstvene stroke gradi kanalizacija neposredno čez pitno vodo; o množičnem sekanju dreves na Rožniku, ki ga oblast priročno upraviči s kupljenimi študijami; in o nasilnem nočnem prevzemu tovarne Rog, s katerim so prostor za elitno prenovo in kapital sčistili kar specialci. K temu moramo dodati še dolgoletno pravno in finančno izčrpavanje branilcev Plečnikove tržnice in prebivalcev Fondovih blokov, pri čemer občina z neomejenim davkoplačevalskim proračunom na sodiščih bije vojno proti lastnim občanom.

Da bi meščani ob tem ostali mirni, se jim vrže nekaj drobtinic s participativnim proračunom, ki deluje zgolj kot lažni demokratični peskovnik za izbiro klopic ali pitnikov, vso to iluzijo popolnosti pa na koncu izdatno spolira občinsko glasilo Ljubljana, ki je – natisnjeno z našim denarjem – uporabljeno izključno kot propagandni stroj za pranje možganov in utišanje sleherne kritike.

Bistveni razlog za uspešnost take politike je asimetrija moči, s katero si mestna občina, ki je glavni financer lokalne civilne družbe, kritike in nasprotnike najpreprosteje podredi z močjo kapitala. Če ta v nekaterih redkih primerih ne deluje, je tukaj še vedno priročna medijska ofenziva, s katero občina nasprotnike najprej diskreditira z neprimernimi oznakami, ki spodkopavajo njihovo kompetentnost oziroma upravičenost do sodelovanja, nato pa jih izključi iz odločevalskih procesov.

Pri tem pomagajo tudi občinska sponzorstva in razpisi, s katerimi se utiša velika večina kulturnikov, nevladnikov, športnikov in drugih družbenih kolektivov, saj z odkritim nasprotovanjem občinskim (iskreno povedano, županovim) zamislim tvegajo oznako “persona non grata”.

Kdo je zares proti?

Tej popolni politični premoči pa se žal ne podreja zgolj utišana civilna družba, temveč pred njo nemočno ali celo preračunljivo kleca tudi politična opozicija – mestna in državna.

Za župana je ideološka fronta najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne.

Ker nas novembra čakajo lokalne volitve, je državnozborska koalicija Zoranu Jankoviću še eno zmago praktično že prinesla na pladnju. Z odpiranjem občutljivih zgodovinskih vprašanj – kot je sprejetje zakona o pokopu sodelavcev fašističnih in nacističnih sil iz druge svetovne vojne – je ponovno odprla tisto ideološko fronto, na kateri je lokalni hegemon najmočnejši in ki njegovo bazo pred odhodom na volišča vedno znova poenoti.

Za župana je to najljubša predvolilna dimna zavesa: kadarkoli se pojavi nevarnost, da bi se volivci pred oddajo glasu začeli resno ukvarjati z uničevanjem narave, gentrifikacijo ali spornimi aneksi, se razprava priročno preusmeri na temo druge svetovne vojne. Tako se župan zlahka znova preobleče v branika pravih vrednot in strne svoje vrste, vse aktualne afere in ugrabljena lokalna demokracija pa preprosto izginejo v dimu zgodovinskih bitk.

Vendar se v senci tega ideološkega teatra prebuja drugačna, prava opozicija, ki tej farsi ne naseda. To niso tradicionalne stranke in populistične liste, s katerimi župan že leta pleše uigran politični valček in ki jim ta kulturni boj prav tako ustreza za mobilizacijo lastnih vrst. Prava nevarnost za njegov absolutizem so tisti, ki neizprosno držijo ostro vsebinsko linijo: zelene in transparentne liste, mlada podnebna gibanja, stanovanjski aktivisti in predvsem samoorganizirane civilne pobude na terenu.

To so ljudje, ki na soočenja ne prinašajo zgodovinskih knjig, temveč podatke, urbanistične akte in dokaze o uničevanju prostora. Zanje so ideološke bitke preteklosti povsem nepomembne ob tem, da si v sedanjosti ne morejo privoščiti najema stanovanja v lastnem mestu, in ob grožnji, da bo v prihodnosti iz njihovih pip tekla s fekalijami onesnažena voda. Ko posamezni neodvisni svetniki kirurško secirajo netransparentnost proračuna, ko naravovarstveniki z lastnimi telesi branijo drevesa pred motorno žago in ko meščani pred upravnimi enotami rušijo parkirne odloke, županov PR-aparat ostane brez orožja. Teh ljudi namreč ne more popredalčkati kot nazadnjaške fašiste ali strankarske vojščake.

Njegova največja mora pred novembrskimi volitvami tako ni tradicionalna desnica, iz katere se napaja, temveč tista nepopustljiva civilno-politična fronta, ki odklanja pogovor o letu 1945 in ga sili v polaganje računov za leto 2026. V trenutku, ko razprava preide z ideološke ravni na dejanske cene stanovanj, zabetonirano naravo in zlorabljeno demokracijo, se bleščeča fasada sesuje, za njo pa ostane le še goli pragmatizem kapitala.

O absurdnosti izbire

Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna.

Pred vrati so torej novembrske volitve in ključno vprašanje ni več, s kakšnimi PR-triki bo oblast poskušala ohraniti primat, temveč ali se bo tiha večina meščanov še naprej strinjala z vlogo nemočnega statista. Cena za tlakovane ulice in nekaj novih mostov je postala absurdno visoka. Plačujemo jo z uničevanjem javnega prostora, z nevzdržnimi najemninami, ki iz mesta izrivajo mlade in domačine, ter predvsem s popolno razgradnjo demokracije. Mit o nezmotljivem menedžerju, ki »sicer malo vzame, a tudi nam kaj da«, je postal le še ciničen izgovor za ohranjanje politične apatije in udobja oligarhije.

Kot dokazujejo zmage civilnih pobud na terenu, ta absolutistična ureditev še zdaleč ni neprebojna. Njena največja šibkost je prav tista neposredna, organizirana akcija meščanov, pred katero oblast vedno znova panično beži in zapira vrata magistrata. Županova navidezna resničnost deluje zgolj toliko časa, dokler ji to s svojo pasivnostjo dovolimo. A ta prebujena politika od spodaj se ne sme ustaviti zgolj pri uličnem pritisku – nujno se mora pretopiti v konkreten volilni izid.

Volitve so ključen, vendar le eden izmed korakov na tej poti, ki mora nadgraditi in politično unovčiti dosedanje dosežke neposrednih akcij. Ko bomo novembra stopili pred volilne skrinjice, z oddanim glasom naša naloga ne bo končana, saj bo neprestano organiziranje na terenu nujno tudi po volitvah. Na voliščih pa preprosto ne smemo dopustiti, da nam namesto rešitev za prihodnost znova vsilijo ideološke duhove preteklosti. Upravljanje prestolnice ni računalniška igra, v kateri lahko oblast ob vsaki napaki in ljudskem uporu preprosto resetira rezultat.

Čas je, da meščani nehajo igrati po pravilih oligarhije in z novembrskimi volitvami kliknejo na tisti pravi, dokončni »Game Over« ter z nadaljnjim aktivnim političnim delovanjem svoje mesto končno vzamejo nazaj.

The post Mestna občina Ljubljana kot navidezna resničnost appeared first on Prelom.

Arhitekt in urbanist Marko Peterlin je vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP), kjer od leta 2006 deluje kolektiv strokovnjakinj in strokovnjakov z znanjem in izkušnjami iz arhitekture, krajinske arhitekture, urbanizma in družboslovja. Inštitut se v zadnjem času veliko ukvarja predvsem s temami trajnostne mobilnosti in prometne politike, odpornega mesta in krepitve skupnosti. Pri tem sodeluje s civilno družbo, lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi in javnimi ustanovami ter zasebnimi podjetji v Sloveniji in drugih evropskih državah; med drugim je vključen v Koalicijo za trajnostno prometno politiko in Mrežo nevladnih organizacij za trajnostni razvoj Plan B in je koordinator Mreže za prostor, ki povezuje organizacije in pobude s področja urejanja prostora. Lani jeseni je inštitut v sodelovanju s Prostorožem v Štepanjskem naselju po naročilu Mestne občine Ljubljana (MOL) izpeljal delavnici, na katerih je prebivalstvo spodbudil k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja ter na podlagi tega oblikoval priporočila za občino. Ta jih je upoštevala le del, ko je uvedla restriktivno parkirno politiko brez drugih trajnostnih in participatornih rešitev, in zaradi tega naletela na srdit in organiziran odpor prebivalcev in prebivalk Štepanjskega naselja, ki so najprej zbrali dovolj podpisov za zbor občanov in konec maja tudi za referendum proti parkirnemu režimu MOL. Poleg tega je inštitut sodeloval pri pripravi Celostne prometne strategije MOL, ki je bila v mestnem svetu sprejeta lani in naj bi veljala do leta 2032.

Kakšna je vloga inštituta pri oblikovanju prometnih in lokalnih politik v odnosu do občin?

»Inštitut je nepridobitna, nevladna organizacija. Financiramo se na dva različna načina: bodisi sami oziroma v partnerstvih prijavljamo teme na javne razpise bodisi konkuriramo pri javnih naročilih. Pri obojem pogosto sodelujemo z različnimi občinami. Tretja vloga inštituta je zagovorniška; ta običajno ne vključuje financiranih dejavnosti, ampak javno zagovarjanje naših tem – tudi pri različnih občinah. Te teme so na primer: aktivna mobilnost (hoja in kolesarjenje), javni potniški promet in parkirne politike. Sodelovanje z občinami je v skladu s temi različnimi vlogami različno: če smo z občino partner pri projektu, smo v enakovrednem odnosu, če smo izvajalec javne politike, pa v podrejenem. Pri svojem delu pazimo, da smo kljub različnim vlogam konsistentni, se pravi, da zastopamo ista stališča. To ni vedno lahko, sploh, kadar moramo nasprotovati občini, s katero sicer sodelujemo kot partnerji ali izvajalci. Ključno pri tem, da lahko dosežemo neke premike, je, da lovimo ravnotežje med temi vlogami. Če bi vztrajali pri strogem nasprotovanju občinskim ali pa tudi državnim in evropskim politikam, bi bili ves čas v opoziciji. Treba je razumeti različne pozicije in izhodišča, iz katerih vsak deluje. Prav gotovo ni vse, kar delajo občine, narobe, prav tako pa ni nergač vsak, ki nekemu projektu nasprotuje.«

Hkrati je treba urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih.

Ste s tem tudi neke vrste most med občino in meščani? Vedno pogosteje namreč videvamo, da občine brez dialoga s prebivalci uveljavljajo politike, ki se tičejo prebivalcev, to pa povzroči jezo, nasprotovanje in upor.

»V praksi smo res pogosto dojeti kot neke vrste posrednik med občino in javnostjo. Velikokrat je javnost do občin nezaupljiva že zaradi njihove oblastniške funkcije, tudi kadar so občine dobronamerne in načrtujejo politike v javno korist. Če se pojavi neki tretji akter, ki je pri nekaterih temah bolj zaupanja vreden oziroma ima strokovno kredibilnost, potem lažje vzpostavi dialog; v tej vlogi se večkrat znajdemo. Druga težava je, da so številne občine kadrovsko podhranjene in ne zmorejo opravljati vseh svojih nalog – prav komuniciranje z javnostmi pogosto šepa in tudi pri tem jim včasih pomagamo.«

Mislite, da vas občine kdaj izkoriščajo kot blažilec nezadovoljstva javnosti, hkrati pa vaših predlogov in priporočil potem ne upoštevajo?

»O tem se večkrat pogovarjamo, seveda je mogoče, da nas občine kdaj uporabijo tudi za namen, ki ga sami nismo predvideli. Je pa po drugi strani res, da ima občina pravico uporabiti naše delo na način, ki se ji zdi najprimernejši – bodisi z vidika javne politike (policy) bodisi strankarske (politics). Skratka, to še ni zloraba. Občina želi odgovor na neko vprašanje, mi ga poiščemo, in morda občina kasneje ugotovi, da vprašanje ni bilo čisto pravo ali pa so se okoliščine, zakonodaja in politika spremenile. To se pogosto zgodi, še večkrat v sodelovanju z državo. Vedno delamo z najboljšimi nameni in tako, da bi bilo naše delo čim bolj uporabno.«

Se je to zgodilo v Štepanjskem naselju? Lani jeseni ste tam izvajali delavnici s prebivalci soseske. Vprašali ste jih, kaj jih tare, in skupaj z njimi oblikovali priporočila za MOL. Ta je sicer objavila celotno poročilo, pri uvedbi novega parkirnega režima pa ni upoštevala večine priporočil, na primer, da bi prevzela posredniško vlogo pri pogajanju s trgovskimi centri, da bi ljudje čez noč lahko parkirali na njihovih parkiriščih; da bi vzpostavila posebno postavko v proračunu, na kateri bi se pobrana parkirnina zbirala in porabila v soseski; prav tako se ni odločila za konstruktiven dialog s prebivalci. Kako ste omenjena razmerja videli v tej aktualni situaciji?

»Kot izdelovalci priporočil bi si seveda želeli, da bi bila v celoti upoštevana, saj gre za povezan sklop ukrepov. Vendar ima, kot rečeno, MOL, ki je naročnik, pravico, da v skladu s svojo politiko priporočila strokovnih sodelavcev, torej naša priporočila, upošteva ali pa ne. Druga zgodba je odnos občine do prebivalcev mesta.«

Ste na podlagi delavnic lahko predvideli upor prebivalk in prebivalcev naselja oziroma menite, da bi se mu lahko izognili, če bi se občina odločila za konstruktiven dialog z njimi?

»Moji kolegi so se res potrudili in uporabili vse metode, ki so jih v okviru naloge prepoznali kot smiselne, da so prišli do stališč prebivalcev. Hitro se je pokazalo, da je parkiranje v tej soseski res velika težava. Hkrati se je pokazalo tudi, da imajo stanovalci zelo naklonjen odnos do ohranjanja zelenih površin in da jih nekatere oblike kršenja pravil parkiranja motijo – na primer parkiranje na ploščadi pred šolo. Obenem se je pokazalo, da je zaupanje v občino nizko in da parkirno stisko številni sogovorniki povezujejo z umeščanjem novih programov v sosesko. Na podlagi tega so kolegi zaznali visoko tveganje za protest in predvideli nekaj ukrepov, ki bi lahko ublažili razburjenje.«

 Iniciativa za Štepanjsko naselje je zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.

Je inštitut še naprej dejaven v tem procesu? Sodeluje z iniciativo v naselju in drugimi iniciativami, ki jih organizirajo prebivalci, in ne le z občinskimi naročniki?

»O tem vsekakor razmišljamo, saj nam ni vseeno, kako se bo zadeva iztekla. Ta primer je navsezadnje pomemben za urejanje parkiranja v drugih soseskah, ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod po Sloveniji. Trenutno nimamo posebne vloge v tem primeru, ker menimo, da je zadeva v fazi konflikta, rešitev tega pa ni v naši domeni. Če eskalacija nesoglasja še ni šla predaleč, bi bila zanimiva možnost mediacija. Če bi prišlo do nje, bi lahko imeli vlogo zunanjih strokovnjakov, ampak pod zelo jasnimi pogoji. Mediacija v prostorskih zadevah je res zahtevna, o tem smo se pred leti že pogovarjali, a tu se vsi še učimo. Treba je pogledati tudi drugam, saj so ponekod že uspešno rešili podobne spore tudi drugače.«

Kakšni so bili ti načini?

»V Novi Gorici so bili zelo blizu konfliktu, a so se prebivalci in občina na koncu dogovorili. Tudi v Kranju so pred časom v soseski Planina našli način, ki je bil sprejemljiv za oboje. Te primere je treba preučiti in se iz njih kaj naučiti.«

Mislite, da bi morala MOL najprej izboljšati dostopnost javnega prometa in šele nato izvajati restriktivno parkirno politiko?

»Ne. Mislim, da je treba hkrati urejati javni promet in uvajati restriktivno parkirno politiko. Ta je nujen element za doseganje boljšega razmerja med različnimi prometnimi načini v Ljubljani in drugih mestih. Seveda ni dobro, če se javni promet ne spreminja na bolje, ampak če bomo čakali, da bo popolnoma urejen, se še 20 let ne bomo dotikali drugih stvari.«

Največjo jezo je verjetno povzročilo prav to, da so se najprej uvedli represivni ukrepi, tudi zaračunavanje nočnega parkiranja, ki je največja težava – in to brez kakršnihkoli zavez, da se bodo izboljšale druge možnosti, ki ste jih priporočili tudi vi.

»Zagotovo je z vidika sprejemljivosti ukrepov zelo dobrodošlo, da ponudiš korenček in palico. To bi bilo po našem mnenju najmodreje. A občina je očitno presodila drugače in sprejela politično odločitev, v skladu s katero je treba dati jasen signal, da se morajo navade parkiranja v soseskah spremeniti. Ali je bil to najboljši mogoči signal, se lahko pogovarjamo, vsekakor pa to ni celovita politika. Lotila se je enega segmenta ukrepov, ki so zaradi tega, ker so bili uvedeni izolirano, naleteli na dosti večji odpor, kot bi bilo po našem mnenju koristno za dosego dejanskih sprememb.«

Koliko je po vašem mnenju implementacija tretje parkirne cone sploh izvedljiva v socialističnih soseskah, kjer sta struktura in dostopnost drugačni kot drugje, saj ta cona po novem ljudem sploh ne omogoča dostave do vhoda? Bi bilo treba nerestriktivno vpeljati četrto cono, ki bi bila podobna na primer tisti v središču Ljubljane, saj ima tudi vsaka soseska svoje središče s pešcono?

»Strinjam se, da so soseske drugačen primer kot siceršnje mestno obrobje. Prav imate, da so po svoje podobne mestnemu središču, ker so bile zasnovane kot območja z lastno pešcono, kjer lahko vsakodnevne opravke opraviš peš. Ne strinjam pa se, da bi se bilo pri ukrepih glede parkiranja mogoče zgledovati po mestnem središču, saj so tam možnosti parkiranja drugačne, določajo pa jih zgodovinsko jedro in historične značilnosti območja.«

Središče omenjam, ker se ljudje v Štepanjskem naselju zaradi načina uvedbe režima, za katerega se je odločila MOL, počutijo manjvredne. Če bi jih obravnavali, kot so mestno središče, kjer so v pešconi na primer uvedli Kavalirje za lažjo mobilnost tistih, ki se težje premikajo peš, bi s tem poskrbeli za večjo enakovrednost.

»Mogoče se o dojemanju različnih območij res razmišlja premalo, ampak vseeno je pri tem treba izhajati iz racionalnih utemeljitev, ki temeljijo na prostorskih možnostih in potrebah. V mestno središče se veliko več ljudi vozi od drugod in ti zavzamejo največ parkirnih mest, zato je tam potrebna popolnoma drugačna parkirna politika. Spomnimo se, da so ob spremembah parkiranja v Kosezah uvedli koseškega Kavalirja, a so ga menda zaradi majhne uporabe ali prekratkega testnega obdobja kasneje umaknili.«

Težava je tudi, da je v nekaterih soseskah, med drugim prav v Kosezah, čas za dostavo zgolj med 6. in 8. uro zjutraj, kar pomeni, da ljudje, ne da bi posebej plačali za to, ne morejo na dom naročiti niti hladilnika. V mestnem središču je dostava mogoča do 10. ure. Tako MOL zapostavlja prebivalce sosesk.

»Če je tako, je to gotovo ena od težav. Pogoje za dostavo bi bilo smiselno preveriti in kolikor mogoče prilagoditi potrebam.«

Mislite, da bi bila potrebna sprememba odloka, ki v soseskah uvaja tretjo parkirno cono, tako da bi bili ljudje obravnavani enako? Bi lahko tudi IPoP dal tovrstno pobudo?

»Tega bi se morali lotiti z zagovorniškimi aktivnostmi, kar nas postavlja v precep, saj pri isti stvari ne moremo biti v dveh vlogah – kot izvajalci za občino in kot zagovorniki drugačne rešitve, kakor jo je sprejela MOL. Če bi bili v vlogi zagovornikov, bi raziskali problematiko, poiskali rešitve in jih z utemeljitvami in podatki zagovarjali v javnosti. Ko bi mediji in večji del politike razumeli vprašanje na enak način, potem politična odločitev ne bi smela biti tako težka.«

Ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih bo glede tega, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov.

Pri pripravi Celostne prometne strategije ste za MOL mnenja splošne javnosti zbirali s spletnimi anketami. V enem letu ste zbrali le tri odgovore iz Štepanjskega naselja. Je spletno anketiranje pravi način participacije?

»Proces vključevanja različnih javnosti v pripravo Celostne prometne strategije MOL je bil eden najvelikopoteznejših v zadnjem desetletju, saj je zajel široko paleto metod in sodelujočih. V različnih anketah je sodelovalo skoraj 800 predstavnikov splošne javnosti ter dodatnih 200 pri oblikovanju ciljev in vizije, javnih razprav pa se je udeležilo 437 ljudi. Tri javne razprave so bile izvedene v okviru festivala Ana Desetnica, kjer je bil odziv res dober, med njimi ena v Štepanjskem naselju, ena v obliki običajne javne razprave pa je bila izvedena v dvorani Centra ČS Golovec. Prek portala GIS so občani prispevali več kot 1700 izzivov in 1200 predlogov ukrepov, posebne ankete o potovalnih navadah pa so zajele več kot 2500 osnovnošolcev in skoraj 700 zaposlenih. V proces so bili vključeni tudi strokovnjaki – prek šestih fokusnih skupin, 41 intervjujev, sodelovanja s predstavniki svetniških klubov in petih iteracij dela s širšo delovno skupino. Poleg tega je bilo organiziranih še nekaj prireditev in razstav.«

Do zdaj smo večinoma govorili o parkirni problematiki. Kaj pa druge možnosti? Celostna prometna strategija omenja hitre avtobusne linije (BRT), ureditev povezav okrog železniške in avtobusne postaje, že nekaj časa pa v javnosti kroži tudi zamisel o obuditvi tramvaja.

»Kot je poudarjeno v strategiji, bo ključna politična odločitev v prihodnjih štirih letih prav to, kako se bo preobrazil javni promet, da bo lahko prevzel primeren in potreben delež potnikov – vsaj 20 odstotkov; zdaj jih manj kot deset odstotkov. V resnici bi bilo to odločitev treba sprejeti čim prej, morda še v tem mandatu ali pa vsaj v prvih letih naslednjega. Da zgradimo hrbtenico mestnega prometa, imamo v Ljubljani samo dve možnosti. Prva je, da uvedemo sistem hitrih avtobusnih linij (BRT) po sedanjih cestiščih, ampak z dosledno ločenim pasom in ne zgolj z rumenim pasom, ki se v vsakem križišču znajde v konfliktu z avtomobili. Za BRT pravijo: razmišljaj, kot da je tramvaj, delaj pa, kot da je avtobus. Druga možnost je tramvaj. Dobra stran tega je, da so obratovalni stroški nižji kot za katerokoli vrsto avtobusnega prometa, to pomeni, da bi bil na dolgi rok morda celo cenejša možnost. Slaba stran pa je, da o tem nimamo več nobenega znanja niti domače tehnologije in da po vseh izkušnjah iz tujine od sprejetja politične odločitve do izvedbe traja najmanj 12 let, v povprečju pa 15, ker je treba na novo postaviti vso infrastrukturo. To je, skratka, ogromen projekt, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost BRT je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša. Zaradi tega smo v Koaliciji za trajnostno prometno politiko predlagali prenovo ljubljanskega potniškega prometa po načelih BRT z imenom ZMAJ. Vse oblike BRT morajo nujno vključevati: povsod ločen pas, prednost v vseh križiščih, vstopanje potnikov pri vseh vratih in hitro plačilo (na peronu ali elektronsko) – se pravi, da je polnjenje in praznjenje avtobusov karseda hitro. Najpogosteje so tudi peroni ločeni od pločnikov.«

Tramvaj je ogromen projekt, ki bi trajal najmanj 12 let, ni pa za Ljubljano neizvedljiv, ker tudi po evropskih merilih ni revno mesto. Zelo mi je žal, da se zanj ni odločila, ko je še imela čas za to, a danes se bojim, da bi trajalo predolgo. Prednost hitrih avtobusnih linij (BRT) je v tem, da je uvedba kratkoročno cenejša in hitrejša.

Koliko pa nam manjka do BRT oziroma kaj vse bi bilo treba postoriti, da bi ga v Ljubljani lahko uvedli? Ozkih grl je veliko, za zdaj bi bila za to primerna zgolj Dunajska cesta, pa še tam bi bilo treba preurediti večino križišč.

»Res je. Trenutno so največja težava prav križišča, ki niso oblikovana na ta način. Tudi tehnologija pri semaforjih se uvaja šele delno in bo zahtevala svoj čas. Zato smo pobudo ZMAJ začeli, ko so se začele preoblikovati ceste okrog Potniškega centra Ljubljana (PCL). Tam bi bilo treba začeti, in če bomo to zamudili, bomo imeli veliko težavo. Iskreno povedano, še zdaj ne vemo, kakšne bodo ceste okrog PCL. Iz tega vozlišča bi potem morali postopoma hkrati s prenovo glavnih vpadnic uvajati BRT: naslednja je na vrsti Zaloška cesta, Dunajske pa, kot rečeno, ne bi bilo tako težko prirediti, čeprav je že bila prenovljena. Gotovo bo za to potrebnega kar nekaj časa in precejšen vložek, ampak brez dvoma bistveno manj kot za tramvaj.«

Prvi projekt tramvaja iz leta 1989 je bil med drugim sporen, ker je predvideval rušenje številnih objektov, tudi stanovanjskih hiš, in širjenje cestišča na račun pločnikov in javnih površin, BRT pa bi odvzel prostor predvsem avtomobilskemu prometu.

»Omenjeni projekt je bil res precej radikalen glede tega, drugi projekt tramvaja iz leta 2002 pa že nekoliko manj, a še vedno je načrtoval kar nekaj takšnih posegov.«

Težava BRT bi lahko bila, da bi ga težko speljali skozi mestno središče, saj je za to potrebno široko, štiripasovno cestišče.

»Lahko pa bi nekatere ulice namenili samo za BRT, lokalni dovoz in dostavo.«

Kako bi bile ob uvedbi BRT videti štiripasovne vpadnice?

»BRT lahko urediš na dva načina. Na klasičen način, kot tramvaj, pri katerem imaš na sredini cestišča dva pasova, namenjena BRT, in ob strani pasova za avtomobile. Lahko pa nameniš eno vozišče avtomobilom, drugo pa avtobusom. Oboje bi bilo v Ljubljani mogoče. Mogoče pa je tudi prehajanje med enim in drugim.«

Je druga možnost bolj mestotvorna, saj omogoča vstop na avtobus s pločnika?

»Da. Tudi tehnologija validacije vozovnic to že omogoča. Takšne mikrorešitve so zelo pomembne in po njih se nazadnje meri tudi uspešnost sistema.«

Bi bilo to treba za vsak primer posebej raziskati med uporabniki? In preveriti njihovo tehnološko pismenost, ugotoviti, ali bodo sistem znali uporabljati?

»Seveda, deloma. A ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj neko javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje, ki jih to zanima. Na koncu moramo biti sposobni reči, da smo se kot družba odločili za to, in znati to tudi politično zagovarjati. Potem lahko sledi samo še vprašanje, kako bomo to naredili na posameznih segmentih, pri čemer je vsekakor nujna tudi participacija uporabnikov.«

Ko se odločimo za eno pot, moramo najti načine, kako jo bomo izvedli. Ne smemo se vsakič znova spraševati, ali jo bomo uvedli ali ne. Vsekakor to pomeni res odprto in demokratično javno razpravo ter iskanje karseda širokega družbenega konsenza, ne zgolj javno razgrnitev v nekem uradu, ki jo vidijo štirje ljudje.

Kako pa pri tem rešiti vprašanje individualne mobilnosti? V Štepanjskem naselju se pogovarjajo o floti električnih avtomobilov, ki bi bili v souporabi, v mestu imamo javni sistem izposoje koles BicikeLJ, vendar ima svojo ceno. Kako vse te rešitve vplesti v delujočo mrežo, ki bo tudi energetsko trajnostna in čim bolj samozadostna?

»V večjih mestih, kot je Ljubljana, mora biti nosilec mobilnosti javni promet. Do tega moramo nujno priti. Ostalo je dopolnjevanje. Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike. Ko na državni ravni prihaja do odločitev, zaradi katerih se zapirajo pošte in bančne poslovalnice, se pogosto ne zavedamo, da se s tem generira več prometa. To bremeni javni proračun, le da se jemlje iz drugega žepa. Morda z ukinitvijo delovnega mesta in poslovalnice privarčujejo nekaj tisoč evrov, a hkrati občinam in državi naložijo vse polno novih stroškov, ker morajo vzpostaviti boljšo prometno infrastrukturo. Pri tem seveda nastaja tudi več izpustov. Podobno je na mestni ravni, ko se zapirajo trgovine v lokalnih okoljih. Ko so se pri nas nakupovalna središča na prelomu tisočletja vzpostavila kot glavni način nakupovanja, je Ljubljana nehala biti tako imenovano petminutno mesto. S trgovinami in drugimi storitvami smo še vedno kar dobro preskrbljeni, a bistveno slabše, kot smo bili. Znova bi bilo treba razpršiti mrežo trgovin in storitev ter razmisliti, kako je mogoče lokacije nakupovalnih središč uporabiti bolje, da ne generirajo vedno novega avtomobilskega prometa.«

Kakšna je vloga občine pri spodbujanju teh možnosti?

»Občina lahko pomaga z opremljanjem kolesarjev, primernim vzdrževanjem in nadgrajevanjem kolesarske infrastrukture, pluženjem stez itd. Ljubljana je v zadnjih 15 letih na tem področju že veliko postorila, to se pozna tudi pri rasti deleža kolesarjev. Seveda je bil to tudi individualni odziv ljudi, ko niso mogli več povsod z avtomobilom, a jim je mesto pri tem prišlo naproti.«

Kaj pa souporaba prevoznih sredstev?

»V Ljubljani imamo že omenjeni BicikeLJ, tudi Nomago je vzpostavil mrežo koles za souporabo. Električni skiroji so lahko prav tako dobro dopolnilo za neki tip populacije na nekaterih razdaljah. Težava je le v tem, da jih je treba pravilno umestiti v promet. Rešitev, ki jo trenutno imamo, da uporabljajo kolesarske steze, ni slaba, a bi bilo kolesarske površine treba še razširiti, ponekod dodati nove in jih prilagoditi večji hitrosti – pri čemer je treba razmisliti tudi o robnikih in vsem drugem. Električna kolesa so prav tako primerna za neki tip populacije za nekoliko daljše razdalje. Vse to se lahko povezuje v delujoč prometni sistem, če je premišljeno povezano z javnim prometom. Nizozemci so dokazali, da kombinacija delujočega javnega prometa in uporabe kolesa lahko reši skoraj vsako zagato, tudi na daljših razdaljah, s čimer se znatno zmanjša potreba po avtomobilu. Seveda pa kdaj še vedno potrebuješ avtomobil, ker moraš prepeljati kakšno večjo stvar, ali pa ga potrebuje starejša in gibalno ovirana populacija, ker kolo zanjo ni več primerna možnost. Veliko teh primerov lahko rešita učinkovita dostava in politika, ki to omogoča, o čemer smo se že pogovarjali. Možnost dostave mora biti bolj fleksibilna, jasno dogovorjena in dostopna brez dodatnega plačila. Moramo pa se zavedati, da vse te rešitve ne bodo dokončno odpravile avtomobila: nekateri ga bodo za nekatere poti še vedno potrebovali, drugi ga hočejo kot statusni simbol.«

Zelo pomembno vlogo pri krajših razdaljah imata kolesarjenje, ki je na razdalji pet kilometrov v pretežno ravni Ljubljani odlična možnost, in hoja, predvsem v soseskah in mestnem središču, kjer so storitve dosegljive peš. Kjer te storitve niso dosegljive, jih je treba omogočiti – to je del prometne politike.

V Ljubljani živi veliko ljudi, ki niso Ljubljančani. Avtomobil imajo, ker gredo za konec tedna k družini ali domov. Mestna prometna politika je torej tudi nacionalno vprašanje, ne le lokalno. Če nekdo do Kopra z vlakom potrebuje tri ure, z avtomobilom pa eno uro, bo verjetno izbral slednjega.

»Bo. Ampak ni treba, da se odloči za svoj avto. Seveda si je treba prizadevati za izboljšanje javnega prometa na državni ravni, toda najboljša rešitev v tem trenutku je sopotništvo. Veliko študentov se je samoiniciativno že organiziralo tako, tudi spletna stran Prevoz.org to omogoča. Žal pa je trend v tem pogledu slab – vedno več ljudi, tudi študentov, se vozi samih. Tega se je vseeno treba lotiti deloma s palico, ne le s korenčkom – tudi s finančnimi ukrepi, kot so višje parkirnine. Zakaj bi nekdo, ki prihaja v mesto na študij, moral imeti pravico, da avtomobil ves teden parkira pred hišo? Naj ga parkira kje drugje, na mestnem obrobju, če ga čez teden ne uporablja. P + R je na primer lahko dvosmeren; za tiste, ki se vozijo v mesto, in za tiste, ki se vozijo iz njega. Tudi kolegi v Barceloni, ki potrebujejo avtomobile samo za konec tedna za izlete, jih imajo parkirane nekje na obrobju.«

V kolumni za Dnevnik podvomite, da bodo politiki sprejeli boleče rešitve, ki so nujno potrebne za zagotovitev res trajnostnega prometa. Zaključite, da se moramo ljudje organizirati in to izpeljati sami, če politiki odpovejo. Kako lahko to storimo?

»Bojim se, da smo pred veliko energetsko krizo, pri nas pa izjemno veliko energentov porabimo prav za promet – imamo enega največjih deležev v Evropi, ki je skoraj enkrat večji od evropskega povprečja. In bojim se, da bo politika, če bodo cene naftnih derivatov še rasle, postala neoperativna oziroma ne bo znala pravočasno in dovolj drastično ukrepati. Politika ima moč, a naredi lahko tudi veliko škode; ni rečeno, da se ne bomo odločili celo za povečanje avtomobilskega prometa. Prav primer sopotništva kaže, da smo se sposobni organizirati sami, in verjamem, da se bomo še naprej. Za prehod na kolesa se prav tako ne bojim. Občine pa morajo biti dovolj pametne, da to podprejo z dodatno infrastrukturo in hitrim ukrepanjem, tudi na mikroravni s sledenjem prometnim navadam. Mislim, da imamo v Ljubljano velik potencial za kolesarske ceste oziroma ulice, pretežno namenjene kolesarskemu prometu – takšna je na primer Cesta v Rožno dolino, ki vodi v park Tivoli. Tudi nezadostni javni promet lahko deloma nadomestimo s prevozom s kombiji, kar se prav tako že dogaja. V soseskah pa se seveda lahko pogovarjamo še o drugih možnostih, kot so skupne flote avtomobilov, in se organiziramo na podlagi tega. Iniciativa za Štepanjsko naselje je v tem smislu zelo zanimiv primer, saj povezuje ljudi znotraj soseske in pomaga pri reševanju skupnih zadev. V tem vidim velik potencial, tudi za druge soseske.«

The post Pri prometni politiki je najmodreje, da ponudiš korenček in palico appeared first on Prelom.

V ponedeljek, 1. junija ob 18. uri bo v dvorani Rastlinjak (pritličje Tobačne, Tržaška 2, Ljubljana) potekal nov dogodek iz cikla Urbanih prerokb, tokrat na temo Energija v Ljubljani 2100? 

Vojna v Iranu je pokazala, kako nestabilen in nezanesljiv je trenutni energetski sistem: dogodek na drugem koncu sveta je v trenutku vplival na porabo in preskrbo z energijo v Ljubljani.

Do leta 2100 lahko na področju energetike pričakujemo še številne pretrese, ki bodo vplivali tudi na našo prestolnico.

Kakšna energija bo takrat poganjala naša vozila, ogrevala naše domove, osvetljevala naše ulice?

Bodo razvoj bolj krojili politični procesi, družbeni dogovori in regulacija ali tehnološki preboji, kot so novi viri energije, hranilniki in umetna inteligenca?

Bo glavno vprašanje razpoložljivost virov ali okoljske, prostorske in družbene meje njihove rabe?

Kolikšno težo bodo na proizvodnjo in porabo imele lokalne politične odločitve, sprejete na ravni posameznih mest ali regij, in kakšne so specifične možnosti ter omejitve Ljubljane?

K razpravi o dejavnikih in trendih, ki bodo vplivali na proizvodnjo ter porabo energije v Ljubljani leta 2100, so povabljeni štirje uvodničarji, ki bodo pomagali misliti oddaljeno energetsko prihodnost: Janez Kopač, Aleksander Mervar, Lidija Živčič in Izidor Ostan Ožbolt.

Kratkim uvodnim prispevkom bo sledila razprava zbora* vabljenih strokovnjakov in publike.

Urbane prerokbe so serija dogodkov, usmerjenih v relativno daljno prihodnost. Skupaj z gosti odpirajo prostor za nujno, strokovno podkovano razpravo o prihodnosti Ljubljane in razmišljajo, kako naj se mesto nanjo kar najbolje pripravi.

The post Urbane prerokbe: Energija v Ljubljani 2100? appeared first on Prelom.

Župan Zoran Janković je 31. marca napovedal »veliko javno tribuno« o sežigalnici. Z njo naj bi utišali – po njegovem mnenju, seveda – neutemeljene očitke o netransparentnosti skoraj polmilijardnega projekta, ki Ljubljane ne bi le pahnil v dolgove, pač pa bi jo za vsaj 30 let »zaklenil« v odvisnost od kurjenja 130 tisoč ton smeti na leto; to v povprečju pomeni 14,8 tone na uro! V sredo (27. maja) je bila ta »velika javna tribuna«.

Ob pol šestih se je dogodek končal z bifejem s toplo hrano in pijačo.

No, že v uradnem vabilu ni bilo več ne duha ne sluha o čem takem, torej o odprti prireditvi za širšo javnost, na kateri bi tekla polemična razprava in mikrofon večino časa ne bi bil v rokah politikov in direktorjev občinskih podjetij. Namesto na »veliko javno tribuno« so z Mestne občine Ljubljana na začetku tedna vabili na dveinpolurni »dogodek« Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv. Zaključeno okroglo mizo z župani Ljubljane, Maribora in Celja, Zoranom Jankovićem, Aleksandrom Sašo Arsenovičem in Matijo Kovačem, pa so celo poimenovali Odločitev je sprejeta – kako naprej?.

Novinarji smo morali udeležbo prijaviti do torka do 12. ure, torej dan prej. V močno klimatizirani Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, je vabljene in prijavljene na ogromnem odrskem platnu ob treh popoldne pričakal estetiziran video, v katerem so nepretrgoma padale plastične vrečke, plastenke, rdeče pločevinke in druge barvaste smeti. Avditorij je bil ob postrojitvi treh županov v prvi vrsti obsijan svetlo zeleno. Program je vodil dolgoletni, zelo prepoznavni, zdaj upokojeni RTV-jevec Slavko Bobovnik. Ob pol šestih se je prireditev končala z bifejem s toplo hrano in pijačo.

Če na koncu ne bi stregli alkohola, bi vmes lahko brez težav potekala tudi revija otroških pevskih zborov, posvečena pesmim o smeteh.

Toliko o obljubljeni »veliki javni tribuni«.

In vsebina?

V dveh urah in pol dogodka je bilo le 50 minut namenjenih za vprašanja osmim povabljenim govorcem. V tem času seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic.

Če preskočimo uvodne predstavitve, med katerimi se je govorilo o sežigalnicah in energetski izrabi smeti kot univerzalno »inteligentni rešitvi«, ter zaključek okrogle mize, ko so se vsi trije župani navduševali nad podporo sežigalnicam v koalicijski pogodbi nove Janševe koalicije, je ostalo približno 50 minut za vprašanja osmim povabljenim govorcem. Med to osmerico so bili trije direktorji občinskih energetskih družb, ki bi gradili sežigalnice, in enako misleča vodja oddelka za varstvo okolja na ljubljanski občini.

V 50 minutah seveda ni niti teoretično mogoče postaviti vseh ključnih vprašanj o smiselnosti načrtovanja gradnje sežigalnic v letu 2026, ko jih noče več sofinancirati niti Evropska unija in ko se jim obeta obremenitev z emisijskimi kuponi, s katero se bo v njih proizvedena toplota podražila – če omenimo le dve finančni »zadregi«, o katerih bi morali poglobljeno razpravljati med množico preostalih okoliščin in posledic, zlasti zdravstvenih.

A sredino dogajanje ni zares želelo postaviti tovrstnih vprašanj. Ko je Janković napovedal za 40 odstotkov nižje zneske na položnicah za ogrevanje, če bo sežigalnica zgrajena (mariborskemu županu se je takšna napoved vidno zdela pretvegana), od voditelja Bobovnika ni dobil podvprašanja, kdo in s čim bo odplačeval posojila za sežigalnico. Ena od različic finančne konstrukcije namreč predvideva najem kar 278,4 milijona evrov posojila, ki bi ga odplačevali 20 let, do leta 2054! Celotna gradnja sežigalnice z vsemi stroški in davki je sicer ocenjena na do 489 milijonov evrov.

Voditelj prav tako ni prekinil predstavnice ljubljanske občine med tarnanjem, da so največji krivec za slab zrak v Ljubljani pravzaprav razpršena individualna kurišča. Ni je vprašal, zakaj ta niso bila v središču županovega zanimanja zadnji dve desetletji, odkar vodi občino; in ali imajo natančne načrte, še zlasti pa vzvode, s katerimi bodo lastnike teh individualnih kurišč po dograditvi sežigalnice »prisilili« k opustitvi peči in priključitvi na toplovod.

Tudi drugih podobno relevantnih vprašanj podpornikom gradnje sežigalnic ni bilo. Recimo: Zakaj EU sežigalnic ne financira več? Mar s sežigalnicami in 30-letno koncesijo ne bomo postali odvisni od kurjenja odpadkov in se zavestno odpovedali zmanjševanju količine teh, saj sežigalnica za delovanje in rentabilnost potrebuje nenehen dotok novih odpadkov? Bomo z njo rešili problem tovornjakov, ki zdaj odvažajo smeti na kurjenje v tujino, ali se bo po morebitni postavitvi sežigalnice število že zdaj pogostih vsakodnevnih dovozov smeti iz različnih delov Slovenije na Barje še povečalo? Kaj bi za zmanjševanje količine odpadkov lahko naredili s slabo milijardo evrov, ki bo porabljena za novi sežigalnici v Ljubljani in Mariboru?

Po drugi strani pa so redki sogovorniki, ki sežigalnicam nasprotujejo, morali odgovarjati na k odgovoru napeljujoča in po mnenju voditelja »zdravorazumska« ali »preprosta« – v bistvu pa nestrokovna – vprašanja.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je izpostavila, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani letno umre od 300 do 500 ljudi in da so to nepotrebne smrti.

Zdravnica dr. Metoda Dodič Fikfak je v uvodu povedala, da zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice v Ljubljani, in v utemeljitev nanizala zdravstvene statistike: med drugim uradne izračune, ki izhajajo iz (ne)kakovosti zraka in kažejo, da že zdaj zaradi treh polutantov (dušikov dioksid, prašni delci PM 2,5, ozon) v Ljubljani na leto umre od 300 do 500 ljudi. »To so nepotrebne smrti.« Voditelj je ni prosil za podrobnejša pojasnila zdravstvenih statistik in posebnosti Ljubljane, recimo, koliko je srčnih kapi ali kakšna je pogostost otroške astme. Prav tako je ni povprašal o raziskavah vplivov sežigalnic na zdravje iz držav, kjer te že obratujejo.

Jo je pa vprašal, ali res meni, da je večina od 500 sežigalnic po Evropi na okoljsko primernejših lokacijah, kot bi bila v Ljubljani; in ali sta država in občina tehnološko sposobni nadzorovati izpuste. Dr. Dodič Fikfak je lahko odgovorila le, da ni strokovnjakinja za to področje in da zato na ta vprašanja ne more odgovarjati. Bobovnik je kljub temu vztrajal in vprašal, kje v Sloveniji bi s sežigalnico naredili najmanj škode, ali bi bilo to morda na Primorskem. Zdravnica se je odzvala, da ne more odgovoriti, in opozorila, da so zdravniki od ministrstva za okolje, prostor in energijo izrecno zahtevali, da se pri podelitvi koncesij za sežig odpadkov upoštevajo meteorološke in zemljepisne razmere na konkretnih lokacijah, zlasti prevetrenost in kotlinska lega, breme že dosedanje onesnaženosti in gostota prebivalstva. A koncesiji za novi sežigalnici se ne obetata na najprimernejših lokacijah, temveč na lokacijah, ki jima je največ do tega – v Ljubljani in Mariboru.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, vsakemu pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj Slavko Bobovnik predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »gospodična, dovolj bo«.

Iz občinstva so bila dovoljena zgolj štiri vprašanja, za vsako pa naj bi bile namenjene štiri minute. Kljub temu je voditelj predstavnico okoljevarstvene organizacije Umanotera ustavil po dobri minuti in pol s pokroviteljskimi besedami: »Gospodična, dovolj bo.« Karlu Lipiču iz tako imenovane Zveze ekoloških gibanj Slovenije pa je dovolil, da zdravnico Dodič Fikfak neutemeljeno obtoži pretiravanja, s čimer naj bi bila povzročala gospodarsko škodo, in pristranskosti, ker naj po drugi strani ne bi bila naredila skoraj nič na področju neionizirajočega sevanja in vplivov omrežja 5G.

Velika javna tribuna se je torej izkazala za veliko nejavno farso.

Dejanska javna tribuna je potekala pred Kinom Šiška uro pred to farso. Civilna pobuda Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravniki in okoljsko stroko na novinarski konferenci navedla več vprašanj v javnem interesu, kot smo jih kasneje slišali v dveh urah in pol. Ter sklenila s pozivom: »Civilna družba in stroka pozivata vodstvo Mestne občine Ljubljana, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenja prihodnjih rodov.«

The post Velika nejavna farsa o sežigalnici appeared first on Prelom.

Civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? skupaj s predstavniki strokovne javnosti in civilne družbe vabi danes (27.5.) ob 14. uri na novinarsko konferenco pred Kinom Šiška (Trg prekomorskih brigad 3). Predstavili bodo ključna, znanstveno podprta dejstva, ki jih MOL v navezavi na predvideno gradnjo nove sežigalnice v Ljubljani ni naslovila:

• Ljubljana se že sedaj uvršča med 7 % najbolj onesnaženih mest v Evropi glede kakovosti zraka. Zdravstvena stroka opozarja: sežig odpadkov sprošča rakotvorne snovi, za katere sploh ni zakonskih mejnih vrednosti.
• Zavajajoči mit o Dunaju: Podporniki projekta se sklicujejo na Dunaj kot primer dobre prakse, vendar Dunaj leži na odprti, izjemno prevetreni ravnini, Ljubljana pa v zaprti kotlini s pogostimi toplotnimi inverzijami, kjer bodo strupeni izpusti (dioksini, težke kovine in večne kemikalije PFAS) ostali ujeti neposredno nad mestom ter dolgoročno zastrupili naša tla in vodo.
• Finančna zanka in grožnja novega TEŠ 6: Investicija bo stala astronomskih 430 milijonov evrov. Ker sežigalnice škodujejo podnebnim ciljem, je Evropska unija povsem ustavila njihovo sofinanciranje. Celotno finančno breme bo padlo na javna sredstva, koncesija za 30 let pa nas bo finančno in tehnološko zaklenila v potraten in zastarel sistem.
• Sabotaža podnebnih ciljev: Izpusti toplogrednih plinov so pri sežigu smeti do dvakrat višji od proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga. MOL z gradnjo sežigalnice kontrira lastnim strateškim usmeritvam ter zakonodaji na državni in evropski ravni.

Stališča bodo predstavili: Jasmina Jerant, politologinja, publicistka in okoljevarstvena aktivistka; Livija Marko, Umanotera; Jaka Kranjc, Ekologi brez meja; Ana Lah, mariborska iniciativa proti sežigalnici; Sašo Đorđević, Vesna; Marina Praprotnik, dr. med., Služba za pljučne bolezni, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana.

“Slovenska mesta ne potrebujejo novih sežigalnic, da bi rešila vprašanje ravnanja z odpadki”, so odločni organizatorji, zato bodo na novinarski konferenci predstavili tudi alternative, ki bi nam omogočile soočanje z odpadki brez ogromne ekonomske, zdravstvene, okoljske in podnebne škode.

MOL kljub uničujočim vplivom na zdravje in okolje prebivalcem še ni ponudila analiz in javnih presoj, prav tako pa 27. maja v Kinu Šiška gosti posvet “Odpadki, energija in zrak: kako tri mesta rešujemo skupen slovenski izziv“, kjer zaključno in zaprto omizje županov nosi naslov “Odločitev je že sprejeta”. Čas je, da odpremo prostor za argumente stroke in glas prebivalcev, ki na nevarnosti sežigalnic opozarjajo že leta, a so vztrajno preslišani.

The post Danes: Tiskovna konferenca o gradnji sežigalnice appeared first on Prelom.

Na spletu trenutno poteka zbiranje podpisov pod peticijo za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice in spomenikov na Vodnikovem trgu. Svoj podpis lahko oddate na tej povezavi.

Te dni odmeva odločitev Ministrstva za naravne vire in prostor, ki daje zeleno luč gradnji podzemne garaže na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Spomnimo, da je prostor zaradi Plečnikove pokrite tržnice del območja, vpisanega na UNESCO seznam svetovne dediščine od leta 2021 . Neposredno sta z načrtovano gradnjo ogrožena tudi edinstvena spomenika državnega pomena, stolnica sv. Miklavža in Semeniška palača, ter stavbna dediščina župnišča, znamenita Mahrova hiša in niz srednjeveških meščanskih hiš ob južnem robu Vodnikovega trga. V celoti bo z gradnjo uničeno tudi arheološko najdišče Vodnikov trg, vključno z grobnicami ljubljanskih plemiških rodbin na nekdanjem pokopališču.

Obsežno smo o škodljivosti projekta izgradnje garažne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico poročali tudi na Prelomu, lani pa smo na to temo pod Plečnikovimi arkadami organizirali tudi javno tribuno. Preberite več pod temo tržnica.

The post Peticija za ohranitev svetovne dediščine Plečnikove tržnice appeared first on Prelom.

Iniciativa za Štepanjsko naselje uspešno zbira podpise za referendum proti odloku o urejanju prometa. Do danes jih je zbrala že več kot 10.000 Da bi do referenduma prišlo, pa mora do jutri (28. maja) zbrati 11.500 podpisov. Svoj podpis lahko oddate fizično na ljubljanskih upravnih enotah (Linhartova cesta 13, Tobačna ulica 5) v delovnem času UE ali elektronsko z veljavnim digitalnim potrdilom. Natančnejša navodila za oddajo podpisa najdete na tej povezavi.

“V postopkih po Zakonu o vzpostavljanju etažne lastnine (ZVEtL) je na primer v Štepanjskem naselju 69 parkirišč pripadlo 402 stanovanjema. Po novih predpisih (po sprejetju odloka o urejanju prometa) vsa ta stanovanja ne morejo zaprositi niti za parkirno dovolilnico za prvi avtomobil, kar pomeni, da morajo parkirati na očitno premajhnem številu svojih parkirišč ali pa plačevati redne cene parkiranja na občinskih. Zmagovalce sodnih sporov občina z novim odlokom tako postavlja v deprivilegiran položaj in skuša upor stanovalcev v kali zatreti tako, da ga dela ekonomsko nevzdržnega,” glavni razlog za referendum v intervjuju pojasnjuje predstavnik iniciative Klemen Fajs. In dodaja: “Gre za vprašanje, ki ne zadeva le ene soseske, ampak celotno Ljubljano. Pobuda povezuje prebivalce iz različnih delov mesta, saj se vsi soočamo z istim problemom. Novi odlok namreč prinaša: plačljivo parkiranje v soseskah (tudi ponoči), visoke kazni, omejitve števila vozil na gospodinjstvo in otežen dostop do dovolilnic za številne prebivalce. Mestna občina Ljubljana nam po 20 letih kuhanja parkirnih težav izstavlja račun za lastne napake. A resnica je preprosta, občina je ustvarila mesto brez mobilnostnih alternativ, parkirišč je premalo, dovolilnica pa ni rešitev, zato začenjamo zbiranje podpisov za referendum proti spremembam odloka o urejanju prometa.”

Pobudo za referendum so že podprle druge iniciative v mestu, med drugim: Iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona, Iniciativa tržnice in Križank ne damo, Iniciativa proti sežigalnici v Ljubljani, Organizacija Alpe Adria Green in Mi smo Ljubljana. Na skupni tiskovni konferenci iniciativ je Arne Vehovar v imenu nasprotnikov gradnje sežigalnice pozval, naj se referenduma proti omenjenemu odloku in napovedani posvetovalni referendum o ljubljanski sežigalnici izvedeta na isti datum v začetku jeseni. Izpostavil je tudi diskriminatorna referendumska pravila, saj je treba za občinski referendum zbrati 5 odstotkov overjenih podpisov, medtem ko je na državni ravni potrebnih le 2,5 odstotka ter pozval, da se nepravičnost odpravi. Ob tem je dodal, da bi lahko tudi zbiranje podpisov bistveno olajšali in tako prispevali k večji demokratičnosti postopkov: “Razmisliti bi morali o zbiranju podpisov kot pri evropskih državljanskih pobudah, pri katerih zadošča podatek o enotni matični številki občana.”

The post Zadnja dneva za podpis referenduma proti odloku o urejanju prometa appeared first on Prelom.

Zgodovinski okvir

Stanovanjska politika je bila eden ključnih razvojnih stebrov socialistične Jugoslavije, saj je država državljanom formalno zagotavljala »pravico do stanovanja«. Ta cilj je uresničevala v treh ključnih razvojnih obdobjih: med povojno centralnoplansko obnovo ob koncu 40. in v 50. letih, ko je bila gradnja v domeni države; s samoupravnim modelom v 60. letih, ko so pomembno vlogo prevzeli podjetja in stanovanjski skladi; ter z reformo družbeno usmerjene stanovanjske gradnje na začetku 70. let, ki je vzpostavila sistemske možnosti za množično, industrijsko gradnjo stanovanj in velikih sosesk, kot je Štepanjsko naselje.

Primer Štepanjskega naselja presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

V teh okvirih je razvijala različne modele financiranja, organizacije gradnje in oblik lastništva ter postopno uvajala standarde, ki so omogočali večja in kakovostnejša stanovanja. Pri tem je izhajala iz izkušenj stanovanjske gradnje v času Kraljevine Jugoslavije, hkrati pa sledila sodobnim usmeritvam v socialističnih državah, pa tudi v zahodni Evropi (zlasti na Švedskem, v Nemčiji in Franciji). Kljub ideološkim razlikam je vsem sistemom skupno načelo družbene odgovornosti za stanovanjsko preskrbo. Te reforme so pomembno prispevale k povečanju števila stanovanj, izboljšanju bivalnega standarda in razvoju sodobnih stanovanjskih sosesk.

Pilotni projekt družbeno organizirane gradnje

Štepanjsko naselje, soseska MS 3-2, zgrajeno med letoma 1973 in 1978, je bilo eno prvih v Ljubljani, zasnovanih po načelih »idealne soseske«. Šlo je za pilotni projekt družbeno organizirane gradnje cenovno dostopnih stanovanj, v katerem so v praksi preizkusili model množične stanovanjske gradnje. V približno 3000 stanovanjih danes živi okoli 10.000 prebivalcev.

Večji del soseske leži severno od Litijske ceste, v okljuku Ljubljanice pri sotočju z Gruberjevim prekopom, manjši južni del pa sega proti pobočju Golovca. Urbanistična zasnova (delo arhitektov Mirka Mrve in Justina Bevka) temelji na natečajni rešitvi iz leta 1971 in upošteva načela soseske kot samostojne enote z ločenimi prometnimi površinami in površinami za pešce ter sistemom zelenih odprtih prostorov.

Urbanistična zasnova

Osrednja hrbtenica je parkovno urejena os v smeri sever–jug, namenjena pešcem, ob kateri se nizajo polodprti kareji z nižjimi bloki in velikimi zelenicami. Javni programi (šola, vrtec, trgovine, storitvene dejavnosti, dom starejših) so zgoščeni v dveh vozliščih v severnem delu soseske ob Ljubljanici in v južnem delu ob Litijski cesti, kjer je tudi avtobusno postajališče LPP. Obe vozlišči sta v prostoru poudarjeni s skupino stanovanjskih stolpnic. Motorni promet je omejen na zunanje robove soseske, ob Pesarski in Parmski cesti, kjer so umeščeni tudi garažni objekti in parkirišča na terenu.

Naselje je zasnovano kot mešan stanovanjski sistem s štirimi tipologijami: vrstne hiše (P + 1), srednje visoki bloki (P + 4), stolpnice (P + 12) ter bloki z manjšimi stanovanji (t. i. samski bloki). Ta raznolikost omogoča socialno mešano sestavo prebivalcev.

Arhitektura

Arhitektura objektov, ki jo je zasnoval arhitekt Vladimir Brezar s sodelavci, je bila podrejena urbanistični zasnovi in racionalni, industrijski gradnji. Izbrana tehnologija je bila upoštevana že pri pripravi zazidalnega načrta (danes bi bil to občinski podrobni prostorski načrt – OPPN), v katerem so bile vnaprej določene dimenzije in oblika stavb. Uporaba tunelskih opažev je omogočila hitro in gospodarno izvedbo, hkrati je vplivala na standardizacijo tlorisov. Znotraj modularnega sistema gradnje so bila oblikovana stanovanja različnih velikosti – od garsonjer do triinpolsobnih stanovanj, kar je omogočilo raznoliko socialno in demografsko sestavo prebivalcev naselja. Pomanjkljivost take gradnje je bila, da imajo vsa stanovanja, ne glede na kvadraturo, enako veliko dnevno sobo. Vsa stanovanja (razen najmanjših) so bila načrtovana z balkonom – ložo – in dvostransko orientacijo. Tudi vhodi v objekte so urejeni dvostransko – na eni strani je vhod vezan na dovozno pot in parkirišče, na drugi na pešpoti.

Fasade so preproste in funkcionalne, rahlo členjene s prosojnimi pasovi iz kopelitnega stekla na območju stopnišč ter z vertikalami lož, katerih ograje so bile izvedene iz tridimenzionalno oblikovanih armiranobetonskih prefabriciranih elementov. Barvni odtenki fasad objektov v naselju v kombinaciji zemeljskih in primarnih barv so bili določeni v barvni študiji, ki jo je izdelal arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo Sergej Pavlin, eden ključnih ljudi, ki so v modernizem vnesli premišljeno rabo barve kot urbanističnega in arhitekturnega elementa. Premišljeno izbrane barve so bile namenjene orientaciji in določanju identitete posameznih delov soseske ter vizualnemu mehčanju velikih volumnov blokov, hkrati so izboljševale njeno prepoznavnost ter kakovost bivanja.

Kljub kasnejšim prenovam, s katerimi se je prvotna podoba fasad spremenila, naselje ohranja ključne kvalitete: jasno prostorsko organizacijo, ločitev peš in motornega prometa ter obsežne zelene površine znotraj naselja in po njegovem obodu, ki dajejo prostoru parkovni značaj in zagotavljajo visoko bivalno kakovost.

Posledice nepremišljene tranzicije iz družbene lastnine v zasebno

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago. V času socializma je bil formalno v družbeni lasti.

Po osamosvojitvi so te površine prešle v last javnih subjektov (npr. občine, države), to pa dejansko pogosto pomeni tudi možnost razpolaganja z njimi. Zaradi nejasnega pravnega statusa danes potekajo številni postopki določanja pripadajočega zemljišča po ZVEtL (2008), pri čemer se pogosto premalo upoštevajo izvirni urbanistični koncepti in način financiranja sosesk.

Posledici sta postopna privatizacija in drobljenje skupnega prostora: zapiranje prehodov, ograjevanje in pritiski za pozidavo zelenih ali odprtih površin z novimi objekti. S tem se izgublja temeljna kvaliteta modernističnih sosesk kot celovitih “mest v malem”, kjer so bivanje, storitve in rekreacija povezani v uravnoteženo celoto, kakovost bivalnega okolja pa se postopoma slabša.

Vse modernistične soseske, tudi Štepanjsko naselje, so bile zasnovane tako, da so zunanje površine namenjene neposredno prebivalcem. Odprti prostor med stavbami – zelenice, poti, igrišča in parkirišča – je bil razumljen kot skupni, kolektivni prostor in ključni del bivanja, ne kot tržno blago.

Prometna problematika

Danes je ena ključnih tegob v Štepanjskem naselju prometna problematika, predvsem pomanjkanje parkirnih mest za prebivalce soseske. Ta težava ni posledica slabega načrtovanja, temveč spremenjenih družbenih razmer. Ob nastanku soseske so bila parkirišča zasnovana kot del stanovanjske funkcije – namenjena stanovalcem in vključena v ceno stanovanj. S približno 0,8 parkirnega mesta na stanovanje je naselje dosegalo (mednarodne) standarde svojega časa, ki pa niso predvidevali današnje stopnje motorizacije.

Soseska je bila načrtovana kot samozadostna enota v merilu pešca, kjer avtomobil ni bil nujen. Danes so delo, storitve in vsakdanje dejavnosti razpršeni po mestu, javni prevoz pa tem spremembam ne sledi dovolj učinkovito (netaktni vozni red, odsotnost nočnih prog), zato je avtomobil pogosto postal nuja, deloma pa tudi statusni simbol. Posledica so povečan pritisk na parkiranje in konflikti v prostoru.

Problematiko dodatno zaostruje razvoj ob obodnih cestah (predvsem ob Litijski in Pesarski cesti), kjer so bile prvotno za potrebe soseske predvidene površine postopoma prodane zasebnim investitorjem. Na teh parcelah so nastali različni programi – športni objekti, hoteli, trgovski center, novi stanovanjski objekti – številni brez ustrezno zagotovljenih parkirnih kapacitet. Obiskovalci teh dejavnosti zato obremenjujejo parkirišča v soseski. Tak razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane. Razmere dodatno poslabšuje to, da niso bila zgrajena niti vsa v prvotnem načrtu predvidena parkirišča.

Gre za širši prehod iz nekdanjega »sistemskega urbanizma« v današnji bolj parcelno in investitorsko usmerjeni razvoj, kjer se prepletata javna logika soseske (skupni odprti prostori) in zasebna logika novih investicij (zapiranje, optimizacija za uporabnike). Mesto pri tem ne zagotavlja zadostnega usklajevanja, zato ni mehanizmov za skupno rabo ali redistribucijo parkirnih kapacitet. Novi programi bi morali prispevati k ravnotežju – na primer z omogočanjem deljene rabe parkirišč ali časovno prilagojenim dostopom – ne da še dodatno obremenjujejo prvotno infrastrukturo.

Namesto celostnih rešitev je MOL v Štepanjskem naselju uporabila parcialno reševanje težav z uvajanjem plačljivega parkirnega režima, pri čemer se postavljajo širša vprašanja dostopnosti in pravice do mesta. Primer Štepanjskega naselja tako presega lokalni okvir in opozarja na širšo težavo mobilnostne revščine: nezadostno učinkovit javni prevoz, nepovezano kolesarsko infrastrukturo in še vedno izrazito odvisnost od osebnega avtomobila.

Razvoj poteka fragmentarno, brez celovite urbanistične vizije in brez preverjanja, kaj prostor še prenese, pri čemer potrebe prebivalcev, ki živijo v naselju, niso upoštevane.

Zaključek

Štepanjsko naselje ni primer neuspešnega urbanizma, temveč primer uspešnega sistema, ki danes deluje v povsem spremenjenih družbenih razmerah. Njegova zasnova je bila premišljena, celovita in usmerjena v kakovost bivanja – z jasno ločitvijo prometa, bogatimi odprtimi površinami in dostopnostjo osnovnih programov po merilu pešca. Težava nastane šele, ko se ta logika začne razgrajevati s parcialnimi posegi, nepovezanimi investicijami in odsotnostjo dolgoročne prostorske vizije.

Kar danes dojemamo kot »težavo parkiranja«, je v resnici simptom globlje krize – krize dostopnosti, koordinacije in upravljanja prostora. Soseska ni bila zasnovana za družbo, v kateri je avtomobil osnovni pogoj mobilnosti, niti za sistem, kjer se prostor razvija fragmentarno, parcela za parcelo. Namesto prilagajanja sodobnih potreb strukturi, ki je na voljo, z usklajenimi in premišljenimi ukrepi se prostor vse pogosteje preoblikuje stihijsko, brez upoštevanja njegovih izvornih kvalitet.

Vprašanje zato ni več, koliko parkirnih mest manjka, temveč kakšno mesto želimo: mesto skupnih prostorov ali mesto individualnih interesov. Štepanjsko naselje jasno pokaže, da kakovost bivanja ni odvisna le od arhitekture, temveč predvsem od načina upravljanja prostora. Če ta odpove, začne razpadati tudi še tako dobro zasnovan urbanistični koncept.

V tem smislu Štepanjsko naselje ni težava, ki jo je treba rešiti, temveč opozorilo – kako hitro lahko izgubimo prostorske kvalitete, če mesto prepustimo parcialnim interesom namesto usklajenemu, odgovornemu načrtovanju.

The post Štepanjsko naselje: zgodba o načrtu in njegovi preizkušnji v času appeared first on Prelom.

Lepo vabljene_i na javno tribuno Avto – nuja ali luksuz? – O parkiranju, mobilnosti in pravici do mesta – od lokalnega konflikta do sistemskega problema. Tribuna bo potekala v četrtek, 7. maja ob 18. uri v Štepanjskem naselju, v parku na križišču Jakčeve in Prištinske ulice.

Štepanjsko naselje je v zadnjih mesecih postalo prizorišče razprav o uvedbi plačljivega parkiranja – a vprašanje, ki se odpira, presega meje ene soseske. Kako se danes gibljemo po mestu, komu je prostor namenjen in ali je avto še vedno izbira ali vse bolj nuja? Na javni tribuni bomo skupaj s prebivalci in strokovnjaki razpravljali o tem, komu je mesto namenjeno in kako lahko zagotovimo bolj pravično mobilnost za vse.

Dogodek pripravljamo v okviru projekta Mestna agora, skozi katerega si prizadevamo za bolj vključujočo in ozaveščeno družbo. To počnemo skozi neodvisno poročanje in odprte razprave, ki povezujejo prebivalce, strokovnjake in predstavnike mesta okoli ključnih tem, kot so prihodnost javnega prometa in javnega prostora, skrb za dediščino (na primer: Plečnikova tržnica, Bežigrajski stadion, Križanke), vzpostavitev prvega začasnega superbloka v Stari Šiški ter drugih, ki oblikujejo naš skupni prostor. V tem duhu vas vabimo, da se nam pridružite kot sogovornik ali poslušalec, saj verjamemo, da mesto najbolje deluje takrat, ko ga soustvarjamo skupaj.

Javno tribuno pripravljamo v sodelovanju z Iniciativo za Štepanjsko naselje. Projekt je sofinanciran od Ministrstva za kulturo RS.

Pridite, povejte svoje mnenje, zastavite vprašanje in prispevajte k razpravi.

The post Javna tribuna v Štepanjskem naselju: Avto – nuja ali luksuz? appeared first on Prelom.

Ambasada Rog poziva k udeležbi na shodu in tiskovni konferenci ob napovedanih izgonih delavcev, v sredo 6. maja ob 6. uri zjutraj pred Azilnim domom Vič (Cesta v Gorice 15).

Trenutno situacijo so komentirali z naslednjimi besedami:
“Ko se nam je zdelo, da stvari v državi ne morejo biti bolj absurdne, naši uradniki vedno uspejo prekositi sami sebe. Tokrat so za praznik dela spet novi skupini delavcev napovedali deportacijo.
Človek bi si ob tem mislil, da so tujci zagotovo zagrešili kak hud zločin, da se jih je Slovenija odločila izgnati. Toda na policiji boste zaman iskali njihovo kartoteko, v celi državi ne boste našli človeka, ki bi imel o njih slabo mnenje. Nasprotno, naša država bo deportirala mlado žensko, ki je pretrpela hude muke, da je lahko ubežala smrti, v Sloveniji pa se je kljub temu takoj vključila v družbo, poiskala službo in si ustvarila življenje. Ob njej izgon čaka tudi mlade fante, ki so bili žrtve težkega nasilja in so si komaj rešili življenja, preden so prišli do Slovenije, zdaj pa tu že mesece delajo, prostovoljijo in prispevajo k družbi. To pa še ni vse – na seznamu za deportacijo so tudi mnoge družine in celo otroci, ki tukaj hodijo v šolo. In da bi bil absurd popoln, Slovenija za takšne deportacije odšteje tudi po 10.000 evrov na osebo.
Kako naj si razložimo takšno ravnanje z ljudmi? Nekateri trdijo, da je to potrebno za varnost, toda kakšna države smo, če vidimo nevarnost v mladi begunki, ki vsak dan gara v tovarni, otroku, ki hodi v šolo, gluhonememu moškemu, ki dela kot prostovoljec na Rdečem Križu? Spet drugi pravijo, da je to potrebno za obvladovanje migracij, čeprav statistike jasno kažejo, da število iregularnih prihodov upada, medtem pa Slovenija obupano išče delavce po vsem svetu. A tudi če bi v te trditve verjeli, za takšno ravnanje z ljudmi ne bi bilo nobenega izgovora. To so naši sodelavci, prijatelji, sosedi, sošolci. So ljudje, ki jim pripada dostojanstvo. So del naše družbe in še kako srečni smo lahko, da so z nami.
Zato na ravnanje Ministrstva za notranje zadeve ne moremo pristati in se bomo v sredo ob 6h zjutraj, ko so deportacije napovedane, protestno zbrali pred azilnim domom Vič, da uradnikom podamo naše sporočillo: proti represiji, birokratski okrutnosti in nehumanosti se bomo še naprej borili z načeli miru, medsebojnega bratstva in spoštovanja. Pozivamo vse, da se udeležite jutranjega shoda in da kljub zgodnji uri pokažemo moč solidarnosti.”

The post Shod proti deprotacijam pred Azilnim domom Vič appeared first on Prelom.

Naš redni pisec in kolega Milan Zdravko Kovač vabi v četrtek, 7. maja na predstavitev svoje knjige Ujeta Ljubljana. V njej je podrobneje razdelal problematiko, ki jo je odprl tudi v večih prispevkih za Prelom: nazadnje v prispevku Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL, pred tem pa tudi že v Urbanistična tragedija namesto rešitve in Tegobe urejanja ljubljanskega potniškega vozlišča. Predstavitev se bo pričela ob 18. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani, po predstavitvi knjige pa bo sledila okrogla miza. Knjigo toplo priporočamo v branje!

The post Predstavitev knjige Milana Kovača: Izgubljena Ljubljana appeared first on Prelom.

Dogovor med slovensko vlado in Mestno občino Ljubljana (MOL) o poglobitvi železnice v Ljubljani je bil podpisan novembra 2020. Potem se je zgodila pandemija, njen konec pa je prinesel tudi sredstva Evropske unije za okrevanje. Slovenija bi iz tega svežnja lahko prejela 5,7 milijarde evrov, od tega 2,1 milijarde nepovratnih sredstev, kar bi več kot zadostovalo za celostno ureditev največjega prometnega problema ne samo prestolnice, temveč Slovenije – ljubljanskega železniškega vozlišča. Predstavniki vlade in mesta so samo štiri mesece po odločitvi, da se železnica poglobi, v nacionalni načrt vključili le posodobitev primorske proge od Brezovice do pivovarne Union v Stari Šiški.

Kako bi od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustili 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, je še danes skrivnost.

„Najbolj škodljiv projekt,” sva takrat zapisala s kolegom Petrom Kerševanom. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je rekel: „Najprej posodobitev, nato poglobitev.” Kako bo od Pivovarne Union do Potniškega centra Ljubljana (PCL) s terena v podzemlje devet metrov globoko spustil 750 metrov dolge kompozicije tovornih vlakov, pri tem ni pojasnil. To je še danes skrivnost, saj naj bi bila gradnja PCL, ki poteka brez Državnega prostorskega načrta (DPN), še naprej pripravljena na poglobitev. Na začetku lanskega leta je Vrtovčeva naslednica, ministrica Alenka Bratušek, sporočila, da bo DPN določen do konca leta in da bosta v njem obvoznica za tovorni promet in poglobljena železnica za potniški promet skozi središče Ljubljane. A načrta še vedno ni! Medtem nam je ljubljanski podžupan Rok Žnidaršič maja lani povedal, da bo skozi središče potekala poglobljena proga za tovorni promet, potniški promet pa naj bi potekal po površini. Pri tem ni odgovoril na vprašanje glede križišča železnice z Dunajsko cesto in Šmartinsko cesto: bo izpeljana dodatna poglobitev pod železniško progo za kar devet metrov ali bo čez progo potekal most ali si lahko obetamo kar popolno prekinitev prometnih povezav med severno in južno Ljubljano?

Zemljišče na razpolago

Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Projektanti ljubljanske železniške postaje so ji za brezhibno delovanje železnice med Dunajem in Trstom pred skoraj dvesto leti dodelili obsežno zemljišče, ki je ostalo skoraj nedotaknjeno vse do leta 2007. Takrat so Slovenske železnice podpisale pogodbo z madžarskim investitorjem TriGranit za gradnjo Emonike, trgovskega centra z železniško in avtobusno postajo. Kot svoj delež v skupnem podjetju so vložile najpomembnejše strateško zemljišče v državi, ki stoji zahodno od postajnega poslopja in po katerem potekajo vse mednarodne in narodne železniške proge, nato pa ga Madžarom prodali za borih 22 milijonov evrov. Investitorju so oprostili še obvezo financiranja in gradnje železniške in avtobusne postaje (PCL). Povezavo prek tirov skozi poslovno zgradbo Emonike so sicer opustili in tako sta nastali severna Emonika ob Vilharjevi cesti in južna Emonika na trgu Osvobodilne fronte ob Masarykovi cesti. Zemljišče vzhodno od PCL ob Vilharjevi in Masarykovi cesti so prodali slovaškemu investitorju, prodajni znesek pa javnosti ni znan.

Avtobusni promet

Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni.

Avtobusi na mednarodnih in regionalnih progah prispejo v Ljubljano na Fabianijev obroč, ki se na Masarykovi cesti dotika postajnega poslopja. Seveda bi bilo smiselno, da bi bil uvoz na avtobusno postajo z Masarykove ceste, a prostora za to ni. Zato so osrednjo avtobusno postajo namestili na Vilharjevi cesti med Emoniko in Vilharijo, zaradi česar bo treba urediti cestno infrastrukturo iz Fabianijevega obroča skozi podvoz Dunajske ceste na Vilharjevo cesto in nato skozi podvoz Šmartinske ceste nazaj na Fabianijev obroč. Pot avtobusov se je s tem seveda podaljšala, podaljšal se je tudi čas potovanja, zaradi česar so se povečali stroški obratovanja, pa tudi onesnaženost zraka. Komu mar?! Glavno, da so našli rešitev, vsaj za nekaj časa. Projekt nove avtobusne postaje na Vilharjevi cesti nam je bil javno razgrnjen decembra 2022, a kmalu za tem so ugotovili, da število peronov ne bo zadostilo potrebam, zaradi česar so 16 manjkajočih peronov namestili ob Masarykovi cesti. Tako je Ljubljana dobila severni in južni avtobusni terminal. Ker pa se bo avtobusni promet povečal, po napovedih za vsaj 50 odstotkov, in ker širitev obeh terminalov ni mogoča, bo treba zgraditi še tretji avtobusni terminal.

Ljubljanski potniški promet

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali.

Leta 2015 je MOL osrednji del Slovenske ceste – „osrednji javni prostor prestolnice” – preuredila v glavno avtobusno postajo za lokalni promet (LPP), več kot kilometer stran od železniške in avtobusne postaje, kar otežuje prestop potnikov. Z dograditvijo PCL se stanje ne bo izboljšalo. Obsežno parkirišče ob železniški postaji bi bilo primerno za ureditev postajališč LPP s povezavo na železniški potniški promet in mednarodni ter regionalni avtobusni promet. A kaj, ko je zemljišče prodano Slovakom!?

O prestopu potnikov z železniške in avtobusne postaje na LPP očitno niso kaj dosti razmišljali. Koalicija za trajnostno prometno politiko je že januarja 2022 opominjala, da sta najbližji LPP-postajališči Bavarski dvor in Razstavišče, ki sta od PCL oddaljeni sedem minut hoje. MOL pa je zgolj komentirala, da bo ponoči bolje, ker bo mogoče preurediti vozni red. Niti o kratkoročnih parkiriščih, postajališčih za taksije in shuttle povezave z letališčem doslej še ni bilo kaj dosti povedano. Težava je seveda tudi naraščajoči promet po Fabianijevem obroču Masarykove ceste in tisoče garažnih parkirišč pod PCL, novimi hoteli, poslovnimi zgradbami in trgovskimi centri Emonike, Vilharije in Gospodarskega razstavišča. Vse skupaj lahko povzroči prometni infarkt z dolgimi zastoji. Pri tem se nam upravičeno postavlja vprašanje, ali so bile pred podelitvijo gradbenih dovoljenj sploh pripravljene kakršnekoli študije.

The post Refleksija o učinkovitosti delovanja PCL appeared first on Prelom.

V začetku leta 2025 so občinske oblasti v Mariboru pompozno napovedale celovito prenovo javnega potniškega prometa v mestu. Ob predstavitvi so zapisale, da so se preureditve lotile z namenom zagotavljanja večje dostopnosti javnega potniškega prometa, ki naj bi prispevala k povečanju števila potnic in potnikov. Za to skrbno pripravljeno piarovsko fasado so se skrivali ukinitve številnih prog, zmanjšanje frekvence voženj na posameznih relacijah in s tem (še) manjša dostopnost javnega potniškega prometa vsem prebivalkam in prebivalcem Maribora.

Trgovski centri so za občinske funkcionarje precej bolj pomembni kot starejši in invalidi.

Spremembe, ki so bile pripravljene in uvedene na dobro znan avtoritaren, nedemokratičen in strokovnjaško-piarovski način, brez vključitve delavk in delavcev občinskega avtobusnega podjetja ter občank in občanov, so imele dejanske negativne posledice za delovne ljudi. Delavkam in delavcem so otežile prihod na delovna mesta, zmanjšale so se možnosti starejših in bolnih, da brez dodatnih stroškov pridejo do zdravstvenih ustanov, številnim šolarjem, dijakom in študentom pa so spremembe onemogočile pravočasen prihod v izobraževalno okolje.

Na samonikli, ljudski upor v Mariboru ni bilo treba dolgo čakati. Najprej so se dvignili na Teznem. V tej mestni četrti, ki je nekoč veljala za industrijsko središče Maribora, so angažirane prebivalke in prebivalci zagnali peticijo in v kratkem času zbrali 1500 podpisov. Z njo so zahtevali vrnitev proge 1 na staro traso in s tem ponovno zagotovitev neposrednega dostopa prebivalkam in prebivalcem Teznega do Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Nekaj tednov za tem se je družbeni boj za dostopnejši in kakovostnejši javni potniški promet razširil na celotno mesto. Peticijo “Avtobusi za ljudi, ne za župana” je podpisalo dodatnih 1000 ljudi, aprila 2025 je sledila javna tribuna z enakim naslovom, na njej pa so udeleženke in udeleženci s skupnimi močmi oblikovali 22 zahtev za boljši in pravičnejši javni potniški sistem. Te so obsegale takojšnjo ureditev najakutnejših prog, povečanje frekventnosti javnega potniškega prometa, demokratizacijo procesov odločanja, izboljšanje delovnih razmer voznic in voznikov ter dolgoročno podružbljanje celotnega sistema javnega potniškega prometa (medkrajevnega in mestnega), ki bi zagotavljalo, da bi bil ta dejansko namenjen zadovoljevanju družbenih potreb.

Ker se občina in vodstvo Marproma nista odzvala na zahteve, je takrat že vzpostavljena Pobuda za boljši JPP junija pripravila protest za boljši javni potniški promet in na njem so svoje zahteve predstavili tudi delavke in delavci ter predstavniki okoljskih organizacij. Celo po protestu je občinska oblast ostala popolnoma gluha za zahteve ljudi. Organiziranje za boljši javni potniški promet v mestu ob Dravi pa se nadaljuje. Pobuda za boljši JPP bo v prihodnjih tednih in mesecih opravila obsežno anketo med mlajšimi uporabnicami in uporabniki avtobusnega prometa ter med voznicami in vozniki z namenom ugotavljanja celovitega stanja in povezovanja bojev. O razlogih za aktivacijo, pomembnosti povezovanja različnih družbenih bojev in širših načrtih za prihodnjo ureditev javnega potniškega prometa so spregovorili štirje člani in članice te pobude.

Franci Žiberna: Niso avtobusi tisti, ki prometno bremenijo mesto, ampak avtomobili.

Franci Žiberna, starejši paraplegik, ki je trajno vezan na invalidski voziček, opozarja, da je nova avtobusna proga G1 izključila postanke na štirih pomembnih postajališčih. Tezenčani nimajo neposredne povezave do UKC, Zdravstvene postaje Magdalena, Glavnega trga in Druge gimnazije. Za invalide in starejše je takšna sprememba proge življenjskega pomena.

“Sprašujem se, ali so te spremembe res potrebne. Izvedene so bile brez upoštevanja potreb ranljivih skupin. Občinski ljudje zagotavljajo, da bo manj prometa v neposredni bližini UKC, ampak menim, da je zdaj ravno nasprotno.” Gibalno ovirani in starejši, ki so prej tja lahko prišli z avtobusom, morajo zdaj prositi katerega od svojcev, da jih na pregled odpelje z avtomobilom. “Niso avtobusi tisti, ki prometno obremenijo mesto, ampak avtomobili.”

Dodaja, da je mesto že imelo uspešne programe za integracijo starejših in invalidov, kot je brezplačen avtobusni prevoz s prilagojenimi avtobusnimi postajališči. “Zdaj te spremembe ogrožajo ves pretekli trud in dosežke,” pravi. Prepričan je, da bi bilo treba spremembe avtobusnih prog temeljito načrtovati s precej empatije. Te spremembe diskriminirajo ranljive skupine, kot so invalidi in starejši. Prvo in najpomembnejše merilo za postavljanje prog bi moralo biti to, da je vsem občanom obrobnih mestnih četrti omogočen nemoten dostop do UKC Maribor.

Emi Zlatoper: Primestni potniški promet se je poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja.

Emi Zlatoper se zdi pomembno, da jo avtobus pripelje od točke A do točke B, ne da mora neprestano prestopati in čakati na drug avtobus z drugim voznim redom. Razočarana je, ker je videti, da so trgovska središča za občinske funkcionarje precej pomembnejša kot starejši in invalidi. Pri takšnih prenovah javnega prometa bi po njenem mnenju morali biti vključeni uporabniki, in to tako, da bi bili njihovi predlogi upoštevani. “Ne pa tako kot zdaj, ko so nas klicali, ko je bilo že vse mimo, in še to samo zato, da zadostijo pogojem projekta, brez namena, da bi dejansko upoštevali naše predloge.”

Opozarja, da se je primestni potniški promet poslabšal, ko so avtobusna podjetja dobila koncesije in si razdelila področja, saj zdaj sploh ne vozijo po vsej Sloveniji. “Pri tem pa pravijo, da ne bi smeli uporabljati avtomobilov. Kaj pa naj?!”

Pred spremembami voznih redov je z avtobusom večkrat odpotovala do Kopra na izlet, zdaj to ni več mogoče, pravi. “Lani smo s prijateljicami želele na morje in edini avtobus, ki pelje do Kopra, je iz Murske Sobote. Ko je prišel na postajo, je bilo na voljo samo še pet prostih mest. Tisti hitrejši so se prerinili naprej, zunaj nas je ostalo vsaj kakšnih 15. Vsi smo imeli s seboj kopalke in brisače, zato smo potem namesto na morje razočarano odšli na Mariborski otok. Kako je mogoče, da Maribor nima povezave z Ljubljano in Koprom? Če hočeš iti z vlakom, pa samo do Ljubljane potuješ tri ure!”

A to ni edina negativna izkušnja. Pred časom je morala v UKC Ljubljana na poseg, termin je bil zgodaj zjutraj. Edina možnost za pot z javnim potniškim prometom bi bila sredi noči skozi Slovenj Gradec. “Če želim na izlet, grem na izlet, ne bom pa skozi vso Slovenijo hodila v Ljubljano! V UKC sem jih prosila, ali lahko pridem pozneje, pa so rekli, da če lahko vsi pridejo, lahko tudi jaz. Imela sem možnost, da grem opolnoči na vlak, kar zame niti po naključju ni prijetno, saj sem starejša ženska. Ali pa taksi, za katerega pa kot upokojenka pač nimam denarja. Nazadnje sem prespala pri prijateljici in zjutraj me je odpeljala do bolnišnice.”

Franc Krištofelc: Da bi ljudje potniški promet redno uporabljali, bi ta moral biti bolj učinkovit.

Franc Krištofelc je poudaril, da v mariborskem javnem potniškem prometu ni dovolj denarja za pokritje stroškov, ker ljudje premalo uporabljajo javni potniški promet. Da pa bi ga redno uporabljali, bi moral biti učinkovitejši. Zato bi morali zagotoviti bistveno boljši javni prevoz pred vstopom v mesto po glavnih in regionalnih cestah pa po železnici in avtocestah. Le tako bi lahko delovno aktivno prebivalstvo spodbudili, da bi ga uporabljalo, in s tem bi se vanj steklo tudi več denarja. Konkretno to pomeni, da bi za potovanja v mesta iz sosednjih občin in s širšega območja z medkrajevnimi avtobusi in vlaki ob vseh postajališčih JPP uredili parkirišča P + R, da bi lahko delovni migranti na javni prevoz v mesta prestopili čim bližje prebivališču.

Predvsem pa bi bilo nujno zagotoviti kakovosten avtobusni prevoz po avtocestah, tako da se v mestih in na vseh drugih avtocestnih priključkih zgradijo avtobusna postajališča in v bližini uredijo parkirišča, ki bi delovnim migrantom omogočala hiter prestop na avtobus. S tem bi ljudem s periferije omogočili, da prestopijo na avtobus čim bližje prebivališču. V vseh mestih, kjer je veliko dnevnih migrantov, bi morali vzpostaviti visokofrekventne krožne proge in omogočiti hiter prestop nanje z avtobusnih prog, ki po avtocestah vodijo do mest. Ob tem pa je treba na primernih razdaljah vzpostaviti še povezovalne proge v vse mestne predele in na postajališčih ob krožni progi omogočiti hitro prestopanje nanje. Poudarja še, da bi bila gradnja takšne infrastrukture precej cenejša kot pa dograjevanje pasov na avtocestah.

Fredi Magdič: Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital.

Frediju Magdiču je jasno, da v stotisočglavem mestu ne more biti uslišana želja vsakega posameznika. “Nekaj drugega pa je, če je celotna skupnost prikrajšana za stvari, ki so včasih že bile, zdaj pa so nam jih odvzeli. Naše dajatve se večajo, hkrati pa je teh stvari, ključnih za skupnost, vedno manj. Ljudje plačujemo dajatve, jih dajemo državi v upanju, da bomo mi kot skupnost imeli kaj od tega, ampak žal se v praksi kaže, da od naših dajatev večinoma profitira kapital. To se je zgodilo pri prenovi javnega potniškega prometa v Mariboru, najslabše smo jo odnesli na Teznem. Izgubili smo povezavo z nekaterimi šolami in tudi z UKC. Tezenčani in Tezenčanke smo zbrali več kot 1500 podpisov, pa nas niso uslišali. In če so že bili pripravljeni ignorirati takšno množico ljudi, kaj šele bi bilo, če bi vsak posamično pisal na občino. Zato se nam zdi zelo pomembno, da se združujemo ne samo kot posamezniki s Teznega, ampak tudi iz različnih organizacij in gibanj. Le tako lahko zgradimo močno gibanje, ki ga občinski in državni funkcionarji ne bodo mogli ignorirati.”

Žal kolektivna zavest ljudi od osamosvojitve Slovenije slabi, meni. Ob naravnih nesrečah še znamo biti dobrodelni, pri takšnih stvareh, kot je slab javni potniški promet, pa tisti, ki ga ne uporabljajo, ne priskočijo na pomoč. ”Pozabljamo, da je družba močna toliko, kot zmore poskrbeti za najšibkejši člen. Zdaj pa se zdi, kot da najbolj skrbi predvsem za najbogatejše. Delitve na mlade, stare, invalide, najemnike, Ljubljančane, Mariborčane nam kot družbi škodujejo. Takšne delitve koristijo samo kapitalu. Ker se ne postavimo za sočloveka, ne moremo pričakovati, da bo kdo nam priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Samo z združevanjem in organiziranjem bomo lahko izzvali vodilne strukture in jih prisilili, da se držijo svojih predvolilnih obljub.”

The post Organiziranje za boljši javni potniški promet v Mariboru appeared first on Prelom.

Agencija za varstvo konkurence je zoper Mestno občino Ljubljana (MOL) uvedla postopek ugotavljanja kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence zaradi “prevladujočega položaja na trgu ponujanja prostora za postavitev zunanjih oglasov”. Ljubljanski župan se je tudi na zadnji seji mestnega sveta izognil razpravi o prihodkih javno-zasebnega partnerstva MOL z Europlakatom v okviru projekta BicikeLJ, s tem ko je določil, da bo gradivo obravnaval odbor za finance. Kaj torej skriva?

Naša sodelavka Nada Ljubušić je že pred časom izračunala, da bo Europlakat od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov! Več na: https://prelom.je/eeeplakat/

The post Zakaj se župan izogiba razpravi o BicikLJu? appeared first on Prelom.

Leta 2011 je Mestna občina Ljubljana (MOL) za uvedbo pičlih 30 postaj in »upravljanje« sistema BicikeLJ s pičlimi 300 kolesi podjetju Europlakat v okviru »javno-zasebnega partnerstva« plačala s 360 oglaševalskimi mesti, šlo je za velike (billboard in metrolight/lightbox) oglasne površine, zaradi katerih se ne vidi ne drevo, ne ptica, ne stavba, pešec ali semafor. Cena za to butično estetiko: zasebni partner MOL-a, Europlakat, oglaševanje na 60 billboard plakatnih mestih v večini koledarskega leta ponuja za ceno okoli 6.300 evrov na teden, za najem 60 lightboxov pa je treba odšteti 10.450 € na teden!

Po letu 2013 in postavitvi vsega dveh novih postaj za 12-mesečno podaljšanje pogodbe sta v letih 2016 in 2019 MOL in Europlakat nadalje širila svoje javno-zasebno (ti počohaš moj hrbet, jaz bom tvojega) partnerstvo. Leta 2016 smo bili tako veseli koles, da so dotični podpisali aneks za postavitev in upravljanje 20 novih BicikeLJ postaj, Europlakat pa je v zameno dobil pravice za postavitev in oglaševanje na zunanjih požiralcih elektrike in onesnaževalcih razgleda – oglaševalskih vitrinah citylight. Šlo je za 80 tovrstnih vitrin – najpogosteje se v njih zaletavamo med hojo (ali kolesarjenjem!) – v mestnem jedru. Leta 2019 je Europlakat suvereno, z novim aneksom, pridobil pravice za oglaševanje na avtobusnih postajah LPP do leta 2035, postaviti pa je moral še 18 postaj za izposojo v sistemu BicikeLJ, da morda kdo iz Tomačevega uspe priplaziti do mestne gneče, kajti LPP med rajo velja za precej neuporaben kup poslikanih konzerv na kolesih. Obenem sta župan MOL-a in vodja korporacije JCDecaux, francoskega lastnika Europlakata, to plodno sodelovanje veselo podaljšala vse do leta 2033. Danes Europlakat oglaševanje na 60 citylight vitrinah v večini koledarskega leta preračunano ponuja za ceno okoli 7.500 € na teden! Na mreži digitalnih različic citylight vitrin oziroma ekranov v samem mestnem jedru se skupna cena oglaševanja na 24 ali 38 ekranih povzpne na med okoli 8.900 in 10.200 evri na teden! Vzporedno lahko na slednjih, digitalnih citylightih oglašuje do šest različnih oglaševalcev, s tem da vsak zakupi 10-sekundni interval znotraj minutne zanke.

Z izvirno pogodbo ter različnimi aneksi k javno-zasebnemu partnerstvu med MOL-om in Europlakatom je slednji v 10 letih pridobil 440 oglaševalskih vitrin, stojal in objektov. Zahvaljujoč dejstvu, da jih ima večina možnost obojestranskega oglaševanja, pa se končni saldo za Europlakat ustavi pri 701. oglaševalskem mestu! Gre za 243 mest na objektih billboard, 304 mesta na objektih lightbox in 154 mest na objektih citylight. Cene za tedenski najem so, kot je videti, zajetne, v letu pa je 52 tednov. Zato, someščanka, postoj, ko med svojim sprehodom po mestu ugledaš BicikeLJ ali ko v mestnem jedru vidiš vrsto ekranov, ki zamegljujejo tvoj pogled. Pomisli na 100 do 370 evrov, kolikor stane en teden zakupa površine za en sam oglas, zraven pa pomisli na to, da je bilo v zameno za sive BicikLJe v butični Ljubljani postavljena 701 taka površina. Zavedaj se, da je prostor za te površine velikodušno in širokožepno odstopila, da je sistem izposoje koles s prostorom izjemno visoke tržne vrednosti de facto plačala MOL-u v imenu vseh občank in občanov ter kako naivna je misel, da te tvoja naročnina na BicikeLJ stane »zgolj 3 evre na leto« . Če vse omenjene številke nadgradimo tudi s končnim, konzervativnim izračunom – Europlakat bo od leta 2011 do leta 2033 s 701 oglasno površino, ki jo je dobil v zameno za postavitev in vzdrževanje sistema BicikeLJ z 80 postajami, zaslužil najmanj in krepko preko 110 milijonov evrov!

Pomisli, meščan, na kupe denarja, ki se mečejo v te oglasne površine, in na to, da je del teh silnih evrov, ki se vrne med nas, blago rečeno – precenjen. Nekje daleč, na Dunaju in v Parizu, kjer so te vitrine iznašli, pa žanjejo sadove prodaje, trženja našega prostora. Ne, ne gre zgolj za tvoj občutek: tudi strokovnjaki pravijo, da je oglasov odločno preveč, da panoji, vitrine in plakati kazijo mesto, da celo ogrožajo prometno varnost ter da so vsebinsko in oblikovno oglasi na njih ocenjeni kot precej – povprečni. Spomni se na to, da je bil ta urbani prostor, ne le v mestnem jedru, še dobro desetletje nazaj, ko BicikLJa ni bilo, manj okrnjen, nenagužvan, svobodnejši. Pomisli na dejstvo, da za BicikeLJ plačujemo s tem prostorom, da za ta siva kolesa pravzaprav plačujemo z degradiranjem javnega prostora, zamudami, nervozami, zabijanjem drug v drugega ali v reklamni pano in polnjenjem zasebnih žepov. Ta tekst žal ne more biti zahteva po odškodnini, ta tekst je zato samo prošnja. Prošnja, da se naslednjič, ko vidiš BicikeLJ ali katerega od plakatov, spomniš, kako visoka je cena, ki joplačujemo prav vse meščanke in meščani. Ne da bi nas kdo sploh kaj vprašal.

The post €€€Plakat appeared first on Prelom.

1. maj 2025 ob 13.00.
Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana.

Prvi maj kot mednarodni praznik dela predstavlja pomembno simbolno točko boja za delavske pravice in boljše življenje. Je priložnost, da se spomnimo dosežkov delavskega gibanja – da skozi spomin na pretekle boje ovrednotimo družbene razmere danes ter se ozremo v prihodnost. Hkrati nas ta dan opominja, da delavske in socialne pravice niso samoumevne, da niso nikoli podarjene, ampak vedno posledica organiziranih prizadevanj ljudi ter rezultat razrednega boja.

Tudi zato, ker je zgodovino delavstva in revolucije potrebno vrniti v naš imaginarij, vas vabimo, da se nam pridružite na prvomajskem zborovanju, v okviru katerega se bomo sprehodili skozi Fužine in Štepanjc, spoznali zgodovino njunega delavskega in revolucionarnega boja in hkrati naslovili izzive, s katerimi se delavstvo in naše organizacije soočamo danes.

Zborno mesto: Nove Fužine, Preglov trg (pred Knjižnico Fužine), Ljubljana
Vmesna postaja: košarkaško igrišče pri mostu v Fužinah
Zaključno mesto: Štepanjsko naselje, v javnem parku s klopcami ob poti ob Ljubljanci pri pasjem parku

Delavski naselji Nove Fužine in Štepanjc nudita priložnost, da spoznamo urbanistično zgodovino sosesk, zgrajenih v poznem socializmu, in jo povežemo z aktualnim samoorganiziranjem stanovalk in stanovalcev obeh sosesk. Četudi sta bili delavski naselji zgrajeni pozno v 20. stoletju, imajo Fužine in Štepanja vas daljšo zgodovino delavskega in revolucionarnega organiziranja. Med okupacijo Ljubljane je delavstvo Fužin in Štepanje vasi prevzelo pomemben del odgovornosti za organiziranje upora proti fašizmu in osvoboditev.

Tako kot so se ljudje v preteklosti v težkih razmerah upirali izkoriščanju in zatiranju, se moramo organizirati tudi mi. Danes se je nujno zoperstaviti procesom opustošenja naše družbe in planeta, ki sta direktna posledica kapitalistične ureditve sveta.

The post Prvomajsko zborovanje: pohod skozi delavski naselji Fužine in Štepanjc appeared first on Prelom.

Tretji september 2022. Lep, sončen dan. Eden zadnjih poletnih. V poslopju, v katerem je nekoč delovala menza Cestnega podjetja Ljubljana, vrvi od pričakovanja in optimizma. Približno sto mladih in malo manj mladih zagnano ureja hišo in okolico ter načrtuje, kako bo mrtvemu prostoru vdihnilo življenje. Nekateri pometajo teraso, drugi čistijo kuhinjo, tretji ugotavljajo, ali ima zgradba elektriko in vodo, peti odstranjujejo invazivne rastline, šesti preverjajo statiko, sedmi pomivajo tla, osmi pri vhodu na dvorišče razprostrejo črn napis na belem platnu – PLAC … Še isti dan se vsi skupaj pogovarjajo na prvi skupščini Participativne ljubljanske avtonomne cone. Ljubljana ima nov skvot! Odlična novica po dobrem letu in pol prebolevanja bolečine, ki jo je povzročila ljubljanska občina z rušenjem Avtonomne tovarne Rog. Malo slabša novica je, da so na odprtje prišli tudi policisti in popisali okrog petdeset ljudi. Takrat se zaradi tega ni nihče kaj preveč sekiral. Ni še bilo jasno, da bo tedanji lastnik Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) policijski zapisnik izkoristil za tožbo proti osebam na seznamu, tudi mladoletnim in novinarjem.

Pred tremi leti in pol nihče ni niti vedel, koliko časa bo skvot obstal. Zdelo se je, da bo vsak dan, preživet pod tisto streho, zmaga, zato smo tisti, ki smo zahajali tja, delovali, kot da morda naslednjega dne ne bo. Pod vtisom represije, ki so jo 19. januarja 2021 demonstrirale združene sile Zorana Jankovića in Aleša Hojsa, se je marsikdo bal, da bo zasedbi hitro sledila deložacija. Ampak razmere so bile vendarle drugačne kot v Rogu. Ni bilo korone, lastnik prostora ni ljubljanska občina, ampak država prek DUTB in kasneje Slovenskega državnega holdinga (SDH), ravno je začela delovati Golobova vlada, ki je materializirala proteste proti Janši in zato obljubila tudi marsikaj, česar sicer verjetno ne bi: med drugim, da bo podpirala avtonomne cone. In ker je bila šele na začetku mandata, še ni bila kompromitirana z aferami in prelomljenimi obljubami. Čas za zasedbo je bil skoraj idealen, bolje rečeno, najmanj neugoden, saj še nobena oblast ni z odprtimi rokami sprejela političnega skvota. Če ga nemara je, pa sta s tem postala vprašljiva prav njegova političnost in (ne)komformizem. Čeprav se je na zunaj zdelo, da vlada podpira zasedbo, to seveda ni držalo, kar se je nekaj mesecev po odprtju potrdilo v obliki tožb. Koalicijskemu trojčku se je zaradi opisanega konteksta prijazna in tu in tam pokroviteljska drža (zdaj že znamenito Golobovo sporočilo na Instagramu) le vklopila v trenutne politične razmere.

Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa.

Ko se oblast obnaša tako, je treba biti še posebej previden. Taktiki vladajočih sta namreč lahko dve: prva je represija in nasilna odstranitev uporabnic in uporabnikov, druga je zadušitev politične organizacije z navideznim dogovorom, ki avtonomno skupnost potisne v odvisen položaj, ji odvzame kritično ost in si jo na koncu podredi. Takoj ko je neki prostor, organizacija ali kolektiv odvisen od financiranja ali katerekoli druge vrste podpore oblasti, se izgubi naboj upora, političnost zvodeni in skvot postane le še ena od nevladnih organizacij, ki imajo sicer morda lepe namene in delajo v dobro neke skupine ljudi, a postanejo del sistema in nikoli več ne morejo biti alternativa. Podobno kot prehod iz prave politike, to je ljudske politike od spodaj, v strankarski politični menedžment pomeni, da tisti, ki je naredil ta korak, sprejme igro strankarskega političnega menedžmenta in ne more biti več njegova alternativa.

Skupnost PLAC se je teh nevarnosti zavedala. Tudi o tem so po načelu horizontalne demokracije na skupščinah tekle razprave med uporabniki in uporabnicami z več izkušnjami z avtonomnimi prostori in tistimi z manj izkušnjami, a s svežimi zamislimi. Tako so se vsi skupaj učili, se organizirali, obenem pa oblikovali stališča v odnosu do lastnikov oziroma vladajočih in javnosti. Že to je bila za mlad skvot nova zmaga. A sledilo jih je še več. Vladajoči so prihajali v PLAC na pogovore, verjetno z dobrimi nameni, toda s povsem drugačno percepcijo politične stvarnosti. V skladu s pričakovanji so ponujali, da prostor lahko obstane, če se formalizira. Torej, če bi ustanovili društvo ali kakšno drugo pravno osebo, bi lahko za simbolno ceno ali brezplačno dobili prostor v najem. Mamljivo, kajne? Ja, a skupnost ni bila naivna, saj se je zavedala, da je v percepcijo vladajočih vgrajena birokracija, ki je ne moreš zamajati z dogovorom, ampak le s konfliktom. Zavedala se je, da sta se srečala svetova, ki sta lahko samo v protislovju, sicer močnejši poje šibkejšega.

Tako je pritiskala na oblast, da je ta iskala rešitve (ali se vsaj pretvarjala, da jih išče), ki bi ustrezale zahtevam skupnosti PLAC. Te so bile jasne: umik tožb in prenos zemljišča, na katerem je predvidena tudi gradnja stanovanj, na Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Ko bi ta gradil sosesko z javnimi najemniškimi stanovanji, bi PLAC ostal del soseske, neformaliziran. Kako bi taka soseska delovala, je razvidno iz projekcije, ki jo je naredila iniciativa Kaj bomo s Stolpniško?. Kazalo je, da bodo v nasprotju s pričakovanji zahteve uresničene. V PLAC je prišel minister Luka Mesec in obljubil, da bo vlada ugodila zahtevam. Zdelo se je, da je zadeva tako rekoč končana, a izkazalo se je, da imajo – povsem nepresenetljivo – bolj kapitalistični in močnejši igralci od Mesca in Levice drugačne načrte. Minister je klonil in prelomil obljubo, ko je (prav tako že znamenito) njegov telefon čez noč obnemel. Tako PLAC ni dobil nobenega zagotovila, da bo lahko obstal. Poraz? Nikakor.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil.

Če bi Mesec izpeljal, kar je obljubil, bi bil PLAC res v varnejšem položaju, kot je zdaj, kajti javni stanovanjski sklad je precej manj kapitalistično naravnana institucija kot SDH. Njegov namen je gradnja javno dostopnih stanovanj in lahko si predstavljamo, da bi PLAC ob sodelovanju skupnosti lahko postal socialno, politično in kulturno središče soseske. Ker se ne bi formaliziral, bi ohranil avtonomijo, zanjo pa bi se moral tudi nenehno boriti, kot se bo moral vedno in v vseh situacijah. Zdelo se je, da bo PLAC dosegel še eno zmago, saj se ne bi odpovedal nobenemu od svojih načel, poleg tega pa bi dosegel pomemben politični cilj: na ogromnem zemljišču bi zrasla javna najemniška stanovanja namesto divje gradnje za bogate, kakršno v zadnjih letih gledamo v Ljubljani. Vendar s tem, ko Mesec ni izpolnil obljube, PLAC tudi ni izgubil. V resnici je spet zmagal, saj je držal svojo linijo in se od nje ni oddaljil. Pa še nikakršnega dogovora z oblastjo ni sklenil in še danes – obstaja.

Rezultat te drže so več kot tri leta in pol delovanja skupnosti. V tem času se je veliko spremenilo. Mladoletni, ki jih je ob odprtju popisala policija, so zdaj polnoletni; PLAC je postal eno od središč alternativne kulture: v nekdanji menzi je potekalo krepko več kot tisoč prireditev; spletle so se nepreštevne vezi, ki so pripeljale do ustvarjalnosti na vseh mogočih področjih, od ljudskih odnosov do umetnosti in politike ter rokodelskih veščin; v njem so svoje mesto našli mnogi, za katere ga v sijočem središču ni; goji se sodelovanje aktivistk in aktivistov različnih generacij; politično se je v tem prostoru izobrazila celotna generacija mladih, številni med njimi sicer nikoli ne bi prišli v stik s politiko itd. Kako pomembno je imeti tak prostor, smo najbolj občutili, ko ga ni bilo – po rušitvi Avtonomne tovarne Rog. Brez skupnega prostora namreč povezovanje v skupnost ni mogoče. Zato je PLAC izjemnega pomena za Ljubljano.

PLAC je torej zgodba o uspehu. A kaj sledi? Koliko časa bo še obstajal?

Odgovor na to bi lahko bil: Nič ni večno, niti nihče od nas, saj smo vsi vsak dan bližje smrti. Morda ta ugotovitev komu zveni fatalistično, a je v resnici nasprotna temu. Rahlja strah in jemlje stvari takšne, kot so: avtonomijo nam bodo vedno skušali jemati, ohranjati pa jo je mogoče le z neprestanim delovanjem, bojem. To je tudi vse, kar ljudje lahko naredimo. PLAC je vedno bil in vedno bo ogrožen, le vrsta grožnje se spreminja. Glede na to, da je pred vrati začetek sodnega procesa in da se obetajo veliki premiki v vodenju države, je mogoče predvidevati, da bomo počasi s prijaznih teženj po podreditvi prešli k nasilnejšim metodam, ki se utegnejo stopnjevati glede na to, koliko odtenkov desne bo v novi vladi. Zato bodo potrebne tudi drugačne metode odpora.

Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti.

Če zaprem oči, že vidim: po Linhartovi v spremstvu varnostne službe vozi bager, zavije levo mimo teniških igrišč, nadaljuje in pri balinarskem igrišču zavije desno. Varnostniki skušajo podreti dvoriščna vrata. Zaklenjeno. Hodijo okoli zemljišča, a nikjer ni luknje v ograji, skozi katero bi vstopili. Medtem kakšnih petsto ljudi – vsi tisti, ki so redno hodili v PLAC – postavi živi ščit in čaka na akcijo. Začne se prerivanje, večurni boj. Varnostniki naposled le prebijejo ščit, bager zapelje na dvorišče, šofer se začne pripravljati na rušenje. Zdi se, da bo kmalu vsega konec. Potem se združena ekipa ljubljanskih feministk odloči, da je dovolj zajebancije. Vržejo se pod bager, voznik osupel zategne ročno zavoro in pobegne iz kabine, medtem ko ena od feministk skoči na sedež in iz volana vzame ključ, v režo pa zlije nekaj lepljivega. Varnostniki prestrašeni stečejo za voznikom, barva na bagru se iz rumene začne spreminjati v rožnato.

Ne vem, ali se bo kaj podobnega uresničilo. Vem pa, da drži, kar sta že davno zapisala Darja Lamovec in Vito Flaker: vsaka akcija je uspešna! Če obstaja dovolj dolg in poglobljen proces, skozi katerega smo se borili za pravično stvar, smo že zmagali. Zato PLAC ne more izgubiti. Ali kot pravi moj prijatelj iz Sarajeva: »Nafaka* je v gibanju.« Jaz bi dodal, da je nafaka v specifični vrsti gibanja, imenuje se delovanje.

The post PLAC ne more izgubiti appeared first on Prelom.

Pretekli petek je pred ministrstvom za okolje, podnebje in energijo v Ljubljani potekala tiskovna konferenca na temo dveh SLAPP tožb zoper eno naših največjih bork za naravo in prosto tekoče reke Andrejo Slameršek, ki so se je udeležili tudi številni njeni podporniki ter podpornice.

SLAPP tožbi sta zoper Andrejo Slameršek sprožili dve državni energetski družbi HSE Invest in HESS, nedolgo zatem, ko je junija lani prejela državno nagrado Rada Smerduja za izjemne zasluge na področju ohranjanja narave. “Civilna družba je nominirala Andrejo Slameršek za državno nagrado in civilna družba bo stala ob Andreji Slameršek tudi zdaj, ko jo preganjajo državna podjetja,” so zapisale Varuhinje rek.

Na tiskovni konferenci se je pred množico podpornic in podpornikov zvrstilo šest govornic oziroma govorcev: Alja Bulič (Varuhinje rek), Polona Pengal (Revivo), Gaja Brecelj (Umanotera), Uroš Macerl (Eko krog, Vesna), Barbara Rajgl (Pravna mreža za varstvo demokracije) in Aljoša Petek (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja).

Objavljamo izjavo Varuhinj rek:

“Če si sam, te lahko ustrahujejo.
Če je za teboj skupnost, se bojijo oni.

Andreja Slameršek je ena naših najpomembnejših varuhinj narave, za svoje delo je prejela tudi najvišjo državno naravovarstveno priznanje.
Zdaj jo ta ista država oz. državni energetski podjetji HSE Invest in HESS tožita. Gre za t.i. SLAPP tožbi, ki jih vlagajo vplivni akterji, da bi ustrahovali in utišali tiste, ki zagovarjajo javni interes. Andrejo tožijo zaradi njenih prizadevanj proti gradnji HE Mokrice na Spodnji Savi – država je v tem primeru že 3x izgubila na sodišču!

Pred Ministrstvom za okolje smo se na tiskovni konfereneci v bran Andreji Slameršek zbrali številni predstavniki in predstavnice stroke in civilne družbe iz cele države s zahtevami:

• odgovorni na omenjenih podjetjih naj pojasnijo ozadje tožb proti državni nagrajenki
• tožbi naj nemudoma umaknejo

Če se to ne bo zgodilo, bomo sodni postopek izkoristili za zelo javno in odprto soočenje vseh argumentov, dejstev in strokovnih mnenj.
Na koncu smo v en glas skupaj prebrali izjavi, zaradi katerih je tožena. Andreja ni sama kot tudi ne bo sam nihče, ki bi ga doleteli podobni pritiski.

Skupaj za Andrejo!
Skupaj za reke!”

Fotografije: Črt Piksi

The post Civilna družba v bran Andreji Slameršek appeared first on Prelom.

V Ljubljano prihajata dve organizaciji Changing Cities Berlin in Wir machen Wien, ki aktivno delujeta predvsem na organiziranju meščank in meščanov od spodaj navzgor za trajnostno mobilnost.

Prostorož vabi v četrtek, 5. marca ob 17.30 v Rastlinjak (Tržaška cesta 2) na kratko javno predavanje in predstavitev kampanj, intervencij in iniciativ za trajnostno mobilnost, ki so dosegle uspehe na Dunaju, v Berlinu, Hamburgu in drugih nemških mestih.

Predavanju bo sledila razprava, v kateri bomo osvetlili tudi trenutno stanje v Sloveniji.

Več o dogodku lahko preberete na tej povezavi.

The post Aktivizem, ki spreminja mesta appeared first on Prelom.

Iniciativa za Štepanjsko naselje vabi na skupščino prebivalcev in prebivalk:
Ponedeljek, 2. 3. 2026 ob 18.00
OŠ Božidarja Jakca, Nusdorferjeva ulica 10

Če želite predstaviti svoj predlog, do 28. 2. 2026 pošljite ime, priimek, naslov bivališča ter kratek opis na info@stepanjsko.si ali pokličite 069 865 570.

Prispevki bodo časovno omejeni (predvidoma 5 minut), da bo zagotovljena možnost sodelovanja vsem.

Pridite in povabite še sosede.
Skupaj odločamo. Zdaj je čas, da se povežemo.

The post Skupščina prebivalcev Štepanjskega naselja appeared first on Prelom.

Januarja so težave s parkiranjem v Štepanjskem naselju postale vseljubljanska skrb. Resnici na ljubo so segle celo onkraj meja mestne občine – o parkiranju v Štepanjcu so poročali v nacionalnih medijih, o njem so pisali časopisi, na družbenih omrežjih pa so se razvnele burne razprave. Zgodba je nadvse preprosta in značilna tudi za druge dele Ljubljane, prav tako za kakšno drugo mesto pri nas ali v okolici. Modernistična soseska, ki je bila zasnovana s parkirnimi mesti za en avto na dve stanovanji, ne prenese sodobnega pritiska Ljubljančanov, ki imajo v lasti avto ali dva na gospodinjstvo. Razmere, zaradi katerih so vsi tarnali, je presekala nova ureditev – ki razmer ni uredila – in pokazale so se nove, globlje težave.

Še huje, do izraza so prišle usodne strateške napake, ki niso značilne le za Ljubljano, ampak za večino slovenskih občin oziroma za vso državo.

Poglejmo najprej razlog, zakaj sploh takšna ureditev in zakaj prav zdaj. Ureditev parkiranja v Štepanjskem naselju je del širšega projekta mestne občine, s katerim ta uvaja območja plačljivega parkiranja tudi zunaj mestnega središča. V istem valu je bilo denimo urejeno parkiranje v Šiški med letoma 2023 in 2024. Takšni ukrepi nedvomno polnijo občinsko blagajno in s tem ni prav nič narobe – lastništvo avtomobila je vsekakor svojevrsten luksuz. Seveda občani pričakujemo, da se z zbranim denarjem pametno in smiselno ravna, na primer, da se vlaga v razvoj javnega prometa. Odgovor na vprašanje, zakaj prav zdaj, pa je dejstvo, da so parkiriščni trg v središču mesta izčrpali. Hkrati so zdaj marsikje že rešeni lastniški spori med občino in etažnimi lastniki stanovanj v blokih oziroma pripadajočih zemljišč, h katerim sodijo tudi parkirišča (ZVEtL-1). Tako je recimo v Šiški, kjer so parkirišča zarisana. Zdelo se je, da občina ve, kje lahko parkiranje legalno zaračuna in kje ga (še) ne more. Vendar se je to spremenilo z ureditvijo, vpeljano v Štepanjskem naselju. Lastniški spori tam še niso rešeni, občina pa se je samovoljno odločila za posredovanje. Prebivalci Štepanjskega naselja so ravno na tej podlagi zoper njo vložili tožbo.

Eden od razlogov, ki se vedno znova pojavljajo v zvezi z nujnostjo uvedbe plačljivega parkiranja, so dnevni migranti, saj naj bi ti z nenadzorovanim zasedanjem parkirišč ta zasedali lokalnim prebivalcem. Takšna razlaga je nadvse populistična (vsi poznamo negodovanje nad tujimi tablicami na našem koncu) in ima kaj malo podlage. Tudi če bi ti dnevni migranti parkirali vsevprek, bi to storili zjutraj, ko bi lokalci odšli od doma. Popoldne bi že migrirali nazaj v svoje domače konce, takrat pa bi lahko lokalci brez težav parkirali na izpraznjenih parkiriščih. Seveda je to poenostavljen prikaz, vendar že na daleč kaže, da so dnevni migranti fiktivni sovražnik. V razmerah, ko parkirišča P + R večinoma samevajo (razen tistega na Dolgem mostu), ni pričakovati, da bi dnevni migranti namesto urejene infrastrukture uporabljali naključna parkirišča po mestnem obrobju. Če pa so težava zares dnevni migranti, se mora občina temeljito vprašati, kaj za vraga počne s svojimi parkirišči P + R, zakaj ne delujejo in kako se težave lotiti s tega konca. So pa dnevni migranti uporaben izgovor za hiter konsenz med prebivalci okolja, kjer se plačljivo parkiranje uvaja.

Ravno to se je izkazalo v Štepanjskem naselju. Župan je obljubljal, da bo po uvedbi dovolilnic dovolj parkirnih mest, saj bodo vsi dnevni migranti odšli. A zgodilo se je, da je bilo parkirnih mest še vedno premalo in – po zakoličenju nekaterih območij – manj kot prej. Tako je razumljiva jeza lokalcev, ki so pričakovali rešitev, dobili pa še večjo težavo. Takrat so se začeli zborovanja, intervencije v medijih in naposled celo županovi obiski. Ti so bili izredno neproduktivni, saj je župan prebivalce le arogantno postavil pred dejstvo, da parkirnih mest pač ni, jih ni bilo in jih še lep čas ne bo.

Kot rešitev oboji, lokalni prebivalci in občina, omenjajo gradnjo garažne hiše. Ta ukrep je absurden in bo, če se uresniči, prinesel še več gorja in gneva kakor dosedanji dogodki. Garažna hiša je finančni in strateški nesmisel. Finančni zato, ker bi cena parkirnega mesta nanesla vsaj nekaj deset tisoč evrov; strateški pa, ker si kot družbeni ideal – na evropski, državni in občinski ravni – postavljamo trajnostno, brezogljično mobilnost. Nekaj, kar se marsikomu zdi neizvedljivo, je ne glede na vse naš strateški cilj. Torej pričakujemo družbo, ki bo imela čez nekaj deset let bistveno manj avtomobilov kakor danes. Pri vsem tem se postavlja vprašanje, kaj se bo takrat zgodilo z odvečno avtomobilsko infrastrukturo. In ravno garažne hiše so objekti, s katerimi bo največ težav, saj omogočajo izjemno omejeno drugačno rabo.

Kako torej rešiti težavo, tako da bo rešitev finančno in strateško vzdržna, da bodo z njo uresničeni občinski načrti in da bo predvsem pripomogla k boljši kakovosti življenja prebivalcev?

Zadeve se je treba lotiti iz popolnoma drugega izhodišča. Če ne moremo preprosto povečati infrastrukture, ki bi ustrezala večjim potrebam, je treba zmanjšati potrebe, da ustrezajo infrastrukturi, ki je na voljo.

Seveda Štepanjsko naselje ni edino območje, ki ima te težave. Tudi Ljubljana ni unikum. Niti Slovenija. Z enakimi težavami se spoprijemajo po vsej Evropi in marsikje so se nanje pametno odzvali. Denimo na Dunaju, kjer so rešitev iskali – in jo tudi našli – v preprostem pilotnem projektu Auto-Wette (slo. ‘stava na avto’). Gospodinjstva so se prostovoljno za tri mesece odpovedala avtu, v zameno pa so dobila 500 evrov subvencije za mobilnost na mesec na gospodinjstvo. V projektu je sodelovalo 37 gospodinjstev (prijavilo se jih je kar 3000), ki so lahko subvencijo porabila za različne oblike mobilnosti: mesečne vozovnice za javni promet, kratkoročni najem avtomobila, vožnjo s taksijem … Izkazalo se je, da so na mesec porabila v povprečju le 340 evrov (torej jim je ostalo 160 evrov), po treh mesecih pa sta dve tretjini gospodinjstev odločeni za nadaljevanje takšnega življenja, četrtina gospodinjstev pa je avtomobile že prodala.

Nekaj takšnega bi bilo smiselno poskusiti v Štepanjskem naselju in kasneje morda še drugje. S tem bi rešili težave s parkiranjem, model pa je finančno samozadosten. Vsem prebivalcem bi ponudili možnost mesečne subvencije v določenem znesku, če se odpovejo avtomobilu. Četudi se za to odloči le nekaj odstotkov gospodinjstev, bi to pomenilo opazno razbremenitev parkirišč. Financiranje subvencij bi lahko potekalo neposredno iz denarja, ki ga s prodajo parkirnih listkov in dovolilnic proizvajajo občinska parkirišča. Dejansko bi bili na boljšem vsi. Tisti, ki se lahko odpovejo avtomobilu, bi za to prejemali finančno nagrado, iz dunajskega primera pa vidimo, da bi s tem lahko celo zaslužili. Tisti, ki se avtomobilu iz takšnega ali drugačnega razloga ne morejo odpovedati, pa bi imeli na voljo parkirna mesta, lahko celo zagotovljena – z dražjo dovolilnico. Hkrati bi bilo tudi zanje to ceneje kakor naložba v gradnjo garažne hiše oziroma najem parkirišča v njej, če bi stroške gradnje krila občina.

Seveda je podlaga za izvedbo takšne rešitve delujoč in robusten sistem javnega prometa – na lokalni in državni ravni. Tega, žal, niti v Ljubljani niti v Sloveniji nimamo. Četudi občina izgovore išče v slabem sistemu na državni ravni, je za lokalni javni potniški promet odgovorna sama. Ljubljanski potniški promet (LPP) je obstal v prostoru in času Ljubljane ob koncu 20. stoletja. Omejen je s shemo prog, ki ima eno centralizirano ozko grlo (Slovenska cesta), in s frekvenco, ki tudi ob konicah ni manjša kot pet minut (za Štepanjsko naselje, najgosteje naseljeno območje v Sloveniji, celo ne manjša od 12 minut) – ponoči pa sploh ne deluje. To preprosto ne zadošča za trenutne potrebe potnikov, najpogostejši, študenti, dijaki in upokojenci, druge možnosti enostavno nimajo, od drugih pa pri takšnih razmerah ni upravičeno pričakovati, da se bodo odpovedali avtomobilu. Pogoj za kakršnokoli trajnostno in inovativno reševanje problematike parkiranja je ustrezen javni potniški promet. Občina bi se zato morala izboljšanja javnega potniškega prometa lotiti takoj in velikopotezno. Ljubljana potrebuje primestno železnico. Ljubljana potrebuje tramvaj. To niso ekscesi, to je nuja. Žal pa visokoleteče ambicije prepogosto ostanejo le črka na papirju strateških dokumentov, denimo Celostne prometne strategije MOL 2025–2032.

Izkušnja iz Štepanjskega naselja opozarja na kritično stanje ljubljanske občine, ki se več kot očitno ni sposobna resno, kritično in znanstveno lotiti reševanja težav. Rešitve obstajajo, le prepoznati jih je treba.

Četudi je predlagana rešitev slaba ali neizvedljiva, bi si morala občina prizadevati, da najde boljšo, da preveri vse možnosti, da predlaga pilotne projekte, začasne rešitve, da ne deluje zgolj znotraj cone udobja. V času, ko Ljubljana spada med evropska mesta z najslabšo kakovostjo zraka in ko povprečni prebivalec za avto porabi več kot 500 evrov na mesec, gradnja garažnih hiš ne bi smela biti pravi odgovor. Okoljsko in finančno trajnostne rešitve bi morale biti prvi odziv načrtovalcev in odločevalcev, a žal niso. Očitno jih moramo zahtevati občani sami.

The post Kriza Mestne občine Ljubljana appeared first on Prelom.

Že nekaj tednov Ljubljano pretresata samovolja mestnih oblasti in brezbrižnost do odpora meščanov, četudi konstruktivnega. Mestna občina Ljubljana po svoje ureja parkiriščno krizo na najgosteje naseljenem območju v državi, junaško seka gordijski vozel in prinaša red ter parkirno disciplino. V imenu reda nad prebivalstvo Štepanjskega naselja pošilja redarstvo, to pa neposlušno ljudstvo neusmiljeno kaznuje in poskuša izsiliti podrejenost.

MOL svoje početje upravičuje na različne načine. Vsekakor je njen najmočnejši argument prezasedenost parkirišč v spalnih naseljih, z nesrečnim Štepanjskim naseljem vred. V prid občini gre celo sentiment prebivalcev, ki divjega parkiranja vsevprek preprosto ne podpirajo, tudi prebivalci Štepanjskega naselja težavo pomanjkanja parkirišč prepoznavajo. Ena od utemeljitev, s katerimi mestna občina upravičuje svojo redoljubnost, je tudi volja prebivalcev, sicer pri razmeroma majhnem vzorcu jasno izražena na dveh delavnicah,* ki sta ju jeseni 2025 izpeljala Inštitut za politike prostora (IPOP) in društvo Prostorož. Delavnici, na katerih so prebivalstvo Štepanjskega naselja spodbudili k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja v tem urbanističnem spomeniku, sta bili izrazito mnenjski in vsekakor se je kot najbolj žgoča za prebivalce izkazala ravno problematika mirujočega prometa, divjega parkiranja in s tem zavzemanja javnih površin.

Zato se občina brani, da zgolj uveljavlja voljo in želje ljudstva, četudi selektivno in onkraj priporočil izvajalcev delavnic samih. A kot ji je že v navadi, se je reševanja težave lotila od zgoraj navzdol – z vrha in zviška. S pozicije moči. S palico namesto s postopnim reševanjem težave, ki bi se moralo začeti z uvedbo med prebivalci najbolj priljubljenega ukrepa in izpolnitvijo obljube občine o 100 novih parkiriščih in z upoštevanjem nedvoumnih priporočil rezultatov delavnic, na katere se sklicuje. Z redom namesto s posredniško vlogo pri dogovoru z okoliškimi trgovci (katerih parkirišča ponoči samevajo). S kaznimi namesto s pogojevanjem novogradenj ob Pesarski cesti s smiselnim številom parkirnih mest. In z zaračunavanjem namesto z ureditvijo avtomobilu konkurenčnega javnega prevoza, neprekinjenih in varnih kolesarskih povezav, kultiviranja infrastrukture in razmer, v katerih bodo prebivalci in delavci v mestu avtomobil zavestno pustili doma ali ga celo opustili.

Agresivno in represivno se je še enkrat postavila nad iste ljudi, ki so še decembra zbirali podpise in jo opozorili, naj premisli oziroma zadrži svoje poteze, jo pozivali, naj z njimi začne dialog tudi zaradi nerešenega vprašanja lastništva nekaterih parcel s parkirišči. Toda dialoga ni; župan gre celo tako daleč, da rešitev vidi v tem, da ljudje preprosto prodajo avtomobile. A vendarle so prebivalci Štepanjskega naselja pokazali, da takšnega Teksasa ne bodo sprejeli kar tako.

Res je, da jih je MOL ujela nepripravljene, nepovezane, fragmentirane in jih s svojo držo in tem, kako se je stvari lotila, ujezila, vsekakor pa jih ni utišala in jih ni zvabila na parket ulične agresije. Po nekaj šokantnih tednih so stekli treznejši postopki. Po tistem uličnem sestanku z županom kar sredi parkirišč in prazni obljubi novih sestankov zdaj sledi pravni boj. Prebivalci so že vložili motenjsko tožbo zoper občino z namenom zadržanja na novo vzpostavljene ureditve. Poleg tega je pred dnevi stekla pobuda za razglasitev urbanistične zasnove Štepanjskega naselja za kulturni spomenik. Pobuda za Štepanjsko naselje pa je v hitrem času za več kot 100 odstotkov presegla potrebno število podpisov za verjetno njihovo najmočnejše pravno sredstvo – zbor občanov po 45. členu Zakona o lokalni samoupravi – ki ga mora zdaj župan Janković sklicati v 30 dneh. Torej ne sestanek na parkirišču ali neka neuradna tribuna z mikrofonom, občini se obeta obvezujoč instrument lokalne samouprave, ki ga bo morala obravnavati enakopravno in ne represivno, s tako ljube ji pozicije moči.

Tako bistvo tega članka ne bo izpostavljanje MOL in njenih rabot, ključno naj bo samoorganiziranje. Občinsko ravnanje je v Štepanjskem naselju spodbudilo odziv, ki pa mu, žal, preostane zgolj delovanje v odgovor, post festum.

Občinski režim je v tem primeru doživel prvi resnejši upor, verjetno najmočnejšo prebivalsko pobudo v mestu, a naj bo saga s parkirišči preostalim v mestu v poduk in za zgled. Vsekakor so najmočnejše orožje v boju proti samovolji oblasti povezovanje, participacija in delovanje na mikroravni, od sosedske ravni navzgor do soseske in četrtne skupnosti, ki na neki točki trči ob interese kapitala in oblasti. Zato se, draga someščanka, vključuj, povezuj s sosedi, z drugimi meščankami, sodeluj pri pobudah, povzdigni svoj glas, še preden se zgodijo agresivna dejanja oblasti. Vsekakor se pošast gentrifikacije pod krinko delovanja v korist občank ne bo ustavila v Štepanjskem naselju, zato je treba že danes na okope, treba je gojiti preventivno delovanje in medsebojno povezovanje, participativno lokalno samoupravo. Nujno je zavedanje dejstva, da bo jasno izraženo mnenje že v času priprave potez mestnih oblasti težje zlorabljeno, kot je bilo v Štepanjskem naselju. Občinski (parkirni) režim je šele dobro začel lomastiti po ljubljanskih soseskah, zato pozor! In v skupni boj.

The post Parkirni režim appeared first on Prelom.

Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC je danes organizirala medijski zajtrk, na katerem je opozorila na nadaljevanje sodnih postopkov proti uporabnikom in uporabnicam in na neizpolnjene obljube vlade, da bo uredila prenos zemljišča, na katerem deluje ter zaščitila avtonomne prostore. In jo pozvala, da do volitev te obljube končno izpolni. V nadaljevanju v celoti objavljamo današnjo izjavo za javnost:

“Danes smo se zbrali, da opomnimo prvič na obstoj PLACa, in drugič na vse pred- in po- volilne obljube, s katerimi so se koalicijske stranke izpostavljale v preteklosti, in s katerimi so, seveda zgolj na abstraktnem nivoju, zagotavljale varnost in podporo avtonomnim prostorom in posledično PLACu, ter bolj konkretno posameznikom, ki so bili in ki še vedno so toženi zaradi motnje posesti. Kaplja čez rob, ki nas je opomnila na vse prelomljene obljube s strani vlade so bila vabila na glavno obravnavo, ki so jih toženi v začetku tega tedna pričeli prejemati. Konec maja so tako vabljeni na sodišče, kjer naj pojasnjujejo, kaj so počeli pred več kot tremi leti, ko so bili mnogi med njimi še mladoletni. To so posamezniki, za katere je vlada konkretno obljubila, da bodo zaščiteni, in da bodo tožbe zoper njih umaknjene, kar se, več kot očitno, ni zgodilo.
Sodišča delajo in meljejo po svoje, vlada pa na noben način ni pripomogla h hitrejši razvezi nastale situacije. Zadnje resnejše pogovore so prekinili, tudi na naše nadaljne poskuse vzpostavitve dialoga se niso odzvali.
Volitve se nevarno približujejo, tako kot tudi glavna obravnava.
Vlada pa od sebe ni dala nič. Gospod predsednik Golob nam je ob javnem odprtju PLAC-a celo pisal v zasebna sporočila na socialnem omrežju instagram in nam povedal, da nas ‘spremlja, kot posameznik, ne oblast’, in da imamo ‘njegove simpatije’. Poleg teh, in prikupnih emojijev sončkov od predsednika nismo slišali nič več. Iz Levice smo, recimo, bili deležni precej številčnejših obljub, najkonkretnejša je bila tista, na katero opozarjamo že več mesecev. Govorimo torej o scenariju, ko bi vlada zagotovila prenos zemljišča s PLAC-om na Stanovanjski sklad RS, in potem, za simbolično najemnino, omogočila nadaljno in nemoteno rabo prostorov. Tudi to se ni zgodilo.
Za še dodaten ščep soli v široko rano praznih obljub, pa nas v zadnjem času vse pogosteje, brez konkretnega pojasnila, obiskuje policija. Glede na predvolilni čas absolutno ne razumemo kako lahko do tega pride, sploh na tako pogosti bazi. Morda gre zgolj za posledico nepremišljenega Šutarjevega zakona, na vsak način pa pustijo vsi taki posegi grenak priokus, sploh glede na količino obljub o zaščiti avtonomnih prostorov, ki smo jih bili deležni od vladajočih.
Glede tožba pa se kot rečeno s strani vlade ne dogaja popolnoma nič. Obljubili so nam najprej ukinitev vseh tožb, potem umik tožb proti mladoletnim in tistim, ki so bili na PLAC-u v vlogi novinarjev, ki so poročali o javni otvoritvi. Nobene od obljub niso izpolnili, našim zadnjim poskusom komunikacije pa so se izogibali.
Zadnja tri leta in pol PLAC obstaja. PLAC dela dobro. Ohranja dobre odnose z lokalno skupnostjo. Nudi varen prostor številnim mladim, in malo starejšim. Vsem, ki jih širša družba zavrača in spregleda. S čistilnimi akcijam združujemo lokalno skupnost, in skrbimo za okolje v katerem obstajamo in delamo.
Organiziramo koncerte, filmske večere, najrazličnejša predavanja in diskusije. Nudimo prostor kolektivom, ki ga drugje ne dobijo ali si ga ne morejo privoščiti.
Vlada pa nas, tako kot svoje obljube o zaščiti abstraktnih avtonomnih prostorov in na popolnoma konkretnem primeru PLACa, ignorira. Ne vemo, kaj bodo prinesle volitve, in ne vemo kakšen vpliv bo imela na nas potencialna menjava oblasti. Še zadnjič pozivamo vlado, naj nas ne razočara in naj izpolni svoje obljube, vsaj na način ki nam zagotavlja nemoteno rabo v bližnji prihodnosti.
Samo z zagotovljeno prihodnostjo in bodočim obstojem lahko obstajamo in delamo dalje. Le tako lahko ostajamo varen prostor vsem, ki ga drugje ne najdejo.”

The post PLAC poziva vlado, da izpolni svoje obljube appeared first on Prelom.

Tisoči prebivalcev Makoka, zgodovinske naselbine na vodi v Lagosu, so januarja stali v laguni ob ruševinah svojih domov, potem ko je policija ob pomoči gradbene mehanizacije na mestni obali napravila novo vrzel. Kar vlada opisuje kot urbano prenovo in skrb za javno varnost, se z vodne perspektive kaže kot znana zgodba o izbrisu, prisilni razselitvi in prihodnosti nekega območja, ki se načrtuje brez tam že živečih ljudi.

Sporočilo iz lagune

Nekega večera na začetku januarja je telefon v Londonu zasvetil s sporočilom iz Makoka –slabo fotografijami starega prijatelja, ki jih je bilo težko razbrati. Ženske in otroci so do pasu stali v vodi, v rokah so držali lavorje, vzmetnice in lonce, medtem ko je jeklena roka bagra rušila lesene stene za njimi. Težko je bilo razločiti, kje se konča voda in kje se začnejo ruševine; le brnenje strojev in obrisi znanih hiš na kolih so razkrivali, da gre za skupnost, ki je pred več kot desetletjem sprejela tujca.

Dnevi so prinašali nove posnetke – buldožerji, ki so se približevali skupinam domov, dim solzivca, čolni, naloženi z lastnino, in starešine, ki so na plavajočih deskah, kjer so nekoč stale verande, poskušali barantati z uradniki.

Prijatelj je pošiljal glasovna sporočila o nočeh, preživetih v kanujih, ker suhe platforme ni bilo več, in o govoricah, da bi se meja rušenja lahko vsak trenutek pomaknila še globlje v laguno.

Prvi stik z Makokom

Makoko je v to zgodbo vstopil že dolgo pred zadnjimi rušitvami. Prvo potovanje v Lagos je bilo leta 2014 zaradi dela na zeleni šoli v Ikeji – ta projekt je bil začetek številnih vračanj v največje afriško mesto. Iz tistega časa je tudi prvo srečanje s Centrom za socialne in ekonomske pravice (SERAC), pisarno odločnih pravnikov za človekove pravice, ki od devetdesetih let branijo prebivalce lagoških neformalnih naselij, pogosto v sodnih dvoranah, kjer se od revnih pričakuje, da ostanejo nevidni.

SERAC je s sodnimi procesi izpodbijal prisilne deložacije po vsem Lagosu in ti procesi so dosegli celo Afriško komisijo za človekove pravice, in to z utemeljitvijo, da je z rušitvijo brez posvetovanja, obvestila ali preselitve kršena temeljna pravica do bivališča in dostojanstva. V sejni sobi so bili ob pravnih vlogah pritrjeni zemljevidie skupnosti, kot je Makoko, vsak kot opomnik, da bleščeče mestno obzorje stoji na ogroženih tleh/vodi svojih najrevnejših prebivalcev.

Skupnost na vodi

Naselbina Makoko leži nasproti najdaljšega afriškega mostu; je gosto prepletena mreža lesenih hiš na kolih in ozkih mostičkov, ki jih povezujejo leseni kanuji. Pogosto je imenovana “afriške Benetke”, nastala pa je v 18. stoletju kot ribiška vasica. Danes v njej živi več deset tisoč ljudi, večinoma pripadnikov etnične skupine Egun, ki so se preselili iz Badagryja in Benina, ekološko in ekonomsko odvisnih od lagune.

Makokova arhitektura, drugače od umetno nasutih otokov, ki se razglašajo za prihodnost Lagosa, je naravni odgovor na plimovanje, neurja in pomanjkanje: domovi, dvignjeni nad vodo, kanuji, ki se uporabljajo kot šolski avtobusi, in improvizirane akcije čiščenja odpadkov, ki združujejo mlade v vzdrževanju kanalov.

Težave so resnične – preobremenjene šole, negotova sanacija, občasna elektrika in omejena zdravstvena oskrba –, vendar jih skupnost obvladuje brez večje državne pomoči, v samoupravnem okolju, ki je že dolgo mojster življenja na obrobju.

Rušitve po metrih

Po uradnih navedbah so zadnje rušitve del varnostne operacije: zgradbe naj bi bile preblizu daljnovodom, zato jih je treba odstraniti, da se prepreči morebitna nesreča. Prebivalci in organizacije za človekove pravice pa opozarjajo, da se podobni izgovori pojavijo vedno, ko obvodna zemljišča pridobijo vrednost, in da je izvajanje zakonov v mestu, kjer so v luksuznih naseljih rutinsko kršeni prostorski predpisi, izrazito selektivno.

To ni Makokovo prvo srečanje z buldožerjem. Leta 2012 in 2013 so dele naselja porušili skoraj brez opozorila, tisoče ljudi pa pustili brez doma, čemur so sledile domače in mednarodne obsodbe. Vzorec spominja na druge razvpite deložacije v Lagosu, tudi na uničenje naselja Maroko leta 1990, ko je bilo izseljenih več kot 300.000 ljudi, da bi sprostili prostor za luksuzno in hotelsko gradnjo ob obali, kjer so danes varovana naselja in zasebne plaže.

Vizije arhitektov in aktivistov

Makoko že dolgo privablja arhitekte, urbaniste in strokovnjake z vsega sveta, ki jih očarata njegovo tvegano, a nenavadno okolje in izziv, kako oblikovati “lagoške Benetke”. V sodelovanju z organizacijo SERAC so fakultete od Züricha do New Yorka pripravljale delavnice, ki so si zamislile plavajoče šole, klinike in domove, s katerimi bi lahko izboljšali razmere, ne da bi razselili sedanje prebivalce.

Najslavnejši poskus je bila Plavajoča šola Makoko (Makoko Floating School MFS), ki jo je zasnoval nigerijski arhitekt Kunlé Adeyemi kot prototip učilnice, odporne proti poplavam. Trikotna lesena struktura, ki je plavala na platformi, je prejela svetovno priznanje in srebrnega leva na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016 ter postala simbol afriške iznajdljivosti v času podnebnih tveganj.

Od prototipa do politične praznine

Mednarodni uspeh plavajoče šole pa se ni prelil v konkretno prenovo Makoka. Po neurju leta 2016 se je prototip delno zrušil, izboljšana različica MFS II pa je odpotovala v Benetke – toda v laguni ni zrasla nobena nova flota lebdečih učilnic. Prebivalcem se je obje nagradi postavilo neprijetno vprašanje: če lahko Makoko navduši žirijo v Benetkah, zakaj ne more prepričati oblasti v Lagosu, naj raje vlagajo v infrastrukturo, občutljivo za vodo, kot pa v nove rušitve?

Po prejšnjih deložacijah sta SERAC in skupina arhitektov, urbanistov in skupnostnih organizatorjev pripravila alternativni razvojni načrt, ki je temeljil na lokalnih izboljšavah, sodelovanju prebivalcev in ohranjanju virov preživetja. Predlagala sta preproste, a izvedljive ukrepe – sanitarne otoke, varnejše poti, podnebno odporne domove –, ki bi jih bilo mogoče postopoma uresničiti brez množične razselitve prebivalcev. A načrt je obstal v birokratskem kolesju, ki sanja le o megalomanskih in sterilnih projektih.

Utvara novih otokov

Le nekaj kilometrov stran bleščeči panoji oglašujejo projekte, kot je Eco Atlantic – umetne otoke, napovedane kot afriški odgovor na Dubaj. Ti projekti obljubljajo poplavno varno življenje v stolpnicah na zemljiščih, nasutih iz Atlantika, kritiki pa opozarjajo, da poslabšujejo poplavne razmere v revnejših četrtih, saj se zaradi njih voda premika, poleg tega uničujejo naravne zaščitne pasove. Ob močnem tropskem deževju pogostoodseki urbanega Lagosa – avtoceste, zaprta naselja in nakupovalna središča – pogosto končajo pod vodo, hiše v Makoku pa vztrajajo nad plimo.

Ironije ni težko spregledati. Skupnost, ki jo najpogosteje označujejo za “nezakonito”, je razvila eno najbolj prilagodljivih mestnih arhitektur, državne “ekomestne” vizije pa se posedajo v pesek in morje, ki naj bi ju obvladale.

Kakšna bo prihodnost afriških mest?

Na lanskem Svetovnem kongresu oblikovanja je britanski arhitekt Norman Foster pohvalil indijski projekt, ki je neformalno naselje prenovil s sodelovanjem lokalnih prebivalcev. Poudaril je, da prihodnost urbanizma niso čisti, sterilni projekti, ampak potrpežljivo razumevanje kultur in potreb skupnosti. Hkrati je opozoril, da buldožersko brisanje dediščine in gradnja steklenih stolpov ustvarjata mesta, ki niso ne družbeno odporna ne trajna.

Lagos in kot številna druga afriška velemesta že danes ponujajo drugačno možnost: mesto, kjer ultramoderne stolpnice na otoku Victoria sobivajo s četrtmi pod vodstvom tradicionalnih poglavarjev; kjer pogrebni obredi, tržnice in vodni obredi še vedno oblikujejo rabo prostora. Urbanistični teoretiki od Rema Koolhaasa trdijo, da so prav takšna “neurejena”, improvizirana mesta laboratoriji inovacij, ker zavračajo stroge zahodne načrte in norme.

Vztrajanje v laguni

Ko letošnje januarske rušitve prodirajo vse globlje v Makoko, tamkajšnji prebivalci ne branijo le svojih domov, temveč način življenja – krhek, a rahločuten način bivanja na ekološko ogroženi obali.

Z vsako porušeno hišo izgine ne le streha nad glavo, temveč tudi mikroekonomija ribolova, gradnje čolnov, varstva otrok in neformalnega izobraževanja, ki je ni mogoče preprosto preseliti v begunsko taborišče na kopnem.

Na razdalji do telefonskega zaslona, čeprav tisoče kilometrov stran, se prizor zdi hkrati znan in neznosno nov: buldožerji, policija, ženske v vodi, otroci, ki opazujejo, kako se dom spreminja v kup ruševin. Pravo vprašanje za Lagos in za vsa mesta, ki želijo postati “globalna” s kopiranjem istih obvodnih silhuet, pa je, ali bo njihova prihodnost zgrajena na ruševinah skupnosti, kot je Makoko, ali pa z njimi, na sodelovalnih, trajnostnih temeljih, zakoreninjenih v kulturah, ki so sploh omogočile nastanek mesta.

The post Rušitev Makoka: Izbris skupnosti, preoblečen v prenovo appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Križanke imajo novo streho. Novogradnja nad letnim gledališčem ni niti neopazna niti neopažena – konstrukcijo iz jekla in platna nad starimi zidovi ob Zoisovi cesti je težko spregledati, v javnosti pa je vzbudila polemične odzive in je pričakovati, da jih še bo. Arhitekta Kaja Lipnik in Arne Vehovar sta denimo v pismu bralcev v časniku Delo še med gradnjo lansko jesen zapisala, da gre za »robustno in okorno« konstrukcijo in da »prefinjenih detajlov, ki krasijo Plečnikove ureditve in so odlikovali nekdanjo streho, ni opaziti.«

V mislih sta imela prejšnjo premično streho nad letnim avditorijem inženirja Miloša Marinčka iz leta 1963, ki se je porušila leta 2016, ko ob nepričakovanem poznoaprilskem snežnem metežu odgovorni niso uspeli pravočasno pospraviti platna, in streha, ki ni bila dimenzionirana za zimske razmere, teže snega ni vzdržala. A v svojem času je predstavljala pomemben inženirski dosežek, saj je šlo za inovativno zasnovo, ki je uspešno reševala zahteven problem. Takrat so bila sicer že izvedena prekritja v podobnem historičnem kontekstu, na primer v bližnjem Salzburgu, a nikjer ni bilo treba pred vremenskimi neprilikami ščititi tako velike površine – skoraj 2000 m². Sprva je bilo po Plečnikovi zamisli letno gledališče odprto, a so sitnosti pri organizaciji dogodkov, ko je občinstvo zaradi nepredvidljivega vremena pogosto moralo pod dežniki hiteti v bližnjo Dramo, pristojne prepričale o nujnosti prekritja.

Marinček je razvil minimalistično rešitev, pri kateri je na eni strani jeklenice vpel v zidove stavbe, na drugi pa v ostaline rimskega zidu ob Grabnu. Streha se je spuščala od odra proti Emonski in zlagala proti Zoisovi cesti ter se je z detajli in ritmom nevsiljivo umestila v občutljivo historično strukturo. Streha je ob odprtju doživela topel sprejem v medijih, kasneje je bila vključena v prvi celovit pregled premičnih streh po svetu, ki so ga pripravili raziskovalci v Stuttgartu, rešitev pa je avtor tudi predstavil na kongresu v Londonu leta 1975, namenjenem tej temi. Priznanje v domačem prostoru je pomenila tudi nagrada za iznajdbe in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča leta 1975, njen uspeh pa se morebiti najbolje kaže ravno v dejstvu, da ni bila posebej opažena, dokler ni bila nepovratno izgubljena.

Nova streha

Omenjeno pa ne velja za novo streho, ki jo je zasnoval arhitekt Peter Gabrijelčič. Nekdanjega dekana ljubljanske Fakultete za arhitekturo so povabili k sodelovanju kmalu po tem, ko se je pokazalo, da ne bo mogoče samo prenoviti in posodobiti Marinčkove zasnove. Ob porušitvi je namreč prišlo do obsežnih poškodb na stavbi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, v katero je bila streha vpeta, zaradi katere je bistveno ogrožena njena stabilnost. Zato je bil primoran iskati drugačno rešitev s samostojno konstrukcijo, pri čemer je glavni izziv predstavljalo načrtovanje podpornih konstrukcij za horizontalne sile pletenic premične strehe (t. i. uteži). Zaradi prostorskih omejitev je bilo izključeno zlaganje v prečni smeri (kot pri prejšnji strehi). Kot poudarja Gabrijelčič, je imel med skoraj leto trajajočo raziskavo konstrukcijskih, funkcionalnih in likovnih možnosti na mizi okoli dvanajst variant, predstavil pa je tri: prva je predvidevala v celoti pomično streho in vpenjanje pletenic med dvoje močnih konstrukcij, druga pomično streho nad avditorijem, vpeto na eni strani v konstrukcijo odra s fiksno streho, pri tretji pa opustitev premikanja platna in pokritje celotnega prostora z nepomično transparentno streho.

Preko sodelovanja vseh pristojnih služb se je nazadnje izoblikovalo stališče, da obe možnosti s pomično platneno streho zahtevata preveč robustne in zato moteče masivne konstrukcije znotraj avditorija. Zato so se odločili za tretjo možnost, ki jo avtor opiše kot »stalno pokrito in lahko transparentno streho na razmeroma tankih stebrih v rastru obstoječih stebrov.«

Takšne rešitve omogoča uporaba sodobne tehnologije. Stalno pokritje gledališča Križanke bi tako omogočilo izvajanje kulturnih programov Zavoda skozi celo leto (tudi pozimi). Transparentna streha pričara odprtost prostora.« Svoj predlog je Gabrijelčič podprl z vizualizacijami, ki res prikazujejo razmeroma elegantno in izredno prosojno konstrukcijo.

A streha, ki se danes pne nad letnim gledališčem, se močno razlikuje od teh idealiziranih prikazov. Sestavlja jo 13 masivnih ločnih jeklenih nosilcev z razponom do 35 metrov, ki so medsebojno povezani in montirani na 8 dvanajstmetrskih stebrov, jekleni skelet pa je prekrit s svetlo sivim platnom, ki ga ob strani dopolnjujejo premične bočne zavese, ki se samodejno zaprejo v primeru premočnega vetra. Konstrukcija je masivna, industrijska. Od zamišljene elegance in prosojnosti ni ostalo dosti.

Gabrijelčič pojasnjuje razloge za drastične spremembe predlagane zasnove: »Sprva smo predvideli na mestu stare strehe lahko samostoječo strešno konstrukcijo na 18 vitkih stebrih (tako kot pri stari strehi). Strešna konstrukcija je bila sestavljena iz tankih jeklenih lokov, med katerimi so bile vpete ogrevane transparentne pnevmatske leče. Zaradi zahtev spomeniškega varstva smo zmanjšali število stebrov za polovico, torej vsega na štiri v vrsti. To je zahtevalo večje razpone med stebri in posledično večje dimenzije strešnih nosilcev ter njihovo dodatno zavetrovanje z jeklenimi diagonalami. Upoštevati smo morali tudi zahtevo o začasnosti, to je o možnosti demontaže konstrukcije in njeni ponovni uporabi na drugi lokaciji. Detajli spojev in dimenzije posameznih konstrukcijskih sklopov so na ta način postali manj elegantni kot pri prej predvideni varjeni izvedbi.

Sem soavtor idejne zasnove in sem sodeloval tudi v vseh kasnejših fazah projekta, ki pa je postal na koncu rezultat timskega dela v dobrem in slabem. Ali bolje rečeno, rezultat številnih kompromisov zaradi nenehno spreminjajočih se robnih pogojev. Tako, na primer, naj bi se streha proti Zoisovi zaključila s previsom, ki bi imel le 20 cm debel rob (s tem bi bila ustvarjena iluzija tanke strehe). A je tik pred zdajci prišla direktiva, da se mora streha zaključiti pri stebru (s tem se je razgalil 60 cm visok nosilec).«

Kot je razvidno iz povedanega, je prihajalo med načrtovanjem do večkratnih sprememb ali dodatnih zahtev tako s strani investitorja kot varstva, kar je ob forsiranju hitre rešitve pripeljalo do iznakaženosti zamišljene zasnove – do izgube transparentnosti in slabo izpeljanih detajlov, zaradi katere streha spominja bolj na hangar kot na eleganten in lahkoten svod, ki je bil želja vseh vpletenih.

A zakaj tako nepovezano delovanje pri zgodovinsko in kulturnozgodovinsko tako pomembni stavbni dediščini, ki jo je ključno preoblikoval naš največji arhitekt in je (šele) od leta 2016 zaščiten kot spomenik državnega pomena (pa še takrat po zaslugi Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, ki je pripravilo predlog)? Med ljubitelji arhitekture in kulturne dediščine še vedno odmeva uvrstitev Plečnikovih zbranih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Mogoče pa je nekoliko neopaženo ostalo dejstvo, da poleg bežigrajskega stadiona tudi Križanke niso bile uvrščene v končni izbor, čeprav v njem najdemo ambient Vegove ulice, ob kateri se nahajajo.

»To je bilo tudi vprašanje ekspertov ICOMOS-a ob evalvaciji predlaganih del za vpis,« pravi Irena Vesel, konservatorka, ki je pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) odgovorna za celoten Plečnikov opus, in pojasni razloge za to izpustitev: »Za vpis na UNESCO svetovni seznam ni dovolj, da ima dediščina izražene in dokazane vrednote. To je sicer osnova, na kateri temelji izbor, a za vsako dediščino mora država predlagateljica zagotavljati tudi urejeno pravno varstvo dediščine, lastniško urejena razmerja, soglasje lastnikov k vpisu, konservatorski načrt in načrt upravljanja, kar vse zagotavlja ohranitev spomenika. Kot vsi vemo, pri Križankah zaradi nerešenega lastništva in upravljanja (Mestna občina Ljubljana, Festival Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), ter še nejasnih programskih smeri v prihodnosti tega v letu 2021 še ni bilo možno zagotoviti.«

Težavno sobivanje

Veselova s tem nakaže srž problematike, ki je v neurejenih in nerazčiščenih odnosih med souporabniki Križank. V nekdanjem samostanu že od njegove preobrazbe v kulturno središče sobivata Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in Festival Ljubljana. Prva se je v nacionalizirane prostore križniškega reda naselila kmalu po vojni, še pred začetkom obnovitvenih del, med večletnim procesom prenove pa je dozorela odločitev, da se v kompleks umesti še prostore za poletni festival po vzoru podobnih sočasnih ustanov po Evropi. Plečnik je prenovo oblikoval v skladu z lastnim načelom o demokratičnem javnem prostoru, z mislijo tako na mlade, ki bodo tu razvijali svoj odnos do umetnosti in lepega, kot na širšo javnost, ki ji bodo preddverje in avditorij služili kot nov, odprt javni prostor. Rezultat je obveljal (tudi po zaslugi podpore takrat še mladega umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je prenovo spremljal kot sodelujoči strokovnjak in podpornik) za uspeh in poslednjo mojstrovino mojstra, ki konca del ni dočakal. Delo sta po njegovi smrti nadaljevala njegova učenca in pomočnika Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta uredila tudi odprt letni avditorij v nekdanjem samostanskem vrtu.

Od teh začetkov je minilo več desetletij, prav letos tako 70-letnico praznuje Festival Ljubljana. Obe ustanovi sta v tem času močno prerasli začetne okvirje in zdi se, kot da so Križanke postale premajhne za dva. Oblikovna šola, ki je skozi leta razvila več smeri izobraževanja likovnikov in oblikovalcev, tako danes deluje na več lokacijah po celem mestnem središču; poleg Križank še v Vurnikovi športni dvorani na Taboru in na Roški 2, kjer sicer domuje Srednja ekonomska šola. To je logističen izziv za zaposlene in dijake, ki so zaradi več lokacij prisiljeni tudi v daljše urnike.

Po drugi strani je močno zrasel tudi Festival, ki danes letno izvede že preko 200 prireditev, s katerimi v prizorišča po celem mestu privablja svetovno znana umetniška imena iz tujine (npr. José Cura, Anna Netrebko, Riccardo Mutti, redni gost Valerij Gergijev in drugi). Prepoznavna kulturna znamka, ki že od leta 1994 deluje pod vodstvom Darka Brleka, si zato danes želi, da bi svoje dejavnosti lahko optimizirala in združila na enem mestu, idealno – oziroma edino – možnost za to pa vidijo v prevzemu celotnih Križank:

»Programska zasnova Križank je že od začetka neustrezna, saj narava dela obeh inštitucij ni skladna. Tako Festival Ljubljana s svojim delovanjem moti delovni proces SŠOF, kot tudi šola otežuje izvedbo prireditev v Križankah. Šola je v desetletjih razvoja razširila svojo programsko shemo, s čimer so povečali kapacitete in vpisali več učencev, ki trenutno nimajo primernih prostorov za izobraževanje, zato je bistveno, da jim država zagotovi primerno mesto za šolo. Šola že sedaj deluje na več lokacijah. Festival Ljubljana za kvalitetno izvedbo svojega programa potrebuje dodatne prostore ne le za izvedbo prireditev, temveč tudi za nemoteno delovanje uprave zavoda, za garderobe, rekvizite, tehnično opremo … S tem namenom si Festival Ljubljana prizadeva za pridobitev kompleksa Križank v celoti.«

A vodstvo šole situacijo vidi drugače. »Razmere, ki jih imamo, so seveda velik izziv za organizacijo dela. Zanimivo, da redkokoga naš urnik odvrne od namere, da bi se vpisal k nam. Ni idealno, je pa obvladljivo in nikakor trenutne razmere ne morejo biti razlog, da bi po vseh desetletjih zato kar odšli iz Križank. V Križankah se počutimo več kot odlično, čeprav nas drugi prepričujejo v nasprotno. Tu je v osnovi vse dorečeno. Festival ima svoj festivalski prostor, tako zunanji (poletno gledališče), kot tudi notranji (Viteška dvorana), mi svoje prostore, kjer izvajamo pouk in vse kar sodi zraven. Festivalski dogodki so zvečer, naš pouk večinoma dopoldan. Tu ni nobenih težav, težave so zgolj v pohlepu posameznikov.« Tako zatrjuje ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj, ki je v svojem stališču neomajen. Leta 2019 je skupaj s skupino zaposlenih na šoli pripravil peticijo Križanke niso naprodaj, ki jo je podpisalo preko 7000 nasprotnikov predvidene izselitve šole, skupaj z dijaki pa so organizirali tudi protest pred državnim zborom. Povod je bil dogovor med šolskim ministrstvom pod vodstvom Jerneja Pikala in Mestno občino Ljubljana, izražen v pismu o nameri, ki predvideva izselitev SŠOF iz Križank do 1. septembra 2022. Ob tem je ministrstvo šoli zagotovilo, da bo pravočasno zgrajena nova šolska stavba na parceli ob Roški cesti, kjer so pred leti nameravali graditi kompleks treh umetniških akademij, ob novi šoli pa je predvidena tudi »izgradnja telovadnice za potrebe SŠOF in Srednje ekonomske šole, ki deluje na Roški ulici 2, zunanjih nepokritih športnih površin, drugih zunanjih šolskih površin, zaklonišča in podzemnih parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce. V ta namen že potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja, s katerim je potrebno spremeniti občinski podrobni prostorski načrt za območje med Poljansko in Roško cesto ter Strupijevim nabrežjem, kjer se poleg novogradnje SŠOF načrtuje še novogradnja Akademije za likovno umetnost in Študentskega doma. Rok izvedbe novogradnje SŠOF je vezan na potek in realizacijo vseh faz, ki so potrebne za pripravo strokovnih podlag za načrtovanje in gradnjo.« (Uradni odgovor ministrstva na pisno poslansko vprašanje v zvezi s prodajo Križank ob koncu leta 2019.)

Ravnatelj Markelj sicer izraža podporo, a tudi skepso ob obljubah. »Morda se projekt celo realizira, smo namreč bližje kot kadarkoli. Skrbi nas skromno odmerjanje kvadrature, ki se ravna po osnovnošolskih standardih, pa še ti so iz nekih časov, ki jih danes ni več. Tako se celo lahko zgodi, da bomo veseli novih čevljev, a kaj, ko bodo morda dve številki premajhni. Sicer pa smo veseli, da se premika v smeri rešitve, da le ne bo trajalo 25 let, tako kot prejšnji podoben projekt na takorekoč isti lokaciji. Tu smo upravičeno nezaupljivi.«

Medsebojna nezaupljivost je očitna in je na najslabši način prišla do izraza pri porušitvi pomične strehe nad avditorijem. Tedaj je bila stavba šole močno poškodovana, podrta streha je namreč za seboj potegnila sidra v samostanskih zidovih, ki so bili ob izrutju močno načeti. Zato je vodstvo šole naročilo pregled stavbe Zavodu za gradbeništvo, zaskrbljujoči izsledki raziskave pa so bili razlog, da niso mogli dati soglasja Festivalu za ponovno sidranje strehe v stavbo. Direktor Festivala Darko Brlek je nato šolo prijavil gradbenemu inšpektorju, da bi dosegel prepoved uporabe stavbe in izselitev šole. Do tega sicer ni prišlo, je pa na tiskovni konferenci Brlek povedal, da je vodstvo šole poročilo o stanju šole skrivalo pred njimi, medtem ko so sami pripravljali projekt prenove strehe, vse to pa da se dogaja na račun varnosti mladih uporabnikov stavbe. Ravnatelj SŠOF na drugi strani obtožbe zanika in spomni, da ob porušitvi strehe in poškodovanju šolskega poslopja Festival vodstva šole niti ni seznanil z dogodkom, niti ne ve, da bi obstajal kakšen uraden zapisnik o nesreči. Na tej točki je zadeva dobila pravdarske poteze, ki močno ustrezajo predstavi, ki jo Slovenci gojimo o samih sebi.

Dejstvo, ki štrli iz kopice medsebojnih obtožb in pritiskov preko institucij in medijev, pa je naslednje: eden osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v Ljubljani, ki v sebi nosi plasti njene bogate zgodovine s pečatom njenega najbolj prepoznavnega arhitekta, je v slabem stanju, ki je posledica slabega upravljanja. Pravno je v lasti ministrstva 52 odstotkov, v lasti občine pa 48 odstotkov Križank; država že zdaj za del kompleksa plačuje občini najemnino, solastnika pa očitno nista uspela zagotoviti primernega upravljanja s takim spomenikom. To v pogovoru poudari tudi arhitekt mlajše generacije Andraž Keršič, ki je kot pomočnik profesorice Maruše Zorec v preteklih letih bogastvo prostorskih konceptov Plečnikovih prenov raziskoval skupaj z domačimi in tujimi študenti na Fakulteti za arhitekturo, ki domuje v neposredni soseščini nekdanjega samostana, na drugi strani »grabna«. Kot pravi, Križanke nimajo izdelanega konservatorskega načrta, ki ga zakon zahteva, kadar gre za poseg v strukturne elemente kulturnega spomenika. Temu pritrjuje tudi odgovorna konservatorka Veselova: »Pogovori in dogovori med lastniki Ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana trajajo že kar predolgo, stanje objekta pa je iz leta oz. iz meseca v mesec slabše. Oboji se lotevajo sanacije najnujnejših del, tako, da se objekt minimalno vzdržuje. Taka pot ni pravilna, saj je projekt potrebno obravnavati celostno in raziskati vsak kotiček ne glede na lastništvo. K izdelavi konservatorskega načrta morata pristopiti oba lastnika, kot tudi k projektu statične sanacije. Po izdelavi projekta pa se lahko posegov lotimo fazno, glede na ogroženost.«

Spregledano bogastvo Plečnikove prenove

Prav ta pristop minimalnega vzdrževanja je eden glavnih problemov tudi po mnenju Keršiča, ki je ob delu s študenti pridobil vpogled v kompleksno zgodbo prenove. Križanke sicer niso še dobile monografske obdelave, je pa izčrpen vir za raziskovalce in zainteresirane obsežen zbornik, ki ga je uredil dr. Luka Vidmar in je izšel leta 2018 v založništvu Šole za oblikovanje ob njeni 70-letnici. Med prispevki številnih avtorjev Keršič izpostavi poglavje o povojni prenovi, ki ga je obdelala umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič. S pomočjo tega in drugih virov so v raziskavi, ki je bila javnosti predstavljena tudi na razstavi v Plečnikovi hiši, razkrili tudi v strokovni javnosti slabše poznane podrobnosti posegov Plečnika, njegovih pomočnikov Bitenca in Molke ter naslednikov. Tako na primer ni širše znano, da je prostor neposredno ob Križankah, ki ga danes dojemamo kot del njegove celote, Plečnik oblikoval že pred vojno, in sicer z zasnovo javnega stranišča neposredno ob Ilirskem stebru in otroškega igrišča za njim, v mali parkovni površini med obzidjem Križank in Vegovo ulico.

Stranišče je danes spremenjeno v transformator, igrišče pa je bilo prav tako opuščeno; današnjo parkovno podobo mu je dal arhitekt Marjan Ocvirk, ki je načrtoval tudi več drugih posegov ob in v samostanu. Do teh je Keršič kritičen, ker po eni strani s povzemanjem Plečnikovega jezika vnašajo zmedo tudi med bolj poučene obiskovalce, po drugi strani pa ne spoštujejo nekaterih ključnih prostorskih idej, ki so po njegovem mnenju med bolj pomembnimi vidiki Plečnikove ustvarjalnosti. Tak je primer tehnične kabine na podestu nad avditorijem, ki je prekinila nekdanjo vizualno os preko galerije med Zoisovo in Trgom francoske revolucije. Ta pogled je sicer že dolgo zaprt tudi zaradi menjave vrat s prosojno železno mrežo pri nekdanjem vhodu v avditorij za Aškerčevim spomenikom s polno pločevinasto ploščo, ki je namenjena v prvi vrsti zapiranju pogleda v avditorij nepovabljenim – oziroma tistim, ki niso plačali vstopnine. Iz istega razloga je Festival pred leti uvedel zapiranje javnih površin okoli obzidja, ki so vedno privabljale radovedne poslušalce, s tem pa nase tudi usmeril bes tistih, ki so v tem prepoznali nedopusten poseg v javni prostor. »Za Plečnika pa je značilno ravno obratno, odpiranje prej zaprtih prostorov javnosti. Ena od prvotnih idej za Križanke je na primer predvidevala med preddverjem in letnim gledališčem odprto dvorano v pritličju samostanske stavbe, podobno kot je to napravil z radikalno preobrazbo Stebriščne dvorane na Hradčanih v Pragi,« pravi Keršič. O odpiranju govori tudi shema, ki so jo pripravili študenti in prikazuje razliko med nekdanjim zaprtim obodom samostana in na številnih mestih z okni in vhodi odprtim zidom po prenovi, ki so namenjeni večji dostopnosti bogastva dediščine najširši javnosti, o čemer je pisal na tem mestu tudi Miloš Kosec. Po drugi strani v neposredni soseščini o tej humanistični širini Plečnikovega snovanja govorijo ravno najbolj vsakdanji, celo prozaični objekti, kot je poleg latrine in igrišča na primer še na drugi strani trga postavljen okrogli kiosk, ena od mnogih tovrstnih Plečnikovih intervencij, ki so bile vedno v funkciji bogatenja prostora, tako v simbolnem in estetskem kot v funkcionalnem smislu.

Pod streho

Keršič izrazi še pomisleke nekaterih v stroki, da streha nad letnim gledališčem navsezadnje mogoče niti ni smiselna in potrebna, saj funkcijo pokritega avditorija že uspešno opravljajo druge dvorane, medtem ko si je Plečnik tu zamislil gledališče pod odprtim nebom. Ideja koncerta pod zvezdami v središču Ljubljane gotovo tudi danes ni manj vabljiva, o tem priča denimo uspeh poletnih kino predstav na grajskem dvorišču, katerih popularnosti ne zmanjšujejo odpovedi zaradi vremena in nadomestni termini v kinodvorani. Festival z zvenečimi imeni in zahtevnimi produkcijami seveda ni isto kot kino projekcija, a če je bila prejšnja streha razumljena kot nujno zlo pri zagotavljanju organizacije, ki v primeru lepega vremena še vedno omogoča enostavno odpiranje, je organizatorska pragmatičnost najprej pripeljala do zapiranja strehe čez celo poletje, nazadnje pa do sedanjega objekta, ki bo poglede (ne le v smeri neba) zapiral čez vse leto. Tako avtor strehe Gabrijelčič kot vodstvo Festivala sicer poudarjajo, da gre za začasno rešitev, ki bo »služila namenu do trenutka, ko bo omogočena celovita prenova kompleksa Križank«. Tak je bil navsezadnje tudi pogoj spomeniškega varstva. A tovrstna prokrastinacija v mestu večnih gradbenih jam (tudi na mestu nekdanjih zaščitenih spomenikov), makadamskih parkirišč in »začasnih« paviljonov kljub zagotovilom pristojnih vzbuja upravičene pomisleke. Cena s tem pridobljenega časa za bolj fokusirano in celovito skrb za dediščino nekoč v prihodnosti ni majhna – investicija je ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov.

Podrta streha je pod seboj razkrila slabo stanje. Kot prvo seveda načeto statično trdnost stavbe nekdanjega samostana, proces njene menjave pa je razkril skrhanost odnosov med njenimi lastniki. (Pri tem se redkokdo še spomni na nedokončani denacionalizacijski postopek, v katerem si nekdanji lastnik, redovniški red križnikov, prizadeva za vračilo cerkve, ki je eden od biserov (baročne) sakralne arhitekture v Ljubljani, a je le redko dostopen javnosti. Postopek se po besedah Festivala nahaja v zaključni fazi, potrebno pa je »preveriti še nekatera dejstva, ki so odločilnega pomena za dokončno odločitev upravnega organa«.)

Rezultat tega procesa – nova streha – tako ni samo arhitekturno nezadovoljiva rešitev, ampak nič manj kot simptom širšega dogajanja v družbi. Na eni strani razkriva neodgovornost javnih institucij, ki bi morale biti zgled skrbi za kulturne spomenike, igre interesov in slaba komunikacija varuhov javnega interesa pa ogroža njihov obstoj. Ni mogoče spregledati vloge za varstvo dediščine pristojnega zavoda, ki je tudi v drugih primerih deležen kritik zaradi šibkosti pred vplivnimi naročniki, po drugi strani pa togost varstvenih režimov sama pogosto odločilno prispeva k propadanju manjših, a za kulturno bogastvo naselij in kulturne krajine nič manj pomembnih biserov dediščine. Vse to pa spodjeda zaupanje in zavest skupnega dobrega v deželi, kjer te že tako močno primanjkuje.

Prispevek je bil marca 2022 prvotno objavljen v reviji Outsider.

The post Nerešene Križanke appeared first on Prelom.

Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.

Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.

Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.

Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.

V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.

S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.

Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.

Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.

Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.

Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.

Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.

The post Kaj bomo s Križankami? appeared first on Prelom.

Javne, medijske in ne nazadnje politične diskusije o zeleni prihodnosti Ljubljane, mesta, ki je bilo leta 2016 ovenčano z nazivom zelena prestolnica Evrope, se pogosto dotikajo problematik zelene mobilnosti, ločevanja odpadkov, zmanjševanja hrupne onesnaženosti, promoviranja trajnostnih in domačih industrij ter spodbujanja zelenega turizma. Redko pa se tovrstni diskurzi in kasnejša udejanjanja v praksi lotevajo področij, kot so kultura, umetnost in ostali kreativni sektorji, ki se zaradi svoje navidezne nepomembnosti skrivajo pod krinko prepričanja, da imajo zanemarljiv vpliv na družbeno dobro, kaj šele na zeleno prihodnost mest in okolja. Kultura in umetnost sta v širšem kontekstu svetovne podnebne krize tako opaženi šele, ko jih posameznik iznakazi zavoljo manifestacij različnih protestnih akcij (paradižnikova juha na sliki Vincenta Van Gogha), ali takrat, ko prostovoljno stopita iz ozadja in sprejmeta del krivde za svetovno podnebno krizo, breme katere bi moral na svojih plečih konec koncev čutiti sleherni posameznik. Spomnimo se ekoloških katastrof, ki so jih okolju zadali glasbeni festivali in ne nazadnje vse hitreje rastoči modna in filmska industrija, ki zavoljo tempa hiperprodukcije v obtok ponujata hitre produkte, ki jih sodobni konzument sprejme in pogoltne brez slehernega občutka krivde, da je s svojo potrošnjo dodal svoj delček v mozaik svetovne podnebne katastrofe. Da je tudi kulturno-kreativni sektor sokriv za vse hitrejšo ekološko erozijo mest in držav, je jasno tudi zaradi evropskih iniciativ in programov, ki nastajajo kot odgovor na vse glasnejšo parolo »there is no planet B«, ki jo je mogoče slišati na domala vsakem protestu za podnebno pravičnost. Odgovor na to je zagotovo tudi evropski projekt z naslovom novi evropski Bauhaus,[1] za katerega je bilo v letih 2021–2022 namenjenih približno 85 milijonov evrov, promovira pa ponovno vračanje k naravi, trajnostne izdelke in rešitve ter transdisciplinarnost. Ne pozablja niti na mlade ustvarjalce, ki jih sicer s spodbudnimi nagradami za inovativnost novači k nadaljnji produkciji trajnostnejših, kakovostnejših in lokalnih produktov, v svojem laboratoriju pa povezuje različne ljudi, s čimer naj bi ustvarjal prostore novih trajnostnih praks. In čeprav se tovrstne iniciative v teoriji zdijo kot dobre iztočnice za zeleno produkcijo, se v praksi izazujejo za nepotrebna ukalupljanja umetnikov, ki namesto takšne umetnosti, ki bi v svojem bistvu prav zares težila k bolj premišljeni, zeleni produkciji, ustvarja takšno, ki ustreza razpisnim pogojem, ne pa tudi umetniškim ambicijam posameznikov, kaj šele željam in potrebam publike. Umetniški aktivizem tako redko doseže svoj namen, sploh zato, ker zanj izve okrnjeno število pičlih navdušencev tovrstnih performativnih praks. V sledečih odstavkih bomo znotraj kulturnega in kreativnega sektorja raziskali prav takšne »trajnostne« prakse v Mestni občini Ljubljana, ki so vse pogosteje plod ravno vnaprej zastavljenih programov ter domačih in evropskih razpisov, le redko pa tudi plod iniciativ posameznikov, društev in ne nazadnje odločevalcev.

Ekološko angažiranost v umetnosti in kulturi bi lahko opredelili glede na način angažmaja. V tem oziru je treba razlikovati trajnostne prakse, ki se poslužujejo trajnostnih načinov ustvarjanja končnih produktov in storitev, ter na drugi strani umetniške akcije, intervencije ali uprizoritve, ki ekološka vprašanja razpirajo na ravni vsebine. Prav vsebinsko naravnanost k temam okolja, ekologije, nizkega ogljičnega odtisa ter narave spodbuja evropski projekt ACT: Art, Climate, Transition (ACT),[2] ki druži umetnike z zanimanjem za teme ekologije in narave. V Ljubljani se je projektu pridružil zavod Bunker, ki je s svojim programom pogovorov, povezovalnim laboratorijem med znanstveniki in umetniki, festivalom, predstavami ter drugimi performativnimi praksami pomemben soustvarjalec projektov, ki si drznejo pogledati onkraj meja klasičnih performativnih praks. Tako je Bunker v okviru programa ACT ljubljanski javnosti ponudil štiri performanse in predstave slovenskih umetnikov, ki vsak na svoj način problematizirajo krizo narave ali še bolje, krizo človeštva (Mnogovrstne pokrajine, TRANS-Plant, Za narodovo zdravje ter Arhiv samozadostnosti).[3] Seveda zavod Bunker v produkciji del, ki skušajo opozarjati na pomembna vprašanja, ki se tičejo propada narave, ne ostaja edini. Sodelovanje pri projektu ACT je namreč mogoče opaziti tudi v Mladinskem gledališču, ki je letos produciral projekt Krize[4] avtorja in režiserja več uspešnih predstav, ki vsakič znova problematizirajo trenutno družbeno realnost, Žige Divjaka. Kljub jasnemu cilju krovnega programa ACT in iz njega izhajajočih projektov pa se tudi na tem mestu odpira vprašanje o dosegu in ne nazadnje učinku, ki ga taki projekti sploh imajo. Dokler bo teh projektov malo in bodo omejeni na prestolnico, je učinek in doseg mogoče predvideti, sploh glede na to, da so glavna gonila projektov ravno razpisni pogoji, njihova publika pa sestoji iz tistih, ki so že prepričani, ne pa tudi tistih, ki bi to šele morali postati.

Lahko bi rekli, da se zdi tema narave in ekologije na prvi pogled vse bolj zaželena in da se prav zato v različnih inštalacijah ali celo kot krovna tema, iz katere izhajajo različni projekti, znajde na skupinskih razstavah Mestne galerije, v performansih in transumetniških praksah Galerije Kapelica in v ostalih prostorih, ki kažejo posluh za tovrstne teme. Kljub jasnemu zanimanju za teme ekologije in narave znotraj neinstitucionalnih gledališč in drugih svobodnjakov, ki jim že v osnovi pripisujemo večjo angažiranost, celo političnost in splošno naklonjenost k polemičnim temam, bi si bilo smotrno zastaviti vprašanje, kako so tovrstne teme in še bolje načini, na katere so teme podane, sprejete med ljubljanskim občinstvom. Pri performansih, ready-made aktih, hepeningih ter tudi neposrednih umetniških intervencijah v javni prostor se namreč vedno zastavlja vprašanje o razumevanju tovrstnih dogodkov med občinstvom ter ne nazadnje o ciljni publiki, ki pa je vse prevečkrat omejena na stroko in redke ljubitelje sodobne umetnosti. Vse od Duchampove Fontane dalje se namreč bodemo z vprašanjem, kaj vse je lahko umetniško delo in kako ga ovrednotiti, ko mu je odvzeta ničkolikokrat videna forma in je namesto te izmišljena nova. Konceptualizem umetnosti, ki najpogosteje zraste iz filozofske, sociološke ali druge teoretske podstati, tako prevečkrat zabriše vsebino, ki jo je brez zapisanega idejnega koncepta umetnika pogosto tudi težko razumeti. Tovrstne performativne prakse so sicer eden najbolj vrednih in tudi najbolj zapostavljenih oblik umetnosti pri nas, čeprav ostajajo še kako žive, gibke in tudi ene redkih, ki kažejo zanimanje za probleme sodobne družbe. Takšna umetnost, sploh če poskuša opozarjati, premakniti ali kako drugače deloma rekonstruirati družbenopolitično realnost, je prav zaradi svoje neulovljivosti prevečkrat preslišana ali napačno razumljena, s čimer pa teme, kot so narava, ekologija, politika in druge, ostajajo v domeni redkih avtorjev, ki so se s svojimi eksperimenti uspeli prebiti v institucionalne vrste (tak primer je zagotovo že omenjeni gledališki režiser Žiga Divjak).

Še bolj kot na ravni vsebine pa se ekološki vidik umetnosti, kulture in kreativnih industrij zdi pomemben na ravni njihovega procesa ustvarjanja. Ker se ves čas dotikamo širokega polja kreativnih in kulturnih industrij, ki zajemajo širok spekter področij,[5] bi bilo smotrno pod drobnogled vzeti vsakega od področij in ga v kontekstu zelenih praks obravnavati posebej, na tem mestu pa se bomo zgolj za namen orisa problematike lotili primera filmske industrije. Področje filmske industrije in z njo povezane ekološke prakse težko posplošimo na gola dejstva, saj se vsak filmski projekt odvija po svoje in v zanj določenih gabaritih. Slovenske produkcijske hiše, ki so, mimogrede, večinsko stacionirane ravno v Ljubljani, se namreč med seboj razlikujejo že po načinu izpeljave filmskih projektov, v katerih je lahko na dnevni bazi udeleženih od petnajst do tudi več sto ljudi. Nekateri producenti se zeleni filmski industriji zavežejo že s prijavo na katerega od evropskih razpisov (MEDIA mini slate ali MEDIA co-development), ki od producenta terja natančno predpripravo zelenih smernic njihovega projekta (v mislih imamo ločevanje odpadkov, preudarno uporabo plastenk, transport ipd.), a slednje nažalost prevečkrat ostanejo le gole črke na papirju.

Podobno je tudi z glasbenimi in drugimi festivali, ki spodbudo za zelene rešitve nemalokrat najdejo ravno v razpisnih pogojih svojih financerjev. Tako se ljubljanska Škisova tržnica, ki velja za enega največjih družabnih festivalov med mladimi, ponaša z nazivom prva EKO prireditev v Sloveniji, ki obljublja sprotno odvažanje odpadkov, ločevanje ter Snagino izobraževanje prostovoljcev, ki so na festivalu zadolženi za odpadke. In če bi pogledali še nekaj kilometrov zahodneje od Ljubljane, bi lahko na festivalu MetalDays[6] našli prakse, ki ne zadevajo le ločevanja odpadkov, temveč težijo k tistemu, k čemur bi po našem grobem preletu, tako v teoriji kot tudi v praksi, morala težiti naša umetnost – k ponovnemu sožitju človeka in narave. Žal pa tudi vpeljava teh praks ne prizanese festivalom, ki morajo zaradi drugačnih apetitov odločevalcev bodisi skrčiti svoje prostore bodisi se za vedno izseliti iz domačega okolje.

Tako bi si upali trditi, da se v vsaki kreativni ali kulturni industriji znajde nekaj spornega ali če hočete, prostor za izboljšavo (pri modni industriji bi se lahko ustavili pri dejstvu, da se za proizvodnjo ene bombažne majice porabi 2700 litrov vode, pri čemer si Slovenci z ostalimi potrošniki delimo kolektivno krivdo potrošnje in posledično množične produkcije). Kot primer dobre prakse na področju modne industrije, arhitekture in oblikovanja je v tem oziru mogoče izpostaviti podeljevanje naziva odličnosti Made in Slovenia,[7] ki ga podeljuje Center za kreativnost. S tem ne samo promovira slovenske izdelke, temveč tudi povezuje različne industrije, ki z globljim premislekom ustvarjajo trajnostne in kakovostne izdelke, s čimer pa stremi točno k tistemu, k čemur bi morali stremeti vsi skupaj – k trajnostni uporabi, ki dela počasi, premišljeno in z zavedanjem, da smo na planetu Zemlja le gostje. To zavedanje bi namesto na ravni razpisov in projektov morali začeti razpirati tudi na ravni diskurza, s pomočjo katerega bi skozi sito spustili le takšne projekte in iniciative, ki dejansko stremijo k predrugačenemu pogledu na vlogo umetnosti. Ker si vrednotenje domačih in evropskih iniciativ zasluži globlji premislek in ne samo mimobežne zastranitve, naj zapisano služi kot uvod v omenjeni diskurz, ki bo v prihodnji številki ponudil celosten uvid v zelene iniciative, na čelo katerih je postavljen ravno večmiljonski evropski projekt – novi evropski Bauhaus.

The post Zeleno, ki te ljubim zeleno appeared first on Prelom.

Rok Rozman je član kolektiva Balkan River Defence, ki se z različnimi akcijami zavzema za zaščito balkanskih rek. Lani se je osredotočil na Savo in se v celovečernem dokumentarnem filmu Ena za reko: zgodba Save podal po 251 kilometrih naše najdaljše reke. Megalomanski gradbeni načrti predvidevajo kar 12 novih jezov, ki bi popolnoma spremenili tok reke in močno posegli v naravne habitate v in ob njej. Glavna dejavnost se obeta prav v Ljubljani in njeni okolici, kjer so načrtovane kar štiri nove hidroelektrarne (Tacen, Gameljne, Šentjakob in Zalog). »Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi to bistveno vplivalo tudi na mikroklimo: »Z drugimi besedami bi še doprinesla k nastajanju megle.« V meglo pa so zaviti tudi interesi, povezani z gradnjo hidroelektrarn in dolgoročne posledice tako obsežnih posegov.

Z različnimi akcijami in dokumentarnim filmom Ena za reko: zgodba Save se zavzemate za ohranitev naravnega toka reke Save, kjer ta še ni zajezena zaradi hidroelektrarn. Kakšni so načrti gradbeno-energetskih lobijev s Savo in kaj je z njimi narobe?

Z iniciativo Balkan River Defence smo se lani, po šestih letih delovanja večinoma v državah južnega Balkana, odločili, da glavni fokus namenimo Savi. Pozitivni razlog za to je bilo dejstvo, da so se v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Albaniji domačini ter organizacije tako dobro organizirali, da zdaj sami uspešno branijo svoje domače reke, negativni razlog pa je bil razgrnitev načrtov za do 12 novih jezov na slovenski Savi, ki je večini naše ekipe domača reka. Zaradi tega smo peti Balkan Rivers Tour izvedli na naši najdaljši reki, med veslanjem po njenih 251 kilometrih pa smo posneli tudi material za celovečerni dokumentarni film Ena za reko: zgodba Save. S pomočjo štirih kajakašev predstavi našo najdaljšo in najbolj zeleno reko, ki je med Slovenci in Slovenkami precej slabše poznana, kot bi si morda mislili. Seveda se del filma dotika tudi načrtov za nove jezove, saj je od njihove izvedbe odvisna prihodnost te reke.

Vsi jezovi, z izjemo enega, so načrtovani na srednji Savi; med Tacnom in Zidanim Mostom. Če se načrti hidroenergetikov, gradbenikov in mnogih politikov uresničijo, bi to pomenilo, da bi na tej relaciji vsakih sedem do osem kilometrov stal jez in bi iz zadnjega večjega prosto tekočega dela Save – ki si je, mimogrede, v zadnjih dveh desetletjih izjemno ekološko opomogel in zdaj spet gosti funkcionalne ekosisteme, ki so pribežališče mnogim redkim rastlinskim in živalskim vrstam ter hkrati nudijo izjemen potencial za trajnostni in butični turizem – naredili serijo mrtvih jezer. Kaj je s tem narobe, lepo prikažejo v zadnjem desetletju izgrajeni jezovi na spodnji Savi – med Zidanim Mostom in Brežicami –, ki so iz reke napravili smrdeče mlakuže, ki se poleti nevarno pregrevajo in namesto postrvi in sulcev gostijo krape ter some. Obljube o njihovi veliki turistični vrednosti so v realnosti izpuhtele – dodobra jih je že zapolnil mulj. Letošnje poletje so zaradi suše imeli celo težave s proizvodnjo minimalnih količin električne energije, kar naj bi bilo po besedah njihovih tvorcev dobesedno nemogoče.

Dejstvo je, da bo Slovenija glede na trende naraščanja potreb po električni energiji in istočasni želji po zapiranju termoelektrarn potrebovala nove vire proizvajanja električne energije, a kaj ko ob tem odločevalci (ki so hkrati neposredno vpeti v hidroenergetski lobi) vedno kot rešitev predlagajo hidroelektrarne. V Sloveniji jih imamo že več kot 400 in z njimi smo že uspeli uničiti večino potokov in rek, ki naj bi bili naš veliki ponos. Če bomo s tem nadaljevali, bomo podobno kot denimo Nemčija imeli le še en kup kanalov in akumulacij in se bomo podobno kot njihovo prebivalstvo za preživljanje časa na divjih rekah morali odpravljati v tujino. Istočasno si bomo s tem povzročili težave z zagotavljanjem kvalitetne pitne vode iz podtalnice, tvegamo lahko plačevanje astronomskih kazni Evropske komisije zaradi kršenja predpisov Nature 2000 ter to, da se nam zgodi novi TEŠ 6, saj so hidroelektrane dobro znane kot imeniten poligon za korupcijo.

Kakšni so ti načrti v Ljubljani in njeni okolici? Kakšne posledice lahko imajo za ljudi, sploh tiste, ki živijo v bližini reke?

V okolici Ljubljane so načrtovane štiri hidroelektrarne: HE Tacen, HE Gameljne, HE Šentjakob in HE Zalog (vir: https://za-savo.si/10-novih-jezov/). Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom. Nad jezovi HE Gameljne, Šentjakob in Zalog bi nastali dokaj veliki zadrževalniki vode, ki bi zalili dobršen del današnjega obrežnega pasu in s svojo stoječo vodo vplivali na lokalno mikroklimo; z drugimi besedami bi doprinesli k nastajanju megle. Vsaka izmed HE bi imela cel kup podporne infrastrukture (nove dostopne ceste, nasipe, daljnovode), ki bi dodatno kazila podobo krajine ter ljudem omejila dostop do vode kot skupnega dobrega. V zadnjih letih smo opazili, da kot v starih časih vedno več domačinov po oddih in rekreacijo zahaja ob Savo. Mnogi, ki smo jih na bregovih Save ob Ljubljani srečali med našim veslanjem, so nam navdušeni govorili, kako jim bližina takšne reke doprinese h kakovosti življenja … Če se zgodijo jezovi, bo vse to le še spomin.

Kdo stoji za temi načrti oziroma komu je v interesu, da se realizirajo?

Za načrti stoji Holding Slovenske elektrarne – gos, ki nese zlata jajca vsem spektrom naše politične ter gradbene scene. Komu dotično, je odvisno le od trenutne razporeditve v parlamentu. Izgradnja hidroelektrarn na Savi je tako v interesu precej velike in predvsem vplivne skupine ljudi, ne le na državni, pač pa tudi občinski ravni.

Zakaj je tako pomembno ohraniti prav srednjo Savo?

Zgornja Sava, torej njen tok med obema izviroma in sotočjem s Soro pri Medvodah, ima kar 11 jezov, od tega tri velike, ki so jo uspeli že kar dobro nadelati. Tudi spodnja Sava je s svojimi petimi jezovi skoraj pokopana, srednja Sava pa je v tem pogledu še nedotaknjena in kot taka edini del slovenske Save, ki mu v odseku, daljšemu od 25 kilometrov, še lahko rečemo reka. Prav tu si reka opomore in ponovno funkcionira kot delujoč ekosistem, od katerega imamo koristi prav vsi. Če bi ta del razrezali z 12 jezovi, bi to pomenil bridki konec slovenske Save. Kot zanimivost naj povem, da Sava od Brežic pa vse do sotočja z Donavo v Beogradu, v preostalih 700 kilometrih, nima niti enega jezu.

Poleg hidroelektrarn je težava tudi v pozidavi brežin reke z zasebnimi vilami, kar lahko vidimo tudi v Ljubljani. Koliko spremljate to problematiko in kaj ste ugotovili?

Te problematike se ciljno sicer nismo lotevali, smo pa med našimi veslanji v zadnjih letih opazili, da se novogradnje vedno bolj približujejo reki in so v nekaterih primerih že dobesedno v strugi reke, prav v naravnem poplavnem pasu. Odgovornost za neupoštevanje zakonodaje, ki je v teh primerih dokaj jasna, nosijo službe, pristojne za izdajanje gradbenih dovoljenj, ki so, kot kaže, precej nedotakljive. Te nepremičnine so seveda podvržene škodi, ki jo povzročajo že običajne poplave, istočasno pa posegajo v prostor, ki je skupno dobro in kot tak ne sme poznati lastništva. A kot v mnogih drugih sferah vsakdana je tudi tu denar sveta vladar.

Nekateri bi rekli, da je boj za Savo že izgubljen ali da je to »cena«, ki jo moramo plačati za vedno večje potrebe po električni energiji; in je v primerjavi s kakšnim drugim načinom pridobivanja električne energije majhna – »zelena«. Kako jim odgovarjate?

Da pač nasedajo vseprisotni in premišljeno plasirani propagandi hidrolobijev in medijev, katerih večinski lastniki so podjetja, ki imajo od gradnje hidroelektrarn neposredne koristi. Za začetek nihče v tej državi ni sposoben pokazati in jasno argumentirati, koliko dodatne električne energije potrebujemo in zakaj. Trdijo le, da jo potrebujemo, in to cel kup ter da mora biti iz obnovljivih virov, da bomo zadostili zahtevam Bruslja. Od obnovljivih virov pa imajo najraje hidroelektrarne, saj jih gradijo že več kot 100 let in so med tem uspeli imenitno dodelati mrežo, ki na račun specifike gradbenega procesa omogoča bajne zaslužke.

Zavedati se moramo, da še ne poznamo načina pridobivanja električne energije, ki ne bi imel negativnih vplivov na naravo in okolje; hidroelektrarne zagotovo niso najnižje na lestvici negativnih vplivov. Medtem ko bi v Sloveniji radi gradili 12 novih velikih jezov na zadnjem večjem ohranjenem delu vodotoka, jih po svetu – točno take – že dobro desetletje podirajo. Začeli so v ZDA in na Japonskem, zdaj pa se val podiranja jezov in restavracij rek seli v Evropo. Samo v letu 2021 so v Evropi odstranili 239 jezov, skupno pa do danes že kar 6.767 (vir: https://damremoval.eu/). Ugotovili so namreč, da imamo ljudje kumulativno več koristi – ne le v smislu objemanja obrečnega drevja, temveč tudi ekonomsko – od funkcionalnih rek kot pa od jezov.

Kakšne so možne alternative? Kako bi lahko rešili Savo pred nadaljnjo pozidavo in hkrati zadostili potrebam po električni energiji?

Saga z obnovljivimi viri energije je del večje agende, ki se trudi države ‘razvitega Zahoda’ narediti manj stabilne. Največje onesnaževalke niti pomislijo ne, da bi se lotile česa podobnega, a zadeva je tu že tako daleč, da bo trend težko obrniti. Od obnovljivih virov so najbolj znani in promovirani prav vetrne, sončne in hidroelektrarne.

Roko na srce v Sloveniji vetrne elektrarne ne bodo rešile prav ničesar in so dobre le kot reklamni pano, saj nimamo pravih pogojev zanje: ali piha premalo ali pa preveč. S sončnimi elektrarnami pa je tako, da so zares smiselne le kot dodatni proizvodni vir oziroma kot vir na lokalni ravni – na strehah gospodinjstev ali manjših tovarn. Izjemno pomemben vidik proizvodnje električne energije je namreč zanesljivost. Stabilnost države je med drugim odvisna od stabilnosti njenega gospodarstva, to pa je odvisno od zadostne in stabilne ter zanesljive oskrbe z elektriko. Če te ni, se pojavijo težave, ki vplivajo na celo paleto procesov, ki jih občutimo kot državljani te države. Če se preveč navežemo na proizvodnjo električne energije s solarnimi panelov, vetrnicami ali pretočnimi hidroelektrarnami in se nam zgodi 14 dni neugodnih razmer (slabo vreme, suša itd.), to ne pomeni le, da boste težko gledali svojo najljubšo serijo, ampak pomeni izpad dela (proizvodnih) obratov, ki so za delovanje države nujno potrebni.

Čeprav zaradi tega s strani _mainstream _naravovarstvenikov in danes modernih, vedno pogostejših »eko vplivnežev«, ki jim je tako zelo mar za naravo (pa čeprav v njej preživijo le dovolj časa za hitri selfi), dobivam srepe poglede, je moje mnenje ob karseda objektivni analizi, z vključeno zdravo pametjo in smislom za realnost, da zaenkrat nimamo druge boljše rešitve kot drugi blok nuklearne jedrske elektrarne Krško. To v nobenem pogledu ni optimalna rešitev, saj kaj takega v tem poligonu na žalost ne obstaja, je pa nekaj, kar daje daleč najbolj stabilni vir električne energije in največ megavatov v zameno za okoljsko škodo, ki jo povzroči. Mnogi bodo dejali, da hlajenje reaktorjev segreje Savo za tri stopinje Celzija! Res je in prav je, da se tega zavedamo, a kaj, ko akumulacija hidroelektrarne Brežice v zadnjih poletjih Savo segreje za do 15 stopinj Celzija. Prvi v zameno proizvedejo 731 megavatov električne energije, drugi pa 47.

Kaj pa bomo z vsemi jedrskimi odpadki, ki imajo razpolovno dobo več tisoč let? Ni to samo prelaganje odgovornosti v prihodnost, ko se bodo s tem enkrat morali spoprijeti?

To je sila pomembno vprašanje, ki je zelo na mestu. V zadnjih desetletjih je bilo ogromno naporov in sredstev vloženih v iskanje načinov, kako te nevarne odpadke hraniti na varnem, globoko pod zemljo v neprodušnih kontejnerjih, obdanih z izjemno debelimi in na pritisk ter vodo odpornimi železobetonskimi stenami. Razvoj daje dobre rezultate, je pa res, da prav vseh možnih scenarijev ni mogoče predvideti.

Druga smer razvoja pa gre v iskanje uporabnosti teh odpadkov za nadaljnjo proizvodnjo toplote, za jedrske toplarne. Jedrsko gorivo, ko enkrat odsluži svoj čas v reaktorju, še vedno oddaja veliko toplote. To toploto bi, namesto za ‘ogrevanje’ Save v primeru JE Krško, lahko koristno uporabili kot vir toplote za ogrevanje mest. Vodilni v tovrstni tehnologiji so Čehi, ki pravijo, da bi prvo tovrstno toplarno lahko postavili dokaj kmalu, podoben koncept pa v Švici že 30 let uspešno uporabljajo v kombinaciji z JE Beznau.

Optimalna rešitev, ki bi nahranila volka in kozo pustila celo, pa je seveda čim prejšnja uporaba jedrske fuzije, saj pri tej tehnologiji – vsaj v teoriji – niso problem niti visoko radioaktivni odpadki: teh ni oziroma se jih da reciklirati; niti gorivo, ki je dokaj enostavno dostopno.

A ni že čas, da razmislimo, koliko kot družba energije potrošimo in več postorimo na drugem koncu – na ravni porabe?

Na vsak način! Srž problema tega vprašanja pa je, iz katerega konca se ga lotiti. Vsi kar naprej poslušamo, da smo odgovorni za vse okoljske katastrofe in probleme z naravo. Pa je temu res tako? Smo mi tisti, ki odločamo, kaj bo na policah trgovin, smo mi tisti, ki diktiramo trende, na trg plasiramo vedno nove nepotrebne artikle in na en način delamo v zahodnem, na drugega pa vzhodnem svetu? Ne, mi smo zreducirani le na uboge potrošnike, ki so jim na hrbte naprtili še odgovornost, ki ni zares naša. Če se počutiš osebno odgovornega za vse »sranje« na tem svetu, potem je zagotovo le to, da ne boš kaj dosti drugega kot ali poklapan ali pa trajno jezen nase in na vse druge. Niti prva, niti druga opcija ne nudita prave spremembe na bolje, pač pa le navidezno reševanje problemov prek posvajanja vedno novih »eko trendov«, ki nam jih prek svetovno znanih vplivnežev na krožnik plasirajo isti ljudje, ki se nas trudijo prepričati, da smo prav mi krivi za vse.

Na žalost je podobno pri porabi električne energije: gospodinjstva še vedno niso večinski potrošniki, je pa res, da pridno plezajo po lestvici. Zanimiv primer iz Slovenije je tovarna Talum, specializirana za proizvodnjo primarnega aluminija in aluminijastih izdelkov, ki je leta 2018 porabila 8,4 odstotka električne energije v državi. Aluminij seveda potrebujemo, ampak a morda ne bi bila boljša optimizacija proizvodnih procesov v najbolj potrošnih panogah preko sistema državnih pomoči kot 12 novih hidroelektrarn na Savi? Po domače povedano: ali ne bi bilo bolje, da skupni denar skušamo kar se da koristno porabiti? Tovrstnih primerov je še in še in zelo podobno poteka odločanje na osebni ravni. Edino, kar lahko naredim, je to, da uporabim razum in ne nasedam marketinškim trikom, temveč se jim elegantno ognem: v korist sebe, saj sta delujoča narava in čisto okolje pogoj za moj obstoj. Manj glejte televizijo; to pomaga pri varčevanju z elektriko in hkrati daje priložnost za lasten uvid v mnoge stvari. Pa srečno!

The post Novi jezovi bi pomenili bridki konec slovenske Save appeared first on Prelom.

V ponedeljek, 19. januarja ob 16. uri bo v Parku izbrisanih v Ljubljani potekal protestni shod “proti socialnemu čiščenju mesta in represiji“. Na shod pozivajo različna družbena gibanja in organizacije, ki se borijo proti gentrifikaciji in za mesto po meri ljudi.

“19. januarja bo minilo pet let od nasilne evikcije Avtonomne tovarne Rog. Takrat so mestne s podporo državnih oblasti pod oblakom korona lock-downa organizirale veliko policijsko operacijo, v kateri so ilegalno izselile skvot, ki je od leta 2006 centru Ljubljane dajal prepotrebno življenje. Nasilnost, s katero so izselili delujoče v skvotu, in arogantnost, s katero so javnosti razlagali svoje početje, simbolizira vse tisto, kar je pod vladavino župana Zorana Jankovića v tem mestu narobe. Na drugi strani tudi nov Center Rog v svoji sterilnosti in nedostopnosti jasno simbolizira praznost kapitalističnega upravljanja z mestom. Zato bo tudi letos na ta simbolni datum v Ljubljani potekal protestni shod,” je v napovedi protesta napisala Anarhistka.

Preberite širšo napoved protesta na tej povezavi.

Eden od projektov, ki ga je Muzej arhitekture in oblikovanja med pripravo razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura umestil na seznam del arhitekta Marjana Šorlija, je legendarna gostilna Livada v Ljubljani. Leseni paviljon, ki ga je Šorli načrtoval leta 1964 za Daj-Dam, je z leti dobil novo barvno preobleko in prizidek. V svoji osnovi, gabaritu, konstrukciji, detajlih in večini interierja pa je stavba še vedno ohranjena in jasno govori o arhitektovih projektantskih principih. Arhivi so sicer izredno skopi z gradivom o začetkih načrtovanja in gradnje, zato pa so se v vseh teh letih zgostili številni spomini. V gostilni je bilo živahno, dajala je zavetje raznovrstnim dogodkom in soustvarjala številne zgodbe ter izkušnje arhitekture.

Lokacija: Gostilna Livada
Termin: sreda, 14. 1. 2026, 17:00

MAO vabi na pogovor o Šorlijevi zapuščini, gostilni Livada in spominih nanjo. Dogodek vodi Maja Šuštaršič (MAO), sodelujeta Martina Malešič in Andraž Keršič, kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura.

Združene države Amerike so ta konec tedna bombardirale Venezuelo in ugrabile predsednika Nicolasa Madura. V znak podpore napadeni Venezueli je socialistično študentsko društvo Iskra sklicalo protest, ki se bo začel v četrtek, 8. januarja ob 17. uri pred Moderno galerijo v Ljubljani.

Kot razlog za protest navajajo, da so “ZDA ponovno pokazale, da se požvižgajo na mednarodno pravo in suverenost držav. Na podlagi lažnih obtožb o povezavah z narko-karteli so odstranile demokratično izvoljenega predsednika suverene države. Gre za še eno imperialistično vojaško operacijo, s katero ZDA želi obdržati svojo prevlado nad svetom.” Njihove zahteve so jasne: “Slovenija mora ilegalni napad najstrožje obsoditi ter z vsemi sredstvi podpreti suverenost Venezuele. Prav tako mora Slovenija uvesti sankcije proti ZDA in izstopiti iz morilske zveze NATO, ki nas pod taktirko ZDA več kot očitno vleče samo v nove vojne.”

Protestu se pridružuje tudi Antiavtoritarna platforma, ki je pripravila tudi svojo izjavo z naslovom Stop imperialistični agresiji na Venezuelo! in v njej med drugim zapisala: “Na tem mestu izražamo solidarnost z ljudmi v Venezueli in vsemi drugimi narodi, ki so žrtve imperialističnega nasilja. Pozdravljamo ljudi v ZDA, ki že vstajajo proti tamkajšnji oblasti in njihovi imperialistični politiki ter vse ostale drugod po svetu, ki bodo naredili enako.”

Za razumevanje konteksta v branje priporočamo tudi zapis Inštituta za delavske študije z naslovom Zgodovina ameriških pučev v Venezueli. Izsek: “Zgodovina Venezuele torej uči, da se za ameriškimi intervencijami ne skrivajo želje po ‘demokratizaciji’, saj so ZDA v preteklosti sodelovale tudi pri rušenju liberalnih režimov v tej deželi. Tudi današnjega bombardiranja Caracasa in ugrabitve Nicolása Madura ne moremo razumeti v okvirih ‘boja proti mamilom’ ali kakšnih drugih norih blodenj ameriških voditeljev in njihovih evropskih oprod. Za nafto gre.”

Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za Bežigradom v Ljubljani, za katerega izgradnjo je katoliško telovadno društvo Orel ustanovilo Zadrugo Stadion, pripravo načrtov za nov objekt pa poverilo arhitektu Jožetu Plečniku. Gradnja je potekala počasi, po fazah. Najprej je bilo postavljeno opečnato obzidje, leta 1926 je bilo ob vzhodni stranici zgrajeno še vhodno prekrito stebrišče in zasajen drevored ob današnji Dunajski cesti. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa je bila 1935. zgrajena še znamenita večnadstropna slavnostna tribuna, Glorieta. Gradnja je bila zaključena šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stadionu urejeno nogometno igrišče, ki ga je kot domači stadion uporabljal Nogometni klub Olimpija. Za najrazličnejše namene je bil stadion v funkciji neprekinjeno okroglih osem desetletij, do leta 2008, ko ga je nov lastnik, družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri ima svoj delež tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), zaprl za javnost. Zaradi megalomanskih načrtov za gradnjo na območju stadiona in na sosednjih parcelah (podzemna garažna hiša, hotel, poslovne stavbe, trgovski in zabaviščni center) družba za svoj projekt ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, kar se ni spremenilo vse do danes.

Vzporedno s prizadevanji za pridobitev gradbenega dovoljenja je na okrožnem sodišču potekala tudi borba za lastništvo parcele ob severnem obzidju Plečnikovega stadiona, kjer so od izgradnje Fondovih blokov urejeni naselju pripadajoči vrtovi. Leta 2022 je sodišče predmetno parcelo dodelilo naselju FOND, MOL, ki je parcelo kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, pa se je na odločbo pritožila. V ponovnem postopku za dodelitev parcele z vrtovi zdaj poteka pridobivanje novega, že tretjega izvedenskega mnenja ter podajanje pripomb nanj (očitno bo MOL naročala izvedenska mnenja toliko časa, da se bo eno skladalo z njenimi željami in pričakovanji).

Naša pričakovanja, da bo Ministrstvo za kulturo pod trenutnim vodstvom uspelo Plečnikov stadion pridobiti v državno last, se žal niso uresničila. Postopki, povezani s stadionom, ostajajo dolgotrajni, odzivnost pristojnih pa nezadostna. Majhen žarek upanja vendarle obstaja. Ministrstvo za kulturo se je po več kot treh letih (!) odzvalo na pritožbo investitorja na Sklep o dovolitvi izvršbe za nujna vzdrževalna dela, ki ga je Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM) izdal aprila 2022. Ta sklep je sledil Odločbi IRSKM o izvršitvi nujnih vzdrževalnih del, izdani že julija 2020. Investitor se je na sklep pritožil na drugi stopnji, Ministrstvo za kulturo pa je o pritožbi odločalo kar 40 mesecev. V svoji odločitvi je pritrdilo Inšpektoratu. Predvidevamo lahko, da se je investitor na odločbo ponovno pritožil in da je zadeva končala na Upravnem sodišču, vendar zanesljivih informacij o tem ni. Medtem je minilo že več kot pet let, o nujnih vzdrževalnih delih se še vedno le odloča in razpravlja, izvedba pa stoji. Očitno državi in podjetju, ki si ga lasti, za stadion, ki sta ga družba in stroka prepoznali kot pomembno vrednoto, v resnici ni prav dosti mar.

Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je edina, ki dosledno spremlja dogajanje na objektu in vse povezane postopke. Tudi v letu 2025 so, tako kot že več let zapored, večkrat podali prijave zaradi nezadostnega vzdrževanja stadiona. S tem so dosegli vsaj redno košnjo trave ter odstranjevanje zaraščene vegetacije.

Mineva že osemnajsto leto, odkar je Plečnikov stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in edinstven športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje, nedostopen javnosti in prepuščen propadanju. Zato smo se v uredništvu odločili, da predstavimo lastno vizijo njegove prihodnje ureditve, ki se je oblikovala v okviru širše debate o prihodnosti mesta.

Sanja Simić:

Zame je Plečnikov stadion samo ena od stvari, zaradi katerih je pomemben, še pomembnejše pa je, da je edina velika zelena površina v tem delu Ljubljane in da bi bila neverjetna izguba, če bi se dovolilo, da se zelenica nadomesti z garažo in umetno travo.

To bi imelo obsežne okoljske posledice. Najpomembneje se mi zdi, da bi bil odprt za vse, se pravi, odprt park, v katerega se ne bi interveniralo, razen z obnovo grajenih elementov, kot jih je zasnoval Plečnik, zelenica pa bi ostala takšna, kot je. Upravljavski model bi moral biti takšen kot pri Tivoliju, torej model javnega parka, ki je upravičen do enake skrbi in ima pri tem status grajenega javnega dobrega, odprtega za vse – brez zapiranja vrat in nadzorovanega dostopa. Zamišljam si, da bodo prebivalci, predvsem Bežigrajčani, na zelenici poležavali in brali, prirejali piknike, igrali badminton in mali nogomet.

Žiga Brdnik:

Še zanimiveje bi bilo, če bi tudi upravljavski model zastavili demokratično in odprto, se pravi, da se ne bi opirali na mestne ali državne strukture, ampak na ljudi, ki bi park uporabljali. To bi bil dejanski korak naprej. Vedno namreč zahtevamo nekaj od občine, da mora poskrbeti za to in ono, in ji s tem dajemo moč.

Navsezadnje sta država in občina stadion že imeli v lasti, pa zanj nista znali ali hoteli poskrbeti. Zato mislim, da moramo meščani in meščanke za nekatere stvari poskrbeti sami, da bomo s tem vzeli moč v svoje roke. Po tem načelu delujejo na primer zapatisti, ki pravijo, da njihova demokracija izrašča iz skupnega dela. Najprej so si morali zagotoviti samozadostnost, da niso več odvisni od mehiške države. To pomeni, da skupna polja, s katerimi se preživljajo, obdelujejo skupaj, potem pa skupaj tudi razpolagajo s presežki. Mislim, da bi lahko bil Bežigrajski stadion tak vzorčni primer, da bi zanj tudi skupaj poskrbeli, ne le poležavali na trati in brali knjige, medtem ko bi za upravljanje skrbela občina. Lahko bi skupaj kosili travo, čistili in vzdrževali infrastrukturo, to bi nas tudi povezalo in združevalo. Tako bi se med nami vzpostavil demokratičen prostor, ker bi se morali najprej dogovoriti, kdo bi to delal in kdo bi delo nadzoroval.

Kaja Lipnik Vehovar:

Krasno bi bilo (moja novoletna želja!), da bi se država končno že odločila in napravila bistveno potezo v smeri ohranitve spomenika državnega pomena, torej za prevzem Plečnikovega stadiona v svojo last.

Sedanji lastnik že od leta 2007 kaže svoje ambicije, ki so – pod pretvezo ‘prenove’ Plečnikovega stadiona – gradnja novega kompleksa Bežigrajski športni park. Zato spomenika ne vzdržuje primerno, stadion pospešeno propada, javnosti pa preprečuje dostop na spomeniško zavarovano območje. Država mora pridobiti stadion v svojo last, z odkupom ali razlastitvijo (zaradi neprimernega vzdrževanja in onemogočanja javnega dostopa do spomenika bi to skladno z zakonodajo lahko izpeljala) in pripraviti vzdržen načrt njegovega upravljanja – kar pa nikakor ne izključuje možnosti, da stadion vodi in vzdržuje lokalna skupnost. Tako bi vendarle izpolnila tudi ustavno zavezo, ki državo oziroma lokalne skupnosti zavezuje k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Dokler je stadion v lasti družbe Bežigrajski športni park (oz. v večinski Pečečnikovi lasti), lahko načrtujemo marsikaj, realno izvedljivo pa ni nič, če ne štejemo skvoterskih akcij.

Žiga Brdnik: Zakaj pa ne bi bili bolj radikalni in bi stadion okupirali, ga vzeli nazaj?! Razkriti moramo vso kuhinjo, ki stoji za prodajo stadiona, njegovim propadanjem, in razveljaviti postopek.

Anže Zadel:

Imamo konkretne primere, kako tak prostor, kot je Bežigrajski stadion, lahko ureja skupnost. Tak primer je nekdanje letališče Tempelhof v Berlinu.

LOM je gostil predstavnike Tempelhofa, ki so pojasnili, kako so v Berlinu nekdanje letališče spremenili v prostor, kjer vrtičkarske skupnosti sobivajo z zagonskimi podjetji in uspešno skupaj upravljajo velik zelen park in objekte sredi mesta. Participativni projekt se imenuje »Mestni četrtni vrt« in ga izvaja civilna družba kot celoletni prostor učenja, združuje hortikulturno pridelavo s socialnim delom in ob pomoči akcijske pedagogike posreduje vsebine izobraževanja za trajnostni razvoj Tempelhofa in širšega mesta. Med področja delovanja sodijo pridelava in predelava zdrave hrane, regenerativne prakse in upravljanje vode. Teme varstva narave, podnebja in skrbi za zavarovane krajine v parku Tempelhof izhajajo iz izkušenj udeležencev. Z vključevanjem in sodelovanjem prebivalcev deluje mesto kot šola. Interdisciplinarno, medoddelčno povezovanje omogoča spreminjanje perspektive ter razvoj in preizkušanje alternativnih možnosti bivanja in dela. Po zgledu Tempelhofa bi lahko Bežigrajski stadion prav tako spremenili v prostor trajnostnega bivanja in učenja v mestnem središču in bi postal zgled, kako lahko skupaj upravljamo mestni javni prostor in skrbimo zanj.

Kaja Lipnik Vehovar: To bi bilo super. Vendar bi bilo treba postaviti veliko varovalk, da se zamisel ne bi izrodila in se nekateri posamezniki kompleksa ne bi polastili in ga sprivatizirali. Ko smo pisali nominacijo stadiona za projekt Europa nostra sedmih najbolj ogroženih spomeniških območij, je bilo treba pripraviti tudi neke vrste projektno nalogo, kakšno rabo spomenika predvidevamo v prihodnosti. Predlagali smo sicer, da država pridobi spomenik v svojo last, potem pa se čim prej pod nadzorom konservatorjev ali v sodelovanju z njimi organizira splošna delovna akcija, pri kateri lahko sodeluje vsa zainteresirana javnost: posamezniki, skupine, šolarji, taborniki … Tako bi se stadion pospravil, počistil, sanirali bi se poškodovani elementi in zaščitili dostopi do nevarnih območij. Potem bi se takoj spet odprl za javnost. Takšna akcija bi vse ljudi, ki bi se angažirali, medsebojno močno povezala in s tem pripomogla k vzpostavitvi skupnosti. Vsak, ki bi z lastnimi rokami in znanjem prispeval k omogočenju ponovne varne javne rabe stadiona, bi s tem angažmajem vzpostavil prav poseben odnos, močno vez s tem prostorom in njegovimi vrednotami – s tem pa tudi odgovornost in pripadnost temu prostoru in skupnosti. To bi bil korak v pravo smer. Medtem bi se pripravljal dolgoročni načrt upravljanja spomenika.

Obljubljena stanovanjska politika sedanje vlade (v koalicijski pogodbi povzeta z besedami: »Stanovanjsko krizo bomo reševali z gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj – še zlasti na območjih z najvišjimi najemninami in cenami zemljišč – ter pod taktirko okrepljenega Stanovanjskega sklada«) se tri leta in pol po podpisu te pogodbe lomi na izjemno pomembnem primeru: na območju Stolpniške ulice v Ljubljani.

V vladajoči trojki Svoboda-SD-Levica je ukvarjanje s stanovanjsko problematiko prevzela Levica; direktorat za stanovanja, katerega namen je zagotoviti 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2030, deluje znotraj ministrstva za solidarno prihodnost. Stanovanjska problematika je preplet raznorodnih problematik, lakmusov papir pa je pri tem zlasti (ne)dostopnost stanovanj. »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje,« pravi 78. člen naše ustave. Stanovanjem daje poseben, ustavnopravno varovan položaj in jih postavlja nad navadno tržno blago. A v resnici so postala ravno to – navadno tržno blago za plasiranje presežkov denarja tistih, ki iščejo varne in donosne naložbe, namesto da bi ostala osnovna dobrina, dostopna tistim, ki potrebujejo dom.

O (ne)dostopnosti stanovanj v Ljubljani podatki Geodetske uprave RS govorijo sami po sebi: v prvem polletju letos se je večina rabljenih stanovanj v Ljubljani prodala po 4300 do 5600 evrov za kvadratni meter, kar čez palec pomeni trikratnik povprečne neto plače za vsak kvadratni meter! Večina novih stanovanj je bila prodana za 5500 do 7000 evrov za kvadratni meter, stanovanje z najdražjim kvadratnim metrom, 12.700 evrov, pa je bilo prodano v stavbi Schellenburg. Kupec zagotovo ni bil iz »amorfne gmote«, kot je graditelj Schellenburga Jože Anderlič poimenoval ljudi, ki so nasprotje »elite«.

Zemljišča DSU namesto Stanovanjskemu skladu

Koalicijska pogodba jasno navaja še eno pomembno zavezo: »Nepremičnine, primerne za stanovanjsko gradnjo, bomo prenesli z DUTB na Stanovanjski sklad RS.« Torej zemljišča, ki so bila v času finančne krize in milijardnega reševanja poslovnih bank z davkoplačevalskim denarjem prenesena na tako imenovano slabo banko, to je državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), naj bi bila prenesena na Stanovanjski sklad in uporabljena za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Ta zaveza je bila izjemno pomembna, saj je ravno nedostopnost zemljišč za gradnjo ena glavnih težav Stanovanjskega sklada, ki na trgu zemljišč tekmuje s finančno močnimi zasebnimi vlagatelji.

Prvega oktobra 2024 je Slovenski državni holding (SDH), naslednik slabe banke, sporočil, da je končal izčlenitev nepremičninske dejavnosti na svoje podjetje DSU, Družbo za svetovanje in upravljanje. »Preneseno premoženje obsega skoraj 200 sklopov nepremičnin z opremo, pet kapitalskih naložb v projektne nepremičninske družbe in terjatve SDH do teh družb. Skupna knjigovodska vrednost prenesenega premoženja znaša približno 102 milijona evrov,« so sporočili iz SDH. Zemljišča, ki bi po koalicijski pogodbi morala preiti na Stanovanjski sklad za gradnjo javnih najemnih stanovanj, so tako pristala pri DSU – med njimi tudi območje Stolpniške ulice v Ljubljani. To je izredno dragoceno območje, saj je eno redkih večjih zemljišč znotraj ljubljanske obvoznice, ki omogočajo gradnjo večje soseske.

Kako je mogoče, da je več kot 100 milijonov evrov vreden nepremičninski paket pristal pri dokaj nevidni paradržavni družbi DSU namesto pri javnem Stanovanjskem skladu? Gre za zmago zelo ozkih, a vplivnih interesov, ki so iz ozadja narekovali razplet in tako prevladali nad javnim interesom.

Sogovornik, vpleten v proces, je takrat povedal, da je bila zelo močna spodbuda za tak izid to, da so bila v paketu kakovostna zemljišča, v katerih so številni ljudje »okoli SDH« videli možnost donosov, torej so menili, da bi jih bilo »nekako škoda« dati Stanovanjskemu skladu za neprofitno gradnjo. Druga pomembna spodbuda naj bi bila pritisk ekipe 34 zaposlenih v slabi banki, ki so si zaradi plač želeli preiti v DSU in ne v javni Stanovanjski sklad, kjer so plače seveda nižje, saj so v nasprotju s plačami v DSU del sistema plač v javnem sektorju. Razmerja nakazuje že tale primerjava: bruto plača predsednika uprave Stanovanjskega sklada Črtomirja Remca je bila oktobra po podatkih portala javnih plač 5489 evrov, bruto plača glavnega direktorja DSU Mitje Križaja pa je 11.993,18 evra.

DSU se je z lanskim prevzemom stomilijonskega nepremičninskega portfelja prelevil iz dokaj nevidne državne družbe, ki je sicer obračala milijone, v močnega državnega nepremičninarja: konec leta 2023 je imel 29 zaposlenih in v upravljanju deset nepremičnin, konec leta 2024 pa že 60 zaposlenih in v upravljanju 186 nepremičnin.

Minister za Vonovio

V vladi je za ključnega podpornika in promotorja prenosa zemljišč slabe banke prek SDH na DSU veljal finančni minister Svobode Klemen Boštjančič. To je minister, ki je na začetku mandata javno govoril, da bi pri nas dostopna stanovanja lahko gradili brez proračunskih virov, z aktivacijo zasebnih stanovanjskih družb po zgledu Vonovie. Da je ta veliki tržni najemodajalec zlasti v Nemčiji »sinonim za nestabilna najemna razmerja, zviševanje najemnin in deložacije« in da je kot tak popolnoma neprimeren za zgled stanovanjske preskrbe, so ministra javno opozorili iz civilnodružbene platforme Kje bomo pa jutri spali?. Vonovia, katere pomemben delničar je največji upravljavec premoženja na svetu, zloglasni BlackRock, je imela konec septembra v lasti več kot 532 tisoč stanovanj in je hkrati upravljala še skoraj 76 tisoč stanovanj v lasti drugih; po prvih devetih mesecih letos je izkazovala kar 3,4 milijarde evrov dobička.

No, Vonovia ni prišla v Slovenijo, so pa z lanskim prenosom zemljišč s slabe banke na DSU začeli graditi njeno domačo paradržavno različico. Po Odloku o strategiji upravljanja naložb države, ki ga je državni zbor sprejel 10. julija lani (in noveliral marca 2025), je cilj DSU postati »specializirana nepremičninska družba za gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj«. Julija letos je koalicija dopolnila še stanovanjski zakon in družbi DSU omogočila, da »v okviru izvajanja svoje dejavnosti razvoja in gradnje dostopnih najemnih stanovanj /…/ stanovanja oddaja ali prodaja posameznim prednostnim družbenim skupinam v javnem interesu«.

Zakon tako DSU omogoča, da gradi stanovanja tudi za prodajo, pri tem pa nikjer ne pojasni ključnih uporabljenih pojmov: kaj so »dostopna najemna stanovanja«, kakšna bo njihova najemnina ali prodajna cena oziroma komu bodo dostopna in katere so »prednostne družbene skupine«. Pri tem se je treba zavedati, da je DSU kljub državnemu lastništvu navadna pridobitna gospodarska družba, ki ima v statutu na prvem mestu zapisano »doseganje zastavljenih ekonomskih ciljev«. Samo v zadnjih štirih letih (2021–2024) je ta družba, ki deluje od leta 2001, skupaj izkazala 19 milijonov evrov čistega dobička. Pri tem je pomembno vedeti še, da omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države sicer določa najvišjo ciljno donosnost DSU pri 3,5 odstotka na leto glede na vložena lastna sredstva, vendar finančnemu ministrstvu omogoča, da »glede na gospodarske razmere« zahtevano donosnost poveča. V tem okviru zahtevana donosnost in s tem dejanska dostopnost stanovanj postajata elastični kategoriji, odvisni od arbitrarne presoje in interesov vsakokratnega finančnega ministra.

Pri vsem tem se lahko upravičeno vprašamo: če bi vsi ministri sedanje vlade res nameravali graditi enovit fond javnih najemnih stanovanj, dostopnih pod enakimi pogoji, zakaj bi potem gradnjo sploh razdrobili na dva državna »izvajalca«, javni Stanovanjski sklad in podjetje DSU?

139 komu »dostopnih najemnih stanovanj«?

In kaj vse to pomeni za območje Stolpniške ulice? Kaj bo DSU zgradil na tem formalno »degradiranem območju bivšega cestnovzdrževalnega podjetja, ki je umeščeno med še delujoče industrijsko območje Medexa ter pas rekreativnih mestnih površin,« in za koga? Kaj bo s Participativno ljubljansko avtonomno cono (PLAC), ki živi v leta zapuščeni razpadajoči menzi cestnega podjetja?

Iz DSU odgovarjajo pričakovano skopo: »DSU na omenjenem zemljišču predvideva gradnjo 139 dostopnih najemnih stanovanj različnih velikosti in doma starejših občanov za do 120 oskrbovancev.« Zagotavljajo, da bodo stanovanja namenjena najemu, saj jim je »gradnjo dostopnih stanovanj za najem« kot strateško nalogo naložil državni zbor. O cenah konkretneje ne povedo nič, niti o tem, kako razumejo dostopnost. Odgovarjajo le z neoprijemljivimi parolami: »DSU bo v projektih dostopnih najemnih stanovanj usmerjena tako v izgradnjo kot investiranje in dolgoročno upravljanje kakovostnih, sodobnih in zlasti cenovno ugodnih bivališč in poslovnih prostorov.«

Za območje, kamor sodi zemljišče okrog Stolpniške ulice, sicer še ni sprejeta podrobna prostorska ureditev (OPPN Soča J). »Jo pa v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (MOL) že načrtujemo,« pravijo v DSU.

Kot del priprav na pripravo prostorskih izvedbenih aktov so bile za njihovo podlago lani poleti izdelane tri variantne rešitve. Vse tri in spremljajoče procese izbire Prelom zelo nazorno popisuje v strokovnem zapisu Stolpniška kot ogledalo ljubljanskega urbanizma, zato tukaj navajamo le epilog. Tri variante so izdelali svetovalno-projektantsko podjetje PROTIM Ržišnik Perc (ki ga je povabil DSU), arhitekturna pisarna Studia ARP (ki jo je povabil MOL) in MONOMO arhitekti, ki jih je angažirala civilnodružbena pobuda Kaj bomo s Stolpniško?. Kot najustreznejša za izhodišče za pripravo OPPN je bila izbrana variantna rešitev Studia ARP, ki sta ga leta 2019 ustanovila Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič.

Kaj bodo s Stolpniško?

Izbrana rešitev že nakazuje pomembne obrise soseske, kot si jo želijo opisani zasebni interesi v ozadju načrtovanja prihodnosti območja Stolpniške ulice.

»ARP [se] v primerjavi z varianto MONOMO manj osredotoča na socialno mešanje prebivalstva, saj bi iz odločitve o načrtovanju večjih stanovanj in njihovega tipa (npr. dupleksi, atrijska stanovanja, terasna stanovanja) lahko sklepali, da je rešitev bolj namenjena zadovoljevanju potreb višjega srednjega sloja,« je ena od pomembnih ugotovitev omenjene strokovne analize. Pri tem je le neizbrana varianta MONOMO predlagala integracijo avtonomnega prostora PLAC v novo sosesko kot enega izmed njenih družbeno-kulturnih stičišč. Treba je omeniti, da pri DSU še naprej vztrajajo, da skupnost PLAC nekdanjo menzo cestnega podjetja »že več let uporablja protipravno«, in da sodni postopek proti uporabnikom, ki ga je leta 2022 sprožil SDH, še teče, kot je pred dnevi pisala Mladina.

OPPN, ki je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, sicer še ni sprejet, zato časovnica gradnje soseske še ni določena. »O trajanju gradnje omenjenega projekta v tej fazi še ne moremo govoriti. Celotna izvedba tovrstnih projektov predvidoma traja okoli šest let – poleg OPPN še pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta za izvedbo, razpis za gradbena dela in sama gradnja, ki predvidoma traja vsaj dve leti,« odgovarjajo pri DSU.

In zaključujejo: »Skladno s sprejeto dolgoročno poslovno strategijo, oblikovano tudi na podlagi poglobljenih tržnih raziskav, DSU načrtuje, da bi v naslednjih desetih letih na desetih lokacijah zgradila okoli 2300 stanovanj. Aktivacija prvih najemnih stanovanj v Šmartnem v Ljubljani je predvidena spomladi 2027, kjer bo na voljo prvih 32 novih dostopnih najemnih stanovanj. Prvi večji projekt bo na Majskih poljanah v Novi Gorici, kjer bo od leta 2029 na voljo več kot 200 stanovanj, kasneje pa še dodatnih 300.« Pri tem je treba opozoriti, da lani sprejeti in že večkrat omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države navaja, da bi DSU do leta 2030 lahko zgradil 2500 dostopnih najemnih stanovanj. A DSU že zdaj govori o letu 2035 in zgolj 2300 stanovanjih, katerih dostopnost je po vsem sodeč zelo vprašljiva.

Osebna arheologija Roga

Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka.

Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje, telesni drži, šele nato po obleki in govorjenih jezikih sem prepoznavala arhetipe, izvirnike, plagiate, ponavljanje, ponavljanje s spremembo. Izurjeno oko je bilo nazadnje v delcu sekunde sposobno približno oceniti, komu se kam mudi, kdo je ali bo kmalu skupaj, ali se je sprl, ali »se ga bo s tem ali onim nocoj ubil«, ali gredo sodelavci, znanci ali prijatelji kam ali le h komu domov, morda v kafič in ali se kakemu posamezniku ali posameznici obeta dober večer. V vseh navedenih situacijah je k ljudem zaradi narave prostora, ki ga zasedajo – osebnega ali privatiziranega – težko pristopiti; in to ne le kot tujec, neznanec, temveč tudi kot sopotnik, someščan. Zato se jasno spomnim in nikoli ne bom pozabila, kako je moje oko v bežnem trenutku, v hipu zaznalo nekoga, ki je izstopal iz trume hitečih zaključenih družb in drvečih posameznikov. S Tromostovja je nekako pritavala silhueta moškega s temno kapuco in pivom v roki, ki se je v povsem drugačnem – zmernem – ritmu mimo vseh dokaj odločno pomikal proti temni uličici, nekam za spomenik. Vstala sem in mu – brez kančka dvoma – sledila tja, kamor je odhlačal. Hodil je in bil videti preprosto in sproščeno, kar je kazalo, da se giblje proti sproščenemu okolju. Deloval je zamišljeno, kar je dalo misliti, da ni namenjen na zmenek ali v glasno in razposajeno druščino, hkrati pa ni bil videti, kot da gre h komu domov, saj je imel v roki odprto pivo. Ura ni bila ravno pozna, a noč je že zajela mesto, in medtem ko so se lučke na trgu v ozadju še svetile, sva midva, oddaljena nekaj korakov, drug za drugim izginjala v temo nečesa, kar se je takrat zdelo kot neskončno dolga in ozka ulica. Nisem vedela, kam grem niti komu sledim, a to ni bilo pomembno, saj sem imela zanesljiv občutek, da bom nekaj odkrila, in res: po razmeroma dolgi hoji, kot se je zdelo takrat, je v nekem trenutku moj nevedni nočni vodič švignil za neka ozka vrata ob podolgovatem zidu in izginil v mrak. Takoj za njim sem brez pretiranega razmišljanja skozi vrata švignila še sama; prej se mi je tista ozka uličica zdela temna, za steno pa me je zajela ena sama črnina. Ni treba posebej poudarjati, da sem že takoj izgubila skrivnostnega mladeniča s kapuco in tako obstala na dvorišču med nekimi hiškami in ogromno, temno, na videz zapuščeno stavbo. Prijetno presenečena nad to mondeno, svetovljansko strukturo, ki vabi k raziskovanju svojih kotičkov, sem se odpravila – kakopak – raziskovat in šla skozi prva vrata, ki sem jih zagledala. V eni sobi je stalo kolo, v drugi je bil WC, v tretji je skupina moških srednjih let gledala nogomet in pila pivo. Prisedla sem k njim, vsi so me pogledali in razen kretnje proti paleti, češ da si lahko tudi jaz vzamem pivo, nihče ni rekel popolnoma nič. Ko pa je bilo tekme konec, kar je bilo kmalu po mojem prihodu, sem se zahvalila, pozdravila in šla naprej.

Na dvorišču sem slišala nekaj ljudi, ki so govorili špansko, in pod bledo mesečino zaznala, kako hitro korakajo nekam v zadnjo, najimpozantnejšo izmed stavb – pa sem jim nemudoma sledila. Šli smo skozi večja pločevinasta vrata, zatem po stopnicah na levo in za še ena, malo težja vrata, za katerimi se je pred menoj razprl pisan prostor s čudnimi in prikupnimi umetninami, neko folk-pank zvočno kuliso ter plešočimi ljudmi. Uživala sem. Plesala sem sama s seboj, a hkrati obkrožena z ljudmi, ki so uživali v istem zvoku in »vajbu«, vedoč, da na tem mestu, če tako želim, dejansko lahko te ljudi tudi spoznam. Nato sem še malo opazovala okolje in veselje ter na neki točki zadovoljna odšla z mislijo, da se ob prvi priložnosti spet vrnem. Tako je tudi bilo. Kot tiha udeleženka sem se vedno vračala in pogosto zahajala v staro tovarno, kjer sem opazovala dogajanje in se vedno znova ujela v misli, da je to pač ta svetovljanskost. Kako super je, da imaš v mestu prostor samote, družbe, spontanosti, enakosti, naključij; ki mu ni mar, da je umazan, v katerem ni treba, da je vse novo in drago – niti plačljivo ne; in kjer lahko vsak vadi in se uri v različnih veščinah, si premisli, sam nekaj zažene ter se srečuje s popotniki in sorodnimi dušami – po koordinatah in po etičnih ter političnih prepričanjih. Tu, v kompleksu stare tovarne, za tem dolgim zidom sem začutila srce kozmopolitskosti, odprtosti Ljubljane, in bolj ko je bilo ekscentrično ali novo, vznemirljivejše in bolj navdihujoče se mi je zdelo. Zanimivejši pa so bili tudi sama stavba in njena preteklost, njeno življenje in ljudje. Preprosto zato, ker si dober delež ljudi ni želel delavnic in moccachinov, temveč več pomenljivih, recimo temu presenečenj, nepričakovanih spinozističnih srečanj materije, ki se zvedavo obrača po planetu in išče svoj Angry Inch*. To je bil Rog.

Prvi del podlistka lahko preberete na tej povezavi.

Da pa bi ta Rog bolje razumeli, se vrnimo v čas njegove primarne izgube: leta 1994 je znamenita tovarna koles nehala proizvajati ropot in trušč, stroji in glasovi delavcev so utihnili. Izza tovarniških vrat se ni več zapeljalo nobeno kolo znamke Rog, kakršna so prinašala radost vsakomur v kolesju socialistične družbe – od mojstrov, ki so jih izdelovali, do ljudi, ki so imeli srečo, da so si ta kolesa lahko privoščili. A delavnice so se med tranzicijo zaprle, začeli pa so se stečaj, brezposelnost, (pre)kupčevanje, lizingi in špekulacije. A stavba je o(b)stala – velika in prazna, vkopana na zemljišču ob reki, okopana v rumeni svetlobi, kar nekaj poletij in jeseni, dremajoča v sivih zimskih nočeh kot slana rezina (post)socialistične trpežnosti, ki se neskončno ponavlja med prihajajočimi in odhajajočimi časi.

To je trajalo vse do tistega dne leta 2006, ko je skupina arhitektov, aktivistov in umetnikov odprla vrata, očistila prah in vrnila življenje v kraj, ki so ga oblasti in vsakokratni lastniki pustili propadati. Zapuščena tovarna Rog je postala Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) in je ponovno oživela v neko novo življenje. Na dvorišču stare tovarne so trčili svetovi političnih aktivistov, glasbenikov, pesnikov, cirkuških in drugih popotnikov z vseh vetrov. Rodila so se politična gibanja, ki so spremenila potek življenja marginaliziranih ljudi: Protirasistična fronta brez meja, samoorganizirani Izbrisani, ambulanta Zdravnikov za azilante, Gmajna, Nevidni delavci sveta, Ambasada Rog ter razne transnacionalne, politične, športne, delavske, migrantske in feministične skupine. AT Rog je ponujal nekaj, česar denar ne more kupiti in noben zakon ne more predpisati: material, ljudi, politiko od spodaj, potencial. Kot prostor je bil toliko nepredvidljiv, kot je bil predvidljiv, včasih tudi prazen, v drugih primerih pa razburljiv. Vsekakor je bil kakofoničen. Od večerij za lačne, zatočišča za razseljene do transnacionalnih obiskovalcev, neodvisnih razstav in brbotajoče, še kako konfliktne politične energije – AT Rog je dajal, je pa tudi jemal. Vzel je trud, leta življenja, zdravja, denarja in živcev. A kaj, ko je onkraj dajanja in jemanja nosil tiho vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti oziroma reducirati na materialne, merljive ali utilitaristične pogoje. AT Rog je bil prostor, ki je s časom postal veliko več kot le to – postal je ideja.

»Stara tovarna št. 72« je bila z vsem svojim žalostnim nasiljem in strupeno umazanijo predvsem prostor politike, torej skrbi in ustvarjalnosti, konfliktov in soočenj; a tudi prostor cele vrste »prvih« doživetij: prvih performansov, prvih bralnih krožkov in branj poezije, prvih ljubezni, prvih pretepov, prvih soočanj z marginalizacijo, prvih stikov z realnostjo življenja in smrti – in to v veliko širših razsežnostih, kot jih Ljubljana lahko ponudi svojim prebivalcem (Neljubljančanom, pa tudi Ljubljančanom). Tja je lahko povsem po naključju sredi noči prispela neka Francozinja, ki je spremenila okolje, ostala nekaj časa in nato odšla. Zatem Pakistanec. Zatem Afganistanec. Nato so se lahko spontano tam ustavili italijanski sindikalisti, prespali, pustili kaj za seboj … svet je prihajal v Slovenijo, brez denarja, projektov, papirjev in zapletov. Hodil je skozi Rog, in kdor je želel, se je lahko vanj vpel, njegove možnosti zunaj cone udobja so se povečale. Svet je prihajal v Rog in presenečal. Skratka, utopično mesto so v bistvu utopični ljudje, ki si/se dogajajo. To utopično pa ne obstaja  kot monolit, saj obstaja samo proces, ki melje in ustvarja. Gre za minevanje, v katero smo s svojim življenjem vpleteni tukaj in zdaj. Ta tukaj in zdaj je sedanjost, vsakokratna možnost misliti tisto, kar bi lahko bilo (dostopna stanovanja in dostojanstvo za vse) in kar je nekoč bilo (tramvaj), ne zna pa morda misliti samo sebe. Za to potrebuje distanco – pogled z roba. In distanca do neoliberalizirane Ljubljane je prihajala iz Roga, z roba Roga, ki je bil tudi sam na robu.

Mesto je zgrajeno iz odnosov med svojimi prostorskimi merami in dogodki znotraj njih.

Zvok rešilnega avtomobila. Številni pogledi, ki sledijo vsaki leteči, padajoči in razdrobljeni opeki. V zrak frčijo knjige, mačke, tudi rože, ki sem jih jeseni presadila. Spet bagri, spet Dolinšek in nezaščiteni delavci, ki z golimi rokami mečejo azbestno streho na tla. Prah leti na vse strani.

Hkrati, ko so mestne oblasti rušile en zid, so postavile druge nevidne zidove in ograje. Ta zdaj sterilna in odmevajoča stavba niti v devetdesetih letih ali med krizo na svojih tleh ni imela tako avtoritarnih ljudi kot tistega januarja, ko je že drugič postala predmet izgube. Uničujočih potresov ni doživela, samo rušitev. Travma je zato v primeru Roga drugačna – je travma privilegija in pohlepa. Nekako tako kot številne druge tovarne je bil tudi Rog zapuščen kot tovarna, ki je ljudem dajala delo, od takrat pa je bila večina skupnih, občinskih in javnih prostorov v mestu požrta v debelo mošnjo zasebne lastnine. Ta neusmiljeni cunami privatizacije in njegovo najnovejše valovanje sta opustošila AT Rog. Njegova lastnica – občina – je v postopku delovala kot nevidna lutkarica, ki se je malo poigrala s svojimi marionetami, in kot prave lutke, te uniforme niso spregovorile. Niso imele volje za poslušanje niti za razmišljanje. Imele so pač službo. Niso imele sodne odredbe za rušenje. So pa služile. Prav tako niso imele sodne odredbe za razselitev. Po izselitvi ljudi so se s predmeti poslužile.

Rušenje in ruinacija sta sicer procesa, ki označujeta prelom starega z novim. Raziskovalka, aktivistka in pisateljica Emina Bužinkić iz Transbalkanske solidarnosti** je dan po evikciji AT Rog objavila zapis iz svojega dnevnika Življenje po potresu …, nanašajoč se na potres, ki je dodobra pretresel in uničil Petrinjo. Pisala je o življenju kot delu rekonstrukcije. Čeprav dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah v torek, 19. januarja 2021, ni pretresel zemlje, kot je to storil uničujoči potres v Petrinji, bi ga lahko šteli za poskus pretresanja temeljev solidarnosti in skrbi, grajene in utrjevane več kot 15 let. Iz ruševin v prah – oblasti so poskusile nekaj pokopati, a niso vedele, da gre za seme. Čas se v resnici ni ustavil. Pravzaprav se je razširil v nedoločno prihodnost, ki bo živela, dokler bo živela sama ideja. Ideje ne moreš porušiti z nekaj stroji, ne z mačetami, bodečo žico ali pestmi. Ni je mogoče pokopati, zapreti, izbrisati ali uničiti. In kakopak – nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel. Pred prostori alternativne političnosti v Ljubljani se je znašel izziv rekonstrukcije – ponovne konsolidacije in obnove. V odgovor tistim, ki z Metelkovo v mislih trdijo, da »alternativne prostore že imamo«: ti prostori so že zdavnaj kurirani in spakirani v turistično izkaznico pravljičnega najlepšega mesta. Enačiti ali zamešati možnosti z alternativo pa je tudi rahlo smešno – alternativa je izbira med enim ali drugim, kot taka je zgolj iluzija svobode. Možnost  pa ni alternativa. Je neuhojena pot. Možnosti je lahko neskončno. Najdemo jih v prazninah, tišinah, zamujenem ritmu, fragmentih, mimikah. Naključnih srečanjih. Možnost je lahko napaka, glitch, guba v času in prostoru, lahko je en Rog in v njem vse tri, pet ali še več bodočih generacij aktivistov. In ne Janković ne katerikoli drug župan, ne svetnik ne bager takega mesta ne morejo zgraditi. To mesto ne more biti Acropolis in ne Necropolis. Je luknja v pločniku. Je mesto Obljuba.

To neopisljivo domačnost sem doživela pri naključnih srečanjih v Rogu. In to neponovljivo sproščenost je najti ravno v tem, ko na sončen dan spontano zakorakaš v Rog in greš iskat Gala ali kavo, ker je to včasih isto. In nič ni treba, da se zgodi. To je bila ta lepota Roga: da človeku nič ni bilo treba, lahko pa je vse.

Da je bil edini plac, kamor je lahko prišel migrant iz Juge ali iz kake druge tuge in na enem kupu dobil žive odnose, srečanja, žive ljudi, ki delujejo za skupni interes in s srcem, nikakor ne za lasten žep, kajti vsakič, ko je kdo to poskušal, se je vedno slabo končalo. Skratka, opciji, »ali si bogat ali pa reven«, ter pričakovani izbiri, da bomo vsi bogati (ali revni), so rogovci dodali novo možnost: da bi bilo življenje čim bolj brezplačno. Mimoidoči so tam lahko brezplačno počeli vse žive stvari. Ali pa nič. Lahko so se urili in postali tudi socialni delavci, aktivisti, glasbeniki, popravljavci koles. Ali pa nič od tega. So se pa naučili reševati konflikte in pridobili življenjsko znanje, recimo temu modrost. Bolje jim je bilo v Rogu, kot če bi to delili pri kakšnem vodenem krožku ali na delavnici ali tečaju. Zakaj? Ker gre za spontanost realne življenjske vsakdanjosti in ne za vrtiček  –  konjiček, obšolsko dejavnost ali »projekt« za CV. In ta mimoidoči migrant, tako kot tudi študent, brezposelni, dijak ali kdorkoli, ki bi si to zaželel, si je lahko izbral eno ali več možnosti za drugačno ali povsem novo življenje . V tej tovarni si je vsako možnost lahko izbral sam in jo brez težav svobodno opustil ali spremenil v kaj drugega. Predvsem pa je naletel na naključja, ki jih ni mogel predvideti, niti pričakovati, in ravno ta so pripeljala najširša obzorja v našo slovensko vas.

In kaj imamo zdaj?

Do zdaj je bilo veliko povedanega. Ure in ure gradiva so v arhivih. In veliko velikih in malih imen je povedalo marsikaj o Rogu. V glavnem je bil prostor nasprotovanja logiki, s katero opredeljujemo svoj že tako kratek čas na Zemlji skozi prizmo tekmovanj, nagrad, predmetov, ki si jih lastimo, aplavzov ali ničel na računih. To je ista logika, ki človeška življenja spreminja v številke in statistiko, znotraj katere pomenijo bolj malo. Slovenija ima sicer srečo, da je v njej življenje nekoliko več vredno kot drugje, kjer človeka umorijo za deset dolarjev, a surovejše okolje ko proizvajamo, laže se ta vrednost življenja spremeni. Število in načini umorov ter napadov zoper telo in dostojanstvo na starejše in vse mlajše ljudi kažejo, da se je to zmanjševanje vrednosti že začelo. Pri takšnem napredku je pričakovati, da bo življenje vse manj vredno, razen življenja tistih, ki so pri vrhu ali koritu, ali tistih, ki vestno plezajo v to smer. In žal premnogi marljivi, vestni in naivni delavci vsak dan dokazujejo bogu in svetu, da so vredni svojega življenja. A še najmanj smisla ima lastno vrednost življenja na tem planetu dokazovati na popolnoma napačne načine, pod napačnimi predpostavkami in popolnoma napačnim ljudem. In res, če vprašate številne ljudi, ki ne sodijo v kasto, ki z lahkoto služi denar z nagonskim množičnim butičnim turizmom, bodo rekli: občina bi morala vzdrževati AT Rog in ga pustiti odprtega za generacije ljudi, ki naj bi prihajale in odhajale. Umetniki bodo rekli: potrebujemo bela platna in prazne hangarje. Aktivisti bodo rekli: potrebujemo komunizem in refleksijo. Utrujeni bodo rekli: potrebujemo počitek. Starejši bodo povedali: potrebujemo druženje z mladimi generacijami, ne pa odrinjenost na rob in v pozabo. Mladi bodo rekli: ne potrebujemo starih, potrebujemo prostor, ki je prost, za brezplačno druženje, poskušanje, neuspeh in nove poskuse. A pustimo zdaj vse to. Pričakovati je, da se bo mestnim oblastem zgodilo isto, kot se je zgodilo tudi rogovcem. Prišel bo čas za neke nove ideje in ljudi. Vedno znova je tako: ljudje si zamišljamo nekaj »genialnega« ali mogočnega in se ukvarjamo s tem, a vendarle … še preden končamo, se okoliščine tako spremenijo, da rezultat dela nikakor ne bo tisto, kar smo želeli ustvariti. Najlepša mesta tako postanejo grda, fiktivna bitja, žalostne tavajoče pošasti, emblemi distopije. Morda si želijo »novega« centra Rog, a dobijo fino kurirano čistunstvo. Avtonomni Rog pa bo kot ideja obstal, čeprav bo tudi njegovo ime zelo kmalu, z novimi generacijami, pozabljeno. A v zgodovini se mu bo pripisalo nekaj čudovitega: v nasprotju z novimi in obnovljenimi stavbami, v katerih odmeva, se je v AT Rog izmenjalo kar nekaj »umazanih« generacij in vsaka se je borila zanj. Kdo pa se bo boril za sterilni prostor predragih tortic?

Za konec sledi preprosta avtoetnografija neštetih noči, popoldnevov, ranih zor in brezčasnih trenutkov, preživetih v kromiranih in azbestnih kotičkih stare tovarne. Takšna mesta in trenutki so še vedno zaznavni samo v fragmentih, so skoraj nevidni – in jaz z njimi.

… Neko (no)č sem videl neko takšno »mesto v mestu«. Tovarna sredi hipertovarne. Porušili sta jo vreča denarja in pohlep brez obljube. A pod z bagrom razrahljano plast zemlje je odteklo vse tisto, kar pomeni nekaj več: gejzir perspektiv, ki je prijateljstva nesel vse tja do Savca.

… Nekoč sem slišala za neko mesto, kjer so meščani ljudje z vsega sveta. Nihče ni govoril jezika drugega. In ti meščani so se o skupnem dogovarjali, kot se piše glasba. Nekega deževnega popoldneva sem to tudi našla: slišala sem dvajset violin, kako se uglašujejo. Začele so s škripanjem, potem so se nekaj časa spogledovale, poigravale so se druga z drugo, dokler niso z rahlimi premiki pristale pri skupnem tonu. Zjokala sem se. Prvič sem videla, kako se rojeva glasba, soglasje, sozvočje.

… Nekoč sem zaslutil mesto, ki je lebdelo v zraku. Ljudje so samo prihajali in odhajali. Lepo je bilo gledati, kako je v najbolj tranzitnem medmejnem prostoru vsem nam skupno to, da smo popotniki. Vse, kar lahko, je le to, da si zaželiš srečno pot.

… Nekoč sem sledila glagolici in prišla do mesta, ki je sijalo pod soncem, na betonu, s senco nekih vrb ali brez, pa še ena češnja je bila. Morda je bilo to najmanjše mesto na svetu. Mesto besed, dreves in drznih dvestotih prebivalcev.

Bila sem tudi v mestu, ki se je vseskozi premikalo. Nisi vedel, ali migrirajo ljudje znotraj njega ali mesto samo. Nisi vedel, koliko ljudi je zares tam. Nisi razumela, ali je mesto Veliko ali Majhno. Vsi so se srečevali in si podajali kruh za na pot. In nikoli nisi vedel, ali si odšel iz tega mesta ali prihajaš nazaj pod njegove oboke. Tako premično je bilo vse in jaz … bila sem tako negiben, da se nisem nehal pretakati.

Veliko smo izgubili, medtem ko smo živeli. Izgubili smo drage ljudi, pa tudi mesto, kot smo ga nekoč poznali. In vsakokratno mesto, ki bo nastalo na ruševinah ali v marmorju, bo z vsemi svojimi možnostmi še vedno vodilno ne le pri »razvoju«, hiperkapitalizmu, vojni – kakorkoli – temveč tudi pri uporu in ustvarjalnosti. Toda ona je malo luda, ne moreš je napovedati.

Kreativni center Poligon je decembra objavil aktualne izsledke raziskave o položaju delavcev v slovenski kulturno-ustvarjalni panogi. Pri PreLomu smo se osredotočili predvsem na delovne in življenjske razmere v Ljubljani, kjer večina iz panoge tudi dela – po zadnjem, petem merjenju, ki je potekalo od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025, kar 58 odstotkov.

Javni zavodi in institucije pogosto med zamudniki in neplačniki

Raziskava opozarja, da sta neplačevanje in zamujanje ustaljeni poslovni praksi v panogi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedem od desetih je plačilo vsaj enkrat prejelo z zamudo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja, v 15 odstotkih pa tudi javne institucije. V kar treh primerih od desetih so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država. Med njimi so bili pogosto tudi zavodi, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana.

Izkušnje, ki so jih v raziskavi anonimno opisali ljubljanski kulturni delavci in delavke, so večinoma slabe:

»MOL mi je dolgoval denar več kot 8 mesecev. Vsakič je bilo nekaj narobe z dokumentacijo.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Zavod za turizem Ljubljana – pogodbe podpišejo retroaktivno, izplačila pa lahko zamujajo tudi več kot 3 mesece.«
• »Ljubljanski zavodi imajo pogosto izgovor, da ’ni še podpisan proračun’, zato plačilo ni mogoče. Se pa delo opravi.«
• »Ljudje mislijo, da so občinske institucije zgled, pa so pogosto ravno nasprotje – zamujajo, ignorirajo pogodbe.«
• »Delo za občino pomeni ves čas na voljo, takojšen odziv, maksimalna fleksibilnost – plačilo pa čez pol leta.«
• »V Cukrarni se je na plačila čakalo več mesecev. Ne delam več tam.«
• »Nimam slabše izkušnje od tiste z MOL. Delal sem v festivalu, ki ga sofinancirajo, in plačilo ni prišlo nikoli – ker sem ‘zmanjkal v proračunu’.«

Neplačano in premalo plačano delo

Delavke in delavci imajo pogosto opraviti z različnimi oblikami neplačanega ali premalo plačanega dela. Seznam javnih institucij, ki ne plačujejo ali izrazito slabo plačujejo delavce, je dolg in izjemno raznolik ter kaže, da je delo za reference ustaljena kultura javnih institucij. Delavci so pripovedovali o negativnih izkušnjah z RTV Slovenija, Cankarjevim domom, SNG Dramo, Narodno galerijo, Moderno galerijo + MSUM, Mestno knjižnico Ljubljana, MGLC, zavodi MOL in številnimi drugimi. Delavci v kulturno-ustvarjalni panogi pogosto sodelujejo z javnimi zavodi kljub slabemu plačilu ali čeprav sploh niso plačani, to pa počnejo zaradi kombinacije strahu pred izključitvijo, upanja v prihodnje priložnosti, zaradi normalizacije izkoriščanja, osebne predanosti in pomanjkanja drugih možnosti.

»V Ljubljani je delo za občinske zavode pogosto neplačano ali tako slabo plačano, da ne pokrije niti stroškov prevoza.«

• »Za Mestno občino Ljubljana sem delala v kulturnem programu in za izvedbo sem prejela manj kot 100 evrov. Projekt je trajal 2 meseca.«
• »Kadar sodeluješ z MOL in nisi njihov redni izvajalec, je tvoj honorar najnižji. Če sploh pride.«
• »Imam izkušnjo, ko sem za galerijo v lasti občine pripravil razstavo. Oprema, prevoz, postavitev – vse lastno delo, plačilo 150 evrov.«
• »Kino Šiška – veliko prenizko plačilo za fotografe.«

Zamude pri razpisih

Čeprav delavci in delavke v kulturo-ustvarjalni panogi v nasprotju z razširjenim prepričanjem večinoma niso odvisni od državnih in občinskih proračunov (53,2 odstotka poslovnih subjektov leta 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev, številni od tistih, ki so jih prejeli, pa jih kombinirajo s prejemki za delo pri drugih naročnikih), se na razpise prijavljajo predvsem zato, ker so ti zanje pogosto edina možnost za financiranje projektov in ohranjanje ustvarjalne dejavnosti. Delavke in delavci so kot slabosti razpisov poudarili nezadostno višino sredstev, zamude pri objavah razpisov in rezultatov ter pri izplačilih sredstev. Kot sporne omenjajo razpise z zapleteno birokracijo pri prijavi in poročanju ter to, da razpisi ne pokrivajo vseh stroškov dela in materialnih stroškov. Zelo huda težava je tudi nepravično ocenjevanje in razdeljevanje sredstev. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjšanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi izidov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in pravičnejši presoji. 23,1 odstotka anketiranih je povedalo, da so bili z zadnjim občinskim ali državnim razpisom zelo zadovoljni ali zadovoljni. Delež zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih je 20,1 odstotka. Več kot polovica, 56,8 odstotka, ne izraža niti zadovoljstva niti nezadovoljstva.

Odzivi na občinske razpise na ravni MOL so različni:

»Pohvalim lahko sodelovanje z MOLom – korektno, uslužno, prijazno.«

• »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
• »Financiranje s strani MOL in MK je ostalo isto – včasih celo manj.«
• »Zamuja se z vsemi koraki – najprej s podpisom pogodbe, potem z izplačilom prve polovice honorarja, na koncu druge. Rešujem tako, da gnjavim, težim. To absolutno ni moje delo in vsi ti klici in maili mi vzamejo ogromno energije, hkrati pa je žaljivo.«
• »Na občinskem razpisu niso upravičeni stroški našega dela. Zneski so majhni in se ne da preživeti …«

Delo v kulturi vedno bolj postaja privilegij

Raziskava ugotavlja, da samo 15,1 odstotka delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine, in nadaljuje, da »61,9 % delavk in delavcev iz zelo dobro preskrbljenih družin živi v lastniškem stanovanju ali hiši brez kredita. Tisti, ki izhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so lastniki nepremičnine brez kredita v 5,6 %.« Pri višini najemnin in cenah nepremičnih v Ljubljani ter povprečnih zaslužkih delavk in delavcev v kulturi (62 odstotkov jih zasluži manj kot 1500 evrov bruto), hitro postane jasno, da se ta razredna zaznamovanost panoge samo še stopnjuje. »Živim pri starših, ker v trenutni situaciji težko najdem stanovanje, saj bi porabila 70 % celotne plače za najemnino ter tekoče stroške,« priznava ena izmed delavk. Ker primanjkuje tudi dostopnih prostorov za ustvarjanje in bivanje, je učinek vedno bolj uniformna kultura višjih in srednjih slojev. »Nizki bivalni stroški so prvi pogoj za delo,« in te imajo zagotovljene večinoma tisti, ki so nepremičnino podedovali ali so jim jo kupili starši; le slaba petina anketirancev odplačuje posojilo, dve petini pa jih živi v najemu.

Glede na to, da mesto svojo podobo močno gradi tudi na kulturni produkciji in se rado ponaša, da je kulturno središče, bi ga položaj delavcev in delavk v kulturno-ustvarjalni panogi moral veliko bolj zanimati in skrbeti. Podatek, da jih kar tri četrtine razmišlja o odhodu iz panoge, je res skrb zbujajoč in našteti razlogi za takšno prekarizirano stanje so zgolj najbolj vnebovpijoči. Podatek, da kar 40 odstotkov njihovih gospodinjstev živi na pragu revščine ali pod njim, pa bi moral v vseh javnih institucijah – na čelu z ljubljanskimi, kjer dela večina delavcev v panogi – sprožiti vse alarme.

Svojevrsten paradoks Ljubljane je, da se z množenjem občinskih prostorov, kjer sta kultura in umetnost prezentirani, vedno bolj krči prostor, v katerem sploh lahko nastajata, hkrati pa je ta zmeraj bolj namenjen zgolj tistim iz srednjega in višjega sloja, ki si ustvarjanje v prestolnici še lahko privoščijo.

Sredstva, ki se razdeljujejo na razpisih, so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v velike gradbene projekte (ti rastejo tudi na območju nekdanjih avtonomnih con in veliko bolj dostopnih samoniklih kulturnih prizoriščih), pa še ta pogosto zamujajo ali pa celo ne vključujejo plačila za opravljeno delo. Novi betonski kolosi, tako imenovani hrami kulture, torej rasejo na izkoriščanju tistih, katerih – prepogosto neplačano ali premalo plačano – delo naj bi povzdigovali. Mesto si bo tako, če kmalu ne bo začelo vlagati v ljudi, namesto v beton, postavilo kulturno Potemkinovo vas z bleščečimi fasadami, a brez vsakršne tehtne vsebine – zgolj še eno potrošniško nišo, ki z dejanskim življenjem večine prebivalcev in prebivalk mesta kmalu ne bo imela več nič skupnega, bo pa »upravičila« sporne milijonske naložbe z dragim videzom svetovljanskosti.

Praznično razpoloženje se je v Ljubljani tudi letos, tako kot vsako leto, začelo na zadnji novembrski petek s prižigom lučk. Dan pred tem velikim spektaklom, v četrtek, 27. novembra, pa se Mestna občina Ljubljana ni posvetila le zaključnim podrobnostim pri okraševanju, ampak se je na povečan obisk mestnega jedra pripravljala tudi drugače – s »čiščenjem«. Iz podhoda Ajdovščina je pregnala brezdomce in odvisnike, ki so se tam skrivali pred mrazom. Nato ga je s strani Figovca zaprla, s strani Metalke pa dostop omejila, tako da je mogoč le od 7. ure do 19. Ob tem so mestne oblasti pozabile, da podhod ni zapuščen, temveč so tam ključavničarska delavnica in kar dva kulturna prostora nevladnih organizacij v javnem interesu: Cirkulacije 2 in Podhoda, ki je prostor produkcijske skupine Hupa Brajdič. S to samovoljno potezo je občina hkrati prizadela najranljivejše prebivalce mesta, otežila izvajanje kulturnega programa v javnem interesu in znova dokazala, da ima posluh le za potrošnjo in kapital.

Dan po »čistki«, v petek, 28. novembra, je bil v časopisu Delo objavljen prispevek Manje Pušnik, ki govori o sedanjem klavrnem stanju podhoda Ajdovščina in oglašuje njegovo bleščečo prihodnost. Prihodnje leto naj bi se po večkratnem prestavljanju začela gradnja tako imenovanega Minipleksa, ki predvideva pet dodatnih dvoran za ljubljanski mestni kino Kinodvor. V prispevku v oči bode manko kakršnekoli omembe bogate kulturne produkcije, ki se z mestnim dovoljenjem že več let razvija v degradiranih prostorih podhoda. To je še posebej presenetljivo, saj je le mesec prej za Prelom o podhodu Ajdovščina pisala že Barbara Kapelj, ki je kot svetlo točko drugače degradiranega podhoda poudarila ravno dobro prakso začasne rabe prostorov za produkcijo neodvisne kulture. Žal pa sta MOL in časnik Delo na ta primer dobre prakse pozabila.

V kolektivu Hupa Brajdič prepoznavajo, da se je število odvisnikov in brezdomnih ljudi v podhodu Ajdovščina res občutno povečalo in se je zato spremenil v neprijeten in celo nevaren javni prostor. A državo in mesto pozivajo, naj se težave lotita na pravi način in ne s pregonom. Opozarjajo tudi, da je bil z zaprtjem dela podhoda onemogočen dostop do ene izmed vitrin, ki je pomemben del njihovega razstavnega programa. Zaradi nenadne nedostopnosti podhoda, o kateri MOL ni obvestil niti uporabnikov prostorov, sta morali Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič nekatere prireditve odpovedati, nadaljnje delovanje pa prilagoditi novemu režimu, ki z njima ni bil usklajen. A kljub negotovosti prostora ostajata dejavna in odprta.

Tega pa, žal, ne moremo reči za prostor Osmo/za, ki prostore v stolpnici Avtotehna na Bavarskem dvoru po osmih letih delovanja zapušča s koncem letošnjega leta. Začasna raba prostora že v imenu opozarja, da je začasna, a sočasen pritisk na tri pomembne prostore kulturne produkcije v javnem interesu je neposreden kazalec trenutne mestne politike, ki se prilagaja potrebam kapitala in mesto po hitrem postopku gentrificira. Očitno pod to mestno oblastjo nad javnim interesom prevlada zasebni interes kapitala. Temu so seveda najbolj izpostavljeni najšibkejši – brezdomci in odvisniki, proti katerim se represija stopnjuje tudi na državni ravni, saj so poslanci v parlamentu nedavno potrdili predlog novega zakona, ki predvideva povečanje globe za spanje na javnih površinah.

Prenos zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad je bila ena od naprednejših zavez v levosredinski koalicijski pogodbi. Prenos te zemlje na stanovanjski sklad je bil dovolj konstruktiven, da bi si ga lahko obetali celo od vlade, ki temelji na kompromisih. Prav tako pa bi prenos predstavljal pomembno politično orientacijsko točko za vse prihodnje napredne stanovanjske zahteve.

Toda celo kompromisi so na udaru, ko gre za razredne interese, v tem primeru za interese kapitala, natančneje menedžerjev v DUTB in SDH ter investitorjev, ki imajo najboljša zemljišča verjetno že ogledana. Vlada je sprejela uredbo, ki predvideva pripojitev premoženja DUTB Slovenskemu državnemu holdingu, ki pa tega premoženja ni zavezan uporabiti ali nameniti javnim storitvam. Ravno nasprotno, to premoženje je zavezano privatizirati. Ob takšnih kupčijah pa tako direktorji DUTB kot SDH pobirajo nagrade za dobro opravljeno privatizacijo. Seveda pa gre tudi za pomembno sporočilo rentnikom, da vlada ne misli resno, ko se zavezuje k stanovanjski politiki, ki bi morala nujno udariti po moči kapitala nad našimi mesti.

Jasno je, da napredne politike niso stvar zaupanja med antijanšistično vlado in civilno družbo, niti niso stvar zaupanja med levičarji v vladi in njihovimi partnerji. Prvi nerodno ugotavljajo, da je ministrstvo za delo zgolj peskovnik, iz katerega Golobovo financministrstvo ne dovoli izhodov. Kaj pa Levici sploh še preostane, če bo že po nekaj mesecih v vladi kapitulirala? Očitno koalicijska pogodba ni vredna niti papirja, na katerega je natisnjena: ali pa so vodilni predstavniki Levice že tako »konstruktivni«, da se zavzemajo za interese vlade namesto za program svoje stranke?

V zgodbi prenosa državnih zemljišč z DUTB na SDH pa se je zanimivo znašel tudi svež avtonomni prostor v Ljubljani, ki je ljubljansko mrtvilo po letu in pol od nasilnega zaprtja Roga osvežil z novim prostorom za politično in umetniško udejstvovanje. Ko je okoliška mladina v zadnjih dneh avgusta zavzela razpadajočo in zapuščeno bivšo menzo za Bežigradom, ki stoji na zemljišču v lasti DUTB, je bilo raznih pristojnih takoj polna usta manipulacij, da je to zemljišče namenjeno gradnji (celo oskrbovanih!) stanovanj. Mladež, ki je v nekaj dnevih iz razpadajočega objekta ustvarila Participativno ljubljansko avtonomno cono PLAC, torej to gradnjo zdaj ovira. Kar so seveda »pozabili« primakniti, novinarji pa vedno prikladno pozabijo vprašati, je, da gre verjetno za zasebno zgrajena stanovanja, ki bodo namenjena tistim, ki si bodo lahko privoščili luksuz življenja v Ljubljani po ceni 4000 eur/m2 ali več! Prav tako je kmalu postalo jasno, da je precej degradiran predel za Bežigradom širše atraktiven za kapital. V bližini bo npr. zgrajena prva zasebna bolnišnica v Ljubljani, ki jo bo gradila firma v lasti dveh zavarovalnic, ki sta delno v lasti države in se financirata iz tistih 35 € za dopolnilno zdravstveno, ki jim jih vsak mesec nakažemo.

Ne pozabimo, da je bila revolucija v stanovanjski politiki ena od glavnih obljub vseh treh koalicijskih strank – predvsem Golob in Mesec sta zagotavljala 10, 20 ali 25 tisoč stanovanj! Kot je na tiskovki Kje bomo pa jutri spali? 18. oktobra lepo povzela ena od govork: »Zavezo so dali v koalicijsko pogodbo, ker so vedeli, da je izvedljiva. Zato ne bomo sprejemali nobenih izgovorov o tem, da je SDH pravni naslednik premoženja DUTB in da ni pravnih aktov ali zakonov, ki bi omogočali prenos na Stanovanjski sklad RS – potem jih pa pripravite, zato ste v vladi! […] Na druge rešitve kot neodplačni prenos zemljišč na stanovanjski sklad ne pristajamo, saj vse drugo pomeni dokončen propad sistema javne stanovanjske preskrbe. Od predsednika vlade dr. Roberta Goloba zahtevamo, da javno ponovi zavezo neodplačnega prenosa vseh primernih stanovanjskih zemljišč na republiški stanovanjski sklad, od pristojnih ministrov pa, da čim prej uredijo ustrezne podlage in prenos.«

Glede na uspešen preboj ambicioznih stanovanjskih načrtov v popularne strankarske in nestrankarske kampanje ter glede na razširitev stanovanjske krize na vse večji del stanovalcev je jasno, da odločno ukrepanje za javno stanovanjsko gradnjo v tem trenutku je mogoče in je nujno. Javna stanovanjska politika je dobila mandat in ta zemljišča so že v javni lasti: dnevnopolitičnih ter tehničnih zadržkov torej ni! Na poti so zgolj kapitalski interesi, ki jih tako transparentno pooseblja minister za finance, ki je v nedavnem intervjuju celo razkril svoj zastavek: kot dobro prakso sistemov financiranja stanovanjske gradnje je navajal podjetji Vonovio in Buwog. Velelastnika sta v Nemčiji in Avstriji sinonima za roparsko rentništvo ter za učinkovito kanaliziranje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne bi nas smelo presenetiti, če se bo razkrilo, da si Vonovia – ali kak podoben velelastnik – ogleduje tudi zemljišča DUTB ter da si od te investicije kaj obeta tudi sam minister.

Njegovim fantazijam popolne privatizacije stanovanjske politike in rednega ropanja javnih sredstev se je treba upreti, ne kot volivci in volivke, temveč v naših mestih, na naših placih kot sosede, stanovalci. Ministrova fantazija je mora vsakega mesta in za vse poglablja stanovanjsko krizo. V najboljšem – najboljšem! – primeru jo reši le njemu: Po privatizaciji avstrijskega državnega podjetja Buwog je bil avstrijski finančni minister zaradi prejema podkupnine obsojen na osemletno zaporno kazen.

Odkar so člani Participativne ljubljanske avtonomne cone PLAC 3. 9. 2022 vstopili v zapuščeno menzo že vrsto let bankrotiranega Cestnega podjetja Ljubljana na Linhartovi 43, prestolnica ni več ista. Zadihal je svež in ustvarjalen veter, napolnjen z ambicijami in pogumom. Skupnost PLAC-a že skoraj tri mesece gradi drugačen in drzen svet: prostor, v katerem je dovoljeno sanjati, si zamišljati drugačno politično-socialno realnost. PLAC odgovarja na neoliberalno agendo z grajenjem skupnosti na podlagi osebnega dostojanstva posameznika.

»Naša življenja zunaj tega prostora so atomizirana, zato želimo ustvariti alternativne svetove, ki sledijo človeški volji in želji. Gradimo nekaj neobičajnega, drugačnega. Vse zunaj tega prostora ima norme in pravila, tukaj pa norm ni oziroma postavljamo nove norme, ki so veliko bolj svobodomiselne, veliko bolj odprte,« nam pojasni Andraž, ki je član skupnosti.

PLAC je zaznamovan z delovanjem avtonomije v prostoru in to ne v kateremkoli prostoru, ampak v zdaj zasedeni nepremičnini, s katero upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je že od samega obstoja leta 2013 deležna mnogih kritik.

DUTB je bil povezan s sumi korupcijskih škandalov, neupravičenimi izplačili, nenavadno visokimi plačami upravnega odbora, očitki o vprašljivem poslovanju, o »netransparentnosti delovanja in dobrega gospodarjenja s skupnim – javnim premoženjem«. DUTB je bil tudi že obravnavan v policijskih preiskavah ter pod lupo Komisije za preprečevanje korupcije in Računskega sodišča.

PLAC je tako tudi odgovor na skorumpirano privatizacijo javnega s strani kravatarskih menedžerjev in direktorjev sumljivega slovesa, ki so za lastne interese vrsto let zlorabljali svoj položaj ter družbi povzročali ogromno škode. Deluje drugače: transparentno, odprto in svobodno. Specifičnost delovanja je v avtonomiji prostora, osebni svobodi ter grajenju skupnosti. Takšna dinamika se ne more konstruirati v vsakem prostoru.

Pomembnost avtonomnega prostora

Zgodovina avtonomnih prostorov v Ljubljani je dolga, vendar takšnega, kot je PLAC, še ni bilo. Njegova specifičnost so postpandemični čas, v katerem je nastal, velikost in lokacija. Vsak avtonomni prostor je vpleten v lokalno skupnost, ki je drugačna, nosi svojo zgodovino in njen odziv je za sprejetost izjemnega pomena. Tako so tudi ljubljanski skvoti bili zaznamovani z nepredvidljivo dinamiko, zgodbami in usodami. To je čar avtonomnih prostorov.

»Plac ponuja prostor, kakršnega v Ljubljani ne moreš več najti. Tudi Metelkova ni več to, kar je bila sprva mišljena. Omogoča ti, da ti ni treba biti potrošnik, vključuješ se po potrebi. Opolnomoči te s sodelovanjem, odkriješ svoje potenciale, vključuješ se toliko, kot zmoreš, kot lahko. Lahko prideš in greš svobodno, ne da bi ti kdo izstavil račun za to. ROG je bil zadnji prostor, kjer je vladala avtonomija,« nam pojasni Žuža, ki je v PLAC-u že od vsega začetka.

PLAC-u se je uspelo ubraniti pred konzumirajočimi vzorci in komercializacijo. V njem na primer ne morete ničesar kupiti, šank ni delujoč. Če hoče obiskovalec spiti pivo, si ga mora prinesti sam. Skupnost je tako zgradila popolnoma drugačen model, ki deluje kot izoliran meh, ki zunanji svet vidi včasih kot grožnjo, drugič kot izziv. PLAC je primer dobre prakse, kjer se notranji mehanizmi in dinamika odvijajo drugače kot v zunanji potrošniški družbi.

»Takšen prostor je pomemben, ker mlad človek, kot sem na primer jaz, lahko ustvarja onkraj lovk kapitala. Če se hočem dobiti s prijateljem, nimam nobene možnosti, da bi se dobil nekje, kjer ni potrebno plačati. Lahko grem na primer v kakšne prostore nevladne organizacije, kjer te birokracija nenehno omejuje, ali pa kam na kavo, kjer moram seveda plačati, ker zdaj je zunaj pač mraz. V Ljubljani ne obstaja noben prostor, kjer bi se lahko vsaj normalno družil,« nam pojasni Gašper, ki je aktivno vpleten v umetniško ustvarjanje v PLAC-u.

_PLAC je odgovor na nesposobnost mesta Ljubljana, da bi mladim in drugačnim, starim in zavrnjenim, neopredeljenim in zlomljenim, posebnim in svobodnim zagotovila prostor, v katerem bodo lahko delovali, ustvarjali in obstajali skozi živahni proces grajenja skupnosti. _

»Ne sledimo brezglavo vzorcu, s katerim smo začeli, učimo se na napakah, se prilagajamo in po potrebi spreminjamo koncepte. Vse skupaj je še vedno živ proces, ki se spreminja. V skupnosti vidim rast in spremembe, kar mi je pomembno, saj tako napredujemo. Pomembno se mi zdi tudi, da se ne zanašamo na prakse, ki so bile vzpostavljene v preteklosti, ampak gradimo nove,« nam pojasni gimnazijka Ana, ki velik del svojega prostega časa preživi v PLAC-u.

Skupnost PLAC-a se gradi na območju, ki je za nepremičninske apetite zanimiva, za nadaljnji proces gentrifikacije v Ljubljani pa utegne biti v prihodnosti še strateškega pomena.

DUTB naenkrat pokazal zanimanje

Pogajanja z upravljalcem zemljišča, ki je posestvo dolga desetletja pustil propadati, so stekla takoj na začetku, v zadnjem tednu pa so spet razburila in razdelila javnost.

Slaba banka je skupnosti 11. novembra posredovala dopis z naslovom: »Predstavitev stališč in pričakovanj DUTB v zvezi z objektom na Linhartovi 43 v Ljubljani«.

Med drugim so zahtevali, »da skupščina PLAC imenuje svoje zastopnike – odgovorne osebe z imeni in priimki, ki bodo v imenu in za račun skupščine PLAC imeli pooblastila za pogovore s predstavniki DUTB in kabineta predsednika vlade.«

Napovedali so svoj obisk 17. novembra ter opozorili, da »DUTB ob tem vljudno opozarja, da v nasprotnem primeru pogoji za pogovore niso vzpostavljeni, posledično pa bo DUTB, z namenom zavarovanja legitimnih in zakonitih interesov ter ustavno varovanih pravic, primorana uporabiti dopustno pravna sredstva in ukrepe«.

V naslednjem odstavku je DUTB pripadnike PLAC-a obtožil, da so »prišli do neupravičene obogatitve na račun državljanov Slovenije. Na tej podlagi je DUTB potencialno oškodovana tudi za dodatne stroške za uporabnino objekta v znesku 4.906,00 EUR mesečno, poleg tega pa še za 1.174,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na mesec. Pri tem navedeni zneski ne upoštevajo višine obratovalnih stroškov (elektrika, voda).«

Skupnost PLAC-a je pred napovedanim prihodom DUTB strokovnjakov priredila javni zajtrk, na katerega so povabili medije in vse podpornike. Zbralo se je večje število ljudi, tudi politikov iz Levice ter Gibanja Svoboda. DUTB je, sklicujoč se na dogodek, prihod odpovedal.

Naj na tem mestu zapišemo, da je bila skupnost PLAC od vsega začetka v stiku s predstavniki DUTB. 21. septembra je bila na sestanku in se srečala z vršilcema dolžnosti izvršnega direktorja Žigo Feiferjem ter Mitjo Križajem.

V imenu DUTB sta pretežno govorila Feifer in Križaj, med drugim sta izjavila, da se »ne strinjajo z zasedbo«. Morda bi, če bi prišli prej in jih »prosili za uporabo, to pravno lahko uredili«. Lahko bi najemali ali vzpostavili »poslovne odnose«, v katerih bi »se upoštevale pravice obeh strank, tudi subvencionirane možnosti obstajajo«. Po njihovem mnenju »je objekt nevaren, nepremičnina pa v razvoju«. Ocenili so, da »nastaja finančna škoda, v milijonih izgubljamo zaradi skvoterjev«, ter dodali, da vidijo »trk dveh konceptov«. »Predstavljajte si, da babica deset let uporablja zemljišča in potem ga neki cirkusanti kar zasedejo. A bo babica s tem zadovoljna? Pa ne mislim zdaj, da ste vi cirkusanti«. Ter posvarili: »To ni zastonj južina.«

Strani sta se potem poslovili in odločili, da bosta rešitev iskali preko vladnih predstavnikov in pristojnih ministrstev.

Skupnost PLAC-a je sicer besede podpore s strani premierja Roberta Goloba že imela: na dogodku ob 100 dneh vlade 8. septembra je na vprašanje Marcela Štefančiča jr., ali bo država pustila živeti avtonomno cono PLAC, dejal: »Vem, da v tem trenutku država jo pusti živeti. Nisem zasledil nobenega resnega konflikta. Odzval sem se tudi na njihovo sporočilo. Dokler ne obstaja družbenokoristen namen, za kar se bo ta stavba namenila, je prav, da tam živi skupnost.« Z nasmehom na ustih je še dodal, da ima sam v resnici PLAC »raje kot DUTB«.

PLAC – socialni, umetniški in izobraževalni eksperiment

PLAC je skupnost izražanja, socialni laboratorij ter izobraževalni eksperiment, v katerem se odvija dolga paleta umetniških, izobraževalnih in športnih aktivnosti.

»Če ne bi bilo PLAC-a, bi bil zdaj doma sam. Zame je to prostor druženja, prostor izmenjevanja idej in pogledov. Prej sem bilo veliko v ROG-u, zdaj pa je to drugačna perspektiva, ker je veliko večji poudarek na mladih. Odvija se program, če ga ni, počnemo kaj drugega: prenavljamo, čistimo, obnavljamo prostor. Prostoru na tak način damo dušo in življenje,« pojasni Jero, ki pravi, da mu trenutno PLAC pomeni »vse v življenju«.

PLAC-u je v pičlih treh mesecih uspelo zgraditi multigeneracijski center, ki s svojim programom zapolnjuje pestro paleto interesov. Tu se odvijajo gledališke predstave za odrasle in otroke; koncerti različnih alternativnih glasbenih ustvarjalcev; projekcije filmov, dokumentarcev ter mednarodnih konferenc; pogovori, diskusije, okrogle mize; ustvarjalne delavnice; treningi borilnih veščin, plesa ter joge; impro gledališke delavnice ipd.

»PLAC mi omogoča udejstvovanje na kulturnem področju. Sodelujem pri gledaliških improvizacijah in v PLAC-u imamo po novem vaje, ker do sedaj nismo imeli prostora. PLAC je zame hkrati prostor, kjer se lahko izobražujem izven formalnega koncepta izobraževanja, kjer ni tako kot v šoli, kjer se včasih na pamet učimo neke mehanizme. Tu se dejansko učim, kako ti mehanizmi delujejo,« srednješolec Gašper opiše svoje delovanje. Skozi debate, ki prej niso bile prisotne na isti način, pravi, da v skupnosti PLAC-a poglablja svoja razmišljanja. »Definitivno sem se o seksizmu tudi prej spraševal, vendar se v PLAC-u rojevajo nove dimenzije,« še doda.

Izobraževalni in raziskovalni potencial PLAC-a so prepoznale tudi različne institucije: v skupnost večkrat pridejo organizirani obiski študentov. Do sedaj so PLAC obiskali študenti krajinske arhitekture iz nemškega Hannovra, študentje Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, študentje etnologije in socialne antropologije s Filozofske fakultete v Ljubljani, socialni pedagogi s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Študentje s Fakultete za socialno delo so že napovedali, da bodo v PLAC-u opravljali predavanja, raziskovalne naloge ter pisali magistrske. Prostor v izvenšolskem času redno obiskujejo dijaki gimnazije Poljane in bežigrajske gimnazije, profesorji različnih fakultet ter samostojni raziskovalci.

PLAC pomeni začetek nove dobe v Ljubljani. Gradi drzno vizijo o tem, da nam ni treba biti atomizirani uniformiranci, razgalja nam svobodno okolje in možnost ustvarjanja. PLAC je samonikla svobodna skupnost. PLAC je iluzija, ideja in potencial. Je prvi eksperiment mnogih in zadnji poskus nekaterih. PLAC je življenje samo.