Bi radi svojim bližnjim podarili nekaj zares osebnega? Pridružite se nam na delavnici, kjer boste izdelali unikaten kvačkani nakit, ki vam lahko služi kot darilo ali pa ga obdržite zase.

Delavnica je namenjena članom CTK. Predznanje ni potrebno.

KDAJ?

• 5. oktober 2026 ob 10.00
• 12. oktober 2026 ob 10.00

Delavnica bo potekala v dveh srečanjih, vsako bo trajalo približno 1–2 uri. Med srečanjema boste po navodilih samostojno nadaljevali delo.

KJE?

CTK, Ustvarjalnica

KAJ POTREBUJETE?

•  Gladko prejo v izbrani barvi (za začetnike priporočamo bombažno prejo),
•  kvačko ustrezne velikosti glede na izbrano prejo (priporočena je preja debeline 3 ali več),
•  veselje do ustvarjanja in ročnih del.

KAJ BOSTE SPOZNALI?

Osnove kvačkanja in makrameja ter njuno uporabo pri izdelavi nakita.

Prijavite se na: ustvarjalnica@ctk.uni-lj.si

Število mest je omejeno, zato priporočamo čimprejšnjo prijavo. Če vam razpisana termina ne ustrezata, nam pišite. Ob zadostnem interesu bomo organizirali dodatni termin.

Založnik IEEE bo v četrtek, 1. oktobra 2026, od 15:00 do 16:30 izvajal spletni seminar IEEE Authorship and Open Access Symposium: Tips and Best Practices to Get Published from IEEE Editors.

Na seminarju bodo predstavljene dobre prakse pri pripravi rokopisa, postopek oddaje članka v znanstveno revijo ter nasveti, ki lahko pomagajo pri uspešni objavi raziskovalnega dela.

Na dogodku bo svoje izkušnje in pogled predstavil avtor, urednik, profesor in raziskovalec s področja elektrotehnike dr. Frede Blaabjerg. Predstavil bo ključne vidike postopkov recenziranja in oddaje prispevkov pri IEEE ter elemente, na katere so uredniki pri presoji prispevkov še posebej pozorni.

Druga predavatelja, Eszter Lukács in Joshua Horowitz iz IEEE, bosta obravnavala tudi teme, kot so programi odprtega dostopa za institucije, raziskovalne strategije z uporabo digitalne knjižnice IEEE Xplore, orodja za avtorje ter drugi koristni viri, ki podpirajo raziskovalno in publicistično delo.

Seminar je primeren predvsem za študente, raziskovalce, profesorje in knjižničarje institucij z dostopom do vsebin na portalu IEEE Xplore, kamor sodi tudi Univerza v Ljubljani. Potekal bo v angleščini. Za udeležbo je potrebna registracija.

Bi se radi naučili, kako znanost približati javnosti na način, ki pritegne pozornost, ponudi prepričljivo razlago in gradi zaupanje? Sašo Dolenc in Zarja Muršič vas bosta korak za korakom vodila skozi proces odgovornega in profesionalnega komuniciranja znanosti.

Pridružite se nam 14. oktobra 2026 od 9.00 do 12.00 v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani (CTK) v prostorih konferenčne dvorane (soba 216).

Delavnica bo sestavljena iz dveh delov:

• Teoretični del (9.00–10.30): Spoznali boste ključna izhodišča iz novega priročnika Komuniciranje znanosti: Praktični vodnik za raziskovalke in raziskovalce ter za vse, ki želite spodbujati radovednost in praktične smernice za pripravo učinkovitega komunikacijskega načrta.
• Odmor (10.30–10.45)
• Praktični del (10.45–12.00): Pod vodstvom mentorjev boste samostojno zasnovali komunikacijski načrt za svoj raziskovalni projekt in pripravili prve osnutke vsebin za predstavitev svojih rezultatov širši javnosti.

Vsi udeleženci delavnice boste prejeli brezplačen tiskani izvod priročnika.

Avtorja priročnika sta Sašo Dolenc in Zarja Muršič. Priročnik je namenjen raziskovalkam in raziskovalcem na vseh stopnjah kariere ter vsem, ki vas zanima prevajanje kompleksnih znanstvenih dognanj v jasen in razumljiv jezik. Je nepogrešljivo orodje za tiste, ki se s komuniciranjem znanosti srečujete prvič, hkrati pa dragocen vir navdiha za vse, ki svoje veščine že razvijate ter želite preizkusiti nove komunikacijske pristope in kanale.

Delavnica bo potekala izključno v živo, udeležba pa je brezplačna. Svoje mesto na delavnici si zagotovite z izpolnjeno prijavnico. Prijave sprejemamo do zapolnitve mest.

Delavnica poteka pod okriljem Odprte knjižnice v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in mladino v okviru Meseca znanosti 2026. Dogodek je financiran v okviru Akcijskega načrta za odprto znanost za izvedbo Ukrepa 6.2 ReZrIS30.

Zavod CO-KREATE in PreLom – neodvisne ljubljanske novice vas vabimo na javno tribuno o vključevanju prebivalcev v urejanje prostora Mesto po meri sosesk, ki bo potekala v nedeljo, 20. septembra 2026, ob 16.00 na Medvedovi cesti v Stari Šiški (med Žibertovo in Frankopansko ulico).

Na tribuni se bomo posvetili vprašanjem, kako se mesto lahko razvija po meri ljudi, ki v njem živijo, kako lahko soseske postanejo bolj povezane, zelene in prijazne za življenje in kako lahko prebivalci pri tem prevzamejo dejavnejšo vlogo.

Pogovarjali se bomo o vključevanju meščanov v urbane procese in soustvarjanje mesta, o oživljanju sosesk po načelu superbloka – z manj avtomobilskega prometa in več prostora za ljudi, o ozelenjevanju javnega prostora, o zmanjševanju odvisnosti od avtomobilov in ustvarjanju prijetnejšega prostora za življenje.

Sogovorniki bodo predstavili različne izkušnje z vključevanjem prebivalcev v procese razvoja prostora in poglede nanj, pojasnili, kaj lahko pri tem meščani naredijo sami in kakšno vlogo imajo občina, stroka in druge institucije.

Lepo vabljeni, da poveste svoje mnenje, postavite vprašanje in soustvarjajte razpravo. In da se že pred tribuno in po njej pridružite dogajanju (delavnica izdelave talnega kolaža, jazz koncert) v okviru podnebne akcije Zeleno mesto Stara Šiška, ki bo vključena tudi v Evropski teden trajnostne mobilnosti.

PROGRAM:

11:00
izdelava talnega murala

16:00
javna tribuna o vključevanju prebivalcev v urejanje prostora Mesto po meri sosesk

18:00
glasbeni nastop skupine DRAŠLER – RESNIK – DRAŠLER

Javna tribuna je del projekta Mestna agora, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Projekt v celoti so omogočili: Zavod Co-Kreate, Caffe Calimero, Pro Horto Strgar, tiskarna Grafos, MoTA – Museum of Transitory Art, Ida Hirsenfelder, Altos, DUO Stara Šiška, Četrtna skupnost Šiška, ter prebivalci in obiskovalci Stare Šiške, @Mreža za prostor, @Ministrstvo za okolje in prostor in @Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad.

The post Javna tribuna v Stari Šiški: MESTO PO MERI SOSESK appeared first on Prelom.

Ambasada Rog vabi to sredo, 16. septembra na shod proti izgonu delavskih družin, ki bo potekal od 17. ure naprej na Trgu republike.

V vabilu na protest so zapisali:

“Znašli smo se v resnično težki situaciji. Vlada namreč pripravlja nov zakon, s katerim bo več deset tisočim tujim delavcem odvzela pravico do družinskega življenja. V praksi to pomeni, da bodo družine, ki tukaj že leta delajo, morale zapustiti državo ali se ločiti. Če se je delavcu med bivanjem v Sloveniji rodil otrok ali se je poročil, nenadoma več ne bo izpolnjeval kriterija “zadostnih sredstev” in bo družina morala oditi. Delavci prav tako ne bodo mogli združevati svojih družin, dovoljenje za stalno prebivanje pa bo praktično nedosegljivo za vse.

Več o zakonu si lahko preberete in podpis proti njemu oddate na tej povezavi.

Namen zakona seveda ni omejitev števila tujih delavcev, ampak slabšanje delovnih in življenskih pogojev. Delavci bodo po novem lahko prihajali v Slovenijo zgolj še na kratkih, enoletnih vizumih – torej na način, ki je najbolj priročen za izkoriščanje. Ne bodo se mogli spoznati s sistemom in pravicami, ki jim pripadajo. Ne bodo se mogli vključiti v družbo in si ustvariti socialne mreže. Za niih ne bo nobenega življenja zunqj šefove domene. Tako se v Sloveniji vzpostavlja na pol suženjski trg dela, kakršnega poznamo v zalivskih državah. Ta zakon je darilo izkoriščevalcem in trgovcem z ljudmi, našim domačim šejkom, ki bi radi preoblikovali družbo po vzoru savdijskih tiranov.

Delavci ob tem ne bomo tiho. V tej državi smo trdo garali, gradili njeno infrastrukturo, pridelovali in kuhali njeno hrano, skrbeli za njene otroke in ostarele, plačevali davke in prispevke, vzdrževali pokojninsko blagajno. V zameno nismo zahtevali drugega kot pošteno plačilo in dostojanstvo, ki pripada vsakemu človeku. Novi zakon nam odreka prav to. In zato bomo v sredo 16.9. ob 17h na skupnem shodu vsem odločevalcem jasno sporočili, da brez dostojanstva tudi ne bo dela. Stopimo skupaj in podprimo en drugega v boju za pravične delovne pogoje vseh!”

The post Shod in peticija proti izgonu delavskih družin appeared first on Prelom.

Ljubljana je letos dobila novo razvojno vizijo, Ljubljana Supermesto 2045. V njej je veliko ciljev, ki jim je težko oporekati: mesto po meri ljudi, povezano z naravo in skupnostjo, odporno proti podnebnim spremembam, z dostopnimi zelenimi površinami, kakovostnim javnim prostorom in ohranjeno arhitekturno dediščino. Rast naj bi temeljila predvsem na prenovi navznoter, ob skrbi za odprt prostor in mestno krajino.

Mestna občina Ljubljana (MOL) ima kljub temu med aktualnimi projekti še vedno naveden Bežigrajski športni park (BŠP), ki ga vodi istoimenska družba, MOL pa je eden od treh družbenikov. Projekt BŠP je v javnosti predstavljen kot prenova Plečnikovega stadiona, v resnici predvideva obsežno novo pozidavo: nov stadion z umetno travo in VIP-tribunami, poslovne in hotelske objekte, komercialne programe ter tri do pet etaž garaže. Od sedanjih objektov bi bila ohranjena le Glorieta in stebrišče ob Dunajski cesti. Ta za kulturni spomenik uničujoča
»prenova« na srečo (še) ni uresničena.

K dolgotrajnosti postopka prispeva tudi parcela št. 312 k. o. Bežigrad, na kateri so vrtovi stanovalcev Fondovih blokov, MOL pa jo je kot stvarni vložek vložila v BSP. Ko so stanovalci ugotovili, da jim grozi izguba velikega dela zelenih površin naselja, so leta 2009 sprožili postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Po dveh zanje ugodnih odločbah (prvostopenjsko in višje sodišče) je BŠP z revizijo dosegel razveljavitev; vrhovno sodišče je leta 2024 zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Spor še ni končan. MOL pri tem ni zgolj pasivna opazovalka, kot družbenica BŠP je del družbe z omejeno odgovornostjo, ki se za zemljišče še naprej pravno bori, hkrati pa kot mestna oblast projekt še vedno dejavno podpira.

Projekt iz leta 2007 ni pravi odgovor za mesto leta 2026 in nikoli ni bil. To priznati ne bi bil poraz, ampak znak, da se mesto zna učiti – in prepoznati trenutek, ko je najboljša odločitev ne graditi.

Plečnikov stadion – kulturni spomenik državnega pomena, eden najpomembnejših športnih in arhitekturnih prostorov Ljubljane ter velika zelena površina sredi mesta – že 19. leto stoji za gradbiščno ograjo. Pred tem je bil skoraj 80 let živ prostor športa, prireditev, glasbe in rekreacije … Danes je javnosti nedostopen in propada.

BŠP je produkt drugega razvojnega časa, ko naj bi napredek pomenil predvsem več objektov, programov, parkirnih mest in kvadratnih metrov. Danes se moramo končno vprašati, kakšne so kvalitete obstoječega prostora in kakšne spremembe ta prostor v resnici potrebuje.

Francoska arhitekta Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal sta na naročilo prenove oziroma »olepšanja« trga Place Léon Aucoc v Bordeauxu odgovorila: ničesar ni treba narediti. Ugotovila sta, da trg že dobro deluje in potrebuje predvsem vzdrževanje. To ni bila odsotnost ambicije, temveč zavestna, trajnostna odločitev; včasih je najradikalneje prav ne uničiti nečesa, kar že dobro deluje.

Bi bila taka rešitev primerna tudi za Plečnikov stadion? Potrebni bi bili obnova arhitekture, sanacija poškodovanih elementov, varni dostopi in infrastruktura – potem pa odprtje vrat obiskovalcem in redno vzdrževanje zelenice. Del ureditev bi lahko izvedli kot skupnostno akcijo pod nadzorom konservatorjev.

Tako bi mesto po načelu manj je več v kratkem času znova pridobilo ohranjen, dostopen Plečnikov stadion s športnimi površinami, več kakovostnega javnega
prostora, več kakovostnih zelenih površin in višjo kakovost bivanja v soseski Fond ter bližnji okolici. Vse to brez nove pozidave in invazivnih posegov v teren, predvsem pa brez ambicij izkoriščanja spomenika za ekstremne zaslužke

Zelene površine niso prazna gradbena parcela

Živimo v času podnebnih sprememb, Ljubljana pa se v viziji Supermesta zavezuje k večji odpornosti proti njim. Naučiti se moramo prepoznati in ohraniti sedanje kvalitete prostora – od zelenic in drevja do nepozidanih odprtih javnih površin.

Zelena površina danes ni le estetska kategorija: drevesa dajejo senco, rastlinje hladi okolico, raščeni teren zadržuje padavinsko vodo, zelenje blaži pregrevanje. V času intenzivnih podnebnih sprememb in vse pogostejših vročinskih valov so takšni prostori nepogrešljiv in neprecenljiv del mestne zelene infrastrukture.

Zato Plečnikovega stadiona ne smemo obravnavati kot prazne površine, ki šele čaka, da dobi »pravo« rabo. Plečnikov stadion in njegove odprte zelene površine že imajo pomembno funkcijo. Nedopustno jih je nadomeščati z betonom in umetno travo. Nedopustno jih je v celoti pozidati, da bi postale »uporabne«. Treba je le ohraniti to, kar že imamo.

Kdo je odgovoren za sedanje stanje?

Plečnikov stadion ima zaradi izjemnega pomena za Republiko Slovenijo od leta 2009 status kulturnega spomenika državnega pomena. S tem ima zagotovljeno najvišjo raven varstva kulturne dediščine, država pa ima po ZVKD-1 pri njegovem varstvu konkretne pristojnosti in odgovornosti.

Stadion je danes v lasti družbe BSP, večinski delež v družbi ima zasebno podjetje Elektronček Joca Pečečnika, 28 odstotkov MOL in 13 odstotkov Olimpijski komite Slovenije. Ne gre torej le za konflikt med zasebnim investitorjem in državo, v zgodbi sodelujeta tudi dve javni instituciji, ki bi morali v prvi vrsti varovati javni interes. Pa ga žal ne.

Težava projekta BŠP je, da je javni interes varovanja dediščine postal talec investicijskega projekta. Ohranitev spomenika v njegovi celovitosti bi morala biti izhodišče projekta, ne pa krinka za brezmejne apetite kapitala.

Statusa spomenika državnega pomena država ne more slovesno razglasiti, nato pa se ob konfliktu z lastniškim interesom umakniti. Če ji ne uspe zaščititi Plečnikovega stadiona – kaj potem ta status sploh pomeni?

Država – zelo slab zgled

Država s svojim ravnanjem s spomeniki državnega pomena daje zgled vsem drugim lastnikom kulturne dediščine. Če ji skoraj 20 let ne uspe zaščititi takšnega spomenika, je težko pričakovati, da bo zasebni lastnik varovanje dediščine razumel kot skupno vrednoto.

Statusa spomenika državnega pomena država ne more slovesno razglasiti, nato pa se ob konfiktu z lastniškim interesom umakniti. Če ji ne uspe zaščititi Plečnikovega stadiona – kaj potem ta status sploh pomeni? Ob ugotovitvi, da varstva pri sedanji lastniški ureditvi ni mogoče zagotoviti, so mogoče in potrebne tudi radikalnejše poteze.

Odgovornost in možnosti države

Ustava RS v 73. členu določa, da država skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. ZVKD-1 pri spomenikih državnega pomena omogoča predkupno pravico in tudi razlastitev za odškodnino, kadar ohranitve ali dostopnosti ni mogoče zagotoviti drugače. Država torej ima zakonske mehanizme za rešitev položaja.

V preteklosti je že razmišljala o odkupu in se s Pečečnikom pogajala, vendar dogovor ni bil sklenjen. Pečečnik je za zemljišča zahteval 18 milijonov evrov. Državna cenitev iz leta 2023 je vrednost ocenila na 11,7 milijona evrov, cenitev BŠP na 18,6 milijona, tretja, ki jo je naročila MOL, pa na 18,1 milijona evrov. Seveda je interes družbe BŠP iztržiti čim višjo vrednost. MOL pa očitno ne deluje kot neodvisen varuh javnega interesa, temveč izključno kot partnerica zasebnega investitorja, kar se kaže tudi v njenem ravnanju. Razlika med državno in drugima dvema cenitvama je več kot šest milijonov evrov, država pa odkupa nazadnje ni izpeljala.

Po skoraj 20 letih statusa quo bi država že lahko presodila, da javnega interesa varstva spomenika v sedanji lastniški ureditvi ni mogoče zagotoviti, in uporabila zakonski mehanizem razlastitve za odškodnino. V postopku razlastitve bi bila močnejši akter pri pogajanjih in tista, ki postavlja pogoje. Argumentov ima več kot dovolj. S tem bi prevzela dejavno vlogo pri varstvu spomenika.

Državna cenitev iz leta 2023 je vrednost ocenila na 11,7 milijona evrov, cenitev BŠP na 18,6 milijona, tretja, ki jo je naročila MOL, pa na 18,1 milijona evrov. Seveda je interes družbe BŠP iztržiti čim višjo vrednost. MOL pa očitno ne deluje kot neodvisen varuh javnega interesa, temveč izključno kot partnerica zasebnega investitorja, kar se kaže tudi v njenem ravnanju.

Plečnikov stadion kot preizkus za Supermesto

Plečnikov stadion lahko s prevzemom lastništva reši država. Lahko pa je stadion prvi pravi preizkus resnih namenov MOL pri uresničevanju lastne vizije Supermesto 2045.

Za to bo potreben radikalen miselni preskok. Pred skoraj 20 leti je bila zarisana prihodnost, v kateri bo stadion prezidan z velikim kompleksom. Danes je v bistveno slabšem stanju kot pred zaprtjem – zapuščen, propadajoč, zanemarjen, še vedno nedostopen javnosti in neprenovljen. Ampak za zdaj je še.
Čas je, da si zanj zamislimo drugačno prihodnost. V njej ni še ene hotelske stolpnice.

Ni velikanske garaže. Ni trgovskega in zabaviščnega centra. Ni novih poslovnih objektov. Ni z umetno travo prekritega igrišča in VIP-tribun. Je pa Plečnikov stadion. So velike zelene športno-rekreativne površine. So bujna drevesa. In je čudovit prostor v objemu mojstrove arhitekture, odprt za vse. Čas je, da se spet naučimo ohranjati, popravljati, odpirati in pustiti živeti.

Mesto ni boljše zato, ker je v njem več stavb, ampak zato, ker bolje uporablja in ohranja kakovostne prostore, ki jih že ima. Projekt iz leta 2007 ni pravi odgovor za mesto leta 2026 in nikoli ni bil. To priznati ne bi bil poraz, ampak znak, da se mesto zna učiti – in prepoznati trenutek, ko je najboljša odločitev ne graditi.

Supermesto prihodnosti ne bo mesto, ki bo znalo graditi največ in najvišje, ampak prepoznati, česa ne potrebuje in kaj je treba ohraniti. Prav Plečnikov stadion – ohranjen, obnovljen in odprt – je lahko najboljša priložnost, da Ljubljana pokaže, da je novo razvojno logiko pripravljena uresničiti.

The post Prihodnost stadiona kot preizkus Supermesta appeared first on Prelom.

Antiavtoritarna platforma in Rosa vabita na predavanje predavanje in razpravo z Eleanor Finley o socialni ekologiji v praksi, ki bo potekalo v petek, 11. septembra ob 20. uri v A-Infoshopu na Metelkovi.

Predavanje bo predstavilo praktične preizkuse socialne ekologije – od revolucije v Rožavi na območju severne Sirije pod vodstvom Kurdov, prek Barcelone v Španiji, do presenetljivo radikalnega mesta Burlington v ameriški zvezni državi Vermont.

Kaj bi bilo v resnici potrebno, da bi človeštvo obrnilo tok podnebnih sprememb? Kakšno osvobodilno gibanje bi lahko povezalo običajne ljudi v boju proti globalnemu fašizmu? Radikalna in celostna filozofija socialne ekologije ponuja nekatere odgovore na ta vprašanja. Zavzema se za avtonomne, samoupravne skupnosti, ki z neposredno demokracijo vzpostavljajo družbo onkraj pomanjkanja (post-scarcity).

Dr. Eleanor Finley, predavateljica in sodelavka Inštituta za socialno ekologijo (Institute for Social Ecology), ter avtorica knjige Practicing Social Ecology: From Bookchin to Rojava and Beyond (2025, Pluto Press), bo predstavila modele revolucionarne demokratične strategije, ki so se razvili v Rojavi, Barceloni in Burlingtonu. Ob tem bomo razmišljali tudi o tem, kaj družba onkraj pomanjkanja pomeni v praksi ter kako se lahko usmerimo proti takšnemu svetu v času vse večjih družbenih pretresov, ki jih prinašajo podnebne spremembe.

Dogodek, ki ga soorganizirajo Antiavtoritarna platforma in Rosa, poteka v sklopu Politične šole borke Vide in v okviru turneje predavanj, ki jo po Evropi organizira ISE kot del obeleževanja življenja in prispevka Murrayja Bookchina, ki je umrl leta 2006.

Dogodek bo potekal v angleškem jeziku z možnostjo prevoda v slovenščino. Na dogodku bodo po promocijski ceni na voljo tudi knjige Practicing Social Ecology: From Bookchin to Rojava and Beyond (2025, Pluto Press).

The post Socialna ekologija v praksi – predavanje in razprava z Eleanor Finley appeared first on Prelom.

Društvo Iskra vabi v sredo, 9. septembra ob 18. uri pred Gospodarsko zbornico Slovenije (Dimičeva ulica 13, Ljubljana) na protest proti odprtju izraelskega veleposlaništvu v Sloveniji.

Društvo je ob tem zapisalo:
“Izrael stopnjuje genocid v Gazi ter etnično čiščenje Zahodnega brega, odgovor slovenske vlade pa je vse tesnejše sodelovanjem z njim, kljub jasnemu nasprotovanju slovenske javnosti.
Vzpostavitev veleposlaništva ni le simbolična gesta, ampak temeljna krepitev sionističnega kapitala pri nas. Podlago za to je že postavil umik sankcij, s stalno sionistično infrastrukturo pa se odpirajo vrata za sistematično sodelovanje na gospodarskem, političnem, kulturnem in izobraževalnem področju. To je nedopustno!
Zato vabimo vse, da se nam pridružite v sredo, kjer bomo skupaj zahtevali:
1) zaprtje izraelskega veleposlaništva in ukinitev izraelskega konzulata
2) prekinitev trgovskega in gospodarskega sodelovanja z Izraelom ter uvedbo sankcij
3) izstop iz zveze NATO, katere članice omogočajo in podpirajo nadaljevanje genocida v Gazi.”

The post Protest proti odprtju izraelskega veleposlaništva appeared first on Prelom.

Nova ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je od leta 2020 do 2022 v času ministrovanja dr. Vaska Simonitija zasedala položaj državne sekretarke, je mandat začela junija letos z nastopom nove vlade. V intervjuju odgovarja na ključna vprašanja o najbolj žgočih težavah, povezanih s kulturno dediščino v prestolnici, kot so Plečnikov stadion za Bežigradom, Križanke, Osrednja ljubljanska tržnica in obnova Drame. Povprašali pa smo jo tudi o spornih julijskih dopisih, ki so jih prejeli prejemniki razpisnih sredstev ministrstva za kulturo, o razveljavljenem razpisu za štipendije samostojnim delavcem v kulturi in nadaljnjih spremembah pri vodenju in izvajanju razpisne politike ministrstva.

Prihodnost Plečnikovega stadiona, ki je v lasti družbe z omejeno odgovornostjo Bežigrajski športni park, je že dolgo nejasna in je predmet dolgotrajnih razprav. Medtem pa objekt propada in zaradi ogroženosti ni bil vključen v Plečnikovo dediščino, ki je varovana pri Unescu. Menite, da bi država in ministrstvo za kulturo morala imeti dejavnejšo vlogo pri reševanju iz tega položaja?

»Plečnikov stadion je tudi zame osebno boleč primer ravno zato, ker vsakodnevno propada pred našimi očmi. Ker je to edini stadion, ki ga je zasnoval Plečnik, je še toliko bolj dragocen. Odgovornost za omenjeno stanje je treba iskati pri tistih, ki so dovolili, da je zasebno podjetje (GSA, poslovno svetovanje, d. o. o., op. a.) odkupilo stadion skupaj z Mestno občino Ljubljana in Olimpijskim komitejem Slovenije in tako pridobilo večinski delež. Tega smo se zavedali tudi v kratkem mandatu med letoma 2020 in 2022. Čeprav je bil to čas pandemije covid-19 in smo morali reševati zelo pereče probleme, je takratni minister dr. Vasko Simoniti poskušal rešiti tudi stadion, in sicer tako, da bi ga odkupila država. Hkrati smo že opravili razgovore z OKS in skupaj zasnovali rešitev, da bi lahko imel na stadionu, v predelu nekdanjih garderob, svoj sedež Športni muzej Slovenije. V komiteju so se strinjali s to rešitvijo in takratni predsednik je potrdil, da bodo skušali sodelovati pri prenosu lastništva oziroma odkupu države. Vendar se je na pogajanjih izkazalo, da je večinski lastnik zahteval skoraj dvakratno vrednost kupnine, ki jo je ponudila država. Vse te podatke prenesli tudi takratni novi ministrici dr. Asti Vrečko in jo spodbudili, da bi nadaljevala pogajanja za odkup. To se ni zgodilo. V tem trenutku se še nismo intenzivno lotili reševanja te problematike, ker smo vodenje ministrstva prevzeli šele pred slabimi tremi meseci in za zdaj reševali predvsem finančni primanjkljaj v proračunu ministrstva za leto 2026, izredno slabo črpanje kohezijskih sredstev na področju infrastrukture in izvedbo načrta za okrevanje in odpornost, v okviru katerega morajo biti vsi projekti zaključeni do 31. avgusta (intervju je potekal 24. avgusta, op. a.). Zagotovo pa bo stadion v prihodnje ena izmed točk, ki jih nameravamo začeti ponovno reševati v našem mandatu.«

Koliko bi bilo ministrstvo pripravljeno plačati za odkup stadiona?

»Vse postopke peljemo izrazito strokovno, zato je treba opraviti ponovno cenitev objekta, saj so vmes minila štiri leta.«

Bi bili pripravljeni poseči tudi dejavneje, če pogajanja ne bodo uspešna, in izkoristiti pravico države, da zavaruje dediščino državnega pomena?

»Moja dolžnost je skrb za slovensko kulturo, torej tudi skrb za kulturno dediščino. Zato sem prepričana, da je treba narediti vse za njeno zaščito.«

Naslednji kulturni spomenik v Ljubljani, v zvezi s katerim se že dlje postavljajo vprašanja upravljanja, financiranja in vzdrževanja, so prav tako Plečnikove Križanke. Zaradi nerešenih razmerij med občinskimi in državnimi ustanovami so vedno bolj dotrajane. Kako vidite prihodnost tega kompleksa in kakšne načrte imate za njegovo ureditev in zavarovanje?

»Ponovno ste odprli vprašanje o kulturnem spomeniku, ki ni v lasti ministrstva za kulturo, zato lahko pri tem uporabimo zgolj tiste ukrepe in vzvode, ki jih imamo. To je pogovor z lastniki, saj so v Križankah nerešena razmerja med MOL in ministrstvom za izobraževanje, znanost in mladino, ki ima v lasti prostore Srednje šole za oblikovanje in fotografijo. Glede tega smo z državno sekretarko na omenjenem ministrstvu že govorili. Prepričani so, da bo šola dobila novo lokacijo, ministrstvo za kulturo pa se zavzema, da bi šola v takšni ali drugačni obliki vendarle ostala v Križankah, saj je Plečnik zasnoval svojevrstno prenovo ravno na način, da bi v tem čudovitem prostoru vzgajali bodoče slovenske oblikovalce in snovalce naše arhitekture.«

Ima ministrstvo za kulturo možnost, da prepreči izselitev šole?

»Ministrstvo za kulturo te možnosti nima, saj o tem odloča pristojno ministrstvo za izobraževanje. Seveda pa bomo podali svoje pripombe in mnenje na tovrstne predloge.«

Po pogajanjih na začetku letošnjega leta je bilo rečeno, da se je končno ponudila možnost za pripravo in izvedbo konservatorskega načrta za Križanke, ki pa je v pristojnosti ministrstva za kulturo. V kateri fazi je priprava načrta in kdaj se bo začela njegova izvedba?

»Priprava konservatorskega načrta je v pristojnosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) in ne ministrstva. Zavod je samostojna strokovna služba, ki pripravi vse podlage, in njegove predloge bomo podprli. Zavod ima izdelavo konservatorskega načrta v letošnjem programu dela, izdelan naj bi bil do konca leta.«

V primeru tržnice se kaže naš izjemno problematičen odnos do kulturne dediščine. Na Češkem slavijo Plečnika in skrbijo za ohranjanje njegove dediščine, pri nas, kot vidimo na omenjenih primerih (stadiona, Križank in tržnice), takšne stopnje spoštovanja še ne premoremo.

Prejšnja primera Plečnikove arhitekture prav zaradi dotrajanosti in nerešenih razmerij nista bila vključena na seznam Unescove svetovne dediščine, Osrednji ljubljanski tržnici pa grozi, da bi lahko, če bo MOL še naprej vztrajala pri obnovi in gradnji garažne hiše pod njo v sedanji obliki, s tega seznama izpadla. Tik pred zamenjavo vlade je MOL od ministrstva za okolje in prostor pridobila gradbeno dovoljenje, ki pa še ni pravnomočno. Kakšno vlogo lahko ima ministrstvo za kulturo v tej fazi in ali lahko zavaruje tržnico?

»V primeru tržnice se kaže naš izjemno problematičen odnos do kulturne dediščine. Na Češkem slavijo Plečnika in skrbijo za ohranjanje njegove dediščine, pri nas, kot vidimo na omenjenih primerih, takšne stopnje spoštovanja še ne premoremo. Svetovna misija ICOMOS, ki je Ljubljano obiskala med 1. in 3. aprilom in obravnavala problem NUK-a, je podala mnenje, da bi projekt garažne hiše pod tržnico, kolikor so ga videli, lahko vplival na atribute izjemne univerzalne vrednosti. Izrecno je priporočila, da je treba opraviti presojo vplivov na svetovno dediščino, in dodala, da se ta ne more izvajati naknadno. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je MOL naročila presojo vplivov na svetovno dediščino in strokovna delovna skupina ZVKDS je leta 2024 ugotovila, da vplivi niso ustrezno identificirani in ovrednoteni. Tudi po dopolnitvi je delovna skupina imela pripombe. Obstajajo številne civilne pobude, ki so dragocena podpora tudi stališčem ministrstva za kulturo. To je ves čas zagovarjalo ratifikacijo konvencije o svetovni dediščini in poudarjalo, da smo s tem prevzeli mednarodnopravne obveznosti, ki jih moramo spoštovati pri vodenju postopkov. Zato upamo, da se bodo ugotovljene diskrepance ponovno presojale.«

Lahko ministrstvo za kulturo naredi revizijo kulturnovarstvenega soglasja, ki je bilo izdano leta 2024?

»Ministrstvo za kulturo se ne more vmešavati v strokovno odločanje strokovnih služb, teh pristojnosti nima, revizijo pa bomo zagotovo izvedli čim prej.«

Ste se tudi že pogovarjali z ministrstvom za okolje in prostor, ki je izdalo gradbeno dovoljenje?

»Kot veste, morajo vsa ministrstva delovati skladno z vsemi pravnimi podlagami. Trenutno čakamo na presojo znotraj ZVKDS, ko bomo to imeli, pa bomo lahko poslali ustrezno mnenje tudi na pristojno ministrstvo za okolje in prostor.«

Ali podpirate obnovo Drame in v kakšni obliki jo nameravate nadaljevati?

»Ko sem bila na ministrstvu za kulturo državna sekretarka (med letoma 2020 in 2022), je takratni minister dr. Simoniti tudi na podlagi izkušnje pri gradnji prizidka in poglobitvi gradbene jame Opere opozarjal, da tovrstni projekti, kakršen je projekt obnove in gradnje prizidka Drame, niso ustrezni. Cankarjev dom, ki je v neposredni bližini Drame, deluje na osnovi črpalk, ki nenehno prečrpavajo vodo, ker se ta z Rožnika zliva proti Ljubljanici in je to njen naravni tok. To se je izkazalo tudi pri gradnji Opere, pri čemer je prišlo do izrednih težav – pokanja sten na sosednjem Društvu slovenskih pisateljev, ki je od Opere veliko bolj oddaljeno kot težja in bolj masivna Nemška hiša od Drame. Dr. Simoniti je zelo modro ves čas govoril, da tako globoke jame v primeru Drame gotovo ni smiselno kopati oziroma je to celo nevarno, ker se bodo pokazale posledice na sosednji Nemški hiši. Tudi mednarodno uveljavljeni slovenski strokovnjaki s področja geologije opozarjajo na to nevarnost. Zato smo že takrat sprejeli sklep, da se načrtovani projekt v takšni obliki ne nadaljuje in da se Drama obnovi v obstoječih gabaritih, enako stališče pa zastopamo še danes. Vse to smo tudi zapisali v primopredajni zapisnik leta 2022 in žal mi je, da tega stališča v mandatu ministrice dr. Vrečko niso upoštevali in so sprožili dolgotrajne pravdne postopke z lastniki Nemške hiše, ki ne želijo dati soglasja za tako velik in tvegan projekt. Računamo, da bomo še v tem letu pripravili javni razpis za nov načrt za obnovo Drame v obstoječih gabaritih, iščemo pa tudi nadomestno lokacijo za gradnjo novega gledališkega objekta za Dramo. Ne nazadnje se pri tem zgledujemo tudi pri podobni dobri izkušnji iz Zagreba, kjer so znamenito Hrvatsko narodno kazalište obnovili v obstoječih gabaritih in zgradili tudi HNK2, poseben objekt za sodobno gledališko dejavnost.«

Računamo, da bomo še v tem letu pripravili javni razpis za nov načrt za obnovo Drame v obstoječih gabaritih, iščemo pa tudi nadomestno lokacijo za gradnjo novega gledališkega objekta za Dramo.

Kakšne težave pričakujete pri preklicu projekta, ki se že izvaja?

»Projekt se ne izvaja, ker glede soglasja h gradbenemu dovoljenju še vedno potekajo tožbe, zato to še ni bilo izdano. Vse, kar se trenutno izvaja, so geološka sondiranja.«

Kje bo nova stavba Drame?

»Žal o tem še ne morem govoriti, a pogovori že potekajo.«

Letošnjo sezono bodo torej izpeljali še na Litostrojski cesti?

»Ne samo letošnje. Glede na počasnost postopkov, ki se v štirih letih niso premaknili nikamor bliže izkopu, računam, da bomo potrebovali vsaj tri leta za ponoven postopek razpisa in obnove. Skoraj ves naš mandat bo Drama torej še morala ostati na Litostrojski cesti, pri čemer ne prevzemamo nobene krivde, saj bi lahko bila že danes obnovljena, če bi se začela prenavljati po našem predlogu izpred štirih let.«

Se bodo stroški gostovanja zvišali?

»Z direktorico Drame smo se dogovorili, da se podaljša pogodba v obstoječem obsegu.«

Kulturna dediščina 20. stoletja, med drugim tudi stanovanjske soseske in vilske četrti v Ljubljani, je še slabše prepoznana in zato bolj izpostavljena spremembam ter izgubi prvotno načrtovanega pomena. Kako lahko ministrstvo vpliva na invazivne posege, ki spreminjajo podobo mesta in povzročajo tudi konflikte, kot vidimo na primeru Ljubljane?

»Najradikalnejša sprememba v podobi mesta, če z vrha Cankarjevega doma ali stolpnice TR3 pogledamo mestno jedro Ljubljane, je zagotovo stavba nasproti ljubljanske Drame. V staro mestno jedro, ki je izrazito trško z rdečimi drobnimi strehami, iznad katerih kukajo zvoniki, se je kot nasedla križarka zažrla velika bela stavbna površina, s katero je ptičja perspektiva na mestno jedro popolnoma porušena. Kaj so desetletja delali vsi, ki so snovali Dramo, da se ta parcela ni pravočasno odkupila in bi lahko tam imeli novo slovensko Dramo, kar bi bil edini primeren prostor? Rešitev bi bila zelo poceni in enostavna, ker bi se lahko naredila samo povezava pod cesto med enim in drugim objektom. Kot vidimo iz tega primera, ministrstvo za kulturo nima ustreznih vzvodov moči, saj ne verjamem, da bi bili predhodni ministri tako brezbrižni, da ne bi poskušali ohraniti vseh teh dediščinskih prvin. Pri tem se je treba predvsem vprašati, kaj delajo pristojne strokovne službe, zlasti Zavod za varstvo kulturne dediščine Ljubljana. Smiselno bi bilo, da to vprašanje postavite njim.«

Specifičen primer je tudi Vurnikova vila na Groharjevi ulici. Koliko ste seznanjeni s tem primerom in kaj lahko stori ministrstvo za kulturo, da se ta vila ohrani?

»Potem ko so mediji opozorili na predlog za rušenje vile, je ministrstvo za kulturo izdalo sklep o obnovi postopka. S tem je ponovno odprlo vprašanje dopustnosti odstranitve, investitor pa je zoper sklep ministrstva vložil tožbo. Postopek še ni zaključen in zato ga ne morem komentirati.«

Pomanjkanje prostorov za kulturno produkcijo je vse akutnejši problem, predvsem v mestih, kjer je te produkcije največ. Kako boste rešili to problematiko?

»Naš interes je izrazita decentralizacija kulture na celotnem teritoriju Republike Slovenije. Ko obiskujem občine, imajo izrazito lepe in ustrezne kulturne domove. Seveda je nekatere načel zob časa in jih bo treba tehnološko in infrastrukturno prilagoditi razmeram 21. stoletja. Tudi sama sem predhodno delovala v okviru tako imenovane nevladne organizacije in se v tem pogledu ne morem strinjati, da prostorov izrazito primanjkuje. Že obstoječi prostori v Ljubljani so neizrabljeni in imajo zaradi izjemne ponudbe malo obiskovalcev. Zato bi poudarila, da je treba izboljšati dostopnost kulture slehernemu državljanu in državljanki in na ta način doseči, da ne bo več tako močnega priseljevanja v glavno mesto, kot da je zgolj prestolnica mesto tisočerih kultur. Ravno pestrost različnih okolij, kjer naj bi kulturne in umetniške vsebine nastajale, je velik izziv.«

Naš interes je izrazita decentralizacija kulture na celotnem teritoriju Republike Slovenije.

Kako nameravate te cilje dosegati z razpisno politiko, da bodo te vsebine tudi primerno projektno in programsko podprte?

»Eden od prioritetnih ciljev je okrepitev kulturne infrastrukture na celotnem ozemlju Republike Slovenije, drugi pa mreženje kulturne ponudbe po vsej državi.

Kaj pa programi, ki bodo napolnili to infrastrukturo z vsebino, in delavci, ki jih bodo izvajali?

»Program se že intenzivno financira z raznimi razpisi ministrstva za kulturo, nekatera področja, kot je plesna umetnost in neposredna ustvarjalnost v plesni umetnosti, pa bomo še posebej okrepili.«

Kaj pa arhitektura in urbanizem?

»Arhitektura in oblikovanje imata posebno postavko v proračunu ministrstva za kulturo in ustrezno izvajanje programov se bo nadaljevalo. Tudi v koalicijski pogodbi je predviden premislek o vlogi arhitekture, zlasti pri ohranjanju slovenske krajine, torej znova, ne zgolj in izrazito za območje Ljubljane oziroma prestolnice, ampak po vsej Sloveniji.«

Nekateri kulturni delavci in delavke so sredi poletja dobili dopis, naj ne pošiljajo zahtevkov za izplačilo, za nekatere se je razpis celo razveljavil, zaradi česar so se znašli v zelo slabem položaju. V načrtu je decentralizacija, kot pravite, zato bo potrebnih še več ljudi, ki bodo delali v kulturi. Kako jih boste podprli?

»Ves čas opozarjam, da smo ob prevzemu vodenja ministrstva ugotovili 8,9 milijona evrov primanjkljaja v proračunu ministrstva za kulturo. Strokovna služba ministrstva je že februarja poslala nekaj dopisov, da vodstvo ne more prevzemati obveznosti za nove razpise, ki v proračunu prvotno niso bili načrtovani. Aprila je vodja sektorja za statusne zadeve opozoril, da zmanjkuje denarja na postavki za samozaposlene v kulturi. Da ne bi prišlo do izpada plačila njihovih socialnih prispevkov, smo nemudoma začeli prioritetno reševati ta problem. Zagotovili smo plačilo prispevkov več kot 2400 samozaposlenim v kulturi, prav tako pa se normalno izvajajo vsi programi v javnih zavodih in razpisi za nevladne organizacije, kjer so odločbe in pogodbe že bile izdane. Poudariti moram, da je bilo preklicanih le nekaj razpisov, za katere odločbe in pogodbe še niso bile izdane, to so delovne štipendije za 87 samozaposlenih v kulturi in za plače mladim, še nezaposlenim novinarjem. Pretehtali smo, da je bilo pomembneje zagotoviti socialno varstvo skoraj dva tisoč petsto samozaposlenim. Medtem smo uspešno izpeljali tudi pogajanja z ministrstvom za finance in uspelo nam je pridobiti nekaj več kot 2 milijona dodatnih integralnih sredstev v proračunu ministrstva za kulturo. Če bo rebalans proračuna za leto 2026 sprejet, nadaljnjih krčenj ne bo, tako da bodo vsi razpisi in pozivi ustrezno izpeljani in izvedeni. Tudi izplačevanje poteka tekoče. Mi smo zgolj opozorili vse, ki izvajajo programe in projekte, da se utegnejo sredstva zmanjševati, ne, kot so neresnično poročali mediji, da se bodo sredstva zmanjšala. Hoteli smo jih opozoriti, naj racionalizirajo svoje projekte na način, da ne bi prišlo do izrazitega primanjkljaja, če bi bili njihovi stroški bistveno višji. Odločno zavračam trditev, da so delavci v kulturi kakorkoli ogroženi.«

Če bo rebalans proračuna za leto 2026 sprejet, nadaljnjih krčenj ne bo, tako da bodo vsi razpisi in pozivi ustrezno izpeljani in izvedeni.

Kaj pa bo z delavci, ki so bili maja obveščeni o rezultatih omenjenega razpisa za delovne štipendije in so zato že opravili neko delo, načrtovali prihodek, z razveljavitvijo pa jim je bila storjena škoda?

»Kot poudarjam, niso prejeli odločb in pogodb – pravnih dokumentov, s katerimi bi se mi zavezali, da naj ta projekt opravijo. Gre za nekaj več kot 100 prijaviteljev, ki smo jih, žal, bili prisiljeni obvestiti, da problematike vseh 2400 samozaposlenih nismo mogli rešiti drugače. Odgovornosti za tako nesrečno situacijo nikakor ne prevzemam nase, saj smo takšno stanje na ministrstvu za kulturo prevzeli od prejšnjega vodstva, kar je dokazljivo z vsemi ustreznimi dokumenti.«

Zakaj pa ste ves kulturni sektor sredi poletja spravili na noge z dopisom, naj ne oddaja zahtevkov v skladu z že veljavnimi pogodbami?

»Če nam ministrstvo za finance ne bi zagotovilo dodatnih 2,2 milijona evrov, ki jih v času dopisa še nismo imeli zagotovljenih, bi morali programe in projekte, za katere so bile pogodbe že podpisane, v določenih odstotkih krčiti. In smo jih prijazno obvestili, da se to lahko zgodi in naj zaradi tega racionalizirajo svoje projekte in programe, če jih še niso izvedli. Sem pa zelo vesela, da smo dodatna sredstva pridobili in se jim sofinanciranje ne bo skrčilo niti za evro, če bo rebalans proračuna potrjen.«

Lahko delavci in delavke v kulturi v prihodnjem letu računajo na enako finančno podporo in razpise?

»O tem v tem trenutku ne morem govoriti, ker je v pripravi sprememba proračuna za leto 2027. Ko bo ta potrjen, se bomo lahko pogovarjali o obsegu posameznih razpisov.«

The post Ignacija Fridl Jarc: Moja dolžnost je skrb za slovensko kulturo, torej tudi za kulturno dediščino appeared first on Prelom.

Izbrana Plečnikova dela v Ljubljani so od leta 2021 pod naslovom Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka vpisana na seznam Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Nominacijo je pod vodstvom ministrstva za kulturo v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) pripravila delovna skupina strokovnjakov za varovanje, ohranjanje in upravljanje kulturne dediščine, katere član je bil tudi Tomaž Štoka. Po vpisu je MAO postal krovni upravljavec izbrane Plečnikove dediščine, ki zajema sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški). Koordinator projekta je Štoka in z njim smo se pogovarjali o aktualnih izzivih ohranjanja Plečnikove in druge kulturne dediščine v Ljubljani.

S kakšnimi izzivi se trenutno spoprijemate kot krovni upravljavec Plečnikove dediščine, vpisane na Unescov seznam?

»Izvajamo naloge v skladu s skupnim načrtom upravljanja, ki je bil predložen ob vpisu, sodelujemo pri implementaciji obveznosti do Unescovega Centra za svetovno dediščino in priporočil Unescovega Odbora za svetovno dediščino ter smo aktivni pri vrednotenju in prezentaciji Plečnikove dediščine s poudarkom na sodobnem branju arhitektove dediščine in vsebinah vpisa, ki so zelo vezane na tematiko javnega prostora. Če sem bolj oprijemljiv, leta 2022 je bilo Plečnikovo leto in je bil večji poudarek na prezentaciji in vrednotenju Plečnikove dediščine, nato pa je bilo v ospredju predvsem implementiranje zahtev in priporočil Unescovega Centra za svetovno dediščino in Odbora za svetovno dediščino, ki smo jih prejeli ob vpisu na seznam. V skladu s priporočili smo denimo skupaj z ministrstvom za kulturo (MK) in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) uspešno izpeljali razširitev Unescovega vplivnega območja, trenutno pa je velik poudarek na sistemski implementaciji mehanizma presoje vplivov na dediščino, s čimer se ukvarjamo skupaj z različnimi deležniki, predvsem z MK in ZVKDS, od tujih pa z ICCROM, ICOMOS in Centrom za svetovno dediščino.«

Kakšni vplivi so upoštevani pri teh presojah?

»Ko je območje dediščine vpisano na Unescov seznam, pomeni, da postane predmet Konvencije o svetovni dediščini in se mu prizna t. i. izjemna univerzalna vrednost (IUV) oz. vrednost, pomembna za celotno mednarodno skupnost. Unescova telesa (Center in Odbor za svetovno dediščino) na podlagi konvencije in Operativnih smernic za implementacijo konvencije spremljajo, kako območje ohranja IUV. Ta temelji na treh stebrih: vsebinskih merilih, avtentičnosti in integriteti – poenostavljeno rečeno, kako so vpisane vrednosti dediščine berljive – ter na sistemu ohranjanja in upravljanja. Pri razvojnih projektih je vedno treba presoditi, kako predlog projekta vpliva na IUV. Zato je Unesco v zadnjih letih intenzivno začel vpeljevati orodja za t. i. presojo vplivov na dediščino, s katerimi se razvojni projekti vrednotijo v kontekstu svetovne dediščine in se ocenjuje, ali ima projekt pozitiven ali negativen vpliv na IUV. Na podlagi tega pa Center in Odbor za svetovno dediščino odločata, ali je projekt sprejemljiv. Že v operativnih smernicah konvencije so členi, ki nam nalagajo presojo vplivov, pogosto pa jih predpisuje tudi odbor sam, kar se je na primer zgodilo tudi ob vpisu Plečnikove dediščine. Posebej je v svoji odločitvi poudaril pripravo presoje za projekt NUK II, nekaj členov naprej pa je dodal dikcijo, da je treba pripraviti presojo za vse razvojne projekte. Vpeljevanje tega sistema je velik izziv za vse deležnike, ne samo doma, ampak tudi po svetu, zato so Unescova strokovna telesa pred dvema letoma pripravila priročnik za presojo vplivov v kontekstu svetovne dediščine. Tega zdaj v MAO skupaj s sodelavci z ZVKDS, MK in Univerze na Primorskem prevajamo in bo izšel predvidoma prihodnje leto.«

Kakšni so postopki pri specifičnih projektih?

»Trenutno potekata dve presoji vplivov na dediščino, za projekt NUK II in prenovo tržnic. Presoja vplivov pri NUK II poteka dobro in v skladu s sistemom svetovne dediščine. Zdaj je v zaključnih fazah na nacionalni ravni. ZVKDS je pripravil strokovne podlage, pri čemer je sodeloval tudi MAO, nato je izvajalec presoje pripravil elaborat in popravke v skladu s priporočili ZVKDS, ta pa bo elaborat še enkrat pregledal. Hkrati se je začelo gradivo tudi že prevajati in bo po opravljenem pregledu na ZVKDS poslano Unescovemu Centru za svetovno dediščino, ta pa ga bo izročil svojim strokovnim telesom, da še sama opravijo pregled in potrditev. Pri tržnicah pa imamo pri implementaciji tega postopka nekatere težave, predvsem v zadnjem delu, to je pri pošiljanju Unescu.«

Pri projektu osrednje ljubljanske tržnice se načrtuje res velik poseg s štirinadstropno garažno hišo. Kako ste vključeni vi kot krovni upravljavec Plečnikove dediščine in kako lahko preprečite pretirane posege, ki se jih številni v strokovni in laični javnosti bojijo?

»MAO je vključen predvsem s procesom presoje vplivov na dediščino. Ministrstvo za kulturo vodi uradno komunikacijo z Mestno občino Ljubljana (MOL), da je treba opraviti presojo vplivov, ki jo, kot rečeno, nalagata tudi Unescova konvencija z operativnimi smernicami in odbor. Pri tem je ministrstvo sodelovalo z nami in ZVKDS. Proces presoje se je začel leta 2023. Takrat je delovna skupina ZVKDS v sodelovanju z MAO pripravila strokovne podlage za presojo, izvajalec presoje pa je po naročilu MOL pripravil elaborat. Nato je delovna skupina opravila pregled elaborata, temu so sledili popravki in vnovičen pregled, ki ga je opravila delovna skupina. Žal pa je investitor v procesu presoje, še preden je bila ta poslana v pregled in odobritev Centru za svetovno dediščino, ločil proces presoje vplivov na svetovno dediščino od procesa pridobivanja gradbenega dovoljenja. To pa lahko vpliva na status svetovne dediščine. Če Unescova telesa projekt ocenijo negativno in pride do nepovratnih posledic za dediščino, se lahko potencialno zgodi, da Odbor za svetovno dediščino uvede reakcijski monitoring, umesti Plečnikova dela na seznam ogrožene dediščine ali jih v skrajnem primeru celo izbriše s seznama svetovne dediščine. Zato je pri tržnici in pri drugih projektih nujno treba upoštevati postopke za svetovno dediščino in pri končnih odločitvah upoštevati vplive projektov na IUV vpisane dediščine. Mogoče naj tukaj dodam, da ima sicer tudi projekt NUK II že gradbeno dovoljenje, vendar je tam jasen dogovor med vsemi deležniki, da se bo gradnja zares začela šele po Unescovi odobritvi projekta.«

So politični odločevalci zaradi omenjenih investicijskih ciklov namenoma pohiteli in ločili postopka, da bodo lahko, če bo mnenje negativno, igrali na karto gradbenega dovoljenja? Kakšne so lahko posledice, če se projekt začne izvajati, Unesco pa poda negativno mnenje?

»O tem ne bi rad špekuliral. Primeri po svetu so različni. Npr. na Dunaju, ki je na seznamu ogrožene dediščine, so leta 2008 zasnovali projekt stometrske stolpnice na obrobju mesta in zanj tudi že pridobili gradbeno dovoljenje. Ko pa je šel projekt v presojo na Unesco, je ta ugotovil, da je neprimeren, in zahteval ustavitev. Danes, 16 let kasneje, kljub gradbenemu dovoljenju še niso začeli gradnje, saj bi lahko pomenila izbris s seznama. Predlog višine so znižali na nekaj več kot 40 metrov, vendar Unesco še vedno zavrača projekt. Treba je tudi poudariti, da vpis na seznam svetovne dediščine ne pomeni, da jo varuje Unesco – to mora biti opravljeno na nacionalni ravni. V izključni domeni Unescovih teles, predvsem Odbora za svetovno dediščino, pa je odločitev, ali je dediščina vpisana, ogrožena ali celo izbrisana s seznama. Nočem namigovati, da je tržnica tam, a smo z nedokončanim postopkom presoje vplivov stopili na zelo nejasno pot.«

Kako pa ste pri NUK II ravnali s pomisleki direktorja ZVKDS, da bo projekt vplival na Plečnikovo kopensko os?

»Presoja vplivov pri vsakem projektu odgovarja na to, ali projekt nima vplivov na IUV ali jih ima, a ga je s prilagoditvami vseeno mogoče izpeljati, ali pa jih ima toliko, da ni primeren za izvedbo. Pri tem je treba dobro poznati vsebino vpisa na seznamu svetovne dediščine. Vsaka dediščina ima različne vrednote, vrednosti in atribute, ki pa niso vsi tudi predmet IUV. Nekateri so denimo lokalnega pomena, drugi nacionalnega, v primeru Unesca pa imajo pomen za celotno človeštvo in so tako predmet mednarodne skupnosti. Gre za hierarhijo vrednot. Pri vpisu Plečnikove Ljubljane so atributi merilo človeka, navezava na kontekst prostora, večpomenskost, večfunkcionalnost itd. Elaborat presoje NUK II kaže, da ima projekt številne pozitivne učinke na IUV Plečnikove Ljubljane. Kopenska os, ki je tudi šolsko-univerzitetno-kulturna os, bo tako dobila knjižnico, s čimer se močno navezuje na IUV območja in ga krepi. Hkrati so v presoji predlagani omilitveni ukrepi, ki bi zmanjšali potencialne negativne vplive in bi krepili IUV območja, vključen je denimo predlog za zmanjševanje prometa, predvsem na Trgu francoske revolucije, in ureditev zelenja. Je pa presoja, kot rečeno, v drugem pregledu na ZVKDS, elaborat pa v prevajanju, tako da bo gradivo prihodnje leto poslano Centru za svetovno dediščino v pregled in potrditev.«

V času nominacije Plečnikove dediščine je bil njegov stadion za Bežigradom že deset let v lasti javno-zasebne družbe BŠP. Grozilo je, da se bo na njegovem mestu zgradil športni park, ki bi v dediščino drastično posegel. Bi uvrstitev stadiona na seznam svetovne dediščine lahko pozitivno vplivala na njegovo prihodnost?

»Če močno poenostavim, mora biti dediščina, ki je nominirana za seznam, v dovolj dobrem stanju, da je lahko vpisana. Izpolnjevati mora vse tri omenjene stebre izjemne univerzalne vrednosti. Plečnikov stadion ima veliko težavo s sistemom upravljanja in ohranjanja dediščine, hkrati pa sta težava tudi avtentičnost in integriteta. Načrti za omenjeni projekt so prav tako zelo sporni z vidika avtentičnosti in integritete spomenika. Zato stadion ni bil med deli, nominiranimi za vpis. Da bi lahko potencialno postal del območja svetovne dediščine, bi se stanje najprej moralo urediti.«

Kako bi se morala zgodba, ki se zadnje tedne znova zapleta, razplesti, da bi se to zgodilo? Kakšna rešitev za stadion bi bila primerna?

»Z realizacijo projekta, na podlagi katerega bi ostalo samo nekaj odstotkov izvirnega Plečnikovega stadiona, bi bilo potenciala za vpis na seznam svetovne dediščine konec. Rešitev, ki bi bila primerna, bi morala vključevati vrednote in vrednosti Plečnikove dediščine v skladu z IUV, se pravi, da bi se čim bolj približala tudi javni, odprti rabi, pri tem pa zagotavljala berljivost drugih atributov Plečnikove dediščine. Vedno pa je rešitev najbolj trajna, če je sprejeta s kolektivnim soglasjem v družbi.«

Koliko se temu približuje rešitev, ki jo predlagajo različne iniciative, da bi stadion postal javni park, recimo po zgledu berlinskega Tempelhofa, katerega predstavniki so pred kratkim obiskali Ljubljano?

»To bi mogoče lahko bila potencialna rešitev, gotovo primernejša od omenjenega projekta, saj bi bil stadion ponovno dan v skupno, javno rabo, ki je bistvena komponenta humanosti Plečnikove arhitekture, a se ne bi želel vnaprej opredeljevati do konkretnih rešitev.«

Tudi pri Križankah se zapleta večinoma prav zaradi omenjene komponente javne dostopnosti, saj se izvajajo pritiski za izselitev Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, med prireditvami se območje zapira za javnost, hkrati pa so Križanke tudi pokrite s streho, ki kazi berljivost Plečnikove dediščine.

»Križanke izpolnjujejo tako rekoč vsa vsebinska merila za vpis. So izjemen primer Plečnikove ureditve, ki kontekstualizira prostor, ga daje v javno rabo in vzpostavlja večfunkcionalnost prostora, namenjenega izobraževanju, festivalu, druženju, mestu spomina itd. Ampak ne izpolnjuje drugih stebrov izjemne univerzalne vrednosti. Velika težava je upravljanje, zaradi tega pa tudi stanje ohranjenosti. Ob vpisu je Unesco sugeriral, naj si prizadevamo za izboljšanje stanja avtentičnosti in integritete, in nakazal, da bi se vpis lahko širil s prečno osjo Zoisove ulice in Križank. V tej ureditvi je prepoznal veliko vrednost, hkrati pa tudi trenutno problematično stanje. V Križankah je vsekakor treba najti rešitev v sobivanju vseh, ki so tam že zdaj. Kot ste rekli, pa ima tudi streha zelo problematičen vpliv na dediščino.«

Ste poskušali kako posredovati, da se to reši v prid ohranjanja dediščine? Kakšne so vaše možnosti, da vplivate na to?

»Kot upravljavci Plečnikove dediščine lahko spodbujamo in opozarjamo na to, naj gre rešitev v smer, ki bo v skladu z vrednotami IUV. V Plečnikovem letu smo v MAO organizirali vodstvo in pogovor v Križankah, prav tako smo problematiko vključili v razstavo Universum Plečnik: od delavnice do mita. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je treba Križankam nameniti posebno pozornost in da je treba v prostoru ohraniti tudi šolo in najti sobivanje, urediti lastništvo ter najti primeren upravljavski model. Na podlagi tega pa se tudi lotiti konservatorskih del, ker objekt, fizično in nefizično, res ni v zavidanja vrednem stanju.«

Tudi druga pomembna dediščina v Ljubljani poleg Plečnikove je ogrožena z velikimi projekti. Kopališče Ilirija je ukleščeno v novo strukturo, hkrati pa se je s tem vsaj delno izgubil tudi javni pomen odprtega kopališča.

»Projekt je res obsežen in povsem zasenči dediščino, tako da se lahko vprašamo, zakaj je Ilirija sploh še v registru kulturne dediščine. Gre za novo stavbo, ki ima zgolj nekaj fragmentov stare. Mislim, da smo Ilirijo s tem izgubili. Berljivost, avtentičnost, integriteta dediščine so tako okrnjene, da o dediščini sploh ne moremo več govoriti.«

Kljub temu je bilo projektu izdano kulturnovarstveno soglasje ZVKDS. Kaj nam to pove o postopkih, ki so pripeljali do tega?

»Ne poznam podrobnosti in ne bi rad sodil dela zavoda, ampak tovrstne odločitve ne pripomorejo ravno k njegovi kredibilnosti. Ta pa je ena ključnih stvari pri ohranjanju dediščine. Razumljivo je, da ne moreš vedno zmagati, ampak projekt je res obsežen. Če se takšni primeri ponavljajo, se izgublja kredibilnost, zato bi si želel čim manj takšnih primerov.«

Je tak primer tudi obnova Drame?

»Kar se tiče območja Drame, me veliko bolj moti projekt Šumija. Ta je močno spremenil merila območja in njegovo berljivost. Dobili smo res ogromen volumen nove stavbe, ki močno definira prostor, zaradi česar tudi ostali objekti v okolici bistveno manj dihajo. Drama je prej dajala pridih območju z majhno, a prijetno zunanjo ureditvijo, nad katero pa Šumi trenutno nadvladuje. Do projekta prenove pa nisem tako kritičen in verjamem, da bo Drama tudi po tem še naprej živela kot pomemben segment mesta.«

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi ZVKDS s svojimi odločitvami dejansko zagotavljal varovanje kulturne dediščine in njenih vrednot?

»Nikoli ni enoznačnega odgovora, kaj bi bilo treba narediti. Ohranjanje dediščine je zelo kompleksno, s številnimi deležniki in segmenti, ki vplivajo na odločitve, ampak na koncu je ključnega pomena, da varuh dediščine vedno postavlja na prvo mesto dediščino. Za zgled bi lahko dal nekdanjo direktorico Unescovega Centra za svetovno dediščino Mechtild Rössler, ki velja za avtoriteto v sistemu svetovne dediščine, njen neomajni boj zanjo pa je vedno nesporen. Seveda ji pri ohranjanju ni zmeraj uspelo obvarovati dediščine, je pa bilo vsakokrat jasno, da je naredila vse, kar je mogoče, da bi bila odločitev strokovna in dobra za dediščino. Skratka, pomemben je tudi odnos, ki je vložen v iskanje najboljše mogoče rešitve za dediščino.«

Kako gledate na celovit razvoj Ljubljane? Kaj je še ostalo od Plečnikove vizije Ljubljane, ki je bila narejena po meri človeka, medtem ko se zdi, da se mesto zdaj razvija po meri kapitala?

»Bom ponazoril s primerom. Pri Plečnikovi dediščini imamo na Unescov seznam vpisano vodno in kopensko os, ki sta med seboj v nekaterih predelih ločeni le nekaj metrov. Vodna os je postala izjemno monofunkcionalna, namenjena je predvsem turizmu. Če pa pogledamo kopensko os, ki ima sicer tudi svoje težave, pa vseeno ohranja multifunkcionalnost. Na njej so poleg lokalov tudi šolske in kulturne ustanove, se pravi ustanove, namenjene predvsem domačinom, ki jih prostor skupaj s krajinsko ureditvijo vabi k uporabi. Na tako majhnem prostoru lahko vidimo, kaj je boljši pristop in kaj slabši. Če se bomo podredili monofunkcionalnosti in pretirano komercialni rabi, čakajo težki časi domačine in dediščino, ravno nasprotno pa lahko pričakujemo, če bomo sledili odprtosti, večnamenskosti in večpomenskosti prostora. Včasih je pomembneje od urejenih in čistih fasad to, čemu so namenjene, se pravi različni rabi in sobivanju – kakovostnemu življenju.«

The post Včasih je pomembneje od urejenih fasad to, čemu so namenjene appeared first on Prelom.

Med Slovensko cesto in Igriško ulico stoji večstanovanjska stavba, ki s svojim vzdevkom asociira na nekaj »nedomačega«. Na začetku 20. stoletja je v Ljubljani živeča nemška skupnost za lastne potrebe zgradila t. i. Nemško hišo, pa tudi Jubilejno gledališče Franca Jožefa v njeni neposredni bližini. Historična stavba gledališča, ki je danes matična hiša SNG Drame, je bila zasnovana kot prostostoječ objekt na samostojnem stavbnem otoku in je z večstanovanjsko stavbo tvorila urbanistično celoto, saj je bila secesijsko členjena in dekorirana fasada Nemške hiše kulisa gledališča. Čeprav je gradnja utilitarnega gledališkega prizidka v 60. letih kompromitirala medprostor med stavbama, pri katerem ni šlo samo za estetske vizure, ampak je bil namenjen tudi požarni varnosti obeh stavb in je zagotavljal ustrezno osvetljenost bivalnih prostorov,4 sta stavbi neločljivo funkcionalno povezani še danes. SNG Drama ima namreč v osrčju Nemške hiše v lasti in rabi več prostorov, tudi čudovit, voluminozen prostor nekdanje kulisarne.

Kdo in kaj ovira prenovo SNG Drame

Že samo poimenovanje projekta »prenova Drame« se zdi kot namerno zmanjševanje obsega in vpliva gradnje, za katero bi bili potrebni obsežni izkopi.

Zaradi nepremišljenega prostorskega umeščanja prizidka gledališča v preteklosti prepletenost sobivanja dveh kulturnih spomenikov povzroča zaplete pri razširitvi SNG Drame na sedanji lokaciji že več kot dve desetletji. V medijih se je poskušala odgovornost za težave investitorja pri pridobivanju potrebnih dovoljenj za gradnjo zahtevnega in obsežnega projekta prevaliti na etažne lastnike sosednjih stavb, češ da so »sosedje ustavili obnovo ljubljanske Drame«. Takšni pritiski nanje so še zlasti boleči, ker so ti ne le vrsto let dejavno (in na lastne stroške) sodelovali pri oblikovanju sporazuma o gradnji, pač pa so tudi verjeli, da bo investitor prevzel odgovornost za strokovno in varno izvedbo projekta. Verjeli so v pravno državo, v kateri sta razpolaganje z lastnino in skrb za varovanje kulturne dediščine ustavni zavezi. A namesto jamstva za odpravo poškodb, ki bi jih povzročila gradnja gledališča, jim Republika Slovenija v imenu javne koristi krati razpolaganje z njihovo lastnino.

Že samo poimenovanje projekta »prenova Drame« se zdi kot namerno zmanjševanje obsega in vpliva gradnje, za katero bi bili potrebni obsežni izkopi. Varovanje gradbene jame z obodnim zidom (t. i. diafragmo) po celotnem obodu zemljišča bi segalo do 20 metrov globoko, najgloblje prav v neposredni bližini dveh kulturnih spomenikov lokalnega pomena, Nemške hiše in Malega nebotičnika. Zahtevni gradbeni posegi lahko ogrozijo starejše stavbe, zlasti če so te plitko temeljene. Tudi če bi izkop gradbene jame povzročil zgolj minimalne, strokovno sprejemljive premike tal, bi lahko na starejših stavbah povzročili veliko škodo. Te so grajene kot masivne zidane konstrukcije, ki so sicer relativno toge, vendar hkrati krhke in občutljive na neenakomerne premike in posedanje tal. Starejše stavbe so že same po sebi konstrukcijsko ranljivejše in imajo manjšo potresno odpornost kot stavbe, grajene po sodobnih standardih, zato jim z novimi posegi ne smemo še dodatno zmanjševati nosilnosti in stabilnosti.

Dodatno tveganje pri predvideni gradnji pomeni tudi prisotnost podzemne vode in predvsem viseče padajoče podtalnice v višjih plasteh tal. Pri tako globokem izkopu (20 metrov) lahko spremembe nivoja podzemne vode vplivajo na stabilnost dna gradbene jame in temeljev okoliških stavb. Če bi bilo zaradi gradnje potrebno črpanje vode za znižanje ravni podtalnice, bi lahko prišlo do izpiranja temeljnih tal sosednjih objektov, kar lahko zmanjša njihovo nosilnost in povzroči posedanje. Posebno tveganje pa pomeni viseča podtalnica, ki je na območju SNG Drame med glinenimi plastmi nad ravnijo podtalnice. Poseg v visečo podtalnico lahko povzroči precejanje vode iz zgornjih plasti v spodnje in s tem posedanje višjih plasti zemljin, kar bi na nosilni konstrukciji okoliških stavb lahko povzročilo resne poškodbe.

Navadno se stavbe gradijo z večmetrskim odmikom od parcelnih meja. Pri prizidka SNG Drame bi bili potrebni posegi tudi v zemljišča, ki niso v lasti investitorja (npr. sidranje geomehanskih sider za varovanje gradbene jame), saj sedanji prizidek stoji na parcelni meji stavbnih oziroma pripadajočih zemljišč Nemške hiše in Malega nebotičnika. Pripadajoče zemljišče je večinoma v solastništvu Republike Slovenije, Nemške hiše in Malega nebotičnika, približno četrtina tega medprostora pa je v izključni lasti etažnih lastnikov dela Nemške hiše.

Sporazum o gradnji – skoraj dosegljiv kompromis

Zaradi zemljiškoknjižne situacije je nekdanje vodstvo SNG Drame stanovalce Nemške hiše (ne pa tudi Malega nebotičnika) seznanilo s projektom in jih prosilo za sodelovanje pri pridobivanju dovoljenj. Etažni lastniki so sami prevzeli pobudo in so se neodvisno od mnenj projektantov seznanili s tveganji predvidene gradnje. Od leta 2020 so dejavno sodelovali s tedanjim vodstvom SNG Drame pri oblikovanju sporazuma o gradnji, s katerim bi se uredila medsebojna razmerja. Sporazum bi jim zagotovil jamstvo za odpravo morebitnih poškodb, investitor pa bi tako izkazal pravico graditi. Sporazum je doživel veliko novelacij. Ključni obrat je sledil, ko je januarja 2023 ministrstvo za kulturo prevzelo vodenje pogajanj in je od tedaj v vseh dopolnitvah sporazuma nastopalo kot predvideni sopodpisnik. Maja 2023 naj bi bilo ugodeno ključni zahtevi etažnih lastnikov – bianko menici Republike Slovenije s solidarno odgovornostjo države za odpravo morebitnih poškodb. Ko naj bi bil sporazum že v postopku parafiranja, so pravni zastopniki investitorja etažne lastnike nenadoma obvestili, da jamstvo z bianko menico ni mogoče. Čeprav so etažni lastniki privolili tudi v zagotavljanje tega z arbitražo, je ministrstvo za kulturo odstopilo od podpisa sporazuma oziroma je to odgovornost skušalo preložiti na tedanjo ravnateljico SNG Drame.

Tudi če bi izkop gradbene jame povzročil zgolj minimalne, strokovno sprejemljive premike tal, bi lahko na starejših stavbah povzročili veliko škodo.

Zaupanja etažnih lastnikov pa nista načela zgolj mencanje investitorja z zagotavljanjem jamstva za odpravo poškodb in prelaganje odgovornosti na SNG Dramo, ki ne razpolaga z namenskimi sredstvi za odpravo škode. V projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja so odkrili tudi, da bi približno 80 metrov zidu za varovanje gradbene jame potekalo kar po zemljišču, ki je v izključni lasti dela etažnih lastnikov Nemške hiše! Etažni lastniki takrat tudi niso bili seznanjeni, da naj bi tedanje vodstvo ministrstva za kulturo imelo informacijo o tveganjih, povezanih z gradnjo podzemnih etaž, a kljub temu ni naročilo analize geomehanskih vplivov nameravane gradnje na sosednje objekte. Nekaj mesecev za tem je ministrstvo za kulturo začelo postopek začasne omejitve lastninske pravice na pripadajočih zemljiščih, s katerim je Republika Slovenija omejila razpolaganje etažnih lastnikov z njihovo etažno lastnino. Ker je pripadajoče zemljišče neločljivo povezano z etažno lastnino, morajo etažni lastniki ob vsakem pravnem prometu z etažno lastnino zaradi zaznambe v zemljiški knjigi prositi SNG Dramo in ministrstvo za kulturo za soglasje, sicer tvegajo ničnost pogodbe.

V številnih postopkih proti etažnim lastnikom, ki še vedno tečejo na upravni enoti v Ljubljani (nekateri so bili uvedeni nezakonito in jih je upravno sodišče odpravilo), so etažni lastniki opozarjali, da prihaja do kolizije javnega interesa. Sklep Vlade Republike Slovenije, ki je pravna podlaga za ta postopek, ne upošteva, da je varovanje kulturne dediščine, kar Nemška hiša in Mali nebotičnik sta, prav tako v javnem interesu. Upravnemu organu so večkrat predlagali, naj celovito presoja utemeljenost zahteve po začasni omejitvi lastninske pravice v sodelovanju z neodvisnimi strokovnjaki s področja urbanizma, arhitekture, umetnostne zgodovine, varovanja kulturne dediščine, požarne varnosti, geomehanike in gradbene stroke. A je upravni organ predloge vsakič zavrnil kot neutemeljene in imenoval zgolj enega samega izvedenca gradbene stroke. Ta je, po prepričanju etažnih lastnikov povsem pristransko, pritrdil zahtevi projektanta, da je zaradi potreb varne organizacije gradbišča na Gradišču dopustno popolnoma zapreti dostop za avtomobile, pa tudi za reševalce in gasilce, čeprav je to edina pot do vhodov v stavbo. Etažni lastniki bi lahko do svojih vhodov dostopali le po ozki pešpoti in to za obdobje do desetih let, kolikor je ocenjen čas gradnje!

(Pre)slišana stroka

Že leta 2007 je Urbanistični svet Društva arhitektov Ljubljane podvomil v smotrnost in učinkovitost reševanja prostorske stiske kulturnih ustanov, kot sta Opera in Drama, z dozidavami in nadzidavami oziroma opozoril, da novi prizidki na omejenih prostorih degradirajo kulturno dediščino.

Skupnost etažnih lastnikov Nemške hiše, ki je sodelovala na pogajanjih o sporazumu o gradnji, ni dvomila o smiselnosti na javnem arhitekturnem natečaju izbrane rešitve, saj je bila njena aktivnost usmerjena v oblikovanje kompromisa med obema stranema. Je pa že leta 2007 Urbanistični svet Društva arhitektov Ljubljane podvomil o smotrnosti in učinkovitosti reševanja prostorske stiske kulturnih ustanov, kot sta Opera in Drama, z dozidavami in nadzidavami in opozoril, da novi prizidki na omejenih prostorih degradirajo kulturno dediščino. Po več desetletjih neuspešnih poskusov prenove SNG Drame bi bil čas, da stroka (ponovno) načne in pretehta vprašanja ne le potreb sodobnega gledališča, temveč tudi o obsegu varovanja kulturne dediščine, »prizidkarstva« in ekspanzivne gradnje »od roba do roba« brez zelenih površin v času, še posebej v času, ko posledice podnebnih sprememb postajajo vse bolj izrazite. Ob tem bi bil potreben tudi širši premislek o prihodnosti in izzivih kulturne infrastrukture.

Dr. Jelka Fric Jekovec je prebivalka in etažna lastnica Nemške hiše.

The post Za Dramo appeared first on Prelom.

The post appeared first on Prelom.

Ljubljanske povojne soseske, od šišenske ŠS6 in bežigrajskih BS3 in BS7 (Ruskega carja) do Štepanjskega naselja in Fužin, so bile zasnovane kot celoviti življenjski prostori s stanovanji, šolami, trgovinami, zelenicami in od avtomobilskega prometa ločenimi pešpotmi. Danes so te soseske, pa tudi tiste iz obdobja med obema vojnama, kot je naselje Fond za Bežigradom, vse pogosteje v središču razprav, ki niso urbanističnoarhitekturne, temveč predvsem pravne in politične. Vprašanje, ki se poraja, je preprosto, odgovor nanj pa ni tako enostaven:

Kdo odloča, kaj je kulturna dediščina in kaj se s tem statusom dejansko varuje?

Ko sodišče in referendum postaneta varuha dediščine

Zgodba Fondovih blokov za Bežigradom (devetih stanovanjskih stavb iz let 1931–1938, dela arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja, enega največjih strnjenih primerov funkcionalistične stanovanjske arhitekture v Ljubljani) je nazoren primer tega, da urbanistično vprašanje zaradi lastninskega spora rešuje sodišče in ne stroka. Fondovi bloki za Bežigradom so vpisani v register kulturne dediščine e-heritage (EDŠ 20038) kot stavbna dediščina: »stanovanjska kolonija devetih večnadstropnih prostostoječih blokov, postavljenih v ulične linije. Tipičen primer medvojne stanovanjske socialne gradnje. Zgradil Fond za gradnjo stanovanjskih hiš med 1931-–38 za zaposlene na železnici.« Vendar njihova dediščinska vrednost ni zgolj v posameznih stavbah. Bistvena je celotna zasnova naselja: razporeditev blokov, odprti prostor, skupnostni vrtovi in njihova medsebojna povezanost. Ali je torej mogoče zaščititi naselje kot celoto?

Območja s skupnostnimi vrtovi v naselju so bila v času Jugoslavije vodena kot družbena lastnina, po osamosvojitvi Slovenije pa so bila v zemljiško knjigo vpisana kot last Mestne občine Ljubljana (MOL). Parcelo s Fondovimi vrtički ob severni meji Plečnikovega stadiona je MOL leta 2007 kot stvarni vložek vložila v družbo Bežigrajski športni park, ki naj bi na Plečnikovem stadionu in sosednjih parcelah zgradila nov večnamenski kompleks. Od leta 2009, ko so stanovalci naselja Fond sprožili nepravdni postopek za določitev skupnega pripadajočega zemljišča, je sledilo štirinajst let sodnih postopkov. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta odločili, da parcela s Fondovimi vrtički pripada etažnim lastnikom Fondovega naselja, vendar je vrhovno sodišče decembra 2024 ti odločitvi razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Tukaj ne govorimo o uspešni zgodbi in dokončni pravni zmagi stanovalcev, temveč o usodi prostora, ki je sestavni del urbanistične zasnove naselja, o kateri se že več kot petnajst let odloča predvsem z lastninskopravnimi postopki, ne s sistematično presojo njegovega pomena kot prostorske celote.

Še aktualnejši je primer Štepanjskega naselja. Potem ko je mestni svet 23. marca 2026 potrdil spremembo odloka o urejanju prometa, ki v stanovanjske soseske uvaja plačljivo parkiranje, so stanovalci najprej vložili tožbo proti MOL, okrajno sodišče pa je nov režim začasno zadržalo. MOL je nato junija na novo zarisala približno sto parkirnih mest, uredila kolesarske pasove in omejila hitrost na 10 km/h, a spora to ni pomirilo. Iniciativa za Štepanjsko naselje je začela zbirati podpise za referendum o parkirnem odloku. Po besedah njenega predstavnika Klemna Fajsa se ji je pridružila skoraj polovica ljubljanskih sosesk, od Fužin, Kosez, Spodnje Šiške, Most do Trnovega in Bežigrada. Mestni svet je referendum razpisal za 12. julij. MOL je nato, še pred izvedbo referenduma, 1. junija sporni odlok umaknila, a pobudniki so referendumski postopek kljub temu nadaljevali, saj so umik ocenili šteli za pravno sporen. Referendum je bil izveden: udeležba je bila 18,88-odstotna, od 42.916 veljavnih glasovnic jih je bilo 40.324 (93,96 odstotka) proti odloku, kar pa ni zadostovalo za zavrnitveni kvorum, za katerega bi bili potrebni glasovi vsaj petine od 227.248 volivcev, torej približno 45.450 glasov. Referendum je zato formalno spodletel, čeprav je izid nedvoumno pokazal nasprotovanje novemu parkirnemu režimu. Ker so pobudniki referenduma umik odloka razumeli kot poseg v neposredno demokracijo, so PIC, Pravna mreža za varstvo demokracije in Civilna iniciativa za Ljubljano pri ustavnem sodišču vložili pobudo za presojo ustavnosti umika parkirnega odloka. Tudi tu se spor ne vrti okoli arhitekturnih in urbanističnih vrednot bivalnega okolja, temveč okoli skupnih odprtih prostorov med bloki. Orodje odločanja je bil najprej referendum, zdaj pa znova sodišče, tokrat ustavno.

Vzorec se ponavlja: stanovalci sosesk, ki se zavedajo kakovosti svojega bivalnega okolja, se ob poskusih poseganja v površine znotraj naselij organizirajo in z različnimi pravnimi in političnimi sredstvi branijo skupni odprti prostor pred investicijskimi pritiski. Včasih bolj uspešno, drugič manj …

Kdo odloča, kaj je kulturna dediščina, vredna varovanja

V Sloveniji varstvo kulturne dediščine ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Postopek ima dve stopnji, ki ju je treba razločevati, saj se ju v javni razpravi pogosto meša. Prva stopnja je vpis nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, kjer je za zdaj (do avgusta 2026) vpisanih 31.095 objektov in območij. Register je uradna strokovna evidenca kulturne dediščine in je namenjen predvsem informacijski podpori njenemu varstvu; sam vpis v register ne vzpostavlja posebnega varstvenega režima. Konkreten varstveni režim se nato določa z drugimi instrumenti – s prostorskim aktom ali z razglasitvijo nepremične dediščine za kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena. Status »spomenika« ima 8484 objektov oziroma območij, dobrih 27 odstotkov vpisanih v register kulturne dediščine.

Prostorski akt sprejme občina, spomenik lokalnega pomena razglasi občinski svet z odlokom, spomenik državnega pomena pa vlada z uredbo. Za poseg v registrirano dediščino je treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje in mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), če to obveznost določa prostorski akt. Pri kulturnem spomeniku pa varstveni režim določa že akt o razglasitvi, ki opredeljuje njegove varovane sestavine in pogoje za poseganje vanj. Pri zahtevnejših posegih se lahko poleg kulturnovarstvenih pogojev zahteva tudi izdelava konservatorskega načrta.

Posebej sporno je, da država že skoraj dve desetletji ni vzpostavila sistema varstvenih območij dediščine, ki ga je uvedel zakon ZVKD-1. Predvidena so bila kot instrument celostnega varovanja območij s skupnim zgodovinskim kontekstom, sorodnimi morfološkimi značilnostmi in drugimi skupnimi vrednotami – torej kot možnost, da se ne varujejo le posamezne stavbe, temveč tudi kakovostne soseske, naselja, krajine in druge prostorske celote z namenom »celostnega ohranjanja dediščine, preprečevanja njenega uničenja in okrnjenja njenih vrednot v prostoru«. Predlog za njihovo določitev mora pripraviti ZVKDS, varstveno območje pa z aktom določi minister za kulturo. Vlada je že leta 2022 sprejela uredbo, ki določa vrste, merila in varstvene usmeritve za njihovo določanje. Kljub temu ministrstvo za kulturo še danes navaja, da se varstvena območja dediščine »še vzpostavljajo«.

Zakaj se zakonsko predvideni instrument, ki bi lahko pomembno zapolnil vrzel med zgolj registrirano dediščino in statusom kulturnega spomenika, po skoraj dveh desetletjih še vedno ne uporablja?

Ko niti formalno varstvo ni dovolj

Poznamo pa še drugo, precej spornejšo plat sistema: tudi formalno določen varstveni režim sam po sebi še ne zagotavlja spoštovanja samega sebe. Fondovi bloki so v register kulturne dediščine vpisani kot stavbna dediščina, njihov varstveni režim določa Občinski prostorski načrt (OPN), naselje kot celota pa nima posebnega varstvenega statusa. Ampak sporna parcela s Fondovimi vrtovi leži tik ob ograji Plečnikovega stadiona, torej v vplivnem območju spomenika državnega pomena; varstveni režim za spomenik in njegovo vplivno območje določa Odlok o razglasitvi. Kljub temu je ZVKDS za projekt Bežigrajski športni park izdal pozitivno mnenje, pri čemer je kot utemeljitev navajal skladnost projekta z Občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN) – čeprav OPPN sam varstvenega režima spomenika ne more nadomestiti. Ministrstvo za kulturo je ugotovilo, da projekt ni skladen z Odlokom o razglasitvi in zahtevalo odpravo pozitivnega kulturnovarstvenega mnenja ZVKDS, ta pa je nato februarja 2021 izdal negativno mnenje. Sporni OPPN za območje Bežigrajskega stadiona je žal še vedno veljaven.

Težko je prezreti, da je bila vmesna strokovna presoja ZVKDS vseeno v prid projektu, ki je bil politično in investicijsko močno podprt. Če lahko strokovna institucija varstveni režim razlaga drugače, kadar je to v interesu velikega prostorskega projekta, se postavlja vprašanje, kako neodvisno in dosledno se varstveni režim dejansko sploh izvaja.

Strokovno vrednotenje in politična odločitev nista isto. Kadar se razideta, se lahko varovanje prostora preseli iz sistema varstva kulturne dediščine v druge pravne postopke. Tako se namesto jasne odločitve o tem, kaj in kako varovati, začenjajo dolgotrajni upravni spori, v katerih se varovanje prostora skuša zagotoviti po drugih, pogosto precej bolj naključnih pravnih poteh. Fondovi vrtovi so zgovoren primer takšne situacije.

Dediščina kot politično vprašanje

To ni zgolj slovenska posebnost. Nedavna raziskava britanskih avtorjev Aidana Whila in Johna Pendleburyja (Antipode, 2025) na primeru povojnih socialnih stanovanj v Angliji pokaže, kako krhko je varovanje, kadar trči ob interese »razvoja prostora« oziroma interese investitorja. Znameniti londonski kompleks Robin Hood Gardens je bil, kljub priporočilu državne konservatorske službe Historic England, porušen, ker je vlada zavrnila razglasitev tega kompleksa za spomenik. Lokacija je bila preprosto preveč vredna za nepremičninski trg. Po drugi strani je soseska Byker v Newcastlu s statusom dediščine ostala v rokah skupnosti in se v njej ohranja socialni najem. Avtorja opozarjata, da ima varstvo dediščine sicer potencial, da omeji tržno logiko razvoja mest, a je ta potencial močno omejen, kadar so interesi kapitala močnejši od konservatorske stroke.

Podoben konflikt med vrednostjo celote in interesi lastnikov zemljišč se pojavlja tudi pri nas. Šišenska soseska 6 (ŠS6), zasnovana v šestdesetih letih po vzoru švedske socialne stanovanjske gradnje, je primer soseske, katere kakovost temelji prav na celoviti zasnovi in velikem osrednjem zelenem območju. Na njem zasebni investitor, ki je do zemljišč prišel na špekulativen način v času tranzicije in so zato ta zemljišča predmet dolgotrajnega lastniškopravnega spora, načrtuje gradnjo štirih vila-blokov. Stanovalci predlogu odločno nasprotujejo, to so izrazili tudi s peticijo. Zato je občina pobudo investitorja za spremembo OPN več let zavračala, zdaj pa je pripravljena podpreti pozidavo v zameno za prenos drugih odprtih zemljišč v soseski (pločniki, parkirišča, ceste) na MOL.

V bežigrajski soseski BS3 MOL vidi priložnost za novo stanovanjsko gradnjo: spremembe OPN na območju sedanjih makadamskih parkirišč ob Reboljevi, Puhovi, Trebinjski in Maroltovi ulici predvidevajo gradnjo novih večstanovanjskih objektov s podzemnimi garažami. Investitor bi moral zagotoviti tudi parkirna mesta za potrebe stanovanj v blokih, ki že stojijo. Prebivalci BS3 temu ostro nasprotujejo in opozarjajo, da so ta zemljišča sestavni del njihove soseske in da jih že ves čas uporabljajo za parkiranje.

Oba primera kažeta, kako hitro lahko interes posamezne parcele oziroma investicije prevlada nad vrednostjo širše prostorske celote – še posebej tam, kjer ta celota nima dovolj močnega pravnega varstva. Če bi bil sistem varstvenih območij dediščine že vzpostavljen, bi lahko določal pravni okvir za celovito obravnavo takšnih sosesk: ne le posameznih stavb, temveč njihove urbanistične zasnove, odprtih površin, zelenja in medsebojnih razmerij. Ali bi bili soseski ŠS6 in BS3 v takšno območje tudi dejansko vključeni, bi bila seveda stvar strokovne presoje in postopka določitve. Toda prav zato je vprašanje, zakaj se instrument, namenjen celostnemu varovanju takšnih prostorskih območij, po skoraj dveh desetletjih še vedno ne uporablja, toliko bolj pomembnejše.

Zakaj dediščina potrebuje družbeno privolitev

Povojna »socialistična« oziroma modernistična arhitektura je danes pogosto obremenjena z negativnimi predstavami o tipskosti, uniformnosti in množični gradnji. Toda številne slovenske stanovanjske soseske so bile zasnovane z izjemno urbanistično in socialno premišljenostjo. V Ravnikarjevem seminarju so že v petdesetih letih po skandinavskih zgledih razvijali koncept »idealne soseske« za približno 5000 prebivalcev: ta je vključeval različne stanovanjske tipologije, jasno hierarhijo javnih in poljavnih prostorov, ločevanje pešcev in motornega prometa ter velikodušno odmerjene zelene površine in družbeno infrastrukturo. Ta model je pomembno vplival na načrtovanje ljubljanskih stanovanjskih sosesk v naslednjih desetletjih.

Danes se pri presoji teh sosesk pogosto gledajo predvsem posamezne stavbe, manj pa njihovo širše urbanistično ozadje in logika celote. Prav zato je vrednotenje težje: če ne prepoznamo vrednosti celotne zasnove – razmerja med stavbami, zelenimi površinami, javnimi programi in prometno ureditvijo –, je tudi argument za njeno celovito ohranitev bistveno šibkejši.

Raziskave iz drugih postsocialističnih okolij kažejo podobno dinamiko. Študija povojnih sosesk v Bolgariji jih opisuje kot »osovražene, a nepogrešljive«. Stanovalci jih kritizirajo zaradi videza in dotrajanosti infrastrukture, hkrati pa jih cenijo zaradi lokacije, socialne mešanosti in dostopnosti. Podobna ambivalenca je značilna tudi za odnos do slovenskih sosesk. Dokler povojno stanovanjsko arhitekturo razumemo predvsem kot nekaj zastarelega, kar je treba odstraniti ali vsaj »posodobiti« po meri posameznih interesov, bo težko doseči širše soglasje o njenem varovanju.

Samo pravno varstvo torej ni dovolj. Če ljudje ne razumejo, zakaj je neka soseska, stavba ali prostorska celota vredna ohranitve, bo varstvo vedno znova dojemano kot ovira razvoju, ne kot varovanje javnega interesa. Zato mora biti varovanje dediščine vedno tudi proces pojasnjevanja: kaj varujemo, zakaj in za koga.

Kaj svetuje Evropa

Na evropski ravni že dve desetletji velja Konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, znana kot Konvencija Faro (2005). Ta dediščino opredeljuje ne le kot nabor spomenikov, temveč kot vir, ki ga skupnosti prepoznavajo kot del svoje identitete in mu pripisujejo pomen, pri čemer poudarja pomen participacije prebivalcev, ne le vloge strokovnjakov. Ta širši pogled na dediščino odraža tudi Evropska strategija za kulturno dediščino za 21. stoletje, ki države članice poziva, naj dediščino povezujejo z demokratičnim upravljanjem, trajnostnim razvojem in kakovostjo življenja, ne le z varovanjem posameznih spomenikov.

Pobuda Novi evropski Bauhaus (New European Bauhaus), ki jo vodi Evropska komisija, dediščino postavlja kot kakovost grajenega okolja v središče evropskega zelenega prehoda. Svet EU je maja 2026 sprejel Priporočilo o Novem evropskem Bauhausu (Recommendation on the New European Bauhaus), ki države članice poziva k oblikovanju cenovno dostopnega, na ljudi osredotočenega in participativnega grajenega okolja. Med drugim poudarja prednost prenove pred rušenjem, uporabo trajnostnih materialov, dejavno vključevanje prebivalcev v preoblikovanje njihovih sosesk, tudi z vključujočim soustvarjanjem (co-design) že v fazi načrtovanja, ter vlogo kulture in umetnosti pri zelenem prehodu.

To je neposredno povezano z evropskim prenovitvenim valom (Renovation Wave), katerega cilj sta prenova okoli 35 milijonov stavb do leta 2030, in najmanj podvojitev letne stopnje energijskih prenov. Novi evropski Bauhaus pa ta proces razširja: prenova ni razumljena le kot izboljšanje energijske učinkovitosti, temveč tudi kot vprašanje kakovosti prostora, vključevanja ljudi vanj in njegovega kulturnega značaja. Tudi Europa Nostra, največja evropska mreža za kulturno dediščino, dediščino v kontekstu Novega evropskega Bauhausa obravnava kot dinamičen koncept, pri katerem prenova ne pomeni izbrisa preteklosti, temveč delo z obstoječim prostorom in njegovimi vrednostmi. Poudarja potrebo po sodelovanju arhitektov, konservatorjev, inženirjev ter lokalnih skupnosti in oblasti.

Če je to evropska razvojna usmeritev, zakaj slovenske povojne soseske še vedno obravnavamo predvsem kot potencial za novo pozidavo, ne pa kot prostor, ki ga je mogoče prenoviti, nadgraditi in ohraniti njegovo kakovost?

Dediščinska politika in zdravje

Vse pogosteje se evropska dediščinska politika neposredno povezuje tudi z zdravjem prebivalcev. Evropski zeleni dokument za kulturno dediščino (European Cultural Heritage Green Paper) opozarja, da zelenje v soseskah ni zgolj okrasje, temveč pomembna prvina prilagajanja mest na podnebne spremembe: drevesa in druge zelene površine pomagajo blažiti učinek mestnih toplotnih otokov, saj pozidane in asfaltirane površine podnevi akumulirajo toploto in jo ponoči oddajajo. Nedavna analiza Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC, 2026), opravljena v 862 evropskih mestih, je pokazala, da le 13,5 odstotka prebivalstva živi v skladu s pravilom »3-30-300« – da iz svojega bivališča vidi vsaj tri drevesa, živi v soseski, v kateri najmanj 30 odstotkov površin prekrivajo drevesne krošnje, in ima kakovosten javni zeleni prostor največ 300 metrov od doma. Hkrati je pokazala izrazito socialno neenakost pri dostopu do zelenja: na območjih, kjer živijo bogatejši prebivalci, je praviloma več dreves in zelenih površin.

Pri Prelomu smo že pisali o mestnih toplotnih otokih in vlogi ljubljanskih zelenih klinov – Tivolija, Rožnika in Golovca – kot »hladilnikov mesta«. Ista logika velja tudi znotraj sosesk, kjer visokodebelna drevesa in nepozidane površine niso odvečen prostor, temveč so lahko sestavni del izvirne urbanistične zasnove in pomembna mestna infrastruktura za prilagajanje na vročino. Pri slovenskih modernističnih oziroma socialističnih soseskah je bilo zelenje pogosto vključeno prav kot načrtovalska prioriteta, namenjena skupni rabi prebivalcev. Danes je ta kakovost ogrožena tudi z načinom nove stanovanjske gradnje, pri kateri podkletitev celotnih parcel za garaže pogosto bistveno omeji možnosti za sajenje visokodebelnega drevja in ohranjanje večjih nepozidanih površin.

K zdravju in blaginji pa ne prispeva le zelenje. Raziskave o povezavi med dediščino in blaginjo opozarjajo tudi na pomen prepoznavnega okolja, občutka pripadnosti in povezanosti s krajem. Zgodovinsko in kulturno značilno okolje lahko krepi občutek identitete, pripadnosti in povezanosti skupnosti s prostorom, v katerem živi.

Težava ni zelenje, težava je promet

Morda najbolj spregledan del te razprave je, da težava ljubljanskih stanovanjskih sosesk praviloma ni bilo pomanjkanje zelenja. Nasprotno: imele so ga v izobilju, njihova zasnova pa je premišljeno ločevala pešpoti, otroška igrišča in druge skupne površine od motornega prometa. Težava, ki je danes očitna v številnih soseskah, zgrajenih pred osamosvojitvijo Slovenije, je predvsem mirujoči promet. Soseske, zasnovane za bistveno manjše število avtomobilov na gospodinjstvo, kot jih imajo gospodinjstva danes, se dobesedno »dušijo v pločevini«, kot razmere opisujejo sami stanovalci.

Razmere se dodatno zaostrujejo, ko se odprte površine v sklopu sosesk, ki so bile del prvotne celovite zasnove in so bile namenjene različnim skupnim funkcijam, z novimi prostorskimi načrti spreminjajo v zazidljive parcele. S tem se postopoma ruši prav tisto, kar je bilo v izvirni zasnovi najdragocenejše: razmerje med grajenim in odprtim prostorom. Pritisk na odprti prostor je še večji tam, kjer »razvojni interes« poseže neposredno na obstoječe zelene površine.

Vprašanje zato ni, kako pridobiti še nekaj stanovanjskih ali parkirnih površin na račun odprtega prostora, temveč kako prometno in stanovanjsko problematiko reševati drugače – z javnim prevozom, souporabo avtomobilov, urejanjem mirujočega prometa, prenovo stavbnega fonda in drugimi oblikami trajnostne mobilnosti – ne da bi pri tem žrtvovali zeleni in skupni prostor, ki je bil temelj izvirne urbanistične zasnove.

Sklep

Obravnavani primeri kažejo, da strokovno vrednotenje samo po sebi še ne določi, kaj bo v ljubljanskih soseskah dejansko ohranjeno. Končna odločitev se lahko sprejme na sodišču, v občinskem svetu, na referendumu ali v pogajanjih med stanovalci in investitorji – pogosto šele, ko je del vrednosti prostora že skoraj izgubljen.

Evropske smernice, od Konvencije Faro do Novega evropskega Bauhausa, dosledno poudarjajo, da mora biti varstvo dediščine povezano z demokratično udeležbo prebivalcev in ne le z odločitvami stroke in oblasti. Pri tem dediščina ni pomembna le zaradi zgodovinske ali arhitekturne vrednosti, temveč tudi zaradi kakovosti življenja, zdravja in dobrega počutja, ki jih lahko zagotavlja – med drugim prav z ohranjenim zelenjem in kakovostnim odprtim prostorom.

Če želimo, da soseske v Ljubljani ne bodo zavarovane zgolj po naključju kot posledica sodnega spora ali izida referenduma, bo treba narediti dvoje: razjasniti in okrepiti sistem njihovega vrednotenja in varovanja ter hkrati vložiti veliko več truda v to, da prebivalci, ne le stroka, razumejo in sprejmejo utemeljitve, zakaj je ta dediščina sploh vredna ohranitve.

The post Soseske kot kulturna dediščina: kdo odloča, kaj je vredno ohraniti appeared first on Prelom.

V zadnjih letih smo imeli polna usta Jožeta Plečnika. A koliko smo ga sploh sposobni in pripravljeni razumeti skozi njegovo delo? Si ob njegovem imenu prikličemo stavbe ali koncepte? Ali v njih vidimo odskočno desko za poskok turističnih obiskov, cen nepremičnin in dobičkov ali dobro življenje v lepem, odprtem, zgodovinsko umeščenem in vizionarsko urejenem prostoru? Čeprav je bil del njegove dediščine na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine vpisan predvsem zaradi njegovih vrednot (odprtost, večfunkcionalnost, večpomenskost, navezava na kontekst), ki so bile tako kot njegove stvaritve oblikovane po meri človeka, vse kaže, kot da se te ključne lekcije od njega nismo sposobni in pripravljeni naučiti. Žal o tem najbolj povedno priča prav ravnanje z njegovo dediščino in dediščino na splošno, ki pa je zgolj simptom ravnanja s človekom. Iz dveh osi, ki zaokrožata Plečnikovo svetovno dediščino, se izrisujeta dve možni poti razvoja mesta in naših vrednot, kot je v intervjuju lepo ponazoril koordinator krovnega upravljavca Plečnikove dediščine Tomaž Štoka.

Vodna os je tista, ki se na plečih Plečnika razvija v smeri vedno večje monofukcionalnosti za kovanje (političnih in finančnih) dobičkov s turizmom. Domačini in domačinke se ji ponavadi najraje kar izognemo, če se ji le lahko. Razvija se izrazito po meri kapitala in vedno manj po meri človeka, ki se stisnjen v primež gostinskih vrtov, gruč enodnevnih turistov in vrtoglavih cen počuti prej utesnjeno in oropano kot pa odprto in obogateno. Kapitalska os se kot epidemija širi tako po vsem mestu, o čemer pričajo megalomanski projekti, ki ponižujejo človeka in našo skupno dediščino, kot v glavah veljakov, ki vehementno mahajo s svojimi in davkoplačevalskimi milijoni.

Kopenska os, po kateri tisti, ki se redno premikamo po središču mesta, zaradi njene odprtosti in humanosti kar intuitivno zavijemo, je os kulture, umetnosti, znanja, izobraževanja, revolucije. Po njej tekajo srednješolci, v skladovnicah znanja se izgubljajo študentke, v parkih pa lahko poslušamo glasbo nastajajočih in obstoječih genijev – razen ko je kontaminirana s kapitalsko osjo v obliki pregrad in varnostnih služb.

Na simbolnem križišču obeh, v Križankah, nam grozi, da se nam bo streha krasnega novega sveta podrla na glavo in pod seboj zdrobila vse, kar bo ostalo – če ne bomo sposobni vzpostaviti odprtega in demokratičnega sobivanja ter skozi njiju obnoviti dobrega, skupnega življenja.

The post Po meri človeka ali kapitala appeared first on Prelom.

OBVESTILO
Sporočamo, da v petek 18.9. v Mariboru ne bo sprejema vzorcev PAS za namene testiranja. Vzorce lahko oddate v ponedeljek 21.9. med 12:00 in 18:00

V Ljubljani poteka testiranje nemoteno.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post V petek 18.9 odpade testiranje v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (153 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

11.9.2026

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Sovica (MDMA) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (~ 87%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belo rumenih kristalov, ki se je v Ljubljani prodajal kot 3-MMC, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn.

Datum testa

11.9.2026

Zmanjševanje tveganj

• V zadnjem času smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC) in mefedron. Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.
• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
• 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
• Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (~91 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki prahu, ki se je na darknetu prodajal kot 2-MMC, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 3-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

11.9.2026

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali 2,3 ali 4-MMC. Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 4-CMC prodan kot 2-MMC na darknetu appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

Kokain

Prokain (60 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen kot kokain na Ptuju, poleg kokaina vsebuje 60% prokaina.

Prokain je lokalni anestetik, ki se je včasih pogosto uporabljal v medicini. V večjih količinah lahko prokain poveča tveganje za pojav negativnih učinkov, kot so: slabost, bruhanje, nemir, tresenje in mišične krče, odpovedi dihanja ter srčni zastoj.

 

Datum testa

11.9.2026

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

• Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
• Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
• Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
• Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
• Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Kokain z visoko vsebnostjo prokaina na Ptuju appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

Kokain

Fenactin (82 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen v Ljubljani, vsebuje 82% fenactina.

Fenactin je analgetik in antipiretik, ki se je v preteklosti uporabljaj za lajšanje bolečin in zniževanje telesne temperature. Zaradi njegove povezanosti s poškodbami ledvic in povečanim tveganjem za raka na sečilih je bil umaknjen s trga, vključno z EU. Omenjeno tveganje je povezano z redno uporabo fenacetina. Danes ga občasno zaznavamo v vzorcih kokaina, zaradi njegove vizualne in strukturne podobnosti s kokainom.

 

Datum testa

11.9.2026

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

• Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
• Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
• Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
• Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
• Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Kokain z visoko vsebnostjo fenacetina v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Opis: Delavnica je namenjena raziskovalcem, inženirjem, študentom in drugim, ki ste spoznali, da potrebujete več računskih virov, kot vam jih ponujajo običajni računalniki. Delavnica bo potekala v okviru konference IEEE ERK 2026.

Na delavnici se bomo seznanili s slovensko superračunalniško infrastrukturo in možnostmi dostopa do nje. V okviru delavnice bomo delali na eni od superračunalniških gruč - povezali se bomo na prijavno vozlišče, prenašali datoteke na in iz superračunalnika ter zaganjali naloge in spremljali njihvo izvajanje preko vmesne programske opreme Slurm.

Delavnica je brezplačna. Na delavnico pridite s svojim prenosnim računalnikom, mi vam bom priskrbeli poverilnice na superračunalniški gruči.

Jezik: Slovenski

Zahtevnost: Osnovna

Omejitev števila udeležencev: 15

Termin: 25. 9. 2026  9:00-12:00

Lokacija-fizična:  Hotel Bernardin, Portorož, Soba E

Priporočeno predznanje: /

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje delovanja in zgradbe superračunalnikov
• Uporaba vmesne programske opreme SLURM
• Osnovna uporaba programskih okolij in vsebnikov
• Upravljanje z datotekami in poganjanje nalog
• Osnovna obdelava videoposnetkov

Organizatorja:

• Konferenca IEEE ERK 2026 in

Predavatelji:

_{Projekt EuroCC 3 je prejel sredstva Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivo računalništvo (EuroHPC JU) na podlagi Sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101306701. Skupno podjetje EuroHPC prejema podporo programa Evropske unije Digitalna Evropa ter naslednjih držav: Nemčije, Albanije, Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Cipra, Češke, Danske, Estonije, Finske, Francije, Grčije, Madžarske, Islandije, Irske, Italije, Latvije, Litve, Luksemburga, Malte, Črne gore, Nizozemske, Severne Makedonije, Norveške, Poljske, Portugalske, Romunije, Srbije, Slovaške, Slovenije, Španije, Švedske, Turčije in Kosova.
Financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča avtorjev ter ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Skupnega podjetja EuroHPC. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti Skupno podjetje EuroHPC.
Nacionalni kompetenčni center SLING sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino Republike Slovenije.
HPC in Europe je krovna znamka, ki združuje evropske pobude na področju visokozmogljivega računalništva v več kot 36 državah.}

Izvajalec / Course provider: University of Ljubljana, Faculty of Computer and Information Science (UL FRI)
Predavatelji / Instructors: Matjaž Pančur (UL FRI), Uroš Lotrič (UL FRI), Davor Sluga (UL FRI)

Learning objectives: The course is intended for those who want to learn in detail how containers work, how an application is automatically containerized, and how it is deployed using zero downtime deployment patterns.

Course content: The course content covers the areas of virtualization, containerization, and web application orchestration. The technical fundamentals of containers and container machines, CI/CD pipelines, and orchestration of the entire application stack are covered in detail. Through practical examples, it will be explained how to containerize a web application, automate image building using a CI/CD pipeline, and deploy the application to a single server with Docker Compose and to a cluster of servers using the Kubernetes platform.

 Learning outcomes: After completing the course, participants will:

• understand how containers are built and the role different container runtimes play in running them across various systems,
• be able to deploy an application stack using Docker Compose,
• understand how the Kubernetes container orchestrator works,
• be able to deploy an application stack to Kubernetes.

Language: Slovenian, English

Prerequisites: /
Target audience: students; researchers; industry; public sector

Description: HPC environments are shared, multi-tenant systems where hundreds of users run jobs side by side on the same physical infrastructure. This creates a unique security landscape: the cluster administrators must isolate users from each other and from the underlying system, while users themselves are responsible for protecting their data, credentials, and workloads as they move through the pipeline. This workshop walks through HPC security end to end: what the infrastructure team does to keep the cluster safe, what you as a user can (and should) do to protect your own work, and how to secure the containers you bring onto the system.

Scope and Topics:

Part 1 - Infrastructure Security (13:00 - 13:30)
How the HPC platform itself is hardened, largely invisible to the end user but foundational to everything else: process and resource isolation, storage isolation, network security, IAM, auditing, scheduler-level security, etc.

Part 2 — What You Can Do as a User (13:40 - 14:10)
Best practices, Slurm and system features users control to protect their own jobs and data, such as exclusive mode, secure data transfers and data management, encryption, revoking sessions and keys, cleaning the data from the compute node, etc.

Part 3 - Container Security (14:20 - 14:50)
Because containers are the primary way users package and run software on HPC, they deserve their own layer of scrutiny: image signing, signature verification, vulnerability scanning, SBOMs, dealing with sensitive data, registries and other security controls.

Difficulty: Beginner - Intermediate

Language: English

Date and time:  08. 10. 2026 at 13.00 

Max. number of participants: 30

Virtual location: ZOOM

Prerequisite knowledge: Having a basic knowledge of Linux is expected. Users should already have basic understanding of  HPC systems.

Target audience: Industry, Academia, Public sector

After the workshop, participants will understand:

•    The shared responsibility model between HPC infrastructure teams and end users when it comes to security.
•    The mechanisms HPC centres use to isolate users, jobs, and data from one another at the OS, network, and scheduler level.
•    The practical steps users should take to protect their own data and workloads while working on a shared system.
•    How to secure the full lifecycle of a container, from build to signing, to scanning, to runtime, before and while using it on HPC.

Organiser:

Lecturers:

_{Projekt EuroCC 3 je prejel sredstva Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivo računalništvo (EuroHPC JU) na podlagi Sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101306701. Skupno podjetje EuroHPC prejema podporo programa Evropske unije Digitalna Evropa ter naslednjih držav: Nemčije, Albanije, Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Cipra, Češke, Danske, Estonije, Finske, Francije, Grčije, Madžarske, Islandije, Irske, Italije, Latvije, Litve, Luksemburga, Malte, Črne gore, Nizozemske, Severne Makedonije, Norveške, Poljske, Portugalske, Romunije, Srbije, Slovaške, Slovenije, Španije, Švedske, Turčije in Kosova.
Financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča avtorjev ter ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Skupnega podjetja EuroHPC. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti Skupno podjetje EuroHPC.
Nacionalni kompetenčni center SLING sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino Republike Slovenije.
HPC in Europe je krovna znamka, ki združuje evropske pobude na področju visokozmogljivega računalništva v več kot 36 državah.}

Prebivalci v okolici Strumice v Severni Makedoniji se že skoraj deset let upirajo projektu rudnika bakra in zlata Ilovica–Šutka, ki ga načrtuje kanadsko podjetje Euromax Resources. Junija 2026 je višje upravno sodišče izdalo pravnomočno sodbo v korist podjetja, s čimer se je vladi odprla pot do izdaje dovoljenja za projekt, ki je s tem znova bliže uresničitvi. To je sprožilo novo mobilizacijo lokalnih skupnosti in okoljskih organizacij v regiji.

Dolina je ena ključnih kmetijskih regij Severne Makedonije, znana po rodovitni zemlji in dolgi kmetijski tradiciji, ki lokalnim skupnostim že generacije omogoča preživetje. Prebivalci okoliških občin Bosilovo in Novo Selo, so svoje nasprotovanje rudniku izrazili tudi na dveh lokalnih referendumih leta 2017, ki sta zaradi prenizke udeležbe ostala neveljavna. Kljub temu je gibanje nadaljevalo boj prek občinskih sklepov proti rudniku in nenehnega civilnega pritiska. Gibanje že leta zahteva trajen preklic koncesij za rudnike, zaščito kmetijske zemlje, vodnih virov in ekosistemov doline pred obsežnim izkoriščanjem ter dejansko sodelovanje prizadetih skupnosti.

Primer Ilovica–Šutka razkriva temeljno protislovje t. i. zelenega prehoda, kot ga oblikuje kapital. Baker je ključna surovina za elektrifikacijo in obnovljive vire energije, vendar pod logiko kapitalizma njegovo pridobivanje znova pomeni razlaščanje kmetijske zemlje, uničevanje vodnih virov in preglasovanje volje lokalnih skupnosti v imenu “nujnega razvoja”. Namesto pravičnega prehoda, ki bi izhajal iz demokratičnega nadzora nad viri in potrebami skupnosti, se ponavlja stari vzorec izkoriščanja naravnih virov, le da je tokrat oblečen v zeleno embalažo. Zeleni prehod, ki ne postavlja pod vprašaj lastništva in nadzora nad naravnimi viri, ostaja prehod za kapital, ne za ljudi in okolje.

The post SOLIDARNOST S STRUMIŠKO DOLINO: RUDNIK ILOVICA–ŠUTKA PONOVNO OGROŽA KMETIJSTVO IN LOKALNE SKUPNOSTI V SEVERNI MAKEDONIJI first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izjavo Delavske svetovalnice in Ambasade Rog ter vabimo k podpisu peticije proti izgonu delavskih družin. Vabimo tudi na shod tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom.

Vlada pripravlja zakonske spremembe, s katerimi bo več deset tisočim tujim delavcem odvzela dovoljenje za bivanje. Pred vrati je množičen izgon, kakršnega v sodobni zgodovini Slovenije še ni bilo.

Kaj prinaša zakon? Delavci bomo morali mesečno zaslužiti kar dvakratnik dosedanjega praga zadostnih sredstev, da bi lahko podaljšali svoja dovoljenja. A če je ta prag teoretično dosegljiv za eno osebo, bo za družine povsem nedostopen – starša z dvema otrokoma bi na primer morala za začasno dovoljenje zaslužiti kar 2.791 evrov mesečno (brez malice, prevoza in dodatkov), za stalno dovoljenje pa 4.060 evrov!

In to še ni vse. Za združitev z družino bomo lahko delavci zaprosili šele po treh letih, naši družinski člani pa bodo morali v prvem letu opraviti izpit iz slovenskega jezika na visoki ravni A2, ob tem da nam vlada hkrati ukinja financiranje že zdaj težko dostopnih tečajev in izpitov. 

Koga zakon prizadane? Glavne žrtve bodo delavske družine. Vlada namreč hoče ločiti žene od mož in otroke od staršev. Par, ki je morda desetletje v Sloveniji delal, bo v trenutku, ko se jima rodi prvi otrok, izgubil pravico do bivanja. Družina, ki ima urejene vse papirje, ki je del lokalne skupnosti in katere otroci hodijo v slovensko šolo, bo čez noč postala ilegalna. Dobesedno gre za množičen izgon družin. Zakon ne bo prizadel le najrevnejših, ampak takorekoč vse – od čistilke do univerzitetnega profesorja, od mehanika do inženirja.

Zakaj vlada to počne? V prvi vrsti gre za kruto izživljanje nad tujimi delavci. V javnih izjavah sicer govorijo o “zagotavljanju socialne stabilnosti” in “boljši integraciji”, a nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Če kaj, vlada zaostruje pogoje tistim delavcem, ki največ prispevamo v državno blagajno in jo tudi najmanj koristimo – brez našega doprinosa bi se zdravstvena in pokojninska blagajna sesuli. Pogoje zaostruje predvsem najbolje integriranim – tistim, ki živimo v državi že dlje časa in smo si tu ustvarili družinska življenja. Zdaj nas hoče zamenjati s samskimi delavci iz bolj oddaljenih držav, ki bodo manj poznali sistem in se jih bo lažje izkoriščalo. Gre torej za darilo izkoriščevalcem in trgovcem z ljudmi.

Kakšne bodo posledice? Več deset tisoč delavcev se bo iz Slovenije primorano izseliti, saj nam v nasprotnem primeru grozi ločitev družin. Obeta se eksodos prebivalcev iz bivše skupne republike, ki so dolga leta bili temelj slovenskega gospodarstva in pomemben del lokalnih skupnosti. Ostali bodo lahko le samski delavci na krajših pogodbah, ki pa bodo pod novimi pogoji morali delati še več, da bi dosegli prag. Vse več ljudi bo brez papirjev – zakon jih bo spreminjal v ilegalce in delavce na črno, ki jih lahko izkoriščajo razne kriminalne združbe. To pomeni pritisk na plače navzdol in pot v suženjski sistem, kakršnega poznamo v zalivskih državah. 

Hkrati se bo vse manj kadrov odločalo za delo v Sloveniji, zaradi česar se bo poglobila kadrovska kriza v panogah, kjer primanjkuje delavcev: v skrbstvu, zdravstvu, vzgoji, industriji, gradbeništvu, gostinstvu in turizmu. 

Kaj lahko storimo? 

• Pridruži se kampanji s podpisom peticije.
• Pridruži se nam na shodu tujih delavcev, ki bo 16. septembra ob 17h pred parlamentom
• Povabi še svoje kolege in sodelavce 

S skupnimi močmi ustavimo suženjski delovni režim in izgon družin!

The post KAPITAL LOČUJE STARŠE OD OTROK, ŽENE OD MOŽ first appeared on Rdeča Pesa.

Javni potniški promet (JPP) je nezadosten, podražitve občasnih prevozov posegajo v šolski proces, ugotavlja 150 zaposlenih v vzgoji in izobraževanju iz vse Slovenije v raziskavi Mreže za pravičen prehod.

1. Redne linije JPP ne zadovoljujejo vsakdanjih potreb šolarjev in zaposlenih v šolah 

Večina šolnikov in šolarjev se za vsakdanji prevoz do šole ne more zanašati na mrežo javnega potniškega prometa, ugotavlja raziskava. Več kot 60 % anketiranih poroča o rednem zamujanju ali predčasnem odhajanju učencev zaradi neustreznih voznih redov.

2. Zaradi podražitev prevozov šole krčijo in prilagajajo ekskurzije 

Skoraj štiri petine anketiranih za namene šolskih dejavnosti, ki vključujejo prevoz otrok, najamejo občasni prevoz. Kot največjo težavo pri organizaciji takih dejavnosti je dve tretjini vprašanih navedlo podražitve. Hkrati več kot 72 % anketirancev odgovarja, da morajo šole vsaj občasno ali zelo pogosto prilagajati dejavnosti zaradi finančnih omejitev družin učencev. 

“Zaradi višjih cen smo racionalizirali ekskurzije oz. zmanjšujemo njihovo število. Prav tako združujemo nekatere aktivnosti, da na en dan izvedemo čim več, to pa vodi v upad interesa in manjšo kvaliteto izvedenega.” – ravnateljica gimnazije v goriški regiji

3. Neustrezni vozni redi JPP zaposlenim v šolah nalagajo dodatno organizacijsko breme ter negativno vplivajo na učence in dijake 

Neustreznost javnega potniškega prometa ter komercializacija občasnih prevozov nalagata nevidno in neplačano breme tudi zaposlenim v šolstvu. Učitelji vse več časa namenjajo administraciji, iskanju sredstev in reševanju sistemskih pomanjkljivosti prevoza: 

“V osnovi sem učiteljica športne vzgoje in rada opravljam svoje delo. Žal pa moram vedno več časa nameniti načrtovanju prevozov, prilagajanju izletov, naročanju prevoza, pridobivanju donacij, da lahko plačamo prevoz. Vse to gre na račun mojega pedagoškega dela, kar se mi ne zdi prav.” – pedagoška delavka v osnovni šoli

Posledice tako slabo urejenega javnega prevoza neposredno vplivajo tudi na kakovost izobraževalnega procesa in obšolskih dejavnosti, siromašijo srednješolsko in osnovnošolsko življenje zunaj rednega pouka ter pri dijakih povzročajo utrujenost in stres: 

“Učenci so vsakodnevno pod stresom zaradi voznih redov in zamud javnega prevoza, vlaki imajo zamude tudi do 45 minut, učenec pa tega ne more prej predvideti, zaradi česar zamudi tudi na ocenjevanja znanja.” – pedagoška delavka na srednji šoli

4. Zaposleni v šolstvu podpirajo izboljšave javnega potniškega prometa 

Več kot 80 % zaposlenih v šolstvu meni, da bi več zaposlenih in šolarjev uporabljalo javni promet za vsakodnevno pot do šole, če bi bil ustrezno in zanesljivo urejen. S tem bi prispevali k manjši uporabi avtomobilov in okoljsko vzdržnejši družbi.

Srednješolska profesorica Jerneja Breznik izpostavlja: “Težav šolskega prevoza ni mogoče reševati zgolj na ravni posameznih šol. Pedagoški delavci in delavke moramo skupaj zahtevati potrebne sistemske spremembe, ki bodo javni potniški promet bolje prilagodile potrebam šol in ljudi, izboljšale delovne pogoje voznikov in zagotovile dostopnejše občasne prevoze.” 

5. Arrivi in Nomagu dominanten položaj na trgu omogoča visoke dobičke na račun kakovosti storitve in delovnih pogojev 

Ker redne linije javnega potniškega prometa, ki jih prek državne koncesije upravljata Arriva in Nomago, ne ustrezajo potrebam vseh šolskih dejavnosti, Nomago in Arriva pa sta največja prevoznika, se morajo šole tudi za izredne najeme prevoznikov večinoma zanašati na ti dve podjetji. Podjetji sta v letu 2024 zabeležili 1 milijon evrov (Arriva) in 12,6 milijona evrov (Nomago) čistega dobička. 

Zaradi profitnega motiva skušata obe podjetji višati cene storitev, nižati lastne stroške in izkoriščati svoj duopolni položaj za doseganje višjih dobičkov. To vodi v poslabševanje pogojev za voznike in potnike. 

“Težava je dobiti proste avtobuse, saj ima avtoprevoznik omejene kapacitete zaradi pomanjkanja voznikov.” – pedagoški delavec/ka na osnovni šoli

6. Rešitve?

Nujno je povečanje obsega mreže javnega potniškega prometa in izboljšanje delovnih pogojev za voznike z boljšim plačilom za ves delovni čas, vključno s čakanjem, malico in čiščenjem avtobusa.

Da podražitve izrednega najema prevoznikov ne bodo omejevale dostopa učencev do izobraževalnih dejavnosti, je potrebna regulacija cen občasnih oziroma skupinskih prevozov za šolske dejavnosti.

To sta konkretni rešitvi, ki sta hitro izvedljivi. Vsako leto bolj očitno pa je tudi, da sistem podeljevanja koncesij prevoznikom, ki s svojo dejavnostjo služijo predvsem lastnim profitom, namesto uporabnikom, ni več ustrezen. Zato predlagamo prehod od profitno usmerjenega modela k javnemu, preglednemu in demokratičnemu upravljanju in razvoju javnega potniškega prometa. Pri odločanju o potrebah, linijah in urnikih morajo imeti zagotovljeno besedo tako zaposleni kot uporabniki.

The post JAVNI POTNIŠKI PROMET DOBIL CVEK: ŠOLARJI ZAMUJAJO V ŠOLO, EKSKURZIJ VEDNO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dobrima dvema tednoma je zbolel moj maček. Ker je nagnjen k nastajanju sečnih kamnov, kar je precej pogosto pri notranjih kastriranih mačkah, sem bila prepričana, da bo nevšečnost mogoče odpraviti z zdravili, kot do sedaj. Vsekakor nisem pričakovala, da bodo končni stroški zdravljenja nanesli 866,33 evra. Pregled, zdravila, material, aplikacija zdravil.

Ker se je zdravstveno stanje slabšalo in zdravila sprva niso učinkovala, sem  teden in pol vsak dan preživela na veterini, kjer je maček v gneči množičnih čipiranj mačk bil obravnavan, injektiran z zdravili in večkrat diagnosticiran z novimi zapleti. Vsakič, ko sem ob koncu pregleda odšla do blagajniškega pulta na recepciji, sem imela cmok v grlu: »kakšen bo strošek tokrat?«, »ali mi bodo zaračunali še kontrolo, ali ne?«, »včeraj sem plačala čez 250 evrov, danes zagotovo ne bo toliko«.

Ker imam svojega hišnega ljubljenčka seveda rada in si želim, da bo bolje, sem pristala na zdravljenje, tudi ko so me opozorili, da bo to prineslo dodaten strošek. Kakšna izbira neki? Razumem, da zaposleni potrebujejo moje soglasje, a hkrati se ob teh vprašanjih vedno počutim čustveno izsiljena. Saj se dobro zavedajo, da odgovorni lastniki pač ne bodo svojim ljubljenčkom odrekli  možnosti okrevanja.

»Piši dolg«, reče receptorka svoji kolegici, ko se po telefonu pogovarja z neko stranko. Očitno je tudi to praksa, da se ljudje zadolžujejo, ker ne morejo poravnati absurdno visokih stroškov veterinarske oskrbe. Pomislim, da če bi najin maček zbolel pred dvema letoma, ko sva bila s partnerjem slabšem finančnem položaju, si tudi sama ne bi mogla privoščiti njegovega zdravljenja. 

Ko svojo izkušnjo delim s prijatelji, ugotovim, da moj primer ni osamljen in da si mnogi niso mogli privoščiti veterinarske oskrbe in zdravljenja. Imeti hišnega ljubljenčka v sistemu, kjer je njihova oskrba povsem tržna dejavnost, je postal razredni privilegij, oziroma je močno razredno pogojeno. 

Lastništvo hišnih ljubljenčkov, odločitev glede izbire ljubljenčka in kvaliteta zadovoljevanja njegovih potreb (katero hrano kupiti, koliko krat obiskati veterinarja, nega), izhajajo iz dejstva, da so tudi naši hišni ljubljenčki del razreda, ki mu pripadamo sami. 

Hišni ljubljenčki so v 19. stoletju bili simbol malomeščanstva. Kar ne pomeni, da si delavski razred »ne želi« ali pa ni želel hišnih živali, ali pa »ne želi« najboljše možne oskrbe za njih, temveč da kapitalizem različno razporeja čas, prostor in denar, ki je potreben za njihovo dostojno oskrbo.

Imeti hišno žival je bil in je privilegij, ki se v praksi lahko izkaže že skozi vprašanja kot so na primer lastništvo stanovanja ali lastništvo avtomobila. Če živiš v najemu, je ta odločitev prepuščena lastniku stanovanja. Prevoz hišnih ljubljenčkov je z javnim prevozom omejen, ali pa veterinarske ambulante niso na dosegu javnega prevoza. Najbolj pa se kaže skozi možnost veterinarske oskrbe glede na osebni dohodek. Raziskava iz ZDA (An examination of US pet owners’ use of veterinary services, 2006–2018) je na primer pokazala, da imajo lastniki hišnih živali in uporabniki veterinarskih storitev višje dohodke in pogosteje lastno stanovanje, pri čemer so imeli tisti, ki so redno uporabljali veterinarske storitve, še višje dohodke.

V Sloveniji podrobnejših analiz, ki bi lastništvo hišnih ljubljenčkov postavili v razredni kontekst, še ni, a lahko iz prakse opazimo podoben vzorec. Sploh ker zdravljenje hišnih, kot tudi rejnih živali v Sloveniji v obliki javne oskrbe ne obstaja. Veterinarska dejavnost je od osamosvojitve prepuščena trgu in ni več javna služba. 

Ko prebiram podobne izkušnje ljudi po družabnih omrežjih, pogosto zasledim komentarje, ki gredo v smeri »zakaj pa imate hišnega ljubljenčka, če veste, da si ga ne morete privoščiti?«, ali pa »neodgovorno je, da nekdo zavrne zdravljenje pri veterinarju, ker se mu zdi predrago«. 

Na tej točki bi se lahko sprijaznila z dejstvom, da je imeti hišnega ljubljenčka v kapitalizmu  pač malomeščanski luksuz, ampak zakaj mora biti sposobnost človeka, da živi z živaljo in zanjo dostojno skrbi, odvisna od njegovega dohodka, stanovanjske situacije, avtomobila in dostopa do storitve veterinarja? 

Kapitalizem namreč ustvarja protislovje: od skrbnika živali namreč zahteva, da je »odgovoren lastnik«, hkrati pa odgovornost prepušča njegovemu dohodku. Če človek nima denarja za skoraj 1000 evrov veterinarskega posega, je to razumljeno kot njegov osebni neuspeh.

Spreleti me, ko si na koncu izračunam skupni strošek veterinarske oskrbe. Pomislim, da bom na ta denar že nekako pozabila, ko bo mačku bolje, ampak dejstvo,  da so se materialni pogoji življenja zaradi tega zame poslabšali, pa ostaja.

Alternativa zato ni odprava vezi med ljudmi in živalmi (veliko zgodovinskih primerov namreč priča o skrbi in pozitivnih izkušnjah delavcev z živalmi), ampak vzpostavitev družbe, kjer ta vez ni privilegij premožnih in kjer hišni ljubljenčki niso zgolj blago. To pa je mogoče z dostopno in javno veterinarsko oskrbo s sistemom zavarovanj za ljubljenčke, javnim prevozom, ki omogoča prevoz živali, podporo zavetiščem, odpravo komercialne (pasemske) vzreje, in zagotavljanjem stanovanj, ki omogočajo dostojno sobivanje nas in naših živali.

The post 900 EVROV, DA JE MOJA MAČKA PREŽIVELA: KDO SI LAHKO TO SPLOH PRIVOŠČI?  first appeared on Rdeča Pesa.

Dodatni milijonski dobički za Spar, Lidl, Hofer, Mercator in druge veletrgovce, novi stotisočaki rente za nepremičninske barone in nova povišica za Blaža Brodnjaka ter ostalo menedžersko kasto. Na drugi strani pa manj denarja za pokojnine običajnih delovnih ljudi, slabši javni zdravstveni sistem in ukinjanje delavskih standardov in pravic za milijon zaposlenih. Tako bi lahko na kratko opisali vsebino in posledice t.i. interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki ga je na predlog NSi, Demokratov in Resnice parlament sprejel maja letos. 

Toda omenjeno interventno bogatenje elit in siromašenje celotne družbe lahko delovni ljudje zaustavimo! Prvi spodbuden korak je bil narejen že takoj po sprejemu zakona. Sredi maja so namreč združene sindikalne centrale v slabem tednu dni zbrale več kot 47 tisoč neoverjenih podpisov državljank in državljanov za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma.

Jutri, 1. septembra pa se pričenja druga etapa referendumskega boja. V njej morajo predlagatelji  do 5. oktobra zbrati 40 tisoč overjenih podpisov državljank in državljanov. Če bodo pri tem uspešni, bo referendum o interventnem zakonu predvidoma izveden sredi novembra. Podpis za razpis referenduma bo možno oddati na vseh upravnih enotah po Sloveniji ali pa spletno preko državnega portala e-Uprava z uporabo elektronskega podpisa. S klikom na povezavo v komentarju pod objavo lahko dostopate do natančnejših navodil za oddajo podpisa.

Še preden pa se začne zbiranje podpisov, pa velja na kratko še enkrat pokazati na glavne dobitnike interventnega zakona za bogatenje že bogatih. 

Trgovski velikani. Z znižanjem davka na dodano vrednost iz 9,5 % na 5 % za nekatera izbrana osnovna živila bo znatno zrasel njihov dobiček, ki je zgolj v primeru trgovske verige Spar že v letu 2024 znašal dobrih 19 milijonov evrov. Izkušnje iz tujine (npr. Hrvaška, Avstrija, Finska) kažejo, da se znižana stopnja DDV-ja ne prelije v nižje cene za potrošnike, ampak v še večje dobičke za trgovske velikane. 

Nepremičninski baroni. Z znižanjem davčne stopnje za oddajanje premoženja v najem iz zdajšnjih 25 % na 15 % oziroma na 5 %, bodo še povečali svoje rente, ki jih mesečno pobirajo od zmeraj večjega števila obubožanih najemnic in najemnikov. Tudi pri tem ukrepu nam izkušnje iz tujine (npr. Švedska, Portugalska, ZDA) kažejo, da ne pride do znižanja cene mesečne najemnine temveč zgolj do zvišanja debeline denarnice tistih, ki oddajajo stanovanja v najem. 

Menedžerska in upravljalska kasta. Z uvedbo socialne kapice (tj. ukinitev plačevanja socialnih prispevkov po 7.500 evrov bruto plače) bo povprečen direktor srednje velike firme, ki na mesec prejme okoli 9.000 evrov bruto plače, na letni ravni v žep pospravil dodatnih 2.080 evrov. Če pa si ogledamo dohodke enega izmed najbolj izpostavljenih menedžerjev, Blaža Brodnjaka iz NLB-ja, pa lahko ugotovimo, da bi mu uveljavitev socialne kapice prinesla dodatnih 148.608 evrov na leto. 

Tistih, ki bi z uveljavitvijo interventnega zakona bili na slabšem je mnogo več. Gre za enega najbolj klasičnih primerov zakonodaje, ki je spisana za interese 1 % najpremožnejših in proti potrebam 99 % ostalega prebivalstva. 

Prav ta ogromna večina delovnih ljudi, ki potrebuje delujoče in dostopne javne storitve in ki že desetletja trpi posledice vse večje ekonomske neenakosti, je tista, ki lahko s svojim angažmajem ustavi sprejem tega družbeno škodljivega zakona. Najprej z množičnim podpisovanjem pobude za razpis referenduma in nato še z bolj množično udeležbo na njem. 

#rdečapesa

The post USTAVI INTERVENTNO BOGATENJE BRODNJAKA IN EKIPE – PODPIŠI ZA REFERENDUM! first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dnevi je na domači politični sceni veliko prahu dvignila odločitev Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da bo vsak bodoči prvošolec ob začetku osnovnošolskega izobraževanja prejel izvod ustave. Sledili so odzivi z vseh strani in vnel se je pravi kulturni boj okoli vprašanja, ali je taka odločitev primerna ali ne. Kakor koli že – če k zadevi pristopimo čisto zdravorazumsko, potem se lahko resno vprašamo o premišljenosti takšne odločitve. Ali je res smiselno podeljevati ustavo otrokom, ki sploh še ne znajo brati? Vse skupaj deluje kot cenena piarovska poteza.

Ob tem pa se zastavljajo tudi nekatera pomembna vprašanja. Kot smo slišali v teh dneh, se šolniki trenutno ukvarjajo s tem, kje dobiti učitelje, ki bodo otroke naučili brati, da bodo lahko brali ustavo. Namesto nesmiselnega deljenja ustav bi morali pristojni pozornost usmeriti na probleme, ki že dalj časa pestijo slovensko šolstvo.

Eden od teh problemov je kritično pomanjkanje kadra. V Sloveniji se šole soočajo z alarmantnim pomanjkanjem približno 4000 vzgojiteljev in učiteljev. Primanjkuje predvsem učiteljev naravoslovnih predmetov (matematika, fizika, tehnika) in visokošolskih učiteljev. Razloge za pomanjkanje gre iskati predvsem v tem, da se visoko izobraženi kader raje odloča za bolje plačana delovna mesta zunaj šolstva, poleg tega pa je tu tudi staranje kadra in nižji delež mladih učiteljev, kar dolgoročno rezultira v kadrovskem primanjkljaju. Kako alarmantno je stanje, kaže podatek, da v nekaterih šolah zaposlujejo celo študente in študentke.

Učiteljski kader v neoliberalni družbi poleg primanjkovanja pestijo težave, povezane s slabimi delovnimi pogoji, nizkim plačilom, nezadostno avtonomijo in izključenostjo iz izobraževalnih politik ter pomanjkanjem nadzora nad vstopom v poklic. Tu so tudi težave, povezane z okrevanjem šolstva po pandemiji, digitalnimi tehnologijami, nizko pozornostjo učencev in nasiljem. 

Težav pa ne občutijo samo učitelji. Stroški za šolske potrebščine (ki jih otroci bolj potrebujejo kot ustave) so vse višji in nekateri si jih le stežka privoščijo (strošek šolskih potrebščin lahko hitro doseže 300 evrov na otroka). Otroci so namesto kritičnega razmišljanja, ki se vse bolj umika v imenu strokovnosti in »nepolitičnosti«, deležni vsiljevanja umetne inteligence,»podjetniških kompetenc« in militarne ideologije. Šola namreč, kot vemo, deluje kot vodilni ideološki aparat države.

Sedanje ministrstvo denar raje namenja kupovanju in deljenju ustav, medtem ko nekatere šole nimajo ustrezno opremljenih učilnic, telovadnic, fizično razpadajo, vzgojiteljice (in otroci) se v vrtcih dobesedno kuhajo od vročine, številni otroci oziroma njihove družine pa nimajo sredstev za osnovne šolske potrebščine. Skrajni čas je, da od odločevalcev zahtevamo šolsko politiko s konkretnimi ukrepi in izboljšavami.

The post NAMESTO PIAROVSKEGA DELJENJA USTAV – BOLJŠE POGOJE ZA UČENCE IN UČITELJE first appeared on Rdeča Pesa.

Univerza v Ljubljani (UL), Centralna tehniška knjižnica UL (CTK) ter Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) smo izvedle skupno novinarsko konferenco, kjer smo podpisale Pismo o nameri o sodelovanju pri projektu NUK 2. Na dogodku, ki je potekal 3. septembra 2026 v sejni sobi NUK, smo se tri institucije povezale v skupnem prizadevanju, da bo prihodnja knjižnica poleg ustrezne infrastrukture imela tudi kakovostne storitve in vsebine, prilagojene potrebam svojih uporabnikov.

Rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregor Majdič, ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice, dr. Jana Kolar, ter v. d. direktorja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, Tilen Mandelj, so potrdili skupno vizijo, da NUK 2 – Univerzitetno knjižnico v Ljubljani razvijajo kot odprto, povezano in sodobno središče znanja, ki bo povezovalo Univerzo v Ljubljani, nacionalno knjižnico in osrednjo tehniško knjižnico ter služilo študentom, raziskovalcem, strokovni javnosti in širši družbi.

Slovenija NUK 2 namreč nujno potrebuje, in to ne le zaradi pomanjkanja knjižničnih prostorov, temveč tudi zaradi realnih potreb študentov, raziskovalcev in drugih uporabnikov. Jana Kolar je novinarjem povedala, da se je začela prva faza izgradnje stavbe NUK 2, ki ima veljavno gradbeno dovoljenje. 

»To je tudi pravi čas, da se začnemo pogovarjati o tem, kako bi razvili čim boljše vsebine za bodoče uporabnike NUK 2. NUK se zato z veseljem povezuje s CTK – morda ne veste, ampak že prvi načrti v začetku 90. let so vsebovali tudi pogovore s CTK. Takrat ni prišlo do nobenega sporazuma, saj so bile ovire za sodelovanje prevelike. Veseli me, da smo danes te ovire premagali. Z UL se v preteklosti nismo nikoli pogovarjali o sobivanju, zato sem navdušena nad dobrim sodelovanjem z obema organizacijama in se veselim tudi bodočega sodelovanja,« je za javnost povedala Jana Kolar.

»UL že dolgo sodeluje z obema knjižnicama in zagotavljamo vse, kar je potrebno za delo naših študentov,« je dejal Gregor Majdič in nadaljeval: »Ideja je, da si bomo delili prostore, kar bo pomenilo boljšo organizacijo dela naše knjižnice v sodelovanju z NUK-om in CTK-jem.« Hkrati bo to pomenilo tudi racionalizacijo delovanja, ki bo vplivala na boljše pogoje za študente, je še pojasnil in napovedal, da bomo s tem rešili problematiko študijskih prostorov.

»Narodna in univerzitetna knjižnica, Univerza v Ljubljani in Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani danes podpisujemo dokument o tem, kako bi lahko sobivale pod isto streho. Ne o združevanju. O sobivanju. Model temelji na partnerstvu ob ohranitvi avtonomije vseh treh ustanov,« pa je pojasnil Tilen Mandelj, v.d. direktorja CTK.

NUK 2 – Univerzitetna knjižnica v Ljubljani bo tako predstavljala nov javni prostor, ki bo študentom in raziskovalcem izboljšal možnosti za pridobivanje in izmenjavo znanj, veščin in izkušenj. Obenem gre za prostor, ki bo hkrati sodobno študijsko, izobraževalno in raziskovalno središče, družbeno vključujoč prostor različnih ciljnih uporabniških skupin in prostor ustvarjalnosti in inovativnosti.

Spoštovani uporabniki CTK,

vljudno vas naprošamo, da za vse informacije, podaljšanje gradiva in ostale storitve do nadaljnjega uporabljate telefonsko številko 01 2003 448.

Številka 01 2003 400, ki je bila do sedaj v uporabi za CTK izposojo, je trenutno nedelujoča.

Hvala za razumevanje!

Vabljeni na spletni seminar AI Tools for Increasing Research Productivity, Integrity, and Effective Authorship – CTK, ki ga organizira založnik Wiley v četrtek, 8. oktobra 2026, od 11:00 do 12:00.

Na seminarju se boste naučili, kako lahko orodja, podprta z umetno inteligenco, raziskovalcem pomagajo pri procesu znanstvenega objavljanja (od zbiranja in analize podatkov do priprave in oddaje rokopisa). Obravnavali bodo tudi etične implikacije in primere dobre prakse pri rabi umetne inteligence v znanstveni komunikaciji. Ključne teme seminarja bodo:

• uporabna orodij umetne inteligence za raziskovalce;
• doseganje večje učinkovitosti pri pisanju;
• povečanje točnosti in zanesljivosti raziskovalnih podatkov;
• preprečevanje plagiatorstva in podvajanja podatkov;
• podpora etičnemu raziskovanju z doseganjem kakovostnih in odmevnih raziskovalnih rezultatov.

Seminar je primeren predvsem za študente, raziskovalce, profesorje in knjižničarje Univerze v Ljubljani, saj imajo omogočen dostop do vsebin Wiley Online Library. Potekal bo v angleščini. Za udeležbo je potrebna registracija.

Delovno mesto:sodelavec_ka na programu “Zmanjševanje škodljivih posledic alkohola med mladimi – Izberi sam”.

Izobrazba: visokošolska 1.stopnje, visokošolska strokovna (prejšnja), visokošolska 2.stopnje, visokošolska univerzitetna (prejšnja); socialni_a delavec_ka, socialni_a pedagog_inja, psiholog_inja oziroma ustrezna izobrazba za strokovnega delavca_ko po 69. členu ZSV; zaželen strokovni izpit ali možnost njegovega opravljanja
 
Opis dela:  delo na programu » Zmanjševanje škodljivih posledic alkohola med mladimi – Izberi sam«, razvoj in izvedba aktivnosti na področju zmanjševanja škodljivih posledic alkohola ter mladinskega dela, informiranje mladih, priprava informativnih materialov, pisanje prispevkov za spletno stran in družbena omrežja, sprotno oblikovanje novih odzivov na zaznane potrebe ciljne skupine (mladi, strokovni delavci/-ke), mentorsko delo z mladinskimi delavci/-kami, sodelovanje s pomembnimi akterji v nočnem življenju, lokalno skupnostjo in drugimi partnerji, pomoč pri administraciji ter pripravi razpisov in poročil, druga dela na programu Izberi sam.

Pogoji za zaposlitev:

• zaželene delovne izkušnje na področju mladinskega dela, terenskega dela, koordinacije oziroma samostojne izvedbe projektov,
• poznavanje principov zmanjševanja škode na področju alkohola,
• zaželeno je poznavanje družbenih omrežij ter izkušnje z ustvarjanjem in objavljanjem različnih vrst vsebin,
• znanje jezikov: angleški jezik razumevanje zelo dobro, govorjenje zelo dobro, pisanje dobro,
• računalniška znanja: urejevalniki besedil – zahtevno, delo s preglednicami – zahtevno, delo z bazami podatkov – osnovno,
• vozniški izpit B kategorije.

Zaželene lastnosti: samostojnost pri delu, odgovornost, natančnost, komunikativnost, sposobnost timskega dela, smisel za delo z ljudmi, veselje do dela z mladimi.

Delo poteka v prijetnem timu, kjer je veliko možnosti za inovativnost in kreativnost; delo poteka v spodbudnem in sproščenem vzdušju. Če bi želeli sprejemajočo in prijetno delovno izkušnjo vas vabimo k prijavi! Smo namreč tudi organizacija s certifikatom družbeno odgovoren delodajalec.

Zaposlitev za krajši delovni čas (6h na dan, 30h na teden), za določen čas (do 30. 9. 2027) z možnostjo podaljšanja. Začetek dela: po dogovoru. Poskusna doba: 3 mesece.

—————————————————————————————————————

Elektronsko prijavo z motivacijskim pismom in življenjepisom, iz katerega je razvidno,
da izpolnjujete pogoje, pošljite do vključno 11. 9. 2026 na naslov spela@drogart.org

The post Na Združenju DrogArt objavljamo prosto delovno mesto – sodelavec_ka na programu “Zmanjševanje škodljivih posledic alkohola med mladimi – Izberi sam” appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

Etizolam (4,1 mg)

Dodaten opis

Tabletka ima dvakrat višjo vsebnost etizolama, od njegovega srednjega odmerka, ki znaša 1-2 mg in zato lahko predstavlja višje tveganje za zdravje uporabnikov in za pojav negativnih učinkov, kot so: sedacija, motnje govora, slabost, poslabšanje motoričnih sposobnosti, izguba spomina, upočasnjeno dihanje. Respiratorna depresija je še posebej nevarna v kombinaciji z drugimi depresorji, kot so alkohol, GBL, opiati!

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina ettizolama v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah s podobnim izgledom bistveno razlikuje.

Datum testa

4.9.2026

Zmanjševanje tveganj

• Če se že odločiš za uporabo, uživaj benzodiazepine v majhnih dozah in jih nikoli ne mešaj z ostalimi depresorskimi drogami (alkohol, opiati, GHB/GBL …), saj obstaja velika nevarnost predoziranja.
• Ne uporabljaj jih pogosto, saj povzročajo močno zasvojenost.
• Na uporabo se predhodno pripravi in si doze pripravi vnaprej, saj se pri benzodiazepinih pogosto pojavita lažen občutek treznosti in kompulzivno redoziranje.
• Nikoli ne vozi nikogar ali ničesar pod vplivom benzodiazepinov.
• Svojih težav ne skušaj reševati na lastno pest z benzodiazepini s črnega trga, raje obišči zdravnika ali pa se oglasi v DrogArtovi ali kateri drugi svetovalnici.
• Ob morebitnem nastanku zasvojenosti poišči kvalitetno strokovno pomoč (osebni zdravnik, psihiater, DrogArt, Stigma, druge nevladne organizacije …)
• Po partiju se ne »spuščaj« z benzodiazepini. Mešanje s katerimi koli substancami je vedno nevarno početje. Svojemu telesu raje privošči kvaliteten obrok in kakovosten spanec, ki bo slej ko prej nastopil sam.
• Pri benzodiazepinih, kupljenih na črnem trgu, je še posebej pomembno laboratorijsko testiranje zaradi možnosti ponaredkov oziroma lažnih tablet. Četudi na tableti piše npr. »Xanax«, to ni nikakršno zagotovilo, da tableta zares vsebuje alprazolam, ampak lahko vsebuje kateri drug, močnejši benzodiazepin ali pa čisto nekaj drugega.
• Če oseba, ki je zaužila benzodiazepin, izgubi zavest, jo položi v položaj za nezavestne in ne odlašaj s klicem na 112.

The post Tabletka z visoko vsebnostjo etizolama v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (146 mg)

Sintezni produkt MDMA (21 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Stranski produkti sinteze, so običajno prisotni v vzorcih drog, a običajno gre za sledove oz. vsebnosti manjše od 1mg. Točne identifikacije sinteznega produkta ni mogoče podati, a ker gre za nekoliko večjo vsebnost,  velja biti nekoliko bolj previden pri morebitni uporabi.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

28.8.2026

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Neznan logotip (MDMA) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

para-metoksimetamfetamin (PMMA)

Dodaten opis

Na Nizozemskem je bilo za dvobarvne tablete z logotipom “Trump”, ki so se prodajale kot ekstazi, izdano nacionalno rdeče opozorilo po identifikaciji omenjenih tablet. Gre za dvobarvne tablete, pri katerih je bilo ugotovljenih več različnih barvnih kombinacij. Na sprednji strani je upodobljen Donald Trump, na zadnji strani pa je zareza, nad katero je napis »NL«, pod njo pa »Trump«.

PMMA ima podobno kot MDMA stimulativne in entaktogene učinke. Vendar lahko za razliko od MDMA že razmeroma nizki odmerki povzročijo hitro in izrazito zvišanje krvnega tlaka in telesne temperature, pa tudi močne mišične krče in srčne aritmije.

Pri oralni uporabi se učinki pojavijo počasneje kot pri MDMA in lahko nastopijo šele 1–2 uri po zaužitju. PMMA deluje tudi kot zaviralec monoaminooksidaze (MAO), kar lahko povzroči potencialno nevarne interakcije s številnimi drugimi psihoaktivnimi substancami, tudi zdravili.

 

Zakaj nenamerno zaužitje teh tablet pomeni večje tveganje?

• Počasen nastop učinkov PMMA (1–2 uri) lahko povzroči, da oseba zaužije dodaten odmerek, še preden je začela čutiti učinke prvega. To lahko vodi v življenjsko ogrožajoče predoziranje.
• Medsebojno delovanje PMMA z drugimi rekreativnimi drogami in nekaterimi zdravili predstavlja dodatno tveganje za zdravje.

 

V zadnjem času se pri nas in v Evropi pogosteje pojavljajo ekstazi tablekte, ki ne vsebujejo MDMA, temveč bolj nevarne snovi, kot sta PMMA in NEP. Zato velja biti pri njihovi uporabi, še toliko bolj previden!

Datum testa

28.8.2028

Zmanjševanje tveganj:

• Če je mogoče, uporabite anonimno storitev testiranja drog. Videz praška ali tablete ne pove ničesar o njeni vsebini.
• Ne zaužijte dodatnega odmerka, če občutite nepričakovane učinke ali če učinkov sploh še ne občutite. Nastop učinkov je lahko zakasnjen.
• Ne ostanite sami, če se začnete počutiti slabo. Obrnite se na osebo, ki ji zaupate, in jo prosite, naj ostane z vami.
• Če se po zaužitju počutite slabo ali se pojavijo zgoraj omenjeni simptomi, pokličite nujno medicinsko pomoč (112).
• Izogibajte se kombiniranju različnih psihoaktivnih snovi.
• Še posebej v vročem vremenu: poskrbite, da zaužijete dovolj tekočine, vendar ne pretiravajte. Priporočljivo je približno 0,3–0,5 litra brezalkoholne tekočine na uro.

The post Ekstazi tableta “Trump” z življenjsko ogrožajočim odmerkom PMMA na Nizozemskem appeared first on DrogArt.

• za biomehaniko Matilda Brindle, Catherine Talbot in Stuart West (Velika Britanija, ZDA) za natančnejšo opredelitev poljubljanja pri mravljah, pticah, polarnih medvedih in ljudeh;
• za ekonomijo Paul Piff, Daniel Stancato, Stéphane Côté, Rodolfo Mendoza-Denton in Dacher Keltner (ZDA, Mehika, Kanada) za dokaze, da pripadniki višjih družbenih slojev pogosteje jemljejo sladkarije, namenjene otrokom, in se vedejo neetično;
• za kemijo Sanchari Banerjee, Nathan Coussens, François-Xavier Gallat, Nitish Sathyanarayanan, Jandhyam Srikanth, Koichiro Yagi, James Gray, Stephen Tobe, Barbara Stay, Leonard Chavas in Subramanian Ramaswamy (Indija, Francija, Japonska, ZDA) za odkritje, da mlečne beljakovine živorodnih ščurkov vsebujejo trikrat toliko energije kot beljakovine kravjega mleka;
• za medicino pokojni Tokuji Unno (Japonska) za aerodinamično študijo pravilnega pihanja nosu;
• za biologijo João Miguel Alves-Nunes, Adriano Fellone, Selma Maria Almeida-Santos, Carlos Roberto de Medeiros, Ivan Sazima in Otavio Augusto Vuolo Marques (Brazilija, Avstralija) za ponavljajoče se stopanje na različne dele strupenih kač pri različnih temperaturah in urah dneva, da bi ugotovili, kaj jih pripravi do ugriza človeka;
• za fiziko Randy Hurd, Zhao Pan, Tadd Truscott in Kaveeshan Thurairajah (Kanada, ZDA, Kitajska, Saudova Arabija) za teoretične in eksperimentalne poskuse razvoja pisoarja, ki ne škropi;
• za tehnologijo Justin Puma, Zhen Yang, Evan Johnston, Zixin Zhang, Xiaoyi Lan, Lingzhi Zhang, Hongyu Hou, Zixin He, Ali Afify, Megan Creighton, Jianyu Li in Changhong Cao (Kitajska, Kanada, ZDA, Egipt) za pionirsko uporabo rilcev komarjev kot šob za visokoločljivostno tridimenzionalno tiskanje, postopka, ki so ga poimenovali »nekrotiskanje«;
• za voh Ilona Croy, Tomasz Frackowiak, Thomas Hummel in Agnieszka Sorokowska (Poljska, Nemčija, Švedska) za ugotovitev, da se staršem vonj njihovih dojenčkov zdi čudovit, vonj najstnikov pa ne;
• za mir Jaimie Arona Krems, Rebecka Hahnel-Peeters, Laureon Merrie, Keelah Williams in Daniel Sznycer (ZDA, Argentina, Avstralija) za ugotovitev, da cenimo prijatelje, ki so zlobni do ljudi, ki jih sami ne maramo;
• za pedologijo Franz Bender, Marcel van der Heijden, Atlant Bieri in Pia Viviani (Švica, Nizozemska, Nemčija), ki so zakopali 1000 enakih parov spodnjic v več kot 25 državah in jih dva meseca pozneje izkopali, s čimer so ocenjevali zdravje tal.

V septembru se obeta odprtje genocidnega veleposlaništva, s katerim bo nova slovenska vlada formalno, simbolno in v praksi podprla Izrael. 

Izraelsko veleposlaništvo bo pohitrilo dobave in pretok orožja, okrepilo dobičke genocidnih podjetji, njihovim predstavnikom bo olajšano lobiranje in vplivanje na javno mnenje v Sloveniji, na stežaj bo odprlo vrata za nove sionistične manipulacije. Izrael bo še bolj globoko in intenzivno prodrl v vse pore našega življenja, pa če nam je to všeč ali ne. Zato je nujno, da se temu upremo.

Izrael je v zadnjih treh letih v Gazi načrtno pobil več kot 73.300 ljudi, ranjenih je še najmanj dvakrat toliko. Mučenje in stradanje je postalo nekaj vsakdanjega. Pa ne le v Gazi, sionisti pustošijo, morijo in stradajo tudi na Zahodnem bregu. Izrael je uničil praktično vso ključno infrastrukturo ter uzakonil pobijanje Palestink in Palestincev. 

Prebivalke in prebivalci Slovenije smo proti množičnem pobijanju, mučenju, stradanju in pustošenju. Zato ne bomo dovolili, da si vladajoče elite drznejo sprejemati krvave odločitve v našem imenu. 

Pa ne gre se le za veleposlaništvo, gre se za protiimperialistični boj, boj delavskih množic, boj izkoriščanih proti izkoriščevalcem, boj delavcev proti kapitalu, boj za naš planet in boj za humanost. To je boj delovnih ljudi proti elitam, boj tistih, ki si drznejo govoriti v našem imenu in nas, ki si upamo spregovoriti in ukrepati. 

Na dan odprtja izraelskega veleposlaništva je zato nujno, da se zberemo v čim večjem številu in jasno in glasno povemo: Genocidneži pri nas niso dobrodošli! 

Foto: Sami Rahim

The post GENOCIDNI VELEPOSLANIKI NISO DOBRODOŠLI first appeared on Rdeča Pesa.

Izvajalec / Course provider: Jožef Stefan Institute (JSI)

Predavatelji / Instructors: Matej Martinc (JSI), Boshko Koloski (JSI)

Learning objectives: Gain practical knowledge of Large Language Model (LLM) alignment using reinforcement learning methods to ensure safety, reduce bias, and follow complex user instructions.

Course content:

For the successful implementation of LLMs in business and scientific environments, models require more than just knowledge; they need alignment with ethical standards and specific user preferences. This practical workshop will cover:

• Fundamentals of Alignment: Why simple next-token prediction is not enough and how to guide models toward helpfulness, honesty, and harmlessness.
• Reinforcement Learning from Human Feedback (RLHF): An overview of algorithms (e.g., PPO, DPO, GRPO) for fine-tuning models (such as Gemma and GaMS).
• Debiasing: Techniques for identifying and reducing stereotypes and biases in generated responses.
• Adaptation to user needs: How to use the alignment process to ensure a model adheres to the specific tone, style, or professional constraints of a particular organization.

Learning outcomes:

• Understanding the process of model alignment using reinforcement learning.
• The ability to implement techniques to reduce bias in model responses.
• Practical knowledge of adapting model behavior to the specific requirements of a client or research project.

V Mariboru je ta teden med prebivalci in prebivalkami veliko prahu dvignil nepričakovani posek stoletnega kostanjevega drevoreda na Trubarjevi ulici. Posek drevoreda osmih mogočnih dreves je del projekta obnove Mestnega parka, občina pa se je za ureditev Trubarjeve odločila prej kot predvideno, saj bi naj novo cestišče »zagotavljajo večjo varnost otrok«, zato je občina želela prenovo izvesti še pred začetkom šolskega leta. O prenovi javnost ni bila obveščena, prebivalci in prebivalke pa v odločanje glede poseka dreves niso bili vključeni. 

Je posek dreves, ki sploh v vročinskih valovih nudijo senco in ohlajajo urbana središča res nujen? Ponovno smo priča samovolji župana Arsenovića, ki ne želi »polemiziranja javnosti«, kot se je sam izrazil na tiskovni konferenci. Javnost oziroma občani in občanke torej nimamo pravice polemiziranja, ko se v imenu gradnje »lepih in urbaniziranih območij«, kot se je izrazil župan, seka drevesa in ustvarja nove vročinske žepe v mestu. Podobno kot na Koroški in Glavnem trgu, ki prav zaradi pomanjkanja dreves in zelenja veljata za najbolj vroči del mestnega jedra. Tam so med vročinskim valom namreč izmerili, da se tla  segrejejo skoraj do 60 stopinj celzija!

Drevesa in zelene površine imajo sploh v času ekstremnih vročin vročinskih valov ključno vlogo. Zeleni koridorji kot so na primer drevoredi običajno potekajo ob cestah, kolesarskih poteh, rekah in na javnih površinah in s tem ustvarjajo senco, rastline pa z izhlapevanjem vode hladijo okoliški zrak. V večjih mestih, kjer je več zelenih površin, so lahko sredi vročinskih valov temperature tako nižje za 2 stopinji celzija v primerjavi z mesti, kjer zelene zasaditve primanjkuje.   

Občina se zdaj zagovarja, da bodo stari drevored, ki je za nudenje sence v tem obsegu za rast potreboval približno stoletje, zamenjali, toda dejstvo je, da je zasaditev v tolikšnem obsegu lahko dolgotrajna, mlada drevesa niso tako odporna na vremenske razmere, medtem pa se bodo učinki na zdravje zaradi ekstremnih vročin za tamkajšnje prebivalce drastično poslabšali. Gre tudi za širši simptom, ki izhaja iz odnosa občine do naravne dediščine mesta. Očitno je, da so prioritete drugje: v gradnji novih promenad, ki so primarno namenjene turistom in obiskovalcem, medtem ko Mariborčani in Mariborčanke konstantno opozarjajo o zanemarjanju javnih površin izven mestnega jedra.  

Tudi če župan zatrjuje, da so bila zagotovoljena vsa potrebna dovoljenja oziroma, da jih za del rastja na Trubarjevi dovoljenja sploh ni bilo potrebno pridobiti, češ da ne spada pod zaščiteno območje, je Zavod za varstvo narave že prejšnji teden občino pozval, naj z deli počaka do izdaje strokovnega mnenja. A kostanje so posekali še pred tem, bojda zaradi »šuma v komunikaciji«. Ne gre se zgolj za uradna dovoljenja in legalnost početja župana, ampak za izrazito nedemokratične in samovoljne prakse občinskih oblasti.

Kot opozarja članica ene izmed lokalnih iniciativ, ima župan Arsenović bogato zgodovino takšnega ravnanja. Odnos mariborske občine do javnega zelenja že več let kaže na sistemsko podrejenost dreves in zelenih površin drugim interesom. Pred približno štirimi leti so ob urejanju cone kiss & ride pri OŠ Bojana Ilicha drevesa znova morala dati prednost avtomobilom. Občina je takrat poudarjala, da jih ne bo posekala, temveč presadila v pasji park na Poljanah. Ker je poseg potekal sredi poletnega vročinskega vala, so strokovnjaki opozorili, da bi bilo zaradi večje možnosti preživetja dreves primerneje počakati na ugodnejše obdobje in jih do takrat ustrezno shraniti v senci. Županov kabinet je strokovno priporočilo zavrnil.

Podobno vprašanje odnosa do javnega zelenja se je odprlo pred približno dvema letoma, ko je mestni svetnik z županove liste na občini skušal doseči odstranitev dveh platan z javnih površin pred hišo, v kateri stanuje. Odstranitev je bila preprečena šele po hitrem odzivu občanke in ob angažmaju novinarjev Večera.

Ob tem sta v začetku letošnjega leta strokovne službe občinske komunale, pristojne za področje zelenja, zapustila oba tam zaposlena strokovna sodelavca. Tudi v JP Nigrad, ki izvaja dela na zelenih površinah, je drugam odšla ena od dveh strokovnjakinj s tega področja. »Javne zelene površine v Mestni občini Maribor upravlja župan – tako kot očitno vse drugo.«

Pomemben je tudi aktualni primer načrtovane ureditve parka ob Pekrskem potoku. Kot opozarja iniciativa IMZ (Iniciativa mestni zbor), so na območju predvidene pumptrack steze tri zdrave odrasle lipe, katerih odstranitev bi pomenila izgubo pomembne sence, blaženja pregrevanja, zadrževanja padavinske vode in drugih ekosistemskih funkcij. Ob tem opozarjajo, da nadomeščanje odraslih dreves z novimi sadikami ni enakovredno, še posebej glede na slabe izkušnje z novimi zasaditvami na tem območju, kjer je del dreves po zasaditvi propadel. IMZ so zato pozvali občino in projektante, naj preverijo možnost preprojektiranja pumptracka, ki bi omogočilo ohranitev vseh treh lip, ter opozarja, da bi morala biti zdrava odrasla drevesa izhodišče za načrtovanje javnega prostora, ne pa ovira, ki jo je treba odstraniti. 

Po pozivu iniciative IMZ se je občina odzvala in projektanta pozvala, naj ponovno preveri prostorsko in tehnično rešitev koloparka ter možnost prilagoditve načrtov, s katero bi se izognili odstranitvi dreves. Primer tako kaže, da pritisk in pravočasno opozarjanje lokalnih prebivalcev ter civilnih iniciativ lahko vplivata na načrtovanje javnega prostora.

Dogajanje v zadnjih letih kaže, da je strokovno upravljanje zelenih površin vse bolj potisnjeno na stran, kar je za mesto, ki se sooča z vse višjimi temperaturami in posledicami podnebnih sprememb, zelo slaba novica. Po že znanem receptu Arsenovića, bomo Mariborčani in Mariborčanke dobili še eno lično promenado, Mariborčani in Mariborčanke pa bomo v času ekstremnih vročin pač morali nekako znajti. 

The post NAJBOLJ VROČE POLETJE, V MARIBORU PA MORIJO DREVESA first appeared on Rdeča Pesa.

Letošnje poletje zaznamujejo zmeraj novi temperaturni rekordi, zgodovinsko nizki vodostaji rek, tisoči umrlih zaradi posledic vročinskih valov in obsežni ter uničujoči požari. Ti z nezmanjšano hitrostjo divjajo po praktično celotni Evropi, od Belgije, Nemčije, Španije, Grčije, pa vse do sosednje Hrvaške. Omenjeni požari so samo v prvi polovici meseca avgusta že zahtevali številna človeška življenja, uničili prostrane gozdove in s tem naravno okolje za mnoge živalske vrste, pregnali na deset tisoče ljudi iz svojih domov ter povzročili vsesplošno opustošenje. 

Vsi lahko na lastne oči vidimo in občutimo, da je uničujočih požarov, suš, poplav, vročinskih valov in ostalih ekstremnih vremenskih pojavov iz leta v leto  več. Vsako leto zaradi njih umre več ljudi kot prejšnje, več živalskih vrst izumre ali pa so potisnjene na rob izginotja, vse več ljudi je prisiljenih zaradi uničenja njihovega življenjskega okolja bežati v druge predele sveta. Vse to so uničujoče posledice okoljske krize povzročene s strani kapitalističnega produkcijskega sistema, ki zaradi profitnega motiva, močno vezanega na fosilna goriva, pred našimi očmi dobesedno požira naravo in delovne ljudi, da bi zadostil privatnim interesom lastnikom kapitala. 

Pri spopadanju z zmeraj večjimi posledicami okoljske krize in prilagajanjem nanje imajo v Sloveniji zelo pomembno vlogo gasilci in gasilke ter druge pripadnice in pripadniki Civilne zaščite ter ostali sodelujoči v sistemu Uprave RS za zaščito in reševanje. Glede na obsežnost nalog, pomembno družbeno vlogo in grozeče napovedi o pogostosti in razsežnosti ekstremnih vremenskih pojavov v prihodnjih letih ter desetletjih bi bilo družbeno koristno in smiselno, da bi za namene delovanja teh služb država namenjala obsežna sredstva. Pa jih res namenja?

Financiranje tako poklicnih gasilskih enot (v njih je redno zaposlenih 1123 gasilk in gasilcev) kot prostovoljnih gasilskih društev (vanje je vključenih okoli 170.000 ljudi) je razdeljeno med lokalne skupnosti (občine) in državo, pri čemer prostovoljna gasilska društva precejšen del denarja zberejo še iz solidarnostnih prispevkov delovnih ljudi samih. Glavnino sredstev za delovanje te razvejane gasilske mreže zagotavljajo občine, pri čemer za namene poklicnega gasilstva zagotavljajo okoli 90 % vseh finančnih sredstev in za namene prostovoljnega gasilstva okoli 85 % vsega denarja. V letu 2025 je iz državnega proračuna za naslov financiranja poklicne in prostovoljne gasilske dejavnosti šlo med 13 in 15 milijoni evrov (razlika se pojavlja zaradi razpisne narave nekaterih sredstev, ki še niso bila v celoti izplačana posameznim gasilskim organizacijam). 

Tudi če za namen našega prispevka vzamemo višjo postavko, torej 15 milijonov evrov, lahko ugotovimo, da je to mizerna številka v primerjavi s tem, koliko ta ista država namenja za stroje in strojčke smrti v obliki nakupov orožja in vojaške opreme ter posodobitve obstoječih vojaških sistemov. Zgolj za ta namen je namreč Republika Slovenija v proračunu za leto 2025 namenila 380 milijonov evrov. Glede na to, da je nova Janševa vlada še znatno povečala sredstva, ki gredo na račun ministrstva za obrambo (za kar 236 milijonov evrov) in ker lahko upravičeno domnevamo, da bo mnogo več tega denarja porabljenega za orožje kot za gasilce. Iz tega lahko zaključimo, da se bo prevlada smrti in orožja nad pomočjo in solidarnostjo, ki ga pooseblja gasilstvo, še nadaljevala ter stopnjevala. 

Vladajoč razred, ki si bo pred posledicami okoljske krize zgradil zlate zidove, bodo še naprej pihali v rog militarizacije in vojne. Naloga naprednih gibanj in delovnih ljudi, ki že močno trpimo posledice okoljskega zloma je, da s politično akcijo obrnemo smer družbenega razvoja. V smer solidarnosti, ohranjanja narave, miru in širših družbenih potreb. To, da gasilstvo postavimo pred stroje smrti, je gotovo eden pomembnejših korakov.

The post MILIJONE ZA GASILCE NE ZA OROŽJE first appeared on Rdeča Pesa.

Za bedo in revščino, v kateri živi na milijone maroških družin, niso krive same, ampak sta posledica gospodarskega položaja Maroka v globalni vladavini kapitalistov. Maroko je (pol)kolonialna periferija Evropske unije, od nje je odvisen za skoraj dve tretjini svojega izvoza in za več kot polovico svojega uvoza. Na prvi pogled odlično, izgleda kot bi Evropska unija Maročanom pomagala. A ko pogledamo splošno razmerje med uvozom in izvozom, ugotovimo, da Maroko zaradi integracije v evropsko trgovinsko območje letno pridela za več kot 10 milijard evrov trgovinskega primanjkljaja. Preprosto povedano: vsako leto mu zaradi trgovine z državami Evropske unije zmanjka dodatnih 10 milijard v evrski valuti, ki jo mora od nekod dobiti, če hoče iz Evropske unije še naprej kupovati blago.

Glavni vir te valute so prav maroški delavci, ki živijo v Evropski uniji in evre pošiljajo svojim družinam v Maroku. Že ta strukturna odvisnost maroškega gospodarstva od Evropske unije Maročane sili na delo preko Mediterana. Drugi vir evrov za maroško gospodarstvo so evropski turisti. Maroške oblasti jih zato skušajo privabiti čim več, turisti pa prispevajo k višanju cen nepremičnin, storitev in živil v največjih mestih. Tretji vir evrov so tuje investicije, ki imajo za navadnega prebivalca maroških mest v splošnem enake ali še hujše učinke kot turisti.

Poglejmo v realno gospodarstvo, v avtomobilski in kmetijski sektor. Evropski avtomobilski velikani so na severu Maroka, v bližini pristanišča Tanger, zgradili svoje tovarne zaradi logistične bližine, a predvsem zaradi tamkajšnje cene delovne sile, ki je mnogo nižja kot v evropskih državah. Najbolj prodajan avtomobil v Evropski uniji – Dacia Sandero – proizvajajo skoraj izključno v Maroku. Zato, da je privabila investicije avtomobilskih industrialcev, jim je maroška država namenila širokogrudne davčne olajšave. Dobički, skovani iz dela maroških delavcev, pa se stekajo v žepe evropskih lastnikov. Maroško prebivalstvo ima od velike avtomobilske proizvodnje bore malo koristi, čeprav bi na prvi pogled mislili, da bodo zaradi tega imeli vsaj zaposlitve. A v Maroku, ki premore skoraj 40 milijonov prebivalcev, je v avtomobilski industriji zaposlenih le nekaj preko 200 tisoč ljudi.

Največ ljudi v Maroku se preživlja s kmetijstvom, približno polovica vsega prebivalstva. Tradicionalno je (bilo) kmetijstvo v Maroku organizirano po družinsko-plemenskem principu, s proizvodnjo živil za potrebe lokalnega prebivalstva, tako na poljedelsko-pridelovalni kot na nomadsko-živinorejski način. Še danes je okrog dve petini vse zemlje v Maroku, vsaj na papirju, v kolektivnem plemenskem lastništvu. 

Francoska kolonizacija Maroka v prvi polovici dvajsetega stoletja je spodbujala privatizacijo in centralizacijo kmetijskih zemljišč za izvoz produktov na evropsko celino, male kmete pa so kolonizatorji z najbolj rodovitnih zemljišč pregnali na bolj sušna območja bližje puščavi. Nazadnje integracija v kmetijski trg Evropske unije vodi v širitev velike, intenzivne kmetijske industrije za proizvodnjo pomaranč ali paradižnikov, prav tako za izvoz na evropski trg. Trgovinski sporazumi med Marokom in Evropsko unijo pomenijo formalizacijo nekdaj očitno kolonialnih odnosov – največ sadja iz Maroka uvozita prav Francija in Španiji, nekdanji kolonalni gospodarici. Povrh tega uvoz sadja iz Maroka uničuje male kmete v Evropski uniji, saj ne morejo konkurirati cenam uvoženega blaga.  

Intenzivno kmetijstvo v Maroku potrebuje ogromne količine vode, ki jih zaradi nizkega vodostaja v državnih jezovih kmetijski industrialci raje pridobivajo iz podtalnice z vrtanjem globokih vrtin. To povzroča še hujšo sušo na območjih, kjer živijo mali kmetje, ki nimajo denarja in tehnologije za svoje vrtine. Za namakanje so tako prepuščeni na milost in nemilost vremena, ki se spreminja od sezone do sezone, splošni trend je, da so suše vse ekstremnejše.  

Kmetijstvo v Maroku za veliko večino maroškega prebivalstva tako pomeni vse trši kruh. Za nameček so skoraj vsi Maročani, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, del neformalnega gospodarstva. Tudi sicer se večina delavcev v Maroku preživlja v neformalnem gospodarstvu, poleg kmetijstva na primer z rokodelstvom, z gotovinskim poslovanjem, iz rok v usta. Ker niso formalno zaposleni, niso zdravstveno in socialno zavarovani. Edino oporo lahko najdejo v lastnih družinah. Socialna država zanje ne obstaja, pokojnine ne obstajajo. Če potrebujejo oskrbo v bolnišnici, morajo zanjo plačati, pogosto kar neposredno v zdravnikov žep.

Resnici na ljubo pa niti redno zaposleni delavci nimajo kdo ve kaj od socialne države. Lanske jeseni so pod sloganom “bolnišnice pred stadione” po maroških mestih izbruhnili ogromni protesti mladih, med katerimi je brezposlenost že po uradnih podatkih skoraj 38-odstotna. Povod za proteste so bile smrti osmih nosečnic v bolnišnici v Agadirju, ki so v kratkem času razgalile katastrofalno stanje maroškega javnega zdravstva. Posledica protestov: “rekorden” proračun ministrstva za zdravje in socialno varstvo v letu 2026. Kljub povišanju za 30 odstotkov proračun ministrstva še zmeraj znaša manj kot štiri milijarde evrov, kar je le nekaj več kot pol odstotka celotnega državnega proračuna. V tej luči je prav gotovo tisto, kar Maročani najbolj potrebujejo, nova in bleščeča infrastruktura za nogometno svetovno prvenstvo leta 2030.

Zaključimo s pozivom: evropske države in njihovi prebivalci nismo žrtve “hibridnih migracij”, ampak so migranti prave žrtve izkoriščanja njihove domovine in njihove delovne sile po evropskem kapitalu. Zdaj lažje razumemo, zakaj mladi Maročani kljub brezpravnosti, represiji in rasizmu, ki jih čakajo v evropskih državah, odhajajo na smrtonosno pot prek morja. Na nas je, da širimo glas, gradimo solidarnosti in izkoreninjamo rasizem, ki so ga politiki tako temeljito zasejali med ljudi.

Kdo je kriv za množico migrantov v Ceuti? Preberi tukaj.

Zakaj pa Evropske države kriminalizirajo Maroške migrante? Preberi tukaj.

The post CEUTA: KAJ MAROŠKE MIGRANTE SILI NA SMRTONOSNO POT V EVROPSKO UNIJO? first appeared on Rdeča Pesa.

»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.

Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.

Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj  izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij. 

Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina  energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.

Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.

Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.

Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.

Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in  20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.

The post PATAGONIJA MILIJARDERJEM: MILEI ODPIRA VRATA TUJEMU KAPITALU first appeared on Rdeča Pesa.

»“Bôri, bôri v tihi grozi,
bôri, bôri v nemi grozi,
bôri, bôri, bôri, bôri!

Bôri, bôri, temni bôri
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.«

Te stihe je v začetku 20. stoletja zapisal Srečko Kosovel. Bori, ki so rasli v okolici Tomaja, so bili takrat povečini stari šele nekaj desetletij, vendar so mu predstavljali simbol Krasa. Prav tako se je verjetno zavedal povezanosti nasadov borov in bednega položaja kraških pastirjev, ki so se komaj preživljali.

Obsežne hrastove gozdove na Krasu so od šestnajstega stoletja postopoma krčili zaradi rasti podeželske populacije in hitrega razvoja mest v bližini, kot sta Trst in Benetke. Že od takrat so pastirji in kmetje, ki so se preživljali na tem prostoru, upravljali s krajino, da so zadovoljili svoje potrebe. Ta prostor so razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki v 19. stoletju dojemali kot »nerodovitno kamnito puščavo«, ki so jo uničili nerazumni kmetje in pastirji s svojim neracionalnim načinom gospodarjenja. Dejansko pa je podeželsko prebivalstvo iz (kulturne) krajine pridobivalo mnoge vire, ki so jih potrebovali za življenje.

Obsežni pašniki so nudili hrano njihovim čredam ovac (ki so v prvi polovici 19. stoletja predstavljale skoraj 70% vse živine) in goveda. Koze so že ob sredini 18. stoletja nehali gojiti, saj je težko nadzorovati, kaj vse pojedo na pašnikih in sploh v gozdovih ter so zaradi tega uničujoče za rastje. Drevesa so bila redka, kolikor pa jih je bilo, so jih rezali »na panje«, kar pomeni, da so jim odrezali veje, ki so jih porabili za kurjavo in količenje vinogradov, v naslednjih letih pa je iz štorov ponovno zraslo veliko vej. Za kmete so za pašo bile zelo pomembne gmajne, skupni pašniki. Te so bile pomembne sploh za revnejše, ki niso imeli veliko svoje zemlje. Ta krajina je bila prav toliko produkt dela, kot narave.

Po zemljiški odvezi in ukinitvi fevdalizma leta 1848 je prišlo do postopnega prodiranja kapitalističnih družbenih odnosov na vas, zaradi česar so se morali kmetje vedno bolj usmerjati v dobičkonosne panoge poljedelstva, da bi preživeli. Prav tako je bila čez Kras leta 1849 speljana železnica, ki je omogočila uvoz blaga, proizvedenega v kapitalističnih tovarnah, ki je bilo cenejše od kmečkih obrtnih proizvodov. To je pospešilo propad domače obrti in s tem usihanje še enega vira dohodka kmetov. Revnejši kmetje so bili v tem času še bolj odvisni od v občinsko zemljo preoblikovanih skupnih pašnikov, na katerih so imeli pravico do užitka (uporabe) za pašo in nabiranje lesa. Zaradi izpostavljenosti tržni konkurenci je vedno več kmetij propadalo in kmetje so zapadali v dolgove, iskali delo v hitro rastočem Trstu, ali odšli s trebuhom za kruhom v Združene države Amerike.

Prvi poskusi pogozdovanja Krasa so se neuspešno vršili že v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici pa so dobili večji zagon. Zakon o pogozdovanju Krasa v vojvodini Kranjski, ki je bil sprejet 9. marca 1885, je ta proces začel v polni meri. Razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki so želeli s pogozdovanjem popraviti škodo, ki naj bi jo naredil neracionalni kmet, in Kras postopoma meliorirati in narediti primernega za »razumno« (kapitalistično) poljedelstvo in »obnovo« vegetacije na Krasu. Prav tako pa so s tem želeli omiliti burjo, ki je pogosto prevrnila vlake in s tem povzročala gospodarsko škodo kapitalistom, ki so na njih prevažali svoj tovor. Hitro so ugotovili, da je pogozdovanje s črnim borom najboljše, saj ima plitve korenine in lahko raste na skalnatem terenu, ki prevladuje na Krasu. Današnje raziskave kažejo, da imajo borovi gozdovi bistveno nižjo biodiverziteto, kot jo je imela tradicionalna kraška kulturna krajina s pašniki, posameznimi drevesi in suhozidi. Zato so borovi gozdovi manj odporni na razne škodljivce in naravne katastrofe.

Sprva so kmetje sprejeli to pogozdovanje, saj jim je plačilo za opravljeno delo pomagalo preživeti. A hitro se je izkazalo, da so na pogozdeni občinski zemlji izgubili pravico do paše in nabiranja lesa. Zaradi tega so začeli bojkotirati delovne akcije in celo požigati nasade borov. Ti so zelo dobro goreli, saj ta vrsta dreves vsebuje mnogo eteričnih olj, ki dobro gorijo. Požare so prav tako občasno začele iskre, ki so letele iz parnih lokomotiv ali iz zavor na vlakih (kar naj bi bil tudi vzrok za velike požare na Krasu leta 2022!). Konflikt se je še stopnjeval, tako da je gozdni inženir Konrad Rubbia, ki je igral veliko vlogo pri pogozdovanju Krasa, predlagal, da bi se za požigalce in druge nasprotnike pogozdovanja uvedlo poleg denarnih še zaporne kazni. Moč kapitalistične države, zavita v argumente gozdarske stroke, je prevladala nad interesi kraških kmetov in strla njihov odpor. Obubožanje in proletarizacija kmetov sta se nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih. 

Po drugi svetovni vojni so zaradi hitre modernizacije in rasti industrije ljudje s podeželskega Krasa iskali delo v tovarnah in s tem opuščali kmetijski način življenja. Po restavraciji kapitalizma se proces propadanja kmetij še hitreje nadaljuje. S tem so izginili pašniki, paša, košnja, nabiranje lesa in druge prakse, ki so odstranjevale biomaso. Z opuščanjem kmetij se tako na Krasu nekoč odprti pašniki zaraščajo z različnimi podrastmi in gozdovi, prav tako pa se po naravni poti širijo borovi gozdovi, ki so jih pred nekaj več kot sto leti zasadile avstrijske oblasti. Tako se je v zadnjih dvesto letih delež gozda na Krasu dvignil iz slabih 15% na nekaj več kot 60%. 

Z eteričnimi olji bogati borovi gozdovi in gosta podrast sta odlično kurivo za gozdne požare, kot smo jim bili priča pred nekaj leti na Krasu. Kakršen koli je že vzrok za posamezen požar, če je namerno podtaknjen, če ga zanetijo iskre zaradi zaviranja vlaka ali odvržena cigareta, je dejstvo, da podnebne spremembe z vročimi, suhimi poletji povečujejo tveganja za gozdne požare. Temu je treba dodati tudi vedno večjo zaraščenost krajine, v kateri je bilo pred stoletjem in pol bistveno manj goriva. Še če gledamo zračne posnetke iz šestdesetih let, je vidno, da je bila krajina bistveno bolj odprta in manj nagnjena k požarom. Kras (in tudi drugi deli Sredozemlja) ne gori samo zato, ker so oblasti nekoč sadile bore, ampak tudi zato, ker so kmetje, živina in ostale prakse, ki so vzdrževale odprto krajino izginile. Kraška krajina je bila od nekdaj produkt človekovega dela in ni narava, ki čaka, da se vrne. Kot je kapitalistični državi pred 150 leti problem predstavljal preveč gol Kras, pa je danes problem preveč zarasel.

Zaradi tega je treba v luči podnebne krize in vse pogostejših katastrofalnih požarov izvesti celostno ekosocialistično transformacijo družbe, ki bo poleg boljše pripravljenosti na spopadanje z gozdnimi požari in drastičnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov poskrbela tudi za upravljanje s (kulturno) krajino in z »izgradnjo« ekosistemov, ki bodo bolj odporni na naravne katastrofe. Takšna družba ne bo mogla nadaljevati (ekološke) modernizacije, ki jo izvaja kapital in so jo v preteklosti izvajali tudi socialistični eksperimenti, temveč bo mogla iskati nove načine organizacije odnosa med družbo in okoljem. 

The post »“BÔRI, BÔRI V TIHI GROZI,« – KAKO JE KAPITALIZEM PROLETARIZIRAL KRAŠEVCE IN POŽGAL KRAS first appeared on Rdeča Pesa.

Pred dnevi je Evropska komisija predlagala uvedbo evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu. Izbran je bil datum 8. avgust, in sicer v spomin na nesrečo v belgijskem rudniku Bois du Cazier pred natanko sedemdesetimi leti, ko je življenje izgubilo 262 delavcev 12 narodnosti.

Ob tej priložnosti bomo nekaj besed namenili tematiki varnosti pri delu v kapitalizmu. Za začetek si oglejmo si statistiko.

Pri inšpektoratu za delo je bilo lani prijavljenih 14.189 delovnih nezgod, med njimi 21 smrtnih in 946 težjih. Na področju varnosti in zdravja pri delu je bilo opravljenih več kot 5 tisoč inšpekcijskih pregledov in ugotovljenih kar 9.623 kršitev, največji delež, 29,3 odstotka, v gradbeništvu. Leto 2026 po nekaterih navedbah prinaša še slabšo statistiko. Ob tem velja poudariti, da k tem številkam niso prištete smrti zaradi poklicnih bolezni in bolezni, povezanim z delom. Dejanske številke, povezane z nezgodami in poklicnimi boleznimi, za katerimi so konkretni delovni ljudje in družine, so torej še veliko višje.

Kako to, da so ob vseh ukrepih in ob sodobni delovni opremi delovne nezgode še vedno pogoste? Razlogi so kot vedno strukturni. Kapitalizem je sistem, ki na prvo mesto postavlja profit, vse ostalo pa je zanj zgolj obrobnega pomena. Čeprav se je varnost delavcev skozi zgodovino povečala (sprejeti so bili številni varnostni ukrepi, stroji so na splošno varnejši kot nekoč), so pritiski kapitala, ki skuša priti do čim višje presežne vrednosti v čim krajšem času, v osnovi ostali enaki. Nezgode tako niso naključne anomalije, temveč strukturne posledice kapitalističnega načina proizvodnje. S tem nočemo reči, da kapitalizem neposredno povzroča delovne nezgode, pač pa, da ustvarja pogoje, v katerih so te pogostejše.

Do te ugotovitve je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji prišel tudi Friedrich Engels, ko je analiziral nezgode, ki so se zgodile med čiščenjem strojev. Engels je zapisal: »Mnogo nesreč se na primer pripeti, če hočejo delavci čistiti stroje, medtem ko se vrte. Zakaj? Ker podjetnik sili delavce, da morajo čistiti stroje v prostem času, ko stoje, delavca pa seveda prav nič ne veseli, da bi si dal odškrbniti od svojega prostega časa.« Za nezgode, o katerih je govoril Engels, ni bil kriv delavec, temveč kapitalist, ki je od delavca zahteval, da stroj očisti v prostem času, delavec pa se je zato odločil za čiščenje stroja, ko je ta obratoval, kar je pomenilo nevarnost.

Uvedba evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu nas ne sme pustiti zgolj pri besedah. Od politike moramo zahtevati konkretne ukrepe za večjo varnost delavk in delavcev – tako na področju delovnih nezgod kot tudi na področju poklicnih bolezni. Seveda pa ni dovolj samo pasivno čakanje na politiko. Najučinkovitejše sredstvo za večjo varnost in boljše delovne pogoje je delavsko organiziranje.

The post KAPITALIZEM IN (NE)VARNOST PRI DELU first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno množično prečkanje maroško-španske meje v Ceuti, španski eksklavi na severu Maroka, je spodbudila kombinacija propagande na družbenih omrežjih, neaktivnosti maroških varnostnih sil in geopolitičnih okoliščin, ki namigujejo na ameriško in izraelsko vpletenost. Vse to podrobno opisuje prispevek Owna Jonesa, ki smo ga objavili v petek. Prevod je dostopen je na naši spletni strani.

Dejstva na laž postavljajo rasistično retoriko evropskih politikov o “invaziji” afriških migrantov, ki naj bi si jo španska vlada s svojimi politikami nakopala sama. A tudi Jones prihod migrantov opisuje kot problem. Izrabo ljudi, ki jih evropske države nočejo sprejeti, slika kot hibridno grožnjo za špansko vlado. S tem posredno pristaja na agendo Evropske komisije, ki na hujskanje evropskih politikov odgovarja z vse hujšo kriminalizacijo migrantov. Rasističnih politik Evropske unije in držav članic še zdaleč ne podpirajo le desne stranke. O tem, da je treba zastražiti evropske meje, obstaja široko strinjanje od fašistov do konservativcev, preko skrajnosredinskih liberalcev, vse do levoliberalcev. 

Letošnjega junija so začela veljati nova pravila evropskega pakta o migracijah in azilu, ki državam članicam v primerih, ko naj bi države nečlanice migrante izrabljale kot instrument pritiska in jih pošiljale na njihove meje, omogoča široke omejitve pravic ljudi do azilnih postopkov in vračanje migrantov čez mejo po hitrih postopkih. Po evropskem pravu so po novem legalizirana tudi koncentracijska taborišča za migrante na zunanjih mejah Evropske unije. Vse več evropskih politikov in vlad se zavzema za izgradnjo taborišč po zgledu italijanske fašistične vlade Giorgie Meloni, ki želi del ljudi, zajetih na morju, zadrževati v taboriščih na ozemlju Albanije, torej izven lastnega ozemlja in zunaj meja Evropske unije. 

Zakaj je to pomembno? Evropske politike migrante in begunce vse bolj silijo k ubiranju nevarnih poti, na katerih morajo prečkati puščavo, morje ali divjino gozdov, prav s tem, ko vse običajne in regularne poti zapirajo in onemogočajo. V naslednjem koraku pa to dejstvo, da so na ozemlje evropskih držav prišli po neregularnih poteh, izrabljajo za njihovo kriminalizacijo: za zapiranje v centre za pridržanje – dejansko koncentracijska taborišča – za izgone ljudi preko južnih meja, za potapljanje njihovih čolnov na morju … Prav teh metod se družno poslužujejo španske in maroške oblasti na militarizirani meji med Ceuto in Marokom, in enakih metod so se poslužile zdaj: večino ljudi, ki so prispeli, je Španija že vrnila v Maroko, čeprav imajo v Španiji po Ženevski konvenciji in španski ter evropski zakonodaji pravico do azila. 

Kaj je pravica do azila? Najprej, kaj ni: ni absolutna pravica vsakogar, ki prispe v državo Evropske unije. Vsakdo pa ima pravico zaprositi za azil in pravico ne biti vrnjen tja, kjer mu grozi nevarnost, zaradi katere je odšel od doma – prav to pravico evropske države kršijo, ko ljudi avtomatizirano vračajo preko južnih meja. Vsakdo ima pravico do individualne obravnave v azilnih postopkih, v katerih nato državni uradniki ocenjujejo njegovo dejansko upravičenost do azila. Pravica do azila ni agenda levice, kakor bi jo radi prikazali rasistični in ksenofobni politiki v Evropi. Ravno obratno, je del povojnega sistema odnosov med državami, torej del buržuaznega mednarodnega prava. S tem ko države kršijo pravico ljudi do azila, kršijo lastna državotvorna načela. 

A velika večina Maročanov je v Evropski uniji izključena celo iz zaščite po buržuaznem pravu. V Evropski uniji Maroko velja za varno državo in na podlagi tega uradniki veliko večino maroških prošenj za azil zavrnejo. Le redkim uspe dokazati, da si zaslužijo mednarodno zaščito, ker se ne morejo vrniti domov zaradi utemeljenega strahu, da bi jih preganjali zaradi njihove rase, religije, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Stroge omejitve mednarodnega prava glede tega, kdo so tisti, ki si “zaslužijo” azil, izhajajo iz buržuazne slepote za odnose izkoriščanja globalnega juga po globalnem severu, ki jih povzroča gospostvo kapitala. Prav zaradi te slepote ostajajo pravi razlogi za množične migracije Maročanov v države Evropske unije skriti. Če lahko tihotapci ljudi v Maroku v sodelovanju z oblastmi na podlagi širjenja laži preko 70 tisoč ljudi pripravijo do skoraj simultanega prečkanja maroško-španske meje, to še nič ne pove o razlogih, zakaj ljudje na propagando o medu in mleku, ki naj bi se zanje cedila v Evropski uniji, tako zlahka nasedejo. Pravi razlogi so v njihovem ekonomskem položaju, v bedi in revščini, v kateri živi mlada maroška populacija. To bomo obravnavali v tretjem prispevku “Pesinega dvojčka”, za konec tega pa poglejmo, kaj kriminalizacija migracij in skoraj neobstoječe možnosti pridobitve statusov pomenijo za tiste maroške delavce, ki jim kljub vsem preprekam vendarle uspe priti v države Evropske unije. 

Obubožanemu slovenskemu kmetu, ki je na koncu 19. stoletja s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, so tam obljubljali med in mleko, nazadnje pa je umrl v enem od ameriških premogovnikov. Evropske države zdaj Maročanom, kot bi bili zverine, odrekajo še legalno pravico do prebivanja in dela. Seveda gre za poenostavitev, a bistvo ostaja enako: vladavina kapitala v ZDA je rasizem uporabljala za upravičevanje suženjstva in po njegovi formalni odpravi za nadaljno segregacijo delavcev po odtenkih ne-belosti. Slovane so čez lužo denimo klasificirali nekje vmes med “pravimi belci” (anglosaksoni) in temnopoltimi potomci sužnjev. Tako so jih angažirali za najtežja dela v rudnikih in jeklarnah, v katerih se z izboljšanjem delovnih pogojev kapitalistom ni bilo treba ukvarjati, saj so lahko za vsakega delavca, ki je umrl, iz Evrope uvozili 10 novih.

Maroški in alžirski delavci, ki jih je Francija iz svojih severnoafriških (pol)kolonij množično uvažala predvsem po drugi svetovni vojni v času silovitega gospodarskega vzpona, so si v novi domovini postopoma uspeli izboriti delavske, socialne in državljanske pravice. A to kapitalistom ne godi, saj pomeni, da iz njihove delovne sile ne morejo iztiskati večje presežne vrednosti kot iz delovne sile ostalih delavcev metropolitanske Francije. Od 70. in 80. let sledi kriminalizacija migracij na ravni Evropske unije, ki se zdaj z vsakim dnem stopnjuje. Na tisoče migrantskih delavcev iz Maroka v južni Italiji ali Španiji zdaj na plantažah dela brez pravic in statusov, v razmerah sodobnega suženjstva!

Zadnji in tretji prispevek “Pesinega dvojčka” za razumevanje konteksta nedavnega dogajanja v Ceuti bomo objavili v naslednjih dneh.

The post CEUTA: ZAKAJ EVROPSKE DRŽAVE KRIMINALIZIRAJO MAROŠKE MIGRANTE? first appeared on Rdeča Pesa.

Že teden dni nas mediji bombardirajo z novicami iz Ceute, španske eksklave na severu Maroka, in strašijo pred hordami migrantov, ki naj bi nam grozile pred gibraltarskimi vrati Trdnjave Evropa. Za nekaj dni se je zazdelo, da so novice iz Ceute režimskim medijem po Evropi pomembnejše od ameriško-izraelskih napadov na Iran ali izraelskih zločinov v porušeni Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, kjer se je kraja palestinske zemlje, ki jo izvajajo nelegalni naseljenci, podprti z okupatorsko vojsko, v zadnjih mesecih močno razširila. Zločincu Benjaminu Netanjahuju se smeji, ko evropske države straši z domnevno grožnjo islamizacije, evropski režimi, ki Izraelu vseskozi pomagajo iztrebljati Palestince, pa se namesto z Izraelom ukvarjajo s Ceuto.

V agendi politikov in medijev vsakič znova, ko na mejah opazijo migrante in begunce, osrednjo vlogo dobi širjenje rasizma in strahu pred ljudmi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. A to ni naključje. Države Evropske unije rasizem namenoma uporabljajo, da bi migrante iz Maroka že štiri desetletja lahko sistematično obravnavale kot nezaželeno blago, ki ga je treba zadržati na južni strani Mediterana. Pred tem so nekatere države – predvsem Francija, ki si je s Španijo v prvi polovici 20. stoletja delila maroško ozemlje – breme povojne obnove lastnih držav naložile prav na pleča maroških delavcev. Maroški in alžirski delavci so bili za Francijo po vojni to, kar so bili za Nemčijo turški: nosilci gospodarskega vzpona in kot podcenjena delovna sila pravi plačniki izgradnje njunih socialnih držav.

V Pesinem dvojčku objavljamo dva konteksta za razumevanje nedavnega dogajanja v Ceuti:

1. Danes objavljamo prosti prevod prispevka britanskega publicista Owna Jonesa, ki podrobno opisuje okoliščine nedavnega množičnega prečkanja maroško-španske meje v Ceuti (in Melilli), španskih eksklavah na severu Afrike. Prispevek smo na označenih mestih (/…/) nekoliko skrajšali. Povezava do celotnega prispevka.
2. V ponedeljek bomo objavili še širši in pomembnejši kontekst: analizo razlogov, ki Maročane in druge prebivalce Zahodne ter podsaharske Afrike silijo v Evropsko unijo. Pogledali bomo, kdo so prave žrtve evropskih mejnih politik in maroškega perifernega gospodarskega položaja. 

CEUTA: STA KRIZO ZREŽIRALA IZRAEL IN ZDA?

Avtor: Owen Jones

Prejšnji četrtek in petek je mejo iz Maroka v špansko severnoafriško enklavo Ceuta prečkalo več kot 70 tisoč ljudi, s čimer se je število prebivalcev v mestu skoraj podvojilo. Mnogi so mejo preplavali po morju, umrlo je preko 100 ljudi (op. RP, posodobitev obeh števil).

Skoraj vsi so se že vrnili v Maroko. Vendar je ta dogodek sprožil veliko krizo za špansko vlado. Druge evropske države so Madridu obrnile hrbet in trdile, da je za to odgovorna španska migracijska politika. Italijanska skrajno desna vlada je začasno ponovno uvedla mejne kontrole za prihode iz Španije.

Skrajna desnica po vsej Evropi in širšem Zahodu je bila navdušena. Trdili so, da gre za dokaz njihove zgodbe o invaziji migrantov v Evropo – in domnevno neizogibnih posledic bolj humanega pristopa španske progresivne vlade do migracij.

Skrajna desnica izkorišča krizo

Španska skrajno desna stranka Vox je prehode meje označila za “invazijo”, zahtevala popolno zaprtje meje in migrante povezala s spolnim nasiljem in napadi z noži. ​​Vox bi lahko prihodnje leto prišel v vlado prek koalicije s skrajno desno Ljudsko stranko.

Donald Trump je podobno izjavil, da prehodi “izgledajo kot invazija”, nato pa smrt in obup v Ceuti spremenil v predvolilno sporočilo: “Enako se nam bo zgodilo, če republikanci ne bodo izvoljeni, še huje.”

Ameriško zunanje ministrstvo je šlo še dlje: “Ta nesprejemljivi incident je neposredna posledica namernih prizadevanj španske vlade, da omogoči in olajša množične nezakonite migracije v Evropo.” /…/

Preden se posvetimo temu, kaj se je dejansko zgodilo – in morebitni izraelski ter ameriški vpletenosti – je vredno izpodbijati trditev, da je Španija s svojo migracijsko politiko nekako sama povzročila to krizo.

Španija ni povzročila te krize

Vlada Pedra Sáncheza je sprejela program regularizacije, v okviru katerega lahko nedokumentirani migranti zaprosijo za enoletno dovoljenje za prebivanje in delo, če so pred 1. januarjem 2026 neprekinjeno živeli v Španiji vsaj pet mesecev.

Namen je bil preprost: delavce migrante spraviti iz sive ekonomije, jih legalno zaposliti, da lahko plačujejo davke, uveljavljajo osnovne pravice in polno sodelujejo v španski družbi.

Za razliko od mnogih drugih evropskih voditeljev je bil Sánchez pripravljen ljudem povedati resnico. Sprejem migrantov je, kot je že prej dejal , “bistven korak za zagotovitev blaginje in trajnosti naše socialne države”.

Vendar program regularizacije ni imel nobene zveze s tistimi, ki so poskušali vstopiti v Ceuto. Nihče od njih ni upravičen do regularizacije po tem zakonu.

Politiki po vsej Evropi so trdili, da bo španska politika sprožila nov val migracij v njihove države. To je bilo preprosto napačno. Dovoljenja veljajo le za prebivanje in zaposlitev v Španiji in ne dajejo pravice do dela drugje v Evropi.

Prav tako prihod v Ceuto ni pomenil avtomatične poti do iberske Španije. Tiste, ki so prečkali mejo, še vedno čakajo številne pravne in fizične ovire, preden bi lahko prečkali Gibraltarsko ožino.

Politiki, ki so se pretvarjali, da ni tako, niso bili zmedeni. Cinično so izkoriščali javno nevednost o delovanju sistema – in sovražnost do migrantov, ki jo je mogoče s takšno nevednostjo tako zlahka podžgati.

Res je, da je špansko Vrhovno sodišče – ​​neodvisno od vlade – odločilo, da za ljudi, ki prihajajo po morju, ne more veljati izjemna politika “vročega vračanja”, ki se uporablja ob kopenskih ograjah.

Vendar to ni preprečilo Španiji, da bi migrante vrnila. V praksi ljudem, ki so prečkali maroško-špansko mejo, ni dalo nobene pravice, da ostanejo v Španiji. A španska obveščevalna služba meni, da so izkrivljeno razlago sodbe izkoristili tihotapci ljudi.

Maroko je to dopustil

Obstajajo zelo močni dokazi, da je maroška država igrala odločilno vlogo v tej krizi.

Maja 2021 je v Ceuto v dveh dneh vstopilo osem tisoč maroških migrantov. Takrat je Maroko razjezilo, da so v Španijo na zdravljenje sprejeli voditelja gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, predsednika Demokratične arabske republike Sahara Brahima Ghalija (op. RP, polno ime z nazivom).

Zahodna Sahara je pod maroško okupacijo, proti kateri obstaja močno gibanje za neodvisnost. Kot je opisal možganski trust Chatham House : “Španija je v nekaj mesecih opustila svoje zgodovinsko stališče do Zahodne Sahare – podporo referendumu o neodvisnosti – in namesto tega podprla maroški načrt avtonomije ozemlja. Lekcija za Rabat je bila morda ta, da pritisk na španske enklave deluje.”

Tokrat je bil domnevni izgovor morda Sánchezov obisk Alžirije, regionalne tekmice Maroka. Poskušal je popraviti odnose, ki jih je Alžirija ohladila, potem ko se je Španija priklonila maroškemu stališču glede Zahodne Sahare. Sánchez je razpravljal tudi o povečanju osrkbe preko plinovoda, ki ne prečka Maroka in vodi neposredno iz Alžirije v Španijo.

Vendar je bil to izjemno šibek izgovor za omogočanje tako obsežnega gibanja ljudi in ogrožanje toliko življenj. Sestanek je bil napovedan vnaprej in ni spremenil zelo naklonjenega stališča Španije do Maroka glede Zahodne Sahare.

Fotograf Associated Pressa na kraju dogodka je povedal, da maroški žandarji niso posredovali, ko so se tisoči ljudi mimo njihovih položajev premikali proti Ceuti.

Osrednji španski časopis El País je poročal o enakem vzorcu. Maroške pomožne sile so nadzorovale gibanje množice, medtem ko so policija in žandarji stali na straži. To neposredovanje se je nadaljevalo od približno poldneva v četrtek do petkovega jutra. Časopis je začetno zadržanost žandarmerije opisal kot “očitno”. Z drugimi besedami, maroške oblasti so vzdrževale red, hkrati pa pustile pot v Ceuto odprto.

Šele potem, ko je mejo prečkalo več deset tisoč ljudi, so oblasti uporabile solzivec, vodne topove in fizično silo. To je pomembno. Ko so se maroške varnostne sile odločile zaustaviti gibanje, so pokazale, da so to sposobne storiti brez težav.

Še bolj pretresljivo je poročilo El Española, najbolj bran spletni časopis v Španiji (op. RP), ki navaja vire v generalštabu Guardie civil, ki trdijo, da so kamere za nadzor meje med tistimi, ki so vstopili v Ceuto, identificirale člane maroške obveščevalne službe.

Ti viri trdijo, da so domnevni operativci sodelovali pri nadzoru gibanja, opazovanju razporeditve španskih sil in spremljanju odziva španskih varnostnih sil. Španski obveščevalni viri naj bi ugotovitve Guardie civil potrdili. Časopis navaja, da so bile podobne infiltracije zaznane v prejšnjih krizah v Ceuti in Melilli.

Drugo poročilo kaže, da je bila španska obveščevalna služba zaskrbljena zaradi skoraj tisoč ljudi, ki so v desetih dneh priplavali v Ceuto. Naraščajoči pritisk so interpretirali kot morebiten preizkus s strani maroške države. Viri iz španske vlade so za El País povedali, da vstop v takšnem obsegu ne bi bil mogoč brez pasivnosti maroških varnostnih sil.

Španija je še naprej javno hvalila Maroko kot zaveznika. Vendar ima Madrid vse razloge, da se izogne ​​odprti konfrontaciji: od Maroka je odvisen pri nadzoru migracij, sodelovanju v boju proti terorizmu in upravljanju španskih enklav Ceuta in Melilla.

Zavezništvo Maroka z Izraelom in ZDA

Vse to je pomembno, ker je Maroko tesen zaveznik tako Izraela kot Združenih držav Amerike, z globokimi gospodarskimi, vojaškimi, obveščevalnimi in varnostnimi vezmi z obema državama.

Maroko je ena arabskih in afriških držav, ki so ZDA najbližje. Je pomembna zaveznica, nečlanica Nata, ki kupuje ogromne količine ameriškega orožja, gosti pa tudi največje letne vojaške vaje Africoma, znane pod nazivom Afriški lev. Maroške varnostne službe imajo tesne odnose z ameriškimi obveščevalnimi službami in organi pregona. Sporazum o prosti trgovini med državama je podlaga trgovine z blagom v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev na leto.

Leta 2020 je Maroko normaliziral diplomatske odnose z Izraelom. Izrael je dobil varnostni dostop in vpliv v Severni Afriki, Maroko pa izraelsko orožje in obrambno tehnologijo, z razširjenim sodelovanjem na področju obveščevalnih dejavnosti in kibernetske varnosti vred.

Novembra 2021 sta Izrael in Maroko sklenila obrambni memorandum, s katerim sta vzpostavila formalni okvir za sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaške vaje, sodelovanje obrambne industrije, prodajo izraelskega orožja in izmenjave med varnostnimi aparati obeh držav. Maroko in Izrael sta na januarskem srečanju sklenila tudi skupni vojaški delovni načrt za leto 2026.

Nič od tega ne dokazuje, da sta bila Izrael ali ZDA vpletena v krizo v Ceuti. Vendar pa vzpostavlja kontekst, v katerem se je kriza zgodila – in države, s katerimi je maroška varnostna ustanova najtesneje povezana.

Povezava z ZDA

Donalda Trumpa je razjezilo špansko nasprotovanje nezakoniti vojni proti Iranu in izraelskemu genocidu v Gazi. Pred kratkim je zahteval konec trgovine s Španijo in državo označil za “grozno”.

Februarja se je izjava višjega sodelavca neokonservativnega Hudsonovega inštituta, pripravljena za evropski pododbor za zunanje zadeve spodnjega doma ameriškega kongresa glasila: “Maroko izkorišča migrante za spreminjanje španskih politik in pri tem je uspešen.”

Marca je desničarski vojni hujskač in nekdanji uradnik Pentagona Michael Rubin Maroko odkrito pozval, naj organizira množično mobilizacijo civilistov proti Ceuti in Melilli.

Predlagal je, naj se Maročani zberejo na meji, pošljejo buldožerje naprej in neoboroženo vstopijo v mesta, da bi dvignili maroško zastavo. Rubin je vidna osebnost v washingtonskem proizraelskem in nacionalnovarnostnem svetu.

V tednih, ki so sledili, je odbor za proračunska sredstva spodnjega doma objavil svoje poročilo o zakonu o financiranju zunanjega ministrstva za leto 2027, z njim pa naredil dve osupljivi zadevi:

Najprej je Maroku namenil najmanj 40 milijonov dolarjev za programe naložb v nacionalno varnost in vojaško financiranje.

Drugič, odbor je zatrdil, da se “mesti Ceuta in Melilla, ki ju upravlja Španija, nahajata na maroškem ozemlju”, opozoril na maroško zahtevo po mestih in podprl prizadevanja zunanjega ministrstva za spodbujanje pogovorov o njunem “prihodnjem statusu”.

Spodnji dom je dotični zakon sprejel 15. julija – le 15 dni pred množičnim prečkanjem meje v Ceuti.

Dva dni pred prečkanjem meje se je ameriška agencija za trgovino in razvoj strinjala s financiranjem 5,7 milijona dolarjev vredne zgodnje inženirske študije za projekt proizvodnje amoniaka v okupirani Zahodni Sahari. Gre za prvi zasebni projekt v Zahodni Sahari, podprt z ameriškimi dolarji. Na slovesnosti ob podpisu je ameriški veleposlanik izjavil: “Amerika je v maroški Sahari.”

Trumpovo priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo tako ni bilo več zgolj diplomatsko. Washington je zdaj dodal konkretne nagrade.

ZDA so Zahodno Saharo kot maroško prvič priznale leta 2020 v zameno za normalizacijo odnosov Maroka z Izraelom. Trumpova vlada je nato napovedala pobude, namenjene mobilizaciji 5 milijard dolarjev naložb v Maroko in širšo regijo, ter sveženj orožja. /…/

Ponovno poudarimo, nič od tega ne dokazuje, da so ZDA organizirale prehode meje v Ceuto. A zaporedje zaporedje je pomenljivo: naraščajoča sovražnost ZDA do Španije, odkrito spodbujanje Maroka k mobilizaciji proti španskim enklavam, kongresni jezik v podporo maroškim ozemeljskim zahtevam, povečana vojaška podpora in prvo ameriško financiranje zasebnega projekta v okupirani Zahodni Sahari.

Povezava z Izraelom

Vidne izraelske osebnosti so bile zaradi krize zagotovo navdušene. Danny Danon, izraelski veleposlanik pri Združenih narodih, je izjavil: “Španija, ki nikoli ne zamudi priložnosti, da bi Izraelu pridigala, je po krizi zaradi svoje imigracijske politike v Ceuti razglasila izredne razmere.”  Španija v resnici ni razglasila nobenih izrednih razmer.

Medtem je skrajno desni izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir zahteval , da Sánchez “odpre vrata Španije in podeli zatočišče prebivalcem Gaze, ki želijo emigrirati”.

Najpomembnejši dokaz zadeva spletno kampanjo, ki je pomagala pripeljati več deset tisoč ljudi na mejo. Anonimni računi na družbenih omrežjih so širili specifično sporočilo: da je španska meja odprta in da lahko ljudje vstopijo brez dokumentov.

El País je ugotovil, da je anonimna kampanja storila več kot le širila trditev, da je meja odprta. Delila je praktične nasvete za pomoč ljudem pri doseganju in prečkanju meje. Ena od spletnih skupnosti, ki je promovirala pot, je preden je ugasnila pritegnila več kot 20 tisoč sledilcev. Prvotne organizatorje je težko izslediti, pri širjenju njihovega gradiva pa so morda pomagali avtomatizirani računi.

Po poročanju El Paísa so izvorni spletni profili večinoma izginili, morda je šlo za avtomatizirano ojačanje, začetnega sprožilca pa še vedno niso odkrili.

Po izbruhu krize je španski portal za preverjanje dejstev Maldita dokumentiral hiter pojav objav z oznakama #FreeCeuta in #FreeMelilla z izraelskih in proizraelskih računov.

Al-Džazirina enota za digitalne preiskave je izvedla širšo analizo. Našla je na desetine znanih in anonimnih računov, ki so z Izraelom povezani ali ga podpirajo – vsi so uporabljali skoraj identičen okvir komuniciranja. Ponavljali so se isti zemljevidi, fraze in hashtagi.

Ugotovili so, da so bile za izkrivljeno pretiravanje nereda v Ceuti ustvarjene scene z umetno inteligenco. Objave so krizo opisale kot kazen Španije za podporo Palestini. V kampanji je sodeloval tudi Hananya Naftali, nekdanji uradnik za digitalne medije, povezan z Benjaminom Netanjahujem. Čas in besedilo objav sta bila tako tesno usklajena, da za Al-Džazirine preiskovalce nakazujeta centralno koordinacijo.

To ne dokazuje, da je Izrael stal za izvornimi profili. Vendar bi bilo izjemno naivno pretvarjati se, da Izrael nima sredstev ali izkušenj za izvedbo prav takšne operacije.

Izrael ima kartoteko

Francoska agencija za boj proti tujemu digitalnemu vmešavanju je izraelsko podjetje BlackCore obtožila, da cilja na volitve v več državah.

Med njimi je bila Škotska, kjer je na stotine usklajenih računov bombardiralo Johna Swinneyja, SNP in škotsko vlado po njihovi kritiki izraelskega napada na Gazo. Preden je BlackCore dejansko izginil iz javnosti, potem ko se je nanj obrnil Reuters, je javno promoviral svojo sposobnost izvajanja sofisticiranih vplivniških operacij za vlade in politične kampanje.

Potem je tu še Black cube, ki so jo ustanovili nekdanji izraelski obveščevalni častniki in je znana kot »zasebni Mosad«. /…/ O Black cube zaradi predvolilnega partnerstva s Slovensko demokratsko stranko vemo že ogromno, zato smo ta del skrajšali (op. RP). 

Leta 2023 je tajna preiskava razkrila še eno izraelsko operacijo, Team Jorge. Ustanovitelj skupine se je novinarjem, ki so delali pod krinko, hvalil, da je njegova organizacija na skrivaj posredovala v številnih volitvah po svetu. Njena tehnologija je agentom omogočala izdelavo in upravljanje dovršenih digitalnih identitet na različnih platformah, skupaj s finančnimi in komercialnimi profili, s pomočjo katerih so identitete lahko izpadle autentično. Programska oprema je nadzorovala na tisoče lažnih spletnih person, nekatere so bile opremljene z e-poštnimi računi, kreditnimi karticami, kriptodenarnicami in skrbno izmišljenimi življenji.

Vemo tudi, da je izraelska vlada financirala prikrito kampanjo z uporabo lažnih računov na družbenih omrežjih, namenjeno bombardiranju ameriških politikov s proizraelsko propagando. Izraelska vohunska programska oprema Pegasus je bila uporabljena proti politikom in disidentom po vsem svetu. Izrael je tudi močno povečal svoj uradni propagandni proračun.

Bodimo natančni. Nič od tega ne dokazuje, kdo je začel kampanjo v Ceuti. Toda tehnike, ki so bile uporabljene – anonimni računi, podrobna operativna navodila, avtomatizirano ojačanje dosega in hitro izginotje izvornega omrežja – so očitno podobne metodam, ki jih izraelska podjetja in državno podprte operacije večkrat uporabljajo drugod.

Vprašanje ni, ali ima Izrael mašinerijo za takšno manipulacijo zunanje politike. Nedvomno to premore. Vprašanje je, ali je bila uporabljena v primeru Ceute.

Načrt za pomoč Maroku pri “ponovnem pridobivanju severa”

Obstaja še en osupljiv kontekst.

Aprila 2026 je izraelska spletna stran Ynet objavila prispevek z naslovom “Abrahamski sporazumi dosežejo ožino: kako lahko Izrael pomaga Maroku, da svoj sever zahteva nazaj.” Napisal ga je maroški analitik, povezan s skrajno desnim ameriškim Middle East Forumom /…/.

Prispevek je dogajanje v Washingtonu opisal kot “arhitekturo usklajenega strateškega repozicioniranja”. Trdil je, da je Izrael v edinstvenem položaju, da pomaga Maroku izkoristiti poslabšanje odnosov Španije z Washingtonom in Jeruzalemom.

Avtor je za Izrael predlagal tri vloge:

• neposredno diplomatsko signaliziranje v podporo stališču Maroka,

• lobiranje in krepitev vpliva znotraj Washingtona,

• ponavljajoči se napadi na Španijo, kot dvolične, ker kritizira izraelsko teritorialno politiko, hkrati pa ohranja Ceuto in Melillo.

Sklenil je, da bi izraelska podpora maroškim zahtevam Španiji naložila politične stroške in okrepila partnerico, ki ima strateško pomemben položaj v Gibraltarski ožini.

Izrael je sprejel tudi strategijo promocije evropske skrajne desnice in njenih protimigrantskih zgodb. To vključuje Vox – špansko skrajno desno stranko, ki ima militantno proizraelsko usmeritev in je povezana z Netanjahujevo stranko Likud.

/…/

Kaj lahko sklepamo?

Nič od tega zagotovo ne dokazuje, da sta Izrael ali ZDA pomagala orkestrirati krizo. To opozorilo je pomembno. Vendar bi bilo enako neresno to možnost kar tako zavreči.

Maroko je tesen zaveznik ZDA in Izraela, ki ima z obema državama tesne vezi na področju varnosti in obveščevalnih dejavnosti. V preteklosti je že omogočal množične prehode v Ceuto, da bi od Španije dosegel politične koncesije. Tokrat so bile njegove varnostne sile vidno pasivne, dokler meje ni prečkalo več deset tisoč ljudi – nato pa so pokazale, da so gibanje povsem sposobne ustaviti.

Washington je pravkar povečal vojaško in gospodarsko podporo Maroku, financiral projekt v okupirani Zahodni Sahari in podprl določbo, ki Ceuto in Melillo obravnava kot ozemlja, o katerih prihodnjem statusu se je treba pogajati.

Visoki ameriški in izraelski predstavniki so takoj izkoristili krizo, da bi napadli Španijo in promovirali idejo o arabski “invaziji” na Evropo.

Anonimni računi na družbenih omrežjih neznanega izvora so igrali ključno vlogo pri mobilizaciji ljudi, zagotavljanju praktičnih navodil in širjenju trditve, da je meja odprta. Mnogi od teh računov so nato izginili. Izrael ima obsežno zgodovino državno podprtih in zasebnih vplivnih operacij, pri katerih so bile uporabljene prav te metode.

Vse to dokončno ne dokazuje neposredne izraelske in ameriške vpletenosti v dogajanje v Ceuti. Najmanj, kar lahko rečemo je, da so Izrael, ZDA in skrajna desnica krizo brez sramu izkoristili. Ali ta vpletenost sega globlje, je zagotovo treba raziskati.

The post PESIN DVOJČEK: KDO JE KRIV ZA MNOŽICO MIGRANTOV V CEUTI first appeared on Rdeča Pesa.

Aktivno preživljanje počitnic ob raziskovanju digitalnih spretnosti, učenje programiranja in računske igre na prostem.

Petek – Zadnji nivo!

Kot v vsaki dobri igrici, tudi v poletni šoli slej ko prej pridemo do konca… Na zadnji dan našega druženja bodo mladi razvijalci dodali zaključne popravke svojim najljubšim izdelkom in jih predstavili svojim najdražjim.

Med 15:30 in 16:30 bomo povabili starše, da se pohvalimo z novimi znanji.

Program celega tedna in prijave

The post Poletna počitniška šola 5. dan first appeared on Računalniški muzej.

Aktivno preživljanje počitnic ob raziskovanju digitalnih spretnosti, učenje programiranja in računske igre na prostem.

Četrtek – Zgodba če, potem…

Z uporabo osnovne logike bomo sprogramirali svojo retro igrico – tekstovno avanturo! Uporabili bomo svoj kreativni potencial, da napišemo razvejano zapleteno zgodbo, skozi katero si igralec utira svojo pot. Zbudili bomo globine naše domišljije, pri čimer se bomo spoprijeli tudi z osnovami pogojnega programiranja.

Program celega tedna in prijave

The post Poletna počitniška šola 4. dan first appeared on Računalniški muzej.

Aktivno preživljanje počitnic ob raziskovanju digitalnih spretnosti, učenje programiranja in računske igre na prostem.

Sreda – Sva na vezi?

Svoja odkritja iz prejšnjega dne bomo v sredo uporabili za skrivno komunikacijo. Preko fizičnega programiranja naprave bomo prijateljem pošiljali sporočila, ki jih bo težko prestreči, še težje pa razumeti. Poslužili se bomo priročnih mikroračunalnikov micro:bit in uporabili njihov nabor senzorjev ter z brezžično komunikacijo pošijali sporočila.

Program celega tedna in prijave

The post Poletna počitniška šola 3. dan first appeared on Računalniški muzej.

Aktivno preživljanje počitnic ob raziskovanju digitalnih spretnosti, učenje programiranja in računske igre na prostem.

Torek – Glej to šifro!

V torek se bomo pretvorili v neutrudne pustolovce! Na poti spoznavanja prave pravcate kriptografije bodo skrivnostne šifre in skriti namigi vodili naše male avanturiste na popotovanje, kot v najbolj epskih dogodivščinah. V pridobljena znanja pa bomo s pridom vnesli tudi nemalo razumevanja pomena kibernetske varnosti.

Program celega tedna in prijave

The post Poletna počitniška šola 2. dan first appeared on Računalniški muzej.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo sprejem vzorcev za testiranje namesto v petek 7.8. potekalo v četrtek 6.8. med 10.00 in 14.00h.

V petek 7.8. bo zaprta tudi info točka v Mariboru.

V naslednjem tednu – ponedeljek 10.8. in petek 14.8. sprejem vzorcev zaradi dopustov ne bo možen. V tem tednu lahko vzorce v Mariboru oddate v društvu Zdrava pot: https://www.drogart.org/testirne-tocke/

V Ljubljani poteka testiranje nemoteno.

Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik testiranja in info točke v Mariboru appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

Delovno mesto: sodelavec_ka na programu Zmanjševanje škodljivih posledic uporabe drog med mladimi.

Izobrazba: visokošolska 2.stopnje, visokošolska univerzitetna (prejšnja) ipd. (visokošolska 1.stopnje, visokošolska strokovna (prejšnja); socialni_a delavec_ka, socialni_a pedagog_inja, psiholog_inja oziroma ustrezna izobrazba za strokovnega delavca_ko po 69. členu ZSV, opravljen strokovni izpit iz socialnega varstva ali vsaj možnost za njegovo opravljanje v roku pol leta.
 
Opis dela:  delo na programu »Zmanjševanje škodljivih posledic uporabe drog med mladimi«, strokovna pomoč na programu, pomoč pri delu v infotočki (sprejemni pisarni), informiranje uporabnikov, psihosocialna pomoč uporabnikom, pomoč pri koordinaciji terenskega dela v nočnem življenju in pripravi materialov; sodelovanje v timu pri razvoju in izvedbi aktivnosti na področju zmanjševanja škodljivih posledic drog ter mladinskega dela; sodelovanje z drugimi programi Združenja ter tehnična in administrativna podpora aktivnostim (nabava, vodenje evidenc, administracija, sodelovanje z zunanjimi izvajalci).

Pogoji za zaposlitev:

• Opravljen strokovni izpit iz socialnega varstva ali možnost njegovega opravljanja
• zaželene delovne izkušnje s področja zmanjševanja škode zaradi drog, mladinskega dela in terenskega z ranljivimi skupinami in poznavanje področja drog, dela z mladimi in principov zmanjševanja škode,
• znanje jezikov: angleški jezik razumevanje zelo dobro, govorjenje zelo dobro, pisanje dobro,
• računalniška znanja: urejevalniki besedil – zahtevno, delo s preglednicami – zahtevno, delo z bazami podatkov – osnovno.

Zaželene lastnosti: samostojnost pri delu, odgovornost, natančnost, komunikativnost, smisel za delo z ljudmi, veselje do dela z mladimi

Delo poteka v prijetnem timu, kjer je veliko možnosti za inovativnost in kreativnost; delo poteka v spodbudnem in sproščenem vzdušju. Veliko je možnosti za neformalna druženja, pogovore. Če bi želeli sprejemajočo in prijetno delovno izkušnjo vas vabimo k prijavi! Smo namreč tudi organizacija s certifikatom družbeno odgovoren delodajalec.

Zaposlitev za polni delovni čas, za določen čas (do 30. 9. 2027) z možnostjo podaljšanja. Začetek dela: po dogovoru. Poskusna doba: 3 mesece.

—————————————————————————————————————

Elektronsko prijavo z motivacijskim pismom in življenjepisom, iz katerega je razvidno, da izpolnjujete pogoje, pošljite do vključno 23.8.2026 na naslov klara@drogart.org ali anja@drogart.org.

The post Na Združenju DrogArt objavljamo prosto delovno mesto – strokovni delavec appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post Novičnik Zveze NVO appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

2C-B (14 mg)

2C-H (0,8 mg)

Dodaten opis

Tabletka vsebuje psihedelik 2C-B (14 mg). Odmerek v tableti je v rangu srednjega odmerka, a nadpovprečno glede na ostale analizirane vzorce 2C-B tablet. Ker se običajno prodaja v obliki tablet, je možna nenamerno zamenjava s ekstazi tabletami, ki vsebujejo MDMA.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina 2C-B v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

21. 8. 2026

Zmanjševanje tveganj

• Bodite pazljivi pri doziranju. Lahka doza za 2C-B je 2-10 mg, srednja doza 10-20 mg in močna doza 20-30 mg.
• 2C-B se vedno jemlje na prazen želodec, saj v nasprotnem primeru ob začetku učinkovanja, lahko povzroči neprijetno slabost in krče. Poskrbite torej za lahek obrok vsaj 3-4 ure preden vzamete 2CB. V primeru slabosti pomaga, če vstanete in se nekoliko sprehodite.
• Glede na svoje psihadelične učinke nosi 2C-B s seboj vsa tveganja, ki veljajo za psihadelične droge: paranoične reakcije, bad tripi, izguba stika z realnostjo. Poskrbi za  primerno okolje uporabe v katerem se dobro počutiš in da si v dobri psihofizični kondiciji (set in setting).
• Če se odločiš za uporabo na partiju, je bolje da vzameš manjšo dozo (brez halucinacij) in da svojim prijateljem poveš kaj si vzel/a.
• Če plešete na 2C-B-ju pazite (prav tako kot pri MDMA), da vsake toliko časa popijete nekoliko požirkov brezalkoholne tekočine.

The post Rolex (2C-B) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (88 mg)

4-MMC (1,3 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Poleg MDMA je bil v tabletki zaznan tudi sintetični katinon 4-MMC (mefedron). A gre za zelo majhno količino, ki naj ne bi znatno povečala tveganja ob uporabi.

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Datum testa

21.8.2026

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Hello Kitty (MDMA, 4-MMC) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

NEP (43 mg)

(zaenkrat še) neindetificirana snov

Dodaten opis

Rdeče-siva tabletka v obliki gorile z intenzivnim vonjem po kemikalijah, ki je bila kupljena v Ljubljani kot tabletka ekstazija, vsebuje 43 mg N-etilpentedrona (NEP), poleg tega pa še neindetificirano snov, za katero so potrebne dodatne analize.

N-etilpentedron oz. NEP je nov stimulans iz razreda katinonov, ki ob zaužitju povzroči stimulativne, evforične in rahlo entaktogene učinke. Na voljo je malo informacij o tveganjih, stranskih učinkih in dolgoročnih posledicah, glede na poročila uporabnikov pa lahko povzroča podobne negativne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itd.

Datum testa

14.8.2026

Zmanjševanje tveganj

• N-etil pentedron je potenten sintetičen katinon.
• Učinki so dolgotrajnejši kot pri 3 ali 4-MMCju in trajajo od 2 do 6h, odvisno od načina uporabe. Srednji odmerek znaša med 20-40mg. Pri dolgotrajni uporabi ali uporabi večjih količin lahko pride do dlje časa trajajoče nespečnosti in psihotičnih epizod.
• Gre za drugačno snov kot MDMA, ki se ponavadi pojavlja v tabletkah ekstazija, poleg tega pa je v tabletki prisotna še (zaenkrat) neindetificirana snov ki lahko še poveča tveganje za nastanek zapletov, zato se uporaba te tabletke MOČNO ODSVETUJE.
• Zaradi pojava novih snovi, ki lahko predstavljajo veliko tveganje za zdravje svetujemo, da vsako snov testiraš, preden se odločiš za uporabo.

The post Lažna ekstazi tabletka Gorila (NEP in neidentificirana snov) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (151 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

14.8.2026

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Dr. Strange/Marvel (MDMA) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

delta-8-THO

delta-9-THO

CBG

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec konoplje, kupljen kot konoplja s polsintetičnim kanaibnoidom tetra-9-hidrokanabinolom (T9HC) v fizični prodajalni v Mariboru, vsebuje dva druga polsintetična kanabinoida delta-9-THC butanenitril oksim (delta-9-THO) in delta-8-THC butanenitril oksim (delta-8-THO).

O snoveh delta-8-THO in delta-9-THOV, ni na voljo veliko informacij. Uporabniki omenjenih polsintetičnih kanaibnoidov so v preteklosti poročali o intenzivnih učinkih, disociaciji, zamegljenem vidu, slabosti in izgubi apetita. Dodatnih informacij o učinkih delta-9-THO v literaturi za zdaj še ni.

Sintetični in tudi nekateri polsintetični kanabinoidi so izjemno močne in nepredvidljive snovi, ki lahko povzročijo hitro izgubo zavesti, upočasnjeno ali oteženo dihanje, epileptične napade, krče, pogosto bruhanje, vznemirjenost, delirij, psihotične epizode, agresivno vedenje, bolečine v prsih, nepravilno bitje srca, zmedenost, omedlevico, razdražljivost, halucinacije, paranojo in v najhujših primerih tudi nenadno smrt.

Datum testa

7.8.2026

Zmanjševanje tveganj

• Začni z manjšo količino in postopoma povečuj odmerek, dokler ne dosežeš želenih učinkov. To je še posebej pomembno, če si nov uporabnik ali če preizkušaš nov izdelek.
• Bodi pozoren na izvor in sestavo kanabis produktov. Daj prednost izdelkom znanih in preverjenih virov, ki zagotavljajo informacije o koncentraciji in čistosti snovi. Pred uporabo testiraj!
• Izogibaj se sočasni uporabi naravnih in polsitnetičnih kanabinoidov z alkoholom, tobakom ali drugimi drogami, saj to lahko poveča tveganje za negativne učinke in nepredvidljive reakcije.
• Bodi pozoren na svoje telo in um ter opazuj morebitne negativne učinke, kot so anksioznost, paranoja, povečan srčni utrip ali drugi neželeni učinki.
• Uporabljaj naravne in polsitnetične kanabinoide v sproščenem in varnem okolju, kjer se počutiš udobno in kjer si lahko v družbi zaupanja vrednih oseb.
• Po uporabi naravnih in polsintetičnih kanabinoidov se izogibaj vožnji in drugim dejavnostim, ki zahtevajo visoko stopnjo pozornosti in koordinacije.

The post delta-8 in delta-9-THO prodana kot T9HC v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMB-PINACA

CBD

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec konoplje, ki se trži pod imenom Eighty8 kupljen preko spleta, vsebuje sintetični kanabinoid MDMB-PINACA. Deklaracija izdelka ne definira natančne vsebnosti različnih kanabinoidov, a v opisu zagotavljajo, da so izdelki podvrženi obsežnim laboratorijskim analizam, da se zagotovi odsotnost sintetičnih kanabinoidov. Zaradi podobnega lažnega oglaševanja in zavajanja, je potrebno pri uporabi t.i. legalnih nadomestkv in CBD izdelkov biti previden.

MDMB-PINACA se v zadnjih dveh letih v različnih državah EU zelo pogosto zaznava v vzorcih kanabisa, še posebej na Češkem in Madžarskem, zato bodite v teh državah še posebej previdni, v kolikor se odločate za nakup kanabinoidov. Z uporabo te snovi so povezane tudi številne zastrupitve.

V literaturi so med neželenimi stranskimi učinki navedeni: hitra izguba zavesti, depresija dihanja (upočasnjeno dihanje, dihalni zastoj), epileptični napadi, krči, hiperemeza (pogosto bruhanje) vznemirjenost, delirij, psihotične epizode, agresivno in nasilno vedenje ter nenadna smrt.

Datum testa

7.8.2026

Zmanjševanje tveganj

Zdravstvena tveganja in dolgoročni učinki MDMB-PINACA niso dobro raziskani. Glede na trenutno znane informacije in zbrana poročila se uporaba sintetičnih kanabinoidov v celoti odsvetuje, saj predstavlja zelo visoko tveganje za zdravje.

Potentnost rastlinskega materiala za kajenje s sintetičnimi kanabinoidi je zelo raznolika, saj pri izdelavi ni nobene kontrole »kakovosti«. Znano je, da se lahko na istem cvetu pojavijo t.i. “vroči žepi”, kjer je kanabinoid močno koncentriran v nekaterih delih rastlinskega materiala, zato je izjemno pomembno, da začnemo z zelo majhnim odmerkom. Različni kanabinoidi potrebujejo različno časa, da začnejo delovati zato je nujno počakati po vsakem vdihu vsaj nekaj minut (ponekod tudi več), da se izognemo predoziranju.

Ne uporabljaj v kombinaciji z drugimi drogami. Še posebej nevarna je kombinacija z drogami ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev

Pred uporabo substanco testiraj in preveri kaj dejansko vsebuje. Več informacij o testiranju najdeš na www.testi.drogart.org

Ukrepanje v primeru predoziranja

Ljudje so po uporabi sintetičnih kanabinoidov pogosto neprisebni. Lahko se padejo, se penijo v ustih ali so začasno paralizirani. Če je mogoče, jih postavite v stabilni bočni položaj in nenehno spremljajte dihanje.

Če nekdo pade v nezavest in je neodziven, pokličite 112. Preverite ali diha. Če ne dihajo, začnite s stiskanje prsnega koša, če diha pa ga postavite v stabilni bočni položaj in počakajte na prihod reševalcev.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbralo društvo Ars Vitae. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Konoplja Eighty8 s sintetičnim kanabinoidom MDMB-PINACA na spletu appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

LSD (160 ug)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da pivnik kupljen v Ljubljani vsebuje 160 ug LSD. Povprečna vsebnost LSD pivnikov, ki jih zaznavamo v Sloveniji znaša okol 70ug.

Pri več kot 120 µg (mikrogramih) LSD-ja na pivniku lahko uporaba povzroči mentalno preobremenitev. Zelo visoki odmerki LSD povečajo to tveganje tudi pri izkušenih uporabnikih. Izzovejo lahko zelo intenzivne psihedelične izkušnje, ki so lahko zelo zastrašujoče in pustijo dlje časa trajajoče posledice. Poleg tega se močno poveča tveganje za preobčutljivost na razne dražljaje, kot so glasba, svetloba in druge dražljaje iz okolice, ki jih lahko dojemamo kot izjemno neprijetne. Lahko se pojavi tudi popolna izguba stika z realnim svetom, kar poveča tveganje za psihozo.

Če se odločiš za uporabo, se svetuje prilagoditev/zmanjšanje odmerka in upoštevanje ostalih smernic zmanjševanja škode, ki jih najdeš v spodnjih povezanih člankih.

 

Datum testa

7.8.2026

Zmanjševanje tveganj

– Začnite z majhnim odmerkom. Če pivnik vsebuje visoko vsebnost LSD, ga razrežite na ustrezno velikost in uporabite majši del. 

– Pri LSDju in ostalih psihedelikih je najbolj pomemben dober set in setting; da se pred tripom počutimo dobro in stabilno ter da smo v varnem, mirnem okolju z ljudmi, ki jim zaupamo.- Ne vozi ničesar in nikogar, odsvetuje se tudi udeležba v prometu, kot pešec

– Uporaba LSD se odsvetuje, če je vaše fizično ali psihično počutje slabo.
– Če se bojite intenzivnega psihoaktivnega učinka, LSD-ja ne uporabljajte. 

– Ne uživajte LSD-ja na poln želodec, ampak pred ali med tripom pojejte nekaj lahkega.
– Načrtujte si dovolj počitka in okrevanja dan po tripu, da boste lažje predelali izkušnjo.

– Osebe z duševnimi težavami ali boleznimi, osebe, ki jemljejo nevroleptike, ter osebe s težavami s krvnim obtokom in srcem naj se vzdržijo uživanja LSD-ja.

Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

V kolikor po uporabi psihadelikov doživiš težko izkušnjo, na Drogartu nudimo tudi integracijo težkih psihadeličnih izkušenj.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

LSD (194 ug)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da pivnik kupljen v Ljubljani vsebuje 195 ug LSD. Povprečna vsebnost LSD pivnikov, ki jih zaznavamo v Sloveniji znaša okol 70ug.

Pri več kot 120 µg (mikrogramih) LSD-ja na pivniku lahko uporaba povzroči mentalno preobremenitev. Zelo visoki odmerki LSD povečajo to tveganje tudi pri izkušenih uporabnikih. Izzovejo lahko zelo intenzivne psihedelične izkušnje, ki so lahko zelo zastrašujoče in pustijo dlje časa trajajoče posledice. Poleg tega se močno poveča tveganje za preobčutljivost na razne dražljaje, kot so glasba, svetloba in druge dražljaje iz okolice, ki jih lahko dojemamo kot izjemno neprijetne. Lahko se pojavi tudi popolna izguba stika z realnim svetom, kar poveča tveganje za psihozo.

Če se odločiš za uporabo, se svetuje prilagoditev/zmanjšanje odmerka in upoštevanje ostalih smernic zmanjševanja škode, ki jih najdeš v spodnjih povezanih člankih.

 

Datum testa

7.8.2026

Zmanjševanje tveganj

– Začnite z majhnim odmerkom. Če pivnik vsebuje visoko vsebnost LSD, ga razrežite na ustrezno velikost in uporabite majši del. 

– Pri LSDju in ostalih psihedelikih je najbolj pomemben dober set in setting; da se pred tripom počutimo dobro in stabilno ter da smo v varnem, mirnem okolju z ljudmi, ki jim zaupamo.- Ne vozi ničesar in nikogar, odsvetuje se tudi udeležba v prometu, kot pešec

– Uporaba LSD se odsvetuje, če je vaše fizično ali psihično počutje slabo.
– Če se bojite intenzivnega psihoaktivnega učinka, LSD-ja ne uporabljajte. 

– Ne uživajte LSD-ja na poln želodec, ampak pred ali med tripom pojejte nekaj lahkega.
– Načrtujte si dovolj počitka in okrevanja dan po tripu, da boste lažje predelali izkušnjo.

– Osebe z duševnimi težavami ali boleznimi, osebe, ki jemljejo nevroleptike, ter osebe s težavami s krvnim obtokom in srcem naj se vzdržijo uživanja LSD-ja.

Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

V kolikor po uporabi psihadelikov doživiš težko izkušnjo, na Drogartu nudimo tudi integracijo težkih psihadeličnih izkušenj.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

LSD (102 – 167 ug)

Dodaten opis

Rezultati analiz 3 vzorcev LSD pivnikov z enako podobo,  kupljenih v Ljubljani vsebujejo 102 ug, 115 ug in 167 ug LSD. Povprečna vsebnost LSD pivnikov, ki jih zaznavamo v Sloveniji znaša okol 70ug. Analize je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

Pri več kot 120 µg (mikrogramih) LSD-ja na pivniku lahko uporaba povzroči mentalno preobremenitev. Zelo visoki odmerki LSD povečajo to tveganje tudi pri izkušenih uporabnikih. Izzovejo lahko zelo intenzivne psihedelične izkušnje, ki so lahko zelo zastrašujoče in pustijo dlje časa trajajoče posledice. Poleg tega se močno poveča tveganje za preobčutljivost na razne dražljaje, kot so glasba, svetloba in druge dražljaje iz okolice, ki jih lahko dojemamo kot izjemno neprijetne. Lahko se pojavi tudi popolna izguba stika z realnim svetom, kar poveča tveganje za psihozo.

Če se odločiš za uporabo, se svetuje prilagoditev/zmanjšanje odmerka in upoštevanje ostalih smernic zmanjševanja škode, ki jih najdeš v spodnjih povezanih člankih.

 

Datum testa

7.8.2026

Zmanjševanje tveganj

– Začnite z majhnim odmerkom. Če pivnik vsebuje visoko vsebnost LSD, ga razrežite na ustrezno velikost in uporabite majši del. 

– Pri LSDju in ostalih psihedelikih je najbolj pomemben dober set in setting; da se pred tripom počutimo dobro in stabilno ter da smo v varnem, mirnem okolju z ljudmi, ki jim zaupamo.- Ne vozi ničesar in nikogar, odsvetuje se tudi udeležba v prometu, kot pešec

– Uporaba LSD se odsvetuje, če je vaše fizično ali psihično počutje slabo.
– Če se bojite intenzivnega psihoaktivnega učinka, LSD-ja ne uporabljajte. 

– Ne uživajte LSD-ja na poln želodec, ampak pred ali med tripom pojejte nekaj lahkega.
– Načrtujte si dovolj počitka in okrevanja dan po tripu, da boste lažje predelali izkušnjo.

– Osebe z duševnimi težavami ali boleznimi, osebe, ki jemljejo nevroleptike, ter osebe s težavami s krvnim obtokom in srcem naj se vzdržijo uživanja LSD-ja.

Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

V kolikor po uporabi psihadelikov doživiš težko izkušnjo, na Drogartu nudimo tudi integracijo težkih psihadeličnih izkušenj.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD v Ljubljani appeared first on DrogArt.