❌

Normal view

There are new articles available, click to refresh the page.
Before yesterdays5

Kristjan Muursepp: Baryogenesis from bubble collisions

✇Indico Feed [Home]
12 December 2025 at 10:00

In this talk I will consider models connecting baryogenesis with first order phase transition. In particular, I will elaborate on scenarios where the required amount of CP-violation originates from the production of heavy particles after scalar shells interpolating between true and false vacuum collide. I will focus on the case when both heavy particles are produced on-shell as well as the opposite regime when one of the heavy particles is produced off-shell, subsequently decaying to light Standard Model states. I will elaborate on the phenomenological implications of both scenarios.

Workshop on BioExcel Software Tools

✇Indico Feed [Home]
11 February 2026 at 07:30

This 1.5-day organized workshop within Adriatic Edition of Bioexcel offers a hands-on introduction to modern computational tools and workflows in biomolecular simulations. Participants (primarily from Italy, Croatia and Slovenia) will explore key software frameworks such as BioExcel Building Blocks (BioBB) for setting up reproducible molecular dynamics workflows, and gain practical experience with protein MD setup and automatic ligand parameterization. Further two topics of the workshop cover integrative modelling with HADDOCK, including a tutorial on antibody–antigen complex modelling and alchemical free energy calculations, followed by a PMX-based practical on ligand modifications.

 

Through a combination of lectures and guided tutorials, the workshop provides both theoretical grounding and practical skills best suited for PhD students and young researchers in computational biology and molecular modelling. 

 

Prerequisites: 

  • working knowledge of Linux,
  • basic familiarity with molecular modeling software.

 

Date: 11-12 February 2026

Location: Ljubljana, Slovenia

Venue: National Institute of Chemistry, Ljubljana, Slovenia

Room: Grand Lecture Hall, National Institute of Chemistry (Map)

Format: On-site

Fee: 70€ (to be paid after application is accepted; fee includes workshop participation, three coffee breaks and two lunches)

Topics: see Contribution list

 

Participation: 40 applicants will be selected for on-site participation. Applicants from Croatia, Italy and Slovenia will be prioritized for on-site participation. We can only accept participants from EuroHPC Joint Undertaking member institutions. In our selection, we will account for geographical and gender distribution. A letter of motivation needs to be handed in when registering (see form). Participants will need to bring a laptop for participating for the tutorial session and refresh their Linux skills. We recommend reviewing this introduction to the UNIX shell.

 

Registration starts:  5 November 2025

Registration ends: 30 November 2025

Acceptance: 10 December 2025

Payment deadline: 10 February 2026

 

 

 

 

International Masterclasses 2026

✇Indico Feed [Home]
17 March 2026 at 07:25

Mednarodne delavnice »International Masterclasses« iz fizike osnovnih delcev

Delavnice »International Masterclasses« srednješolcem ponujajo edinstveno priložnost, da sami vstopijo v svet kvarkov in leptonov. Udeleženci bodo izvajali meritve na pravih podatkih, izmerjenih pri eksperimentih v CERN-u in drugih raziskovalnih centrih po svetu, se srečali z raziskovalci ter izmenjali rezultate in izkušnje s sovrstniki iz drugih držav.

Na enodnevnem dogodku, ki vključuje predstavitve in praktično delavnico, bodo dijaki z uporabo podatkov iz detektorjev ATLAS in Belle II spoznavali osnovne delce in sile med njimi ter se srečali z uporabo osnovnih delcev v sodobni medicini, zlasti pri hadronski radioterapiji.

Dogodek bo potekal cel dan na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Dopoldne bodo raziskovalci z Instituta Jožef Stefan, Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru predstavili fiziko osnovnih delcev, medicinsko fiziko in detektorje, ki jih uporabljajo pri svojem raziskovalnem delu.

Udeleženci se bodo na virtualnem sprehodu sprehodili po notranjosti detektorja Belle II, vmes pa bo obilo priložnosti za pogovor z raziskovalci o njihovem delu in življenju v CERN-u in na Japonskem. Spoznali bodo tudi, kako raziskave zgradbe vesolja prispevajo k napredku v medicinskih tehnologijah. Jutranji del se bo zaključil s kratko predstavitvijo enega izmed naših industrijskih partnerjev.

Kosilo bo organizirano v menzi Instituta Jožef Stefan (doplačilo približno 7 EUR, plačilo udeleženci poravnajo sami).

V popoldanskem delu delavnice se bodo dijaki lotili iskanja neznanih, kratkoživih delcev z analizo podatkov iz detektorjev ATLAS in Belle II. Ogledali si bodo simulacijo radioterapije ter izbrali obsevalni načrt, ki kar najbolje zavira rast tumorja in hkrati ščiti zdravo tkivo. Na koncu se bodo povezali z dijaki iz drugih raziskovalnih središč po svetu in se prek videokonference vključili v neposreden pogovor s kontrolno sobo eksperimentov.

Vabimo te, da se nam pridružiš na poučnem in zabavnem dnevu fizike ter doživiš, kako poteka pravo raziskovalno delo!
Delavnica bo potekala v živo na Institutu Jožef Stefan.

Za prijavo se registriraj prek zavihka na levi ali s pomočjo spodnje QR kode.

NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI!

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
30 November 2025 at 11:42

Italijanske delavke in delavci so ta konec tedna ponovno rekli ne oboroževanju in vojni. V petek je namreč potekala splošna stavka več sindikalnih central “di base” (sindikatov, organiziranih od spodaj), ki so za 24 ur ustavili delo v več sektorjih – od javnega prometa, šolstva in zdravstva do posameznih podjetij.

Delavke in delavci stavkajo, ker nasprotujejo zvišanju sredstev za obrambo, ki ga je vlada predvidela v osnutku proračuna za prihodnje leto. Gre za povsem zgrešene prioritete: v času vse večje draginje, ki jo še dodatno zaostruje podnebna kriza, želijo vladajoči sloji še več denarja nameniti za orožje. Medtem so javne storitve, ki prinašajo resnično varnost – šolstvo, zdravstvo in sociala – že desetletja finančno podhranjene.

Prvič po letu 2010, ko je vlado vodil Silvio Berlusconi, stavkajo tudi italijanski novinarji, ki zahtevajo novo kolektivno pogodbo, na katero čakajo že od leta 2016. Zahtevajo, da nova kolektivna pogodba vključuje nove poklicne profile, zahtevajo dostojne plače in delovne pogoje tako za novozaposlene novinarje kot za zunanje sodelavce. Število zaposlenih novinarjev je od leta 2011 padlo z 19.000 na 13.000, saj se v zadnjih letih vedno več novinarjev najema kot prekarce, da bi tako dodatno znižali stroške.

V večjih mestih so stavko spremljale tudi manifestacije. V Genovi so se kolektivu borbenih pristaniščnikov pridružili tudi podnebna in propalestinska aktivistka Greta Thunberg, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranem palestinskem ozemlju Francesca Albanese in nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis.

V nam bližnjih Benetkah se je več kot 3000 stavkajočih delavcev in lokalnih aktivistov zbralo pred orožarskim podjetjem Leonardi in za več ur ohromili dostop do njega. Več kot tri tisoč ljudi je zablokiralo eno osrednjih vpadnic v mesto, da bi izrazili jasno nasprotovanje temu, da se v njihovem lokalnem okolju proizvaja orožje, s katerim Izrael izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci.

V soboto je v Rimu potekala še skupna protivladna in protivojna manifestacija, s katero so italijanske delavke in delavci ponovno dokazali, da ne mislijo zgolj nemo spremljati, kako se njihov denar namenja za oboroževanje, medtem ko sami vse težje pridejo skozi mesec. 

Sledimo njihovem zgledu, organizirajmo se!

Foto: @ramiasolefoto

The post NE OBOROŽEVANJU IN VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

Z VERZI PO POTEH OKUPACIJE PALESTINE

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
28 November 2025 at 10:40

“Če moram umreti,

moraš živeti,

da poveš mojo zgodbo …”

To so verzi, ki jih je zapisal pesnik iz Gaze Rifat Alarira decembra 2023, en teden preden ga je umorila izraelska vojska. Recitacijo te pesmi je letos poleti posnela tudi palestinska deklica Sara skupaj z ostalimi vrstniki, ki bi morala nastopiti v Ljubljani. A jo je dan po objavi recitacije umorila izraelska vojska. Z željo, da Sara, Rifat in ostali Palestinci in Palestinke niso umrli zaman, smo člani Rdeče pese skupaj z društvom Vagant, Fawzijem in Darinko Abder Rahim v sredini novembra v Mariboru organizirali večer palestinske poezije.

Osrednji gost večera je bil palestinski pesnik Fawzi Abder Rahim, rojen v vasi Beit Jeez leta 1945. Med nakbo je bil skupaj z družino izgnan, odraščal je kot begunec – najprej v šotorih, nato v hišah iz blata na Zahodnem bregu. Po šestdnevni vojni je prek Gibanja neuvrščenih prišel študirat v Jugoslavijo, v Maribor in Ljubljano. Tu si je ustvaril družino, dom in se neučil jezik – a hrepenenje po domovini je ostalo. Skupaj s soprogo Darinko je prevedel svoje pesmi v slovenščino in leta 2021 izdal dvojezično zbirko Do kdaj, v kateri se sprašuje, kako dolgo bodo Palestinci še živeli v peklu okupacije.

Prisluhnili smo njegovim pesmim Genocid, Bolečina poti, Mit vzdržljivosti in Rov k svobodi, v katerih opisuje otroke pod ruševinami, porušene domove, izruvane oljke, a tudi neomajno voljo do življenja in svobode. Pesmi so prebrale Zlatka Rashid, Maja Pan, Darinka Abder Rahim in Ana Lah, ki je celoten dogodek tudi povezovala. Pesniški Večer sta kulturno obogatila glasbenika Veronika Kašman in Lan Portir. 

Sprehodili smo se do izvora sionizma, ko je bila Palestina v očeh evropskih velesil »dežela brez ljudi«, čeprav je bila gosto poseljena in del Osmanskega cesarstva. Balfourjeva deklaracija, s katero je Velika Britanija »nekemu narodu obljubila deželo tretjega naroda«, je odprla pot genocidu in prisilnim razselitvam.

Ko so sionisti leta 1948 s terorjem ustanovili Izrael, kar je bila za Palestince nakba – katastrofa palestinskega ljudstva – Palestinci nanjo niso bili pripravljeni. Obešanja, bombardiranja vasi, kolektivno kaznovanje, rušenje domov, prisilni beg v taborišča in izgnanstvo: vse to je postalo zgodovinski horizont, temelji, na katerih je nastala sodobna palestinska poezija. 

Pesnica Fadwa Toukan, rojena tik pred sprejetjem Balfourjeve deklaracije, je odraščala v tradicionalni, patriarhalni družbi. Čeprav iz premožne družine, je bila kot ženska ujeta med štiri stene doma, zato je po osnovni šoli znanje pridobivala sama, ob podpori brata Ibrahima, avtorja stare palestinske himne. Sčasoma je njena poezija postajala čedalje bolj uporniška – po nakbi se je posvetila trpljenju beguncev in položaju žensk v patriarhalni družbi. Njeno pesem Planet Zemlja sta v arabščini in slovenščini prebrala Fawzi Abder Rahim in Jerneja Breznik, v njej pa si pesnica zamišlja svet, v katerem bi Zemlja bila njena – da bi lahko izruvala korenine sovraštva in posušila reke krvi.

Muin Bseiso, rojen v Gazi leta 1927, je bil pesnik in novinar, ki je svojo ustvarjalnost združil z organiziranim odporom. Zaradi sodelovanja v demonstracijah in boju za pravice je večkrat pristal v zaporu. Pesem Izziv, ki jo je prebral Gregor Kašman, govori o tem, da se ne boji verig in vislic: “Pihajte kolikor hočete, naših bakel ne boste ugasnili.”

Taufiq Zijad je bil pesnik, komunistični politik in dolgoletni župan Nazareta. Večkrat zaprt zaradi političnega delovanja, se v pesmi Besede (prebrala jo je Eva Ribič) odpove vsemu, razen poeziji, zemlji, nebu in preprostim ljudem. Taufiq se klanja delavkam in delavcem ter njihovim rokam, ki gradijo svet.

Samih AlQasim, rojen v druški družini, je zaradi zavračanja služenja v izraelski vojski in političnega delovanja, več let preživel v hišnem priporu in zaporih. Napisal je 87 knjig, rdeča nit njegovega dela je revolucija. V pesmi Pismo iz pripora, ki jo je prebrala Urška Breznik, piše iz tesne celice, brez papirja in svinčnika. Kljub skrajnemu neudobju išče pot, kako sporočilo posredovati v svet. 

Najbolj znan palestinski pesnik Mahmud Darwish, ki je bil v času nakbe star sedem let, je moral zaradi sionistov s svojo družino zapustiti rojstno vas. Prisluhnili smo njegovi pesmi Nekdo, ki jo je prebrala Isidora Popović. “Nero je umrl, a Rim še stoji. Naprej bije bitko življenja. Zrno žitnega klasa se suši a zasejalo bo nova žitna polja,” so sklepni verzi pesmi. 

Palestinske pesmi so, ne glede na to, kdaj so nastale, aktualne še danes. Razlika je le ta, da lahko danes grozote spremljamo v živo, na svojih telefonih. Laži sionistov so javne, objavili so jih sami.

Če je svetovni eliti vseeno za življenja Palestincev, ker so njihovi apetiti po moči, nadzoru in bogastvu preveliki, pa ni vseeno nam, ljudem. Palestinke in Palestinci se neomajno borijo še naprej, mi pa skupaj z njimi. Vse do svobodne Palestine. Kot je zapisal Fawzi v pesmi Rov k svobodi: “Korenine tisočletnih oljk še živijo, močnejše so od orožja./../ V rov zasije svetloba rešitve, kljub gorečemu ognju.”

Foto: Sami Rahim

The post Z VERZI PO POTEH OKUPACIJE PALESTINE first appeared on Rdeča Pesa.

PUSTIMO BURŽOAZNO REVOLUCIJO V PRETEKLOSTI, NA DNEVNEM REDU JE SOCIALISTIČNA! 

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
26 November 2025 at 12:09

V nedavnem referendumu o prostovoljnem končanju življenja lahko vidimo poskus, da bi končno izpolnili program francoske revolucije. V časih pred buržoazno revolucijo so v Evropi cerkve imele monopol nad potekom življenja. Rojstva, poroke, smrt, glavne življenjske postaje, je cerkev obvladovala s svojimi zakramenti. Buržoazna država je sčasoma prevzela register rojstev in poroke, s podržavljenjem nadzora nad prebivalstvom je ljudi osvobodila cerkvenega gospostva. S svobodnim odločanjem o porajanju otrok je zagotovila svobodno upravljanje z življenjem – od rojstva do smrti. Ne pa o smrti sami! Referendum 23. novembra bi nas lahko osvobodil tudi na tej točki, na zadnjem oporišču cerkvene moči. Pa nas ni!

Zakaj se državljanke in državljani niso hoteli otresti zadnjega srednjeveškega jarma? Razlogi za glasovanje »proti« so bili različni, nas poučujejo strokovnjaki. Ideologija »svetosti življenja« in pokorščina papeški cerkvi sta očitna razloga. A za nas pomembnejši je razlog tistih, ki so menili, da je zakon slab. Zakon je res močno zapletel prostovoljno končanje življenja. Bolj ko zapletajo pravne postopke, večja je verjetnost, da bodo povečevali tudi možnosti za izigravanje zakona, množili »pravne luknje«.

Nasploh zmore buržoazna pravna država »osvoboditi« posameznice in posameznike samo s pomočjo »pravne države«, tj. pravnega fetišizma. To pa ni emancipacija človeka. Kritiko francoske revolucije je objavil Karl Marx že leta 1844 v Prispevku k judovskemu vprašanju. Francoska revolucija, je napisal, osvobodi individua zgolj politično in s tem razbije družbo na atomizirane individue, ki jih povezuje samo še pravo. 

Preprosto rečeno: buržoazna revolucija uvede boj vseh proti vsem v mejah zakonov buržoazne pravne države. Med drugim je to tudi temelj za »svobodno« delovno pogodbo med proletarko, proletarcem in kapitalistom – ta pogodba pa je osnova za kapitalistično izkoriščanje. Buržoazni pravni fetišizem ne zagotavlja svobodnega sožitja v solidarni družbi.

»Proti« je bržkone glasoval tudi marsikdo, ki je hotel s tem protestirati proti politiki sedanje vlade. A proti vladi je lahko glasoval spet iz različnih razlogov: npr. zato ker ni vzpostavila trdnega javnega zdravstva – ali pa zato ker ni zdravstva dokončno sprivatizirala. Torej iz popolnoma nasprotnih razlogov.

Iz tega, da različni, celo nasprotujoči si razlogi pripeljejo do enake odločitve na referendumu, lahko razberemo splošno omejenost buržoaznega političnega sistema. Zakon je pripravila stranka, podprle so ga koalicijske stranke, sprejel ga je strankarski parlament. Med pripravo zakona so v javnosti nekoliko, sicer ne preveč zavzeto, razpravljali o vprašanju prostovoljnega končanja življenja. A koliko so misli iz razprave upoštevali pri pisanju zakona, so odločale stranke. 

Pred referendumom je bila razprava o zakonu resda živahna – a ni več mogla vplivati na zakon. Idej, ki so jih predstavili v razpravi pred referendumom, ni bilo mogoče ustvarjalno uporabiti. Ujete so bile v skopo izbiro za zakon ali proti zakonu, kakršnega so določile stranke. Strankarska demokracija ne zmore izkoristiti vseh intelektualnih moči družbe. Tudi na volitvah se lahko odločamo zgolj za strankarske liste ali proti njim. Navsezadnje se odločimo za najmanj slabo možnost. Buržoazna demokracija ni demokratična.

Zato smo spet pred starim vprašanjem: je treba najprej do konca izpeljati buržoazno revolucijo (človekove pravice, pravna država, buržoazni parlamentarizem) – ali je na dnevnem redu socialistična revolucija in se moramo bojevati za odpravo razredov in izkoriščanja, za podružbljenje produkcijskih sredstev in odločanja, za solidarno sožitje?

V kapitalizmu ni mogoče uresničiti obljub buržoazne revolucije. Brez neplačanega dela v gospodinjstvu bi se kapitalizem sesul. V vseh obdobjih je potreboval nesvobodno delo – od »tradicionalnih« odnosov v kolonijah do suženjstva na ameriškem jugu in migrantskega dela zdaj.

Zato bi s popravljanjem kapitalizma samo cepetali v zgodovinski slepi ulici. Na dnevnem redu je socialistična revolucija. Še zlasti za nas, ki smo jo še nedavno prakticirali.

Gostujoče pero je napisal Rastko Močnik

GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj

FOTO: Žiga Živulovič jr./Bobo

The post PUSTIMO BURŽOAZNO REVOLUCIJO V PRETEKLOSTI, NA DNEVNEM REDU JE SOCIALISTIČNA!  first appeared on Rdeča Pesa.

IZRAELSKA VOJSKA KRADE ORGANE MRTVIH PALESTINCEV

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
25 November 2025 at 16:28

Direktor medijskega urada vlade v Gazi, dr. Ismail al-Thawabta je konec oktobra sporočil, da naj bi Izraelske obrambne sile (IDF) odstranjevale organe iz trupel Palestincev, ter pozval k takojšnji mednarodni preiskavi, »ki bi Izrael privedla pred odgovornost za hude kršitve nad telesi mučenikov in krajo njihovih organov«. Številna od 120 trupel, ki jih je Izrael preko Rdečega križa vrnil palestinskim oblastem ob začetku izvajanja premirja, so bila izmaličena. Mnogim so manjkali deli telesa, kot so polži v notranjem ušesu, roženice, jetra. Trupla so sicer kazala znake davljenja, zlomov, opeklin, globokih ran, je poročal The Guardian.

Čeprav se takšne obtožbe na prvi pogled zdijo senzacionalne ali neverjetne in jih izraelske oblasti zanikajo, niso nove. Palestinske oblasti in številne organizacije za človekove pravice že desetletja navajajo primere, v katerih so izraelski zdravniki kradli organe Palestincem in Palestinkam – bodisi za pridobitne namene, bodisi za presaditve ali raziskave. 

Leta 2009 je izraelski patolog, vodja izraelskega forenzičnega inštituta v znanem intervjuju priznal, da je Izrael v 90-tih letih prejšnjega stoletja pridobival kožo, očesno roženico, kosti, srčne zaklopke Palestincev in tujih delavcev, pogosto brez privolitve svojcev. Opisal je, kako so mrtvim odstranili ne samo roženico, ampak celotna očesa, veke pa nato zlepili z lepilom in taka trupla vrnili svojcem. Kot so potrdili nekateri drugi kolegi s forenzičnega inštituta, je bilo v praksi najlažje krasti organe okupiranih Palestincev. Na parlamentarnih zaslišanjih, ki so se odvila po razkritju, so zaslišani povedali, da se praksa kraje organov nikoli ni končala.

Pripadniki izraelskih oblasti so leta 2014  na  televiziji priznali, da so pridobivali kožo mrtvih Palestincev in afriških delavcev, to pa so uporabili za zdravljenje opeklin izraelskih vojakov. Direktor izraelske kožne banke je razkril, da imajo na zalogi več kot 17 kvadratnih metrov človeške kože.  

Kraja organov Palestincev in Palestink sega že v obdobje prve intifade v koncu 80-tih let. Nekoč zaposlena na izraelskem forenzičnem inštitutu Meira Weiss je v njeni knjigi iz leta 2014 pisala, da je IDF inštitutu dovoli pridobivanje organov Palestincev na podlagi vojaške uredbe, ki je narekovala, da morajo izvesti avtopsijo vsakega ubitega Palestinca. Avtopsije so bile namenjene tudi kraji organov. Kot je zapisala v knjigi “Preko njihovih mrtvih teles”, se delavci forenzičnega inštituta prve intifade spominjajo kot “zlatih dni”, ko so lahko svobodno zbirali organe.

V zadnjih desetletjih se je zvrstilo več poročil in obtožb o trgovini s človeškimi organi, v katero je vpleten Izrael. Kot je priznal sodelavec forenzičnega inštituta, so organe tudi prodajali, komurkoli, le da so dobro plačali. 

Poročilo evropskega parlamenta iz leta 2015 navaja Izrael kot eno izmed osrednjih držav, vpletenih v trgovino z organi, pri čemer je Izrael velik porabnik organov.  Leta 2003 je južnoafriška policija razkrila mednarodno mrežo trgovine s človeškimi organi, od katere so največ ilegalno transplantiranih organov prejeli Izraelci. Leta 2019 so aretirali Kazahstanskega zdravnika, ki je organe revnih bolnikov prodajal izraelskim bogatašem.

Izrael izkorišča Palestince v najbrutalnejši obliki. Tako je o dehumanizirajočih praksah Izraelcev nad Palestinci povedal kamerunski filozof Achille Mbembé: »Najbolj izpopolnjena oblika nekro-moči je sodobna kolonialna okupacija Palestine.« Sistematično nasilje izraelske države nad Palestinci in njen nadzor nad njimi ji dajejo skrajno oblast nad življenji Palestincev – in tudi nad njihovimi telesi po smrti.

Foto: REUTERS/Mahmoud Issa

The post IZRAELSKA VOJSKA KRADE ORGANE MRTVIH PALESTINCEV first appeared on Rdeča Pesa.

DIJAŠKO-VOJAŠKI KOMPLEKS

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
22 November 2025 at 11:05

Danes z vami delimo oddajo Radia Študent o poseganju vojske in sorodnih institucij v srednješolsko in vojaško sfero. Govorili so z učiteljicami in učitelji nekaterih srednjih pol ter predstavniki ministrstva za obrambo. Kot primer tega sodelovanja so izpostavili nedavni orožarski sejem v Celju, kjer so govorili tudi z nekaterimi dijaki.

Celotno oddajo najdete na: https://radiostudent.si/univerza/unikompleks/dijasko-vojaski-kompleks

Vabljeni k poslušanju.

The post DIJAŠKO-VOJAŠKI KOMPLEKS first appeared on Rdeča Pesa.

“LAŽJE JE KAMELI ITI SKOZI ŠIVANKINO UHO, KAKOR BOGATINU PRITI V BOŽJE KRALJESTVO”

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
21 November 2025 at 12:23

2.959 stanovanj. Toliko domov si lahko kupita najbogatejša prebivalca Slovenije, Vesna in Dari Južna. Če k njunima 511 milijonoma evrov dodamo še premoženje ostalih devetindevetdesetih najbogatejših Slovenk in Slovencev, si lahko skupaj privoščijo 67.220 stanovanj, pri čemer uporabljamo konservativne cenitve nepremičnin. 100 milijonarjev si lahko kupi vsa stanovanja v Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti skupaj. Medtem, ko stotisoči delovnih ljudi plačuje oderuške najemnine, stotine jih dneve preživlja na ulicah, lastniki kapitala bogatijo in bogatijo.

Sodeč po lestvici stotih najbogatejših Slovenk in Slovencev, ki jo vsako leto pripravljajo pri Financah, se je namreč njihovo premoženje v zadnjem letu povečalo za 12 %. V zgolj 12 mesecih so svoje malhe napolnili z novimi 1200 milijoni evrov. Vsak dan lanskega leta so v povprečju pridobili 3,29 milijona evrov. Vesna in Dari Južna sta, v povprečju, vsako minuto lanskega leta svoje premoženje povečala za 315,4 evrov. Za primerjavo naj povemo, da se je minimalna plača v Sloveniji v letu 2025 povečala zgolj za 23,82 evrov bruto. 

Bogatenje najpremožnejših pa gre z roko v roki s povečevanjem ekonomskih in siceršnjih družbenih neenakosti. Slovenija je v obdobju med letoma 2000 in 2023 namreč zabeležila eno najhitrejših rasti povečevanja ekonomske neenakosti med državami članicami Evropske unije. Ljudje na vrhu razredne strukture živijo vse bolj luksuzna življenja, medtem ko država krči in siromaši javne storitve, običajni delovni ljudje pa se vse težje spopadajo z vse višjimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin. 

Medtem ko si ozka družbena in gospodarska elita gradi nebesa na Zemlji, so življenja preostalih vse bolj podobna preživetvenemu peklu. Takšne družbene razmere, kjer izkoriščevalci vse bolj ekstenzivno uničujejo planet na katerem živimo in življenja vseh nas, je mogoče spremeniti. Spomnimo se samo slavnih besed nizozemske sociologinje Ursule K. Le Guin o minljivosti zgodovinskih družbenih razmerij. “Živimo v kapitalizmu. Njegova moč se zdi neizogibna. Tako kot božanska pravica kraljev. Vsaki človeški moči se lahko upremo in jo ljudje spremenimo.”

#rdečapesa

The post “LAŽJE JE KAMELI ITI SKOZI ŠIVANKINO UHO, KAKOR BOGATINU PRITI V BOŽJE KRALJESTVO” first appeared on Rdeča Pesa.

ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
19 November 2025 at 12:29

Resolucijo o Gazi, ki namesto k miru vodi k trajni okupaciji, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel s 13 glasovi ZA in 2 vzdržanima. 

“Niti en član Sveta ni imel dovolj poguma, načel ali spoštovanja do mednarodnega prava, da bi glasoval proti tej kolonialni sramoti ZDA in Izraela,” je na omrežju X zapisal nekdanji direktor newyorškega urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice Craig Mokhiber. Predlog so zavrnili palestinska civilna družba in frakcije ter zagovorniki človekovih pravic in mednarodnega prava povsod po svetu. Mokhiber je 17. november označil za dan sramote za Združene narode in za vlade po vsem svetu, ki se uklanjajo ameriškemu imperiju in njegovim nasilnim izraelskim zaveznikom. 

Resolucija ščiti državo Izrael, ki kolonizira, izvaja apartheid in genocid. Zanjo je glasovala tudi Slovenija, kar kaže na velik razmah med tem, kaj politična elita govori in kaj dela. Slovenija se je s tem postavila na stran soodgovornih pri izraelskih in ameriških zločinih proti človeštvu. 

Odboru za mir, ki ga resolucija predvideva, bo predsedoval nihče drug kot predsednik s krvavimi rokami Donald Trump. Prav ZDA je namreč v največji meri odgovorna za genocid v Gazi, saj je Izraelu ves čas pošiljala na tone orožja podpirala to genocidno državo. Dejansko ne bi bilo večje razlike, če bi Trumpa nadomestil kar sam Netanjahu. Resolucija predvideva tudi razorožitev, ampak ne Izraela, ki je odgovoren za etnično čiščenje, genocid in apartheid, ampak Hamasa, ki je nastal kot direktna posledica okupacije. 

Palestinci po novi resoluciji nimajo nikakršne pravice do odločanja, ves nadzor nad Gazo ima še naprej Izrael. Vse kaže torej, da bo imel vodilno vlogo pri gospodarskem razvoju Palestine glavno besedo Donald Trump, Palestina pa bo glede na še eno v vrsti krivičnih resolucij, trajno okupirana. A kot je dejal Craig Mokhiber: “Boj za palestinsko svobodo se bo nadaljeval neomajno, z njimi ali brez njih.” 

The post ŠE ENA SRAMOTNA RESOLUCIJA ZA PALESTINO, SLOVENIJA SOODGOVORNA first appeared on Rdeča Pesa.

KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI?

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
18 November 2025 at 14:52

Kdo v Sloveniji najpogosteje mori? To so, na podlagi podatkov med letoma 1991 in 2016, ugotavljali raziskovalci Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani. 

Praviloma so morilci moški srednjih in mlajših let, ki so v skoraj polovici primerov vinjeni. Zelo pogosto svoje žrtve poznajo, najbolj so nevarni družinskim članom in partnericam. Skoraj polovica žrtev umorov so partnerji, nekdanji partnerji, tekmeci v intimnem razmerju ali družinski člani. Tako so skoraj vse ženske žrtve žene ali partnerice morilcev, predstavljajo pa 29% vseh žrtev. Umori so v polovici primerov le vrhunci dolgotrajnega nasilja nad partnericami.

Ženskih morilk je le 9%, kadar morijo običajno ubijejo (nasilne) partnerje. 86% morilcev je slovenskih državljanov, večinoma s poklicno šolo ali še nižjo izobrazbo. Polovica vseh storilcev je brezposelnih. Večina umorov se zgodi na petek ali soboto, ko so ljudje doma in pogosteje pijejo alkohol. Število umorov je po letu 2006 padalo, med gospodarsko krizo pa spet naraslo in se po okrevanju gospodarstva spet znižalo.

Če pogledamo še podatke o samomorih vidimo, da tudi tukaj prednjačijo moški, ki storijo več kot tri četrtine samomorov. Možnost za samomor se viša s starostjo, zelo hitro se dvigne med moškimi po upokojitvi. Stopnja samomorov od leta 2004 pada, nato stagnira, manjši upad je viden tudi po koncu gospodarske krize, le v letih epidemije je spet rahlo narasla. K padcu števila samomorov poleg gospodarskega okrevanja verjetno pripomore tudi velik porast psihološkega svetovanja po letu 2015. A to še vedno ni na točki, ki bi vsakemu, ki potrebuje kvalitetno psihološko podporo, to zagotovila pravočasno in v dovolj velikem obsegu. Javna psihološka pomoč je težko dostopna, zasebna je pa za mnoge v stiski predraga.

Podatki o številu samomorov, predvsem pa umorov, kažejo na sovpadanje z brezposelnostjo in slabo gospodarsko situacijo. V zgodnjih dvatisočih, ko se je turbulentno obdobje restavracije kapitalizma zaključilo, je število ubojev, umorov in samomorov začelo padati. Med gospodarsko krizo je število umorov spet naraslo, vendar ne do prejšnje stopnje. Po letu 2015 število vseh teh pojavov spet pada. Kot kažejo ti podatki je materialno pomanjkanje in beda brezposelnosti, ki v času kriz prizadeneta delavski razred, med vzroki za povečanje nasilja v družbi, predvsem med bližnjimi. 

Visoka stopnja intimnopartnerskega nasilja je še eno področje na katerem institucionalizirani in globoko družbeno zakoreninjeni patriarhalni odnosi med spoloma kažejo svoj grd in krvav obraz. Zaostrovanje kapitalizma zaostruje tudi razlike med spoloma in vpliva na odnose znotraj družine. Ženske na kapitalističnem trgu niso konkurenčne moškim že zaradi tega, ker bodisi rodijo, bodisi se od njih pričakuje, da bodo skrbele za svoje otroke in pozneje ostarele sorodnike. Zato opravljajo slabše plačane službe, službe za krajši delovni čas ipd. Ob tem imamo še sistem, ki temelji na hraniteljstvu in odvisnosti od partnerja, kar pa ustvarja neenake pogoje in močno otežuje ekonomsko osamosvajanje žrtev, ki je pa predpogoj za preživetje. To pa je, kot vidimo, lahko smrtno nevarno.

Kapitalizem proizvaja bedo, ki se odraža tudi v razkroju tudi najtesnejših medosebnih vezi, ki se prepogosto raztrgajo na najbolj krvav in tragičen način. Sklepamo lahko, da se bo v luči  neoliberalizacije, ki se pospešeno odvija pod »najbolj levo vlado v zgodovini Slovenije«, okoljske krize in vedno večje individualizacije družbe v naslednjih letih začelo povečevati število umorov, ubojev in samomorov. Ta trend lahko obrne le organizirano delavsko gibanje, ki bo nadomestilo individualizem s skupnostjo (in ne le s tovrstnimi floskulami), ki bo osmišljala življenja tovarišic in tovarišev v boju za boljši svet.

The post KDO V SLOVENIJI NAJPOGOSTEJE MORI? first appeared on Rdeča Pesa.

Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
15 November 2025 at 09:00

Z vami delimo prispevek Farida Tamalaha o nasilju izraelskih naseljencev. Farid živi in kmetuje na Zahodnem bregu ter nam je že v preteklosti pošiljal prispevke na temo Palestine. Naslednji prispevek je bil objavljen v Middle East Monitor, mi pa smo ga za vas prevedli v slovenščino:

“Na hribih okupiranega Zahodnega brega se vsak dan odvija nenavadna in boleča ironija: isti izraelski naseljenci, ki zasegajo palestinsko zemljo, sežigajo naše oljke in streljajo na naše kmete, zdaj posnemajo prav tisti način življenja, ki ga uničujejo.

Kot palestinski kmet vem, da je prišel čas, ko se izteka Dan križa (Youm Al-Salib). Po tem prazniku  začnejo padati prve kaplje dežja in barva oljk se začne spreminjati. Zrak postane vlažen in napoveduje novo letino olja. Vzamem orodje, zberem družino in se odpravim na polja. To so starodavni obredi, ki mi jih je prenesla mama, ki je poznala vse znake zemlje na pamet – kdaj je treba obrezovati oljke, kdaj pobirati pridelek, kdaj počivati.

Zemlja diši po timijanu in vlažnem blatu; ptice pojejo, kot da blagoslavljajo sezono. Za trenutek se zdi, da vlada mir – dokler moj pogled ne pade na vrh hriba, kjer vidim naseljence, ki kampirajo na grebenu, s puškami prek ramen – pretvarjajo se, da so kmetje, nam pa odrekajo pravico do kmetovanja. To je isto kot da ubiješ žrtev in potem hodiš v njenem pogrebnem sprevodu.

Okupacija in kulturna prisvojitev 

Naseljenci zasedajo vrhove gora, ki gledajo na naše vasi, kjer so nekoč pastirji pasli svoje črede in kmetje obdelovali terase, ki so jih izklesali njihovi predniki. Oskrunili so avtohtono pokrajino naše domovine. Sovražijo nas – ljudi te dežele –, prezirajo naš jezik, glasbo in kulturo, vendar posnemajo naše podeželske tradicije, kot da bi bile njihove.

V zadnjih letih so se po Zahodnem bregu kot gobe po dežju razmahnile nezakonite naselbine. S teh vrhov hribov naseljenci nadlegujejo pastirje, kradejo oljke in izganjajo družine z njihovih zemljišč. Po podatkih organizacij B’Tselem in ARIJ je nasilje naseljencev doseglo rekordno raven – vsako leto pride do tisočih napadov na palestinske kmete, domove in sadovnjake. Organizacija OCHA OZN je zabeležila več kot 45-odstotno povečanje napadov od lani. Na desetine družin je bilo prisiljenih zapustiti svojo zemljo. Cilj je jasen: izbrisati avtohtono prebivalstvo, ukrasti ne le zemljo, ampak tudi način življenja, folkloro in kulinariko.

Na istih hribih naseljenci po palestinskih običajih organizirajo poroke pod oljkami, ročno obirajo oljke, na lesnem ognju kuhajo šakšuko (ocvrte paradižnike v oljčnem olju z jajci), v počrnelih pločevinastih loncih kuhajo čaj in igrajo na šibabeh, flavte, ki odmevajo v palestinskih vaseh od Jenina do Hebrona. Oblečejo se v grobe bombažne srajce, uredijo majhne vrtove (hakure) in se pretvarjajo, kot da so podedovali vez z zemljo, ki so jo ukradli.

To imenujejo »vrnitev k naravi«, vendar je to le predstava – obupan poskus, da bi ustvarili pripadnost, kjer je ni. Njihovo posnemanje ni občudovanje; je prisvojitev, ki izhaja iz kompleksa nezakonitosti. V globini duše vedo, da so tu tujci. Čutijo praznino izkoreninjenosti in jo poskušajo zapolniti z izposojenimi simboli in ukradenimi tradicijami: uničujejo oljke, vendar hrepenijo po njihovi senci; izganjajo kmete, vendar zavidajo njihovo preprostost; zasedajo zemljo, vendar posnemajo življenje tistih, ki so jih razlastili. Njihova želja, da bi se pokazali kot domačini, hkrati razkriva njihovo odtujenost.

Zemlja je naša identiteta

Za nas Palestince zemlja ni način življenja ali vikend izlet – je zgodovina, spomin in identiteta. Vsak oljčni nasad nosi zgodbe generacij. Vsako zemljišče nosi arabsko ime, povezano s spominom na ljudi, ki so tu živeli tisočletja. Vsak izvir ima ime, vsaka terasa zgodbo. Vsak kamen je bil dvignjen z rokami, ki so ljubile to zemljo in poznale njene skrivnosti.

Ko vidim naseljence, ki plavajo v naših izvirih, postavljajo piknik mize ob naših vodnjakih ali prirejajo poroke ob palestinski ljudski glasbi, čutim več kot jezo: čutim žalost pomešano z dvomom. Naseljenci uničujejo korenine in potem se pretvarjajo, da so zakorenjeni. Ubijajo kmete in potem pojejo kmečke pesmi. Lahko posnemajo geste pripadnosti, vendar ne morejo podedovati njene duše. Lahko kuhajo šakšuko, vendar je nikoli ne bodo okusili tako kot mi – začinjeno z delom, potrpežljivostjo in hrepenenjem. Lahko pojejo naše pesmi, vendar njihovi glasovi nikoli ne bodo izražali ljubezni in bolečine, ki so jih oblikovali. Naše bistvo je ustvarjeno iz prsti te dežele.

Zemlja si zapomni

Njihovo posnemanje razkriva globoko resnico: palestinski način življenja je pristni izraz te zemlje. Naseljenci želijo delovati kot domačini, se zliti z okolico in izbrisati vidne znake okupacije. A ne glede na to, koliko si sposodijo, njihova prisotnost ostaja nasilni vdor. Resnice ne morejo izbrisati z oljčnim oljem ali prikriti krivice z ljudsko pesmijo. Dokler naseljenci nadaljujejo z ubijanjem kmetov, krajo oljčnega pridelka in izganjanjem družin iz njihovih domov, bodo njihovi poskusi, da se ukoreninijo, ostali prazni. Lahko zasedajo vrhove hribov, toda resnice ne morejo prikriti. 

Naseljenci lahko posnemajo naše življenje, a ne morejo posnemati naše ljubezni do te dežele – ljubezni ni mogoče ponarediti, korenin pa ni mogoče presaditi s silo. Lahko si sposodijo naše pesmi, hrano in običaje, a ne morejo podedovati stoletij skrbi, znoja in predanosti, ki so oblikovali to deželo in njene prebivalce.

Ta zemlja bo vedno poznala svoje otroke – tiste, katerih koža nosi njen prah, katerih jezik se je rodil na njenih hribih, katerih pesmi se dvigajo z njenim vetrom. Naša koža je barve njene prsti, naša srca bijejo v njenem ritmu. Nobeno posnemanje, nasilje ali okupacija ne more spremeniti te resnice. Oljke bodo preživele in mi tudi.”

Originalen prispevek dostopen na: https://bit.ly/3LEIfXC

Foto: B’Tselem

The post Naseljenci, ki ubijajo palestinske kmete in posnemajo njihovo življenje first appeared on Rdeča Pesa.

O »ROMSKEM VPRAŠANJU«

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
13 November 2025 at 14:48

Romi so manjšina pri nas o kateri se ve najmanj. Poglede na njih v glavnem oblikujejo govorice, ki jih slišimo od (bolj ali manj rasističnih) sorodnikov ali prijateljev z Dolenjske, ter medijsko poročanje. To celo med tovariši, ki imajo pogosto pronicljiva in kritična stališča, vodi do spontanih pozicij, ki se v marsičem ne razlikujejo od pogledov najbolj nazadnjaških elementov družbe. Za odmik od spontanih pogledov in razumevanje današnjega položaja Romov moramo razumeti njihovo zgodovino na našem prostoru.

Romi se na začetku drugega tisočletja začeli seliti iz Indije, na današnjem slovenskem ozemlju so prvič omenjeni v 14. stoletju. V naslednjih stoletjih so skozi ta prostor predvsem potovali in se le občasno naseljevali. Današnji Romi so prišli na slovenski prostor iz različnih smeri, Romi iz madžarske in srednjeevropske smeri so naselili Prekmurje, medtem ko so se Romi iz balkanske smeri naselili jugovzhodni Sloveniji. Oboji so se v večjem številu priselili v 18. stoletju. Že od časa Marije Terezije so oblasti Rome večkrat skušale stalno naseliti. To lahko razumemo v luči razvijajočega se kapitalizma in zakonov proti »klatežem«, ki so jih sprejemali v mnogih evropskih državah. Ti zakoni so bili še posebej poostreno po zemljiški odvezi namenjeni kmetom, ki so ostali brez zemlje in se zato potikali po mestih in gozdovih, namesto da bi si lomili hrbtenice v nastajajočih tovarnah in delavnicah. Zaradi podobnih razlogov so skušali stalno naseliti Rome in iz njih narediti (poceni) delovno silo ali pa vsaj povečati število brezposelnih, kar bi znižalo ceno delovne sile. Zaradi tradicionalnega romskega (pol)nomadizma, preganjanja je bil ta proces običajno neuspešen. Nekaj Romov živi tudi v mestih, vendar predstavljajo manjšino, del teh se je priselil v času vojn po razpadu Jugoslavije.

Prekmurski Romi so se od 17., predvsem pa 18. stoletja naseljevali z Madžarske. Ukvarjali so se predvsem z različnimi obrtmi, kot so kovaštvo, izdelovanje svedrov, brušenje rezil, popravljanje dežnikov in podobno. Občasno poseljena romska naselja se na tem prostoru omenjajo že v 18. stoletju. Prva stalna naselja Romov onkraj Mure segajo v čas pred prvo svetovno vojno. Običajno so se na kupljeno krpico zemlje najprej naselili kovači in njihove družine, okrog njih pa so se kmalu naselili sorodniki, mnogokrat na zemlji lokalnih kmetov. Ta naselja so bila pogosto dokaj nagnetena in z malo pripadajoče obdelovalne zemlje. Položaj okoliških kmetov pa ni bil pretirano drugačen od položaja Romov. Za Madžarsko kraljestvo, ki mu je pripadalo Prekmurje, je bilo namreč značilno, da so kmetje zemljo razdelili med vse potomce in tako so tudi oni bili nagneteni na posestvih, ki so obsegala le 1/256 (če karikiramo) celotne hube (kmetije). Zaradi skromnih posesti so, podobno kot Romi, mnogi kmetje odhajali na sezonska dela na večje gosposke posesti v tujino. V teh razlogih verjetno lahko iščemo vzroke za večjo bližino med skupinama ter večji uspeh politike integracije v času socialistične Jugoslavije. V času socializma je bil zaposlen velik del Romov (v celotni Jugoslaviji je številka okrog 50%). V Prekmurju so mnogi delali v tekstilni tovarni Mura.

Situacija v jugovzhodni Sloveniji je bila drugačna. Romi so bili še po drugi svetovni vojni (pol)nomadski. Začasna naselja so postavljali na gmajnah (skupnih zemljiščih) in se selili iz kraja v kraj. Ukvarjali so se predvsem s konjerejo, zaradi paše konj so se mnogokrat premikali po pokrajini, prav tako pa so nabirali zelišča za farmacevtsko (Krka) in živilsko industrijo. Stalno so se v veliki meri naselili v šestdesetih in sedemdesetih letih na omenjenih gmajnah. Po razpadu Jugoslavije so bile gmajne razkosane in privatizirane – zemljišče, ki je bilo prej v skupni lasti je bilo nenadoma razdrobljeno med več lastnikov, na katerih so živeli Romi. To je na eni strani med novimi lastniki povzročilo nezadovoljstvo, po drugi strani pa so romska naselja stala na več manjših posestih, kar še danes močno otežuje komunalno urejanje teh naselij.

S stalnim naseljevanjem je razpadala tudi rodovna družbena struktura. Lokalni poglavarji, ki so ponekod še po drugi svetovni vojni igrali nekakšno vlogo posrednika med romsko in okoliško skupnostjo, so izginili. Prevladujoč pomen rodovne skupnosti je začela nadomeščati vaška skupnost. Nekateri sorodniki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odselili, priselili pa so se sorodstveno nepovezani Romi. Po razpadu Jugoslavije in posledičnem propadu tekstilne industrije ter vpetjem Slovenije v globalni trg so bili Romi med prvimi, ki so izgubili službe. Zaradi rasne diskriminacije so po ekonomskem okrevanju do njih težje ponovno prišli. V Prekmurju se je ta problem delno omilil zaradi dnevnih migracij v Avstrijo, kamor hodijo delat nekateri Romi. V jugovzhodni Sloveniji pa so se ob pomanjkanju alternative nekateri zatekli k organiziranemu kriminalu, ki je zaradi bližine meje s Hrvaško lažji (na primer tihotapljenje drog in beguncev), nekateri pa so obupali nad iskanjem zaposlitve ter živijo od socialnih prejemkov. Redki med njimi (nekaj več kot 10%, v Prekmurju pa okrog 44%) zaključijo osnovno šolo,še manj pa jih nadaljuje izobraževanje. Policija je podkupljena ali pa se boji povračilnih ukrepov, zato proti organiziranemu kriminalu ne ukrepa. Beda v romskih naseljih narašča, zaradi česar romske skupnosti še nadalje razpadajo, poglabljajo se patriarhalni in nazadnjaški kulturni vzorci, kriminal in konflikti naraščajo, okoliški prebivalci pa so vedno bolj sovražni do Romov, medtem ko lokalne oblasti in država pa problema ne rešujejo.

Zaradi teh zgodovinskih okoliščin so razmere med Romi v Prekmurju in v jugovzhodni Sloveniji tako različne. Medtem, ko je situacija v Prekmurju boljša, v jugovzhodni Sloveniji na obzorju ni naprednih rešitev, še manj pa politične sile, ki bi jih uresničila. Z desne je slišati bolj ali manj skrite pozive k nasilju in zatiranju Romov, liberalci pa romantizirajo romski način življenja ali pa medlo pozivajo k integraciji.  Mi moramo razmišljati onkraj teh ozkih okvirjev. Upravičeno lahko domnevamo, da integracija Romov, ki danes v resnici pomeni le integracijo v trg delovne sile (kar različne države poskušajo že vsaj 250 let!) na tak način ne bo uspešna. Četudi se uspe Rome množično izobraziti in nato spraviti na trg delovne sile, bodo (če sploh) v splošnem dobili najslabše službe, kot je značilno tudi za druge manjšine. Ob tem se bo zdel izmik iz kapitalističnega kolesja ponovno vabljiv. 

Drugačne okoliščine zahtevajo tudi drugačno državno politiko pri reševanju romskega vprašanja, ki je v zadnjih tednih ponovno prišlo na dnevni red zaradi umora v Novem mestu. »Najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« je izrabila situacijo za uvedbo skrajno represivnega zakona (ki ne bo vplival le na Rome), ki legitimira skrajno desne pozicije in represijo kot rešitev družbenih problemov. Na drugi strani pa desne stranke s svojim pritlehnim politikantstvom izrabljajo to situacijo za pridobivanje političnih točk pred volitvami in protestirajo skupaj z Inštitutom 8. marec in neonacisti pomešanimi med zaskrbljene Dolenjce. Prebivalcem jugovzhodne Slovenije in Romom ne ponujajo rešitev. To kaže na širšo politično krizo obstoječega režima in izpraznjenost političnih strank, saj namesto reševanja vse bolj perečih družbenih problemov ponujajo le kulturni boj. Na nas je, da zgradimo delavsko gibanje, ki zlomilo obstoječ sistem ter zgradilo bolj zelen in vključujoč svet.

The post O »ROMSKEM VPRAŠANJU« first appeared on Rdeča Pesa.

Pol-pismeni na turneji – Domžale

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
19 November 2025 at 15:43

Projekt Pol-pismeni je nastal, da v kratkih skečih in zgodbah ilustrira različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev. Preko humornih zgodb iz življenj različnih posameznic in posameznikov (od starih do mladih, od tehno-optimističnih do tehno-skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne) na lahkoten način obravnava resno temo.

Temo projekta bi radi predstavili tudi širši javnosti, zato bomo v sklopu projekta predstavili nevarnosti medijske (ne)pismenosti po nekaj krajih v Sloveniji.

Vabljeni!

The post Pol-pismeni na turneji – Domžale first appeared on Računalniški muzej.

Pol-pismeni na turneji – Izola

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
19 November 2025 at 15:42

Projekt Pol-pismeni je nastal, da v kratkih skečih in zgodbah ilustrira različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev. Preko humornih zgodb iz življenj različnih posameznic in posameznikov (od starih do mladih, od tehno-optimističnih do tehno-skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne) na lahkoten način obravnava resno temo.

Temo projekta bi radi predstavili tudi širši javnosti, zato bomo v sklopu projekta predstavili nevarnosti medijske (ne)pismenosti po nekaj krajih v Sloveniji.

Vabljeni!

The post Pol-pismeni na turneji – Izola first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje № 29: Plani za 2026, širjenje skupnosti (in HackerTrain na FOSDEM)

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 15:04

Potem, ko smo zadnjič na MOSS naredili pregled zadnjih 2-3 let odkar so Kiberpipina srečanja spet zaživela, je čas, da se zazremo v prihodnost.

Tokrat bomo

  • začrtali glavno smer kaj naj bi s Kiberpipo v letu 2026 – format, vsebine, pogostost srečanj; s kom sodelovati itd.
  • dokončali vsebine za spletno stran
  • naredili plan in razdelili delo za boljšo promocijo Kiberpipe po sorodnih skupnostih, šolah in fakultetah
  • (če ostane čas, nadaljevali plan za slovensko traso HackerTrain na FOSDEM 2026)

Torej, če te zanima kaj se bo dogajalo v prihodnjem letu, ali pa – še bolje – si želiš vplivati na to, je ta dan idealen, da prideš na srečanje.

vir slike

The post c| srečanje № 29: Plani za 2026, širjenje skupnosti (in HackerTrain na FOSDEM) first appeared on Računalniški muzej.

Pol-pismeni – dvajset novih zgodb

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 12:32

Projekt Pol-pismeni je nastal, da v kratkih skečih in zgodbah ilustrira različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev. Preko humornih zgodb iz življenj različnih posameznic in posameznikov (od starih do mladih, od tehno-optimističnih do tehno-skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne) na lahkoten način obravnava resno temo.

Predstavili bomo 20 novih zgodb in se podružili z vsemi, ki so posodili glasove, da je nova sezona še bolj pisana in raznolika. Vljudno vabljeni!

The post Pol-pismeni – dvajset novih zgodb first appeared on Računalniški muzej.

Pol-pismeni na turneji – Krško

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 12:26

Projekt Pol-pismeni je nastal, da v kratkih skečih in zgodbah ilustrira različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev. Preko humornih zgodb iz življenj različnih posameznic in posameznikov (od starih do mladih, od tehno-optimističnih do tehno-skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne) na lahkoten način obravnava resno temo.

Temo projekta bi radi predstavili tudi širši javnosti, zato bomo v sklopu projekta predstavili nevarnosti medijske (ne)pismenosti po nekaj krajih v Sloveniji.

Vabljeni!

The post Pol-pismeni na turneji – Krško first appeared on Računalniški muzej.

Pol-pismeni na turneji – Tržič

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 12:24

Projekt Pol-pismeni je nastal, da v kratkih skečih in zgodbah ilustrira različne tegobe, ki jih v družbi sproža slaba medijska pismenost prebivalcev. Preko humornih zgodb iz življenj različnih posameznic in posameznikov (od starih do mladih, od tehno-optimističnih do tehno-skeptičnih, mestnih in podeželskih, tistih, ki se v družbi dobro znajdejo in tistih, ki se še ne) na lahkoten način obravnava resno temo.

Temo projekta bi radi predstavili tudi širši javnosti, zato bomo v sklopu projekta predstavili nevarnosti medijske (ne)pismenosti po nekaj krajih v Sloveniji.

Vabljeni!

The post Pol-pismeni na turneji – Tržič first appeared on Računalniški muzej.

Autumn Ruby meetup

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 12:17

Jesenska edicija Ruby meetupa prihaja v Računalniški muzej.
Nadaljevali bodo z “alternativnim formatom” srečanj:
– prikaz projektov (show and tell),
– odprta razprava,
kar pomeni, da je cel dogodek v rokah udeležencev.

Če imate projekt, ki bi ga radi predstavili, ga prinesite in povejte kaj več o njem. Če se je med programiranjem pojavila kakšna tehnična dilema, jo lahko rešite z idejami drugih udeležencev. Če pa imate super nove ideje, ki so morda vredne debate, ker rušijo meje ustaljenih praks, bo zagotovo dober prostor, da jih pokažete še drugim.

The post Autumn Ruby meetup first appeared on Računalniški muzej.

GenAI z Adam Bienom!

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
17 November 2025 at 12:13

Pred začetkom konference JCON GenAI Ljubljana vas OpenBlend – Slovenian Java User Group vabi na sproščen Java & GenAI meetup z legendo Jave – Adamom Bienom!

Dogodek bo potekal večer pred konferenco (preveri agendo, saj je še nekaj mest prostih 👉 https://genai.jcon.one/agenda).

Vstop je brezplačen, število mest pa omejeno.

### 💬 Kaj te čaka?

Adam Bien bo delil svoje izkušnje, razmišljanja in “battle stories” o razvoju v Javi v dobi umetne inteligence (GenAI) – o tem, kako se spreminja vloga Jave v sodobnem svetu, kako jo lahko povežemo z AI orodji in kaj nas čaka v prihodnosti.
Ne pričakuj PowerPoint maratona – le sproščen pogovor, veliko praktičnih vpogledov in priložnost, da Adama kaj vprašaš v živo.

### 🍕 Po predavanju

Po uradnem delu sledi sproščeno druženje z Adamom in vsemi predavatelji konference JCON GenAI Ljubljana, ki bo potekala naslednji dan.
Ob prigrizkih in pijači bo priložnost za pogovor, mreženje z razvijalci ter predavatelji iz mednarodne skupnosti.

The post GenAI z Adam Bienom! first appeared on Računalniški muzej.

Tech Leads Meetup

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
26 October 2025 at 23:03

Mentorstvo je eno od spregledanih, a zelo pomembnih orodij za vodstvene kadre.
Kako ustvariti kvalitetno mentorstvo, kakšne izzive prinese ter kako vpliva na osebno in poslovno okolje.

V manjših skupinah bodo potekali pogovori, ki se bodo dotaknili vprašanj, kot so: Kaj odlikuje mentorja? Kako vzpostaviti pravi odnos?

The post Tech Leads Meetup first appeared on Računalniški muzej.

Cikel Infokafan: Nismo vse Rominje za v zapor!

✇prelom
By: tormerstudios
26 November 2025 at 13:08

Antiavtoritarna platforma vabi na cikel dogodkov, na katerih bo skupaj z Rominjami naslavljala vprašanja, ki jih je odprl tragični dogodek v Novem mestu. Infokafane bodo potekale prihajajoče tri petke (28.11., 5.12. in 12.12.) ob 19. uri v (A)Infoshopu v AKC Metelkova mesto.

Dogodki bodo vključevali debato, dokumentarne posnetke in tkanje vezi za upor proti strukturnemu rasizmu nad Rominjami in proti povečanju represije in ekonomske nepravičnosti nad vsemi nami.

Za boljše vzdušje bo na dogodkih na voljo tudi hrana, kava, energijske pijače in še kaj.

Več o dogodkih na: https://anarhistka.org/nismo-vse-rominje-za-v-zapor/

Za poglobitev teme preberite članek: https://prelom.je/to-je-edini-nacin-da-nas-slisijo/

To je edini način, da nas slišijo

✇prelom
By: tormerstudios
19 November 2025 at 14:10

Kot brezposelna socialna delavka, ki je zapustila nevladno organizacijo, ker se nisem strinjala in se ne strinjam, da se javni denar za izvajanje programov v romski skupnosti lahko namenja tudi za prenovo kopalnice predsednice društva, sem s culo na rami morala sprejeti javno službo. Moja glavna profesionalna misija je tako postala integracija prebivalk romske skupnosti na robu Ljubljane v naš sodobni družbeni sistem, nekje opisan tudi kot “neskončen prostor mrgolečih psihotičnih, narcisoidnih in izkoriščanih kastrirano-depolitiziranih posameznic”. Ta, za amorfno gmoto nedelujoč družbeni sistem – ki pa vendarle funkcionira, da podpira peščico multimiljarderk –, teoretičarke zadnja leta tlačijo v zrcalne termine “neoliberalizem” in “nekrokapitalizem”. V ta vladajoči sistem sem sama zelo dobro integrirana – v moj vsakodnevni ritual spada molitev, da se mi ne pokvari pralni stroj in dosledno unovčevanje kuponov za popust pri nakupu hrane, saj drugače ne bom imela za najemnino. Strateško se izogibam morebitnim nasilnim napadom mladostnikov, dobro integriranih v utečen patriarhat, in se ‘zdravim’ za posledicami osemnajstletnega življenja v poveličevani celici našega naroda.

Selitev iz geta

Prva stvar, ki so mi jo prebivalke tako imenovanega segregiranega romskega naselja povedale, je bila, da bi se rade čimprej preselile. “Kamorkoli, samo, da gremo stran.” Ok, logično, tudi jaz ne bi rada živela v baraki brez tekoče vode, elektrike in sanitarij, kamor vdirajo podgane. Tudi si ne predstavljam, da bi živela s približno 80 sorodniki v razdalji petdesetih metrov, ne da bi postala odvisna od persena ali od do zdaj meni neznanih vznikov sadizma. Mogoče me manj straši spanje s podganami kot misel, da bi polovico našega bloka zasedli moji sorodniki.

In ko Mira, mati štirih otrok, pokliče že osemindvajseti oglas za stanovanje na drugem koncu Slovenije in doživi zavrnitev, zavzdihne: “Boljše bi bilo, če bi se pisala Podgana. Ko povem svoj priimek, ni šans, da bi nam ljudje oddali stanovanje.”

Ok, menjava strategije, pokličemo Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, saj je družina na čakalni listi na prvem mestu za dodelitev nujne bivalne enote. Gospod nas prijazno pozdravi, da z veseljem namenijo bivalno enoto družini, a doda, da na spisku pri družini vidi opombo “naselje X”. To pomeni, da mora neka organizacija družini garantirati vsakodnevno podporo, sicer zaradi “slabih izkušenj” z “družino” najem nujne bivalne enote ni mogoč.

Ok, kaj zdaj? Nobena organizacija ne nudi takšne podpore romskim družinam … Tista nevladna organizacija, ki naj bi tovrstno podporo v Mestni občini Ljubljana izvajala, se rajši ukvarja s pridobivanjem podpisov za liste prisotnosti na evropskih projektih za dodatna sredstva in z zgoraj omenjeno prenovo kopalnice. Gospod pojasni, da so leta 2021 imeli “slabo izkušnjo” z Mirinimi sorodniki. In ker je z njimi v sorodu in ima celo enak stalni naslov, predpostavljajo, da tudi ona “ni sposobna samostojnega bivanja oziroma da narava bivanja v bivalni enoti zanjo ni primerna”.

“Saj razumem, da niso vsi Romi, mislim sorodniki, enaki, ampak žal zaradi internih pravilnikov nujne bivalne enote, na podlagi priimka in naslova, družini ne moremo oddati niti začasno.” Gospod nam zaželi srečo ter nas napoti nazaj na najemniški trg. Upam le, da bi čim manj podgan prišlo k njim v barako in da nobena ne bo ugriznila njihove dveletne hčerke.

Zgleda da bo treba iti na upravno enoto in spremeniti priimek v “Podgana”.

Na sestanku z Uradom za narodnosti, s predstavniki Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za delo, družino, enake možnosti in socialne zadeve prosimo za pomoč, da bi se vseh, okoli 20 družin lahko izselilo iz barak in konfliktnega naselja, ali da jim vsaj uredijo števce za vodo, elektriko, kanalizacijo, če že ni politične volje, da bi se lahko izselili iz barak, kot hočejo prebivalke. Funkcionarke povedo, da naselje ni evidentirano kot romsko naselje, saj avtohtonost romske skupnosti tam ni ugotovljena, torej občini za ureditev romskih naselij ne pripadajo dodatna sredstva, tako da imajo zvezane roke. Denar za ureditev infrastrukture bi morala občina zagotoviti iz sredstev za urejanje prostora, kot to počne za ostale, kar pa se jim ne splača.

Vsaj nek odziv s strani pristojnih institucij poskusimo izsiliti z opisovanjem barak, ki jih zalivajo poplave in napadajo podgane, v katerih spijo eno- in dve-letni otroci. Niti na to ne trznejo. Zdi se mi, da si mislijo, da so “romski otroci tega itak navajeni, in navajene so njihove mame in njihove babice in prababice, tako da ne ‘rabim delat drame’. Če želijo kanalizacijo in števce za elektriko, naj si to stanovalke, ki so obenem lastnice ozemlja, kar same uredijo. Naj pokažejo malo odgovornosti in samoiniciative, saj imajo roke in noge.“

Predstavnice ministrstva iz stranke Levica in lokalnega strokovnega sveta socialnovarstvenega zavoda si sicer ogledajo naselje in barake, v katerih živijo družine. S prebivalci pokadijo en čik in sklenejo, da so na Dolenjskem razmere dosti hujše. Sicer pa ministrstvo, prvič v 30 letih, res redno sestankuje na temo ‘romske problematike’ in pripravljajo sveženj novih zakonov. Funkcionarje najbolj zmoti nedelujoča greznica, ki se razliva v veliko lužo na dvorišča barak in v kateri čofotajo otroci in goske. A le toliko, da prosijo, da čik pokadimo nekaj metrov stran od greznice. Impetigo, predvsem otroška, bakterijska nalezljiva kožna bolezen, je vendarle ozdravljiva, torej ni razloga za nacionalni preplah, pač nekaj tednov otroci ne bodo šli v šolo, saj itak ne bo razlike. Ko se s funkcionarji dogovarjamo, da bi naredili posvet o ‘integrirancih’, ker se stvari “nikamor ne premaknejo”, se nihče ne strinja, da morajo biti ključni akterji posveta ‘inegriranci in integriranke’. Klasika, vse o Romih, brez Romov. Dialoga z Romi ni na spregled. Mi pa čestitajo, češ da sem zadnji sestanek, kamor sem povabila vse prebivalce, vodila zelo suvereno in spoštljivo, “da ni bilo nobenih izgredov”. Verjetno so na tistem sestanku naredili kak selfie, ki je že na prvi strani kakšne ‘diseminacije’ evropskega projekta za socialno izključene, ki s fotko poveličuje univerzalnost pravic v EU in navidezno politično vključenost ranljivih skupin.

Šola

Ok, gremo naprej z integracijo. Da se že od mladih nog integriramo, je potreben reden obisk vrtca in šole. Pri tem je ključna vzpostavitev navad, da bomo lahko služili na trgu dela, sicer izobraževanje nima smisla. Zjutraj je treba vstati, se umiti in najesti, da potem sedimo in se učimo na pamet. Naučimo se, da je nekdo v družbi naš nadrejeni, ki ga je treba ubogati, ko nas razvršča med pametne, neumne in problematične – te kategorije se potem delijo še glede na kulturni, socialni in bančni kapital družine. Včasih si šolski delavci in delavke poenostavijo sistem razvrščanja, saj so Rominje odpaden material za kapitalizem. “Lahko maš z njimi več problemov kot koristi.” Ponekod to rešujejo tako, da romske otroke vse skupaj zbašejo kar v eno skupino.

Ok, iz šole pridemo domov, da se odpočijemo od razvrščanja in pripravimo na nov dan dela. Otroci iz naselja morajo v času počitka še zakuriti ogenj, znositi vodo v lavor in poslušati, kako bodo sosedje s traktorji zgladili njihovo barako v prah. Vsaj nekaj dela opravijo, da si zaslužijo šolsko malico in kosilo. Tako pač je, kdor ne dela, naj ne je. Obiskovanje šole je za otroke iz naselja obvezno – v času ko imajo pouk. V času plavalnega tečaja pa na primer lahko ostanejo doma, saj se podplačane učiteljice ne morejo poleg vreščečih otrok na bazenu ukvarjati tudi s pritožbami staršev glede romskih sošolk, ki “da so umazane, njihove podančice pa bodo okužile celo Ljubljano”. Tudi na gledališke predstave in izlete romskim učenkam in učencem ni treba iti, saj “vemo, da s težavo pridete eno uro prej v šolo ali pa vam starši ne zmorejo pripraviti seznama stvari za izlet”. Učiteljice so zelo razumevajoče. Sprejele so dejstvo, da otroci iz naselja pač ne prihajajo prav redno v šolo. “Problem nastane takrat, ko pridejo v šolo vsi.“

V času jutranjega spremljanja do kombija, ki vozi v šolo, ene učenke jamrajo, da ne marajo voznika kombija – tako zares ne.

“Ma dej, itak me hočete nahecat, ker se vam ne da v šolo … ajde, ajde, gremo!”

Čez tri mesece me tovarišica iz lokalne šole obvesti, da so ji deklice zaupale, da jih je voznik kombija Mile več let spolno nadlegoval. Kazal jim je fotografije golih deklet in jim govoril, da jih bo oplodil. V spisih odkrijem že več let stare zapise, da deklice pripovedujejo, da nočejo v kombi zaradi Mileta. »Nihče jih ni poslušal.« Tovarišica iz šole zažene halo, nasilje prijavi policiji, voznika zamenjajo. Čez nekaj mesecev prosim policijo za poročilo o preiskavi – nobenega odziva.

Nato grem, prekurjena po pol leta dela v tej borbi za indoktrinacijo preko šolskega sistema, na dopust. Ko pridem z dopusta, Mile spet vozi kombi. Nov voznik je na bolniški, pa je dobrosrčni Mile vskočil in rešil prevoz romskih otrok v šolo.

Spet naredimo halo, spet oddamo prijavo na policijo. Čez pol leta – ponovi vajo. Na sestanku z lokalno policijsko postajo izpostavim tri primere, pri katerih niso delovali v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini, niso naredili zapisnika o prijavi nasilja in niso pomagali žrtvam. Ženskam na begu pred nasiljem pogostokrat nihče ne pomaga. Komentirajo le evidentiranje nasilja.

“Če želite, da ste obveščeni o vsem nasilju v družinah v romski skupnosti, je najboljše, da pridete kar ž’vet’ na policijo, pa dežurite na telefonu, al’ pa lahko vas zapremo v kiblo z stolistnim zvezkom pa boste lahko zapisali vse prijave, ki jih dobimo.”

Aha, ne delujejo po zakonu v primeru prijav iz romskega naselja, ker je prijav preveč, kar interpretirajo, da je večina prijav lažnih?!

Policija in sanje, kaj bomo, ko bomo veliki

Še smo na poti v šolo. Z 8-letno Pijo se pogovarjam, kaj bi rada postala, ko odraste. “Policistka, da bom priprla mamo, ker krade sosedove buče za kosilo, in me skrbi, da je ne bodo kmetje zaradi tega zažgali.” Uuu, super, šolska indoktrinacija za trg dela deluje. Naslednja generacija Romov in Rominj bo zapolnila zapore s svojimi starši. Super rešitev, ker kadra v zaporih tako kot tudi v domovih za starejše akutno primanjkuje, privatizacija in širitev ter nadgradnja zaporov pa je logičen naslednji korak vodstva države po tem, ko bodo policiji podelili še večja pooblastila. Vse, da se priklonijo civilnemu in medijskemu pritisku, da se zaustavi romski kriminal ter da se povišajo sredstva za orožje na 20 odstotkov proračuna. Princip dvojne rabe je kot nalašč, da se oprema, ki se razvija za etnično čiščenje v Palestini, lahko preizkusi tudi za etnično čiščenje na domačih tleh. Denar vendarle želimo zadržati doma, avtomobilska industrija peša, treba je vlagati v varnost in odpornost.

Nekaj dni po uboju v Novem Mestu pridem s kolesom v romsko naselje, ravno istočasno z dvema voziloma policistov in njihovim policijskim kombijem. Povejo, da so iz uprave in da so prišli po Janija. Hitro obvestimo Janija, ta se odmakne v gozd, dokler ne izve, za kaj gre. Policija pravi, da naj pokličemo Janija nazaj, drugače “bodo prišli s helikopterjem, zdaj ko imajo več pooblastil”. “Fak, helikopter, to mora biti neki resnega.” Janijeva žena pokliče odvetnika – zaenkrat mu še pripada brezplačna pravna pomoč –, da on pokliče na policijsko upravo in vpraša, za kaj gre. Res ne bi radi, da gre spet v zapor. Ko je bil tam prvič, je moral takoj po odpustu na urgenco, saj mu pred tem na Povšetovi zaradi gužve niso uspeli zagotoviti zdravstvene oskrbe za slinavko in sladkorno. Janijeva mama pravi, da se je komaj izvlekel. Zaradi bolezni je izgubila tri otroke, zato je vidno v obupu in besu, ko vidi robokope, da izgovarjajo Janijevo ime. Janijev odvetnik v dobri uri izve, da gre le za pričanje na sodišču. Janiju je bilo poslano vabilo na zaslišanje, ki pa ga ni prevzel na pošti. Ob štirih otrocih in nedavnem požaru v baraki, ima pomembnejše delo. Ne ve, da je zaradi tega v prekršku. Sodnica je odredila pripor, če ne pride na zaslišanje.

Teden dni po točki preloma na Dolenjskem, po vse večji normalizaciji prepričanja, da potrebujemo policijski nadzor in povečanje števila izrečenih kazni, prvošolarke in prvošolarji na šolskem kombiju na poti v šolo jočejo in si manejo rdeče oči od zaspanosti. Ines mi razloži, da celo noč niso spali. Včeraj zvečer je pridrvelo 10 policijskih kibl in 30 specialcev, opremljenih v robokope. Vdrli so v njihovo barako ravno, ko je umivala hčerko. Nič niso povedali, zakaj so prišli. “Menda so iskali enega našega.”

Specialci, zamaskirani, s puškami, kot da je vojno stanje. Lahko bi v miru prišli narediti preiskavo podnevi in nam povedali, zakaj so prišli. En mlad specialec je med racijo, ko je odpiral marico, zakričal: “Hajl Hitler.”

“Zakaj si se spomnu na Hitlerja? A ker je Hitler zaplinu Cigane? A bi rad, da bi imeli take zakone, kot jih je imel Hitler?“

“Uro in pol so prečesavali vsak delček našega dela naselja. Sosedi je specialec z lučko posvetil skozi okno, ko je oblačila hčerkico za spanje. Od strahu sta zakričali in nato slišali od zunaj: ‘Tiho bodi, kurba’. Še kure so čisto prestrašili, kaj šele otroke. A smo ljudje, al’ nismo? Predvčerajšnjem so me ustavili na cesti, kar tako, redna kontrola. ‘Mrš, da te ne vidm,’ so mi še rekli, preden so me spustili naprej. In pol me bodo na roditeljskem sestanku spraševali, zakaj so otroci v šoli znervirani.”

Halo, ginekologinja?

Strategija “zapori namesto doma za ostarele” je ena rešitev za romsko ‘problematiko’ starejše generacije. Druga je ta, da Romom in Rominjam v zdravstvenih domovih ne bi dvigovali telefonov. Itak nočejo k zdravniku in navajeni so umirati 20 let pred Slovenkami in Slovenci. Bomo mi, slovenski prebivalci vsaj profitirali pri dolgotrajni oskrbi in izdatkih za zdravstveno zavarovalnico, če smo že na minusu zaradi denarne pomoči, ki jo vleče “99 odstotkov romskega prebivalstva”. Navidezno vsem dostopna zdravstvena oskrba je za ljudi z najmanj družbene, ekonomske in politične moči v praksi omejena. Socialna nepravičnost je množični morilec. Lina pride k meni, da skupaj pokličeva njeno ginekologinjo, saj je večkrat poskušala, pa se ji ni nihče javil. Kličeva, nihče se ne javi. Brskam po netu. Piše, da je treba poklicati v času uradnih ur in da pokličejo nazaj v roku enega dneva. Ok. Poskušava s klici še približno dve uri, saj bi radi z ambulanto govorili danes, ker jo zelo boli. Ko uspeva dobiti medicinsko sestro, Lina pove, da ima že dva meseca zelen izcedek, kontracepcijski vložek se ji je morda zagnojil, ima tudi močne bolečine. Ambulantna sestra Linine osebne ginekologinje ji svetuje, naj gre na urgenco, saj da je ambulanta namenjena le za ginekološko preventivo. Še enkrat pobrskam po spletni strani ambulante. Piše, da v primeru bolečin v spodnjem delu trebuha, lahko dobiš termin v najhitrejšem možnem času, in da se to obravnava kot nujno. Pokličeva še enkrat, tokrat mi Lina pomoli telefon, naj govorim jaz, saj bo meni, javni uslužbenki in še Slovenki po vrhu, verjetno vendarle verjela. Povem, da Lino že dva meseca boli spodnji del trebuha in ima gnojni izcedek, zato prosi za pregled pri svoji ginekologinji.

“Naj gre na ginekološki oddelek urgence, ki dela 24/7, naša ginekološka ambulanta je za preventivo.”

Ok, ponižno se zahvaliva, Lina gre domov, noče, da greva v dežju na drugi konec Ljubljane na urgenco, saj ve, da bi na pregled čakali nekaj ur, doma pa ima pet otrok. Nikoli več ne obišče ginekologinje, tudi čez nekaj mesecev, ko doživi spontani splav. Ko odhaja, se spomnim, da sem pred enim mesecem zaradi bolečin poklicala ginekologinjo, ki me je še isti dan pregledala.

8-letni Mitja mi potoži, da ga ful srbi rit, saj ima polno krast. Ugibamo, da ima tako kot njegov stric, ki je trenutno v priporu na Povšetovi, morda garje. Kličem v najbližji zdravstveni dom in prosim za termin na pediatrični kliniki. Ponižno poslušam petminutni govor zaposlene o Romih: “Vse dobijo, imajo vse pravice, ampak nobenih obveznosti.“

Vem, da bom, če poskušam razložiti, da gre za dečka, ki živi v počitniški prikolici brez tekoče vode in sanitarij, a je pa tudi najbolj simpatičen otrok na svetu, tvegala, da ostaneva brez pregleda. Mitja, ko zjutraj ob 7h v prikolico prinesem nogometno žogo, ki sem mu jo obljubila, ker sva rešila pol Cicidoja, z vzmetnice na tleh zakliče, hvala, nato pa napol zaspi nazaj. Ponavadi pove, da ga itak tako srbi celo noč, da ne spi prav veliko, garij pa se doma ne znebijo, ker nimajo vode. Naloge delava kar na ulicah Ljubljane, ko čakava mamo, ki prostovoljno dela v lokalnem društvu, saj so ga zaradi “problematičnosti” izpisali iz prvega razreda osnovne šole. Kljub temu, da je to protizakonito in protiustavno, že več kot leto dni čaka, da bo lahko obiskoval prvi razred. Predstavnice zavoda za šolstvo predlagajo, da se mu predpiše kakšno “zdravilo”, da bo lažje sodeloval pri pouku. Hvala bogu, da ne vedo, da ima garje, sicer bi mu verjetno še za nekaj dodatnih let prepovedali vstop v šolo.

Skratka, integracija v slovensko šolstvo ali zdravstvo je enostavna kot pasulj.

Menda je ena od stvari, ki je nadvse pomembna pri integraciji Romov in Rominj – kar mi ob nedeljski goveji juhi svetuje tudi moj fotr –, kontracepcija. S sosedom na vasi sta že predebatirala in se strinjata z ukrepi vlade glede mladoletnih mamic, pa tudi o tem, katere dodatne ukrepe bi še uvedla.

Vlasta je s starši živela v šotoru. Niso mogli več živeti v sobici zraven vseh konfliktov, zato so se starši odločili, da so rajši v gozdu, kot da so del prerekanj, zmerjanj in groženj. Starši je niso vzpodbujali, da bi hodila v šolo, ker v tem niso videli smisla, zaposlitve ji s tem priimkom tako ali tako ne bo nihče ponudil. V šotoru pa tudi ravno ne moreš delati domačih nalog, ne da bi ti vlaga in plesen uničili zvezke. Plus, tudi če nimaš ravno petic v šoli, lahko začutiš, kako te nekateri učitelji ponižujejo in prezirajo tvojo družino in zato izgubiš vse veselje do obiskovanja šole. Vlasta si je zato pri štirinajstih na družabnem omrežju poiskala isto starega fanta Jasmina. Prosila me je za tabletke. Ker se mi je zdelo, da je ne starši, ne zavod, ne policija ne bodo ustavili, da sta z Jasminom par, sem ji obljubila, da ji poiščem ginekologinjo. Ko sem ji hotela reči, “ej, ne moreš bit’ pri 14 pri fantu, vrni se domov, se pravi v šotor”, sem se ugriznila v jezik. Vlasta si je sama uredila pobeg iz življenja v šotoru na minus petih stopinjah v Jasminovo družino, ki zanjo dobro skrbi. Na obiskih pri njih vidim, da jo imajo njegovi starši radi, sprejeli so jo za svojo, jaz pa jo hočem pošiljati nazaj v šotor? Vlastini družini ne morem ponuditi stanovanja. Vlasti pa ne morem zagotoviti bivanja v rejniški družini ali stanovanjski skupini, kar bi bila dolžna narediti glede na svoja pooblastila, ki mi jih je podelila država, da skrbim za varstvo koristi otrok, saj vse kaže, da starši ne zmorejo poskrbeti zanjo. A rejniških družin ni, sploh ne takih, ki bi vzeli k sebi romske otroke, za stanovanjske skupine pa so večletne čakalne vrste. Predvsem pa velja pravilo, da se romskih otrok ne odvzema, saj naj bi bila “drugačna” skrb za otroke del njihove kulture. V glavnem, iščem kontracepcijske tabletke. Kličem eno ginekologinjo. “Žal ne sprejemamo novih pacientov.” Kličem drugo. “Ja, sprejemamo, ampak žal, če imate manj kot 15 let, ste lahko samo samoplačnik.” Kličem tretjo, v Kočevje. “Ja, sprejemamo, lahko pridete, ampak zraven naj pride mama, termin bo čez en mesec.“

Hvala lepa, zelo nepraktično in prepozno. Vlasta pravi, da ni panike, bo pa mamica, če slučajno zanosi. Šele čez en mesec izvem, da lahko mladoletne deklice kadarkoli pridejo v Leonišče v UKC Ljubljana, kjer jim nemudoma nudijo kontracepcijsko svetovanje. Med klicanjem številnih ginekologinj, me ni nihče napotil tja, da bi se izognila birokratskemu labirintu. Sodelavka me vpraša, kako je kaj z Vlasto. Povem ji, da ima fanta. “Ja, tipično, vsem Rominjam pri trinajstih zavre kri, tudi če živijo v rejništvu, ne mor’š jih več ustavit’. To je v njih, ta romska kri, najboljš’, da bi vse dobile injekcije.“

Kraje in konflikti

Ok. Če se vrnemo nazaj k Pijini mami. “Ampak, jebela cesta, kradete buče in krompir, žlebove in verjetno še kaj večjega! Ni čudno, da sosedi s traktorji grozijo, da vas bodo vse po vrsti zažgali. Videla sem več prispevkov o pritoževanju, da kradete pridelke in hrano v trgovini. Kako pričakujete, da se boste razumeli s sokrajani?“

O tem pripovedujem kolegici iz bližnjega naselja, ki pri kmetih kupuje zelenjavo. Povedali so ji, da kmetje medijem poročajo o krajah Romov in Rominj, ne poročajo pa, kako jim je letos denimo “celo njivo krompirja izkopal in ukradel sosed, ki je njihova glavna konkurenca v zelenjadarstvu”. Kolegica mislim, da ne laže – je 100-odstotna Slovenka in profesorica na faksu.

Ko ponosna povem, da sem v Sparu ukradla kardamom za 7 evrov, me moji ‘integriranci’ okarajo, kaj da delam, budala, bom dobila kartoteko. V Tediju in Lidlu kradejo le redki posamezniki iz skupnosti, in še oni, ker so revni. Jaz imam vendarle plačo in sem ‘gadžo’. “Zakaj, budalo, kradem?!” Nato skupaj računamo, koliko damo za stroške. Moja plača je 1150 evrov neto, plus dodatek za malico in vozovnico, 800 evrov dam za stanovanje, ostalo za hrano, bencin, popravila avta, obroke plačila zobozdravstvenih storitev in tako dalje. Stanka dobi približno 600 evrov denarne socialne pomoči in 120 evrov otroškega dodatka. Kako ti ne uspe preživeti čez mesec, če nimaš najemnine, stroškov elektrike, komunale? “Nimam hladilnika – moram skoraj vsak dan v trgovino, ne morem kupiti velikih embalaž. Nimam elektrike, ampak imam agregat, ki pije vsaj 10 evrov bencina na dan. Nimam pralnega stroja, zato moram enkrat na teden v pralnico – za to gre 80 evrov minimalno. Pa prevoz, a misliš, da je zastonj, če me kdo pelje? Do prve avtobusne postaje pa je 5 kilometrov, kako naj tovorim 15 kil perila?“

Niko, oče 3 otrok, ostro obsoja kraje svojih sosedov. Pove, da se strinja tudi z ukrepi, da se zaseže premoženje neznanega izvora, tudi za manjše kraje, če se bo imela policija čas ukvarjati z njimi. Strinja se z mojo idejo, da zakon velja za vse, in da se potemtakem zaseže premoženje neznanega izvora tudi direktorjem in direktoricam podjetij in političarkam in politikom. “Če njih sekirajo za te male kraje, naj poračunajo tudi s tistimi, ki kradejo milijone.” Niko pove, da mu iz zlobe sosedi-sorodniki večkrat podtaknejo kakšno ukradeno kosilnico ali kaj podobnega, da bi policija to našla pri njemu in ga spet strpala v čuzo. Dela kot varnostnik v lokalnem Mercatorju, da tiste, ki bi želeli krasti, takoj odstrani.

“Kot otrok sem bil deležen veliko nasilja. Oče me je pred policaji mlatil, ker nisem hotel v šolo. Policija je očeta in brate pretepala kot za šalo. Pojma nisem imel zakaj škifi brata tepejo, ker se vozi z avtomobilom. Ker ni imel izpita, so ga tako premlatili, da ni bil sposoben služiti vojaškega roka in je še danes invalid. Da bi to komu prijavili, nam še na pamet ni padlo. Nismo niti sanjali, da bi iskali pravico, da bi nas pri tem kdo poslušal. Oče in bratje so se kar naprej tepli, zaradi kraj, alkohola, bede, nasilja s strani policajev, sosedov. Šole ob tej domači norišnici nisem dokončal. Delal sem napake, pristal v zaporu. Tudi tam sem jih marsikdaj pokasiru. Moti me nepravičnost. Strah me je lastne jeze. Vem, da imam tako močan udarec, da lahko z enim udarcem človeka ubijem. Rad bi delal, želim se odseliti in zaživeti normalno s svojimi hčerkicami. A kdo mi bo dal stanovanje v najem? Kdo me bo zaposlil s kartoteko?“

Niko je v času “sezone konfliktov”, kot pravijo prebivalci naselja vsakoletnemu obdobju, ko z vso resnostjo obračunavajo med sabo, večkrat zjutraj v joku prišel do mene. Ob tem sem pomislila na prepoznavanje reakcijskega nasilja med prebivalci revnih getov temnopoltih v ZDA kot obrambnega mehanizma in strategije preživetja, zaradi česar je njihov modus operandi nenehna preža in poskus obvarovanja lastnega telesa. Niko me je prosil, če se lahko kam preselijo. Rotil me je, naj pokličem policijo, da bo bolj prisotna v naselju, saj so mu sosedje grozili, da bodo zažgali njegove otroke. Kar naprej izzivajo in mečejo kamne. Policija pride, a reče, da ne morejo nič narediti. Ne vedo, komu naj verjamejo. Tudi nasprotna stran se pritožuje. “Najboljše, da se ‘sami zmenite’.”

Niko cele noči ne spi, cele noči ga napadajo in zmerjajo. Skrbi ga, da ne bo mogel ustaviti svoje jeze.

“Žal, Niko … nimam vas kam preseliti. Vaša partnerka lahko gre sama z otroki v varno hišo, pa še to v bistvu verjetno ne. Skoraj nobena varna hiša ne sprejema več Rominj, ker, sej veste: ne držijo se dnevnega reda, njihovi otroci pokakajo prostore, ker ne znajo uporabljati wc-jev, nekajkrat so tudi izdale skrivne lokacije svojim družinam … Žal, Niko … vem … nimate kam … samo ignorirajte sosede, saj bodo enkrat nehali z grožnjami, zmerjanjem, izzivanjem …“

Romsko prebivalstvo nimamo kam preseliti, zato ga bo treba integrirati v četrtno skupnost. Pojdimo torej na sladoled do najbližje trgovine, saj so počitnice in ne razumem, zakaj ves čas čepijo doma. “Zakaj se ne sprehodite do parka ali po ulicah?”

Pot do sladoleda

Tri punce, stare 8, 13 in 14, ter jaz se odpravimo na sprehod v park in v trgovino po sladoled.

Incident številka 1: dva gospoda, stara nekaj čez 50 let, doma pred delavnico šravfata svoj pošteno prislužen tovornjak, ko se mi šetamo mimo in deklice nekaj vreščijo, moška pa jih začneta nagovarjati in omenjati masažo. Starejši deklici, Dunja in Tina, odgovarjata nazaj. Gospoda sta dobro vedela, da gre za deklice iz romskega naselja in da je povsem sprejemljivo, da jih neprimerno spolno nagovarjata. Niti malo ju ni zmotilo, da bi spremljajoča 30-letnica (jaz) lahko kaj komplicirala.

Incident številka 2: 8-letna Sara začne, ko hodimo po cesti, gledati v eno od hiš. Zunaj, pred njo je stari ata, star dobrih 80 let, pošten penzionist, ki zaliva rože. Zasika, “Kaj buliš, piz** ti materna?” Sara potiho zajeclja, da so ji všeč rože, da so zelo, zelo lepe. Dunja in Tina se začneta razburjati, kaj jih po krivem obtožuje, stari prdec … Hitro jih pomirim in gremo naprej.

Incident številka 3: ko vstopimo v trgovino, slišim dve penzionistki, na videz stari dobrih 60 let, kako rečeta druga drugi: “Pazi, prim’ si torbico.” Dunja in Tina seveda začneta odgovarjati upokojenkama, da sploh niso nič rekle niti nič naredile, pa jih že obtožujeta.

Kupimo sladoled in se hitro poberemo domov. Zdaj štekam, zakaj ne hodijo radi na sprehod. Incidenti so bili presenečenje le zame, deklice so na take odzive bližnje okolice že popolnoma navajene.

Videti je, da je prav okolica romskega naselja tista, ki ne prenese prvega koraka k močno želeni integraciji.

Ok, potem je edina šansa integracija skozi zapore. Sicer ni poceni, pa spet na plečih davkoplačevalk in davkoplačevalcev … a to je edini način, da bo mir na sončni stran Alp. V zaporih bodo Rominje in Romi lahko uporabni za kapitalizem. Mogoče bi lahko od njih nekateri le imeli več koristi kot stroškov, če bi sledili ameriškemu vzoru, kjer zaporniki prisilno oziroma za nekaj centov na uro delajo za korporacije, kot so Ikea, McDonald’s, Coca-Cola, IBM.

Vesna me prosi, da obiščem njenega moža na Dobu. Dialog tam je sledeč:

»Dober dan, gospod Miha, kako gre?«

“Povejte mi, kako je hčerka? Ženo slišim vsak teden, a hčerko ne morem, preveč mi je težko, da bi jo slišal. A je možno, da napišem prošnjo direktorju Doba, da moram zaradi skrbi za hčerko domov, žena ‘ma sladkorno in epileptične napade…? Rad bi šel nazaj k družini.“

“Ja, žal, gospod Miha, smo vam povedali, da ni šans za pogojno. Obtoženi ste napada na uradno osebo, tukaj piše, da ste posedovali drogo, se vozili brez izpita za avto in potem še porinili policista, to ni kar tako,” interpretira kazensko zakonodajo socialna delavka zapora.

“A mi lahko poveste, kaj je z mojo prošnjo za delovno terapijo na vrtu? Zmešalo se mi bo, ker sem cel dan v sobi. Lepo vas prosim, če lahko delam.“

“Joj, Miha, glede na to, kar sem slišala, da bi šel tako rad ven, domov, nas skrbi, da ni varno, če ste zunaj, da vas ne bo zamikal pobeg. Žal bomo morali prošnjo za delo zunaj zavrniti.”

“Joj, gospa Katja, pa menda se vam gospod Miha ne smili? Sam si je kriv. Mora dobro premisliti, da ne bo več posegal v kriminal in bo šel končno delat, ko odsedi to kazen.”

*

Vidim, da sem le amaterka, tile zaposleni so povsem predani farsi, da ima prestajanje kazni nekakšen smisel. Ko v šoli, zdravstvenem domu in centru za socialno delo razmišljam na glas, da bom dala odpoved, vsi mislijo, da je tako zaradi “nevarnosti” Rominj in Romov.

Redki razumejo, da se mi meša od vse nepravičnosti, ki jo nihče ne prepoznava. Od rasizma, ki ga nihče ne sliši prihajati iz lastnih ust. Od obtoževanj ljudi, da so Romi revni in neizobraženi zaradi njihovih individualnih lastnosti in ne zaradi večgeneracijskih travm in večstoletnega strukturnega nasilja vsaj od časov Marije Terezije do danes.

In dost imam vsega skupaj tudi zaradi slabih delovnih pogojev. Ker cele noči ne spim od doživete groze, ko sem nemi opazovalec borbe za preživetje, neprestane borbe, da bi Rominje dokazale, da so običajni ljudje. Da bi dokazale, da niso “tisti tipični umazani, lažnivi, kradljivi, zadrogirani Romi … ampak so ene izmed tistih nekaj redkih ‘dobrih Romov’.”

A kaj se jaz pritožujem, da težko spim? Kako spijo vse Vlaste in Pije, ki skozi razbito okno prikolice med zvoki kapljic dežja, ki močijo šolsko torbo, poslušajo skrbi staršev o tem, ali se bodo krajani spet maščevali za kraje, in kako je staro mamo Danajo lokalni diler ‘navleku’ na heroin, pa da očeta ne bo iz zapora vsaj do januarja 2028. Kako spi Mitja z garjami, a se zjutraj zbudi takoj, ko zasliši škripanje mojega kolesa in mi reče, da si za Miklavža želi stanovanje, ker jih zebe?

Opre!

“Ma, daj, kaka nepravičnost, Katja, ne zagovarjaj jih in naj se ti ne smilijo. Neki odgovornosti pa morajo tud’ sami pokazati. Itak jim dajemo preveč udobja in pravic.“

Ok, prav ‘maš, ne bom vsega opravičevala.

“Tomaž, sori, ampak zakaj hudiča si na gobec tistega kmeta? Vzel bi krompir pa šel, no.”

“Lej, sej ga nisem hotu, nis’m hotu niti krompirja, ampak ne morem več poslušati, kako me nekdo zmerja z golaznijo, mojo mamo zmerja z narkomanko, mojega očeta z degenerirancem. Rajš’ grem sedet, kot da to poslušam še kar naprej.”

“Sori, Brane, ampak zakaj so unga župana tud’ na gobec? Saj, vem, bonbončki pa to, sam’ sej so vedli, da bo sranje. Kaj če bi se mu res kaj zgodilo?”

“Veš … Obsojam nasilje nad nič krivimi ljudmi, a včasih je sranje nujno. Včasih je treba kakega funkcionarja preprosto na gobec. To je edini način, ki smo ga vajeni, da nas slišijo.“

Opre Roma. Na noge ljudje. Morda je to točka preloma, da se ustavimo. Pri izvajanju prisilne integracije vseh odpadnih v skupnost, ki je sama močno ranjena in ki pravzaprav te integracije sploh ne prenese. Kaj če bi za začetek poslušali odpor neslišanih? Morda pa v njem najdemo nekaj, kar nas, iz vse manj udobnega spanca v novih mutacijah kapitalizma tudi za izginjajoči srednji razred, obudi h gradnji drugačne skupnosti.

**

Članek je v izvirniku objavljen na portalu Mešanec.

PLAC: Predavanje o zadrugi Mietshäuser Syndikat

✇prelom
By: tormerstudios
19 November 2025 at 11:40

Participativna ljubljanska avtonomna cona PLAC (na Linhartovi cesti 43) vabi v petek, 28.11. ob 19. uri na predavanje in diskusijo s predstavniki zadruge za stanovanjske projekte Mietshäuser Syndikat iz Nemčije.

Preberite več o Mietshäuser Syndikat in razvoju Berlina v zadnjih desetletjih v prispevku Domna Žalca na tej povezavi.

Ponižno iskanje ustvarjalnih prostorov

✇prelom
By: tormerstudios
19 November 2025 at 11:29

Prostor, ki v Ljubljani pripada umetnosti, se na prvi pogled zdi zadosten, saj se občina vztrajno hvali z zglednim številom kulturnih institucij, ki zasedajo »častno« mesto v samem jedru prestolnice. Vse prevečkrat pa so ti prostori izpostavljeni vdorom narave, splošni dotrajanosti, predolgim diskusijam o (ne)smiselnosti njihovih prenov ali podrejenosti domačim in evropskim razpisom, ki že tako redke prostore umetnosti namenjajo umetnikom, ki ustrezajo zakrnelim razpisnim pogojem, tematskim sklopom razpisov, duhu trenutnega časa ali se celo skladajo s političnimi nazori odločevalcev. Tako se umetnost zapira v neprodušne kletke, v katerih naj bi na razpisu ustrezno ovrednoteni umetniki gnetli in žvečili svoje koncepte, katerih izplen pa je javnosti predstavljen redko ali sploh nikoli. Z zapiranjem umetnosti v nerazumljive teoretske koncepte, ki jih financirajo za to namenjeni razpisi in iz katerih se prav zaradi nejasnosti konceptov, ki se bodo izluščili (ali pa ne) šele v teku samega ustvarjanja, se rojevajo prostori umetnosti, ki so lahko neljubi, nepravični, celo izkoriščevalski (Fotopub) in ki v že tako zoper slovensko umetnost nastrojeno javnost zasajajo dvome in jezo do »priskledniških« umetnikov. Prostori umetnosti, tudi samostojni in neinstitucionalizirani, v Ljubljani sicer obstajajo, a so vse prevečkrat zadržani s strani mestne občine, ki prostore varuje za naslednji večji razpis, v katerem bo Ljubljana prepoznana kot umetnikom prijazno in rezidenčno mesto. In četudi je na slovensko umetnost še posebej v zadnjem času padla temna senca, je treba vsakič znova izpostavljati, da to nikakor ni odraz naše umetnosti. Nasprotno so ravno umetniki tisti, ki so vse prevečkrat pahnjeni na rob socialnega dna in ki jim za njihovo ustvarjanje, ki mu ploska tudi slovenska javnost, ne pripada niti majhen atelje. Prav zato je smotrno naslavljati vprašanje, kje v času svojega ustvarjanja domujejo tako imenovani ustvarjalci kulturno-umetniških vsebin – pravzaprav živi pisatelji, slikarji, performerji, glasbeniki idr. In odpreti razpravo o prostorih teh prevečkrat nevidnih »snovalcev slovenske kulture«, ki se jih še od cankarjanskih časov dalje drži sloves, da morajo svoje mesto pod soncem iskati ponižno, tiho in po možnosti popolnoma nekritično do tistih, ki grejejo odločevalske stolčke.

Razprave o pogrešanih prostorih ni mogoče začeti, ne da bi se obregnili ob nenehno preganjanje umetnikov, kulturnikov iz njihovih težko izpogajanih domovanj; spomnimo se izgubljenih prostorov na Tobačni ter prisilne deložacije Rogovcev. Pomembna raziskava z naslovom Analiza prostorov poklicnih nevladnih organizacij v kulturi,(1) ki jo je leta 2020 izvedlo društvo Asociacija, kaže na to, da so prostori nevladnega kulturno-umetniškega sektorja dotrajani, premajhni in vse pogosteje tudi začasni. Društvo Asociacija razlog za začasnost prostorov vidi predvsem v neurejenih sistemskih in pogodbenih dogovorih, razlog za nenadne deložacije pa v prebujenih apetiti in pritiskih s strani gospodarstvenikov, ki prej zapuščene tovarne ali druga poslopja začenjajo videti kot priložnosti za nove investicije. Raziskava na koncu ponudi še primere dobre prakse, ki so navadno rojeni iz konsenza, tudi med gospodarstvom in kulturo (Bunker in Elektro Ljubljana), med javnimi ustanovami in nevladniki (Slovensko mladinsko gledališče, zavod Maska in Nova pošta) ali med državo, ministrstvom in občinami (Švicarija, Vodnikova domačija, Španski borci), a gre tudi v teh primerih za že uveljavljene institucije in ne za svobodne umetnike, ki še niso dosegli dovoljšnjega števila kritiško ovrednotenih projektov. Tako se za umetnike, ki bi si želeli ustvarjati kje drugje kot v lastni dnevni sobi, tu in tam najde ustrezen razpis, ki pa zaradi majhnega števila tovrstnih prostorov predvideva stroge razpisne pogoje. Eden takšnih je Javni razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in prostorov v brezplačno uporabo za kulturno dejavnost,(2) ki ga bo tudi letos objavila Mestna občina Ljubljana. Še pred objavo razpisa občina navadno objavi razpis za ugotavljanje javnega interesa pri tovrstnih oddajah prostorov (letošnji razpis se je zaključil aprila 2022, prednostna lista za sklop 2 pa je bila objavljena avgusta 2022),(3) na katerega se morajo prijaviti tako tisti, ki prostor že imajo, a se jim bo iztekla pogodba (sklop 1), kot tudi tisti, ki bi želeli kandidirati za razpisane prostore (sklop 2). Po kakopak ugotovljenem interesu, ki ga glede na razpisane kriterije ugotovi komisija (letošnja predsednica komisije je bila Saša Ogrizek), občina javno objavi prednostno listo za ateljeje in za prostore (samo za sklop 2), k podpisu pogodbe pa umetnike povabi šele, ko se kakšen od prostorov tudi zares sprosti. Že hiter prelet razpisnih pogojev nam daje vedeti, da umetniški ateljeji niso namenjeni mladim, neuveljavljenim umetnikom, ki so se tudi po več let kalili na kateri od umetniških akademij in si zdaj želijo samostojnega ustvarjanja, še manj pa takim, ki ustrezne izobrazbe sploh nimajo, imajo pa delovno vnemo, talent in voljo. Prvi pogoj za pridobitev umetniškega ateljeja je namreč formalna izobrazba na področju likovne/vizualne umetnosti (zahtevana fotokopija diplome) ali status samozaposlenega v kulturi s poklicem slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik ali intermedijski umetnik (zahtevano dokazilo o vpisu v razvid). Prijavitelji logično ne smejo biti lastniki prostorov, v katerih bi lahko opravljali svojo dejavnost, zbrati pa morajo najmanj devetdeset točk po veljavnem kriteriju (nagrade, razstave, sodelovanja, rezidence, mednarodne štipendije, dela v javnih zbirkah ter pomen prijaviteljevega dela za kulturno ponudbo MOL). Umetniški atelje se nato ustrezno ovrednotenemu prosilcu odda za obdobje petih let, s tem da je prosilec dolžan plačevati obratovalne in druge stroške. Podobno sledi za nevladne organizacije ali posameznike s področja kulture, ki navadno kandidirajo za manjše prostore, pisarne ali druge produkcijske prostore. Kriteriji vključujejo ugotavljanje pomembnosti nevladne organizacije ali posameznika za ljubljanski kulturni prostor, pregled referenc prijavitelja za obdobje zadnjih treh let, veljaven status prijavitelja ter tudi sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali Pogodbo o sofinanciranju kulturnega projekta, ki jo je prijavitelj že imel ali pa jo še vedno ima. To nekako pomeni, da so do kandidature na razpisih tako za oddajo ateljejev kot za oddajo prostorov za nevladne organizacije ali posameznike upravičeni predvsem že uveljavljeni umetniki in že aktivne nevladne organizacije, ki pa so se na poti do uveljavitve očitno bili primorani znajti drugače. V Mestni občini Maribor denimo objavljajo podoben razpis, (4) s tem da je njihov razpis razdeljen na oddajo umetniških ateljejev za umetnike in oddajo umetniških ateljejev za mlade umetnike. Hvale vreden je tudi njihov nekoliko razširjen nabor upravičenih poklicev, ki jih morajo umetniki dokazati z dokazilom iz razvida samozaposlenih. Med drugimi lahko za mariborske ateljeje zaprosijo tudi montažerji, videasti, oblikovalci, scenografi in kostumografi. Res je, da ljubljanski razpis predvideva prostore tudi za nedefinirane ustvarjalce v kulturi, ki imajo pogodbo o sofinanciranju javnega kulturnega programa ali projekta (kar pomeni, da je predpogoj za prijavo tudi predhodna uspešnost na razpisu za financiranje programa oz. projekta), a bi bilo kljub temu smotrno posebej razčleniti tako točke razpisa kakor tudi prostore, ki bi bili primerni za specifične poklice v kulturi (scenograf in kostumograf sta dobra primera, saj oba navadno potrebujeta večje funduse, ki pa jih tovrstni razpisi ne predvidevajo).

Poleg omenjenega razpisa za umetniške ateljeje in druge prostore, ki so, kot smo videli, pravzaprav namenjeni že uveljavljenim umetnikom ali nevladnim organizacijam (s čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bilo teh prostorov več ali če bi obstajal enak razpis tudi za mlade umetnike in tudi za specifične poklice v kulturi), je bil letos maja objavljen razpis še za oddajo umetniških ateljejev v MGLC Švicarija,(5) ki pa je skoraj na las podoben zgoraj omenjenemu razpisu. Prosilci morajo prav tako izkazati svojo popolno primernost, torej formalno izobrazbo ali status samozaposlenega v kulturi (spekter je sicer nekoliko bolj razširjen – slikar, kipar, ilustrator, fotograf, grafik, avtor stripov, videast, intermedijski umetnik), atelje pa je naposled oddan za obdobje petih let. Za oddajo je bilo v času razpisa v ogromnih, sterilnih prostorih Švicerije na voljo le devet (!) umetniških ateljejev in dva kiparska ateljeja, ki pa so vsi povrh zopet namenjeni že uveljavljenim umetnikom. Leta 2019 je bil podoben razpis v Švicariji že objavljen, s tem da so takrat naslavljali le mlade umetnike, ki so jim bili prostori oddani za obdobje dveh let. Čeprav je tudi za takratne ateljeje za mlade umetnike, stare do 35 let, bilo treba izkazati ustrezne reference, je tak razpis rahlo svetlejša točka razpisov za mlade, a nič kaj bolj svetla za še neuveljavljene umetnike. Pri tako milo rečeno okrnjenih številkah ateljejev, ki so na voljo, se zdijo razpisni pogoji morda kot metoda logični, a kaj, ko se v praksi neredko zatakne že pri dokazovanju pogoja o statusu samozaposlenega v kulturi, za katerega je treba zaprositi birokratski aparat, čakati nekaj časa in dodatno zaprošati za oprostitev prispevkov, do česar pa so spet upravičeni le umetniki in kulturniki, ki s svojimi projekti izkazujejo večjo mero kakovosti – pri čemer pa tudi oni včasih potegnejo ta kratko. Če do plačila prispevkov mlad umetnik ali kulturnik ni upravičen, ker ne izkazuje zahtevanih pogojev, pomeni, da bo z dnem vpisa v razvid začel s plačevanjem prispevkov, ki lahko ob nerednih prihodkih, projektno-prekarnemu delu in nasploh »fleksibilni« naravi dela za posameznika predstavljajo veliko breme. Izplen vseh teh pogojev pa so torej umetniki, ki tudi po več let delajo brezplačno ali krepko pod svojo ceno, s čimer sledijo uveljavljeni mantri, da je vendarle največje plačilo umetniku pridobljena, četudi skromna referenca.

Seveda se problem pomanjkanja prostorov in zakrnelih razpisnih pogojev razteza tudi na ostala področja umetnosti. Kje ustvarjajo literati, književniki, glasbeniki in gledališčniki, ki delajo na svobodi? Kam se lahko zatečejo, če ne morejo vaditi doma, kje lahko najdejo stimulativno okolje, v katerem bi se zbirali pisci in pisatelji, ki bi med sabo lahko diskutirali o ustvarjalnih zagatah? Tudi takšnih prostorov in umetniških stičišč je v Ljubljani premalo, saj se vse prevečkrat prostor ustvarjanja tovrstnih umetnikov enači z njihovim domom. Zanimivo prakso je bilo zaslediti leta 2018, ko je zavod Divja misel v Vodnikovi domačiji sicer vzpostavil Sobo za pisanje (6) – tako rekoč tudi edino svetlo točko prostorov za pisatelje. Soba za pisanje ne predvideva posebnih pogojev, je pa navadno razpoložljiva v dopoldanskem času oziroma po dogovoru. Seveda se tu in tam na področju pisanja pojavi še kakšna rezidenca, kot je bila denimo tista iz leta 2016, ki jo je objavilo Društvo slovenskih pisateljev (Pisateljski atelje Danete Zajca),(7) a so tudi tovrstne pisateljske rezidence žal redki statistični osamelci.

In če se za konec dotaknemo še področij uprizoritvene umetnosti, glasbe ali celo filma, pridemo do zaključka, da za tovrstne poklice subvencionirani, poceni ali na uporabo dodeljeni prostori skorajda ne obstajajo. Svobodni uprizoritveni umetniki se zaradi tega lahko zatečejo k različnim kulturnim društvom, ljubiteljski gledališčniki pa k članstvu v Šentjakobskem gledališču ali Glejevem in Momentovem ŠtudentTeatru, s čimer pa še vedno ni izpolnjen pogoj za razvoj neodvisne gledališke scene, ki ne bi bila del nikakršnega programa in bi jo lahko soustvarjali prav vsi. Zbirnih točk za take ustvarjalce žal ni veliko, čeprav bi bilo tovrstno stičišče različnih umetnikov, ki bi lahko ustvarjali, se medsebojno nadgrajevali in ustvarjeno predstavili širši javnosti, nujno za razvejano kulturo, ki konec koncev pritiče prestolnici. In medtem ko se Mestna občina Ljubljana trka po prsih z obljubami o prostorih kulture in umetnosti, so rezultati teh obljub eno samo razočaranje. Prostori kulture in umetnosti so prevečkrat elitni, sterilni, odtrgani iz mesta in premaknjeni nekam na obrobje. Stičišča so nam obljubljali že davno – najprej s Cankarjevim domom, ki v dopoldanskih urah večkrat odmeva od osamljenosti, in kasneje še s Cukrarno, s katero se podobno dogaja že zdaj. Na obzorju je že moč slutiti, da ne bo nič drugače niti z novim Centrom Rog, kjer bodo o beraških umetnikih in kulturnikih, ki si (ali pa ne) zaslužijo streho nad glavo, pisarniški stol ali čopič, zopet odločale birokratske zagonetke.

(1) http://www.asociacija.si/si/wp-content/uploads/2020/02/Analiza-prostorov-poklicnih-nevladnih-organizacij-v-kulturi-FIN.pdf

(2) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost/

(3) https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-kulturo/razpisi/javni-razpis-za-ugotavljanje-javnega-interesa-pri-oddaji-umetniskih-ateljejev-in-prostorov-v-brezplacno-uporabo-za-kulturno-dejavnost-objava-prednostnih-list/

(4) https://maribor.si/javni_razpisi/javni-razpis-za-oddajo-umetniskih-ateljejev-in-ateljejev-za-mlade-umetnike-v-brezplacno-uporabo-za-umetniske-dejavnosti-jr-kul-ap22/

(5) http://www.mglc-lj.si/files/data/s%CC%8Cvicarija_razpis_2022_import.pdf

(6) https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/soba-za-pisanje-v-vodnikovi-domaciji-postala-priljubljen-prostor-za-ustvarjanje-in-delo/

(7) https://drustvo-dsp.si/razpis-umetniska-rezidenca-v-ljubljani-slovenija-2017/

Razstava Pozor! Vroča Točka! v Galeriji Kresija

✇prelom
By: tormerstudios
11 November 2025 at 07:52

V Galeriji Kresija se nocoj odpira razstava Društva arhitektov ljubljana Pozor! Vroča točka!, ki bo na ogled do 13. novembra. Razstava, ki je del serije Vizije so, je posebna, saj se osredotoča na pojav vročinskih otokov v mestih – zlasti v Ljubljani – ter na raziskovanje vplivov podnebnih sprememb na urbano okolje. »Vročina« ni zgolj vremenski pojav, temveč kompleksen urbanistični izziv, ki neposredno vpliva na zdravje prebivalcev, kakovost bivanja in tudi na gospodarske razmere v mestih. Razstava je zasnovana diskurzivno, s poudarkom na pogovorih in akcijah, kar pomeni pomemben odmik od tradicionalnih, statičnih predstavitev.

Glavni cilj razstave ni le izpostaviti problematiko vročinskih otokov, temveč tudi ustvariti zbirko znanja, ki bo služila kot temelj za nadaljnje raziskave in konkretne akcije. V Ljubljani – in za Ljubljano – je zbranih že veliko informacij in izkušenj, ki so jih oblikovale različne institucije, izobraževalne ustanove, združenja, skupine in posamezniki (npr. Ministrstvo za naravne vire in prostor, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Mestna občina Ljubljana, Inštitut za politike prostora, ZRC SAZU, Prostorož, člani Mreže za prostor in drugi), ki opozarjajo na problem in se aktivno ukvarjajo z vprašanjem segrevanja mesta. Poudarek razstave ni zgolj na arhitekturnih rešitvah, temveč na celostnem pristopu, ki povezuje različna področja – od urbanizma, ekonomije in sociologije do medicine.

Projekt se je začel v začetku oktobra, mesecu prostora, z namestitvijo opozorilnih znakov POZOR! VROČA TOČKA! na javnih površinah v mestu. Lokacije so izbrali v središču mesta, kjer je veliko peš in kolesarskega prometa, površine pa se zaradi urbanih ureditev in pomanjkanja sence močno pregrevajo. Čeprav se zaradi ugodnih vplivov širše okolice – bližine reke, gozda, parka – ne nahajajo v območjih najizrazitejših toplotnih otokov, so v vročih poletnih dneh očitno vroče točke, kjer se vročini ni mogoče izogniti. Projekt opozarja na naraščajoče tveganje pregrevanja mest ob podnebnih spremembah in hkrati spodbuja prebivalce, da s pravilnim ravnanjem – kot je npr. zasaditev drevesa – prispevajo k prijetnejšemu in hladnejšemu bivalnemu okolju.

Jedro razstave predstavlja arhiv, ki zbira raziskave, podatke in izkušnje o segrevanju mest. Arhiv se bo v času trajanja razstave sproti dopolnjeval, da lahko k skupnemu znanju prispeva vsak – od strokovnjaka do prebivalca, ki svoje mesto občuti iz prve roke. Tako nastaja skupen vir informacij, ki povezuje različna znanja in odpira prostor za prihodnje raziskave ter konkretne rešitve.

Ob razstavi bodo potekali pogovori, namenjeni iskanju rešitev za hlajenje mesta. V ospredju so štiri teme: zelene površine in vloga dreves pri izboljšanju kakovosti bivanja, voda kot naravni regulator mikroklime, trajnostni materiali in gradnja ter infrastrukturne rešitve, vse pospremljene s primeri dobrih praks. Pogovori ne ponujajo enoznačnih odgovorov, ampak vabijo k odprti debati in soustvarjanju rešitev skupaj s strokovnjaki in prebivalci.

S projektom sajenja dreves razstava prehaja v akcijo: začeli bodo s skupnim, simbolnim sajenjem na javni mestni površini in v sodelovanju z MOL uresničili pobudo meščanov mestu za zasaditev dodatnega drevesa v Severnem parku v Ljubljani. Hkrati obiskovalce vabijo, da se pri akciji sajenja dreves aktivno pridružijo. V Galeriji Kresija bodo lahko “posvojili” sadiko, jo posadili, saditev pa dokumentirali in svoj prispevek vpisali v skupni zemljevid novih zelenih površin. Drevesa niso le simbolični, temveč konkretni posegi, ki postopno spreminjajo mikroklimo in dokazujejo, da lahko k hlajenju mesta prispeva vsak.

Na spletu bo vzpostavljen interaktivni zemljevid Ljubljane s karto toplotnih otokov, vročih točk in novih dreves, ki združuje uradne meritve, prostorske informacije in prispevke prebivalcev. Zemljevid bo omogočal vpogled v to, kje so težave največje, kje so nujno potrebni ukrepi in kje so se že začele spremembe. S tem postaja dolgoročno orodje za ozaveščanje, načrtovanje in spodbujanje sodelovanja.

Urbani toplotni otoki so le eden izmed izzivov podnebnih sprememb, a prav zaradi neposrednega vpliva na naše vsakdanje življenje zahtevajo posebno pozornost. Zato jih postavljajo v središče razstave kot izhodišče za razpravo, skupno akcijo ter povezovanje različnih znanj in ljudi.

***

SKUPNA AKCIJA SAJENJA DREVES:

petek, 24.10.2025 ob 17. uri na severnem robu Severnega parka v Ljubljani
zbirno mesto: pred Galerijo Kresija ob 16. uri

DEBATNI VEČERI “POZOR! VROČA TOČKA!” V GALERIJI KRESIJA
torek, 28.10.2025 ob 17:00 – Zeleno načrtovanje mest
četrtek 30.10. 2025 ob 17:00 – Modra infrastruktura
torek 4.11. 2025 ob 17:00 – Trajnostni materiali in gradnja
četrtek 6.11.2025 ob 17:00 – Infrastrukturne rešitve

***

Za vse dodatne informacije in pojasnila lahko kontaktirate DAL na: drustvo.arhitektov.lj@siol.net

Avtorji razstave: Apolonija Šuštaršič, Kaja Lipnik Vehovar, Jure Henigsman, Blaž Budja

Projekt bo v celoti dostopen na spletni strani www.vizijeso.com

Zadružni domovi za emancipacijo in opolnomočenje skupnosti

✇prelom
By: tormerstudios
6 November 2025 at 13:32

Petega aprila 1986 je imela skupina Laibach koncert v zadružnem domu na Humu v Goriških brdih. London, Dunaj, Budimpešto, Beograd, lokacije svojih prejšnjih in prihodnjih koncertov, je avantgardna in za režim odklonska skupina zamenjala za dvorano med vinogradi in redko poseljenimi vasmi. Humski zadružni dom je bil širše znan kot prostor najboljših petkovih zabav, diskov, ki so do danes ostali v zavesti lokalne skupnosti. Grafit „vsak patk disko“ ob bližnji cesti je pričal o vplivu te lokacije v skupnosti.

Pred kratkim je občina škarpo obnovila, nekdo pa je kmalu zatem obnovil tudi grafit. Skoraj štirideset let po legendarnem obdobju zadružnega doma na Humu in Laibachovega koncerta njegova vloga v družbi ni pozabljena.

Morda je bil zadružni dom na Humu izjemen po tem, da mu je uspelo z Laibachovim koncertom združiti odročno, lokalno in centralno, mednarodno, a je hkrati enak vsem drugim zadružnim domovom, ki so bili jedro kulture, druženja in zabave v bolj ali manj odročnih krajih po Sloveniji. Več kot 330 zadružnih domov, zgrajenih po vsej republiki, je vzpostavilo javno infrastrukturo, ki je živa še danes.

Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Eden od namenov gradnje zadružnih domov je bil omogočiti vzpostavitev družbenega in kulturnega jedra skupnosti, ki so bile oddaljene od urbanih središč. Projekt gradnje se je začel leta 1947 z zveznim dekretom, ki je predvideval gradnjo več kot 500 domov po Sloveniji. Mreža zadružnih domov ni bila zasnovana le kot temeljni kamen agrarne reforme, s katero naj bi okrepili prehransko oskrbo porušene Jugoslavije, ampak tudi kot podporna infrastruktura, ki naj bi izboljšala kakovost življenja v odročnih delih države. Z zadružnimi domovi so prišli v odročna naselja knjižnice, koncerti, kino, izobraževanje, druženje, trgovine in hkrati elektrika – pa prve sodobne sanitarije in druge tehnične izboljšave. Postavitev zadružnih domov in njihov namen kažeta na cilje reorganizacije povojne Jugoslavije v decentralizirano državo, ki skuša zagotavljati enakomeren družbeni in geografski razvoj.

Izbiro lokacij, tipskih načrtov in načina izvedbe ter izvedbo samo so opravile skupnosti, od spodaj. Gradnji so se pridružile še druge organizirane skupine, kot so bile Antifašistična zveza žena, mladinci in drugi. S prostovoljnimi urami so podpirali gradnjo tudi industrijski delavci in delavke v mestih. Projekt gradnje domov je tako zemljepisno in družbeno zajel tako rekoč vso tedanjo republiko.

V več kot sedemdesetih letih delovanja zadružnih domov se je projekt izkazal za uspešnega in potrebnega. Velika večina zadružnih domov še deluje, čeprav se danes pogosteje imenujejo kulturni ali vaški domovi. Njihova vloga v agrarni reformi je že v nekaj letih povsem odpadla, ohranilo in okrepilo pa se je njihovo mesto središča kulture, druženja in ustvarjanja.

V vsem tem času je veliko vasi, kjer stojijo zadružni domovi, ostalo odročnih in težje dostopnih. Nekateri kraji so z leti pridobili osrednejšo vlogo, posebno, če so postali središča novonastalih občin ali pa se je njihova obrobna lega spremenila z rastjo mest in so postali del predmestja ali mesta samega. Prav takšna je zgodba zadružnih domov v Ljubljani.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti.

Junija vsako leto poteka v Savljah v Ljubljani tako imenovano posavsko štehvanje – tradicionalna etnološka prireditev ljubljanskega Posavja. Štehvanje je glavna točka vaškega praznika, ko fantje na neosedlanih konjih z jeklenimi kiji poskušajo razbiti leseni sod, postavljen visoko na drogu. Kdor hitreje zbije sod na tla, je zmagovalec. Prireditev je registrirana kot nesnovna kulturna dediščina in jo pripravlja Kmečka strojna skupnost Savlje-Kleče, ki ima sedež v prosvetnem domu (kakor se imenuje zadružni dom v Savljah) in to stavbo z dvoriščem uporablja za organizacijo prireditve in lokacijo spremljajočih dogodkov.

Savlje in Kleče so ob začetku gradnje zadružnih domov imele izrazito vaške značilnosti, podobno kot Zadvor, Bizovik, Polje, Zadobrova, Zalog, Gunclje, Črna vas, Črnuče in ostala manjša vaška naselja tik ob Ljubljani. Danes so neločljiv del Ljubljane kot predmestja, ki morda le še v zasnovi poselitve ohranjajo vaške značilnosti. Kljub temu se je kmetijstvo ohranilo – morda celo bolj kot v kakšnih odročnejših krajih – a se je preusmerilo v preskrbo za prebivalce mesta in okolice.

Zadružni domovi so postali del mesta, vendar so hkrati trdno zasidrani v ožji, krajevni skupnosti. Svojo nekdanjo vlogo – podpiranje kmetijstva – so zamenjali za podporo organizaciji lokalne politične ravni in trenutnim potrebam lokalne skupnosti. Prostori se oddajajo društvom, trgovinam in knjižnicam, občasno gostijo šole in vrtce ob prenovi lastnih objektov, v dvoranah pa poteka kulturni program ali športne aktivnosti. Prostore upravljajo večinoma krajevne skupnosti, ki se lahko zaradi poznavanja okolice dobro odzivajo na potrebe in želje.

Zadružni oziroma Prosvetni dom Savlje-Kleče izrazito kaže pomembnost tega, da ima lokalna skupnost možnost lastnega oblikovanja dejavnosti in s tem odzivanja na živost ter prisotnost raznolikih interesov in različnih skupnosti. Številni zadružni domovi so prostori lokalnih ljubiteljskih gledališč, zborov in drugih kulturnih dejavnosti. Le redki pa lahko podpirajo nesnovno etnološko dediščino z dolgo tradicijo. Z ohranjanjem kmetijskega gospodarstva v Savljah in Klečah se vzdržuje tudi plast običajev, ki so drugod izgubljeni. Skupnost je tista, ki s svojim delovanjem ohranja običaje, a hkrati člani skupnosti potrebujejo materialne, prostorske možnosti, ki dopuščajo druženje, izvajanje aktivnosti, priprav, hranjenje orodja in opreme za izvedbo prireditev. Zadružni domovi so kot javna infrastruktura, kot notranji javni prostori tisti, ki omogočajo ali vsaj olajšajo skupnostim, da se same vzpostavljajo, posameznikom in posameznicam pa, da skupnosti vzpostavljajo okoli enakih interesov ali potreb.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi.

Kraja Hum in Savlje-Kleče nimata veliko skupnih imenovalcev, razen tega, da v obeh stoji zadružni dom. Hum je bistveno bolj odročen, na zahodnem robu države, sredi vinogradov, Savlje in Kleče so enostavno dostopne, del glavnega mesta države, a hkrati tudi sredi njiv. Zadružna domova sta v danih trenutkih in v vseh teh letih kot javna infrastruktura opolnomočila skupnosti in posameznike ter posameznice, da so lahko v sebi krepili ali odkrivali in razvijali svoje interese in identiteto ali pa medse vabili zunanje skupnosti – tuje in bližnje. Ključno v obeh primerih je, da je skupnost sama upravljala (in skrbela za) javni prostor zadružnih domov in sama ustvarjala ter izvajala programe, prek katerih se je vzpostavljala, krepila in na novo odkrivala.

Zadružni domovi so in morajo ostati javni prostor, fizična javna infrastruktura, namenjena ne eni skupnosti, temveč več skupnostim hkrati, ki se same odločajo, kaj želijo biti in kaj početi. Zato morajo ostati široko odprti in javni, saj se bodo le tako lahko postavljali po robu naraščajočemu zapiranju v miselne okove algoritmov in izmišljenih resnic.

Zbiranje podpisov za referendum o pokojninski

✇prelom
By: tormerstudios
4 November 2025 at 04:50

Delavska koalicija, v kateri je združenih 25 sindikatov in delavskih organizacij, zbira podpise za referendum proti pokojninski reformi. Ker želi reforma vso breme novega načina polnjenja pokojninske blagajne preložiti na pleča delavcev in delavk ter bistveno (in za večino na slabše) spreminja izračun bodočih pokojnin, smo v uredništvu PreLoma prepričani, da se moramo o tako daljnosežnih spremembah izreči vsi državljani in državljanke Slovenije na referendumu. Za razpis zakonodajnega referenduma je do 11. novembra potrebno zbrati 40.000 overjenih podpisov.

Svoj podpis lahko oddate prek spleta z digitalnim potrdilom (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) ali fizično brez čakanja na katerikoli upravni enoti ali krajevnem uradu po Sloveniji, ne le v uradnih urah, ampak v vsem delovnem času. V Ljubljani so upravne enote odprte vsak delovnik (v ponedeljek in torek od 8. do 15. ure, v sredo od 8. do 18. ure, v četrtek od 8. do 15. ure in v petek od 8. do 13. ure), v upravni enotah pa so pobudi za referendum namenjena tudi posebna okenca, zato za oddajo podpisa ni potrebna vnaprejšnja najava ali čakanje v vrsti. Odpiralni čas upravnih enot in krajevnih uradov v drugih, manjših krajih, najdete na tej povezavi. Zbiranje podpor poteka pod šifro 1106 ter geslom zakona STOP POKOJNINSKI REFORMI!

Ključne spremembe, ki jih nova reforma uvaja, so: da se bomo upokojevali šele pri 62 ali celo 67 letih (če ne izpolnimo 40 let delovne dobe); da se bodo pokojnine izračunavale iz daljšega referenčnega obdobja, ki sega čez vso delovno dobo (40 let minus 5 najslabših, namesto dosedanjih 24 najboljših let); da se bodo pokojnine postopoma vedno slabše usklajevale z rastjo plač (danes 60 % rast plač /40 % inflacija, v prehodnem obdobju 50/50, do leta 2045 pa le še 20/80); da bi delodajalci tudi z novo reformo v pokojninsko blagajno še naprej prispevali skoraj pol manj prispevkov (8,85%) kot delavci (15,5%); da se bo postopno zvišal odmerni odstotek pokojnine od izračunane povprečne prejete plače (v 35 letih) s trenutnih 63,5% na 70% do leta 2035. Državni zbor je pokojninsko reformo potrdil 17. septembra.

Razmislek o začasni rabi: Podhod Ajdovščina

✇prelom
By: tormerstudios
30 October 2025 at 20:04

Znameniti Podhod Ajdovščina, ki je bil v svojih najboljših časih poln življenja, lepih trgovin in živahnega utripa pod mestom, danes žalostno sameva: zapuščen, temačen in zanemarjen. Prebivalci se mu izogibajo, po večini vanj sploh ne zahajajo, ker lahko spust v podzemlje povzroči nelagodje. Iz leta v leto se položaj slabša. Pa vendar luč v podzemlje prinašajo ustvarjalci neodvisne kulture; podzemno mesto prebujajo z umetniškimi pobudami, ki spodbujajo k razmisleku o začasni rabi mestnih prostorov.

Na križišču Slovenske in Gosposvetske ceste se pred nami odpre javni prostor, ki je bil v zgodovini Ljubljane pomembno stičišče poti: Trg Ajdovščina, ki sta ga 18 let po osvojeni prvi nagradi na nagradnem natečaju iz leta 1970 realizirala diplomanta Ravnikarjeve šole Majda Dobravec Lajovic (1931–2020) in Janez Lajovic (1932–2024). Ureditev sta zastavila tako, da omogoča poglede proti Ljubljanskemu gradu, ki ostajajo dandanes nespremenjeni. Pogled v podzemlje pa je vse prej kot bleščeč. Gospodarski, družbeni in urbanistični posegi so ta predel popolnoma osiromašili.

Pogled v podzemlje je vse prej kot bleščeč. Gospodarski, družbeni in urbanistični posegi so ta predel popolnoma osiromašili. Foto: Matjaž Rušt

Danes nas v tem pomembnem odprtem mestnem križišču pričakajo še vedno delujoče, nekdaj legendarne tekoče stopnice in stopnišči, ki nas pripeljeta v Podhod Ajdovščina. Ta je bil zgrajen že leta 1976 z zelo praktičnim namenom – omogočal naj bi predvsem varen prehod tedaj zelo prometne Titove, zdaj Slovenske ceste. Za naše čase je skoraj nepredstavljivo, da se je bilo v zlati dobi podhoda zabavneje spustiti v podzemlje, ki je v vseh letnih časih ponujalo zavetje pred vročino, pred dežjem in pred vetrom, kot pa čakati v prometni gneči pred semaforjem. V podzemlju so se bohotili številne legendarne trgovine, na primer Alpina in Peko, pa lokali in servisne dejavnosti: čevljar, cvetličar, obvezno ključavničarstvo; lahko si si kupil šolske potrebščine in šel celo na malico in sladoled. In kakšno je stanje danes? Sprememba prometa, ki je prinesla pravo olajšanje za vso Ljubljano, je temeljito prispevala k propadu podzemlja v mestnem središču. Postalo je nezanimivo za kupce in za prodajalce; ti so izpraznili prodajalne in se preselili v dobičkonosni BTC. Danes je večina trgovin in razstavnih prostorov zaprta, med njimi jih je nekaj povsem zapuščenih. Edini, ki še nasmejano poslujeta v podzemlju, sta kitajski trgovini M & Z in Star. Že leta se obljublja prenova oziroma popolna prenovitev in preureditev v minipleks mestnega kina, ki naj bi bil dodatna lokacija Javnega zavoda Kinodvor.

Danes je večina trgovin in razstavnih prostorov v podhodu Ajdovščina zaprta, med njimi jih je nekaj povsem zapuščenih. Foto: Matjaž Rušt

Videti pa je, da je gradnja minipleksa veliko bolj kompleksno arhitekturno delo, kot bi mislili, in da bo na razširjeni program Kinodvora, ki bo po besedah direktorice Metke Dariš novo medgeneracijsko kulturno središče in bo dal središču mesta popolnoma novo dimenzijo srečevanja, treba počakati vsaj še do leta 2027. Kinodvor, katerega soustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, je imel lani več kot 140.000 obiskovalcev in nujno potrebuje dodatne zmogljivosti, saj poleg rednega kinematografskega programa gosti tudi 13 filmskih festivalov, med njimi FeKK, LIFFE, Animateko, ki nujno potrebujejo še druge dvorane in festivalsko pisarno. »Kino za svoje nemoteno delo potrebuje predvsem temo in tišino,« dodaja Metka Dariš in se strinja, da je prostor v podzemlju za to najprimernejši. Da kina še ni, so bila kriva epidemija in določena nesoglasja glede uporabnosti projekta, težave pa naj bi bile tudi pri požarnih poteh in podobnih strokovnih zahtevah. Projekt je zdaj v fazi priprave izvedbene dokumentacije, temu bo sledila izvedba postopka javnega naročila za izvedbo gradnje. Gradnja naj bi se začela leta 2026, končala pa predvidoma leto kasneje.

V tem vmesnem času so se pobude za oživitev prostora lotili kar sami prebivalci mesta, umetnice in umetniki v okviru Produkcije Hupa. Ta je ljubljansko občino, ki je lastnica prostorov v podhodu, zaprosila za dovoljenje za začasno rabo prostorov, v katere se bo v prihodnosti naselil novi minipleks. Opustošeni, zapuščeni podzemni prostori so umetnice in umetnike spodbudili k razmišljanju, da je lahko prav njihova izložba odličen medij za vzpostavitev družbenega komentarja vloge vizualne umetnosti v javnem prostoru. Ker so se izložbe danes preselile na splet in ker klasični model izložbe v mestu izginja, saj so zavladale franšizne prodajalne hitre mode ter izrinile manjše trgovine domačih ponudnikov, so se odločili, da se bodo s projektom Izložba lotili oživitve podhoda s preobrazbo praznih izložbenih oken. Tako odpirajo prostor refleksije o sodobnem načinu komuniciranja, estetskih vrednotah in vlogi mestnega okolja kot prostora srečevanja umetnosti in vsakdanjega življenja. Lani jim je sredstva za umetniški projekt odobrila Mestna občina Ljubljana, letos pa ministrstvo za kulturo in tako je lani v podzemlju zaživel cikel razstav štirih umetnikov: Neže Knez, Ive Tratnik, Jasona Vodenice in Ines Šimunić. Letošnje vitrine zaznamujejo akademska kiparka Tejka Pezdirc, japonska ilustratorka Akiko Sato, vsestranska vizualna umetnica Inti Šraj in akademska likovna umetnica ter fotografinja Ajda Zupan. Pri zamisli Izložbe Produkcija Hupa poudarja, da želi ozaveščati mimoidoče z nujnim razmislekom o zgodovini in prihodnosti izložbenih prostorov. Opozarja, da se njene zamisli napajajo tudi iz zgodovine, saj so bili v velemestih, kot so Pariz, London, New York, Chicago, San Francisco, Rim, Firence, Milano, Tokio, že od nekdaj znani magični vnosi ustvarjalnosti, ki so snubili kupce z nenavadnimi izložbami, kjer so se odigravali celo magični miniaturni gledališki prizori.

Produkcija Hupa se je s projektom Izložba lotila oživitve podhoda. Foto: Matjaž Rušt

V zgodovini oživljanja izložb se med najustvarjalnejše zagotovo uvršča The Vanishing Lady (Izginevajoča dama), ki jo je leta 1898 ustvaril Charles Morton za veleblagovnico v Sacramentu in jo je Lyman Frank Baum leta 1900 pohvalil v knjigi o izložbah, preden je izšel njegov roman Čarovnik iz Oza. Znamenite so tudi preobrazbe izložb legendarne londonske veleblagovnice Selfridges veletrgovca Harryja Gordona Selfridgea, ki se je lotil neizprosno inovativnega trženja in ga do popolnosti izrazil v trgovini na Oxford Streetu. Selfridge, po rodu iz Amerike, je poskušal izpodbiti prepričanje, da je potrošništvo izključno ameriški fenomen. Nakupovanje je skušal spremeniti v zabavno pustolovščino in obliko prostega časa, namesto v opravilo, ter trgovski center preoblikoval v družbeno in kulturno znamenitost, ki je ženskam ponujala prostor, kjer so se lahko počutile udobno in kjer so si legitimno privoščile nakupovanje. Leta 1909, po prvem preletu Rokavskega preliva, so v trgovini Selfridges razstavili enokrilnik Louisa Blériota z imenom Blériot XI in v štirih dneh si ga je ogledalo 150.000 ljudi. Selfridgeeve izložbe so med prvo svetovno vojno prikazovale najnovejše novice s fronte. Newyorška veleblagovnica Bonwit Teller prav tako ni hotela zaostajati za evropskimi in si je leta 1929 pridobila sloves trgovine z najbolj norimi izložbami na Manhattnu. Najela je Salvadorja Dalíja, da bi ustvaril najbolj ekstravagantni izložbi, in ko je elegantni, delirantni Katalonec uresničil svoje divje zamisli ter ležal na postelji iz žarečega oglja pod »odsekano glavo in divjimi kopiti velikega somnambulnega bivola, izčrpanega od tisočletnega spanja«, so se zbrale dame, ki so menile, da sta Dalíjevi izložbi preveč ekstremni in da je treba takšne ekscese cenzurirati. V izložbe so med drugimi znanimi umetniki umetnine postavljali tudi Andy Warhol, Robert Rauschenberg in James Rosenquist. Skupina umetnikov Produkcija Hupa pri projektu Izložbe v Podhodu Ajdovščina uporabi model reprodukcije trženjske logike, vendar ga preoblikuje in nadgradi, saj ga uporabi kot kritični razmislek v javnem prostoru.

Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi preostalih praznih izložb in prostorov v podhodu ponudila neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte.

Po različnih poskusih revitalizacije podzemlja Podhoda Ajdovščina bo morda prav Produkciji Hupa z idejo o dostopnosti umetnosti širši javnosti in s spodbujanjem novih načinov dojemanja umetnosti uspelo prijazno oživiti duhove mestnega podzemlja, dokler se tja končno ne naseli kino. Želja Produkcije Hupa je, da omogoči dostop do umetnosti tudi tistim, ki morda niso redni obiskovalci galerij ali muzejev, in da jim ponudi novo doživetje srečanja z umetnostjo v drugačnem kontekstu. Z umetniškimi deli v izložbah, ki raziskujejo univerzalne teme, kot so mitologija, telesnost, intimnost in prostor, bo centralno mestno podzemlje morda dobilo nov obraz mestne identitete, zagotovo pa bo to vsaj svež način začasne rabe mestnih prostorov – model urejanja, po katerem bi se lahko zgledovalo vse mesto. K rešitvi sedanjih razmer v Podhodu Ajdovščina bi najbrž lahko precej prispevala predvsem Mestna občina Ljubljana, če bi se lotila odkupa preostalih praznih izložb in prostorov, ki so zdaj v zasebni lasti in v katerih ne bo kina. Po dobrem zgledu začasne rabe prostorov Produkcije Hupa bi lahko prav MOL tudi v prihodnosti, ko bo zgrajen minipleks, z odkupi ponudil neodvisnim ustvarjalcem nove prostore, da bi v njih lahko oblikovali komunikativne projekte. Tako bi poleg kina občinstvo imelo možnost spremljati tudi neodvisno umetniško produkcijo, umetniki pa bi imeli prostor in bi dobili priložnost, da s svojim ustvarjanjem dosežejo širše občinstvo.

Stanovati v Ljubljani?

✇prelom
By: tormerstudios
23 October 2025 at 08:04

Stanovati v Ljubljani je naslov odlične zgodovinske raziskave Andreja Studna iz leta 1995, v kateri je avtor preučil stanovanjske razmere Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so bili kakovostne modernistične soseske iz časa socializma, dobro zasnovan javni prostor in delujoča socialna država še vedno dovolj robustna družbena mreža za veliko večino prebivalstva, je bilo branje Studnove knjige vpogled v zelo drugačno, do skrajnosti razslojeno mesto preteklosti, v katerem so soobstajala osemsobna stanovanja za majhne in premožne družine ter majhne enosobne enote brez osnovne komunalne opreme za velike delavske družine. Danes se knjiga Stanovati v Ljubljani spet bere kot navodilo, kako stanovati v Ljubljani – in to v 21. stoletju. Z nekaj posodobitvami: v posameznih sobah se ne stiskajo delavske družine, ampak ducat samskih delavcev, ki z najemnino dobršen del zaslužka vračajo delodajalcu. Kletne sobe preplačujejo študenti, če imajo srečo, da sploh najdejo namestitev. Vila bloke pa naseljujejo tranzicijski nasledniki jare gospode s konca 19. stoletja.

Zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih je stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino.

Kako se je mesto iz vzornega primera premišljene gradnje humanih sosesk z veliko zelenja, peš dostopnim javnim servisom in kakovostno zasnovanimi stanovanji za vse v samo nekaj desetletjih spremenilo v učbeniški primer mesta, kjer prostor in družbo na kose trga brezobzirna gentrifikacija? »Naj mi povedo, koga smo od tam izselili zaradi kratkoročnega oddajanja v najem.« Tako je pred kratkim ljubljanski župan odgovoril na očitek stanovalcev Savskega naselja o gentrifikaciji njihove soseske. Odgovor je seveda jasen: mestna občina ni deložirala nikogar. Obenem pa je enako jasno, da je ravno zaradi potez občine v zadnjih dveh desetletjih stanovati v Ljubljani postalo privilegij, prostor pa se je spremenil v predvsem ekonomsko dobrino. Po vladajoči doktrini, ki upravljanje skupnega prostora razume povsem podjetniško, imamo od vedno višjih cen nepremičnin koristi vsi meščani mesta, ki naj bi bili nekakšni mali delničarji občine.

Urejanje prostora, ustvarjanje možnosti za zidavo in določanje bodoče podobe mesta namreč ni samo vprašanje komunalne opremljenosti ali turistične privlačnosti nekega naselja. Arhitektura in urbanizem vedno pomenita upravljanje človeških teles in umov, pa čeprav tega ne delata s kirurškimi instrumenti in terapevtskim kavčem, ampak z lesom, opeko in betonom. Preurejanje arhitekture in javnega prostora pomeni preurejanje družbenih razmerij. Kdor določa položaj novih ulic, obliko novih stanovanjskih objektov, komunalno opremo, parkirna mesta, otroška igrišča, poslovne cone, nakupovalna središča in vzdrževanje stanovanjskega fonda, upravlja tudi razmere, zaradi katerih je mesto bolj ali manj prijazno za prebivanje. Danes je Ljubljana izjemno prijetno, prijazno in cenovno ugodno mesto za tiste meščane, ki imajo stanovanje v lasti in v njem prebivajo, zraven pa morda še eno, ki ga oddajajo turistom. Vstopni stroški za ljubljanski start-up so kakšnih 200.000 evrov, če želite biti bolj pri vrhu družbene piramide, pa tej vsoti dodajte še vsaj 300 tisočakov. To so »delničarji mesta«, ki imajo od občinskih in državnih odločitev iz preteklih desetletij največje dividende. Hkrati pa je slovenska prestolnica postala bistveno bolj trdosrčno mesto za vse, ki stanovanj niso pravočasno odkupili (ali pa jih, če govorimo o stanovalcih denacionaliziranih stanovanj, niso mogli odkupiti), ki so vmes šele odrasli in jim družinsko zaledje z dedovanjem ali finančno pomočjo stanovanja ni omogočilo ali pa so jih življenjske okoliščine postavile v neugoden položaj in jih s tem prikrajšale za možnost spodobnega bivalnega okolja. To so »mali delničarji« mesta, ki so bili iztisnjeni iz kolektivne nepremičninske špekulacije in pogosto tudi iz mesta samega. Če vrednost stanovanj v nekem mestu naglo narašča, to vedno pomeni, da za to nekdo mastno plačuje. Morda so zmagovalci glasnejši in bolj vidni, poraženci pa so, čeprav so poniknili v kleti ali v oddaljene občine, od koder se morajo voziti v Ljubljano, številnejši.

Foto: Kaja Lipnik Vehovar

Ljubljana je mesto s kroničnim stanovanjskim problemom. Zato smo se nanj verjetno že kar preveč navadili. Kaj se zgodi, če akutna kriza traja desetletja? Ljudje se navadijo na karkoli, in kot je rekel znani arhitekt Rem Koolhaas, ljudje lahko tudi bivajo kjerkoli. V to so številni prebivalci prestolnice danes prisiljeni. Stanovanjska kriza ni zato nič manj akutna, bivalne razmere pa nič boljše. Vendar ima Ljubljana tudi izkušnjo povojnih desetletij, ki so bila v dolgi zgodovini stanovanjske stiske izjemno pomemben in prostorsko ambiciozno zasnovan odklon. To je bilo edino obdobje, ko stanovanjskih razmer nista proaktivno urejali samo občina (takrat občine) in država, ampak jih je tudi gospodarstvo, in načrtovali so jih na načine, na katere so prav tako reševali druge razvojne težave zaradi hitre urbanizacije in moderne družbe. Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja.

Danes razvojni program mesta Ljubljane pišejo kar okoljske in družbene stiske same, saj so se v preteklih desetletjih zaradi popolne pasivnosti občine in države močno nakopičile. Pri tem ne gre za nikakršen prekucniški program, samo za ščepec zdrave pameti: dostopen in učinkovit (bodimo še bolj utopični: zastonj!) javni potniški promet; velikopotezna gradnja dostopnih javnih najemnih stanovanj in sistematična podpora stanovanjski samoorganizaciji, torej stanovanjskim zadrugam; preprečitev ograjenih sosesk; brzdanje zasebnih nepremičninskih špekulantov in kultiviranje zasebnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati v zagotavljanje dolgoročnih najemnih naložb; sistemska protipotresna in energetska prenova ter boljše upravljanje modernističnih sosesk; ponovna vzpostavitev učinkovitih četrtnih središč; zgoščevanje mesta ne samo s tržnimi naložbami, ampak z javnimi stanovanjskimi gradnjami, vsem dostopnimi prostori za ustvarjalnost in novimi javnimi zelenimi površinami; zagotavljanje varnih in spodobnih prostorov za brezdomce, odvisnike in druge marginalizirane skupine prebivalcev, ki so v zadnjih letih izgubili številne prostore, četudi zasilne. Dostopnost bivanja v Ljubljani je nekoč iz razmeroma majhnega mesta ustvarjala živo kulturno, družbeno zrelo in solidarno okolje. Danes pa je merilo uspeha občine to, da iz ljubljanskih stanovanjskih sosesk ni nikogar deložirala, kar gotovo priča tudi o povsem spremenjeni samorefleksiji nalog, ki naj bi jih občina opravljala, in ciljne publike, ki naj bi ji bila odgovorna. Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Deložacija niti ni potrebna: za marginalizacijo ljudi, ki so bili zaradi spremenjenega razumevanja namena upravljanja prostora iztisnjeni, poskrbijo cene nepremičnin ter odsotnost angažmaja občine in države. Tako se spremembe zgodijo počasi, brez kamer in protestov, zato pa toliko zanesljiveje in nepovratno.

Če bi iz vseh ljubljanskih pogovorov izvzeli temo nepremičnin, najemnin, posojil, Airbnbja, stanodajalskih in najemniških izkušenj, bi se nam morda zdelo, da je družabno življenje v mestu zamrlo. Vseprisotna nacionalna obsesija z nepremičninami je morda najočitnejši dokaz, kakšna bi Ljubljana, če bi bil stanovanjski problem bolje reševan, lahko postala in koliko časa in energije bi lahko namesto trudu za zagotavljanje vsaj minimalnih bivalnih razmer namenili zabavnejšim, ustvarjalnejšim in bolj sodobnosti vrednim razvojnim izzivov. Če od stanovanj nisi deležen dividend, ampak osnovne varnosti in toplote, ki sta še vedno pogoj osebne avtonomije, je to dovolj za nov prerod mesta, ki je bilo nekoč, ne tako davno, zanimivo, ustvarjalno in solidarno.

Gradnja družbenih stanovanj po drugi svetovni vojni ni bila socialna politika v današnjem pomenu besede, ampak eden izmed glavnih vzvodov načrtovanja okolja, ki naj bi bilo spodobna infrastruktura sodobnega življenja. Na fotografiji novozgrajena soseska javnih najemnih stanovanj Novo Brdo. Foto: Matjaž Rušt

Ilirjanski bloki

✇prelom
By: tormerstudios
20 October 2025 at 05:10

Odvetnik Andrej Razdrih opozori, da današnji izraz Ilirski bloki ni pravilen, kajti pravi izraz je Ilirjanski bloki, kakor so stari prebivalci Spodnje Šiške poimenovali območje stanovanjskih kvadrantov, ki se raztezata med Celovško in Medvedovo cesto ter Rusko in Malgajevo ulico. Kako je nastalo to ime? Znameniti slovenski letalski konstruktor, športnik in načrtovalec športnih objektov Stanko Bloudek je iskal primeren prostor za prvo ljubljansko nogometno igrišče nogometnega kluba Ilirija. Vedel je, v kakšnih finančnih težavah se je znašel lastnik Cekinovega gradu in Pivovarne Union Josip Kozler, zato mu je ponudil 900 kron na leto za najem travnika, ki je segal vse od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Tako je Ilirija tu postavila prvo nogometno igrišče, denar je zbralo članstvo kluba s prispevki, igrišče pa so uporabljali vse od leta 1919 do leta 1934, ko se je končala zgodba takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva. Na mestu nekdanjega igrišča so vse od leta 1936 gradili stanovanjske bloke. Te stari Ljubljančani še vedno imenujejo “ilirjanski”, po klubu, ki je nekoč domoval na tem mestu.

Ilirjanski bloki so se gradili postopoma, med njimi so nastajale tako imenovane škrbine. Stanovanjske enote so po videzu različne, saj so bile zgrajene v različnih obdobjih, gradili pa so jih tudi raznorazni investitorji. Eden izmed bolj znanih investitorjev je bil Maks Klodič, vitez Sabladolski, ki se je po diplomi iz gradbeništva na dunajski Tehniški visoki šoli posvetil gradnji železniških prog. Ni gradil le na Celovški cesti, sodeloval je pri gradnji bohinjske, belokranjske (proga Novo mesto–Metlika–Karlovec) in turske železniške proge ter povezave Gorice s Trbižem. Načrtoval in projektiral je železniške zveze Dubica–Ogulin–Sušak, Kočevje–Vrbovsko–Moravice. Bil je glavni zagovornik železniške povezave Slovenije z morjem in gospodarsko smotrne dopolnitve celotne slovenske železniške mreže, tudi reševanja ljubljanskega železniškega vozlišča, ter generalni direktor Kraljevih jugoslovanskih železnic. Po navadi so investitorji stanovali v enem izmed stanovanj, druga so oddajali. V enem izmed stanovanj na Celovški cesti je živel tudi Maks Klodič z družino vse do konca druge svetovne vojne.

Upokojeni ekonomski tehnik Jakob Hribar, ki ga je mama povila prav leta 1938 v še svežem stanovanju na Celovški cesti, se spominja gospoda Rituperja, ki je bil investitor bloka na Malgajevi 6 – klicali so ga “Amerikanec”, ker je živel in delal v rudnikih po Ameriki – pa investitorja Rešiča, trgovca z lesom, italijanskega državljana, poročenega s Slovenko, ki so ga leta 1945 usmrtili v Šentvidu. Malgajevo 4 je zidal Anton Mihevc, ki se je z družino izselil v Ameriko. Dramaturg Blaž Lukan, ki se je na Celovško preselil pred 20 leti, omenja še investitorje s priimki Pehani, Lukman, Bonač in se spominja gospe Pehani, ki je imela največje stanovanje in se je zjutraj v kopalnem plašču sprehodila po časopis. Na podstrešju je odkril ogromno skrinjo, polno lepih knjig, s prvimi izdajami pesniških zbirk izpred vojne – največ je bilo nemških. S podstrešja je Jakob Hribar, ko je bil otrok, skupaj z drugimi prebivalci opazoval, kako se je iz tovarne Rašica v Gameljnah valil gost dim, in vsi so vpili: »Joj, to je pa grozno!«

Bloki so se tedaj gradili z opeko, na najsodobnejši način, zato še danes izvirna zazidava omogoča najboljšo mogočo mikroklimo. Gradili so najsodobnejša stanovanja za srednji razred z visokimi stropi, velikimi dvojnimi okni, tedaj modernim teracem v ložah, kopalnicah, kuhinjah, na stopniščih, v drugih stanovanjskih prostorih je bil hrastov parket. Stanovanja so bila enosobna, dvosobna, trisobna in štirisobna. Štirisobna so imela po dve kopalnici. Veliko stanovalcev je imelo gospodinjske pomočnice, ki so prihajale s podeželja in stanovale z družinami, po navadi v kabinetih oziroma sobicah, namenjenih prav njim. Številni prebivalci in sogovorniki se še vedno spominjajo izvirnih velikih štedilnikov na drva, kaminov in visokih lončenih peči. Dr. Špela Vintar se z izjemno nostalgijo spominja izvirnega stanovanja iz leta 1938 z bakelitnimi stikali in prosto stoječo litoželezno kadjo. Andrej Razdrih se spominja velikanske pločevinaste peči v kopalnici, ki je ogrevala vodo le enkrat na teden, po navadi v soboto, da so se namočili v kadi, saj so morali biti zelo varčni. Spominja se tudi velikih pralnic v kleti, v nekaterih hišah še dandanes vidimo mogočne kotle, v katerih se je kuhalo perilo. Sušili so ga navadno po balkonih ali na dvorišču v notranjosti kvadranta. Na dvorišču še vedno stojijo betonski stebri z železnimi drogovi, na katerih so stepali preproge. Upokojenki Katja Dragoš in Tatjana Bukovec se spominjata dvometrskega zidu, ki je ločeval stanovalce Malgajeve 2 in 4 od vrtičkov. Andrej Razdrih pa, kako so, ko so bili otroci, vsako poletje rabutali češnje in kako so vanje jezni stanovalci metali vrečke, napolnjene z vodo.

Vsepovsod se je širil vonj po pivu, iz tovarne Torbica, torbarstva Okršlar (kasneje tovarna TOKO) na mestu današnje Jesenkove 1 in 3, je dišalo po usnju in slišalo se je močno tolčenje usnja. Blaž Lukan je v načrtih iz zemljiške knjige odkril, da je bil še po vojni na dvorišču kozji hlev. Vsi se z radostjo spominjajo kostanjevega drevoreda, ki se je raztezal ob Celovški cesti in metal senco v poletni vročini. Pripovedujejo, kako so doma zamesili kruh, oblikovali štruce in jih nesli peč v pekarno na Medvedovo. Kako je bila na Malgajevi mlekarna, kjer si dobil mleko in jogurt na litre, če si prinesel svojo embalažo, in kako jih je ob petih zjutraj budil ropot steklenic, ko so jih prelagali in raztovarjali po hišah. Nekoč je bila tam trgovina dveh sester Korenki z mešanim blagom, nasledil jo je Kekec trgovskega podjetja Grmada, ki je v Šiški imel tudi trgovini Mojca in Tinkara. V vseh omenjenih trgovinah si nakupoval tako, da si sam prinesel embalažo, vanjo pa so ti potem naložili, kar si želel, npr. moko, riž, zelenjavo itd. Domačini še dandanes Mercatorjevo trgovino na vogalu imenujejo Kekec. Jakob Hribar se spominja, kako so jih starši pošiljali z večjim kozarcem v pivovarno po pivsko peno, saj je bila bogata z vitaminom B in odlična za rast otrok. Drugi se spominjajo, kako so po Celovški cesti topotale konjske vprege in kako je škripal tramvaj. Igrišče prvotnih stanovalcev Ilirjanskih blokov je segalo vse do zapornic, današnjega podhoda, pa globoko v Tivoli, kamor je prihajal cirkus in z njim sladkorna pena. Katja Razdrih se spominja, kako so se otroci igrali tako, da so poskakali na vozove s konjsko vprego in se peljali do zapornic. Upokojenka Breda Južina z Medvedove se spominja, kako so lahko prečkali vrt diagonalno, da so prišli na Rusko, kako so hodili v kino na Medvedovi, ki se je najprej imenoval Kino Sava, potem Kino Šiška in kasneje Kino Mojca. V sklopu Celovške je bil vedno tudi frizerski salon, najprej Frizer Fon, potem so to prevzele Brivnice in česalnice. Pa zlatar Zupančič na mestu, kjer je danes skladišče za trgovino Mercator, ter trgovina s čevlji Peko, kjer je danes pralnica.

Notranji dvorišči sta si bili v obeh kvadrantih po zasnovi izjemno podobni vse do leta 1961, na obeh so se razprostirali vrtički za vsakega stanovalca, med njimi so bile peščene potke. Ko se je Jakob Hribar leta 1961 vrnil s služenja vojaškega roka, nekdanjega dvorišča ni več prepoznal. Po naročilu ene izmed pomembnih stanovalk, prvoborke, sestre sive eminence slovenske politike Ivana Mačka Matije, so ga spremenili v park. Imela je razsvetljeno zamisel, da se namesto vrtičkov, ki so pomenili zaplankanost, omejenost in utesnjenost, ustvari notranji park brez mej, park svobode, kakor ga lahko občudujemo še danes v kvadrantu med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško.

Tako kot danes, ko te kvadrante naseljujejo zanimivi prebivalci iz različnih vetrov, je bilo prebivalstvo na tem območju vedno mešano in pestro. Na vogalu Medvedove in Ruske je živel pisatelj Tone Seliškar, na Celovški skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, pisatelj France Bevk, na Malgajevi znameniti kardiolog, profesor Anton Jagodic, vrhovni sodnik Lojze Perica, tudi sestra Staneta Dolanca. Na vogalu Ruske in Jesenkove je bila prosvetna hiša, v katero so naselili prosvetne delavce, po vojni so nekatera prazna stanovanja dobile partizanske družine. Na Medvedovi sta stanovali Pavla Mencej, ki je imela partizansko knjigarno, in Marjana Draksler, partizanka, zavedna Slovenka in ena od ustanoviteljic Slovenske protifašistične ženske zveze. Na Celovški je živel tudi Tomaž Pengov, če omenim le nekatere izmed številnih.

Prebivalci kvadranta med Malgajevo, Rusko, Jesenkovo in Celovško so se zadnja leta aktivirali in začeli skupne delovne akcije, na katerih se zbirajo in urejajo notranje dvorišče, lani poleti so pripravili celo predvajanje filma. Ko so se nekega dne v notranjem parku znašli zapičeni geometrski količki, so zagnali medsosedski alarm in z odvetniki oddrveli na MOL. Grožnja z zamislijo o pozidavi parka je vsekakor združila prebivalce v skupnostno akcijo, da bi obdržali prvotno idealno stanje svobodnega parka.

Ilirjanski bloki so zgrajeni skorajda idealno za mestno življenje: niso v samem središču mesta, umaknjeni so od mestnega vrveža, hkrati pa je mesto tik pred njihovimi vrati. Karejska gradnja je oblikovana tako, da razporeditev vseh stanovanj, ki so primernih gabaritov za bivanje, omogoča poglede na obe strani: na ulico in tudi na svobodni park. Poleg tega je njihova višina človeku primerna: v štirih nadstropjih se na vhod nabere prav toliko prebivalcev, da med sabo lahko komunicirajo. Lahko bi bil način te gradnje, ki je značilna za celotno Evropo, zgled za bodoče mestne arhitekturne stvaritve in opomin, da v sodobnem svetu še vedno lahko idealno deluje zgradba, ki so jo smiselno zasnovali pred drugo svetovno vojno.

Fondovi bloki: zmaga stanovalcev

✇prelom
By: tormerstudios
20 October 2025 at 05:08

Fondovi bloki so eden največjih in najpomembnejših primerov modernistične arhitekture v Ljubljani. Kompleks devetih stanovanjskih blokov v ljubljanski četrti Bežigrad je bil zgrajen med letoma 1931 in 1938 po načrtih arhitektov Srečka Rajnerja in Franca Osredkarja. Arhitekturno so bloki znani po funkcionalističnih značilnostih, preprostih geometrijskih oblikah in poudarku na funkcionalnosti in učinkovitosti. Kompleks sestavljajo večje stanovanjske stavbe, razporejene okoli osrednjega dvorišča, pri čemer ima vsako stanovanje naravno osvetlitev in možnost naravnega prezračevanja. V zborniku Naš Bežigrad so gradnjo opisali kot “120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje”. Fondovi bloki so simbolizirali napredek in modernost ter bili široko slavljeni kot primer, kako socializem lahko zadovolji potrebe ljudstva. Danes so vpisani tudi v register stavbne kulturne dediščine.

Zgodovinsko gledano je bila gradnja Fondovih blokov del širšega prizadevanja Kraljevine Jugoslavije za zagotavljanje dostopnih stanovanj v času med vojnama, ko je zaradi priseljevanja s podeželja Ljubljano pestila stanovanjska stiska. Kompleks je takrat financiral železničarski Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani, po katerem naselje nosi ime še danes. Stanovanja so bila po gradnji v upravi in lasti železničarske stanovanjske zadruge. Z najemnino, ki so jo plačevali takratni stanovalci, pa je železničarski fond gradil nove stavbe.

Še en pomemben atribut naselja in današnji gradnji povsem tujo humanost zadruge ponazarja skupnostni zeleni prostor, namenjen vrtičkom, druženju in poletnemu hlajenju, ki pripada blokom in se razteza ob Koroški ulici, med bloki in Plečnikovim stadionom. Vrtovi so bili kot del kompleksa načrtovani že v prvotnem gradbenem načrtu. Po vojni so stanovanja postala državna last, zeleni prostor ob Koroški ulici pa je skupnosti prebivalcev kontinuirano omogočal oddih, druženje in pridelavo lastnih vrtnin – to funkcijo ima še danes. Vendar se vedno, ko imajo ljudje zadovoljene potrebe in jim nič ne manjka, najde kdo, ki bi jim na vsak način rad kaj odvzel samo zato, da bi jim lahko kasneje nazaj prodal netrajnosten nadomestek.

Po razpadu Jugoslavije, osamosvojitvi Slovenije in tranziciji v nov družbeni red je z Jazbinškovim zakonom večina stanovanj postala last takratnih stanovalcev, kot “lastnik” odprtih površin naselja, ki bi morale biti opredeljene kot grajeno javno dobro (grajeno javno dobro ne more biti predmet pravnega prometa), pa je bila v zemljiško knjigo vpisana Mestna občina Ljubljana (MOL). Sosednji Plečnikov stadion je na začetku tisočletja odkupil igralniški mogotec Joc Pečečnik. Njegovi načrti obnove vključujejo tudi spremembo okolice stadiona in razširitev v tako imenovani Bežigrajski športni park (v nadaljevanju: BŠP). Leta 2008 je bil razpisan vabljeni mednarodni natečaj za urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove Plečnikovega stadiona: “Štirje domači in štirje mednarodni arhitekturni biroji s preverjenimi referencami so bili povabljeni, da na osnovi programskih izhodišč, urbanističnih in konservatorskih smernic izdelajo urbanistično in arhitekturno zasnovo prenove in dozidave stadiona, ki naj upošteva kompozicijo spomenika in značaj Plečnikove arhitekture. Izbrana rešitev bo služila kot obvezna strokovna podlaga za pripravo OPPN. Investitor se bo s svojimi programi prilagodil izbrani zasnovi prenove. V pripravi projektne dokumentacije bo moral izbrani projektant upoštevati projektne pogoje. V primeru realizacije projekta bo FIFA podelila poseben certifikat za izgradnjo stadiona v izjemnem arhitekturnozgodovinskem okolju kot primer dobre prakse.”

Težava, ki se je pojavila na tej točki, je, da je MOL kot svoj delež v družbo BŠP vložil parcelo, na kateri so skupnostni vrtovi naselja Fond. To je sprožilo 15 let sodnih bojev za lastništvo parcele, ki so se letos končali z odločbo višjega sodišča. Kot so 6. marca 2023 zapisali na spletnem portalu N1, je “s to odločitvijo sodišča sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča postal pravnomočen, etažni lastniki v Fondu pa s[m]o tudi pravno formalno postali lastniki skupnih zemljišč v naselju”. Enako odločitev je sicer pred časom sprejelo že prvostopenjsko sodišče, vendar se je predmet zaradi pritožb nasprotne strani nadaljeval na višjem sodišču. Karmen Stariha, predstavnica prebivalcev Fondovih blokov, je za N1 povedala: “Za nas odločitev sodišča pomeni tudi potrditev upravičenosti in pravilnosti naših skoraj 15-letnih prizadevanj za ohranitev svoje lastnine in kakovosti bivanja v naselju. Pričakujemo, da to pomeni zaključek projekta Bežigrajski športni park in za nas razbremenitev vseh pritiskov, ki smo jih bili deležni v vsem času, ko smo se zavzemali za svoje legitimne pravice.” Odločitev višjega sodišča pa ne pomeni zmage zgolj za stanovalce naselja Fond, temveč tudi za vse tiste meščane, ki si želijo in prizadevajo ohraniti Plečnikov stadion v njegovi avtorski zasnovi. Pri projektu BŠP namreč ne gre le za obnovitev stadiona, temveč za preobrazbo tega v športni park.

Stanovalci Fondovih blokov na svoji spletni strani navajajo tudi štiri najpogostejše zmote o projektu BŠP. Prva je, “da BŠP pomeni prenovo Plečnikovega stadiona, kar ne drži, saj gre v primeru BŠP za kompletno prezidavo obstoječega stadiona, ki od Plečnikove arhitekturne in duhovne dediščine ohrani le nekaj delov. BŠP na majhni površini, praktično sredi naselja, predvideva gradnjo megalomanskega projekta oz. širitev po površini ter navzgor in navzdol: 77 m visoko stolpnico, 3 dodatne poslovne vile na zelenici, katere lastništvo še ni določeno, gradnjo 5 nadstropij globoko v zemljo. Prav tako projekt postaja vse prej kot stadion: tam naj bi bili nakupovalni prostori, motociklistični dogodki, konjske dirke, v celotnem kompleksu naj bi bila postavljena bolnišnica, hotel, številni gostinski lokali itd. Ne le da BŠP ne pomeni prenove Plečnika, po našem mnenju BŠP pomeni dokončen konec in destrukcijo Plečnikovega spomenika, uničenje zaščitene soseske in sociološko ter arhitekturno degradacijo celotnega območja.”

Kljub nezadovoljstvu Joca Pečečnika in Zorana Jankovića pritožba na sklep v okviru rednih pravnih sredstev ni več mogoča. Župan MOL se je na sodbo odzval z napovedjo pobude za revizijo postopka, Pečečnik pa igra na karto neustavnosti sodbe. Razsodba sodišča je nedvomno pomembna zmaga za prebivalce, županov odziv pa je žalosten odsev časa, v katerem živimo, ko se mestno vodstvo in javne službe, ki bi morale skrbeti predvsem za javno korist, postavijo na stran kazinojskih milijonarjev, da krajanom iztrgajo še tisto malo skupnostnega, kar jim je ostalo. To dejstvo ob spominu na Fond za gradbo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je delavcem in delavkam skušal zagotoviti dostopna stanovanja, kaže bridek kontrast. Naselje Fond je živeči spomenik časom socialne varnosti, njegovi prebivalci pa so dokaz pomena skupnosti za regeneracijo in ohranitev sosesk in vpliva nanju, s tem pa tudi na soustvarjanje mesta, ki bi moralo skrbeti predvsem za potrebe vseh svojih prebivalcev in ne zgolj za potrebe kapitala sedmega najbogatejšega Slovenca in njemu podobnih.

❌
❌