Preteklo soboto, 14. junija, smo na Osrednji ljubljanski tržnici pod Plečnikovimi arkadami pripravili javno tribuno, na kateri so obiskovalci, branjevke, strokovnjaki in druge uporabnice predstavili svoje izkušnje s tržnico in poglede na prenovo, ki jo načrtuje Mestna občina Ljubljana (MOL) in vključuje tudi gradnjo podzemne garažne hiše.
Klara Stanič: »Podrobno sledim, kaj se dogaja. Redno obiskujem tržnico, ker stanujem blizu in ker sem prepričana, da je bolje, da gre denar prodajalcem na tržnici kot trgovskim verigam. Rada bi poudarila, da v medijih doslej še ni bila posebej omenjena finančna konstrukcija prenove tržnice in gradnje garažne hiše, ki naj bi ju plačali davkoplačevalci. Branjevkam, branjevcem naj bi s tem dali parkirna mesta, ampak nihče ne pove, za koliko denarja in kako naj bi se vse skupaj financiralo ter amortiziralo. V zvezi s tem smo zaprosili za informacije javnega značaja, ampak smo z MOL dobili odgovor, da nam teh podatkov ne morejo dati, ker sta prenova in gradnja razporejeni na različne postavke. Že zdaj je treba opozoriti, da bo to ogromen zalogaj. Prejšnji teden smo dobili informacijo, da naj bi celotna investicija znašala 61,3 milijona evrov, vendar ni jasno, na podlagi česa je bil izračunan takšen znesek. Jasno pa je, da bo s tem projektom fizično na tržnici in tudi finančno v proračunu nastala velika luknja. Izvedeti moramo, kako in kdaj bo MOL to luknjo zapolnil.«
Martina Lipnik: »Osrednja ljubljanska tržnica je izjemna kulturna dediščina, ki bi bila po teh načrtih, kot kaže, uničena. Prva stopnja arheoloških raziskav bi lahko trajala leto ali dve, kar pomeni, da bo v tem času vse stalo. Glede na vse nejasnosti bodo gradbeni projekti v tem času obstali v zraku, kljub temu pa se že pridobiva gradbeno dovoljenje. Tudi presoja vplivov na svetovno kulturno dediščino pod varstvom Unesca, kar Plečnikove tržnice so, še ni bila opravljena. MOL je raje pridobila pravno mnenje, da Unescovo varstvo nima veljave pri pridobitvi gradbenega dovoljenja. Dokumentacija je tako izjemno pomanjkljiva in drugačna niti ne more biti. Tudi poročilo o vplivih na okolje, na katero se sklicuje soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je pomanjkljivo. Težava bo nastala, če bo gradbeno dovoljenje na ministrstvu za okolje in prostor dejansko izdano, saj tega za nazaj potem ne bo mogoče več spreminjati. Obravnava na ministrstvu je pretekli teden potekala, kot da gre za običajen objekt brez vpliva na okolje, kar je škandalozno. S tem posegom se bo namreč spremenila hidrogeologija območja. Da bi ugotovili morebitne vplive, bi morali namestiti pet pezometrov za meritve zemeljnih in vodnih razmer pod zemljo. Na izsledke bi bilo treba počakati vsaj eno leto, medtem pa se sploh ne bi smelo projektirati.«
Milan Kovač: »Dve tretjini življenja se že ukvarjam z arheološko dediščino. S kolegom Petrom Kerševanom sva se s prenovo tržnice začela ukvarjati že leta 2008 in tudi oblikovala zamisel za prenovo, ki bi vključevala arheološki muzej (Kovačev in Kerševanov idejni projekt podrobneje predstavljamo na tej povezavi). Dediščina na Osrednji ljubljanski tržnici ni izjemna le v slovenskem prostoru, ampak na evropski ravni. Zelo pomembno je, da se ta dediščina ne uniči, tako kot se je kolišče ali Chopinov podhod, ki pričata o simptomatskem uničevanju ljubljanske dediščine. Na mestu tržnice so frančiškani dobili prostor za samostan že za časa življenja Frančiška Asiškega, tri desetletja kasneje je samostan na tem mestu tudi prvič dokumentiran. Tukaj je bilo glavno ljubljansko pokopališče, kjer so frančiškani pokopavali svoje brate, pokopani pa so tudi umrli iz mestnega špitala, saj so že v 12. stoletju frančiškani dobili dovoljenje, da pri cerkvi in samostanu v grobnice pokopljejo tudi laike. Na sredi tržnice je tako 19 grobnic najpomembnejših družin takratne Kranjske – dokumentacija kaže, da je tam pokopanih 280 ljudi. Ti so plačali veliko denarja, da so dobili jamstvo za večno oskrbo svojih duš. Po odhodu frančiškanov je to ostalo nedorečeno vse do danes. V dogovoru z MOL je že bilo uničeno dvojno obzidje pri Mahrovi hiši, kaj vse se bo še uničilo, ostaja nedorečeno. MOL predlaga na primer zagatne stene zunaj varovanega območja, kar pa bo vplivalo tudi na cerkev Marijinega vnebovzetja. Vprašanje je, kako se bodo izkopavanja sploh izvajala, saj je v načrtu, da bodo odstranili drevesa, postavili ploščo, zabili pilote, pod to ploščo pa nato odstranjevali kleti in grobnice samostana. To je skrajno nenavadno, s tem je res vse postavljeno na glavo. Da bi ljudje s približno 100 stojnic pravočasno pripeljali blago iz načrtovane garaže na površino in nazaj, bi potrebovali kar 35 dvigal. To je tudi teoretično popolnoma nemogoče izpeljati, a se v to nihče na MOL ni poglobil. Prav tako ne v to, da garaže sploh niso potrebne. Potrebni so le minimalni posegi. Poseg, ki je zdaj načrtovan, pa bo brez dvoma uničujoč. Kaj pomeni gradnja pod zemeljskim površjem na tržnici, kažejo že Mesarski most in prostori pod njim, kjer v dilatacijo ob vsakem nalivu teče voda, ki povzroča, da se konstrukcija pogreza in nastajajo razpoke. Pa je tam samo ena etaža, v garažni hiši so načrtovane tri.«
Marko Mitja Feguš: »Pozabljamo, da je bila Mahrova hiša za tri milijone evrov že ponujena Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) s skritim namenom, da se cvinger prebije. Že od takrat je jasno, da je pri tržnici za ljubljanskega župana pomemben samo posel, ne prihodnost tržnice in ne ljudje, ki jo uporabljajo in v mestu živijo. To smo takrat preprečili s preselitvijo AGRFT v nekdanje prostore Fakultete za kemijo. Ne bodimo naivni, ne pogovarjamo se o prenovi, gre za posel. Vloga za gradbeno dovoljenje za ta projekt je nedopustna, neustavna in proti vsem normam. Plečnikove arkade so nekoč že bile popravljene, a izkazalo se je, da plošča ne zdrži nadtlaka deževnice, saj je bilo naročilo iz leta 1937 izvedeno popolnoma diletantsko. Če se bo na tem območju spet zgodil kakršenkoli izkop, bo vse vzel hudič – nadtlak bo vrgel v zrak del Plečnikovih tržnic.«
Vito Rus: »Vprašati se moramo, koliko je Ljubljana zadolžena. V Šiški je mestna oblast pod Jankovićevim vodstvom naredila katastrofo. Kakšen Bellevue?! Naj najprej plača za Stožice! A ne smemo biti naivni, ’levi’ in ’desni’ igrajo, da so sprti, vendar delujejo z roko v roki, vsaj, ko gre za posle. Že 33 let doživljamo te katastrofe, odkar so nam ukradli družbeno lastnino.«
Marinka Kurelič: »Ravno na tem mestu smo imeli pred 18 leti in pol prvo tiskovno konferenco iniciative Tržnice ne damo. V teh letih smo veliko naredili, čeprav očitno ne dovolj, pa tržnica še vedno stoji. Edini prostor v središču mesta je, kjer lahko kupujemo domače pridelke: zvečer so na polju, zjutraj že na stojnicah. Tržnica je tudi eden redkih prostorov za spontano srečevanje. Vrvež ob sobotah je prekrasen, to je res doživetje, kar dela ta prostor edinstven na svetu! Vse skupaj dopolnjuje še neprecenljiva dediščina: Plečnikove arkade, prekrasna stavba semenišča z baročno knjižnico in freskami, ki jih ni mogoče restavrirati, ker ni več materialov za to, stolnica, nad vsem tem grad in zraven Ljubljanica! Že ko je Zoran Janković prvič kandidiral, je imel tržnico v svojem programu, in od takrat se organiziramo. Njemu in kapitalski mafiji je v interesu, da se ta prostor uniči. Ni jim mar mnenje neodvisnih strokovnjakov, da je tukaj najslabša zemljina, posebej občutljiv prostor zaradi voda z Grajskega griča, zaradi česar je vsak izkop zelo tvegan. Kjerkoli na tem območju kopljejo, sosednje stavbe razpokajo: Vila Urbana, Kapitelj, Fabianijev most. Odkar na Kongresnem trgu stoji garaža – tudi tam se je organizirala iniciativa proti njej, a žal ni vztrajala – Uršulinska cerkev doživlja degradacijo, pospešeno propadanje, zaradi česar se bo nekega dne samo še sesula. Vse stavbe v okolici garaže so ob dežju poplavljene. Spodnje stavbe ob Ljubljanici – na primer Filharmonija – so že razpokane in lezejo proti Ljubljanici; vsak lahko vidi fuge in dilatacije, postopno visenje. Glede na to, da na Kongresnem trgu zemljina ni tako občutljiva, kot je na tržnici, lahko predvidimo, da bo tukaj škoda še večja. Janković želi izsiliti garažo. Ukinil je promet čez Tromostovje, ne da bi poskrbel za nadomestne poti, zaradi česar reševalna vozila nimajo dostopa do starejših ljudi, manjše trgovinice pa umirajo. Janković uživa v trpinčenju ljudi. Ne smemo dovoliti, da nam uniči kulturne spomenike, ki jih moramo ohraniti za zanamce.«
Knjižničarka iz samostanske knjižnice: »Freska, ki je v semenišču, je posebna zaradi vsebine – znanost, umetnost sta prepleteni z vrednotami vere, ljubezni in resnice. Pomembna je tudi glede na kakovost, ker še ni bila restavrirana, razen razpok po potresu. Nikjer na svetu po našem vedenju ne obstajajo freske iz tega obdobja, ki bi bile tako živih barv. Vsi, ki vstopijo, s turisti vred, ostrmijo. Popolnoma neodgovorno bi bilo to izpostaviti porušenju in podtalnici.«
Aleksander Ostan: »Načrti MOL za prenovo so bili že takrat pred dvema desetletjema zastareli, zdaj pa je to že popolna karikatura. Takšni posegi so se drugod po Evropi delali po drugi svetovni vojni, ko je bila v ospredju ponovna zgraditev porušene Evrope. Redki primeri se še dogajajo, ampak nikjer na taki ravni. Kar je najbolj sporno, pa je odnos do pokojnikov – pieteta. Tudi promet se že tri desetletja drugod po Evropi razvija v smeri trajnostne mobilnosti, s katero se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu. Popolnoma zgrešeno bi bilo, da bi v staro mestno jedro vabili avtomobilski promet. Posledica bo izjemno velik ogljični odtis. Vseh drugih srednje- in dolgoročnih posledic ob takšnem posegu pa sploh ni mogoče oceniti, vse je lahko zgolj špekulacija. Tudi stroka je tako postala plen pritiskov MOL. Obstaja pa veliko bolj smiselna alternativa garaži pod tržnico, in to že 30 let – garažna hiša pod Grajskim gričem. Če že potrebujemo garažno hišo, kar bi morala biti stvar široke javne razprave, bi z garažno hišo pod gričem pridobili neprimerno več parkirnih mest, tudi tehnološko bi bila veliko lažje izvedljiva. Jasno je, da bo načrt MOL, če bo uresničen, pomenil ustavitev tržnice za zelo dolgo: vse skupaj bi trajalo desetletje, če se ne bi vmes zgodila finančna luknja in bi vse obstalo – kot se je na primer zgodilo s športnim parkom v Stožicah. Za tem projektom očitno stojijo veliko močnejši zasebni interesi, če ga MOL kljub vsem strokovnim in drugim argumentom še vedno potiska naprej.«
(Aleksander Ostan je svoj pogled na prenovo tržnice podrobneje predstavil v članku na tej povezavi.)
Milan Kovač: »Glede projekta podzemne garažne hiše pod gradom sem povprašal občino v Salzburgu: tam je eno parkirno mesto stalo približno 17.500 evrov, kasnejša pa 22.500 evrov. Do zdaj so bili samo za projektiranje garažne hiše pod ljubljansko tržnico in dozidave Mahrove hiše porabljeni štirje milijoni in 300 tisoč evrov – za ta denar bi v Salzburgu postavili 200 parkirnih mest. A nič od tega zaradi županovega agresivnega nastopa ne gre skozi. Na javni razpravi sem bil priča, kako je strahotno nadrl prodajalko, ki si je upala izraziti mnenje, potem pa nikogar več sploh ni pustil k besedi. Prodajalci si zato ne upajo nič reči, saj se bojijo županovega maščevanja. Najti moramo možnost za anonimno izražanje mnenj in glasovanje, ki bi pod resnim nadzorom javnosti predstavilo dejansko mnenje uporabnikov tržnice.«
Sanja Simić: »Zelo smo se trudili na javno tribuno povabiti tudi branjevce in branjevke, a zaradi strahu si ne upajo javno nastopati. Straši jih tudi raven razprave, s katero se vračamo 20 let v preteklost, hočejo predvsem vedeti, kaj naj pričakujejo v prihodnosti. Veseli pa so, da so našli sogovornike. Žal mi je, da si tisti, ki so prišli, niso upali govoriti. A so nam v pogovorih odkrito povedali, da nasprotujejo garaži, da ne potrebujejo hladilnic, da se bojijo, da bo demontaža tržnice trajala dolgo in se ne bodo nikoli vrnili. Potrebujejo nove senčnike, tlake, pitnike, osnovno izboljšanje razmer. Zanje in za nas je tržnica mesto srečevanja – zadnji tak prostor srečevanja v Ljubljani, kjer se združujemo starejši in mlajši. Ljudje večinoma prihajajo peš, s kolesom, javnim prometom.«
(Nekaj pogovorov z branjevci in branjevkami lahko preberete na tej povezavi.)
Sanja Fidler: »Ena največjih vrednosti tržnice je, da je dostopna, ljudska, da lahko pride sem prodajat branjevka s tremi korenčki, če želi. Ne želim si kakršnekoli prenove, tudi garaže ne, ker te prenove tržnice vizualno spreminjajo v pokopališča – večina rešitev po Sloveniji in drugod je neznosna, obupna. Toda največja težava je, da česarkoli se mestna oblast dotakne, kar ’obnavlja’, postane potem manj dostopno za ljudi. Na MOL sem že pisala, kako bodo zagotovili enako dostopnost tudi po prenovi. Dileme ni, da se bo za male kmete uporaba tržnice podražila in da nekateri ne bodo mogli ostati. Naša tržnica je izjemna, ekološka tržnica – evropski dragulj! Njen namen je, da je nekoliko kaotična, živahna, ljudska. Zakaj bi jo spreminjali v črno-bel supermarket na prostem?! Hladilnica že obstaja, a uporabljajo jo preprodajalci, ne proizvajalci. Toda naša izkušnja je, da župan vse, v kar se zagrize, na koncu tudi iztisne. Zato se moramo organizirati, informirati čim več meščanov in meščank ter skupaj to preprečiti.«
Klara Stanič: »Za tržnico ni potrebna neka nova vizija, včasih si je preprosto treba prizadevati za ohranitev tistega, kar imamo. Lahko se polepša, vzdržuje, posodobitev pa ni nujno dobra. Poglejte, kam nas je brezglava modernizacija pripeljala: nekoč je bilo ’centrašev’ 42 tisoč, zdaj jih je le še 24 tisoč. Številna stanovanja se oddajajo na spletnih platformah, stanovanjske hiše se spreminjajo v hotele. Po drugi strani bomo v okolici središča Ljubljane kmalu dobili še več ljudi zaradi Emonike, novih stanovanj, ki bodo zrasla pri Pivovarni Union, in drugih projektov. Kam bodo vsi ti hodili, če bo tržnica zaprta?«
Arne Vehovar: »Projekt gradnje garažne hiše pod tržnico je že zelo daleč, v procesu pridobitve gradbenega dovoljenja, vsa ostala potrebna soglasja institucij že ima. Ministrstvo za okolje in prostor si zakonodajo razlaga po svoje. Občutek imam, da ljudje na ministrstvu ne želijo dati dovoljenja, a ko bodo izpolnjeni vsi pogoji, dovoljenje morajo izdati. Ustna obravnava pretekli torek je bila po osmih urah prerekanj prekinjena in se bo nadaljevala jeseni. Pragmatično bi bilo vzpostaviti dialog z ministrstvom in glede na splošno razpoloženje nasprotovanja projektu pomagati oblikovati pravno interpretacijo, ki bi vodila v zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če bi se to zgodilo, projektant ne more začeti pripravljalnih del. Tako pridobimo čas do naslednjih volitev, po katerih glavni investitor mogoče ne bo več na položaju ali pa se bo spremenila sestava mestnega sveta in bo ta uvidel, da je projekt nesmiseln.«
Iva Badar: »Pred leti so mediji na predvolilnem soočenju kandidate za ljubljanskega župana vprašali, kaj počnejo za konec tedna. Le eden je odgovoril, da se sprehodi čez tržnico in po središču mesta, vsi drugi – tudi sedanji župan – so odgovorili, da komaj čakajo na petek, da lahko gredo iz mesta. Na naslednjih volitvah moramo izvoliti človeka, ki bo imel mesto rad.«
Kaja Lipnik Vehovar: »Služba za odnose z javnostmi na MOL ni v službi mesta in ljudi, ampak župana in sedanjega mestnega sveta. Temu se je treba upreti z organiziranim obveščanjem ljudi. MOL je ravno te dni odprla svojo anketo, ki sicer ljudi ne sprašuje po mnenju o gradnji tržnice, a lahko to vnesemo pod okvirček ’drugo’ ter tako izrazimo svoje mnenje. To lahko tudi javno beležimo in zbiramo, da bo postopek bolj transparenten.«
(Prispevek Kaje Lipnik Vehovar o propagandni akciji MOL, ki se nanaša na projekt prenove tržnice, lahko preberete na tej povezavi.)
Martina Lipnik: »Treba je pritisniti, da bo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja postal javen. Ministrstvo moramo zasuti z vprašanji, zakaj se ljudje ne morejo udeležiti javne razprave, in zahtevati snemanje obravnave.«
Marko Mitja Feguš: »Vložiti moramo tudi ovadbi na Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo proti osebi, ki vodi postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, in proti županu.«
Foto: Matjaž Rušt
Login
