Na omrežju Reddit je zažvižgal ameriški programer, ki je delal za svetovno znano aplikacijo za dostavo hrane. Sklepamo, da gre za večje ameriško podjetje, ki je lastniško povezano tudi z nam bolj znanim Woltom. Zato sumimo, da se podobnih praks poslužujejo (ali pa se po njih vsaj zgledujejo) tudi dostavljalska podjetja pri nas. 

“Tole pišem v knjižnici, na prenosniku, ki ga bom po tem zavrgel, saj me zavezuje ogromna pogodba o nerazkritju informacij. Včeraj sem dal odpoved z dvotedenskim odpovednim rokom in če sem iskren, upam, da me bodo tožili. Na teh informacijah sedim osem mesecev, samo opazujem kodo, kako se v živo realizira. Ponoči ne morem spati, ker sem pomagal zgraditi ta stroj,” je razvijalec programske opreme začel svoj zapis. 

O tem, da so algoritmi v aplikacijo za dostavo hrane razviti tako, da iz dostavljavcev iztisnejo največ, je bilo veliko ugibanja. Razvijalec, ki dela kot backend inženir razkriva, da je resnica precej bolj depresivna kot teorije zarote. “Sedim na tedenskih sestankih, kjer produktni vodje razpravljajo, kako iz »človeških sredstev« iztisniti še dodatnih 0,4 % marže (tako voznike dobesedno imenujejo v shemah podatkovnih baz). O teh ljudeh govorijo, kot da so liki v videoigri, ne pa očetje in mame, ki poskušajo plačati najemnino.”

Po njegovih besedah je “prednostna dostava” čista prevara, za katero stranka plača dodatni denar. Programerjem so jo predstavili kot “psihološko dodano vrednost”, pri čemer se ne naredi ničesar, da bi dejansko stranka prejela dostavo hitreje. “Lani smo celo izvedli A/B test, kjer nismo pospešili prednostnih naročil, ampak smo namerno upočasnili ne-prednostna za 5 do 10 minut, da so se prednostna v primerjavi z njimi zdela hitrejša. Vodstvo je bilo navdušeno nad rezultati. Zgolj s tem, da smo standardno storitev poslabšali – ne pa premium izboljšali – smo ustvarili milijone čistega dobička.”

A to še ni najhujše, nadaljuje. Za odpoved se je odločil zaradi takoimenovanega “indeksa obupa”. Za voznike imajo namreč skrito metriko, ki glede na njihovo vedenje pri sprejemanju naročil meri, kako nujno potrebujejo denar. “Če se voznik običajno prijavi ob 22. uri in brez oklevanja takoj sprejme vsako bedno naročilo za 3 $, ga algoritem razvrsti kot visoko obupanega delavca. Ko je enkrat označen, mu sistem namenoma preneha prikazovati dobro plačana naročila. Logika za tem je: Zakaj bi nekomu plačali 15 $ za dostavo, če vemo, da jo bo zaradi obupa opravil za 6 $? Dobre napitnine prihranimo za občasne voznike, da jih pritegnemo, medtem ko se tiste s polnim delovnim časom zmelje v prah.”

Problematična je tudi “pristojbina za ugodnosti voznikov”, ki jo zaračunajo strankam v vrednosti 1,50 $. To bi naj bilo namenjeno izboljšanju pogojev delavcev (za zavarovanje itd.). “V resnici gre ta denar naravnost v korporativni črni fond, ki se uporablja za lobiranje proti sindikatom voznikov. Imamo poseben interni stroškovni center za takoimenovano obrambno politiko in ta pristojbina teče neposredno vanj. Dobesedno plačujete vrhunske odvetnike, ki se borijo za to, da bi vaš dostavljavec ostal brez strehe nad glavo,” razkriva žvižgač. 

Podjetje je bilo v preteklosti že toženo zaradi kraje napitnin, zato so svojo strategijo spremenili, da je pravno legalna. “Uporabljamo napovedno modeliranje za dinamično zniževanje osnovnega plačila. Če algoritem predvidi, da puščate velike napitnine in boste verjetno pustili 10 $, vozniku ponudi mizernih 2 $ osnovnega plačila. Če pustite 0 $, mu ponudi 8 $ osnovnega plačila samo zato, da se hrana premakne. Rezultat je, da vaša radodarnost dejansko ne nagradi voznika, ampak subvencionira podjetje. Vi plačujete njihovo plačo, da je podjetju ni treba.”

Podjetja, ki delujejo po principu platformne ekonomije, kot so Uber, Wolt, DoorDash, Fodoora in druge, delujejo po principu aplikacij, ki prevzame vlogo šefa in na tak ali drugačen način iz delavcev iztisne največ. Na Rdeči pesi smo o tej temi v preteklosti posneli podcast, v katerem smo gostili Grega Kralja, izkušenega dostavljalca hrane. Z njim smo se pogovarjali tako o skupnih problemih dostavljavcev po svetu kot tudi o primerih, kjer so se dostavljavci uspešno organizirali in uprli. Vabljeni k poslušanju!

Fotografija je simbolična.

The post PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Danes z vami delimo oddajo Radia Študent o poseganju vojske in sorodnih institucij v srednješolsko in vojaško sfero. Govorili so z učiteljicami in učitelji nekaterih srednjih pol ter predstavniki ministrstva za obrambo. Kot primer tega sodelovanja so izpostavili nedavni orožarski sejem v Celju, kjer so govorili tudi z nekaterimi dijaki.

Celotno oddajo najdete na: https://radiostudent.si/univerza/unikompleks/dijasko-vojaski-kompleks

Vabljeni k poslušanju.

The post DIJAŠKO-VOJAŠKI KOMPLEKS first appeared on Rdeča Pesa.

2.959 stanovanj. Toliko domov si lahko kupita najbogatejša prebivalca Slovenije, Vesna in Dari Južna. Če k njunima 511 milijonoma evrov dodamo še premoženje ostalih devetindevetdesetih najbogatejših Slovenk in Slovencev, si lahko skupaj privoščijo 67.220 stanovanj, pri čemer uporabljamo konservativne cenitve nepremičnin. 100 milijonarjev si lahko kupi vsa stanovanja v Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti skupaj. Medtem, ko stotisoči delovnih ljudi plačuje oderuške najemnine, stotine jih dneve preživlja na ulicah, lastniki kapitala bogatijo in bogatijo.

Sodeč po lestvici stotih najbogatejših Slovenk in Slovencev, ki jo vsako leto pripravljajo pri Financah, se je namreč njihovo premoženje v zadnjem letu povečalo za 12 %. V zgolj 12 mesecih so svoje malhe napolnili z novimi 1200 milijoni evrov. Vsak dan lanskega leta so v povprečju pridobili 3,29 milijona evrov. Vesna in Dari Južna sta, v povprečju, vsako minuto lanskega leta svoje premoženje povečala za 315,4 evrov. Za primerjavo naj povemo, da se je minimalna plača v Sloveniji v letu 2025 povečala zgolj za 23,82 evrov bruto. 

Bogatenje najpremožnejših pa gre z roko v roki s povečevanjem ekonomskih in siceršnjih družbenih neenakosti. Slovenija je v obdobju med letoma 2000 in 2023 namreč zabeležila eno najhitrejših rasti povečevanja ekonomske neenakosti med državami članicami Evropske unije. Ljudje na vrhu razredne strukture živijo vse bolj luksuzna življenja, medtem ko država krči in siromaši javne storitve, običajni delovni ljudje pa se vse težje spopadajo z vse višjimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin. 

Medtem ko si ozka družbena in gospodarska elita gradi nebesa na Zemlji, so življenja preostalih vse bolj podobna preživetvenemu peklu. Takšne družbene razmere, kjer izkoriščevalci vse bolj ekstenzivno uničujejo planet na katerem živimo in življenja vseh nas, je mogoče spremeniti. Spomnimo se samo slavnih besed nizozemske sociologinje Ursule K. Le Guin o minljivosti zgodovinskih družbenih razmerij. “Živimo v kapitalizmu. Njegova moč se zdi neizogibna. Tako kot božanska pravica kraljev. Vsaki človeški moči se lahko upremo in jo ljudje spremenimo.”

#rdečapesa

The post “LAŽJE JE KAMELI ITI SKOZI ŠIVANKINO UHO, KAKOR BOGATINU PRITI V BOŽJE KRALJESTVO” first appeared on Rdeča Pesa.

Kdo v Sloveniji najpogosteje mori? To so, na podlagi podatkov med letoma 1991 in 2016, ugotavljali raziskovalci Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. 

Praviloma so morilci moški srednjih in mlajših let, ki so v skoraj polovici primerov vinjeni. Zelo pogosto svoje žrtve poznajo, najbolj so nevarni družinskim članom in partnericam. Skoraj polovica žrtev umorov so partnerji, nekdanji partnerji, tekmeci v intimnem razmerju ali družinski člani. Tako so skoraj vse ženske žrtve žene ali partnerice morilcev, predstavljajo pa 29% vseh žrtev. Umori so v polovici primerov le vrhunci dolgotrajnega nasilja nad partnericami.

Ženskih morilk je le 9%, kadar morijo običajno ubijejo (nasilne) partnerje. 86% morilcev je slovenskih državljanov, večinoma s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo. Polovica vseh storilcev je brezposelnih. Večina umorov se zgodi na petek ali soboto, ko so ljudje doma in pogosteje pijejo alkohol. Število umorov je po letu 2006 padalo, med gospodarsko krizo pa spet naraslo in se po okrevanju gospodarstva spet znižalo.

Če pogledamo še podatke o samomorih vidimo, da tudi tukaj prednjačijo moški, ki storijo več kot tri četrtine samomorov. Možnost za samomor se viša s starostjo, zelo hitro se dvigne med moškimi po upokojitvi. Stopnja samomorov od leta 2004 pada, nato stagnira, manjši upad je viden tudi po koncu gospodarske krize, le v letih epidemije je spet rahlo narasla. K padcu števila samomorov poleg gospodarskega okrevanja verjetno pripomore tudi velik porast psihološkega svetovanja po letu 2015. A to še vedno ni na točki, ki bi vsakemu, ki potrebuje kvalitetno psihološko podporo, to zagotovila pravočasno in v dovolj velikem obsegu. Javna psihološka pomoč je težko dostopna, zasebna je pa za mnoge v stiski predraga.

Podatki o številu samomorov, predvsem pa umorov, kažejo na sovpadanje z brezposelnostjo in slabo gospodarsko situacijo. V zgodnjih dvatisočih, ko se je turbulentno obdobje restavracije kapitalizma zaključilo, je število ubojev, umorov in samomorov začelo padati. Med gospodarsko krizo je število umorov spet naraslo, vendar ne do prejšnje stopnje. Po letu 2015 število vseh teh pojavov spet pada. Kot kažejo ti podatki je materialno pomanjkanje in beda brezposelnosti, ki v času kriz prizadeneta delavski razred, med vzroki za povečanje nasilja v družbi, predvsem med bližnjimi. 

Visoka stopnja intimnopartnerskega nasilja je še eno področje na katerem institucionalizirani in globoko družbeno zakoreninjeni patriarhalni odnosi med spoloma kažejo svoj grd in krvav obraz. Zaostrovanje kapitalizma zaostruje tudi razlike med spoloma in vpliva na odnose znotraj družine. Ženske na kapitalističnem trgu niso konkurenčne moškim že zaradi tega, ker bodisi rodijo, bodisi se od njih pričakuje, da bodo skrbele za svoje otroke in pozneje ostarele sorodnike. Zato opravljajo slabše plačane službe, službe za krajši delovni čas ipd. Ob tem imamo še sistem, ki temelji na hraniteljstvu in odvisnosti od partnerja, kar pa ustvarja neenake pogoje in močno otežuje ekonomsko osamosvajanje žrtev, ki je pa predpogoj za preživetje. To pa je, kot vidimo, lahko smrtno nevarno.

Kapitalizem proizvaja bedo, ki se odraža tudi v razkroju tudi najtesnejših medosebnih vezi, ki se prepogosto raztrgajo na najbolj krvav in tragičen način. Sklepamo lahko, da se bo v luči  neoliberalizacije, ki se pospešeno odvija pod »najbolj levo vlado v zgodovini Slovenije«, okoljske krize in vedno večje individualizacije družbe v naslednjih letih začelo povečevati število umorov, ubojev in samomorov. Ta trend lahko obrne le organizirano delavsko gibanje, ki bo nadomestilo individualizem s skupnostjo (in ne le s tovrstnimi floskulami), ki bo osmišljala življenja tovarišic in tovarišev v boju za boljši svet.

The post KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI? first appeared on Rdeča Pesa.

Romi so manjšina pri nas o kateri se ve najmanj. Poglede na njih v glavnem oblikujejo govorice, ki jih slišimo od (bolj ali manj rasističnih) sorodnikov ali prijateljev z Dolenjske, ter medijsko poročanje. To celo med tovariši, ki imajo pogosto pronicljiva in kritična stališča, vodi do spontanih pozicij, ki se v marsičem ne razlikujejo od pogledov najbolj nazadnjaških elementov družbe. Za odmik od spontanih pogledov in razumevanje današnjega položaja Romov moramo razumeti njihovo zgodovino na našem prostoru.

Romi se na začetku drugega tisočletja začeli seliti iz Indije, na današnjem slovenskem ozemlju so prvič omenjeni v 14. stoletju. V naslednjih stoletjih so skozi ta prostor predvsem potovali in se le občasno naseljevali. Današnji Romi so prišli na slovenski prostor iz različnih smeri, Romi iz madžarske in srednjeevropske smeri so naselili Prekmurje, medtem ko so se Romi iz balkanske smeri naselili jugovzhodni Sloveniji. Oboji so se v večjem številu priselili v 18. stoletju. Že od časa Marije Terezije so oblasti Rome večkrat skušale stalno naseliti. To lahko razumemo v luči razvijajočega se kapitalizma in zakonov proti »klatežem«, ki so jih sprejemali v mnogih evropskih državah. Ti zakoni so bili še posebej poostreno po zemljiški odvezi namenjeni kmetom, ki so ostali brez zemlje in se zato potikali po mestih in gozdovih, namesto da bi si lomili hrbtenice v nastajajočih tovarnah in delavnicah. Zaradi podobnih razlogov so skušali stalno naseliti Rome in iz njih narediti (poceni) delovno silo ali pa vsaj povečati število brezposelnih, kar bi znižalo ceno delovne sile. Zaradi tradicionalnega romskega (pol)nomadizma, preganjanja je bil ta proces običajno neuspešen. Nekaj Romov živi tudi v mestih, vendar predstavljajo manjšino, del teh se je priselil v času vojn po razpadu Jugoslavije.

Prekmurski Romi so se od 17., predvsem pa 18. stoletja naseljevali z Madžarske. Ukvarjali so se predvsem z različnimi obrtmi, kot so kovaštvo, izdelovanje svedrov, brušenje rezil, popravljanje dežnikov in podobno. Občasno poseljena romska naselja se na tem prostoru omenjajo že v 18. stoletju. Prva stalna naselja Romov onkraj Mure segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Običajno so se na kupljeno krpico zemlje najprej naselili kovači in njihove družine, okrog njih pa so se kmalu naselili sorodniki, mnogokrat na zemlji lokalnih kmetov. Ta naselja so bila pogosto dokaj nagnetena in z malo pripadajoče obdelovalne zemlje. Položaj okoliških kmetov pa ni bil pretirano drugačen od položaja Romov. Za Madžarsko kraljestvo, ki mu je pripadalo Prekmurje, je bilo namreč značilno, da so kmetje zemljo razdelili med vse potomce in tako so tudi oni bili nagneteni na posestvih, ki so obsegala le 1/256 (če karikiramo) celotne hube (kmetije). Zaradi skromnih posesti so, podobno kot Romi, mnogi kmetje odhajali na sezonska dela na večje gosposke posesti v tujino. V teh razlogih verjetno lahko iščemo vzroke za večjo bližino med skupinama ter večji uspeh politike integracije v času socialistične Jugoslavije. V času socializma je bil zaposlen velik del Romov (v celotni Jugoslaviji je številka okrog 50%). V Prekmurju so mnogi delali v tekstilni tovarni Mura.

Situacija v jugovzhodni Sloveniji je bila drugačna. Romi so bili še po drugi svetovni vojni (pol)nomadski. Začasna naselja so postavljali na gmajnah (skupnih zemljiščih) in se selili iz kraja v kraj. Ukvarjali so se predvsem s konjerejo, zaradi paše konj so se mnogokrat premikali po pokrajini, prav tako pa so nabirali zelišča za farmacevtsko (Krka) in živilsko industrijo. Stalno so se v veliki meri naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih na omenjenih gmajnah. Po razpadu Jugoslavije so bile gmajne razkosane in privatizirane – zemljišče, ki je bilo prej v skupni lasti je bilo nenadoma razdrobljeno med več lastnikov, na katerih so živeli Romi. To je na eni strani med novimi lastniki povzročilo nezadovoljstvo, po drugi strani pa so romska naselja stala na več manjših posestih, kar še danes močno otežuje komunalno urejanje teh naselij.

S stalnim naseljevanjem je razpadala tudi rodovna družbena struktura. Lokalni poglavarji, ki so ponekod še po drugi svetovni vojni igrali nekakšno vlogo posrednika med romsko in okoliško skupnostjo, so izginili. Prevladujoč pomen rodovne skupnosti je začela nadomeščati vaška skupnost. Nekateri sorodniki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odselili, priselili pa so se sorodstveno nepovezani Romi. Po razpadu Jugoslavije in posledičnem propadu tekstilne industrije ter vpetjem Slovenije v globalni trg so bili Romi med prvimi, ki so izgubili službe. Zaradi rasne diskriminacije so po ekonomskem okrevanju do njih težje ponovno prišli. V Prekmurju se je ta problem delno omilil zaradi dnevnih migracij v Avstrijo, kamor hodijo delat nekateri Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa so se ob pomanjkanju alternative nekateri zatekli k organiziranemu kriminalu, ki je zaradi bližine meje s Hrvaško lažji (na primer tihotapljenje drog in beguncev), nekateri pa so obupali nad iskanjem zaposlitve ter živijo od socialnih prejemkov. Redki med njimi (nekaj več kot 10%, v Prekmurju pa okrog 44%) zaključijo osnovno šolo,še manj pa jih nadaljuje izobraževanje. Policija je podkupljena ali pa se boji povračilnih ukrepov, zato proti organiziranemu kriminalu ne ukrepa. Beda v romskih naseljih narašča, zaradi česar romske skupnosti še nadalje razpadajo, poglabljajo se patriarhalni in nazadnjaški kulturni vzorci, kriminal in konflikti naraščajo, okoliški prebivalci pa so vedno bolj sovražni do Romov, medtem ko lokalne oblasti in država pa problema ne rešujejo.

Zaradi teh zgodovinskih okoliščin so razmere med Romi v Prekmurju in v jugovzhodni Sloveniji tako različne. Medtem, ko je situacija v Prekmurju boljša, v jugovzhodni Sloveniji na obzorju ni naprednih rešitev, še manj pa politične sile, ki bi jih uresničila. Z desne je slišati bolj ali manj skrite pozive k nasilju in zatiranju Romov, liberalci pa romantizirajo romski način življenja ali pa medlo pozivajo k integraciji.  Mi moramo razmišljati onkraj teh ozkih okvirjev. Upravičeno lahko domnevamo, da integracija Romov, ki danes v resnici pomeni le integracijo v trg delovne sile (kar različne države poskušajo že vsaj 250 let!) na tak način ne bo uspešna. Četudi se uspe Rome množično izobraziti in nato spraviti na trg delovne sile, bodo (če sploh) v splošnem dobili najslabše službe, kot je značilno tudi za druge manjšine. Ob tem se bo zdel izmik iz kapitalističnega kolesja ponovno vabljiv. 

Drugačne okoliščine zahtevajo tudi drugačno državno politiko pri reševanju romskega vprašanja, ki je v zadnjih tednih ponovno prišlo na dnevni red zaradi umora v Novem mestu. »Najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« je izrabila situacijo za uvedbo skrajno represivnega zakona (ki ne bo vplival le na Rome), ki legitimira skrajno desne pozicije in represijo kot rešitev družbenih problemov. Na drugi strani pa desne stranke s svojim pritlehnim politikantstvom izrabljajo to situacijo za pridobivanje političnih točk pred volitvami in protestirajo skupaj z Inštitutom 8. marec in neonacisti pomešanimi med zaskrbljene Dolenjce. Prebivalcem jugovzhodne Slovenije in Romom ne ponujajo rešitev. To kaže na širšo politično krizo obstoječega režima in izpraznjenost političnih strank, saj namesto reševanja vse bolj perečih družbenih problemov ponujajo le kulturni boj. Na nas je, da zgradimo delavsko gibanje, ki zlomilo obstoječ sistem ter zgradilo bolj zelen in vključujoč svet.

The post O »ROMSKEM VPRAŠANJU« first appeared on Rdeča Pesa.

“Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazen glas,
vse smrklje in frklje in froci,
vsi svetlih in črnih in kodravih las.
Vsi naši. Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni,
so taki kot kdo izmed nas.”

(Tone Pavček, “Vsi naši otroci”)

V sklopu Tedna otroka in v znak solidarnosti danes v več slovenskih krajih poteka branje imen otrok ubitih v Gazi. Po uradnih podatkih naj bi v zadnjih dveh letih genocida bilo ubitih 20 000 otrok, v resnici pa je številka verjetno višja. Ob takšnem številu žrtev težko vidimo, da je za vsako številko ubit otrok – brat, sestra, nečak, vnukinja. Da se na to ne bi pozabilo, so v različnih krajih po Sloveniji brali imena otrok, ki so umrli v dveh letih kot posledica izraelskega bombardiranja in uničevanja Gaze ter njenih prebivalk in prebivalcev.. V Ljubljani bodo imena brali več ur, kar pa se ne bo niti približalo imenom vseh žrtev. Če bi želeli prebrati vsa imena, bi potrebovali celih trideset ur branja.

Naj bo to opomnik, da navidezno premirje, ki so ga na Trumpovo pobudo sklenili pred kratkim pravzaprav pomeni le, da Izrael lahko genocih izvaja malce počasneje. Dokler ta kolonialna tvorba ne bo uničena, bodo sionistični skrajneži še naprej ubijali otroke in ostale nedolžne žrtve.

The post NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE first appeared on Rdeča Pesa.

Okoljska škoda ogroža »evropski način življenja«, pravi poročilo Evropske agencije za okolje (povezavo do njega najdete v komentarju pod objavo). A resnica je pravzaprav obratna: tako imenovani »evropski način življenja« je tisti, ki uničuje okolje. Zato je ideja, da moramo varovati okolje, da bi rešili »evropski način življenja«, precej nenavadna in protislovna.

»Evropski način življenja« se nanaša na življenjske sloge, ki so se razmahnili v obdobju po drugi svetovni vojni. Fordizem je množično proizvajal potrošno blago, keynesianizem – in pozneje neoliberalno gospodarstvo dolga in nepremičninskih balonov – pa je ustvaril ogromno množico potrošnikov. Eden od namenov takšnega gospodarstva je bil tudi pomiriti nezadovoljne revne množice, ki bi sicer lahko podprle revolucionarne sile. Kasneje se je »evropski način življenja« uveljavil kot norma, ki so jo uporabljali za blatenje alternativnih gibanj, ki so si prizadevala za izstop iz začaranega kroga mezdnega dela in potrošništva.

A »evropski način življenja« ni tako razširjen, kot si morda kdo misli. Mnogi Evropejci, zlasti v vzhodni in južni Evropi, v njem ne sodelujejo, ker so revni in pogosto živijo bolj tradicionalna kmečka oziroma vaška življenja. Podobno velja za slabo plačane delavce, Evropejce z migrantskim ozadjem in prebivalce podeželja zahodne Evrope. Za te skupine je »evropski način življenja« predvsem življenje velikega mesta in srednjega razreda drugod – in morda nekaj, čemur si želijo približati.

Kakorkoli že: življenja južnih in vzhodnih Evropejcev, ljudi s podeželja, delavcev in migrantov ne ustrezajo »evropskemu načinu življenja« – in zato so pogosto obsojana. A težava s tem belim, mestnim in srednjerazrednim standardom ni le v stigmi, ki jo proizvaja. Temeljna protislovnost je v tem, da »evropski način življenja« v veliki meri omogoča prav revščina tistih, ki so označeni kot »manjvredni«. Ni bogatega in udobnega življenja brez (dotoka) poceni hrane, poceni delovne sile in poceni surovin iz obrobnih območij in od ljudi na robu družbe. Z drugimi besedami: »evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa – v Evropi in zunaj nje. Poleg tega pa urbane srednje razrede drži v dolgovih in izčrpane od dela ter skrbi za svoj družbeni status.

Če bi ta standard zlomili in bi se obrobne regije in ljudje izvili iz izkoriščanja, bi življenja teh regij in ljudi lahko nudila primer počasnejšega, bolj družabnega in na drugačen način produktivnega življenja. Evropski urbani srednji razredi že zdaj zavidajo in romantizirajo podeželska, periferna življenja, ko dopustujejo v Grčiji, Sardiniji ali Dalmaciji, ali pa družabnost migrantskih skupnosti, ko so povabljeni na veliko poroko.

Toda obenem se trdno oklepajo kariere, potrošništva in napihnjenih cen nepremičnin – vsega tistega, kar jih same dela preobremenjene, migrante, delavce in ljudi na obrobju pa ohranja revne in prav tako izžete, a brez vsakršnega družbenega prestiža. Prav ta razdeljen in neenak način življenja uničuje planet, na katerem živimo, in spodjeda samega sebe.

Ne gre torej za to, da bi morali rešiti »evropski način življenja«, temveč za to, da ga moramo spremeniti. Ne samo, da bi ohranili planet, ki nam omogoča življenje, temveč da bi ustvarili dobro življenje za vse. 

Brali ste pesin prevod komentarja, ki ga je napisal @Bue Rübner Hansen, ki je med drugim gostoval na lanski Mednarodni poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Povezava do posnetka njegovega predavanja je dostopen spodaj.

Europe’s environment and climate: knowledge for resilience, prosperity and sustainability | Europe’s environment 2025 (EEA) /

Environmental damage is putting European way of life at risk, says report | Climate crisis | The Guardian

Bue Rübner Hansen: In/equality beyond fact and norm – towards strategic research

The post [KOMENTAR] »Evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa first appeared on Rdeča Pesa.

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.

Avtor tokratnega gostujočega peresa je Matej Trontelj.

Za zmerno do hudo prehransko negotovostjo trpi okoli 2,4 milijard ljudi. Sedemsto petintrideset milijonov jih dnevno doživlja kronično lakoto. Na leto zaradi lakote umre okoli 9 milijonov ljudi, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, UNICEFA in številnih humanitarnih organizacij Kljub temu, da Slovenija spada med države z visokim dohodkom in poseduje relativno celovite programe socialnega varstva, je okoli sedem odstotkov prebivalstva na pragu in pod pragom prehranske negotovosti. To je kar 150.000 ljudi!

Kaj so pravzaprav vzroki za lakoto? Zakaj prihaja do prekinitev v svetovnih prehranjevalnih verigah? Na podlagi česa definiramo lakoto in kako jo merimo? Kdo je pri lakoti najbolj na udaru in kje se najpogosteje pojavlja? Ter najpomembnejše: kako jo lahko rešimo oziroma poskrbimo, da vsak posameznik na našem planetu odide spat s polnim želodcem?

Vzroki za lakoto so raznoteri. Po večini so posledica tako okoljskih kot človeških faktorjev. Poplave, suše in podobni vremenski pojav, ki jih povzroča globalno segrevanje, uničujejo življenja, pridelek in gospodinjstva ter preprečujejo, da bi se ljudje lahko ustrezno hranili. Nemalokrat se zgodi, da se ljudi nasilno razseljuje in to pomembno vpliva na njihov dostop do zaposlitve, doma, in prehranske varnosti. Okoli 70 odstotkov od 319 milijonov ljudi, ki trpijo za akutno lakoto, se nahaja na območju konfliktov in vojn. To velja predvsem za države na Bližnjem vzhodu in za države vzhodne, centralne in zahodne Afrike, Karibov, južne Azije in vzhodne Evrope.

Visoke cene energentov, hrane in osnovnih dobrin ter vrtoglava inflacija so pojavi, ki ne vzniknejo sami po sebi, ampak so produkt skrbno načrtovanih imperialističnih politik. Prehranska kriza je zgodovinsko soobstajala s kapitalističnim restrukturiranjem kmetijstva v državah globalnega juga. Kolonialisti so na tamkajšnjem območju izvedli razbitje kmečke produkcije manjšega obsega in samooskrbnega kmetovanja. Razlastninjeni so se bili tako primorani zateči v mesta. Postali so proletarizirani, popolnoma ločeni od svoje zemlje in sredstev za preživetje. Britanci so svoje kolonije selili v monoprodukcijo, torej, v produkcijo ene dobrine, kot je bil na primer bombaž. To je povzročilo množično stradanje.

Ena izmed takšnih primerov je bila bengalska lakota, v kateri je pomrlo 3 milijone ljudi. Britanski predsednik Winston Churchill je takrat namerno preusmeril hrano iz britanskih kolonij v Evropo in se lotil uničevanja pridelkov, da bi se ubranil proti japonskim zavojevalcem, ki so zavzeli Bengalu sosednjo Burmo. Lakota je bila klasičen primer špekulativne, k profitu naravnane politike zahodnih elit.

Obdobje po 2. svetovni vojni je prineslo dekolonizacijo klasično zatiranih držav. Vlade na novo osamosvojenih nekdanjih kolonij so se lotile obsežne industrializacije. Za tak projekt so potrebovale močan državni intervencionizem. S centralnim planiranjem in politikami izvozne substitucije so socialistični in nacionalistični režimi globalnega juga nadomeščali odsotnost investicij kolonialnih sil. Za delavski razred so uvajali prehranske subvencije in skrbno kontrolirali cene hrane in dobrin. Vsi ti ukrepi so v teh državah prinesli do tedaj nevidenega rasta življenjskih standardov.

Po drugi strani je povojno obdobje pripeljalo do novih oblik revščine in odvisnosti od centrov imperializma. Ko so ZDA zaključile s financiranjem Marshallovega plana, so potrebovale nove trge za ekspanzijo svojih presežkov. Z javnim zakonom PL480 so vzpostavile mednarodne mreže za distribucijo hrane. Hrano so ZDA razdeljevale najbolj obubožanim, a na račun razvijanja domače kmečke produkcije. Posledica tega je bila še večja pavperizacija. Tako so ZDA lahko počele vse dokler so bile cene hrane relativno nizke. V 70. In 80. Letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do prve hujše ekonomske krize, so institucije pod vplivom zahodnih držav, kot sta denimo Mednarodni denarni sklad ali pa Svetovna banka, pričele s procesom tržne liberalizacije, ki je pometel z nadzori nad produkcijo in višinami cen. MDS in SB sta državam, kjer je prišlo do eksplozije dolga začele financirati stroške prehranjevanja na račun “strukturnega prilagajanja” njihovih ekonomij. Po domače povedano, sta začela privatizirati in si prisvajati pomembne dele ključnih panog in resursov. Pred temi pritiski so klonilne tudi države z močnimi državnimi kapacitetami, saj so pravila igre navsezadnje določali ZDA in njeni zavezniki.

Kot lahko vidimo je večina lakot predvsem posledica umetno, torej človeško sproduciranih politik. Močnejše države z izsiljevanjem šibkejših držav ustvarjajo pogoje za eksploatacijo. Prisvajajo si njihove surovine, človeško silo in politične kapacitete. V preteklosti je bilo to mogoče ravno zaradi tega, ker so močnejši obvladovali mednarodne trge in finančne institucije. Danes se moč teh akterjev krha in zdi se, da nastajajo nove multipolarne sile, ki ne sledijo več primatu dolarja.

Strokovnjaki na področju lakote se strinjajo, da na svetu obstaja dovolj hrane za 10 milijard ljudi. Problem torej ni neučinkovita produkcija, ampak neučinkovita oblika distribucije. Pod kapitalističnim sistemom hrana pripada tistim, ki si jo lahko privoščijo. Dobrine in storitve se ne ustvarjajo zavoljo zadovoljevanja človekovih potreb, ampak za profit elit. Te elite posedujejo sadove vsega človeškega dela – lastijo si produkcijska sredstva in materialno bogastvo. Predvsem pa posedujejo politično moč, s katero lahko še naprej vzdržujejo nepravičen status quo. 

Sistem, v katerem živimo, je popolnoma nerazumen. Potrebna je alternativa, v okviru katere bomo privatno prilaščanje nadomestili s kolektivnim razporejanjem virov. Takoj bi morali socializirati mednarodne prehranske verige in z njimi povezane akterje. To preprosto ni mogoče brez močnega državnega poseganja v kaotično delovanje trga. Liberalizem je pri tem popolnoma spodletel. Izkoriščane države globalnega juga se morajo začeti povezovati v nove oblik zvez in alians, ki jim bodo omogočale enakovredno kooperacijo in solidarno občevanje. V nekem smislu to že vidimo v obliki iniciative BRICS, ki nadomešča kolonialne strukture imperialističnega zahoda. Naslednji korak je ustanovitev političnih teles, ki bi tradicionalne žrtve kolonializma povezal na poti v svetlo prihodnost.

Foto: Fatima Shbair/Associated Press

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IMPERIALISTIČNE ELITE POVZROČAJO LAKOTO first appeared on Rdeča Pesa.

V Sloveniji je pred dobrim mesecem dni gostoval francoski pisatelj Édouard Louis, ki se je uveljavil kot pisec družbenokritične literature, v kateri na različne načine dokumentira življenjske pogoje francoskega delavskega razreda.

Louis v svojih javnih nastopih nenehno poudarja, da je za mnoge v Franciji pa tudi drugod delavski razred nekaj, kar danes “ne obstaja več”, pri čemer je zaradi svojega avtobiografskega pisanja o življenju v skrajni bedi večkrat naletel celo na obtožbe, da je njegova literatura neresnična, da govori o nečem, kar pravzaprav (v očeh višjih razredov) sploh “ne more obstajati”.

V času različnih kriz in večanja razredne razslojenosti je Louisovo delo dokaz, da delavski razred obstaja, živi in se bori, četudi se je od začetkov kapitalizma kot vsak zgodovinski pojav spremenil in četudi ga poskušajo pasivizirati, disciplinirati, mu odvzeti glas, ga izločiti iz filmov in knjig. V svojih delih nam Louis nasprotno predstavi realnost, v kateri je bil kot otrok pogosto lačen, njegovo okolje pa je bilo polno nasilja in homofobije.

Na Rdeči pesi delimo povezavo do pogovora z Édouardom Louisom, obenem pa vas vabimo k branju njegovih knjig, ki so v slovenščini izšle pri založbah /*cf in Beletrina.

https://365.rtvslo.si/arhiv/ars-humana/175139846?fbclid=IwY2xjawL-EntleHRuA2FlbQIxMQABHoivz5o3w9zl62TCzjp6CDxIWTyS_BYSnvtsVRsxj6RIqsO1vWysA75kmgI7_aem_ChzcVl85GACFx8YQmYwchQ

The post RDEČA PESA DELI: “RESNICA RAZREDNE RAZSLOJENOSTI JE TA, DA NEKATERI LJUDJE UMIRAJO PREJ KOT DRUGI” first appeared on Rdeča Pesa.

Pokojninsko reformo Golobove vlade, ki bo najbolj prizadela delavke in delavce z najnižjimi dohodki in najtežjimi poklici, želi koalicija kar čim prej spraviti pod streho. Z njo vladajoči varčujejo na plečih tistih, ki imajo najmanj, medtem ko kapital ostaja popolnoma nedotaknjen. Proti škodljivi reformi se pojavlja vse več odpora, ki je hkrati vse bolj organiziran.

Danes je Delavska koalicija na tiskovni konferenci predstavila naslednje korake za sprožitev referenduma proti škodljivemu predlogu pokojninske reforme, ki bo predvidoma sprejet še pred začetkom parlamentarnih počitnic. Zavezništvo združuje borbene sindikate in druge organizacije, ki povezujejo več deset tisoč delavcev iz najrazličnejših panog.

Kot pravijo, bomo “zaradi nove pokojninske reforme garali dlje, pokojnine pa bodo še naprej prenizke”. Nova pokojninska reforma nam prinaša:

Poznejše upokojevanje: 

Pokojnine so že danes prenizke, delovne obremenitve pa previsoke – nova reforma pa predlaga upokojitve šele pri 62 ali celo 67 letih. Mnoge delavke in delavci komaj zdržijo do 60. leta, še posebej v fizično napornih poklicih, kot so gradbeništvo, zdravstvo in industrija. Vlada utemeljuje reformo s trditvijo, da “živimo dlje”, a ob tem spregleda, da sta družbena blaginja in produktivnost danes precej višji kot nekoč. 

Nepravičen izračun pokojnin: 

Nova formula za izračun pokojnin bo številnim delavcem znižala pokojnine – namesto da bi šteli le najboljša leta, se bo pokojnina izračunavala na podlagi 40 let delovne dobe (minus 5 najslabših let), namesto dosedanjih 24 najugodnejših. Ker večina ljudi nima visokih in stabilnih plač, bodo v izračun vključena tudi obdobja z nižjimi dohodki, kar bo močno znižalo povprečje. Posebej prizadeti bodo prekarci in vsi, ki so delali v manj plačanih poklicih. 

Nižanje vrednosti pokojnin: 

Reforma bo dolgoročno zmanjševala realno vrednost pokojnin. Zdaj so pokojnine vezanje na plače, ki rastejo hitreje od inflacije. Reforma želi pokojnine vezati predvsem na inflacijo, kar pometni, da bo čez 30 let kar 80 % upokojencev prejemalo manj od minimalne plače – to ni dostojno staranje, temveč revščina.

Popušča delodajalcem:

Reforma ne predvideva dviga prispevkov za delodajalce. Po reformi bodo delavci prispevali še vedno skoraj dvakrat več kot delodajalci (15,5 % proti 8,85 %). Namesto da bi odgovornost nosili vsi, bo breme spet padlo le na delavce. Pokojninska blagajna se ne krepila, temveč varčevala – na hrbtih delavcev in delavk.

Izigrava delavce:

Reforma je bila sprejeta brez resnega sodelovanja delavcev ali upokojenk. Javno razpravo so skrajšali, odločanje pa prestavili v čas dopustov. Vlada se izogiba dialogu in namesto soglasja vsiljuje škodljive rešitve.

Delavska koalicija je že v nizkem štartu za pričetek referendumske akcije. Na njihovem spletnem mestu www.stoppokojninski.si in prek Facebooka in Instagrama bodo obveščali, kdaj bodo začeli zbirati podpise Hkrati vabijo delavstvo, upokojence in študente, da se jim pridružite, da skupaj ubranimo naše penzije in postavimo potrebe ljudi pred interes kapitala.

O pokojninski reformi smo pri Rdeči pesi pisali že večkrat, osrednje prispevke za razumevanje njene škodljivosti pa lahko najdete tukaj: 

https://rdecapesa.com/kako-dolgo-bomo-se-delali/

https://rdecapesa.com/mescev-mit-o-medgeneracijskem-konfliktu/

https://rdecapesa.com/pokojninska-reforma-in-demografsko-vprasanje/

https://rdecapesa.com/demografsko-vprasanje-2-del-ucinki-na-pretocni-sistem/

https://rdecapesa.com/za-dostojno-starost-vseh-ne-dobicek-kapitala/

https://rdecapesa.com/politicna-ekonomija-pokojninske-reforme/

@STOP pokojninski

The post STOP POKOJNINSKI REFORMI! first appeared on Rdeča Pesa.

Najbolj brutalen in za delovne ljudi škodljiv ukrep je podaljšanje spodnjega in zgornjega pogoja upokojitvene starosti s 60 na 62 let za tiste s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa oz. s 65 na 67 let za tiste z najmanj 15 leti dobe. Sistemsko gledano ukrep postane še bolj radikalen, ko pomislimo, da se za dve leti navzgor premikajo tudi vse ostale pravice, recimo pravica do pridobitve vdovske in invalidske pokojnine. 

Vlada ukrep utemeljuje z dvema argumentoma. Prvi je, da smo pri tako zakonsko pri upokojitveni starosti kot pri podatkih o efektivnem izstopu iz trga dela med najnižjimi med državami OECD. A ne pozabimo, da Slovenija v EU spada med države z najvišjimi stopnjami intenzivnosti dela. Kakorkoli že, z vidika napredne politike je globalno gledano relativno hitro upokojevanje svojevrsten dosežek: pomeni, da Slovenija ni podlegla najhujšim reformam financializacije in podaljševanja delovne aktivnosti. To deloma priznava tudi Ministrstvo za delo, ki v izročku za medije zapiše: “To seveda lahko štejemo kot dosežek, nekaj pozitivnega za ljudi – dokler si to lahko privoščimo.” 

Izjava je v mnogih pogledih zavajajoča: predpostavlja namreč, da staranje mehanično določa izdatke v prihodnosti, kar smo v preteklih objavah že demantirali. Poleg tega pa je tudi cinična, saj je na področju oboroževanja Slovenija že izpogajala odstop od fiskalnih pravil za povečanje naložb v oboroževanje. Če neupogljivi zakoni fiskalnih jastrebov velajajo za upokojence in delavce, se ti zlomijo ob blišču orožarske industrije. 

Omenimo še drug klasičen argument za podaljševanje upokojitvene starosti: podaljševanje pričakovanega življenjskega obdobja. Težava te argumentacije je, da tudi podatki OECD in Eurostat kažejo, da se rast pričakovanega življenja upočasnjuje. Poročilo OECD »Pensions at Glance 2023«, glavna referenca birokratskih aparatov po Evropi, ugotavlja podobno:

»Življenje se še naprej podaljšuje in ta trend se bo predvidoma nadaljeval, čeprav se je hitrost izboljševanja v starosti v zadnjem času upočasnila, zlasti glede na COVID-19. Leta 2022 bo pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let v povprečju znašala 83,0 leta za moške in 86,2 leta za ženske. /…/ V povprečju držav OECD naj bi se pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let do leta 2065 podaljšala za 4,4 leta med ženskami in 4,9 leta med moškimi.«

Zveni še zmeraj spodbudno, a za oblikovanje politik ne prav informativno. Pričakovano življenjsko obdobje verjetno sploh ni primeren kazalnik za določanje upokojitvene starosti: veliko bolj primerno je upoštevati pričakovana zdrava leta življenja, kjer pa je slika drastično drugačna. Pričakovana zdrava leta življenja so se v Sloveniji v zadnjih 10 letih za ženske gibala nekje med 59 leti in 69 leti, za moške pa med 58 in 65 leti, odvisno od družbene in ekonomske klime. Zadnji razpoložljivi podatki NIJZ iz leta 2022 kažejo, da so pričakovana zdrava leta za moške 65 let, za ženske pa 68,5 let. Predlog vlade bi torej zgornjo mejo za upokojitev dvignil celo za dve leti nad slovensko povprečje za moške, verjetno pa tudi nad povprečje za vse fizične delavke in delavce po vsej državi. 

Dodajmo, da Ministrstvo nima nobenih podatkov o prihodnjih trendih zdravega življenja. Ne da bi sami špekulirali o teh trendih povejmo le, da glede na krhkost slovenskega zdravstvenega sistema, povečevanje absolutne in relativne revščine ter napovedi krize, nadaljnja rast pričakovanih zdravih let življenja ni zagotovljena. 

Za konec poskusimo orisati še nekatere posledice omejenega ukrepa za državo, kapital in delavce. Po naših grobih ocenah bo dvig zgornje meje upokojitvene starosti na 67 let pomenil, da se bo zaradi vpliva zvišanja upokojitvene starosti za 2 leti število delovno aktivnih zvišalo za vsaj 3 odstotke. Menimo, da bi z ukrepom vlada v naslednjih 10 letih lahko privarčevala vsaj med 0,7 in eno odstotno točko slovenskega BDP – a gre le za preprosta ugibanja. 

Z vidika države gre za varčevanje, z vidika kapitala pa za razširitev bazena poceni delovne sile. Podatki kažejo, da plače nižje izobraženih po 54 letu stagnirajo ali padajo. Razpoložljivi podatki SURS za desetletne starostne skupine prebivalstva in stopnje izobrazbe kažejo, da se neto plače povečujejo za vse stopnje izobrazbe do starosti 54 let. Nato ravni plač bolj kot ne stagnirajo do starosti 65 let in več za nizko izobražene posameznike in povprečno izobražene posameznike. Znižujejo se za srednje izobražene posameznike in le rahlo naraščajo za višje izobražene. Kapital torej s povišanjem upokojitvene starosti prejme dodaten bazen rezervne industrijske armade, ki je večinoma cenejša (bolj ranljiva, z manjšo pogajalsko močjo itd.) od mlajših delavcev. Kakšne so posledice za delavce, pa prepuščamo v premislek pozornim bralkam in bralcem. 

The post KAKO DOLGO BOMO ŠE DELALI? first appeared on Rdeča Pesa.

To so besede, ki jih v intervjuju za revijo America povedal sedaj že pokojni papež Frančišek. Odgovor je vzet iz konteksta, saj papež v odgovoru na vprašanje, ali njegova kritika tržnega kapitalizma in ZDA pomeni, da je socialist, komunist ali marksist, papež nadaljuje, da so komunisti tisti, ki so pravzaprav »ukradli« nekatere krščanske vrednote.

Uvodni odstavek dobro povzema ideologijo Jorgeja Maria Bergoglia, ki je leta 2013 postal vodja Rimokatoliške cerkve. Zaznamovanega z revščino v otroštvu in mladosti, vstopom v jezuite, funkciji nadškofa, bi papeža najbolje opisali kot veliko bolj naprednega od njegovih dveh predhodnikov, Janeza Pavla II., znanega po gonji proti komunizmu ter konservativca Benedikta XVI.  

Čeprav se je papež otepal oznak socialist in marksist, so njegova stališča bila pogosto skladna s socialističnimi vrednotami. In čeprav socialistični kritiki pogosto pravijo, da je papež kot vodja Rimokatoliške cerkve zgolj premaknil stališča iz desne na politično sredino, je bil pri vprašanjih mirovniške politike, kritike kapitalizma, reševanja revščine in neenakosti bolj napreden od večine sredinskih, včasih tudi “levih” državnih voditeljev. Zakaj lahko trdimo, da bo papež Frančišek v zgodovino zapisan kot najbolj »napredni« papež?

»Mir ni mogoče brez resnične razorožitve«

Frančišek je bil eden redkih državnih voditeljev, ki se je držal mirovniških načel. Še v svojem zadnjem govoru je poudaril, da brez razorožitve, ne bo miru. Svaril je pred strašenjem ljudi z vojno in pred vsesplošnim vojnim hujskaštvom. Bil je kritičen do zveze NATO ter ji pripisoval odgovornost za širjenju vojne po svetu in v Evropi: »Bevskanje Nata na pragu Rusije je najbrž povzročilo reakcijo Kremlja. Ne vem, ali je bila ta jeza izzvana, vendar je bila s tem verjetno olajšana,« je dejal.

Prav tako je bil eden redkih državnih voditeljev, ki je že od začetka opozarjal na genocid v Palestini. Še včeraj v velikonočnem nagovoru povedal, da misli na prebivalce Gaze, »kjer strašen konflikt še naprej povzroča smrt in uničenje ter ustvarja dramatične in obžalovanja vredne humanitarne razmere.“ Lani je dejal, da je se pri vprašanju terorizma moramo ozreti k Izraelu, ki v Palestini izvaja „terorizem“ in ne vojne. Prizadeval si je za ustavitev genocida in osvoboditev Palestink in Palestincev ter zahteval temeljito preiskavo za zločine proti človeštvu v Palestini.

»A naj je jasno: najbolj trpijo revni ljudje, čeprav k temu problemu najmanj prispevajo. Najbogatejši narodi, približno milijarda ljudi, so odgovorni za več kot polovico nevarnih izpustov.«

Papež Frančišek je v svojih govorih nemalokrat omenjal podnebni zlom in reševanje podnebne krize s »solidarnostjo in sodelovanjem«: »Uničenje okolja je žalitev Boga, je greh, ki ni samo osebni, ampak tudi strukturni.« Pri tem je izpostavljal, da so največje žrtve podnebne krize revne ženske in otroci iz držav periferije, ki nimajo enakega dostopa do virov kot moški, skrb za dom in otroke pa jim otežuje možnost migracije v primeru naravnih nesreč.

Za razliko od večine voditeljev imperialističnega centra, ki promovirajo reševanje podnebnega zloma s politikami ozelenitve kapitalizma, je papež poudarjal, da napredek pri reševanju krize ovira ravno »nenasitno prizadevanje za kratkoročne koristi onesnaževalnih industrij« ter je nemogoč brez drastičnih sistemskih sprememb. Posebno pozornost je namenil tudi podnebnim migracijam, ki jih je imenoval »prisilne migracije« ter k branjenju dostojanstva vseh migrantov in migrantk po svetu.

»Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa«

Papež je neprenehoma opozarjal na socialno in družbeno neenakost, ki izvira iz izkoriščanja manjšine »pohlepnih« nad večino. V ekonomskih politikah je največkrat zagovarjal obdavčitev kapitala in najbogatejših, podpiral je delavska gibanja in sindikate, pogosto je kritiziral dominanco držav imperialističnega centra preko posojil in zadolževanja: »Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.«

Papeža Frančiška si bomo zapomnili kot najbolj naprednega papeža našega časa – kot voditelja, ki je skušal postaviti Cerkev na stran izključenih, zatiranih in revnih. Njegova kritika kapitalizma, obsodba uničevanja našega planeta ter obramba dostojanstva delavcev in pravice do dostojnega življenja je bila radikalna ne le za cerkvene razmere, temveč tudi v krogih konservativne in liberalne družbene elite, ki si bodo ob njegovi smrt prikrito oddahnile, ker se jim v prihodnosti več ne bo potrebno soočati z »neprijetnimi vprašanji« in izjavami iz strani papeža.

Medtem ko katoličani po svetu žalujejo za papežem ne pozabimo, da so njegovi največji (tihi ali odkriti) nasprotniki bili tisti, ki si želijo, da se Cerkev in družba pridružita valu vojnega hujskaštva, reakcije, militarizma, izkoriščanja okolja in ljudi ter avtoritarizma.

The post »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist« first appeared on Rdeča Pesa.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

Univerza v Ljubljani spodbuja nastanek tako imenovanih odcepljenih podjetij, ki temeljijo na znanju, ustvarjenem znotraj univerze – torej z javnimi sredstvi. Ta podjetja potem to znanje uporabijo za zasebni zaslužek. Čeprav gre uradno za podporo inovacijam, gre v resnici za to, da se javno znanje prenaša v zasebne roke. Univerza tako postaja poslovni akter, znanstveniki pa podjetniki. Zakaj in kako je do tega prišlo in kaj je s tem modelom narobe, je komentirala Urška Janžič za Radio Študent.

“Ideja o odcepljenih podjetjih je v naš prostor prišla iz Združenih držav Amerike, kjer se je predvsem v 80. in 90. letih z razmahom finančnih trgov začel val ustanavljanja od večjih korporacij odcepljenih podjetij. Pri tovrstnih odcepljenih podjetjih gre najpogosteje za izogibanje delovni zakonodaji, povečanje možnosti za investicije tveganega kapitala ali pa želi podjetje zaradi svojega slabega ugleda v družbi z novim podjetjem ustvariti vtis o transparentnosti. Ideja se je prenesla tudi na univerze, kjer je cilj ustvarjati predvsem visokotehnološka podjetja, v katera se prenašajo specifična znanja. Primera uspešno odcepljenih podjetij sta denimo Google in Microsoft.”

“Čeprav podporniki komercializacije univerze pravijo, da je za odcepljena podjetja nujno odpiranje univerz kapitalu, pozabljajo, da so najpomembnejši dejavnik za uspešnost prav javne subvencije. Pomembna značilnost od univerz odcepljenih podjetij je namreč, da so deležna močne javne finančne podpore. Univerza v Ljubljani letos že petič podeljuje sredstva iz razpisa Inovacijskega sklada v skupni višini 400 tisoč evrov. Evropska unija s programom Obzorja Evrope 2021-2027 za komercializacijo znanja v državah Evropske unije skupno namenja skoraj 100 milijard evrov.”

Celotni prispevek si preberite na povezavi: https://radiostudent.si/znanost/znanstveni-komentar/javno-univerzitetno-znanje-v-zasebna-podjetja

The post KAKO UNIVERZA JAVNO ZNANJE IZKORIŠČA ZA ZASEBE DOBIČKE  first appeared on Rdeča Pesa.

Boj za emancipacijo v današnjem času je postal ozkogleden in fragmentiran, saj se številni boji osredotočajo na posamezne oblike zatiranja, kot so rasa, spol, spolna usmerjenost ali identiteta, namesto da bi jih povezali z globljimi strukturnimi vzroki, ki jih poganja kapitalizem. Koncept intersekcionalnosti, ki je v emancipatornih bojih izrazit predvsem v anglosaškem delu sveta, sicer prepozna, da naša življenja oblikujejo različne oblike zatiranja, vendar spregleda ključno dinamiko kapitalizma – razredno družbo. 

Intersekcionalnost se je v sedemdesetih letih 20. stoletja razvila kot odziv na prevladujočo perspektivo belih feministk srednjega razreda, ki so pogosto predpostavljale, da lahko zastopajo interese vseh žensk. Črne feministke so v odgovor analizirale, kako izkušnje rasizma vplivajo na seksizem, revščino in izkoriščanje ter jih krepijo in ugotovile, da se seksizem in rasizem ne le oplajata, ampak za mnoge ženske ustvarita kvalitativno drugačno izkušnjo. To pomeni, da črne ženske, na primer, ne doživljajo le diskriminacije zaradi spola ali rase posebej, ampak sta ti dve vrsti zatiranja povezani in vplivata nanje hkrati, kar oblikuje edinstven način, kako doživljajo družbo, delo, odnose in druge aspekte življenja.

Marksizem nam ponuja ključno kritiko intersekcionalnosti. Za marksizem razred ni le še ena kategorija zatiranja, ampak ima skozi razredni boj potencial, da izziva kapitalizem, sistem, ki ohranja in vzdržuje vsa zatiranja. Delavci imajo v kapitalistični družbi edinstven položaj, saj ustvarjajo bogastvo in skrbijo za delovanje družbe. Dejstvo, da so izkoriščani, daje delavcem tudi moč, da se zoperstavijo kapitalističnemu sistemu, kar pa jim samo doživljanje določenega zatiranja ne omogoča. Razredna osnova torej zagotavlja potencialno materialno podlago za enotnost med različnimi kategorijami zatiranja.

V delavskem razredu je tudi več žensk, temnopoltih ter članov LGBT+ skupnosti, kot v katerem koli drugem razredu. In delavski razred kot celota ima objektivni interes, da kolektivno organizira boj za drugačen sistem. Vendar to ne pomeni, da so delavci avtomatično antirasistični ali antiseksistični. Socialisti moramo aktivno nastopati proti zatiralnim idejam – ne glede na to, kdo z njimi nastopa in proti komu so usmerjene.

Vloga razreda ni vedno očitna. Zatiranje lahko prizadene ljudi ne glede na razred, ki mu pripadajo. Vendar pa izkušnja zatiranja ne pomeni, da so ljudje avtomatično razumejo ali imajo materialni interes, da se mu zoperstavijo. V trenutnem političnem in družbenem okolju, kjer se soočamo z globalno okoljsko krizo in koncentracijo bogastva v rokah kapitalističnih elit, pa je jasno, da je vsak poskus emancipacije, ki ne izziva kapitalističnega sistema, obsojen na neuspeh.

Besedilo je povzetek članka, ki ga je pripravila Judy Cox in ga lahko najdete tukaj.

Foto: https://mariborinfo.com/novica/lokalno/protestniki-ob-8-marcu-zavzeli-ulice-ce-nasa-zivljenja-niso-nic-vredna-protestiramo

The post ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko minister za finance načrtuje znižanje dohodnine za »višji razred« nasploh in za par deset najbogatejših direktorjev posebej [povezava 1], bo minister za delo minimalno plačo očitno že drugič zapored uskladil najmanj, kot lahko [povezava 2]. V tem primeru bo rast minimalne plače spet močno zaostala za rastjo drugih plač, sploh najvišjih plač (v javnem sektorju). Delavke in delavci, ki jih prejemajo, ne bodo niti ohranili kupne moči iz začetka lanskega leta.

Da bi rešili, kar se še da rešiti, so storitveni sindikati ZSSS pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta Meseca pozvali, naj minimalno plačo uskladi enako, kot se bodo uskladile pokojnine (predvidoma za 4,6 %). Uredništvo RP se njihovemu pozivu, ki ga objavljamo spodaj, pridružuje!

Spoštovani gospod minister, Luka Mesec!

Z zaskrbljenostjo spremljamo poročila, iz katerih je razbrati, da nameravate minimalno plačo že drugo leto zapored uskladiti zgolj z zakonskim minimumom. To bi za številne delavke in delavce, ki opravljajo družbeno nepogrešljivo delo, pomenilo ponovno prikrajšanje in še dodatno zmanjšanje kupne moči, kar bi za zaposlene in njihove družine pomenilo dodatno poslabšanje življenjskega standarda.

Mera inflacije, ki se uporablja pri usklajevanju minimalne plače, ne odraža dejanske rasti življenjskih stroškov gospodinjstev z najnižjimi dohodki v Republiki Sloveniji.

Pozivamo vas, da pri uskladitvi upoštevate tisto mero inflacije, ki odraža rast življenjskih stroškov in je ugodnejša za delavke in delavce, saj bi s tem vsaj približno ohranili kupno moč prejemnic in prejemnikov minimalne plače.

V času visoke rasti dobičkov (10 %) in uvajanja plačne reforme, s katero naj bi se plače funkcionarjev povišale tudi do 70 %, je »varčevanje« pri najslabše plačanih delavkah in delavcih nesprejemljivo. S tem se namreč še dodatno poslabšuje njihov družbeni položaj, saj je že ob lanski uskladitvi rast minimalne plače (4,2 %) močno zaostala za rastjo povprečne plače (9,7 %). Trenutna minimalna plača (902 € neto) ne presega niti praga tveganja revščine za leto 2023 (903 €). V kolikor bi se tudi letos odločili za zgolj minimalno uskladitev minimalne plače, se bo zaostanek za povprečnimi plačami še povečal.

Zato vas pozivamo, da poleg dejanske inflacije upoštevate tudi rast povprečne plače in da minimalno plačo uskladite vsaj za 3,5 %, oziroma predlagamo, da upoštevate enak odstotek uskladitve, kot pri uskladitvi pokojnin (predvidoma 4,6 %).

Spoštovani gospod minister, menimo, da si delavke in delavci pošteno plačilo zaslužijo s svojim delom. Hkrati naj vas spomnimo na obljubo, ki ste jo zapisali v koalicijski sporazum: »Tudi v naprej si bomo prizadevali za realno rast minimalne plače.« Naj to ne ostanejo le prazne besede!

The post ZAHTEVAMO DOSTOJNO MINIMALNO PLAČO! first appeared on Rdeča Pesa.

O reproduktivnem delu in položaju žensk od SFRJ pa do danes, so se pri Pekarna Magdalenske mreže pogovarjali s Sonjo Lokar. Spodaj objavljamo nekaj zanimivih izsekov in vas vabimo k branju celotnega intervjuja.

Med 2. svetovno vojno je bilo med jugoslovanskimi partizani veliko žensk, ki niso delale samo kot pomožno osebje, temveč tudi kot bolničarke, zdravnice in borke. Ali je imel ta emancipatorni moment vpliv na kasnejši položaj žensk v SFRJ?

“Vse naše temeljne ženske pravice so sezidane na krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material in to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojih domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline. Še zlasti ključno je bilo to, da je bilo med partizankami veliko prepričanih komunistk, ki so res vedele, kaj je treba storiti, da bi se položaj delovnih žensk bistveno izboljšal. Vida Tomšič je imela na 5. državni konferenci jugoslovanskih komunistov v Dubravi pri Zagrebu leta 1940 referat o nujnosti dela komunistov med ženskami, v katerem je do potankosti razvila program, ki ga je začela partija že med vojno, po vojni pa korak za korakom uresničevati ter do leta 1990 skoraj v celoti uresničila kot edina partija na oblasti.”

Kaj so bile značilnosti socialističnega feminizma in kako se je ta udejanjal v SFRJ?

“Značilno je bilo, da je bil uokvirjen v ideološko shemo marksistične teorije osvobajanja dela in da so vodilne partijske feministke odločno odklanjale in tudi javno obsojale kakršnekoli odklone od te teorije kot zablode malomeščanskega feminizma in obrambo interesov privilegiranih, premožnejših, bolje izobraženih in s centri dejanske ekonomske in politične moči bolje povezanih žensk.”

“Osnovna misel našega komunističnega feminizma, ki temelji na teoriji osvobajanja dela je, da se bo neenakost med spoloma odpravila samo hkrati in sočasno z ukinjanjem kapitalističnega izkoriščanja delavk in delavcev in z ukinjanjem privatne lastnine ekonomskih virov, sredstev za proizvodnjo.”

Katere so bile ključne pridobitve za ženske v času SFRJ? Kakšno vlogo so imele ženske političarke in aktivistke pri udejanju ekonomskih, socialnih in političnih pravic?

“Zaradi socialističnih feministk v tistih časih smo razvili odlično otroško varstvo, celodnevno osnovno šolo, družbeno prehrano v podjetjih in ustanovah, uveden je bil podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, zdravstvene domove in domove starejših občanov smo zgradili v vsaki občini, pravico do svobode rojevanja zapisali v ustavo leta 1974 in vzpostavili cel sistem podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic in zdravja žensk. Vzpostavili smo ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva. Od nas so se takrat učili socialni demokrati na oblasti v najbolj razvitih evropskih državah.”

Kaj se je v bivših republikah in pokrajinah Jugoslavije, konkretneje v Sloveniji spremenilo po prehodu v kapitalizem (od leta 1991 dalje)?

“Na področju enakosti spolov jo je Slovenija odnesla še najbolje, čeprav je tudi veliko izgubila. Predvsem je ohranila člen o svobodi rojevanja v svoji novi ustavi.  Hrvaška, Federacija BiH, Črna Gora, Kosovo, ga nimajo več. Ohranila je ločitev cerkve od javnega šolstva, mrežo javnih vrtcev, uveljavila celo nekaj pomembnih inovacij: ustavno zavarovane zakonske spolne kvote, 100% plačan materinski, starševski in poseben neprenosljiv očetovski dopust, odlično preventivo zdravja nosečnic, presejalne programe za raka dojke in vratu maternice, nižjo davčno stopnjo za menstrualne higienske pripomočke, prenovila definicijo posilstva v kazenskem zakoniku po načelu odsotnosti svobodno danega soglasja. Ni se poslabšal dostop do šolanja žensk, ženske so prodrle v policijo in vojsko. Končala se je zakonsko uveljavljena diskriminacija istospolnih parov, samskim ženskam je ustavno sodišče pravkar vrnilo pravico do umetne oploditve, ki so jo izgubile z referendumom 2001.”

“Najhuje pa so povsod nazadovale ekonomske in socialne pravice žensk. Zelo je upadel delež žensk v plačanem delu. Najhuje je na Kosovu in v Severni Makedoniji. Razlike med povprečno žensko in moško plačo se povečujejo povsod. Žensko delo je postalo močno prekarno, z njim so pravice do plačane porodniške, 8 urnega delavnika, prostega vikenda, plačanega dopusta, ki ostajajo v zakonih, v praksi odletele skozi okno. Hudo se je poslabšala zdravstvena varnost, saj je v javno zdravstvo povsod vdrla privatizacija in z njo neskončne čakalne vrste, nazadovanje kvalitete storitev v javnem zdravstvu. Brez denarja ne moreš do dobrih zdravil. V majhni meri se je poslabšala tudi dostopnost, predvsem pa kvaliteta šolanja, visoko šolstvo postaja vse bolj plačljivo. Delež žensk v visokem šolstvu nazaduje. V šolah se otroci v BiH celo fizično ločeni, glede na to, kateri verouk si zberejo: katoliški, pravoslavni, muslimanski. V vseh treh primerih pa jih učijo, da je bog ustvaril žensko, da bi ubogala in stregla moškemu.”

The post Z ROKO V ROKI: REPRODUKTIVNO DELO OD SFRJ PA DO DANES, INTERVJU S SONJO LOKAR first appeared on Rdeča Pesa.

Pred slabim mesecem je okoljska organizacija Alpe Adria Green opozorila na projekt odprtja rudnika litija na avstrijskem Koroškem, v bližini slovenske meje. Ta teden so o projektu v bližini kraja Volšperk poročali novinarji RTV Slovenija, ki so se odpravili na lokacijo, kjer naj bi odprli rudnik. Po navedbah investitorja naj bi bil projekt izkopavanja litija v Koralpah, le 40 kilometrov od slovenske meje, že daleč. Namreč zaradi spremenjene avstrijske zakonodaje o podzemeljskem rudarstvu, za področja manjša od 10 hektarjev, ocena vplivov na okolje ni potrebna.

Za načrtovanim rudnikom litija stoji partnerski projekt Critical metals corp avstralskega podjetja European Lithium in ameriškega investicijskega podjetja Sizzle. Za projekt je leta 2011 European Lithium pridobil rudarske pravice, decembra lani pa je koroška deželna vlada dovolila izjemo pri presoji vpliva na okolje. Kot poročajo na RTV Slovenija, na lokaciji, kjer naj bi stal rudnik sicer ni nobene infrastrukture in se ne izvajajo nobene aktivnosti.

Začetki projekta Wolfsberg Lithium segajo že v 80-ta leta, ko je avstrijsko državno podjetje pričelo z raziskavami področja, kasneje je projekt predala v roke zasebnih podjetij. V European Lithium so v zadnjih desetih letih izvedli geološke raziskave, na podlagi katerih trdijo, da se na območju nahaja okoli 11 milijonov ton litija, ki bi jih izkopali v 15 letih. Napovedujejo izkop 800 tisoč ton litijeve rude letno in proizvodnjo 10 tisoč ton čistega litija. Za primerjavo, v letu 2023 so v Avstraliji, kjer pridelajo največ litija na svetu, proizvedli okoli 80 tisoč ton čistega litija.

Čeprav je ocen o vplivih rudnikov litija na okolje malo, se je v praksi kopanje litija izkazalo za okoljsko zelo nevarno in je drastično poslabšalo življenja lokalnega prebivalstva. Denimo rudarjenje v čilskem atakamskem rudniku naj bi povzročilo, da je območje že izgubilo 65 odstotkov tamkajšnjih vodnih zalog. Samo raziskovalna vrtanja v Srbiji v dolini reke Jadar, ki jih je od leta 2003 izvajala avstralsko-britanska multinacionalka Rio Tinto, so že povzročila znatno  okoljsko škodo. Znanstveniki so v tleh in sedimentih reke Jadar zaznali več desetkrat povišane vrednosti bora, arzena in litija ter posledično uničene poljščine v bližini vrtin. V dolini reke Jadar sicer Rio Tinto načrtuje 5-krat več izkopane rude letno kot avstrijski European Lithium. Prav zaradi potencialnih škodljivih vplivov na vodne vire in tla so pri Alpe adria green zahtevali, da se Slovenija vključi v postopek presoje čezmejnega vpliva na okolje.Zaobhajanja okoljske presoje vplivov projektov, ki naj bi zagotavljali zeleni prehod, so ob pomoči vladajočih pogosta praksa investitorjev, saj zanje zeleni prehod predstavlja le možnost za kovanje dobičkov. Spomnimo na primer napovedane postavitve 56 vetrnih elektrarn na Pohorju, kjer se je zasebni investitor z drobljenjem projekta želel izogniti skupni oceni škodljivosti projekta na okolje.

Da investitorji tovrstnih projektov mislijo le na dobiček, potrjuje tudi napovedana namera podjetja European Lithium, da bo izkopano litijevo rudo predelovala v Savdski Arabiji. Podjetje je najprej napovedovalo odprtje okoli 500 novih delovnih mest v rafineriji litijeve rude, ki bi stala v bližini rudnika v Avstriji, vendar so lani v podjetju sklenili pogodbo z arabskim podjetjem Obeikan Group, s katerim bodo načrtovali odprtje rafinerije izven Evrope. Kot razlog so v podjetju navedli cenejšo predelavo. Prav tako je simbolni dogovor za dobavo litija za avtomobilske baterije European Lithium sklenil z avtomobilskim podjetjem BMW. Lani junija je od podjetja prejel 15 milijonov evrov.

Čeprav ima projekt že dolgo zgodovino in se napovedani roki odprtja vsako leto prestavljajo v prihodnost, kaže delovanje vladajočih in podjetij, vpletenih v projekt na splošno sliko zelenega prehoda po meri kapitala, ki ga podpira Evropska unija zadnji dve desetletji.  Zaobhajanje okoljskih regulativ, selitev proizvodnje v države s cenejšo delovno silo in slabimi okoljskimi regulativami, povezovanje tako imenovanih zelenih tehnologij z industrijami in podjetji, ki močno prispevajo k okoljski krizi (naftna in avtomobilska industrija) so le primeri.

Kot smo na Rdeči pesi že pisali, se proti mnogim projektom kapitala borijo lokalci, okoljski aktivisti in delavci na različnih koncih sveta. Projekt izkopavanja jadarita v Srbiji je lani na ulice spravil več deset tisoč ljudi. Lokalno prebivalstvo, ki živi ob reki Uni na hrvaškem in v Bosni je preprečilo projekt uničenja reke z napovedano postavitvijo hidroelektrarne na njenem izviru. 

V zvezi z avstrijskim projektom izkopavanja litija je pred kratkim okoljska organizacija Alliance for nature vložila pritožbo na zvezno upravno sodišče, lokalci pa se zavedajo, da lahko projekt ogrozi zaloge pitne vode. Pri nas lahko slišimo pozive lokalcev, ki nasprotujejo projektom postavitev vetrnih farm v zavarovana okoljska območja, bogata z vodnimi viri. Potencial za upor zoper zeleni prehod od zgoraj pod taktirko kapitala, ki se požvižga na mnenja in dobrobit ljudi, obstaja. Za takšen upor bo potrebno organiziranje lokalnega prebivalstva in delovnih ljudi ter internacionalno povezovanje.

Jasno je, da ozelenitev kapitalizma ne bo odpravila okoljske krize in izboljšala življenja večine ljudi. Naša naloga pa ni, da izbiramo med tehnologijami, ki nam jih ponuja kapitalizem, ampak moramo spremeniti sistem v takega, ki bo zadovoljeval potrebe večine ljudi, ne pa dobičke manjšine. Namesto električnih avtomobilov, jaht in zasebnih letal potrebujemo dostopen javni potniški promet; namesto luksuznih vil in elitnih poslovnih stavb energetsko čim bolj samooskrbna javna stanovanja, šole, knjižnice; namesto globalnih prehranskih in surovinskih verig lokalno in trajnostno pridelavo in porabo hrane ter surovin.

The post UPRIMO SE RUDNIKU LITIJA PRED NAŠIM PRAGOM first appeared on Rdeča Pesa.

Nov seznam ekosocilaističnega čtiva, ki ga je pripravila tovariška organizacija Climate & Capitalism, je kot nalašč za mrzle zimske dni. V preteklosti smo že objavili obsežen nabor 20 knjig s področja marksistične ekologije, ki ga lahko najdete na tej povezavi https://bit.ly/39D8vii.

Tokrat se priporočila za branje osredotočajo na mite o kapitalistični ekologiji, lažeh naftne industrije, gozdovih, mestih, začetkih fašizma, agrobiznisu in boleznih.

Za pokušino: Prvi predlog čtiva, ECOLOGY FOR THE 99%: Twenty Capitalist Myths Debunked, v preprostem jeziku pojasnjuje, zakaj so politike trgovanja z emisijami ogljika neuspešne, zakaj kapitalistično gospodarstvo ne more temeljiti na obnovljivih virih energije in zakaj bi morali protestirati proti prekomerni proizvodnji in ne proti prekomerni porabi.

The post EKOSOCIALISTIČNO ČTIVO ZA ZIMSKE DNI first appeared on Rdeča Pesa.

V medijskih povzetkih leta 2024 so še posebej izstopale tri teme: vojna, neenakost in z njo povezano povečevanje bogastva milijonarjev in milijarderjev ter naraščanje revščine. O teh temah smo veliko pisali tudi na Rdeči pesi. Prevladujoči mediji so stanje preteklega leta v veliki meri analizirali v skladu s pogledi voditeljev držav imperialističnega centra, dali glas podjetnikom in lastnikom kapitala, ki so tako ali tako že nosilci moči v družbi, medtem ko smo o delavskih bojih slišali bore malo ali nič.

Zgodbe delavskih bojev in delavskega organiziranja le poredko najdejo svoj prostor v osrednjih medijih. To lahko daje vtis (pa čeprav naša vsakdanja življenja dokazujejo nasprotno), da je razredni boj mrtev, da je delavski razred neorganiziran in poražen. Kljub temu, da je članstvo v sindikatih in sindikalno organiziranje globalno gledano v upadu, pa številni delavski boji po svetu dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da je kapitalizem v krizi in nakazujejo zaostrovanje delavskih bojev.

Izbruhi vedno bolj ekstremnih gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih so poglobili parazitizem in brezobzirnost finančne oligarhije, katere ogromno bogastvo je vse  bolj ločeno od proizvodnje. Vladajoči razred se je na krize odzval tako, da je poskrbel za reševanje bank in podjetij, kar smo nazadnje najbolj očitno opazili v prvem letu pandemije COVID-19. Pandemija je razkrila brezbrižnost kapitalističnih vlad do življenj delovnih ljudi, saj so ponovno dale prednost dobičkom podjetij pred javnim zdravjem. 

Medtem ko mediji s promocijo podjetništva in »inovacij« vzpodbujajo nadaljnje bogatenje superbogatih, je realnost za široko množico svetovnega prebivalstva precej drugačna: naraščajoči življenjski stroški, stagnacija plač in razgradnja ter propadanje javnih storitev. Po podatkih Svetovne banke skoraj 700 milijonov ljudi (ali 8,5 odstotka svetovnega prebivalstva) živi v skrajni revščini, ki je opredeljena kot dohodek, nižji od 2,15 dolarja na dan. Približno 3,5 milijarde ljudi (44 odstotkov človeštva) pa živi z manj kot 6,85 dolarja na dan.

Vse bolj majavi temelji obstoječega reda in zaostrovanje stisk običajnih ljudi pa so privedli do zaostrovanja razrednega boja. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2023 več kot 450.000 delavcev vključenih v daljše prekinitve dela, kar je 280-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom in vrnitev na raven pred pandemijo. Te stavke so zajemale različne panoge in poklice od delavcev in delavk v avtomobilski industriji, hollywoodskih pisateljev in pisateljic, medicinskih sester do učiteljic in učiteljev. Krepitev razrednega boja se je nadaljevala tudi leta 2024, ko so stavkali delavci v letalski industriji Boeing, akademski delavci in delavke, telekomunikacijski delavci ter delavci in delavke v podjetjih Amazon in Starbucks. Ministrstvo za delo ZDA je poročalo o podvojitvi števila prošenj za sindikalno zastopanje, in sicer s 1638 v proračunskem letu 2021 na 3286 v proračunskem letu 2024.

V preteklem letu so delavke in delavci v Argentini, Gvineji in Nigeriji sprožili močne splošne stavke, da bi se uprli varčevalnim ukrepom, ki so ogrozili njihovo preživetje in jih pahnili v revščino. Tudi v Keniji je na milijone mladih demonstriralo proti varčevalnim ukrepom, temu pa je sledil stavkovni val, ki je zajel delavce in delavke v številnih panogah. Na Severnem Irskem je potekala največja stavka v več kot pol stoletja, ko je 225.000 delavcev javnega sektorja zahtevalo boljše plače in delovne pogoje. V Grčiji in Italiji so delavci v množičnih protestih proti privatizaciji, zniževanju plač in zmanjševanju socialne zaščite zaustavili glavne gospodarske sektorje. Ne pozabimo na bojkote pošiljk orožja, ki so jih prav tako izvedli pristaniški delavci in s tem preprečili dostavo orožja za izvajanje genocida nad Palestinkami in Palestinci.

Obsežne stavke so se zvrstile tudi po vsej Aziji, med drugim v Južni Koreji pri prevoznikih in zaposlenih v Samsungu in na Šrilanki pri železniških delavcih. V Mehiki so se delavci v jeklarstvu in avtomobilski industriji uprli nizkim plačam in pogojem, ki so jih uvedle nadnacionalne korporacije. Tem so se z organizacijo stavk zoperstavili tudi rudniški delavci v Čilu in brazilski pristaniški delavci. V Nemčiji so stavke v podjetjih Lufthansa in Volkswagen razkrile vse večje nezadovoljstvo delavcev, ki so se pričeli povezovati z okoljskimi aktivisti.

Kljub temu, da delavske stavke niso povsod dosegle želenega učinka in so pogosto padle zaradi sindikalne birokracije same, je naraščanje števila stavk in organiziranje stavk mimo sindikalnih birokratov dokaz, da je delavski boj še kako živ. Pokazale so, da obstaja potreba po novih delavskih organizacijah in odborih, ki jih nadzorujejo delavci sami. Pogoji za to pa izhajajo iz globalnega kapitalizma: od imperialističnih vojn, neenakosti do podnebnega zloma – vse to prispeva k organiziranju in boju milijonov delavcev in delavk po svetu. V Rdeči pesi pa si bomo prizadevali, da bomo o njih še naprej in še bolj pogosto poročali. 

The post KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA  first appeared on Rdeča Pesa.

Da pri tej vladi obstajajo močni apetiti po aktivaciji t.i. spečega kapitala oz. prihrankov ljudi, je več kot jasno. Kapitalske elite si želijo, da bi upokojenci za svojo starost varčevali pri njih, oni pa bi ta sredstva plemenitili na kapitalskih trgih. Omenja se “naložbena politika življenjskega cikla” in domnevne pomanjkljivosti na tem področju. Dejstvo je, da vsaka krepitev drugega stebra pomeni erozijo prvega, ki vendarle še vedno vsebuje nekatere elemente solidarnosti. Podobno kot koncesije v zdravstvu, drugi steber na področju pokojninskega zavarovanja pomeni rušenje temeljnega sistema. V izhodiščih sta najbolj skrb vzbujajoči trditvi o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o avtomatični vključitvi posameznikov v drugi steber, ter izjava, da bi bilo to smiselno urejati v posebnem zakonu. Avtomatična vključitev na dolgi rok pomeni erozijo prvega stebra, urejanje v posebnem zakonu, pa da slutiti, da bi si kapitalske elite, ki so po pravilu bolj povezane s tistimi, ki vodijo finančni resor, dobile lažji dostop do “urejanja” tega sistema. 

Varčevanje za starost pomeni večjo bedo za večino ljudi. Na boljšem so povečini izključno tisti, ki imajo že v času delovne aktivnosti nadpovprečne dohodke. V času finančne krize 2008 – 2009 so delavci v ZDA, ki so sami varčevali za pokojnine, izgubili v povprečju 40% svojih naložb oziroma prihrankov. Za tiste, ki so bili blizu upokojitvi, je to seveda pomenilo katastrofo in revščino. 

Vlada pa v izhodiščih glede drugega stebra poudarja, da “njegov razvoj nikakor ne sme iti na račun slabitve prvega stebra.”, kar je izredno cinično. Kot lepo vidimo na primeru zdravstva, se dodatna zavarovanja širijo prav takrat, ko osnovno ne zagotavlja več dostopa do obravnave.

Zadnji del o zgrešeni pokojninski politiki vas čaka že naslednjo sredo. Se beremo!

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 5. DEL:  DODATNO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

“Dejstvo je, da smo premalo sredstev namenjali varnosti, obrambi in odpornosti.” – novi minister za obrambo, Borut Sajovic.

Kot kaže spodnja grafika, je skupni proračun obrambnega ministrstva  v letih 2020 – 2023 znašal 3002 milijona evrov, medtem, ko so vsi javni izdatki za predšolsko vzgojo in izobraževanje v enakem obdobju znašali zgolj 1920 milijonov evrov. Za stroje smrti in uničevanja v treh letih več kot tri milijarde evrov, za celoten javni sistem jasli in vrtcev, ki ga dnevno obiskuje več kot 83 tisoč otrok, v njem pa dela okoli 15 tisoč delavk in delavcev, pa manj kot dve milijardi evrov!

Družbene prioritete vseh slovenskih vlad, od konservativnih do liberalnih, so jasne. Zmeraj več za raketne sisteme, helikopterje in oklepnike, zmeraj manj za igrala, knjige in boljše delovne pogoje znotraj javnih storitev. 

* Minister se je sicer referiral na obdobje prejšnjih vlad, vendar velja vseeno zapisati, da se bodo sredstva ministrstva za obrambo v letih 2024 in 2025 še znatno povečala. Leta 2024 je zanj namenjeno 1018 milijonov evrov, leta 2025 pa 1226 milijonov evrov.

The post TRI MILIJARDE ZA VOJSKO, NITI DVE ZA VRTCE IN JASLI first appeared on Rdeča Pesa.

Guvernerka Evropske centralne banke, institucije mednarodnega kapitala, ki nadzira banke v evroobmočju, Christine Lagarde, se je te dni mudila v Sloveniji. Poglejmo, kaj je ob tej priložnosti povedala za TV Slovenija. Seveda z našimi daljšimi ali krajšimi komentarji.

Najprej o inflaciji. Ta po besedah novinarke TV Slovenija znaša 1,7 odstotka in se še ni ustalila.

LAGARDE: Na inflacijo je v glavnem vplivala cena energentov. Inflacija energentov je upadla za 6 odstotkov. Zato se je znižal celoten sveženj izdelkov in storitev, ki vplivajo na določanje inflacije. To ni edino merilo. Tudi storitve so se nekoliko pocenile. /…/

Rdeča pesa: Finančni »strokovnjaki« radi govorijo o različnih pojavih, ki naj bi bili povezani z inflacijo, čeprav nikoli ne razložijo dejavnikov, ki jo povzročajo. Na inflacijo v prvi vrsti vpliva rast dobičkov podjetij in ne cene energentov ali »višji stroški dela«, kot pogosto slišimo.

TV SLOVENIJA: /…/ Pred sejo Sveta ste obiskali Slovenijo in dejali, da se lahko drugi marsikaj naučijo od Slovenije. Na kaj ste mislili?

LAGARDE: Skušam se osredinjati na pozitivne stvari, kar v Sloveniji ni težko. Izjemno se mi namreč zdi, da ste na neverjeten način morebitne negotovosti in izzive spremenili v priložnost. Znali ste izkoristiti prednosti, talente in odlike svojih delavcev ter se uspešno vključili v oskrbovalno verigo, značilno za Srednjo in Vzhodno Evropo. Prva lekcija je spreminjanje negotovosti v priložnost. Upam, da bo vaš zgled velika spodbuda drugim. Drugi zgled, vaši družbi je uspelo bolje deliti skupne koristi kot drugim. Če pogledamo neenakost, ki jo merimo z Ginijevim koeficientom, spada slovenska družba med tri najmanj neenake družbe. /…/

Rdeča pesa: Friedrich Engels je nekoč zapisal, da človeku to, kar hoče, na vsakem koraku preprečuje vsakdo drug. Nekaj podobnega bi lahko rekli za odnose med upravljalci posameznih držav. Slovenija lahko »negotovosti in izzive spreminja v priložnosti« samo s posegom v interese nekoga drugega. Pomislimo npr. na izkoriščanje delovne sile iz držav nekdanje YU, na katerem počiva slovenska »pravljica o uspehu«. V svetu anarhične proizvodnje je priložnost vedno priložnost prikrajšati nekoga (za nekaj), in zdi se, da je uspešno »krmarjenje« v nevihti sodobnega kapitalizma vse prej kot znamenje uspeha znanilec določene temeljne, strukturne negotovosti, ki prežema ves (kapitalistični) svet.

Kako ironično je, da Christine Lagarde, zastopnica evropskega kapitala, v pogovoru omenja izkoriščanje prednosti, talentov in odlik naših delavcev. Samostalnike »prednosti«, »talenti« in »odlike« lahko preprosto odmislimo in dobili bomo splošno formulo kapitalističnega izkoriščanja delovne sile.

Po besedah Lagarde, slovenska družba sodi med najmanj neenake družbe. Hja, slepo zanašanje na statistične podatke včasih utegne biti problematično. Še posebej, če pri tem ne upoštevamo globljih družbenoekonomskih vzrokov (več o tem: https://shorturl.at/tEgEd). Tovrstne raziskave se največkrat omejujejo na ozke, specifične kazalce, ki v večini primerov zaobidejo osnovno dejstvo razredne delitve. Namerno ali ne? Saj niti ni pomembno. Če pa že omenjamo podatke: revnejša polovica prebivalcev naše »najmanj neenake« družbe ima v lasti zgolj 5 odstotkov premoženja. Poleg tega pa tudi najbolj socialna država na koncu dneva ni nič več kot predstavniški organ obeh razredov, socialni kompromis, utemeljen na »potlačitvi« razrednega antagonizma, ki zato nenehno prihaja na dan.

V pogovoru s Christine Lagarde za TV Slovenija je beseda nato tekla še o digitalizaciji, gobarski sezoni in recesiji.

TV SLOVENIJA: /…/ Slovensko gospodarstvo je eno izmed najmanjših v Evropi, zelo ga je prizadela demografska kriza in se močno opira na nemško gospodarstvo. Lahko si predstavljate, da smo zelo zaskrbljeni. Lahko Evropska centralna banka kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo?

LAGARDE: Odgovorila vam bom, še prej pa bi omenila dvoje. Ena težava je staranje prebivalstva, imate prav. S tem se spoprijemajo številne evropske države, ne samo Slovenija. S to težavo se moramo spopasti vsi. Zato bomo morali upoštevati višje stroške zdravstvenih storitev in oskrbe. Dejstvo je, da bodo ti stroški višji. Druga velika nevarnost, ki ste jo v Sloveniji doživeli pred kratkim, pa so podnebne spremembe. Poplave, ki ste jih doživeli leta 2023, so bile močan in tragičen znak, da se moramo temu posvetiti in vlagati v bolj zeleno prihodnost.

Rdeča pesa: Najprej na kratko o staranju prebivalstva. Delavski razred se danes sooča z vrtoglavimi višinami najemnin, z dolgimi in spremenljivimi delovniki ter s težavami z varstvom otrok. Najbrž ni težko razumeti, da je demografska kriza v ključnem smislu povezana z vprašanjem neplačanega reproduktivnega dela, za katerega ženske porabijo 5 ur dnevno. Nizka stopnja rodnosti je rezultat nasprotja med potrebami družine in potrebami kapitala.

Potem je tu še podnebna kriza. Kot vztrajno opozarjamo na Rdeči pesi, sprememb na družbeni, ekonomski in politični ravni ne bomo dosegli z »vlaganjem v bolj zeleno prihodnost«, temveč s transformacijo produkcijskih razmerij.

Lagarde nazadnje ni odgovorila na vprašanje, ali lahko ECB kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo. Odgovor na to vprašanje je relativno preprost: ekonomskih kriz in recesij v kapitalizmu ni mogoče preprečiti, saj so njegove spremljajoče značilnosti. Vse bolj zaostrena kapitalistična protislovja poglabljajo amplitude kriz, ki so s povečanjem njihove težine čedalje večje in hujše. Jasno je, da ECB kot predstavniška in upravljavska institucija kapitala nima niti odgovorov niti rešitev. Morda je čas, da z njimi postrežemo mi. Kapitalizem gre namreč po gobe.

The post OBISK ZASTOPNICE EVROPSKEGA KAPITALA first appeared on Rdeča Pesa.

Nadaljujemo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete četrti del, v katerem je govora o položaju invalidskih upokojenk in upokojencev.

Vlada ugotavlja, da od vseh upokojencev prav invalidski živijo najslabše. Stopnje tveganja revščine so pri tej populaciji najvišje. A predlogov, ki bi popravili gmotni položaj invalidskih upokojencev, v besedilu ne najdemo. Vlada predlaga spremembe sistema poklicne rehabilitacije, pa pisari o prilagajanju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja.

Edino, kar lahko zasledimo, je predlog tako imenovanega enotnega izvedenskega organa, ki bi povezoval Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ideja ni nič novega niti na sebi slabega, se pa upravičeno lahko vprašamo, kakšni točno naj bi bili učinki uvedbe tovrstnega organa? Izvedencev, ki bi želeli delati v javnem sektorju, je vse manj in manj, odnosi in ocene komisij do delavcev pa so pogosto usmerjeni v golo vračanje na delo, ne glede na zdravstveno stanje delavca. Predlog enotnega izvedenskega organa obstoječih težav sistema ne naslavlja ter tako – in to v najboljšem primeru – združuje dve težavi v eno enotno težavo. 

Ob tem ne pozabimo, da je prav ministrstvo za delo odločilo, da bodo centri za socialno delo opravljali vlogo vstopne točke za osebno asistenco, tako da se človek vpraša, v čem naj bi bil ta izvedenski organ enoten. Skrbi predvsem omenjanje poklicne rehabilitacije, ki ga zasledimo v tekstu. Eno je namreč zdravljenje človeka, drugo pa predpostavka, da se lahko človeka  z dovolj zgodnjo obravnavo – v državi, kjer se na kak zdravniški pregled čaka po več mesecev ali celo let – enostavno vpreže nazaj v delovni proces. In to brez upoštevanja njegovega delovnega mesta, osebnih okoliščin in socialnega položaja.

V tem kontekstu bo pomembno predvsem, kaj bo vlada predlagala na področju “absentizma”in bolniških odsotnosti, in takrat bo jasno tudi, v kateri smeri bo šla sprememba invalidskega zavarovanja. Dejstvo je, da je področje invalidov razpršeno na prafaktorje in da ima redko kdo sploh pregled nad pravicami iz področja invalidske zakonodaje. Nadomestila in invalidnine so sramotno nizke, ocene invalidskih komisij pa milorečeno sporne in za ljudi usodne.

Več o zgrešeni pokojninski politiki naslednjo sredo.

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 4. DEL: INVALIDSKO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo dopoldne se je naša ekipa sprehodila po mariborskih ulicah. Mimoidoče smo povprašali, kakšno je njihovo stališče glede dogajanja v Palestini. Zanimalo nas je, kje po njihovem ležijo vzroki za trenutno stanje, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, kaj bi morala narediti Slovenija in kaj lahko naredimo običajni ljudje. V podcastu objavljamo odgovore vseh, ki so se bili pripravljeni ustaviti in podati izjavo.

Ob tej grozljivi obletnici si poglejmo nekaj zgovornih številk, ki se tičejo obdobja zadnjega leta, objavili pa so jih na Al Jazeeri. 

GAZA V ZADNJEM LETU

• 41 909 Palestink in Palestincev v Gazi je v zadnjem letu ubila izraelska vojska. 

• 16 756 od tega je otrok.

• 17 000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. 

• 10 otrok na dan izgubi eno ali dve nogi, amputacije se večinoma opravljajo brez anestezije.

• 97 303 ljudi v je ranjenih. 

• 10 000 ljudi je še vedno pod ruševinami, reševanje le teh poteka z golimi rokami.

• 75% ljudi v se je zaradi pomanjkanja ustrezne higiene okužilo z nalezljivimi boleznimi

• 75 000 ton eksploziva je bilo v zadnjem letu odvrženega na Gazo.

• 114 bolnišnic in klinik je prenehalo delovati.

• 96 % oseb v Gazi strada. 

ZAHODNI BREG V ZADNJEM LETU

• 1423-krat so naseljenc napadli palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.

• 120 000 kosov strelnega orožja je izraelska vlada razdelila naseljencem na Zahodnem bregu.

• 4555 Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu je Izrael  izgnal iz svojih domov. 

• 1768 palestinskih zgradb so izraelske sile porušile, zasegle ali zapečatile

• 744 Palestink in Palestincev je bilo ubitih na Zahodnem bregu.

• 164 od tega je otrok. 

• 6250 oseb je bilo ranjenih. 

PALESTINA V ZADNJEM LETU

• 10 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih.

• 250 od tega je otrok.

• 80 je žensk.

• 30 % pridržanih je v zaporu brez kakršne koli obtožbe ali sojenja. 

Izrael se več kot očitno ne namerava ustaviti pri teh številkah. Z nedavnimi terorističnimi napadi in kopensko invazijo na Libanon zgolj nadaljuje sledenje svojim ekspanzionističnim ciljem. Pri vsem tem uživa podporo kolektivnega Zahoda pod vodstvom Združenih držav Amerike. Orožje še naprej prihaja v izraelske luke in letališča, še zmeraj apardheidovska država ni podvržena nobeni obliki mednarodnih pravnih, ekonomskih ali političnih sankcij. 

Kot je dejala ena izmed sogovornic: “Za vsako vojno je zadaj politika, vojni zaslužkarji in denar. Politiki govorijo eno, delajo pa drugo. Nam, navadnim ljudem ostanejo edino takšne izjave in protesti. Ampak na trenutek kaos in žarišča bi se morali ljudje ne glede na vero, mejo ali narodnost organizirati in protestirati.”

The post PESIN SOK Z MARIBORSKIH ULIC: ZA GENOCID SO ODGOVORNI VOJAŠKI ZASLUŽKARJI IN POLITIKA first appeared on Rdeča Pesa.

Javni zavodi, kot so bolnišnice, šole in vrtci, ki zaposlujejo ogromno število kuharic in kuharjev, se že dalj časa spopadajo z mankom delavk in delavcev. Tudi zaradi tega (in zaradi »optimizacije stroškov« v javnih zavodih) se vse več javnih ustanov poslužuje najemanja kuharskega kadra preko agencij, ki poklic kuharice potiska v prekarizacijo, ali pa preprosto podelijo koncesijo privatnim izvajalcem gostinskih storitev. Zaradi pomanjkanja kadra in deregulacije poklica kuharja ali kuharice se zanj odloča vse manj izšolanih mladih kuharjev. Glavni razlog za to so slabi delovni pogoji, preobremenjenost, dolge izmene, izčrpanost, čustvena obremenjenost pri delu s strankami in plačilo, ki je v javnem sektorju prenizko, da bi pokrilo osnovne življenjske stroške.

Vabljeni k poslušanju našega podcasta o razmerah v kuhinjah in položaju kuharic in kuharjev: https://bit.ly/4dS8pit

V Rdeči pesi pa se obenem sprašujemo: Kako to, da je vlada povečala izdatke za oboroževanje in kupuje novo orožje, medtem ko kuharice v javnem sektorju ponekod ne zaslužijo niti minimalca?

The post PODHRANJENE KUHINJE first appeared on Rdeča Pesa.