“Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazen glas,
vse smrklje in frklje in froci,
vsi svetlih in črnih in kodravih las.
Vsi naši. Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni,
so taki kot kdo izmed nas.”

(Tone Pavček, “Vsi naši otroci”)

V sklopu Tedna otroka in v znak solidarnosti danes v več slovenskih krajih poteka branje imen otrok ubitih v Gazi. Po uradnih podatkih naj bi v zadnjih dveh letih genocida bilo ubitih 20 000 otrok, v resnici pa je številka verjetno višja. Ob takšnem številu žrtev težko vidimo, da je za vsako številko ubit otrok – brat, sestra, nečak, vnukinja. Da se na to ne bi pozabilo, so v različnih krajih po Sloveniji brali imena otrok, ki so umrli v dveh letih kot posledica izraelskega bombardiranja in uničevanja Gaze ter njenih prebivalk in prebivalcev.. V Ljubljani bodo imena brali več ur, kar pa se ne bo niti približalo imenom vseh žrtev. Če bi želeli prebrati vsa imena, bi potrebovali celih trideset ur branja.

Naj bo to opomnik, da navidezno premirje, ki so ga na Trumpovo pobudo sklenili pred kratkim pravzaprav pomeni le, da Izrael lahko genocih izvaja malce počasneje. Dokler ta kolonialna tvorba ne bo uničena, bodo sionistični skrajneži še naprej ubijali otroke in ostale nedolžne žrtve.

The post NISO BILI SAMO ŠTEVILKE: JAVNO BRANJE IMEN UBITIH OTROK IZ GAZE first appeared on Rdeča Pesa.

V nam bližnjem Vidmu se bo v torek odvila tekma evropskih kvalifikacij za prihodnje svetovno prvenstvo v nogometu med Italijo in Izraelom. Gre za tekmo do katere sploh ne bi smelo priti – zavržno je, da je Izraelu med izvajanjem genocida še vedno dovoljeno nastopanje na mednarodnih tekmovanjih.

Pri tem se jasno kaže konformizem in dvojna merila mednarodnih športnih organizacij. FIFA in UEFA sta na primer Rusijo izključili iz vseh nogometnih tekmovanj štiri dni po prvem napadu na Ukrajino, na drugi strani pa se šele dve leti po začetku genocida v Gazi pričenjajo pogovori o morebitni izključitvi Izraela. Spomnimo tudi na sprenevedanje obeh organizacij ob smrti več kot 400 palestinskih nogometašev, med njimi tudi lokalne nogometne legende Suleimana Al-Obeida.

Tudi v tem primeru se je pokazalo, da na državne in druge institucije ne gre računati, ampak da se moramo za končanje genocida organizirati prav sami. Kot redno poročamo je prav Italija med najsvetlejšimi primeri takšnega odpora “od spodaj”- tako bo tudi v Vidmo v torek ob 17:30 organiziran velik protest.

Prejšnje leto, ko je Italija z Izraelom v Vidmu igrala tekmo Lige narodov, se je na protestu zbralo okrog 3000 ljudi. Letos jih organizatorji pričakujejo še bistveno več – najverjetneje bo število protestnikov pred stadionom, ki sprejme 6000 ljudi, preseglo število gledalcev na njem.

Italijanska vlada je zato odobrila prisotnost agentov izraelske obveščevalne službe Mosad, ki naj bi varovali izraelske nogometaše. Odločitev je v lokalni skupnosti in širše v Italiji dvignila veliko prahu ter še dodatno podžgala ljudi, da rečejo konec hlapčevskemu odnosu do Izraela.

Podprimo jih tudi mi, Videm ni daleč! Organizirajmo se za konec genocida, pokažimo Izraelu rdeči karton.

The post VSI NA PROTEST V VIDEM – POKAŽIMO IZRAELU RDEČI KARTON! first appeared on Rdeča Pesa.

Z današnjim dnem v Delavski koaliciji pričenjamo z zbiranjem 40.000 overjenih podpisov proti nedavno sprejeti varčevalni pokojninski reformi. Zbrani podpisi bodo omogočili razpis referenduma, na katerem bomo ljudje odločali, ali škodljivo reformo želimo ali ne.

Že tako ali tako so vse do danes sprejete pokojninske reforme v kapitalistični Sloveniji počasi poslabševale položaj upokojencev in upokojenk. Zaradi daljšanja referenčnega obdobja, nižanja odmernih odstotkov in zaradi vse večje odvisnosti pokojnin od inflacije namesto od rasti plač, živi skoraj 100.000 upokojencev pod pragom tveganja revščine. Kot za Radio Študent zapiše Anže Dolinar: “[…] je lani kar 23 tisoč starejših od 65 let potrebovalo materialno pomoč v hrani. To so ljudje, ki so stali v vrstah za moko, riž, mleko in testenine.”

Trenutna reforma pa bo položaj delavk in delavcev, bodočih upokojencev in upokojenk še poslabšala! 

Če nočeš delati dolgo v svojo starost in prejemati penzije, ki bo komaj pokrila življenjske stroške, oddaj svoj podpis!

40.000 overjenih podpisov bomo zbirali med 8. 10. in 11. 11. 2025 po vsej Sloveniji.

Možnosti oddaje overjenih podpisov:

Digitalna oddaja podpisa

Enostavno, v 1 minuti digitalno (SIGEN-CA, SI-PASS, e-Osebna ali drugo) oddaj overjen podpis.

Fizična oddaja podpisa

Brez čakanja na katerikoli upravni enoti po Sloveniji, tudi ob četrtkih! Na UE je posebno okence namenjeno podpisovanju.

Večje upravne enote so odprte v urah:

PON: 9:00 – 15:00

TOR: 8:00 – 15:00

SRE: 8:00 – 18:00

ČET: 8:00 – 15:00

PET: 8:00 – 14:00

Aktiviste, delavce, študentke – člane in članice Delavske koalicije boste lahko večino dni srečali pred upravnimi enotami po Sloveniji. Pomagali vam bodo pri oddaji podpisa.

Tudi vaša pomoč je dobrodošla! Pri zbiranju podpisov potrebujemo čim več prostovoljcev, ki bi nekaj ur svojega časa namenili za delavsko stvar in pred upravnimi enotami vabili mimoidoče k oddaji podpisa. Prav tako vas vabimo, da razširite vest o kampanji med svoje prijatelje, sorodnike in sodelavce.

Več nas bo, močnejši bomo!

The post ZAČETEK ZBIRANJA 40.000 PODPISOV PROTI POKOJNINSKI REFORMI first appeared on Rdeča Pesa.

Dve leti je od 7. oktobra 2023, ko je palestinsko odporniško gibanje Hamas kot odgovor na desetletja trajajoče nasilno zatiranje Palestincev, napadlo Izrael. Dogodek je med mednarodno politično elito sprožil val zgražanja, obsodb napada in solidarnosti z državo Izrael. Že nekaj ur po tem je Izrael odgovoril z brutalnim napadom na Gazo. Ta je kmalu prerasel v genocid nepojmljivih razsežnosti, ki traja še danes. To ni konflikt ali vojna, ampak nezakonita okupacija, apartheid, etnično čiščenje. Zdi se, da to vemo že čisto vsi, razen vrlih medijev, ki še vedno pišejo o konfliktu, vojni, dveh enakovrednih straneh in krivca vidijo v ljudeh, ki se upirajo imperialističnemu ustroju. 

Al Jazeera poroča, da je v dveh letih izraelska vojska umorila kar 67 000 Palestincev, tisoče jih je še vedno pod ruševinami. Povprečno v Gazi umre en otrok na uro. Vsaj 169 000 Palestincev v Gazi je huje ranjenih. 4000 otrok v Gazi je zaradi napadov izgubilo eno ali več okončin. Izrael je poškodoval 125 bolnišnic in umoril 1722 zdravstvenih delavcev. Ubitih je bilo vsaj 300 medijskih delavcev. Vsaj 459 ljudi je umrlo zaradi stradanja, od tega 154 otrok. Vsaj en otrok od štirih trpi zaradi akutnega pomanjkanja hranil. Več kot 19 000 ljudi je bilo ranjenih med tem ko so šli iskati hrano, vsaj 2600 jih je med iskanjem humanitarne pomoči ubila izraelska vojska. Uničili so tudi skoraj vse domove in ključno infrastrukturo v Gazi. Izrael med tem ugrablja, zapira, pretepa in ubija tudi ljudi na Zahodnem bregu, naseljenci ruvajo oljke in uničujejo hiše. 

V medijih trenutno odmeva Trumpov “mirovni načrt”, a ta nas ne sme zavesti. Prvič, ker je tisti, ki je vse dogovore o miru do sedaj prelomil, bil prav Izrael, ne Hamas. Drugič, ker gre le še za en poskus, da Palestincem odreče pravico do samoodločbe in utrdi ameriško-izraelski nadzor nad Gazo. Načrt zahteva popolno razpustitev Hamasa – osvobodilna organizacija se je sicer že strinjala, da ne bo vladala Gazi, toda razpustitev odporniškega gibanja je nekaj drugega. V realnosti je stanje takšno: “najbolj demokratični državi na svetu”, ZDA in Izrael,  si na vse kriplje prizadevata, da bi imeli popoln nadzor nad tem, kdo lahko vlada v drugi državi in kako lahko vlada. Pri čemer zatirani ne bi smeli migniti s prstom. Ne pozabimo, da je Trump v eni izmed svojih bizarnih objav želel Gazo spremeniti v letovišče. In da prav Trump in ZDA omogočata genocid.

Protesti, stavke in mednarodne flotilje so zato KLJUČNEGA POMENA. Konec koncev si lahko pišemo zasluge vsaj za to, da se politiki pogovarjajo o miru, saj si želijo na vse kriplje ustaviti val upora, ki se dviga v svetu. Na kratko: BOJIJO SE NAS. BOJIJO SE MOČI LJUDSTVA. In to je dober znak. Nekaj delamo prav. 

Proti Gazi že plujejo nove ladje s humanitarno pomočjo in z okoli 300 aktivisti. Po svetu še vedno potekajo množični protesti. Sindikat Di Base USB je najavil, da lahko v kratkem pričakujemo dan skupnega boja vseh pristaniških sindikatov, ki so se podpisali pod skupno izjavo za končanje genocida. Med njimi so tudi slovenski žerjavisti. Sindikati so v izjavi zapisali, da zahtevajo takojšnjo ustavitev genocida, odprtje humanitarnih koridorjev, pristanišča brez orožja za vse vojne in zaustavitev ponovnega oboroževanja EU ter preusmeritev ogromnih sredstev v osnovne storitve za vse prebivalstvo. 

Izraelska genocidna vojska med tem postopno izpušča nezakonito priprte aktiviste, ki so v Gazo želeli dostaviti humanitarno pomoč. Na prostosti so predvsem aktivisti iz Evrope in Združenih držav Amerike. Mnogi, predvsem tisti, s temnejšo poltjo, so še vedno zaprti.

Eden od vodilnih mednarodne flotilje, Thiago Avila, je v ponedeljek iz zapora v puščavi Negev napisal pismo: “Mnoge med nami so fizično napadli, grozijo nam s psmi, ne pustijo nas spati, psihično nas zlorabljajo. O tem ne poročam zato, da bi se pritoževal, ampak da se svet zave, da če to počnejo s humanitarnimi delavci, si lahko predstavljate, kaj počnejo s Palestinci.” 11 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih, od tega 400 otrok. Takšno ravnanje z zaporniki je v Negevu nekaj povsem običajnega!

Izrael za Palestince nima legalne jurisdikcije, kar pomeni, da jih lahko zapirajo brez sojenja. Da ne smemo pozabiti na Gazo, je izpostavila tudi Greta Thunberg, po tem ko je bila izpuščena. 

Palestinke in Palestinci nimajo izbire, vsak dan se morajo vstati in najti upanje in energijo za boj. Zato NE OBUPAJ. Agresija izraelske vojske naj te MOTIVIRA, da narediš VSE, KAR JE V TVOJI MOČI, da kot družba enkrat za vselej končamo z apartheidom, kolonializmom in genocidom. 

V Sloveniji se za Palestino trenutno izvaja več različnih akcij. Izpostavljamo jih zgolj nekaj. Če veš še ti za kakšno, jo zapiši spodaj v komentar. 

1. PIŠI POLITIKOM in od vlade zahtevaj, da v Združenih narodih zahteva zamrznitev članstva Izraela (povezava). Zapiši to, kar čutiš in kar si želiš. (povezava)
2. PODPIŠI PETICIJO ZA VARNE IN ZAKONITE POTI PALESTINSKIM BEGUNCEM. Slovenska vlada ima možnost, da reševanje življenj postavi pred birokracijo in beguncem omogoči varno pot v Slovenijo, še posebej, če so tukaj že njihovi sorodniki. (povezava)
3. BOJKOTIRAJ IZDELKE, ki prihajajo iz Izraela. Mnoge multinacionalke so zaradi sistematičnega bojkota že izkusile finančno škodo. V komentarju je nekaj uporabnih povezav, ki ti bodo olajšale bojkot. (povezava )
4. ORGANIZIRAJ SE V SVOJEM OKOLJU. Ali ima podjetje, za katero delaš, kakšne povezave z izraelskimi podjetji? Združi se s sodelavci in zahtevaj takojšnjo prekinitev sodelovanja z Izraelom in podjetji, ki podpirajo genocid. 
5. SPREMLJAJ POTOVANJE MEDNARODNIH LADIJ IN OD VLAD ZAHTEVAJ IZPUSTITEV HUMANITARCEV. 
6. DELI TO OBJAVO in spodbudi prijatelje, sorodnike in sodelavke, da ukrepajo za SVOBODNO PALESTINO. 

The post DVE LETI GENOCIDA V GAZI: KAJ ŠE LAHKO NAREDIŠ? first appeared on Rdeča Pesa.

Okoljska škoda ogroža »evropski način življenja«, pravi poročilo Evropske agencije za okolje (povezavo do njega najdete v komentarju pod objavo). A resnica je pravzaprav obratna: tako imenovani »evropski način življenja« je tisti, ki uničuje okolje. Zato je ideja, da moramo varovati okolje, da bi rešili »evropski način življenja«, precej nenavadna in protislovna.

»Evropski način življenja« se nanaša na življenjske sloge, ki so se razmahnili v obdobju po drugi svetovni vojni. Fordizem je množično proizvajal potrošno blago, keynesianizem – in pozneje neoliberalno gospodarstvo dolga in nepremičninskih balonov – pa je ustvaril ogromno množico potrošnikov. Eden od namenov takšnega gospodarstva je bil tudi pomiriti nezadovoljne revne množice, ki bi sicer lahko podprle revolucionarne sile. Kasneje se je »evropski način življenja« uveljavil kot norma, ki so jo uporabljali za blatenje alternativnih gibanj, ki so si prizadevala za izstop iz začaranega kroga mezdnega dela in potrošništva.

A »evropski način življenja« ni tako razširjen, kot si morda kdo misli. Mnogi Evropejci, zlasti v vzhodni in južni Evropi, v njem ne sodelujejo, ker so revni in pogosto živijo bolj tradicionalna kmečka oziroma vaška življenja. Podobno velja za slabo plačane delavce, Evropejce z migrantskim ozadjem in prebivalce podeželja zahodne Evrope. Za te skupine je »evropski način življenja« predvsem življenje velikega mesta in srednjega razreda drugod – in morda nekaj, čemur si želijo približati.

Kakorkoli že: življenja južnih in vzhodnih Evropejcev, ljudi s podeželja, delavcev in migrantov ne ustrezajo »evropskemu načinu življenja« – in zato so pogosto obsojana. A težava s tem belim, mestnim in srednjerazrednim standardom ni le v stigmi, ki jo proizvaja. Temeljna protislovnost je v tem, da »evropski način življenja« v veliki meri omogoča prav revščina tistih, ki so označeni kot »manjvredni«. Ni bogatega in udobnega življenja brez (dotoka) poceni hrane, poceni delovne sile in poceni surovin iz obrobnih območij in od ljudi na robu družbe. Z drugimi besedami: »evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa – v Evropi in zunaj nje. Poleg tega pa urbane srednje razrede drži v dolgovih in izčrpane od dela ter skrbi za svoj družbeni status.

Če bi ta standard zlomili in bi se obrobne regije in ljudje izvili iz izkoriščanja, bi življenja teh regij in ljudi lahko nudila primer počasnejšega, bolj družabnega in na drugačen način produktivnega življenja. Evropski urbani srednji razredi že zdaj zavidajo in romantizirajo podeželska, periferna življenja, ko dopustujejo v Grčiji, Sardiniji ali Dalmaciji, ali pa družabnost migrantskih skupnosti, ko so povabljeni na veliko poroko.

Toda obenem se trdno oklepajo kariere, potrošništva in napihnjenih cen nepremičnin – vsega tistega, kar jih same dela preobremenjene, migrante, delavce in ljudi na obrobju pa ohranja revne in prav tako izžete, a brez vsakršnega družbenega prestiža. Prav ta razdeljen in neenak način življenja uničuje planet, na katerem živimo, in spodjeda samega sebe.

Ne gre torej za to, da bi morali rešiti »evropski način življenja«, temveč za to, da ga moramo spremeniti. Ne samo, da bi ohranili planet, ki nam omogoča življenje, temveč da bi ustvarili dobro življenje za vse. 

Brali ste pesin prevod komentarja, ki ga je napisal @Bue Rübner Hansen, ki je med drugim gostoval na lanski Mednarodni poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Povezava do posnetka njegovega predavanja je dostopen spodaj.

Europe’s environment and climate: knowledge for resilience, prosperity and sustainability | Europe’s environment 2025 (EEA) /

Environmental damage is putting European way of life at risk, says report | Climate crisis | The Guardian

Bue Rübner Hansen: In/equality beyond fact and norm – towards strategic research

The post [KOMENTAR] »Evropski način življenja« izčrpava življenja vseh tistih, ki do njega nimajo dostopa first appeared on Rdeča Pesa.

Veseli smo, da naše vsebine dosegajo vse večje število ljudi. Še naprej se bomo trudili odpirati tematike, ki ne najdejo prostora v mainstream medijih in bomo ojačevalec vseh bojev delovnih ljudi za svet urejen v skladu z družbenimi potrebami in ne privatnimi interesi peščice najbogatejših. Ažurno in analitično bomo še naprej spremljali prizadevanja za osvoboditev Palestine, boj delovnih ljudi zoper pokojninsko reformo, napore za izboljšanje javnega potniškega prometa in osvetljevali splošne trende ekološke, družbene in politične krize sodobnega kapitalizma. 

Tega pa ne zmoremo sami. Pri tem potrebujemo vašo pomoč, drage sledilke in sledilci. Ker želimo čim prej doseči nov mejnik v številu sledilk in sledilcev na Facebooku (6.000) in s tem vsebine Rdeče pese približati novim ljudem, vas prijazno pozivamo, da nam pri tem priskočite na pomoč. Pojdite na našo stran na Facebooku in s klikom v desnem robu (tri pike) ter izbiro možnosti “Povabi prijatelje” povabite k všečkanju Rdeče pese vaše prijatelje in prijateljice. Prav tako bomo hvaležni, če boste objavo delili. Mi pa bomo poskrbeli, da odločitve ne boste obžalovali. 

Več nas je, prej bomo na cilju

The post SKUPAJ DO 6.000 first appeared on Rdeča Pesa.

Po napadu na flotilo Sumud, ki je proti Gazi peljala humanitarno pomoč, so italijanski delavci, delavke, študenti in študentke množično vstali v bran Palestini. Njihov odgovor je bil: »Vse bomo blokirali.« In to so storili – od 22. septembra dalje so blokirali pristanišča, železnice, avtoceste, šole, univerze, bolnišnice, trgovine in javne urade. Posamezni protesti pa še trajajo. Čeprav je mednarodno humanitarno flotiljo, nasilno in ilegalno prestregla izraelska vojska, se je odprava flotilje ustavila zgolj nekaj kilometrov pred Gazo in s tem izpostavila krhkosti izraelskega režima.

Italijanske delavke in delavci so v podporo flotilji organizirali 24-urno splošno stavko, kakršne Italija ni videla že leta. Razširila se je na več kot 80 mest po vsej državi (več v povezavi).. Na tisoče ljudi je zavzelo ulice, pristanišča in mestne trge. Stavka je povezala različne družbene skupine – od pristaniških delavcev in železničarjev, do učiteljic, dijakov, gasilcev in zdravstvenih delavcev.

Jedro organizacije protestov so tvorili pristaniški delavci, ki so zaradi svoje strateške pomembnosti lahko dejansko ustavili tok kapitala in blaga. A ključno je bilo, da se protestni val ni omejil zgolj na sindikate – pridružili so se tudi drugi delavci in delavke, učitelji, študentke, dijaki. Še posebej pomembni so bili uspehi lokalnih pobud. V Raveni je na primer Avtonomni pristaniški odbor (Comitato Autonomo Portuale) uspel preprečiti odhod kontejnerjev z vojaškim materialom za Izrael. To je dokaz, da lahko tudi manjša mesta z učinkovito organizacijo in povezovanjem dosežejo konkretne zmage proti izraelskemu vojnemu stroju.

Da bi omejila proteste in zaustavila stavkovni val, je vlada desničarke Giorgie Meloni poslala vojaško spremstvo flotilji, a se je zaradi »nevarnosti« neposrednega konflikta z Izraelom ta umaknila. Meloni je kmalu po tem protestnike označila za »huligane in kriminalce«. A dejstvo, da se je bila vlada prisiljena opredeliti do Palestine in celo napovedati možnost njenega priznanja, kaže, da ima pritisk množič učinek. Italijanska oblast skuša kriminalizirati blokade cest in železnic, toda ljudje na ulicah so dokazali, da represija ne more ustaviti solidarnosti.

Kaj se lahko naučimo od delavk in delavcev ter protestnikov v Italiji? Predvsem to, da se množična gibanja gradijo od spodaj navzgor. Uspeh stavke je rezultat povezovanja sindikatov z lokalnimi kolektivi in študentskim gibanjem. Naučimo se lahko, da so konkretne akcije, kot so blokade orožja, ali stavke učinkovito orožje in predstavljajo velik problem za kapital. Italijanski delavci pa še opozarjajo, da se boj ne sme končati z eno stavko, ampak je ključnega pomena, da iz stavke izraste trajnejša oblika organizacije, ki bo sposobna blokade vojne industrije danes in v prihodnosti.

Italijanski primer dokazuje, da ni dovolj obsojanje genocida z besedami, da so simbolne akcije sicer pomembne, a niso dovolj. Bistveno bolj so učinkovite akcije so stavke, blokade, množične mobilizacije, ki zadenejo kapital tam, kjer ga najbolj boli. To zagotovo ne bo zadnja flotilja proti Gazi – na trenutno odpravo se je namreč prijavilo kar 23.000 ljudi, odplulo pa jih je 500. Italijanski delavci in študenti pa bodo jutri spet na ulicah in mostovih.  V državi bo namreč potekala nova splošna stavka za Palestino. Za nas naj bo to vzpodbuda za boj proti imperializmu in za svobodno Palestino: če hočemo resnično stati ob strani Palestini, moramo slediti italijanskemu zgledu: blokirati orožje, blokirati vojaške ladje, blokirati kapital.

The post ITALIJA NAPOVEDUJE NOV STAVKOVNI VAL V PODPORO PALESTINI: KAKO JIM USPEVA? first appeared on Rdeča Pesa.

VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO!

23 ladij s humanitarno pomočjo še vedno pluje proti Gazi, ostale je izraelska vojska že ustavila, posadko pa ugrabila. Na čelu je ladja Mikeno, ki je že zaplula v palestinske teritorialne vode. Ljudje v Berlinu, Milanu, Rimu, Barceloni, Bruslju, Istanbulu, Londonu, Trstu, Mexicu Cityju, Bogoti, Buenos Airesu, Madridu so se odpravili na ulice v podporo Palestini in globalni mirovniški misiji Global Sumud Flotila. V Italiji so za petek napovedali generalno stavko. 

Več kot 500 aktivistk in aktivistov iz več kot 40 različnih držav se je pred tedni odpravilo proti Gazi, da bi odprli humanitarni koridor. Na ladji prevažajo zgolj osnovne življenjske potrebščine kot so medicinski pripomočki, hrana, nadomestilo za hrano za dojenčke itd. 

Italijanska in španska vlada sta najprej poslali vojaške ladje podpore, a sta svojo podporo umaknili, ko so ladje dosegle kritično točko. Argument – ne želijo biti v konfliktu z Izraelom.  Umik pomoči pomeni zgolj prikaz, kako zelo strahopetna je politična elita in da dejanski pogum za konkretne spremembe tiči v običajnih ljudeh. Uči nas, da zgodovino pišemo mi, delovni ljudje. 

Zanimivo je tudi, da politična elita, ki se tako rada sklicuje na mednarodno pravo, ni po dveh letih genocida naredila nič zares konkretnega. Še to kar so morda naredili, je bila gesta, v katero so bili prisiljeni zaradi pritiska nas, običajnih ljudi na ulicah. Na primer Robert Golob pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar imata zelo rada ganljive govore v podporo Gazi. Golob tu in tam sprejme kak ukrep, ki pa ga potem v praksi ne upa izvesti. Na eni od ladij je tudi slovenski državljan in če bi slovenska politična elita resno mislila, ko so jo polna usta sočutij, bi poslala vojaško ladjo v OBRAMBO. 

Ker če je kaj OBRAMBA, je to ta misija. 

Vsi, ki plujejo proti Gazi, so imeli pred potovanjem več dni treninga nenasilnega ukrepanja. Naučeni so, kako morajo ostati mirni, da izraelski genocidni vojski ne dajo niti najmanjšega razloga, da jih vse umori. Prevažajo zgolj humanitarno pomoč, njihov cilj je ustaviti genocid v Gazi in okupacijo Palestine. 

Ne glede na to, kaj se zgodi v naslednjih urah, nas globalna mirovniška misija uči, da če se zbere kritična masa, je to preveč še za “najbolj moralno genocidno vojsko na svetu”. In če njim ne uspe, nas mora iti naslednjič še več. Biti moramo še bolj odločni in ne smemo obupati. Zakaj? Ker so v Palestini ljudje, ki ne morejo obupati in ki se vsak trenutek borijo za preživetje. 

Palestina ni zgolj boj Palestincev za nacionalnost. Ne, je boj za humanost. Je boj vseh nas za preživetje, za našo prihodnost. In zato se splača tvegati življenje. Če ne bomo ukrepali mi, običajni ljudje, ne bo ukrepal nihče. 

Kaj lahko narediš?

1. Spremljaj ladje, ki se približujejo Gazi. 
2. Zahtevaj izpustitev nelegalno ugrabljenih članov posadke.
3. Piši in kliči vlade ugrabljenih aktivistov in zahtevaj, naj ukrepajo. 
4. Organiziraj se v svojem okolju. Protestiraj! Stavkaj!

The post VSTANIMO ZA GAZO! VSTANIMO ZA FLOTILJO! VSTANIMO ZA ČLOVEŠTVO! first appeared on Rdeča Pesa.

“Odpustite jim, saj ne vedo, kaj delajo.” S temi besedami je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Luka Mesec, komentiral predajo okoli 10.000 podpisov ljudi za začetek postopka za razpis zakonodajnega referenduma o nedavno sprejeti pokojninski reformi. Svoj osnovni komentar je ta samooklicani “nemarksistični socialist” dopolnil z retoričnim vprašanjem, zaradi katerega bi mu lahko Pečečnikov klub slovenskih podjetnikov (SBC) ali pa Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji (AmCham) ponudila kar častno članstvo. Zbranim novinarjem je dejal: “Bi raje imeli nižjo plačo, manjšo pokojnino ali delali dlje?”

Mesec nam je s to izjavo naslikal celotno podobo trenutne mainstream parlamentarne politike v Sloveniji in širše. Ljudje lahko svobodno izbiramo, toda vsaka od teh možnosti je za nas škodljiva. Živela liberalna demokracija kapitalističnega reda!

Toda z družbeno aktivacijo delavk, študentov, upokojenk in drugih delovnih ljudi, ki je svoj materialni izraz dobila v tem, da se je v zgolj treh delovnih dneh nabralo skoraj 10.000 podpisov proti kvarni pokojninski reformi, se odpirajo nove možnosti. Možnosti, ki segajo onkraj družbeno škodljivega dogovora, ki so ga sklenili politični voditelji vseh barv in okusov, kapital in dobršen del sindikalne birokracije. 

Odpira se pot, ki bo sicer res strma, težka in polna polen, ki jih bodo nanje nastavili osrednji mediji, politične in kapitalske elite ter neumorni vulgarni zagovorniki “antijanšizma”, vendar lahko pripelje do zmage delovnih ljudi. Gasilci, osebne asistentke, žerjavisti, kulturne delavke, rudarji, natakarice, študentje in vsi ostali delovni ljudje združeni v Delavski koaliciji lahko s skupnimi močmi zaustavimo pokojninsko reformo. 

Pri pokojninski reformi gre za temeljno vprašanje – si želimo dostojno življenje za sedanje in bodoče upokojenke ter upokojence ali pa namesto tega zasledujemo mantro “konkurenčnosti gospodarstva” in rasti zasebnih profitov. Smer trenutne oblasti in njenih tihih partnerjev v opoziciji je jasna. Želijo, da delamo dlje za manjšo realno vrednost pokojnin. Delavke in delavce vlada kaznuje z manj ugodnim izračunom pokojnin, kapital pa nagrajuje s tem, da bodo delodajalci še zmeraj plačevali enega najnižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Evropski uniji. 

Tega jim ne bomo nikoli odpustili, saj še predobro vedo kaj delajo! Njihove namere bomo s skupnimi močmi preprečili. Naslednji korak v tem boju bo zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. O vseh aktivnostih v zvezi z zbiranjem podpisov bomo na Rdeči pesi ažurno poročali.

The post NE BOMO JIM ODPUSTILI, SAJ VEDO KAJ DELAJO – USTAVIMO POKOJNINSKO PREVARO first appeared on Rdeča Pesa.

Protesti in pritiski ljudi že kažejo prve učinke. 

Po sinočnjih napadih na ladje flotile Sumud, ki prevažajo humanitarno pomoč, sta Španija in Italija v podporo poslali vojaške ladje. Španski zunanji minister José Manuel Albares je sporočil, da bo Španija odgovorila na vsako dejanje, ki krši svobodo gibanja, izražanja in mednarodno pravo. Novinar Novara Medie, ki je na krovu flotile, je sinoči dejal, da jih spremlja tudi reševalna ladja Life Support, ki jo vodi organizacija Emergency, partnerica OZN.

Uspeh so doživeli tudi protestniki in sindikati v Livornu  – ladja Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za ameriško bazo Camp Darby, ne bo pristala v toskanskem pristanišču. Ladja bo trenutno ostala na sidrišču, medtem ko zavezniki genocidne države iščejo novo destinacijo, verjetno izven Italije.

Blokada je del širših protestov po Italiji v podporo Gazi. V ponedeljek so se na splošni stavki zbrale velike množice v Rimu, Milanu, Firencah, Bologni in Neaplju, kjer so protestniki blokirali železniške postaje, pristanišča in avtoceste. Delavci javnega in zasebnega sektorja, študenti ter sindikati so združili moči, da bi od italijanske vlade zahtevali takojšnjo prekinitev gospodarskih in vojaških vezi z Izraelom.

V Livornu se je ponedeljkove stavke udeležilo okoli tri tisoč ljudi. Delavci, študenti in ostali državljani so nato vztrajali na pomolu Molo Italia tudi včeraj, kjer so pričakovali ladjo Slnc Severn, ki prevaža vojaško opremo za Camp Darby. Camp Darby je vojaška baza italijanske vojske, kjer so nastanjene in delujejo ameriške vojaške enote in se nahaja v občini Pisa. 

Demonstracije v Livornu so organizirali USB in avtonomni kolektiv pristaniških delavcev, ki organizirajo srečanje 26. in 27. septembra, kjer naj bi v Genovo prišle delegacije delavcev iz drugih evropskih pristanišč, da bi se pogovorile o organizaciji velike enotne manifestacije proti trgovini z orožjem. Več informacij na povezavi v komentarju.

Livorno predstavlja simbol konkretnega učinka množičnega in organiziranega protesta in kaže na to, da je moč delavskega gibanja lahko odločilna pri preprečevanju vojaških pošiljk in opozarjanju na mednarodne humanitarne posledice. Dogodek kaže, kako lahko solidarnost med delavci, študenti in ostalimi prinese dejanske rezultate – tako na lokalni kot na nacionalni ravni. Protesti in stavke imajo učinek.

The post ZMAGA DELAVCEV: LADJA SLNC SEVERN NE BO PRISTALA V LIVORNU, ŠPANIJA IN ITALIJA POSLALI VOJAŠKE LADJE V PODPORO SUMUD FLOTILIJI first appeared on Rdeča Pesa.

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

V soboto pred očmi obiskovalcev naš eksperimentalni arheolog poustvaja tisto, kar je pred skoraj pol stoletja gnalo Steva Wozniaka od osnovnih komponent do prvega delujočega Apple I. Proces in delo lahko spremljate v živo, zraven pa postavite tudi kakšno vprašanje.

Ogled odprtega laboratorija je vključen v vstopnico za razstavo. Prijava ni potrebna.

Apple Computer 1, kasneje bolj znan kot Apple I, je 8-bitni osebni računalnik, ki ga je zasnoval Steve Wozniak in javnosti predstavil preko Apple Computer Company (zdaj Apple Inc.) leta 1976, podjetja, ki sta ga s Stevom Jobsem ustanovila za potrebe trženja Apple I. Ko je meseca julija 1976 prišel na tržišče je bila cena za nakup Apple I povednih 666,66 ameriških dolarjev (preračunano v današnji denar je to približno 3370 eur).

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

NO SLIDES, JUST CODE
Od no-code rešitev do umetne inteligence, od zmogljivostnega tuninga do grafov – MakeIT Autumn prinaša sveže ideje in navdih za vse Oracle navdušence.

Kaj vse bo na dogodku?
Zoran Tica bo predstavil orodje D.O.M.E. za enostavnejše in zanesljivejše upravljanje namestitev v Oracle okolju.

Lucas Hirschegger bo v live demo slogu pokazal, kako v Oracle APEX hitro zgraditi aplikacijo – od »no-code« do kompleksnih rešitev.

Urh Srečnik bo razkril kako lahko AI olajša postopke optimizacije podatkovnih zbirk in kako mu pri tem lahko pomaga podatkovna zbirka sama ter APPM?

Žiga Vaupot bo pokazal, kako grafovne podatkovne strukture in generativna AI skupaj prinašajo boljše in razložljive analize podatkov.

Dogodek je brezplačen, a je število mest omejeno. Potekal bo v slovenščini.

The post MakeIT Autumn 2025 first appeared on Računalniški muzej.

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Jesensko srečanje  Kubernetes Slovenia bo gostovalo v Računalniškem muzeju v sredo, 15. oktobra, od 17. ure dalje.
Vsi predavatelji pa bodo v živo na prizorišču.

Program:
17.00 – 17.15 – Zbiranje in dobrodošlica
17:15 – 18:00 – Grafana stack za k8s, Jernej Porenta, 3fs
18:00 – 19:00 – Lightning talks (po 15 min):
– Application Gateway za kontejnerje, Blaz Balon, Adacta
– GKE native k8s backup v primerjavi z Velero, Nikola Krupež,
– Leanpay Kubernetes @ home – Aleksander Arun Bahl, GlobaID
– Prosto mesto za vaš lightning talk!
19:00 – 20:00 – Mreženje in druženje – ostanite na hrani in pijači ter odličnih pogovorih z navdušenci nad Kubernetes.

Dodatne informacije: Predstavitve bodo v angleščini. Dostopen bo tudi prenos preko spleta.
Število mest je omejeno –  zagotovite si brezplačno vstopnico na povezavi dogodka.

Parkiranje je na voljo pred Kinom Šiška. Enostaven dostop z avtobusom (avtobusna postaja Kino Šiška), kolesom itd.
Opomba: Če pridete z električnim kolesom ali električnim skuterjem, ga ne morete parkirati v muzeju, možna pa je izposoja ključavnice.

The post Kubernetes Slovenia Meetup Autumn 2025 first appeared on Računalniški muzej.

Zadruga Na prostem v sodelovanju s Kiberpipo organizira 1. MOSS (Mini Open Source Symposium) – kratko srečanje odprtokodne skupnosti, namenjeno predstavitvi in povezovanju.

V 1 uri in pol se bo zvrstilo 6 kratkih, a zanimivih predstavitev:

• Uvodni pozdrav (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)
• 1 leto Zadruge Na prostem (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)
• Zagovorniške aktivnosti Mreže NVO-VID na področju odprte kode (mag. Simon Delakorda)
• 2 leti delovanja Kiberpipe (Matija Šuklje / Hook)
• Opazovanje DC-EDIC (Leon Anžel / Testman)
• Prevajanje odprtokodnih projektov (Andrej Vernekar)
• Osvobajanje osnovnih in srednjih šol – AlekSIS (Kristijan Tkalec / Lapor / Kiki)

Po predstavitvah bo sledilo splošno minglanje ob soku, kasneje se pa druženje prestavi na pivo v Kino Šiška.

Vir slike: Sulvia CC0 Public Domain

The post c| srečanje № 28: 1. MOSS – Mini Open Source Symposium By Kiberpipa / Cyberpipe Public event Science & Tech Ljubljana first appeared on Računalniški muzej.

The post Odprti laboratorij z demonstracijo restavratorskih tehnik: rekonstrukcija Apple I računalnika first appeared on Računalniški muzej.

Dva mala pujsa sta se pozibavala … No, prišla sta po bogastvo v Računalniški muzej. Ker pa jima je bilo tako strašno všeč, sta ostala in se bosta prvič preizkusila v vlogi vodičev po muzeju. Malo imata treme, sta se pa naučila vse, da bosta lahko mladim na simpatičen način predstavila bogastvo znanja, ki se skriva v muzejski zbirki. Prav za ta ogled sta opravila še strokovni izpit za vodstvo, tako da bo zagotovo nepozabno!

Voden ogled razstave je primeren za otroke od 5 let naprej. Vstopnina za otroke je 7,50 €, starš ali spremljevalec pa gre z njimi zastonj, ker jih bodo pazili oni, pa tudi Kapo in Bundo. Prijava ni potrebna.

V sodelovanju s festivalom Tinta.

The post Kapo in Bundo v muzeju first appeared on Računalniški muzej.

Gašper Korinšek bo predstavil pristope, ki jih Visionect uporablja za reševanje varnostnih težav na napravah za rezervacijo sob Joan z vidika vdelane programske opreme.

Osvetlili bomo vprašanja, kot so: Kakšni so ukrepi za preprečevanje ekstrakcije in/ali vbrizgavanja vdelane programske opreme? Kako zavarujemo nadgradnje vdelane programske opreme in komunikacijo s strežnikom na ravni protokola in povezljivosti? Kaj so AES, TLS in WPA Enterprise ter kako se uporabljajo v praksi na vgrajenem sistemu?

Po predavanju bo sledila skupinska razprava in druženje ob prigrizkih in pijači. Vabljeni vsi, ki vas zanima tehnologija!

The post Embedded meetup Security on IoT devices first appeared on Računalniški muzej.

Vabimo vas, da se nam pridružite v ponedeljek, 20. oktobra 2025, ob 18.45 na javni tribuni in okrogli mizi z naslovom Strategija za zeleno mesto: kreativne prakse in vključevanje javnosti za izboljšanje kakovosti bivanja na primeru Stare Šiške in pred tem ob 17.30 na predstavitvi projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka. Dogodek bo potekal v prostorih OŠ Spodnja Šiška (Gasilska cesta 17, Ljubljana).

Septembra 2024 sta Zavod Co-kreate in DUO Stara Šiška v sklopu Svetovnega dneva brez avtomobila izvedla prvi dogodek Superblok Stara Šiška, namenjen raziskovanju možnosti za umirjanje prometa na Medvedovi cesti.

Letos projekt nadaljujemo s podporo Mreže za prostor v okviru pobude Mesto srečanja Stara Šiška, kjer raziskujemo, kako lahko intenzivna ozelenitev, umetniške intervencije in skupnostni projekti prispevajo k bolj živim in povezanim mestnim soseskam.

Na preizkušnji so bili različni pristopi – od zasaditve zelenih površin in talnega murala, ki označuje skupnostni prostor za druženje, do zvočne instalacije, ki spodbuja razmislek o kakovosti urbanega okolja.

Na dogodku bomo skupaj s Šiškarji in Šiškaricami, strokovnjaki, oblikovalci, predstavniki občine in lokalne skupnosti razpravljali o možnostih za uvedbo koncepta superbloka v Ljubljani ter o tem, kako s kreativnimi praksami in sodelovanjem prebivalcev oblikovati bolj trajnostne, dostopne in prijetne mestne prostore.

Program dogodka:
17.30 – Predstavitev projekta Mesto srečanja Stara Šiška in delavnice izdelovanja merilcev kakovosti zraka
18.30 – Pavza
18.45 – Okrogla miza in javna tribuna Strategija za zeleno mesto

Pridružite se razpravi o prihodnosti naših mestnih sosesk – o prostorih, kjer lahko živimo, dihamo in se srečujemo.

Dobimo se 20. oktobra v Stari Šiški!

Od petka do ponedeljka skrito pred očmi javnosti in za policijskimi zaporami na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani poteka parlamentarno zasedanje zveze NATO. Proti zasedanju je v soboto potekal tudi samoorganizirani protest “proti vojni, za življenje in prihodnost”. Protestnice in protestniki so poudarili, da nasprotujejo militarizaciji družbe in povečevanju izdatkov za oboroževanje, ki “jo narekujejo imperialistični interesi zahodnih držav, Slovenija pa jih pokorno izpolnjuje”. Fotoreportažo z dogodka je pripravil Črt Piksi.

Več o poteku in kontekstu protesta lahko preberete na: https://anarhistka.org/nato-okupator-ven-iz-ljubljane/

Kakšne so ideje za ureditev delov Ljubljane po konceptu t. i. superbloka? Po tem konceptu bi lahko uredili parlamentarno četrt.

Superblok je urbanistična ureditev, ki prinaša manj motornega prometa in več površin, prijaznejših za prebivalce.

Pri tem več ulic v mestu združijo v enotno območje (ang. block). Motorni promet je omejen na zunanje ulice oziroma obod superbloka, znotraj pa je prepovedan ali pa je določen poseben prometni režim, na primer samo možnost dostopa za stanovalce in dostavo.

Notranji deli tako postanejo namenjeni pešcem, kolesarjem, zelenim površinam, igriščem za otroke in podobno. Prednosti superblokov so zmanjševanje hrupa in onesnaženja, spodbujanje trajnostne mobilnosti, več javnega prostora za prebivalce in s tem dvig kakovosti življenja v mestu.

Po superblokih je najbolj znana Barcelona. Potem ko so pred desetletjem v več mestnih četrtih ulice združili v superbloke in preusmerili promet, so se poti, ki so jih ljudje opravili peš, povečale za 10 odstotkov, kolesarjenje pa za 30 odstotkov.

Kakšni so načrti v Ljubljani?

Sporazum o pridružitvi projektu “Superblock” je leta 2023 v Barceloni podpisala tudi Mestna občina Ljubljana.

V prestolnici sicer superbloki že obstajajo, prav tako pa se porajajo pobude meščanov za nove ureditve po tem konceptu.

Ideja občine je, da bi v superblok preuredili tako imenovano parlamentarno četrt v središču prestolnice. Ta bi predvidoma zajemala Gosposvetsko, Slovensko, Šubičevo in Prešernovo cesto. Medtem ko po Slovenski cesti trenutno lahko vozijo zgolj avtobusi, taksiji, stanovalci in dostava, pa je na ostalih omenjenih ulicah, pa tudi na ulicah znotraj tega območja, motorni promet za zdaj neomejen.

Kot so nam odgovorili z občine, variantne predloge ureditve območja parlamentarne četrti še preučujejo. Ker je projekt še v začetni fazi, nimajo terminskega plana. “Cilj je, da se prepreči tranzit vozil, ki prek ulic znotraj tega območja iščejo druge poti, ko je na okoliških cestah povečan promet, s čimer se izboljša kakovost življenja za tamkajšnje prebivalce, pešce, kolesarje in druge uporabnike prostora,” so zapisali.

V Ljubljani superbloki že obstajajo

Kot pojasnjuje direktor Inštituta za politike prostora IPoP, arhitekt in urbanist Marko Peterlin, koncept superblokov tudi za Ljubljano ni nekaj novega. Pri nas ga imenujemo območje prijaznega prometa.

“Imamo dobre primere iz preteklosti. Tradicionalne soseske so bile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja organizirane na isti način. Fužine, Štepanjsko naselje in Šišenska soseska 6 funkcionirajo po konceptu superbloka, saj se promet ustavlja na obodu naselja, tranzitni promet skozi naselje pa je omejen ali preprečen,” opisuje Peterlin.

Ukinitev parkirišč za obiskovalce

Kaj Peterlin meni o vzpostavitvi superbloka v parlamentarni četrti v središču Ljubljane? “To je območje, na katerem živi dokaj malo ljudi, tako da učinek za prebivalce ne bi bil tako velik, saj na tem območju ni izrazito veliko tranzitnega prometa,” pravi. Dodaja, da bi bila na tem območju ključna ukinitev parkirišč za tiste, ki ne živijo na tem območju, saj precej zdajšnjega prometa predstavljajo tisti, ki krožijo po teh ulicah in iščejo parkirno mesto.

Po njegovem mnenju bi imeli superbloki večjo dodano vrednost v delih mesta, kjer živi več ljudi. “Je pa na območju (parlamentarne četrti) to razmeroma preprosto narediti, potrebna je zgolj odločitev občine,” dodaja.

Pomemben del vzpostavitve superblokov v Barceloni je bila tudi zasaditev notranjih delov z drevesi in drugim zelenjem. “V Ljubljani je to manjši problem, saj je precej zelena. Je pa prednost take ureditve tudi oživitev lokalnega gospodarstva. Na območju, kjer je več pešcev, postanejo manjši lokali in trgovine bolj rentabilni,” pravi.

V Šiški je že nastal superblok za en dan

Pri preurejanju prometnega režima je ključno, poudarja Peterlin, da odločevalci vključijo prebivalce in jim pojasnijo prednosti, ki bi jih prinesla sprememba.

Koncept superbloka pa v Ljubljani nastaja tudi “od spodaj navzgor”.

Na območju stare Šiške (spodnja Šiška na vzhodni strani Celovške ceste, med pivovarno Union in Drenikovo ulico) so prejšnjo nedeljo za en dan vzpostavili “superblok”. Že drugič – podobno so storili ob lanskem tednu mobilnosti – so del Medvedove ceste zaprli za motorni promet.

“Lani smo dogodek poimenovali Superblok Stara Šiška, letos pa Mesto srečanja Stara Šiška. Po principih superbloka želimo doseči zmanjšanje tranzitnega prometa ter razširjen in ozelenjen javni prostor v soseski,” je pojasnila Sanja Simić iz Zavoda Co-kreate, ki je dogodek organiziral v sodelovanju z Mrežo za prostor in DUO Stara Šiška.

Na tem območju je po njenih besedah vse manj zelenega prostora, ki so ga ob novih gradnjah zanemarjali.

“V naši četrti še nisem videla toliko otrok na kupu, na skirojih, na kolesih … Prebivalci, sosedje, so bili zelo veseli,” Simić opisuje nedeljski dogodek, katerega cilj je bil, “da prebivalci začutijo ta prostor, ki pripada vsem nam”.

Želijo si, da zapora ne bi trajala le en dan v letu. V prihodnje bodo pripravili delavnico, na kateri bodo spregovorili o pobudi, da bi prometni režim v tem delu Šiške trajno spremenili po konceptu superbloka.

Prispevek je bil v izvirniku objavljen na N1info.si. Poobjavili smo ga z dovoljenjem avtorice in urednice.

Prebivalci in prebivalke Savskega naselja, organizirano v Civilno iniciativo Savsko naselje, so včeraj popoldne ob podpori Participativne ljubljanske avtonomne cone – PLAC izvedli protestni shod, ki je potekal na prehodu za pešce na Linhartovi cesti. Mestno občino Ljubljana in župana Zorana Jankovića so z njim opozorili na čedalje bolj nevzdržne bivanjske razmere v naselju in na nevključevanje prebivalcev v načrte prenove soseske. Savčani in Savčanke so kot glavne razloge za protest navedli: pomanjkanje parkirišč in osnovnih storitev, prometno preobremenjenost, zanemarjeno infrastrukturo, zmanjševanje zelenih površin in otroških igrišč ter netrasnparentnost občine pri načrtovanju prihodnosti območja z več tisoč prebivalci.

“Procesi gentrifikacije vedno bolj marginalizirajo same prebivalce mesta, ki nimajo besede pri načrtovanju in spremembah, ki bodo na njihova življenja vplivala v prihodnjih desetletjih. PLAC je, kot del Severnega Savskega naselja, tarča pritiskov oblasti, ki ignorirajo našo pravico do prostora in soodločanja o prihodnosti zemljišča, na katerem stoji naša skupnost. Zato stojimo ob strani prebivalcem Savskega naselja pri njihovem boju za pravico do prostora, v katerem živijo,” je ob protestu zapisal PLAC.

Ko je leta 1989 padel zid, se je Berlin znašel v stanju, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Bil je zlom, a hkrati rojstvo. Mesto, razsekano na dvoje, se je naenkrat znašlo v praznini, saj so se stare strukture sesule, nove pa še niso obstajale. Vzhodni Berlin je postal nekakšen urbani terrain vague, območje brez jasnega lastnika, brez jasnega pomena. Stanovanja so se praznila, stroji v tovarnah so utihnili, zapuščeni kompleksi pa so ležali ob reki Spree kot naplavine propadle težke industrije sovjetskega bloka.

V tem vakuumu se je začelo tisto, kar so nekateri poimenovali »poletje anarhije«, obdobje, v katerem je bilo na Mainzerstraße v Friedrichshainu hkrati zasedenih dvanajst stavb, območje okoli Oranienburger Tora pa je bilo preplavljeno z improviziranimi bari in klubi. Berlin je postal eksperimentalni laboratorij. V mesto brez reda so vstopili ljudje, ki so v zahodnem Berlinu pogosto čutili utesnjenost zaradi potrošniške in finančne rutine. Umetniki, študenti, boemi in iskalci novih svoboščin so se selili čez mejo, saj so v vzhodnem delu našli nekaj, česar na Zahodu ni bilo več: prostor, ki so ga lahko napolnili z lastno vizijo.

Prvi val: kultura upora in njena apropriacija

Med najznamenitejšimi simboli tega časa je bila stavba Tacheles na Oranienburger Straße. Gre za nekdanjo veleblagovnico, zgrajeno v slogu zgodnje modernistične arhitekture, poškodovano v vojni, delno porušeno, a nikoli docela obnovljeno. Na zunaj je bila videti kot ogromen mestni okostnjak: razbita okna, fasada, na kateri so se plastili grafiti in transparenti, dvorišče, ki je bilo hkrati galerija in smetišče. V notranjosti pa so se hodniki širili v improvizirane ateljeje, delavnice, koncertne in kinodvorane. Kaotično, a smiselno, predvsem pa polno zagona in zamisli. Eno od dvorišč je celo gostilo zapuščeno lovsko letalo MiG-21, staro letečo sovjetsko kovinsko pošast, ki je postala umetniška instalacija. Tacheles ni bil le skvot; postal je ikona tistega Berlina, ki iz ruševin ni gradil institucij, ampak vizije; prostora anarhične svobode, neposredne, dostopne, brezmejne umetnosti. A kaj kmalu je postal tudi žrtev svoje ikoničnosti.

Nemška država in berlinski uradniki so začeli postopno »urejati« dediščino preteklosti. Številne stavbe lastniško niso bile prazne, saj so lastniki »izginili« med drugo svetovno vojno ali so se izselili, njihovi dediči pa so v devetdesetih letih začeli uveljavljati lastniške pravice. Skvoti so se znašli pod pritiskom in pred vprašanjem, ali se umakniti ali najti nov način preživetja. Iz tega je nastala ena izmed bolj tragičnih zgodb. Tacheles je v devetdesetih letih utelešal anarhično svobodo vzhodnega Berlina, danes je grotesken spomenik neoliberalizaciji mesta.

Po deložaciji in nepričakovano medlem odporu umetnikov leta 2012 so investitorji stavbo ohranili, a jo preoblikovali tako, da deluje kot parodija svoje preteklosti. Grafite, razbite stene, zapise iz uporniških let so pustili kot dekoracijo. Krvavi madeži razreza urbane zgodovine so postali vizualni okras, estetizirani dokaz »avtentičnosti« mesta, ki ga zdaj trži kapital. Ostanke zidov in skelete prostorov so preoblikovali v nekaj, kar spominja na Frankensteinovo pošast, ki jo je skupaj sešil lepotni kirurg. Ruševina je oblečena v nove, bleščeče materiale; DIY-galerije in ateljeje so nadomestile pisarne, »posh« trgovine in restavracije ter luksuzna stanovanja. Kar je bilo nekoč neposredni izraz vzpona svobodnega duha, je danes berlinski kič, simulacija ravno te »ustvarjalne« svobode, zapakirana v estetiko, ki jo je mogoče prodajati turistom in vlagateljem. Se sliši znano? Wink, wink, Rog …

Drugi val: trajnostne alternative

Tacheles je zgolj primer, resda najpovednejši, tega, kako lahko upor, anarhična svoboda in čista ustvarjalnost na pogorišču starega ustvarijo novo urbano vizijo, a hkrati tudi učbeniški opomin, kako krhka je ta svoboda. To je bila lekcija: spontani izbruhi ustvarjalnosti so lahko siloviti, a brez dolgoročnih mehanizmov varovanja jih kapital prej ali slej prežveči in prebavi.

Iz te lekcije je izšel naslednji val delovanja, pri katerem ne gre zgolj za trenutni upor, ampak za dolgotrajnejše modele, zmožne preživetja onkraj logike tržne apropriacije. Na tej točki postane očitno, zakaj je bil potreben globalni okvir za razmislek o mestih in njihovem razvoju. Leta 2016 je bil na konferenci Habitat III v Quitu sprejet dokument New Urban Agenda, ki ni ostal le pri lepih sloganih o »pametnih« in »zelenih« mestih, temveč je jasno določil, da so za trajnost potrebne tri povezane dimenzije: gospodarska, družbena in ekološka. Agenda je poudarila, da mesta ne morejo biti zgolj motorji rasti in potrošnje, ampak morajo zagotavljati dostopne prostore, javne dobrine, pravične postopke odločanja ter spoštovati okoljske meje.

A trajnost se meri na časovni lestvici desetletij in ravno s tem trči ob logiko sodobnega mesta, ki deluje pri hitrih obratih: s projekti, ki se zaključijo v enem mandatu, investicijami, ki morajo prinesti donos v nekaj letih, življenjskim slogom, ki se menjava z vsakim algoritmom. Nezdružljivost teh dveh časovnih dimenzij nazadnje pritisne na posameznika: da se vozi s kolesom, da ločuje odpadke, da nakupuje »odgovorneje«. Toda te trenutne in vsakodnevne mikroodločitve ne spremenijo dejstva, da živi v predmestju, vsak dan preživi več ur na cesti in nakupuje v nakupovalnih središčih, vpetih v globalne verige izkoriščanja. To je prepletena mreža življenjskih slogov, ki so v svojem jedru nevzdržni in iz katere se posameznik težko iztrga. Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Prvi val v Berlinu je bil torej zgrajen na anarhični energiji in spontanosti, drugi val pa temelji na dediščini prvega in zavestnih poskusih, da se oblikujejo trajnostni modeli. In ravno v Berlinu danes najdemo paradigmatične primere vseh treh dimenzij trajnosti (ekonomske, družbene in ekološke).

Prave, nujne spremembe se lahko zgodijo le na kolektivni ravni v skupnostih, ki prevzemajo odgovornost. Ravno v tem se kaže pomen skupnih prostorov, ki niso zgolj naložba, merjena v kvadratnih metrih, ampak forumi za skupno odločanje, za novo učenje solidarnosti, za eksperimentiranje s tem, kako bi lahko živeli drugače.

Ekonomska trajnost – Mietshäuser Syndikat

Eden ključnih primerov ekonomske trajnosti in boja proti tržnemu špekuliranju je Mietshäuser Syndikat, ki se je oblikoval v Freiburgu konec osemdesetih let in se od tam razširil v Berlin ter po vsej Nemčiji. Danes povezuje že več kot 140 hiš in projektov, s čimer se uvršča v sam vrh evropskih rešitev, kar zadeva alternativno lastništvo. Njegova posebnost je dvojna struktura lastništva: vsaka hiša je organizirana kot društvo (Hausverein), ki je neposredni lastnik nepremičnine, hkrati pa je solastnik tudi krovna organizacija. S tem se vzpostavi poseben varovalni mehanizem: nepremičnina se nikoli ne more prodati na prostem trgu brez soglasja mreže. Ta mehanizem učinkovito preprečuje privatizacijo in dolgoročno varuje hiše pred špekulacijo.

Model pa ni zgolj pravni ščit, temveč tudi finančni eksperiment solidarnosti. Nakupi nepremičnin se financirajo s kombinacijo malih posojil (t. i. Direktkredite), ki jih zagotavljajo posamezniki, prijatelji, podporniki, ter dodatnih bančnih posojil. Ker so posojila pogosto brez obresti ali z minimalnimi obrestmi, hiše niso obremenjene z visokimi stroški. Ko so dolgovi odplačani, se najemnine znižajo na stroškovno raven, presežki pa se stekajo v solidarnostni sklad. Ta financira nove projekte in omogoča, da že vključene hiše solidarno podpirajo tiste, ki šele vstopajo v mrežo. Tako posamezna hiša ni izoliran projekt, temveč del širše infrastrukture vzajemnosti, ki zagotavlja finančno stabilnost in pravno varstvo.

Pomen modela pa presega samo lastništvo in financiranje. Mietshäuser Syndikat je postal primer, kako lahko pobude, organizirane od spodaj navzgor, v katerih se skupnosti stanovalcev želijo iztrgati logiki trga, uspešno sodelujejo s strukturami, ki delujejo od zgoraj navzdol, in tako uporabljajo mestne subvencije, ugodne regulacije in v nekaterih primerih tudi javna zemljišča. S tem model ponuja nekaj, česar na kapitalističnem stanovanjskem trgu skorajda ni: dolgoročno varnost pred izrinjanjem in možnost stabilnega, dostopnega bivanja, ki se meri v desetletjih, ne v investicijskih ciklih.

S tem je Mietshäuser Syndikat eden redkih primerov, v katerih ekonomska trajnost ni obravnavana kot abstrakten cilj, ampak kot operativni okvir s kombinacijo pravnih in finančnih instrumentov, ki dejansko omogočajo življenje onkraj logike špekulacije.

Družbena trajnost – Haus der Statistik

Kompleks nekdanje administrativne stavbe v središču Berlina je bil po dolgotrajnem propadanju predviden za rušenje in komercialni razvoj, a leta 2015 se je okoli stavbe oblikovala koalicija umetnic, arhitektov, aktivistov in lokalnih prebivalcev ter z javnimi kampanjami in političnim pritiskom dosegla, da se je mesto odreklo načrtom za prodajo.

Prelomni trenutek je bil leta 2015, ko so umetniki, aktivisti in lokalne pobude na fasado obesili transparent »Hier entscheiden die Nutzerinnen!« (»Tukaj odločajo uporabnice!«, op. a.). S tem preprostim, a močnim dejanjem so se spremenila pravila igre: prazna stavba se je iz simbola sovjetske birokracije preobrazila v polje političnega boja za skupni prostor. Od spodaj organizirani pritisk je mestne oblasti prisilil v dialog, to pa je pripeljalo do oblikovanja inovativnega zavezništva med civilno družbo, nevladnimi organizacijami, arhitekti in mestom. Leta 2017 je objekt odkupila zvezna vlada in ga namenila skupnostno usmerjenemu razvoju, s čimer se je odprla pot za enega najvelikopoteznejših modelnih projektov v Berlinu.

Haus der Statistik danes obsega več kot 50.000 kvadratnih metrov, ki jih postopoma preoblikujejo v hibridno urbano infrastrukturo, kjer se prepletajo umetnost, kultura, socialne dejavnosti, izobraževanje in stanovanja. Posebnost projekta je koproduktivni model upravljanja, ki ga soustvarja pet glavnih partnerjev: mestna uprava, stanovanjska družba WBM, nepremičninska družba BIM, civilnodružbena zadruga ZUsammenKUNFT Berlin eG ter umetniško-aktivistična pobuda »Initiative Haus der Statistik«. To pomeni, da lokalna skupnost ni zgolj končni uporabnik, temveč enakovreden udeleženec v fazi načrtovanja in odločanja.

Že v zgodnji fazi prenove so začeli izvajati tako imenovane pionirske rabe, ki so omogočile, da se prostori uporabljajo za skupnostne kuhinje, gledališke predstave, delavnice za begunce, vrtne projekte, koncerte in druga srečanja. Ti začasni programi so se izkazali za več kot vmesno rešitev, saj delujejo kot laboratorij, v katerem se preizkušajo nove oblike skupne rabe prostora, ki se nato lahko institucionalizirajo v dolgoročnih programih.

Vizija Haus der Statistik je v svojem jedru usmerjena v zagotavljanje družbene pravičnosti z ustvarjanjem dostopnih in vključujočih prostorov, namenjenih raznolikim skupnostim. S tem se hkrati ohranja kulturna raznolikost, saj projekt dejavno odpira prostor umetniški in ustvarjalni produkciji, obenem pa ima tudi stanovanjsko komponento: predvidena je gradnja približno 290 cenovno dostopnih stanovanj. V projekt je vgrajena še ekološka plat, saj k obnovi stavb in novi gradnji sodijo energetsko učinkoviti sistemi, krožna raba materialov in prehod na obnovljive vire energije.

Haus der Statistik je tako postal več kot gradbeni projekt: je politična izjava in hkrati družbeni eksperiment, ki kaže, da lahko zapuščeni objekti v mestnem središču postanejo skupna dobrina, če se oblikujejo modeli, ki povezujejo javne institucije in civilno družbo. Gre za enega redkih primerov, pri katerih sta solidarnost in participacija premagali komercializacijo, zato ne preseneča, da je postal referenčna točka v evropskih razpravah o prihodnosti trajnostnega urbanega razvoja.

Ekološka trajnost – Floating University

Mietshäuser Syndikat torej odgovarja na vprašanje ekonomske pravičnosti, Haus der Statistik na vprašanje družbene vključenosti, Floating University pa je eksperimentalni laboratorij ekološke trajnosti. Projekt je bil vzpostavljen leta 2018 po zasnovi kolektiva Raumlabor Berlin v zaraščenem deževnem bazenu (Regenwasserrückhaltebecken) v Kreuzbergu, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih kot del tehnične infrastrukture za odvodnjavanje Tempelhofskega letališča. Prav ta nenavadna lokacija, hibrid med naravo in industrijsko infrastrukturo, je postala poligon za razmislek o novih oblikah urbanega sobivanja z ekosistemi.

Arhitektura projekta Floating University je zavestno začasna in modularna. Strukture so zgrajene iz lesa, recikliranih materialov in improviziranih konstrukcij, ki se dvigajo nad vodo. Kompleks sestavljajo laboratoriji, učilnice na prostem, kuhinja, gledališče in platforme za opazovanje okolja. Toda njegova vrednost ni v estetiki, temveč v tem, da prostor deluje kot pedagoški eksperiment. Tu se srečujejo študenti arhitekture, umetniki, znanstveniki in lokalni prebivalci, da bi raziskovali kroženje vode, čiščenje zraka, kompostiranje in ustvarjanje energetskih zank.

Ekološki eksperiment Floating University temelji na logiki learning from the swamp: močvirnati teren postane učitelj, ki kaže, da so človeške strukture neposredno odvisne od naravnih razmer. Ni sterilen urbani prostor, ampak je prizorišče, na katerem rastline, živali, voda in ljudje ustvarjajo prepleten sistem. Univerza je torej več kot teoretski forum, je živi laboratorij, v katerem se preizkuša, kako lahko urbani metabolizem deluje z omejenimi viri in pod vplivom podnebnih sprememb.

Posebna vrednost projekta Floating University je v njegovi mednarodni in pedagoški razsežnosti. V sodelovanju z univerzami iz Berlina in tujine se v projekt vključujejo študenti, ki se učijo paradigmatskih premikov v urbanizmu: od dojemanja mesta kot fiksne, betonske strukture do pojmovanja mesta kot ekosistema, ki diha, se spreminja in uči. V tem pogledu Floating University ni le prostorski eksperiment, temveč tudi konceptualno dejanje, ki pokaže, da ekološka trajnost v urbanem kontekstu ni zgolj stvar dodatkov (več dreves, več kolesarskih stez), ampak spremembe logike gradnje in rabe prostora.

Vsi trije berlinski primeri dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Vsi ti trije berlinski primeri – Mietshäuser Syndikat, Haus der Statistik in Floating University – pokažejo, da trajnostni urbani razvoj ni enodimenzionalen pojem, ampak preplet ekonomskih, družbenih in ekoloških rešitev. Vsi trije so nastali v prelomnih trenutkih, ko je prostor izgubil svojo vnaprej določeno funkcijo in se odprl kot priložnost za eksperiment. Dokazujejo, da trajnost ni le dodatna plast urbanistične retorike, temveč dolgoročna zaveza: graditi skupnosti, ki se lahko uprejo kratkoročnim pritiskom trga, vključujejo izrinjene glasove in preizkušajo sobivanje z naravnimi sistemi.

Pri tem se postavlja vprašanje prenosa teh rešitev v druga mesta, kjer so zgodovinske, družbene in prostorske razmere drugačne. Berlin je specifičen zaradi svoje razklane zgodovine, praznih prostorov po padcu zidu in močne tradicije urbanih gibanj. Ljubljana je drugačna: manjša, bolj homogena, a zato nič manj ujetnica tržnih pritiskov in kratkoročnih političnih interesov.

Prav zato bo v drugem delu prispevka v središču PLAC, ljubljanski skupnostni prostor, v katerem se prepletajo vprašanja ekonomije, družbene vključenosti in ekologije. Berlin ponuja lekcije o tem, kako lahko mesto postane laboratorij trajnostnih praks, v Ljubljani se postavlja vprašanje, kako te lekcije prevesti v kontekst mesta, za katero bi lahko rekli, da je – po Jamesu Joyceu – vedno znova »pet let v zaostanku«.

Ljubljana ima danes skoraj 300.000 prebivalcev, od tega jih slaba polovica živi v stanovanjskih soseskah, zgrajenih med letoma 1960 in 1990. Zaradi izjemnih arhitekturnih in urbanističnih značilnosti so nekatere od njih prepoznane kot značilna območja Ljubljane in pomembni gradniki njene identitete.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del nove države, Socialistične federativne republike Jugoslavije, z novo družbenopolitično ureditvijo, samoupravnim socializmom, ki je temeljil na družbeni lastnini in socialni enakosti. Povojna obnova se je začela s podržavljenjem zasebne lastnine in sočasno »gradnjo« nove države.

Med prednostnimi nalogami socialnega programa mlade države sta bili obnova stanovanjskega fonda in izboljšanje stanovanjskih razmer. Za povojno stanovanjsko gradnjo so bili značilni v pravilno geometrijsko mrežo razpostavljeni prostostoječi tipizirani dvo- do štirinadstropni dolgi bloki, grajeni v funkcionalističnem slogu, določenem z univerzalnimi rešitvami in tehnološkim racionalizmom. Uniformna, socialno in poklicno homogena delavska naselja so bila deležna vedno hujših kritik, v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in na mednarodni ravni. Zato so načrtovalci začeli razvijati nove koncepte organizacije stanovanjske gradnje v prenovljeni različici modernizma, pri čemer so upoštevali regionalni, zgodovinski in družbeni kontekst.

Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje.

Z racionalnimi in ekonomičnimi rešitvami je bilo treba čim hitreje zagotoviti boljšo kakovost bivanja za čim širšo populacijo. Začela se je družbeno organizirana solidarnostna stanovanjska gradnja večinoma večstanovanjskih objektov in sosesk, za katero je država zagotovila zemljišča in tudi financiranje. Financiranje je bilo urejeno sistemsko, z načrtnim zbiranjem sredstev v obliki obveznega stanovanjskega prispevka od osebnega dohodka zaposlenih.

V Ljubljani je ključne projekte prenove in razvoja mesta prevzela mlada generacija arhitektov pod vodstvom Edvarda Ravnikarja. Že leta 1955 je bila na Ljubljanski šoli za arhitekturo v Ravnikarjevem seminarju izdelana študija geografsko pogojenega krakastega razvoja Ljubljane, ki je predlagala obzidavo glavnih mestnih vpadnic z visokimi nizi stanovanjskih objektov, med kraki pa ohranila dolge kline nepozidanih zelenih površin vse do mestnega središča.

Sočasno so po skandinavskih zgledih razvijali tudi koncept idealne soseske, sociološke in fizične grupacije, ki omogoča boljšo organizacijo prostorskega razvoja mesta. Za osnovo so uporabili model soseske: stanovanjskega naselja s 5000 prebivalci, načrtovanega po meri človeka, z ulicami in potmi za pešce, z osnovno šolo v središču, kakršno je leta 1929 zasnoval ameriški urbanist Clarence Perry za regionalni načrt New Yorka. Soseska, zasnovana kot samostojna avtonomna ozemeljska enota, je bila razdeljena na manjše stanovanjske četrti. Da bi spodbudili raznolikost v sestavi prebivalstva, so v model soseske vključili različne stanovanjske tipologije, od visokih stanovanjskih stavb do individualnih hiš. Znotraj soseske so bile predvidene vse za vsakdanje bivanje prebivalcev bistvene funkcije: socialni, izobraževalni, kulturni in storitveni programi, kot so šole, kulturne ustanove, trgovine, pošta, banka, vrtec … Posebno skrbno so bile oblikovane prostorne odprte skupne površine soseske, poudarek je bil na zagotavljanju optimalnih pešpoti in velikih zelenih površin. Središče soseske je bilo poudarjeno z visokimi stolpnicami, ki so oblikovale prepoznavno identifikacijsko točko naselja. Bilo je na zunanjem robu soseske, ob glavni cesti; v bližini je bila postaja mestnega avtobusa. Prometne poti so bile popolnoma ločene od površin za pešce; tranzitni motorni promet znotraj soseske ni bil mogoč, avtomobilski promet pa je bil omejen na ceste na obodu območja. Nastal je model zaokrožene avtonomne celote, v kateri so posamezni objekti med seboj povezani z različno oblikovanimi javnimi (zelenimi) površinami, bistvenimi za zdravo bivalno okolje in estetsko vrednost soseske, ki hkrati spodbujajo tudi družabne stike med prebivalci.

Prvi celoviti urbanistični dokument Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (1966), ki je upošteval krakasti model razvoja mesta, kot temeljno organizacijsko načelo urbanistične politike pa je opredelil sosesko. Leta 1965 je bila izpeljana tudi stanovanjska reforma, ki je sprožila začetek gradnje stanovanj za trg in spodbudila prvo udejanjenje koncepta soseske. Nadaljnji razvoj mesta je potekal z intenzivno gradnjo stanovanjskih sosesk vse do konca osemdesetih let 20. stoletja.

Soseske so bile grajene po načelu uporabe zadnjih dosežkov gradbene tehnologije: v kombinaciji na mestu litega betona, različnih sistemov montažne gradnje in rabe prefabriciranih betonskih elementov, kar je omogočalo hitro in učinkovito, pa tudi funkcionalno in ekonomsko sprejemljivo gradnjo. Arhitekti so razvijali različne napredne tehnične rešitve in zasnovo objektov načrtovali skladno z izbranimi načeli gradnje, gradbenih postopkov in uporabljenih materialov. Standardizirana stanovanja, ki naj bi zadovoljila potrebe čim več ljudi, so bila zasnovana gospodarno, sledeč takrat veljavnim prostorskim predpisom. Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja. Zunanji prostor, vsaj v obliki balkona ali lože, je postal sestavni del vsakega stanovanja. Z veliko pozornostjo so reševali funkcionalne težave, povezane z osvetlitvijo, hrupom in zasebnostjo. Stanovanja so bila sodobno opremljena, v skladu z najnovejšo tehnologijo. Urejene so bile od motornega prometa ločene obsežne parkovne površine, zasajene z visokodebelnim drevjem in opremljene z otroškimi igrišči ter z ozelenjenimi zemeljskimi brežinami razdeljene na intimnejše sklope.

Tudi v najmanjših stanovanjih so inovativne rešitve omogočile sodoben standard bivanja.

Prva realizirana samostojna urbanistična stanovanjska soseska v Ljubljani, izvedena po načelih idealne soseske, je bila Šišenska soseska ŠS-6 (1964–1972) za 10.000 prebivalcev ob Celovški cesti. Pahljačasta zasnova soseske je določena z višinsko hierarhično strukturirano pozidavo, mrežo poti in elementi tradicionalnega mesta, kot so ulice in trgi, in je že pomenila pomemben odklon od funkcionalističnega urbanizma. Zgrajena je bila stanovanjska soseska Koseze (1968–1974), kjer živi 3000 ljudi, zanjo so značilni terasasti bloki, ki združujejo prednosti stanovanjskega bloka in enodružinske hiše. Izjemen primer visoke gostote pozidave v Sloveniji je bežigrajska stanovanjska soseska Ruski car za 10.000 prebivalcev (1967–1972). Jasno berljiv tloris je oblikovan z uporabo ulice – simbola mestnosti in prostora srečevanja kot osnovnega gradnika zasnove naselja in z veliko osrednjo parkovno površino, umeščeno v središče soseske. Primer kompleksne zasnove je soseska BS 3 za Bežigradom (1971–1981), kjer sta urbanizem in arhitektura neločljivo povezana, kar se odraža v ureditvi zunanjih prostorov, uporabi različnih tipov stanovanjskih objektov in oblikovanju skupnega zunanjega prostora in prometnega omrežja. V neposredni bližini mestnega jedra je bila zgrajena soseska VS-1, Trnovski bloki (1972–1983) za 3000 prebivalcev. Ena zadnjih družbeno načrtovanih prostorskih ureditev, s katero se je hkrati zaključila kontinuiteta gradnje stanovanjskih sosesk v Sloveniji, pa je soseska Fužine (1978–1986), največja stanovanjska soseska v Ljubljani, kjer živi okoli 13.500 ljudi. V primerjavi s prvimi izvedbami sosesk je območje gosteje pozidano z višjimi stanovanjskimi stavbami. Vmesni prostor zapolnjujejo javni programi (šole, vrtci, domovi za starejše …) in stavbe z družbenimi vsebinami. Motorni promet poteka le po obodu naselja. Notranjost naselja, prepletena s pešpotmi ter odprtimi javnimi in zelenimi površinami, ki segajo prav do bregov Ljubljanice, v sklopu katerih so urejena otroška igrišča in prostori za rekreacijo, je rezervirana za pešce.

Za vse omenjene soseske so značilni močna, izrazita in jasna urbanistična in arhitekturna zasnova z dobro vpetostjo v okoliški prostor in kakovostne bivalne razmere. So v bližini zelenih rekreacijskih površin, imajo vso sodobno infrastrukturo, zaradi lege ob mestnih vpadnicah imajo dobre prometne povezave s središčem mesta in širšo okolico ter dobro dostopnost javnega prometa. Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Z razpadom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je začel prehod v novo družbenoekonomsko ureditev, ki temelji na zasebni lastnini. Organizirana stanovanjska gradnja velikih stanovanjskih sosesk, ki so bile v socialistični družbi simbol sodobnosti in so bile namenjene izboljševanju življenjskih razmer za vse, se je s tem končala.

Posebna vrednota v socialističnih soseskah pa so vsem dostopne velikopotezne ureditve kakovostnih skupnih zunanjih zelenih površin, danes bogato zaraščenih z visokim drevjem, ki so bistvenega pomena za visoko kakovost bivanja.

Po prehodu iz socialističnega gospodarstva v kapitalistično ureditev se je spremenilo tudi prostorsko načrtovanje. Njegovi prednostni nalogi sta ‘gospodarnejša raba’ prostora in večja izkoriščenost prostih/opuščenih zemljišč znotraj mestnega tkiva. Zato novejša večstanovanjska naselja niso več celostno načrtovana, pogosto so usmerjena le v zapolnjevanje ‘prostorskih vrzeli’. Poleg tega je urejanje stanovanjske problematike v Sloveniji od osamosvojitve večidel prepuščeno prostemu trgu. Na trgu stanovanjske gradnje so se pojavili zasebni investitorji, večstanovanjsko gradnjo – razen nekaj primerov, kjer so gradnjo prevzeli javni stanovanjski skladi – obvladuje finančni kapital. To pomeni, da je gradnja stanovanj v prvi vrsti sredstvo za izredno donosno plemenitenje kapitala. Ker so zemljišča za gradnjo draga, prodajajo pa se kvadratni metri stanovanj, so parcele v celoti podkletene s podzemnimi garažami, nad terenom pa maksimalno pozidane. Razmiki med objekti so zato minimalni – razdalje med stavbami so premajhne, da bi stanovalcem omogočale zasebnost. Čeprav so kakovostne, z visokodebelnim drevjem zasajene zunanje površine znotraj naselij prepoznane kot bistvene za zagotavljanje kakovostnega življenjskega okolja, jih v novih večstanovanjskih naseljih tako rekoč ni (in jih zaradi podkletenosti celotnih parcel niti ni mogoče urediti). Zunanje bivalne površine, ki so urejene na strehah podzemnih garaž, so pogosto zagotovljene le v minimalnem zahtevanem obsegu, oblikovane in opremljene pa neprivlačno za uporabo in druženje stanovalcev ter ograjene, kar močno prispeva k segregaciji in individualizaciji družbe.

V tokratnem intervjuju se pogovarjamo z Anjo Lazar, strokovno sodelavko Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in članico zadruge Zadrugator. Pogovor se osredotoča na projekt Sosedstvo za odporne soseske in demokratizacijo javne stanovanjske preskrbe, pri katerem IŠSP skupaj s stanovalci Novega Brda med drugim osmišlja prostor skupnostnega paviljona v soseski z javnimi najemnimi stanovanji Novo Brdo. Leta 2025 je projekt prejel manjša sredstva Mreže za prostor. V intervjuju je sodeloval tudi stanovalec, eden od predstavnikov Skupnosti stanovalcev soseske Novo Brdo (SSSNB), in predstavil svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu in pri oblikovanju skupnostnih prostorov v soseski.

Kakšna je vloga Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP) v slovenskem prostoru in posebej na področju javnih stanovanjskih politik in preskrbe?

Anja Lazar (AL): Na inštitutu se ukvarjamo z raziskovanjem stanovanjske preskrbe, saj menimo, da je za dobro razumevanje tega področja in sprejemanje ustreznih ukrepov nujno imeti kakovostne podatke in jasen vpogled v stanje. A raziskovanje ni naš cilj samo po sebi, trudimo se, da ima tudi akcijski učinek. Na podlagi ugotovitev pripravljamo predloge politik na stanovanjskem področju, hkrati pa skušamo prispevati tudi k razvoju konkretnih praks v prostoru. Naše delo torej poteka na dveh ravneh: raziskovanje in zagovorništvo za boljše stanovanjske politike ter udejanjanje konkretnih praks, kjer je to mogoče.

Kaj pravzaprav pomeni »odporna soseska« in zakaj je ta koncept danes tako pomemben?

AL: »Odporna soseska« ne pomeni le odpornosti v smislu ekološke trajnosti, temveč je zelo pomemben družbeni vidik. Raziskave kažejo, da je v času vročinskih valov ali drugih kriz odločilno, kako socialno vključen je posameznik in kakšno podporo ima v svojem okolju. Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

Pri tem nista nepomembna fizični prostor in infrastruktura, ki lahko spodbujata povezovanje. V soseski Novo Brdo smo denimo prepoznali, da nekateri skupnostni prostori že obstajajo. Niso idealni, a ponujajo temelj, na katerem je mogoče graditi. Prepričani smo, da bi bilo mogoče narediti še veliko več za to, da se ljudje spoznajo, povežejo in se organizirajo na podlagi potreb, ki jih sami prepoznavajo v soseski.

Če smo bolj povezani v skupnost, to pomeni, da smo bolje obveščeni, da imamo v težavah koga, na kogar se lahko obrnemo, in da skupaj lažje premagujemo težave. To bistveno prispeva k večji odpornosti celotne skupnosti.

V soseski Novo Brdo je lastnik stanovanj Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, stanovalci pa so najemniki brez pravice upravljanja. Kako ste si zamislili organizacijo stanovalcev znotraj stanovanjskega sklada MOL? Ali vidite možnosti za vzpostavitev trajnostnih struktur soodločanja?

AL: V soseski Novo Brdo so stanovanja republiškega in mestnega stanovanjskega sklada. Najemniki imajo s skladom podpisane pogodbe, vendar skorajda ni formalnih mehanizmov, ki bi jim omogočali, da se v posameznem bloku organizirajo in odločajo o skupnih vprašanjih. Na primer, v stanovanjskih blokih republiškega sklada bi se lahko organizirali za rabo skupnostnih prostorov, ki so umeščeni v pritličje vsakega bloka. Ti bi lahko živeli kot skupnostna dnevna soba, ki bi ponudila razširitev razmeroma majhnega bivalnega prostora v individualnih stanovanjih in priložnost za druženje s sosedi. Te skupnostne prostore javni najemniki dejansko odplačujejo z najemnino, a jih ne morejo uporabljati, ker jih je lastnik zaprl in zaklenil, še preden so zaživeli in bi lahko zanje oblikovali pravila rabe.

Naše razmišljanje je šlo v smeri, kako stanovalcem omogočiti povezovanje in soodločanje, najprej na ravni bloka, nato širše v soseski, pa tudi znotraj samih stanovanjskih skladov. Šele tako bi lahko postali sogovorniki pri oblikovanju stanovanjskih politik, ki neposredno vplivajo na njihov položaj. Za zdaj nimamo združenja najemnikov javnih stanovanj, ki bi jih zastopalo, to pomeni, da njihov glas pogosto sploh ne pride do tistih, ki odločajo in pišejo zakone. A že na primeru stanovalcev na Novem Brdu vidimo, da imajo veliko zamisli in predlogov, ki bi lahko izboljšali njihov položaj, stanovanjske bivalne razmere in skupnostno življenje, in da so se v zvezi z njimi pripravljeni angažirati.

Sama sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da javni najemniki v resnici nimajo nobene formalne možnosti vključevanja v strukture upravljanja ali nadzora stanovanjskih skladov. Če primerjamo: v domovih za starejše ali v socialnovarstvenih zavodih imajo stanovalci svoje predstavnike vključene v svete zavodov. Pri javnih najemnih stanovanjih pa takega mehanizma sploh ni, kar se mi zdi zelo nedemokratično.

Mislim, da bi bilo smiselno vzpostaviti vsaj osnovni okvir za soupravljanje. Na primer, da se vsi, ki živijo v nekem bloku, enkrat na leto sestanejo, se pogovorijo o tem, kaj deluje, kaj ne, rešijo nesoglasja in izrazijo potrebe. Na takšnem srečanju bi moral biti prisoten tudi predstavnik sklada kot lastnika, saj ta odloča o številnih stvareh, ki neposredno vplivajo na življenje stanovalcev.

Trenutno smo res še na začetku. Najprej je treba to temo sploh načeti, preučiti tuje zglede, se pogovarjati in iskati mogoče rešitve za demokratizacijo stanovanjskih odnosov. Zdaj se pripravlja nov nacionalni stanovanjski program za prihodnje desetletje in prav bi bilo, da bi bilo vprašanje vključevanja stanovalcev ena od njegovih ključnih tem. Če želimo, da bodo soseske bolje delovale in da bodo skupnostno naravnane, moramo narediti ta korak naprej.

Na Novem Brdu že obstaja skupnostni paviljon in več dodatnih skupnih prostorov v posameznih blokih. Katere vsebine in dejavnosti pa boste z novim projektom dodali, da bi ti prostori postali pravo središče povezovanja skupnosti?

AL: Za začetek smo se odločili, da se bomo ukvarjali predvsem s skupnostnim paviljonom, ki je sicer v upravljanju Službe za lokalno samoupravo MOL. Ta ga daje v uporabo različnim javnim zavodom in nevladnim organizacijam za izvajanje programov, ki jih sofinancira MOL (npr. Mali ulici, Mladim zmajem, Kraljem ulice), ter v najem drugim zainteresiranim za različne prireditve, na primer praznovanje rojstnih dni.

Naš namen ni bil, da bi za te prostore vnaprej pripravili natančno določen program, temveč smo želeli odpreti prostor za pobude in skupno odzivanje nanje. Vseeno pa smo prepoznali nekaj konkretnih stvari, ki manjkajo in bi lahko bistveno prispevale k ustvarjanju skupnosti.

Ena prvih je skupna kuhinja, bodisi stalna bodisi mobilna, kjer bi lahko ljudje preživljali čas ob hrani. Čeprav so bile zanjo v paviljonu že predvidene inštalacije, ni bila nikoli nameščena. V tujini pa prav kuhinja pogosto velja za osnovni del dobro delujočih skupnostnih prostorov.

Druga pomembna stvar so knjige. Povezali smo se s Knjižnico pod krošnjami, ki deluje v okviru zavoda Divja misel. V uporabo smo dobili opremo in knjižne police. Tako je v poletnih mesecih ob paviljonu zaživel knjižni kotiček, ki je stanovalce vabil k listanju knjig in medsosedskemu spoznavanju. Knjige so pogosto dober povod za pogovor in tudi način, kako v skupne prostore pritegniti nove ljudi.

Omeniti velja še skupnostne grede. Stanovalci so sami izrazili željo, da bi v bližini paviljona uredili visoke grede, kjer bi lahko skupaj gojili zelišča, jagodičevje ali celo zelenjavo. To bi imelo dvojno funkcijo. Bilo bi prijetno in poučno, hkrati pa bi bila to priložnost, da se stanovalci srečajo in povežejo. V soseski se zdaj največ družijo otroci in mladostniki, odrasli pa precej manj. Skupna obdelava vrtnih gred bi lahko bila način, kako se odrasli bolj vključijo in ustvarijo nove vezi.

Kako pa nameravate stanovalce vključiti v samo načrtovanje in izvajanje aktivnosti? In kako boste spodbujali tiste, ki so v soseski manj dejavni?

AL: Najprej je ključno dobro obveščanje. Do ljudi poskušamo priti prek različnih komunikacijskih kanalov: spleta, obvestil v blokih, osebnih stikov. Pomembno je tudi, da smo redno prisotni v soseski in da sproti prilagajamo aktivnosti glede na to, kaj se izkaže za uspešno.

Junija smo prvič pripravili Brdovanje, ki smo ga zastavili kot praznovanje soseske. S precej truda in promocije lahko rečemo, da je za prvič dobro uspelo. Prireditev smo med drugim izkoristili tudi za zbiranje pobud stanovalcev in ugotavljanje, kdo bi bil pripravljen kaj prispevati za uresničitev teh pobud. A za zdaj se veliko stvari dogaja precej neformalno, z neposrednim vključevanjem in sprotnim prilagajanjem.

V prihodnjih mesecih želimo vzpostaviti redni termin, v katerem bo postal paviljon odprt prostor za srečevanje stanovalcev in bo med drugim ponudil priložnost za izvedbo skupnih dejavnosti in za razmislek ter oblikovanje predlogov za bolj vključujočo javno stanovanjsko preskrbo.

Pogovoru se pridruži stanovalec Novega Brda in pove nekaj o dosedanjih izkušnjah s samoorganiziranjem stanovalcev:

V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski.

Težava je, da je stanovalce težko dolgoročno aktivirati. Ko je soseska Novo Brdo pred štirimi leti zaživela, smo stanovalci hitro zaznali prve težave, oblikovali predloge za izboljšave in zamisli za dogajanje ter ustanovili skupnost stanovalcev. A ker se marsikaj z odgovornimi (lastnikom JSS MOL in upravnikom Zarja) ni reševalo tako hitro, kot smo pričakovali, je zanimanje postopoma upadlo. Soseska je postala nekoliko apatična in ljudi je danes težje spodbuditi k sodelovanju, ker (na podlagi izkušenj) težko verjamejo, da lahko kaj spremenimo.

Že takrat smo naredili anketo med vsemi stanovalci, da bi preverili interese. Izkazalo se je, da je bilo volje in energije na začetku veliko. Sčasoma se je to začelo spreminjati in začele so se kazati tudi napetosti v medsosedskih odnosih. Takšne stvari se težko sanirajo, če se na začetku ne postavijo jasni okviri.

Javni stanovanjski sklad MOL je bil sprva zelo zainteresiran in smo imeli skupne sestanke, kjer smo predstavili seznam več kot 50 predlogov in težav (od banalnih, kot je delovanje garažnih vrat, do zahtevnejših, kot je vlaga v kletnih prostorih, ki še do danes ni odpravljena, čeprav imamo z njo ogromne težave). A kmalu smo dobili odgovor, da imajo kadrovske primanjkljaje, zato se je marsikaj ustavilo. Ostale so predvsem tekoče težave, ki se ponavljajo iz leta v leto – hrup in zbiranje mladih ponoči, nespoštovanje hišnega reda ipd. Rešitev je pogosto preložena na policijo, saj je to uradna pot, čeprav menimo, da bi veliko lahko naredil tudi JSS MOL, ki ima vse potrebne vzvode in mehanizme za to.

Občutek imam, da lastnik in stanovalci premalo zaznavajo, da gre za skupni prostor, kjer veljajo pravila. Zato je pomembno, da gradimo skupnost. V soseski Novo Brdo E1 smo organizirani po vhodih, vsak vhod ima predstavnika v odboru stanovalcev. Tam zbiramo in obravnavamo pobude in težave, ki so skupne več stanovalcem ali celotni soseski. Posamezne težave pa vsak stanovalec rešuje sam neposredno z lastnikom ali upravnikom.

Res pa je, da sestanki pogosto postanejo prostor za izražanje nezadovoljstva in dolgih seznamov težav, kar zmanjša produktivnost. A razlog za to je predvsem počasno reševanje težav z lastnikom in upravnikom. Poleg tega pogosto naletimo na številne ovire pri uresničevanju pobud, tudi pri projektih, za katere je financiranje zagotovljeno. To ustvarja občutek, da se trud vedno znova zaleti v zid. Pa vendar moram poudariti, da stvari počasi premikamo naprej, saj nam lastnik in drugi deležniki čedalje pogosteje prisluhnejo in prepoznavajo naše konkretne potrebe in predloge rešitev, za katere verjamemo, da lahko pripomorejo k boljši soseski. Zato pa so potrebni tudi novi formati: skupnostne razprave o javni najemniški politiki, redne čajanke za sosede, stvari, kot je Knjižnica pod krošnjami, ki se je že izkazala za zelo pozitivno. Namen je ustvariti prostore za srečevanje, pogovor in reševanje nesoglasij, še preden se vključijo uradni organi. Tako lahko odbor postane resnično orodje skupnosti in dober povezovalni člen med stanovalci in lastnikom.

Ni pa povsod tako. V Avstriji, na primer, arhitekti, ki zgradijo sosesko, s stanovalci sodelujejo še desetletja po gradnji, da skupaj sproti rešujejo konkretne težave.

AL:

Točno to. Stanovalcem se dejavno omogoča soustvarjanje stanovanjskih sosesk, spodbujajo jih k temu. Bolj vključujoče načrtovanje, oblikovanje in upravljanje prostora in stanovanjske preskrbe prispeva k temu, da ljudje z bivalnim okoljem in sostanovalci čutijo večjo povezanost in izražajo zanje večjo skrb.

Naše občine vlagajo v raznovrstne mladinske, otroške in socialne programe ter projekte, ki seveda prispevajo h kakovosti bivanja. Za udejanjanje pobud, ki pridejo od spodaj neposredno od različnih skupin prebivalcev, pa je podpornih mehanizmov zelo malo. Tudi participacija, ki je omogočena občanom v prostorskem in stanovanjskem načrtovanju, je žal pogosto le navidezna.

Drugače kot na Dunaju pri nas investitorji izginejo, ko je gradnja končana. Tako so bili na primer prostori za skupnost zgrajeni, a prave vizije zanje ni bilo, nihče ni razmislil, kako bodo zaživeli. Čeprav se o teh prostorih govori kot o skupnostnih in naj bi bili zatorej namenjeni potrebam skupnosti, stanovalci nimajo dovolj besede, ko pride do odločanja o njihovi opremi, načinu organiziranja, programu.

Na koncu je lažje zakleniti vrata kot pa se ukvarjati z vprašanji in zamislimi stanovalcev. Ni dovolj le zgraditi skupnostno infrastrukturo, treba je tudi ustvariti mehanizme, ki bodo omogočili in podprli njeno delovanje.

Stanovalec:

Sedaj imamo že nekaj organizacij, ki uporabljajo skupnostni paviljon in ustvarjajo programe v soseski. Ampak trajalo je eno leto od vselitve, da je skupnostni prostor sploh postal dostopen, ker ni bil vzpostavljen sistem ključev in najema. Šele kasneje so ga odprli in danes se najema za rojstnodnevne zabave, jogo, bralne krožke itd. Pritlični skupnostni prostori v stanovanjskih blokih republiškega stanovanjskega sklada pa, kot že rečeno, še vedno samevajo pod ključem.

Za rojstne dneve prostor deluje, ker je cenejši kot drugje. A ko gre za redne dejavnosti (vadbe, srečanja, zajtrke), zmanjka sredstev. Idealno bi bilo imeti manjši sklad, iz katerega bi se krili stroški za tovrstne pobude.

Kateri so naslednji koraki pri tem projektu? Če prav razumem, ste ga prijavili na razpis prek »idejnega zajtrka« (projekt Mreže za prostor, ki financira manjše idejne projekte članic mreže). Boste naslednjič poskusili z vzpostavitvijo kuhinje?

AL:

V prihodnje bomo razmišljali predvsem o tem, kako demokratizirati javno stanovanjsko preskrbo. To je ključna tema, ki jo bomo raziskali, pregledali bomo tuje zglede in v posvete o različnih možnostih vključili javne najemnike in druge deležnike.

Kuhinja kot srce vsakega skupnostnega prostora pa je naslednja konkretna akcija v prostoru, ki se je bomo lotili, a vsi posegi in dejavnosti v paviljonu morajo biti usklajeni s Službo za lokalno samoupravo MOL, ki prostor upravlja, ta služba jih mora tudi odobriti.

Zadnje mesece smo osvojili knjižnico pod krošnjami kot skupni prostor, zdaj pa razmišljamo o spletni platformi, kjer bi stanovalci našli informacije in lahko prijavili pobude za uporabo prostora. Veliko zamisli nastaja sproti: predlogi za čajanko, plesni večeri, telovadba starejših gospa itd. To so drobne, a pomembne pobude. S preprostimi pravili in minimalno podporo bi jih lahko hitro uresničili.

Stanovalec:

Imeli smo tudi sestanek s četrtno skupnostjo in občinskimi službami, kjer smo predstavili konkretne rešitve, ki bi jih lahko izpeljali sami. A birokracija je toga, uradniki se težko odzovejo na sprotne pobude. Za zdaj je na primer najem prostora odvisen od fizično oddanega obrazca z lastnoročnim podpisom, namesto da bi zadevo uredili elektronsko.

Težava je, da se skupnostni prostori razumejo kot upravni objekti, ne kot živi deli soseske. Če bi jih dojemali kot skupnostne dobrine, bi bili stanovalci vanje pripravljeni vlagati čas, znanje in sredstva. Namesto zaupanja prevladujeta strah in rigidnost. Mi pa želimo pokazati, da so mogoči bolj odprti in na zaupanju utemeljeni modeli upravljanja.

Torej vidite projekt kot pilotnega v okviru MOL, nekaj, kar bi se lahko preneslo tudi v druge soseske?

Stanovalec:

Tako je. Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji. Do marca velikih premikov ne bo, saj je obdobje prekratko, bomo pa naredili prve korake. Glavni cilj je uveljaviti participacijo javnih najemnikov. Področje, ki je pri nas skoraj nerazvito.

Novo Brdo je nova, sodobna soseska, idealna za vzpostavitev modela, ki bi ga bilo mogoče razširiti na druge javnonajemniške soseske v Ljubljani ali celo Sloveniji.

Projekt se bo zaključil z javnim posvetom o demokratizaciji javne stanovanjske preskrbe. Kaj pričakujete?

Stanovalec:

Želimo ustvariti prostor, kjer bodo odločevalci slišali glas javnih najemnikov. Predstavili bomo svoje izkušnje z Novega Brda in tuje primere, ki dokazujejo, da participacija deluje. Namen je pokazati, da lahko s pravim okvirom ustvarimo veliko več kot zgolj zidove, ustvarimo lahko skupnosti.

Ko je bil pripravljen osnutek novele stanovanjskega zakona, smo bili med redkimi, morda celo edini javni najemniki, ki smo se dejavno vključili. Pripravili smo devet strani pripomb in jih predstavili na javni tribuni v organizaciji Stanovanjskega bloka, jih poslali na ministrstvo, nato pa imeli tam sestanek, na katerem so nam povedali, katere rešitve lahko vključijo. Obljubili so, da bodo nekatere upoštevali v podzakonskih aktih.

Ena ključnih pripomb se je nanašala na formulo za izračun najemnine. Po predlagani metodologiji bi se nam najemnine skoraj podvojile, predvsem zato, ker je inflacija v formuli večkrat upoštevana in ker so bila napačno postavljena merila za obračunavanje starih in novih stanovanj ter amortizacijske dobe, ta se je s 60 let skrajšala na 30. Takšne spremembe so neutemeljene in vnašajo tržno logiko v javno stanovanjsko preskrbo, ki naj bi bila neprofitna.

Pri tem naj povem, da so se najemnine od leta 2021, ko smo se vselili v to sosesko, do danes, torej v zgolj štirih letih, v povprečju zvišale že za več kot 53 odstotkov – na primer za dvoinpolsobno stanovanje s prvotnih 280 evrov na 430 evrov – na podlagi vmesne spremembe zakonodaje oziroma pravilnika za obračun vrednosti točke. To je ogromno povečanje. Če primerjam s prijatelji v Berlinu, kjer za podobno stanovanje plačujejo 350 evrov, je jasno, da naš sistem ne deluje.

Seveda razumemo, da mora biti javna stanovanjska preskrba tudi ekonomsko vzdržna, a pri teh cenah se investicija povrne v 20 letih. Postavlja se vprašanje, kam gre denar po tem. O tem bi morali začeti razpravljati.

Pri urbanistični širitvi Ljubljane proti severu je bila ena glavnih potez dodana leta 1967 z odprtjem poslovno-trgovskega kompleksa Astra Commerce, zgrajenega po načrtih arhitekta Savina Severja (1927–2003), velikana slovenske povojne arhitekture. Druga poteza decentralizacije mesta pa je bila v celoti uresničena leta 1978, ko so na drugi strani Titove (danes Dunajske) ceste zgradili multifunkcionalni kompleks Plava laguna. Na internem natečaju je bila izbrana rešitev arhitekta Jožeta Usenika, ki je v duhu modernistične odprte zasnove projektiral celotno ureditev območja: Astro in Plavo laguno je povezal s tedaj legendarnim Linhartovim podhodom. Zamisel za stanovanjsko-poslovni kompleks Plava laguna je bila za tisti čas zelo sodobna, v skladu s svetovnimi smernicami: zanikati dediščino in tradicijo starega mesta in zgraditi ultra sodobni novum. Plava laguna naj bi postala živahno mesto pod mestom s pisano infrastrukturo, s trgovinami in servisnimi storitvami, pošto, cvetličarno, slaščičarno, menzo, banko, knjigarno, neštetimi modnimi in živilskimi trgovinami, tržnico, zelenicami in fontanami.

Program soseske Plava laguna se je do popolnosti izpeljal in dolgo je tudi zelo dobro deloval: za ta predel so bili značilni pisana atmosfera in pestro vrvenje, na ploščadi in v podzemlju. Bežigrad je tako v zlatih časih dobil svoje središče z udobno, napredno, domala luksuzno zastavljeno socialistično sosesko, ki se je postavljala z najimenitnejšim stanovanjskim blokom v značilni modri barvi, kipečim v nebo v desetih nadstropjih in s petimi vhodi. Arhitekt se je odločil za modro barvo bloka, saj je menil, da se bo najlepše zlila z barvo Kamniško-Savinjskih Alp, ki se nizajo v ozadju, na severu. Območje je tako dobilo tudi eksotično ime: Plava laguna, zapeljivo in osvežilno ime za sodoben koncept soseske, ki naj bi bila čim manj vpadljiva in čim bolj prijazna do okolja, v katero naj bi se prelivala. Med načrtovanjem projekta so arhitekti sodelovali celo z društvom distrofikov, da bi zasnovali prostore, ki bi bili preprosto dostopni invalidom. Sam kompleks naj bi ponujal razgiban prostor z različnimi ambienti, ki so prav nalašč po meri pešca in invalida.

Modri blok ima še danes razgiban in pester nabor stanovanj in ponuja vse od najmanjših garsonjer do 160 kvadratnih metrov velikih stanovanj. Velika okna, balkoni in zgornje terase še vedno ponujajo lepe poglede na mesto in na gorovje ter omogočajo kakovostno bivalno kulturo v mestu. Lepa stanovanja so v zlatih sedemdesetih letih pokupili zdravniki, politiki, inženirji, gospodarstveniki in kulturniki. Leta 1980 so poskrbeli še za popestritev kulturnega dogajanja in odprli Kino Bežigrad; ta se še vedno vztrajno bori s prinašanjem filmske kulture v zapuščeno sosesko. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Podhod Plave lagune je postal mesto duhov. Zanemarjene tekoče stopnice so že zdavnaj zastale. Nekoč osvežujoče fontane so izgubile funkcijo. Simpatična tržnica je propadla. Servisne dejavnosti, trgovine, lokali drug za drugim zapirajo prostore in se selijo drugam. Le malokdo trdoživo vztraja v zanemarjeni temi.

Podzemlje privabi le še redkokoga. Svetli izjemi sta do invalidov prijazno podjetje Birografika Bori, ki v osrčju Ljubljane ponuja zeleno tiskarno z visoko okoljsko ozaveščenostjo in spodbuja k odgovornemu upravljanju gozdov, ter Cvetličarna Iris, ki na tej lokaciji vztraja že od leta 1976 in katere lastnica Nataša Grmek razmišlja, kako bi prirejala branje poezije, manjše koncerte in podobno, kar bi povezovalo skupnost in sosesko.

Danes si je v Plavi laguni težko predstavljati nekdanji sproščeni vrvež, pravo oazo v mestu, kjer so se pred blokom igrali, kolesarili in kotalkali otroci in kjer je zraven kina imel trgovino z galanterijo celo poslovnež Viktor Knavs, oče Melanie Trump. Celotna Plava laguna bi nujno potrebovala prenovo: strehe zamakajo, vsepovsod je zaznati razpoke, tlaki so razriti in uničeni. Petrolovi uslužbenci mirne vesti parkirajo na ploščadi, ki ni bila nikoli namenjena parkiranju. Vse investicijske in gradbene poteze se zdaj seveda nagibajo proti 90.000 kvadratnim metrom Emonike.

Poslovno-stanovanjski kompleks Plava laguna, ki je bil – povsem drugače kot Emonika – grajen v duhu kakovostne in trajnostne zasnove, bi si med velikimi potezami za ureditev mesta, razpadanjem celotnega kompleksa in čakanjem na prenovo še kako zaslužil razmislek o pobudi za začasno rešitev in ureditev. Dobro bi bilo, če bi se pri tem povezali stanovalci in uporabniki, med njimi v prvi vrsti korporacija Petrol, Birografika in MOL, ter se zavzeli za družbeno odgovorno akcijo in prispevali k revitalizaciji celotne soseske, preden jo bo pobrisal še Pingvin (okrepčevalnica na Linhartovi).

Leta 2017 je ljubljanska občina prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala natečaj za prenovo stadiona ŽAK v Šiški. Natečajna komisija je izbrala rešitev za 14,2 milijona evrov brez DDV, kar je približno toliko, kot je občina pred tem ocenila, da bo znašala vrednost naložbe. Glede na pričakovano ceno je bilo mogoče predvidevati, da bodo dotrajani stadion le obnovili, morda zgradili dvorano. A že takrat so bili predvideni bolj ali manj enaki bistveni deli atletskega centra kot danes, ko je znano, da bodo zgradili glavni stadion, atletsko dvorano s skupnimi prostori, ogrevalno dvorano in dvorano za mete, pomožni stadion s podzemno parkirno hišo, zunanje športne površine za trening metov, javne zunanje površine ter parkirne prostore, poleg tega pa bodo uredili še prometno in komunalno infrastrukturo (rekonstrukcija Magistrove ulice in Goriške ceste ter gradnja podhoda pod železniško progo). Glavni atletski in nogometni stadion bo imel 4700 pokritih sedežev, dvorana 1600, pomožni stadion pa 300. Na občini obljubljajo, da bo to eden najsodobnejših atletskih centrov v Evropi, ki bo primeren za velika mednarodna tekmovanja.

Velika razlika v ceni

A če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov (brez DDV), ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona. Strokovnjaki iz arhitekturne stroke so nam povedali, da tolikšna podražitev nikakor ni običajna, do nje pa so še posebej kritični v Piratski stranki, v kateri opozarjajo tudi na netransparentno obveščanje javnosti.

Če današnje stanje primerjamo z rešitvijo, izbrano na natečaju, je očitna predvsem ogromna razlika v ceni projekta. Ta ne znaša več 14,2 milijona evrov, ampak skoraj desetkrat toliko: 135,8 milijona.

Mestni svetnik Piratske stranke Jasmin Feratović se sprašuje o ustreznosti proračunskega načrtovanja in o (ne)transparentnosti. Opozarja, da je občina projekt začela z nizko ceno, potem pa postopoma iz leta v leto zanj zagotavljala vse več denarja, dokler vrednost ni zrasla do ogromnega stroška (primerljivega s stroški gradnje dvorane in stadiona v Stožicah), namesto da bi občankam in občanom že na začetku povedali, kakšna bo cena, in podrobno razložili, kaj je vzrok za takšne podražitve. Prebivalke in prebivalci namreč nimajo niti časa, niti volje, niti znanja za brskanje po gorah dokumentacije, napisane v suhoparnem strokovnem jeziku.

Nazadnje so bili nekateri občinski svetniki presenečeni, ko so pred sejo mestnega sveta na mizo dobili predlog dopolnila k rebalansu proračuna, v katerem je župan popravil ocenjeno vrednost projekta s 108,7 milijona evrov na 135,8 milijona. »Znesek se je povečal z danes na jutri. Do zadnje podražitve je prišlo, ker je gradbinec vztrajal pri višjem znesku,« pravi Feratović in razloži, da je bilo že v 108,7 milijona evrov vključeno vse od odkupa potrebnih zemljišč do gradnje celotne infrastrukture. Zato ne verjame trditvi občine, da sploh ni šlo za podražitev, ampak le za nakup dodatnih zemljišč in gradnjo infrastrukture. Ko so decembra lani odpirali ponudbe, je bila sicer najnižja ponudba družbe CBE, vredna dobrih 120 milijonov evrov. Nazadnje je posel dobilo podjetje Makro 5 gradnje, ki je bilo sprva pripravljeno graditi za dobrih 136 milijonov. Gre za podjetje, ki redno sodeluje z ljubljansko občino in je zgradilo tudi sporni bazen Ilirija.

Feratović se sicer strinja z gradnjo objekta, ki bi športnikom zagotovil vse, kar potrebujejo za nemoteno vadbo, a je prepričan, da bi bilo to mogoče tudi s precej manj denarja. »Kakšnih 50, 60 milijonov evrov bi bilo dovolj za vse, kar atleti potrebujejo.« Obnovo stadiona ŽAK oziroma gradnjo novega primerja z gradnjo drugih večjih objektov v Ljubljani, saj pravi, da se projekti brez potrebe dražijo zaradi luksuznih podrobnosti, kot je na primer ogromen nadstrešek nad bazenom Ilirija. Za ponazoritev, kakšne so izkušenj iz tujine, je navedel nekaj referenčnih primerov, za katere ima podatke: neprimerno večji stadion (s 54.000 sedišči) Slaska v Chorzowu na Poljskem je stal 160 milijonov evrov, večfazna prenova mestnega stadiona v Ostravi na Češkem (s 15.000 sedišči) 37 milijonov, prenova atletskega stadiona v Banski Bistrici na Slovaškem (s 7000 sedišči) 14 milijonov.

Njegovim besedam o pretiranih stroških pritrjuje arhitekt Arne Vehovar. »Glede na to, kar se vidi iz natečajnih rešitev, ne gre za posebno zapletene rešitve, da bi morale biti zelo drage. Ne gre za nič izjemnega,« pravi. Po njegovem mnenju je nenavadna že zelo nizko ocenjena začetna vrednost naložbe iz leta 2017, prav tako cena rešitve (obe sta znašali dobrih 14 milijonov evrov), ki je bila izbrana na natečaju. Med prijavljenimi rešitvami se mu zdi najrealnejša tista s ceno 52,7 milijona evrov (brez DDV), ki jo je postavil eden od ponudnikov, a ta na natečaju ni osvojil nobene od treh nagrad. »Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake,« pravi Vehovar. Meni, da bi bila realna cena ob upoštevanju vseh podražitev v zadnjih letih lahko približno 70 milijonov evrov (brez DDV).

»Celoten projekt je absolutno preplačan. Ko izpelješ natečaj, sploh tak, v katerem je navedena pričakovana vrednost, naj bi imel svetovalca, ki lahko prek palca oceni stroške z recimo 20-odstotno ali največ 30-odstotno možnostjo napake.« – Arne Vehovar, arhitekt

ZAPS ne vidi nenavadnosti

Rešitev je na natečaju izbrala ocenjevalna komisija, ki sta jo imenovala ZAPS in naročnik, torej ljubljanska občina. ZAPS je imenoval tri člane in namestnika predsednika, občina pa štiri in predsednika, to je bil tedanji podžupan Janez Koželj. Izbrali so rešitev skupine arhitektov iz Srbije v sodelovanju s Kristijanom Čukom oziroma njegovim birojem Fin Ars iz Zagorja.

V ZAPS pri razvoju projekta ne vidijo nenavadnosti. Pojasnjujejo, da je bila prvotna ocena naložbe v višini približno 14 milijonov evrov navedena kot orientacijska vrednost v eni od začetnih faz oziroma v času natečaja. »Stroški izvedbe se s časom bistveno spremenijo zaradi različnih dejavnikov, kot so inflacija, spremembe zakonodaje, zvišanje cen materialov in delovne sile ter dodatne zahteve, ki se pojavijo med projektiranjem,« pravijo.

Takšen razvoj projekta, kakršen je potekal pri atletskem centru v Spodnji Šiški, so pričakovali, sicer pa na splošno ugotavljajo, da se od leta 2015 stroški izvedbe v povprečju povečajo za približno 80 odstotkov glede na prvotno ocenjeno investicijo natečajnika. Pravijo, da bi se pri stadionu ŽAK 14 milijonov evrov (brez stroška zemljišč in infrastrukture) iz leta 2017 do danes zaradi podražitev dela in materialov povzpelo na 20 do 25 milijonov evrov. »Zdaj ocenjenih 135 milijonov evrov je predvsem posledica razširitve projekta v večnamenski športni kompleks z višjimi standardi in večjimi kapacitetami. Cena vključuje tudi stroške odkupa nepremičnin in vlaganja v okolico,« pravijo.

Toda že na renderjih in v obrazložitvi, objavljeni ob razglasitvi rezultatov natečaja, vidimo in beremo, da so bili predvideni stadion, pomožni stadion, dvorana (pa ogrevalna dvorana) in center za mete, ki bodo tudi glede na zadnjo fazo projekta bistveni deli novega atletskega centra. Podobno je z večnamenskostjo objekta. Na enem od renderjev je večnamenskost dvorane na primer predstavljena v podobi kolesarjev, ki tekmujejo na kolesarski stezi. Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino, vendar odgovora v zakonsko predpisanem roku sedem delovnih dni nismo prejeli.

Občina: Ni šlo za podražitev

Zakaj se je cena kljub temu tako zvišala in v čem se je projekt vsebinsko razširil v primerjavi s prvotno rešitvijo, smo vprašali ljubljansko občino in odgovore prejeli precej po zakonsko določenem roku. Na občini pravijo, da so »osnovne stavbne mase« (stadion, atletska dvorana, ogrevalna dvorana, dvorana za mete) res vidne že v natečajni rešitvi, a da se je po zaključku natečaja »projekt vsebinsko, funkcionalno in tehnično bistveno razširil, kar vpliva na končno investicijsko vrednost«. Navedli so ključne razloge za razliko v ceni: bistvena nadgradnja idejne zasnove (upoštevali so tudi zahteve pristojnih športnih zvez, strokovnih organov in investitorja); vsebinske dopolnitve (VIP-prostori, prostori za kontrolo dopinga, prostori za masažo, garderobe, funkcionalne zahteve za ogrevalno dvorano in več drugih spremljajočih funkcij; prilagoditev objekta za organizacijo mednarodnih atletskih in nogometnih tekem skupaj s kategorizacijo NZS za prvo nogometno ligo; prilagoditev objekta glede na zahteve poti uporabnika, tekmovalca, obiskovalca, delegata, novinarskih ekip ipd.; povečanje prostorskih kapacitet, torej večje dimenzije, več nadstropij, več opreme in napeljav); kompleksnejša gradnja zaradi ovalne zasnove; naraščanje cen gradbenih materialov.

Pirate je zmotila zadnja podražitev, na občini pa trdijo, da sploh ni šlo za podražitev in da ne drži, da gradbinec ni želel ponuditi nižje cene, to pa so podkrepili tudi z izpisom poteka pogajanj. Šlo naj bi za vključevanje vseh spremljajočih storitev, potrebnih za izvedbo investicije. Skupna vrednost projekta naj bi po vsem tem znašala 137,8 milijona evrov (89,2 milijona brez DDV): od tega bo za izvedbo gradbenih in obrtniških del ter zunanjo ureditev namenjenih 108,9 milijona evrov, preostalo pa za spremljajoče storitve, kot so dokumentacija, inženiring, gradnja infrastrukture in cest ter že opravljeni nakupi nepremičnin na območju gradnje.

Še vedno se krešejo mnenja, ali je bilo res treba tako povečati projekt, jasno pa je: četudi sprejmemo vse utemeljitve občine in ne podvomimo o nobenem podatku, ki ga navaja, je 89,2 milijona evrov vendarle skoraj 20 milijonov več, kot je arhitekt Arne Vehovar ocenil, da bi bila realna cena gradnje takšnega objekta.

Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru s strokovnjaki_njami o načrtovani sežigalnici v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je v začetku avgusta 2025 objavilo javni razpis za izbiro koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov v republiki Sloveniji. Razpis izhaja iz Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je stopila v veljavo v začetku meseca maja. Država se je torej brez nas odločila, da bomo gorljive frakcije mehansko obdelanih odpadkov sežigali. Najverjetnejši scenarij je, da bomo dobili dve novi sežigalnici: večjo v Ljubljani in manjšo v Mariboru; ob že obstoječi v Celju. Kljub navdušenju ljubljanskega župana bi bila to po mnenju zdravnikov ob dejstvu, da je Ljubljana že danes eno od mest z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi, zelo napačna odločitev.

Ob tem se odpira mnogo vprašanj, ki jih v procesu odločanja država kljub zahtevam iz 24. člena Evropske direktive 2010/75EU ni ustrezno skomunicirala z javnostjo. V civilni iniciativi Ljubljana odprto mesto – LOM in pri časopisu PreLom smo se odločili, da poskusimo to narediti namesto nje. Vabimo vas, da se nam pridružite na javnem pogovoru v četrtek, 2. oktobra ob 17.30 v dvorani IPOP v pritličju poslovne stavbe Tobačna na Tržaški cesti 2 v Ljubljani. Na njem bomo z vabljenimi strokovnjaki skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

– Kakšni so načini in možnosti za zmanjševanja količine odpadkov in izboljšanje stopnje njihove reciklaže ter ali se je s temi ukrepi mogoče izogniti sežigu ali vsaj bistveno zmanjšati njegov obseg?
– Katere so najboljše tehnologije sežiganja, kakšni so njihovi okoljski in zdravstveni vplivi in kakšne so izkušnje in realni podatki o onesnaževanju obstoječih sežigalnic doma in v tujini?
– Kako prostorsko umestiti sežigalnico? Kako na to odločitev vplivajo klimatološki, meteorološki , okoljski, gradbeno tehnični in ekonomski parametri?
– Kako bi moral potekati transparenten, participatoren in soglasen proces odločanja o tako pomembnih temah?

Udeležbo so zaenkrat potrdili: izr. prof. dr. Miran Brvar, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. Damir Josipovič, Jaka Kranjc, izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič, prof. dr. Griša Močnik in Aljoša Petek. Povabili smo tudi predstavnike z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Drage sosede in sosedi, prebivalke in prebivalci Stare Šiške, vabimo vas, da se nam v nedeljo, 21. septembra 2025, pridružite pri organizaciji četrtnega festivala Mesto srečanja Stara Šiška.

V sklopu Evropskega tedna mobilnosti bomo Medvedovo cesto (od Frankopanske do Žibertove) med 10. in 19. uro spremenili v živahno javno površino – naše mesto srečanja.

Skupaj bomo za en dan ustvarili vizijo zelene mestne četrti: trajnostnega, prijaznega in ustvarjalnega okolja.

Pripravili bomo pester program z začasno ozelenitvijo, ustvarjanjem talnega kolaža, delavnico merjenja kakovosti zraka, zvočno inštalacijo, ulično prodajo, glasbenim koncertom skupine Oholo! in še več.

Če bi se radi pridružili organizaciji dogodka, pišite na sanja.simic@siol.net.

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim izvedla promocijski dogodek, na katerem je naš večni župan pompozno najavil vrnitev starega-novega projekta: izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Na omenjenem dogodku nas je prepričeval, da bomo s sežigalnico kot s čarobno paličico rešili vse svoje težave z odpadki, ki so se kopičile leta in leta. Hkrati pa nam je župan to predstavil kot ekološki korak direktno v raj! S sežigalnico naj bi namreč avtomatsko podprli energetski prehod mesta v ogljično nevtralnost ter celo pocenili ogrevanje za gospodinjstva, tako da bo »vsako leto cena za uporabnike vročevoda nižja, tudi v taki krizi, kot je danes, za približno 20 odstotkov«. Ob tem pa nas ni pozabil »dobronamerno« posvariti, da naj se ne »hecamo« o energentih, o plinu, ko je zunaj 35 stopinj Celzija, »prišla pa bo zima, pa se bomo vprašali, kaj je s položnicami«. Kakšno blagostanje nas čaka!

No, škoda, da se oblastniki sprenevedajo, da običajni smrtniki ne znamo prepoznati oblastniške mentalitete, ki nam oriše pravo naravo strategije za osvojitev petega (!) županskega mandata! Ta strategija še kako sloni na preverjenem receptu, da se strah dobro prodaja. Županove izjave tako niso nič drugega kot groba manipulacija, ki se napaja iz sicer upravičenega strahu in negotovosti ljudi, ali bodo med ogrevalno sezono zmogli pokriti stroške ogrevanja.

Izkazalo se je, da župan bodisi ne ve, kolikšen je ogljični odtis sežigalnic, bodisi javnost zavestno zavaja s trditvami, kako bo sežigalnica prispevala k razogljičenju energijske mešanice v Ljubljani. Ne glede na to, ali ne ve ali nas zavaja, je to za župana prestolnice nedopustno, še posebej, če nam reklamira razne sežigalnice in podobne projekte. Zato da ljubljanski župan ne bi več mogel zavajati javnosti, da je energijska predelava odpadkov združljiva s podnebno nevtralnostjo, spodaj navajamo nekaj številk in izkušnje drugih evropskih mest: Po podatkih Eurostata se je v obdobju od leta 1995 do 2020 količina sežganih komunalnih odpadkov v EU več kot podvojila (s 30 milijonov ton leta 1995 na 61 milijonov ton leta 2020). Količina sežganih komunalnih odpadkov je v tem obdobju tako zrasla s 70 kg na 137 kg na prebivalca. V letu 2019 so bili odpadki s 3,3 odstotka toplogrednih plinov četrti največji vir emisij toplogrednih plinov, za izgorevanjem fosilnih goriv (77 odstotkov), kmetijstvom (10 odstotkov) in industrijskimi procesi (8 odstotkov).

Medtem ko so se v letih od 1990 do 2019 emisije, ki jih ustvarijo odpadki, zmanjšale za skoraj 44 odstotkov (z 240 megaton v letu 1990 na 135 megaton v 2019), pa so se emisije ogljikovega dioksida, ki jih sprostijo sežigalnice za izrabo energije, povečale za kar 283 odstotkov. Tako so v letu 2019 sežigalnice WTE (waste-to-energy) sprostile skoraj 42 megaton ogljikovega dioksida v EU-28, kar znaša 5 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih ustvari proizvodnja elektrike in energije za ogrevanje, namenjene javnosti. Sežig mešanih komunalnih odpadkov vključuje tako fosilni (npr. sežig plastike) kot biogeni ogljikov dioksid (npr. sežig lesa, papirja, hrane) in vsaka tona komunalnih trdih odpadkov sprosti med 0,7 in 1,2 tone emisij ogljikovega dioksida.

Kar ena tretjina emisij ogljikovega dioksida, ki se sprostijo iz plastike, je posledica sežiganja plastičnih odpadkov.

Ogljična intenzivnost evropskih sežigalnic pa znaša 540 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro, kar znaša okvirno dvakrat toliko kot koncentracija emisij ogljikovega dioksida iz povprečnega EU električnega omrežja (275 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro). Zaradi pospešenega zmanjševanja ogljične intenzivnosti proizvodnje elektrike naj bi ogljična intenzivnost sežiganja WTE do leta 2030 predstavljala že skoraj 3,5-kratnik. Še več, celo v primerjavi s proizvodnjo fosilnih goriv, kot je naravni plin, ima sežiganje WTE bolj škodljiv vpliv na podnebje, saj tipična plinskoturbinska elektrarna s kombiniranim ciklom (CCGT) proizvaja elektriko z ogljično intenzivnostjo okoli 360 gramov ogljikovega dioksida na kilovatno uro.

Gremo h konkretnemu primeru: Danska, kjer sežiganje predstavlja petino daljinskega ogrevanja in okoli 5 odstotkov električne energije, sodi med največje sežigalce v Evropi. Nedvomno sežiganje, zlasti če se uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije, predstavlja izboljšanje v primerjavi z odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer oddajajo metan in lahko izpirajo strupene kemikalije, ali s pošiljanjem v države v razvoju, kjer je malo nadzora nad tem, kaj se z njimi zgodi. Toda Politico ugotavlja: »Tisto, kar se je še pred nekaj leti zdelo kot pameten način ravnanja z odpadki, je zdaj postalo problem. Ena težava je, da v sežigalnicah pokurijo veliko več odpadkov, kot jih vse bolj urejeni Danci zavržejo. Danska ima 23 sežigalnic, ki lahko sežgejo 3,8 milijona ton odpadkov na leto. Toda država mora pridobivati vedno več smeti iz tujine. Leta 2018 je uvozila skoraj 1 milijon ton odpadkov, predvsem iz Združenega kraljestva in Nemčije. To ni v skladu s podnebnimi cilji Kopenhagna; Danska želi svoje emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju zmanjšati za 70 % pod raven iz leta 1990 v skladu z lani sprejetim podnebnim zakonom.«

Da bi izkoristili presežne zmogljivosti v sežigalnicah, so danske sežigalnice prisiljene uvažati odpadke z visoko vsebnostjo plastike, kar povečuje emisije ogljikovega dioksida. Zato namerava Danska v naslednjem desetletju v skladu z načrtom o prestrukturiranju ravnanja z odpadki v državi zmanjšati zmogljivost sežiganja za 30 odstotkov. Za zmanjšanje presežne zmogljivosti bo morala zapreti sedem sežigalnic. Vladni načrt vključuje tudi uvedbo sistema recikliranja z 10 različnimi tokovi odpadkov (steklo, papir, tekstil itd.) in zmanjšanje količine uvoženih smeti. Danska tako najbolje ponazarja »učinek zaprtega sistema« (lock-in effect), zaradi katerega so današnje rešitve omejene z včerajšnjimi izbirami, četudi so te izbire izgubile svoj pomen in so se od takrat pojavile nove alternative, ki so učinkovitejše in uspešnejše od rešitev, ki trenutno prevladujejo in nas omejujejo. Ravno sežigalnice predstavljajo eklatanten primer učinka zaprtega sistema, saj sežigalnice dobesedno kanibalizirajo recikliranje. Mestne oblasti pa imajo zaradi pogodb o financiranju sežigalnic zvezane roke, zaradi česar je smeti lažje sežgati, kot jih sortirati za reciklažo. Torej Danska zapira sežigalnice, mi, ker smo pametnejši, jih odpiramo. Iz tega lahko sklepamo, da je dilema glede vprašanja ravnanja z odpadki pravzaprav umetno ustvarjena.

Zlasti zaradi podnebnih ciljev, ki nam nalagajo drastično zmanjšanje toplogrednih plinov, je sežiganje odpadkov nemogoče upravičiti. Zato je za mesta brez sežigalnice preprečevanje nastanka odpadkov, ponovna uporaba ter boljše sortiranje in recikliranje odpadkov pravzaprav edina izvedljiva rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji.

To še ni vse; ne samo, da so sežigalnice nezdružljive s podnebnimi cilji, proces sežiganja smeti sam po sebi onesnažuje. Kdo bi si mislil?! Tudi če na sežigalnico namestite najsodobnejše naprave za nadzor onesnaževanja (best available technology), zaradi tega ne postane čist in za zdravje ljudi nenevaren objekt. Kot kaže primer najmlajše od 13 sežigalnic na Nizozemskem, Reststoffen Energie Centrale (REC), še tako sodobna tehnologija ne more preprečiti uhajanja strupenih snovi v okolico sežigalnice. REC je sodobna sežigalnica, ki iz odpadkov pridobiva energijo (WTE), ob njeni otvoritvi leta 2011 pa so jo razglasili za »najsodobnejšo« instalacijo, najboljšo v Zahodni Evropi. Vendar pa je dolgotrajno testiranje pokazalo, da tovarna izpušča dioksin, furane in strupena onesnaževala daleč nad mejami, ki jih določa zakonodaja EU.

Prvotno je bilo predvideno, da bo sežigalnica REC za proizvodnjo električne energije za bližnjo tovarno soli sežigala le gospodinjske odpadke iz Frizije. Vendar pa dandanes odpadke vozijo od vsepovsod na Nizozemskem. Poleg gospodinjskih odpadkov med odpadke, ki jih sežigajo v REC, spadajo tudi industrijski odpadki, digestati, tj. snovi, ki ostanejo po anaerobni presnovi biološko razgradljivih surovin, in blato iz čistilnih naprav. Zato kemijske analize za preverjanje vnosa odpadkov, ki so bile prvič izvedene v začetku leta 2011, sprožajo vedno več vprašanj, ali instalacija za sežig odpadkov s temperaturo po izgorevanju 8.500 stopinj Celzija dejansko zmore sežgati kemično zapletene gospodinjske in industrijske odpadke. Tudi analize na področju ekološkega biomonitoringa, ki so ugotavljale prisotnost obstojnih organskih onesnaževal (POP) v okolici sežigalnic v Valdemingómezu (Španija), Plznu (Češka) in Kaunasu (Litva), so pokazale, da je okolica sežigalnic obremenjena s strupenimi snovmi, zelo škodljivimi za zdravje ljudi in okolje, kot so dioksini (PCDD/F) in dioksinom podobni PCB, PAH in PFAS.

Ker imajo trenutne strategije sežiganja odpadkov dokazljivo škodljiv vpliv na zdravje ljudi, sežigalnici v Ljubljani nasprotujejo tudi slovenske zdravnice in zdravniki. Tako so članice in člani Delovne skupine za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje Zdravniške zbornice Slovenije v odprtem pismu nekaj dni po predstavitvi sežigalnice zapisali:

»Zrak v Ljubljani je med najbolj onesnaženimi v Evropi. Načrtovano sežiganje približno polovice vseh odpadkov v državi oziroma več kot 300 ton odpadkov dnevno bi kakovost zraka samo še dodatno poslabšalo in ogrozilo zdravje in življenja prebivalcev Ljubljane in okolice.

V Ljubljani je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku namreč že sedaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). /…/ Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije SZO. Povprečna letna koncentracija delcev PM10 v zraku pa je v centru Ljubljane že sedaj najvišja v primerjavi s koncentracijami na drugih območjih v Sloveniji. Zaradi neznatnega vetra in temperaturnega obrata se namreč vsi izpusti strupenih snovi nabirajo v kotlini ter povzročajo zdravju škodljive učinke. Zlasti so ogroženi starejši, bolniki z boleznimi srca in ožilja ter boleznimi dihal, nosečnice in otroci. Iz navedenih razlogov Nacionalni inštitut za javno zdravje  (NIJZ) vrtcem in šolam v hladnejših mesecih večkrat priporoča, da zmanjšajo izvajanje fizičnih aktivnosti na prostem. /…/ Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak številne strupene snovi, na primer prašni delci PM2,5 in PM10, težke kovine in rakotvorni dioksini, furani in policiklični aromatski ogljikovodiki, zato prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji bezgavk, pljuč in debelega črevesja. Poleg tega imajo prebivalci zaradi onesnaženega zraka tudi pogosteje astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco, otroci pa se slabše razvijajo in imajo pogosteje prirojene nepravilnosti.«

Ljubljanski župan pa očitno o zdravju ve več kot zdravniki, zato je opozorila zdravnic in zdravnikov pred onesnaženim zrakom v Ljubljani samozavestno označil kot natolcevanja, v odgovoru MOL in Energetike Ljubljana pa so župan Zoran Janković ter oba direktorja Energetike Ljubljana Samo Loze in dr. Marko Agrež ponovno zagotovili, da »zdravje prebivalcev in varstvo okolja sta in bosta vedno prioriteta.« To naj bi dosegli s tem, da bo »objekt sledil najboljšim razpoložljivim tehnikam in da bo ob tem zagotavljal nižje od najnižje predpisanih emisijskih vrednosti (EU BAT zahtevki)«. Slabosti kotlinske lege Ljubljane pa naj bi presegli z višino dimnika, ki bo visok okoli 200 metrov.

Zanimivo, a le dober mesec dni pred objavo pisma, pod katerega so se podpisali župan in vodilna moža Energetike Ljubljana, smo lahko na spletnem portalu Necenzurirano.si prebrali prispevek z naslovom Kriminalisti nad največji energetski posel v Ljubljani, v katerem je pisalo sledeče: »Kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so danes na sedmih lokacijah opravili hišne preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Po naših zanesljivih informacijah preiskujejo 118 milijonov evrov vredno naročilo glavne tehnološke opreme za izgradnjo plinsko-parne enote v ljubljanski toplarni, ki jo je od grške družbe Mytilineos Holdings kupilo javno podjetje Energetika Ljubljana. Osumljenih je pet fizičnih oseb /…/ Kot so sporočili s policije, so osumljene osebe pri opravljanju gospodarske dejavnosti v povezavi z javnim naročilom, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba v višini 118 milijonov evrov med slovenskim javnim podjetjem in gospodarsko družbo iz tujine, zlorabile svoj položaj in si pridobile veliko protipravno premoženjsko korist v višini 3,5 milijona evrov, ki je bila delno že izplačana, in sicer v višini vsaj 650.000 evrov.«

Po neuradnih informacijah se je med osumljenimi osebami, poleg obeh zgoraj omenjenih direktorjev Energetike Ljubljana, znašel tudi srbski poslovnež Petar Komljenović. Komljenović je pred nekaj leti v postopku izkazovanja vira premoženja Jureta Jankovića v pisni izjavi Fursu zatrdil, da je slednjemu odobril posojilo brez dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in obrestovanju, saj svoj poslovni odnos menda gradita na »medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu«. Glede vračila posojila naj bi se dogovorila, da se bo en del poravnaval z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Torej, kljub vsem zagotovilom, da sta zdravje ljudi in varstvo okolja na prvem mestu, bi se že takrat morali vklopiti vsi alarmi, ki nas opozarjajo, da tudi v primeru sežigalnice obstaja visoko tveganje korupcije. Ljubljanski župan, ki je kakopak daleč naokrog znan po svoji integriteti in nepodkupljivosti, je sicer prebivalstvo ob predstavitvi »objekta za energetsko izrabo odpadkov« še naprej tolažil, da je na prvem mestu »želja naših meščank in meščanov« in da »nimamo nobenega razloga, da bi delali nek profit«. A ob tem ni pojasnil, kdo je ta »mi«, ki bi ustvarjal dobiček na račun naših odpadkov. Navsezadnje, pravila, ki veljajo za nas, navadne smrtnike, očitno ne veljajo med lokalnimi veljaki, kajti kot je Janković nedavno razkril, tudi on svojim partnerjem »verjame na besedo« in zato ni nobene potrebe po zapisovanju nekih dogovorov (kje so ob vsem tem področne inšpekcije in sodišča, pa je drugo vprašanje!).

Na Združenju DrogArt vabimo svoje člane na izredno sejo skupščine, ki bo 28.10.2025 ob 13.30 na Jezerski 1 v Ljubljani.

Predlagani dnevni red:

1. Izvolitev in potrditev delovnega predsedstva
2. Sprememba sedeža društva – popravek statuta 
3. Sprejem različnih dokumentov in potrditev pooblastil
4. Razno

Vabljeni

The post Izredna seja skupščina Združenja DrogArt appeared first on DrogArt.

V sodelovanju z Društvom Stigma bomo za osebe, ki imajo izkušnjo uporabe drog, organizirali testiranje na HIV, virusne hepatitise in SPO. Testiranje je brezplačno in anonimno.

Hvala Društvu Stigma in projektu Expand za tole priložnost! Več info na letaku.

The post Anonimno testiranje na SPO appeared first on DrogArt.

Tedenske novice

Vse novice

The post L’mit novičke appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo info točka v Ljubljani v sredo 1.10. in četrtek 2.10.2025 odprta od 9.00 do 15.00 ure.

Hvala za razumevanje,

tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik DrogArt info točke v Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
V ponedeljek, 22.9.2025, bo testiranje v Ljubljani (Jezerska ulica 1) obratovalo po skrajšanem delovnem času in sicer 10.00-16.00.

Hvala za razumevanje,
tvoja DrogArt ekipa

The post Obvestilo o skrajšanem urniku testiranja (Ljubljana) appeared first on DrogArt.

Ostale dni ostaja urnik info točke nespremenjen, obiščete nas lahko od torka do petka od 10h do 16h.

Hvala za razumevanje!

Ekipa DrogArt

The post Obvestilo o zaprti info točki DrogArt v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Lucas…

Kakšna zgodba, kakšen lajf in kakšen človek! Neverjetna so bila tvoja pota, Lucas. Le te si sklenil mnogo prezgodaj. Tvoja želja po tem, da si prepoznan, da narediš vtis, se je izpolnila, saj si svoj pečat pustil na vseh nas. Ob naših besedah te verjetno ne moremo prekašati, saj si bil mojster besednih zvez, zato bi verjetno tudi svoj odhod pospremil na humoren, morda rahlo hudomušen način. Morda bi rekel: »da so bile tvoje poti res filmske – tako nepredvidljive, da bi jih še Spielberg z veseljem režiral«

Poskrbel pa si, da so imeli tvoji prizori svoje »vau« momente. Bil si z nami 9 let – 9 let polnih spominov, ko si nas vedno znova učil potrpežljivosti, vztrajnosti, razmišljanja izven okvirja. Vsi smo te poznali, ker si bil dober človek – prijazen, nasmejan, poln humorja in razgledan. Življenje pogosto ni bilo prijazno do tebe, a vedno znova, kljub padcem, si se trudil biti boljši človek – biti nekdo, ki se ga ljudje zapomnijo. In to ti je res uspelo. Hvala Lucas!

Ker pa si imel z vsakim od nas svojevrsten odnos, ti tudi vsak posebej namenja nekaj besed:

Anja M.: »Lucas, si oseba, ki je ne bom nikoli pozabila. Tako naenkrat in z veliko zgodbo si vstopil v moje življenje, kar me je, priznam, presunilo do dna srca. Spremljala sem te lepih, težkih, ganljivih 9 let. Ob tebi sem zaznavala dvojnost – veliko željo po boljšem življenju in hkrati utrujenost od življenja samega in tega, da se ti preprosto ne da več toliko boriti. Res sem te razumela. Morda kdaj preveč. Vem, da si to vedel in čutila sem tvojo hvaležnost. Naučil si me veliko stvari in nikoli ne bom pozabila najinih poti – tako raznolikih, o katerih bi lahko skupaj napisala knjigo. Upam, da si si oddahnil, kjerkoli že si ter da s svojim humorjem, znanjem in pristnim odnosom do ljudi, razveseljuješ vse tam zadaj za mavrico«.

Anja D.: »Lucas, sploh ne vem, kje naj začnem, ko pa se je vse tako hitro končalo.
Ampak, hvala ti. Hvala za vse tvoje zgodbe. Hvala za vse tvoje ideje. Hvala za vse, kar si me naučil. Hvala za vsakič, ko si poslušal. Hvala za tvojo energijo. Hvala za krajšanje časa na infotočki. Hvala za vse.
Registrske se kar zbiram, bom jaz dokončala najin nabor. Za stranišča v Tivoliju se bomo pa tudi potrudili. Pa čakalna vrsta za Sagrado Familio je zdaj krajša.
Pogrešala te bom«.

Minka: »Dragi Lucas. Še zmeraj slišim tvoje besede in tvoj smeh. Bil si res edinstven. Zvezda do konca in naprej. Zvezda, ki ne bo nikoli ugasnila in poskrbeli bomo, da bo tako. V meni si pustil velik pečat in vedno si mi bil inspiracija, kako lahko živiš življenje kljub tvoji težki zgodbi. Brez skrbi, pustil si ogromen, večen pečat. Naj ti bo lepo, kjer si in ne dvomim, da je tudi ona stran zate polna dogodivščin in lumparij«.

Luna: »Dragi Lucas. Ni besed, ki bi opisale praznino, ki jo čutim ob tvoji izgubi. Čutim pa hvaležnost, saj je ta praznina posledica vseh spominov in občutkov, s katerimi si me napolnil v devetih letih najinega poznanstva. Ko si stopil skozi vrata naše organizacije, se je tvoja energija vedno razlezla vse do moje pisarne. Imel si neverjetno moč, da si me razvedril – s svojimi pisanimi outfiti, trači, vedno nedelujočimi slušalkami, (pre)močnimi kavami, filmskimi predlogi, svojim smehom, sočutjem in zanimanjem za vse prisotne v prostoru. Vedno si znal s svojo popolno pozornostjo osebi dati občutek, da je za tisti trenutek edina na svetu. Izjemno hvaležna sem za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj in čutim, da sem imela res velik privilegij, da te poznam in da sem del tvoje zgodbe.
Pogrešala bom tvojo razigranost, simpatično kaotičnost, razgledanost, humor, predvsem pa neskončno tople objeme.
V meni še vedno odmevata tvoj glas in smeh, in rada si predstavljam, da te bom s tem živim spominom vedno nosila blizu sebe. Počivaj v miru«.

Maša: »Med vso žalostjo ob tvojem odhodu čutim veliko hvaležnosti, da sem te lahko spoznala in bila priča tvoji zgodbi. Šele ob zaključku sem začutila, koliko sem te zares nosila v srcu. Hvala, da si nam dovolil biti tvoja luka za prevetritev neviht. Z ljubeznijo, Maša«.

Špela: »Dragi Lucas! Iščem besede in razmišljam, kako lepo so tebi tekle same od sebe – vsakič, ko sva se srečala, sva se vsaj malo zaklepetala in vedno si imel kakšno zanimivo temo. Slišim te, tvoj glas, tvoj smeh, tvoj način, kako si me vsakič pozorno vprašal: »Kako so otroci?«. Bil si prijazen, duhovit, pameten, odprt, zanimiv… in res te občudujem, kako si se boril in ohranjal optimizem. Spominjala se te bom z nasmehom, ker je bil to tvoj prepoznavni znak. Vesela sem, da sem te poznala«.

Ana: »V enih drugih časih bi ti meni poslal članek, jaz bi ga pregledala (in navdušeno) objavila… Tokrat pošiljam nekaj zbranih misli jaz tebi, žal brez možnosti tvojega pregleda in komentarja. Poigravam se s skupnimi spomini, s kilometri, ki smo jih naredili skupaj, s tvojimi zgodbami, o katerih sem še doma razmišljala, in z unimi, ki so me nasmejale do solz. Ja, Lucas, res si znal izvabiti iz človeka vsa čustva. Upam, da boš/si zdaj končno začutil mir, ki si ga zaslužiš«. 

Simon: “Dragi Lucas, zelo bom pogrešal najine debate o serijah, filmih in raznoraznih tračih iz zakulisja igralcev, igralk in drugih znanih osebnosti. Res si bil odličen sogovornik — od tebe sem vedno izvedel kakšen dober trač ali idejo za dobro serijo. Kljub temu, da sem bil kdaj v naglici ali kako drugače zaseden, so me tvoja energija, pozornost in smeh vedno prepričali, da sva vseeno kakšno rekla. 
Še vedno ne morem verjeti, da te ni več med nami. Tako kot moja se je tudi tvoja pot z DrogArtom začela istega leta. Ne glede na vse izzive, s katerimi si se soočal, si se vedno znova vračal na DrogArt — na kavč v naši info točki, kjer smo klepetali in se smejali. Zdaj pa te kar ni več… Vedi pa, da boš za vedno ostal z nami.”

Lucas, spočij si!

The post In memoriam – Lucas Alexander White appeared first on DrogArt.

Od 15. septembra bo ob ponedeljkih Info točka delovala spremenjeno: na voljo bo le storitev anonimnega testiranja psihoaktivnih snovi, in sicer nespremenjeno od 10h do 18h

Ostale dni ostaja urnik info točke nespremenjen, obiščete nas lahko od torka do petka od 10h do 16h.

Vabljeni na našo novo lokacijo v Spodnji Šiški na naslovu:

Jezerska ulica 1, 1000 Ljubljana

Veselimo se vašega obiska in skupnih trenutkov v novih prostorih!

Ekipa DrogArt

The post Obvestilo o spremembi urnika info točke DrogArt v Ljubljani appeared first on DrogArt.

OBVESTILO
Sporočamo, da bo info točka v Mariboru v sredo 10. 9. 2025 zaprta.

Hvala za razumevanje,

tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik DrogArt info točke v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

3-CMC (okvirno 93 %)

Dodaten opis

Analiza Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je pokazala, da vzorec v obliki belih kristalov, kupljen kot 4-MMC v Ljubljani, dejansko vsebuje sintetični katinon 4-BMC (4-Bromometilkatinon, brefedron).

O snovi 4-BMC je na voljo omejeno število informacij. Povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot so povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, bolečine v prsih, vznemirjenost, psihoze, agresija, halucinacije in nespečnost. Sintetični katinoni s halogenim elementom (npr. 4-BMC, 4-CMC) kažejo večjo citotoksičnost in nevrotoksičnost.

Sintetični katinoni lahko negativno vplivajo na socialno-ekonomski položaj, družinske odnose, delo ali šolanje ter povečajo ranljivost uporabnikov. Do danes ni bilo potrjenih primerov akutnih zastrupitev ali smrtnih primerov zaradi 4-BMC.Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbral DrogArt v Ljubljani.

Datum testa

10.10.2025

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem in lanskem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC) in mefedron. Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-BMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-BMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-BMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.

The post 4-BMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

10.10.2025

Zmanjševanje tveganj

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
• 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
• Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

Soda bikarbona

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen kot kokain v Kopru, vsebuje sodo bikarbono.

Soda bikarbona je še posebej problematična pri intravenozni uporabi kokaina, kjer zaradi svoje alkalnosti lahko povzroči nekrozo tkiva, razjede in/ali luščenje na mestu vbrizga.

 

Datum testa

3.10.2025

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

• Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
• Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
• Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
• Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
• Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Soda bikarbona prodana kot kokain v Kopru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

26.9.2025

Zmanjševanje tveganj

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
• 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
• Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (156 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

19.9.2025

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Red Bull (MDMA) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (90%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

19.9.2025

Zmanjševanje tveganj

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
• 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
• Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

4-CMC (92%)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Mariboru prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje 4-CMC.

O snovi 4-CMC ni na voljo veliko informacij, predvideva pa se, da povzroča podobne stranske učinke kot drugi sintetični katinoni, kot je njegov analog 3-CMC, in sicer: povišan srčni utrip, povišan krvni tlak, vznemirjenost, psihoze, epileptični napad, pregretje telesa, bolečine v prsih, itn. V povezavi z uporabo 4-CMC je pet držav EU poročalo številne zastrupitve in smrtne primere.

Datum testa

5.9.2025

Zmanjševanje tveganj

• Trenutno je na voljo malo informacij o tveganjih povezanih s 4-CMC in ostalimi katinoni. 4-kloroamfetamin (4-CA, amfetaminski derivat) je znan kot zelo nevrotoksična substanca. Ker sta si 4-CA in 4-CMC strukturno zelo podobna, obstaja verjetnost, da gre tudi v primeru 4-CMCja za toksično substanco. Trenutno ni nobenih raziskav, ki bi to potrdile, vendar se priporoča, da se vnosu omenjene spojine izognemo.
• 4-CMC velja za za izredno zasvojljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
• Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
• Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranja.
• Svetujemo, da se držite priporočil za zmanjševanje škode pri uporabi novih sintetičnih drog.

The post 4-CMC prodan kot MDMA v Mariboru appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (169 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

5.9.2025

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post My Brand (MDMA) appeared first on DrogArt.

Opis: Intenzivna, praktična delavnica za inženirje, kjer bodo udeleženci s pomočjo ChatGPT (GPT5-thinking) in ChatGPT Codex (research preview) zasnovali in implementirali učinkovit psihoakustični zvočni enkoder/dekoder: najprej prototip v Pythonu, nato prenos v čisti C.

Za to delavnico rabite svojo opremo. Podrobneje so zahteve specificirane na koncu strani. Kot izvajalci vam ne moremo zagotoviti ne računalnikov in ne potrebnih ChatGPT licenc!

Podrobnejši opis: V prvem delu predstavimo teoretične temelje perceptualnega kodiranja zvoka: osnove psihoakustike (maskiranje), časno‑frekvenčne transformacije (DCT, okna), kvantizacijo in entropijsko kodiranje. Nato  z vodenimi iterativnimi poizvedbami modela GPT5-thinking oz GPT5-pro (za udeležence ki imajo naročnini Teams ali Pro) razvijemo prototip para enkoder/dekoder v pythonu. (framing, DCT, enostavni psihoakustični model, brezizgubno kodiranje bitnega toka, optimizacija bitov).   

V drugem delu vzpostavimo GitHub repozitorij, dodamo teste ter s ChatGPT Codex izvedemo prepis v C (NE C++), skupaj z avtomatskim refaktoriranjem in avtomatskim dokumentiranjem kode. Delavnica zahteva uporabo lastnega prenosnika z inštaliranim Linux ali Windows z WSL; poudarek je izdelavi prototipa ki je lahko deliverable na nivoju TRL 3-4 ali višjega.

Zahtevnost: Napredna

Priporočeno predznanje: Osnove uporabe ChatGPT; Linux ali Windows z WSL (Windows subsystem for Linux, sam Windows ni podprt!); Git in GitHub; Osnovno znaje python (NumPy/SciPy); osnovno poznavanje signalne obdelave (FFT/DCT) in entropijskega kodiranja, ali želja naučiti se teh osnov; osnove jezika C.

Ciljna publika: Inženirji in raziskovalci s področij računalništva, elektrotehnike, strojništva, fizike; razvijalci programske opreme; uporabniki HPC.

Omejitev števila udeležencev: 15

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje temeljnih pojmov perceptualnega kodiranja zvoka (maskiranje, kritični pasovi).
• Poznavanje cevovoda DCT + brezizgubno kodiranje: framing, okna, kvantizacija, entropijsko kodiranje.
• Zasnova in implementacija delujočega para audio enkoder-dekoder v Pythonu.
• Uporaba ChatGPT5 (thinking/pro) za iterativno prototipiranje, razlago in preverjanje kode.
• Prenos Python kode v ANSI C s ChatGPT Codex, osnovne optimizacije in testiranje.
• Delo z Git/GitHub (vejitev, pull requests) 

Opis poteka izobraževanja: Uvod → teoretične osnove → voden razvoj Python prototipa → organizacija kode in testi → GitHub → prenos v C s ChatGPT Codex → optimizacija/refaktoriranje → zaključek in priporočila.

Lokacija - fizična: Fakulteta za elektrotehniko - Multimedijska dvorana, Tržaška cesta 25, 1000 Ljubljana

Pozor: pogoj za udeležbo so:

1. Lastni prenosnik in lastne slušalke. Na prenosniku mora biti inštaliran delujoč Linux ali Windows z WSL2. Preverite delovanje s kodo ki jo najdete na koncu strani (Github). Koda, ki jo bomo pisali bo specifična za Linux, da bo delo enostavneje. Uporabniki Windows 10 z WSL2 boste imeli morda probleme z usposobitvijo zvoka v realnem času, zato bomo predvideli tudi izvoz v WAV datoteke, ki jih boste predvajali na slušalkah, tako da bo delo vseeno možno. Če želite, lahko poskusite inštalitati GWSL - v Microsoft Store izberite "Trial" ki je polnoma ekvivalenten plačljivi verziji: https://opticos.github.io/gwsl/

2. Lastna naročnina na ChatGPT najmanj nivoja Plus (Team ali Pro sta seveda tudi ok). Če imate  deljeno naročnino poskrbite, da to ne bo blokiralo vašega dela!

Na koncu strani najdete testno kodo s katero preizkusite ali vam zvok deluje ok. Preizkusite preden se prijavite!

Organizator:

Predavatelji:

Kako narediti učinkovito javno upravo z uporabo superračunalniške infrastrukture in umetne inteligence

Vabljeni na brezplačni spletni dogodek, kjer boste izvedeli, kako lahko s pomočjo superračunalništva (HPC) in umetne inteligence (AI) izboljšate storitve javne uprave. Večje računalniške zmogljivosti so že na voljo v Slovenskem superračunalniškem omrežju SLING. Potrebovali jih boste za hitrejše obdelave in povezovanje velike količine podatkov in dokumentov, izvajanje kompleksnih analiz, modeliranje, simulacije in vizualizacije, aplikacije umetne inteligence (AI), razvoj velikih jezikovnih modelov (LLM) in analiziranje velepodatkov (HPDA).

Kdaj: 11. 9. 2025, 11:00-12:30

Lokacija: ZOOM

Na spletnem seminarju boste:

• spoznali prednosti superračunalniške infrastrukture za hitrejše obdelave in povezovanje velike količine podatkov in dokumentov, ki jih generirajo različne organizacije javnega sektorja
• izvedeli, kako brezplačno dostopati do tehnoloških okolij in superračunalniške infrastrukture v Sloveniji in Evropi,
• izvedeli, kako brezplačno uporabljati podporo Nacionalnega kompetenčnega centra SLING.

Program dogodka:

• Predstavitev Nacionalnega kompetenčnega centra SLING, dr. Jan Jona Javoršek, Inštitut Jožef Stefan
• Demonstracija dostopa do testnih okolij Slovenskega superračunalniškega omrežja SLING, doc. dr. Ratko Pilipović, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani
• Predstavitev praktične uporabe: Pogovorni sistemi in veliki jezikovni modeli v javni upravi, dr. Mladen Borovič, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerza v Mariboru
• Predstavitev praktične uporabe: Uporaba umetne inteligence za analizo preiskovalnih podatkov, izr. prof. dr. Niko Lukač, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerza v Mariboru
• Predstavitev praktične uporabe: Spremljanje stanja prostora z zlivanjem heterogenih podatkovnih virov in tokov, prof. dr. Domen Mongus, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerza v Mariboru
• Diskusija: Kako lahko NCC SLING in javna uprava sodelujeta na področju superačunalništva in umetne inteligence.

Udeležba je brezplačna. Zaradi omejenega števila udeležencev je predhodna prijava na dogodek OBVEZNA. 

Vsi prijavljeni boste dan pred pričetkom usposabljanja na vašo elektronsko pošto prejeli opomnik s povezavo za dostop do usposabljanja. 

Lepo vabljeni.

Organizatorji dogodka: Ministrstvo za digitalno preobrazbo, Ministrstvo za javno upravo, Nacionalni kompetenčni center SLING

REGISTRACIJA

TBA

Opis: Na delavnici se bomo seznanili z zgradbo računskih gruč in programsko opremo na njih ter zagnali svoje prve naloge. Naučili se boste razlikovati med prijavnimi vozlišči, računskimi vozlišči, ter sistemi za shranjevanje podatkov. Spoznali boste vlogo operacijskega sistema, vmesne programske opreme Slurm in uporabniških programov. Povezali se boste na prijavna vozlišča, prenašali datoteke na in iz superračunalnika, zaganjali naloge, s katerimi bomo obdelovali video posnetke, in spremljali izvajanje nalog.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Termin: 23. 09. 2025 od 10.00 - 15.00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM 

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje delovanja in zgradbe superračunalnikov
• Uporaba vmesne programske opreme SLURM
• Osnovna uporaba programskih okolij in vsebnikov
• Upravljanje z datotekami in poganjanje nalog
• Osnovna obdelava videoposnetkov

Organizator:

Predavatelji:

Opis: Delavnica je namenjena raziskovalcem, inženirjem, študentom in drugim, ki ste spoznali, da potrebujete več računskih virov, kot vam jih ponujajo običajni računalniki. Delavnica bo potekala v okviru konference IEEE ERK 2025.

Na delavnici se bomo seznanili s slovensko superračunalniško infrastrukturo in možnostmi dostopa do nje. V okviru delavnice bomo delali na eni od superračunalniških gruč - povezali se bomo na prijavno vozlišče, prenašali datoteke na in iz superračunalnika ter zaganjali naloge in spremljali njihvo izvajanje preko vmesne programske opreme Slurm.

Delavnica je brezplačna. Na delavnico pridite s svojim prenosnim računalnikom, mi vam bom priskrbeli poverilnice na superračunalniški gruči.

Jezik: Slovenski

Zahtevnost: Osnovna

Omejitev števila udeležencev: 15

Termin: Petek, 26. 9. 2025  9:00-12:00

Lokacija-fizična:  Hotel Bernardin, Portorož

Priporočeno predznanje: /

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Na izobraževanju pridobljena znanja:

• Razumevanje delovanja in zgradbe superračunalnikov
• Uporaba vmesne programske opreme SLURM
• Osnovna uporaba programskih okolij in vsebnikov
• Upravljanje z datotekami in poganjanje nalog
• Osnovna obdelava videoposnetkov

Organizatorja:

• Konferenca IEEE ERK 2025 in

Predavatelji:

Prejšnja zgodba o popotovanju od Maribora do Ljubljane me je spomnila na tole mojo situacijo glede blagajn in kartomatov.

Na glavni ljubljanski postaji in okoli nje že dolgo časa potekajo razna gradbena dela. Na dan, ki ga opisujem, so menjali železniški nadvoz nad Dunajsko in prenekateri vlak iz Ljubljane v smeri proti Kamniku je zato svojo pot začel šele na postaji Ljubljana Šiška, do katere je od glavne postaje dobre četrt ure hoda. Ni pa vsak vlak začel v Šiški. Nekateri kamniški vlaki so potnike pobirali že na glavni postaji.

Tistega dne sem se vračal iz Ljubljane domov. Ker bi na avtobus čakal še nekaj minut, sem se odpravil na železniško postajo lučaj proč in na kartomatu preveril, kdaj proti Trzinu iz Ljubljane krene naslednji potniški vlak. Idealno: čez slabe četrt ure. Kupim karto; na postajah z odprto potniško blagajno je namreč treba kupiti vozovnico za vlak pred vstopom nanj (razen za vikend iz nekega razloga, takrat jo je bolje kupiti na vlaku ?????). Ozrem se na ekran na postaji, da preverim, iz katerega tira odpelje vlak. Ni napisan na tabli. Tedaj se zavem, da se mi je kartomat zlagal in mi prodal karto za vlak, ki ne obstaja. Kot vlak “Ljubljana – Trzin Mlake” mi je prodal vlak “Ljubljana Šiška -Trzin Mlake” in veselo pobral moje novce.

Nič ne de, si mislim. Vlaka sicer peš ne morem ujeti, lahko pa se zmenim na blagajni. Sigurno mi bodo lahko vrnili denar. Prodajalka na blagajni si ogleda mojo karto in potrdi mojo domnevo, da vlak, za katerega sem kupil karto, dejansko začne na neki drugi postaji, kot je napisana na karti. Ko prosim za vračilo denarja, me hladno zavrne, češ da mi za karte, kupljene na kartomatu, ne morejo vrniti denarja. Doda še, da bi mi denar v podobni situaciji lahko vrnila, če bi le karto kupil pri njej na okencu.

Doda še, da mi karta velja še cel dan in da jo lahko uporabim tudi na kakšnem kasnejšem vlaku proti Trzinu. Ko pa jo vprašam, kdaj bi se tak omenjeni kasnejši prevoz utegnil zgoditi, mi odvrne, da je zadnji vlak za Trzin tisti, za katerega karto držim v rokah in spelje čez pet minut iz postaje dober kilometer proč.

Za denar se lahko torej obrišem pod nosom. V splošnih pogojih kartomatov dejansko piše takole:

> Na kartomatu je uporabniku na voljo veljavni vozni red, ki ne prikazuje in izpostavlja posebnosti v prometu, kot so npr. zamude in nadomestni cestni prevozi zaradi del na progi ali izrednosti v prometu.

> Pred nakupom vozovnice mora uporabnik preveriti aktualno stanje v prometu na www.slo-zeleznice.si ali v aplikaciji Grem z vlakov v zavihku Zamude in Ovire oz. v obvestilih za potnike na železniški postaji.

> Ura, prikazana na kartomatih, je informativne narave.

> /…/

> Za vozovnice, kupljene prek kartomatov, se prevoznina ne vrača (razen v primerih težav z delovanjem avtomata).

> Uporabnik je dolžan pred nakupom oz. potrditvijo nakupa vozovnice preveriti vozni red in aktualno stanje v prometu v iskalniku voznega reda na spletni strani SŽ-PP ali na železniški postaji.

> /…/

> Ko je vozovnica natisnjena in plačilo opravljeno, vračilo in popravki tiskane vozovnice niso več mogoči.

> Uporabnik si mora za potovanje na želeni relaciji zagotoviti novo in ustrezno vozovnico.

Naj dodam še, da na železniški postaji ne piše, kateri vlak bo namesto z ljubljanske postaje odpeljal s postaje v Šiški. Kartomat je torej dejansko uporaben samo v kombinaciji z mobilnim telefonom, s katerim potnik preveri dejansko stanje odhodov vlakov, ker je kartomatom seveda po splošnih pogojih dovoljeno lagati. Kakšen je potem sploh smisel kartomatov, če itak potrebujem mobilni telefon, da kartomat uporabljam (da preverim, če vlak, ki mi ga ponuja kartomat, sploh obstaja)?

No, tisti dan sem se domov odpravil z avtobusom in zanj kupil novo vozovnico. Odslej na kartomatu ne kupujem več. Se pač gnetem v vrsti nezadovoljnih potnikov na edinem prodajnem okencu za notranji promet na glavnem potniškem železniškem postajališču v državi.

—

Ravno predvčerajšnjim sem tako gotovo pol ducata minut prečakal v vrsti v blagajniški dvorani ljubljanske postaje, v katero so natrosili še nekaj kartomatov, ki so seveda stali neuporabljeni (zakaj bi nekdo šel k blagajnam uporabljat kartomat — naj jih rajši postavijo na peron), da mi je prodajalka prijazno omenila, da mi lahko na blagajni proda samo karto v polni ceni, če pa na vlaku kupim z gotovino, pa dobim “vikend popust”. Nadvse zanimivo. Ker se spomnim, da imam samo petdesetevrski bankovec, ji predlagam, da mi ga na blagajni zamenja za manjše, da ne bom sprevodniku povzročal težav z vračanjem gotovine. Noče. Prav.

Na vlaku torej sprevodniku omenim vikend popust in situacijo na blagajni. Navigirati mora čez nekaj menijev na svojem žepnem prodajnem terminalu, da izbere popust, sprejeti mora moj petdesetevrski bankovec in ga zamenjati za manjše iz lastne denarnice, naposled pa oznani, da sem prihranil celih DVAJSET CENTOV. Namesto 5,4€ za vlak v Trebnje sem dobil zmagoslaven slovenskoželezniški popust in plačal samo 5,2€.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Prebrali ste zgodbo, ki nam jo je poslal bralec Anton. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, ki ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

The post ZMEDA S KARTOMATI ALI ZAKAJ SPET ČAKAM V VRSTI first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru, na Trgu svobode, ta teden poteka solidarnostna akcija polaganja kamenčkov. Do petka jih želijo položiti 20 000, toliko kot je izraelska vojska umorila otrok  v Gazi. 

Še posebej apelirajo na učitelje in vzgojitelje. Ob začetku šole je namreč odlična priložnost, da svoje učence, dijake in študente spomnijo na dogajanje v Gazi in jih spodbudijo, da se tudi sami pridružijo tej solidarnostni gesti. Lahko prinesejo svoje pobarvane kamne, so pa kamni na voljo tudi direktno ob prizorišču. 

Organizatorka Anamarija Nađ je za Rdečo peso opisala, kako lahko sodelujete – več v posnetku. Urška Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže pa je poudarila, zakaj je nujno izvajati akcije za Palestino ter opozorila, da vlada še zdaleč ni storila dovolj glede končanja genocida v Gazi.

The post (VIDEO) KAMENČKI SOLIDARNOSTI S PALESTINO first appeared on Rdeča Pesa.

Novinarji brez meja so pozvali k zaščiti novinarjev v Gazi in opozorili, da glede na hitrost, s katero izraelska vojska ubija novinarje v Gazi, kmalu ne bo nikogar več, ki bi vas obveščal o dogajanju.

Tole so zapisali: “Izraelske oblasti že 23 mesecev novinarjem zunaj Gaze ne dovolijo neodvisnega dostopa do palestinskega ozemlja – situacija, ki je v sodobnem vojskovanju brez primere. Tamkajšnji novinarji, ki so v najboljšem položaju, da povedo resnico, se spoprijemajo z razseljevanjem in lakoto. Do danes je izraelska vojska ubila najmanj 210 novinarjev. Še veliko več jih je bilo ranjenih in se spopadajo s stalnimi grožnjami s smrtjo zaradi opravljanja svojega dela: pričevanja. To je neposreden napad na novinarsko svobodo in pravico do informiranja.”

Rdeča pesa se pridružuje protestu.

The post SOLIDARNO Z NOVINARJI V GAZI! first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski okupator v zadnjih tednih še močneje stiska svoje morilske klešče v Gazi. Palestinke in Palestinci množično umirajo zaradi krogel in bomb sionistične teroristične organizacije imenovane “Izraelske obrambne sile”, vse bolj pa tudi zaradi lakote, ki je neposredna posledica popolne zračne, kopenske in morske blokade tega dela Palestine. Lakota, ki so jo pretekli teden uradno potrdili tudi organi Združenih narodov, je terjala že najmanj 333 življenj Palestink in Palestincev, med njimi najmanj 126 otrok. 

Z namenom prebitja blokade se je danes na morsko pot do Gaze odpravila nova karavana ladij. Če je šlo v prvih dveh poskusih za individualna ladijska plovila, se tokrat na pot odpravlja več kot petdeset ladij! Prve so danes izplule iz pristanišča v Barceloni, mnoge pa se jim bodo pridružile na poti preko Sredozemskega morja. Pred odhodom ladij, ki so del omenjene karavane je včeraj v Genovi potekalo množično zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 40 tisoč ljudi. Pomembno je dodati, da gre pri barcelonskem pristanišču za isto luko, v katero je med špansko državljansko vojno prihajalo na tisoče pripadnikov mednarodnih brigad, ki so se pridružili  borbi proti fašizmu. Danes iz nje plujejo nove borke in borci proti fašizmu, ki v okupirani Palestini kaže svoj krvavi obraz. 

Pot mednarodne flotilje pod imenom “Global Sumud Flotila”, v sestavu katere so prostovoljke in prostovoljci iz več kot štiridesetih držav sveta, bomo na Rdeči pesi podrobno spremljali. Če se želite pridružiti dejavnostim omenjene organizacije, pa lahko to storite preko povezave v komentarju, ki ga objavljamo pod prispevkom. 

Nove etape mednarodnega boja za svobodno Palestino pa se v teh dneh ne bodo odvijale le na Mediteranu. Jutri, v ponedeljek 1. septembra, bosta na dveh koncih Slovenije potekali akciji, kjer lahko vsak izmed nas da svoj prispevek k širjenju in utrjevanju solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim osvobodilnim bojem. 

Na mariborskem Trgu svobode se bo ob 12:00 pričela večdnevna akcija polaganja kamenčkov v spomin na umorjene otroke v Gazi. Cilj je do 5. septembra na trgu zbrati 20.000 kamenčkov – toliko otrok so namreč sionistične sile umorile do sedaj. K sodelovanju v akciji so še posebej vabljeni vrtci, osnovne in srednje šole ter vsi, ki si želijo na ta način izraziti solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Prav tako bo jutri ob 12:00 pred Festivalno dvorano Bled, kjer se pričenja Blejski strateški forum (BSF), potekal protest z naslovom “EU sokriva, krvave roke skriva.” Povezave do obeh dogodkov lahko najdete v komentarjih pod objavo. 

Kljub nezamisljivim zločinom sionističnih okupatorjev in molku svetovnih političnih voditeljev je torej ta veriga solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim bojem dosegla vasi in mesta, center in obrobje, delovni ljudje povsod po svetu pa ponosno vihtijo palestinske zastave in dajejo svoj doprinos skupnemu boju za mir, solidarnost in svobodno Palestino – od reke do morja. Palestina je postala Španija naše generacije – njihov boj proti fašističnim falangam je naš boj proti sionističnim okupatorjem. V tem izkazovanju solidarnosti in boju za svobodno Palestino bomo s skupnimi močmi vztrajali do končne zmage. 

En svet, en boj! 

The post MARIBOR, BLED, SREDOZEMSKO MORJE – VSI ZA SVOBODNO PALESTINO! first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Danes objavljamo prvo, ki sta jo spisala dva člana našega uredništva. Potem pa žogico podajamo tebi, draga bralka in bralec. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, za katero veš, da ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

“TO SO NAREDILI, DA BI SPRAZNILI VLAKE!”

Mariborska železniška je v nedeljo zjutraj cela razštelana, ampak vseeno se mi uspe brez težav prebiti do edinega odprtega okna za prodajo vozovnic. Pred mano sta dve osebi, časa pa je še slabih sedem minut. Bo že moglo it skozi, če bo pa sila, pa bom poiskala tisti avtomat. Nisem tako stara, da bi me avtomat plašil, ampak imam raje človeški stik. Še vedno se mi zdi, da je gospa za šalterjem precej hitrejša kot pa sem jaz za tistim avtomatom, ko iščem pravi vlak. 

Kmalu se mi pridruži še en mariborski rdečepesnik, namenjena sva v Ljubljano na piknik z ostalimi člani uredništva. Vlak je pač bolj ekološka in na komot izbira, odkar pa gradijo na cesti je pa tudi hitrejša. No, če doplačaš in greš z ICS-om seveda, potniški vlaki so druga kategorija. Včasih so bila ta potovanja za vikend zelo ugodna in nam, Mariborčanom, se je splačalo iti na vlak. Kljub temu, da pot traja dolgo in da si vezan na vozni red. Zdaj ob dražjih cenah se nam ne splača več zares, sploh če potujeva dva ali več.

“2x povratna za ICS do Ljubljane,” rečem ženski za šalterjem in izda nama dve karti za 20 evrov. Čeprav pričakujeva podražitev, naju cena šokira, ampak kaj pa naj, plačama in šibama na vlak. Vlak do Celja, potem pa prestop na avtobus do Ljubljane. Luksuzno potovanje, bojda vredno tega prestižnega doplačila. 

Na vlaku na srečo ni gneče, brez težav najdeva sedeže z mizo na sredini. Pa še wifi začuda danes deluje. Če si na vlaku, je pač fajn izkoristit čas, da na primer pogledaš kak tekst na googledoksu in če ti wifija Slovenske železnice ne uspe povezati, si v problemih. 

Vlak se premakne in kmalu zatem pride sprevodnik in izročiva mu vozovnici.

“To mata neke čudne karte.” 

“Kaj? Kaj pa je narobe?”

“Pa te karte za 20 evrov. Naslednjič si vzameta IZLETko. 15 evrov stane pa neomejeno voženj po celi Sloveniji.” 

“Jao, ja to karto nama je dala, ko sem rekla za Ljubljano.” 

Sprevodnik skomigne z rameni in zmaje z glavo. “Prej smo imeli za vikend 75 % ceneje. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza. Zdaj pa je baje državi zmanjkalo denarja in so nam rekli, naj se znajdemo sami. Pol smo pač to IZLEtko dali, da je vsaj nekaj.“

Prikimava. Veva, da so podražili.

Sprevodnik je še vedno vidno razburjen: “Kaj podražili, za 300 % so podražili! Veste zakaj so to naredili? Da bi izpraznili vlake. Najprej jih polnijo, potem pa praznijo, pa saj to ne moreš verjet.” Zamahne in se odmaje naprej proti vlaku. 

V Celju prestopiva na precej manj udoben avtobus, ampak ker ne potujemo v času prometnih konic, smo na železniški postaji nekaj minut hitreje kot če bi šli z vlakom. Vsaj nekaj dobrega. 

P. S. Nazaj grede se ponudi prevoz do Maribora. Z avtom. In če moraš izbirati med tem, da potuješ s potniškim vlakom tri ure ali pa z avtom slabi dve uri… Zbereš avto, čeprav si karto trikrat preplačal.

The post VEŠ, KAJ SE MI JE ZGODILO ZADNJIČ NA VLAKU? first appeared on Rdeča Pesa.

Vse od odgovora Izraela na Hamasove napade 7. Oktobra 2023 je na območju Gaze življenje izgubilo okoli več kot 100.000 civilistov. Združeni narodi poročajo, da je porušene 70 odstotkov vse infrastrukture, kar je v životarjenje pognalo 1.9 milijona Palestink in Palestincev. To je okoli 90 odstotkov celotnega prebivalstva Gaze. Varna območja tvorijo samo še 12 odstotkov celotnega ozemlja. Nasilna premestitev takšnega obsega je v novejši zgodovini nevidena.

Po klasifikaciji faz integrirane prehranske varnosti Združenih narodov, lahko situacijo v Gazi čedalje bolj očitno opredelimo za humanitarno krizo epskih proporcev, saj vsestranska lakota, bolezni in podhranjenost neposredno vodijo v smrt mnogoterih ljudi. Združeni narodi lakoto oziroma humanitarno katastrofo razglasijo takrat, ko se vsaj 20 odstotkov gospodinjstev na nekem območju sooča s popolno odsotnostjo hrane in/ali ne morejo zadovoljevati temeljnih potreb, smrt in uničenje pa sta evidentna. Razširjenost akutne podhranjenosti presega 30 odstotkov, stopnje umrljivosti pa presegajo raven dveh smrti na deset tisoč prebivalcev.

96 odstotkov, torej približno 2.15 milijona Palestincev se sooča z akutno prehransko negotovostjo. Vsak tretji Palestinec je brez hrane lahko po več dni. Skoraj pol milijona vseh prebivalcev se sooča z najhujšo obliko lakote po definiciji faz integrirane prehranske varnosti. Okoli 20.000 otrok je v zdravniški obravnavi zaradi akutne podhranjenosti, umrlo pa jih je že na desetine. Zaradi akutne podhranjenosti trpi vsak tretji otrok pod petim letom starosti.

Izrael že peti mesec zapored preprečuje vstop humanitarnih konvojev s kritičnimi dobrinami v Gazo. Tudi delna omilitev totalne vojne po 19. maju letos ni prinesla odprave restrikcij na določene kritične dobrine, kot sta denimo gorivo ali pa plin za kuhanje. Brez goriva ni mogoča dobava elektrike, ki je potrebna za funkcioniranje raznoraznih zdravniških naprav.

Po drugi strani se stvari zapletejo tudi takrat, ko humanitarna pomoč doseže obubožane. Pogostokrat jo delijo raznorazne tolpe, ali pa kar sama Humanitarna fundacija za Gazo, ameriška nevladna organizacija znana po novačenju najemniških vojakov, ki odprto streljajo na palestinske civiliste. Vse od julija letos je na tako imenovanih humanitarnih območjih, kjer se deli pomoč, zaradi delovanja Izraela, Humanitarne fundacije za Gazo in klana, povezanega z ekstremisti ISIS umrlo čez 700 ljudi. Po poročanju neodvisnega novinarskega časnika GrayZone, naj bi Humanitarna fundacija za Gazo zajeten del financ prejela od izraelske varnostno-obveščevalne službe Mossad in izraelskega ministrstva za obrambo. Fundacija v Gazi zaposluje dve privatni najemniški firmi UG Solutions in Safe Reach Solutions, ki sta povezani z bivšim agentom ameriške Osrednje obveščevalne službe (CIE), Philipom Reillyem.

Genocid v Gazi je razodel vso hipokrizijo zahodnih vladajočih razredov, ki finančno, vojaško in še kako drugače podpirajo Izrael. Masovni protesti v podporo v Palestini, ki so se v zadnjih dveh letih vneli po Evropi in ZDA, so politike prisilili v sklepanje kompromisov. Macron, Merz, Starmer in Trump so vsi priznali, da je situacija v Gazi šla predaleč. Francija, Britanija in Kanada zdaj grozijo, da bodo na generalni skupščini Združenih narodov septembra priznale Palestino, medtem pa se cinično bahajo, da so Palestincem zagotovile hudo potrebno pomoč. Vsi ti koraki so zgolj kapljica v morje: Izrael ostaja nesankcioniran in neoviran pri izvrševanju svojega sprevrženega poslanstva.

Liberalni maliki pri tem po vseh teh letih še vedno zagovarjajo rešitev dveh držav, ki bi Izraelu podelila pravico do 78 odstotkov celotnega območja, Palestinska država pa bi obdržala ostalih 22. Zgodovinsko se je to že zgodilo in ni delovalo. Edini način, da si Palestinke in Palestinci izbojujejo svobodo je popolno uničenje sionističnega projekta po imenu Izrael. Brez odločilnega udarca proti celotni zahodni imperialistični infrastrukturi pa to preprosto ne bo mogoče. Naša dolžnost je, da podpremo vsakršna prizadevanja za odpravo tega nepravičnega statusa quo.

Gostujoče pero je napisal Matej Trontelj.

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IZRAELSKI IMPERIALISTI S POMOČJO ZAHODNIH ELIT STRADAJO GAZO first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izseke prispevka o povezavi med izpusti velikih količin ogljikovega dioksida in množičnimi izumrtji. Članek je povzetek iz knjige “The Story of CO2 Is the Story of Everything: A Planetary Experiment”, ki jo je 26. avgusta letos izdal Allen Lane. Članek v originalu si lahko v angleščini preberete na povezavi v komentarju. 

“Če bomo v ozračje izpuščali takšne količine ogljikovega dioksida, kot jih izpuščamo zdaj, lahko to pripelje do novega velikega izumrtja na planetu.” Daniel Rothman proučuje vedenje ogljikovega cikla planeta v davni preteklosti Zemlje, zlasti v tistih redkih primerih, ko je bil presežen prag in je izgubil nadzor, ter je ponovno dosegel ravnovesje šele po sto tisočih letih. Glede na to, da je vse življenje na Zemlji osnovano na ogljiku, se te ekstremne motnje v ogljikovem ciklu kažejo kot »množična izumrtja« in so tudi bolj znana pod tem imenom.

Zaskrbljujoče je, da so geologi v zadnjih nekaj desetletjih odkrili, da mnoga, če ne večina, množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje – vključno z daleč najhujšim doslej – niso povzročili asteroidi, kot so pričakovali, ampak vulkanski izbruhi, ki so zajeli celotne kontinente in v zrak in oceane izpustili katastrofalne količine CO2.

Če v sistem naenkrat sprostimo dovolj CO2 in življenjsko pomemben ogljikov cikel preveč izravnamo, lahko pride do nekakšnega planetarnega izpada, kjer prevzamejo nadzor procesi, ki so neločljivo povezani z Zemljo, in delujejo kot pozitivna povratna zveza, ki v sistem sprosti še veliko več ogljika. Ta naknadna sproščanja ogljika bi planet poslala na uničujočo 100-tisočletno “okrevanje”, preden bi ponovno pridobil ravnovesje.

To je zato, ker ogljikov cikel sprejema stalni tok CO2, ki izhaja iz vulkanov že milijone let, ko se giblje med zrakom in oceani, se reciklira v biosferi in se na koncu vrne v geologijo. Gre za ogljikov cikel. A če ta planetarni proces prekinemo s preobremenitvijo s tako ogromno količino CO2 v geološko kratkem časovnem obdobju, ki presega zmogljivosti Zemlje, lahko sprožimo nebrzdano reakcijo, ki bo veliko bolj uničujoča od katere koli katastrofe, ki je sploh sprožila celoten dogodek. 

Obstaja le nekaj poznanih načinov za sproščanje gigaton ogljika iz zemeljske skorje v atmosfero. Na eni strani so to približno vsakih 50 milijonov let ponavljajoči se izbruhi vulkanizma v velikih magmatskih območjih, na drugi strani pa industrijski kapitalizem, ki se je, kolikor vemo, zgodil le enkrat. A čeprav je naš planet trden in odporen na vse vrste nepredstavljivih udarcev, ki jih redno prejema, se enkrat na 50–100 milijonov let zgodijo katastrofalni dogodki. To so velika množična izumrtja, ko se razmere na površini Zemlje povsod tako poslabšajo, da presegajo prilagodljivost skoraj vseh kompleksnih oblik življenja.

V zgodovini živalskega življenja je ta opustošenje petkrat doseglo (in v enem primeru daleč preseglo) nekoliko arbitrarno mejo izumrtja 75 % vrst na Zemlji, zato je dobilo status »velikega množičnega izumrtja«. V paleontološki skupnosti so znana kot velika petorica. Najnovejše od velikih petih je prizadelo planet pred 66 milijoni let. Šlo je za globalno katastrofo, ki je zadostovala, da je končala dobo dinozavrov.

V primerjavi s tem je uničenje, ki ga povzročamo ljudje, relativno blago; morda manj kot 10 %. No, vsaj zaenkrat. Po vplivni študiji paleobiologa Anthonyja Barnoskya, objavljeni v reviji Nature leta 2011, bi lahko, če bomo nadaljevali s trenutnim tempom izumiranja, v treh stoletjih do 11.330 letih od danes preskočili iz (še vedno grozljivega) ranga manjšega množičnega izumrtja v šesto večje množično izumrtje, ki ga bodo geologi v prihodnosti težko ločili od udarca asteroida. Glede na to, kako katastrofalen je že vpliv človeka na biosfero, je strašljivo pomisliti, da nas morda še čaka vrhunec našega množičnega izumrtja.

Ko govorimo o izpustih, ni pomembna samo količina CO2, ki vstopi v sistem, ampak tudi pretok. Če ga v zelo dolgem času vnesemo veliko, se planet lahko prilagodi. Če pa v kratkem času vnesemo več kot veliko, lahko pride do kratkega stika v biosferi.

Na žalost hitrost, s katero ljudje danes izpuščamo CO2 v oceane in ozračje, daleč presega sposobnost planeta, da bi sledil temu tempu. Trenutno smo v začetni fazi okvare sistema. Če bomo tako nadaljevali še dolgo, bomo morda videli, kaj dejanska okvara resnično pomeni.”

Povezava do članka v originalu: https://bit.ly/41hPE4b

The post PREDLAGAMO: Ali smo na poti k šestemu velikemu množičnemu izumrtju?  first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.

OBVESTILO:
Žal dogodek odpade.

Vas zanima Nix in NixOS? Bi radi spoznali druge uporabnike in navdušence v Ljubljani? Pridružite se skupini Nix uporabnikov na prvem srečanju Nix User Group Slovenia!

Ne glede na to, ali ste izkušen uporabnik ali šele začenjate raziskovati – vsi ste dobrodošli. Izmenjali si boste izkušnje, pogovarjali  o projektih in poiskali navdih.

Dnevnega reda ni – samo dobra družba in pogovori v duhu Nixa.

The post Nix meetup first appeared on Računalniški muzej.

Mimoidoči na križišču Celovške in Tivolske ceste smo bili 18. marca 2025 priča nenavadnemu odprtju novega športnega kompleksa. Slovesna ceremonija je potekala v objektu, ki več kot očitno ni bil končan. Jan Plestenjak in Magnifico sta nastopala v nekakšnem jeklenem hangarju – pod veliko strešno strukturo, po kateri so bile rokohitrsko razmetane sončne celice, pod njo pa so se sušile široke zaplate betona. Visoki gostje so vstopali v to okostje po gramoznem zemljišču, mimo industrijskih ventilatorjev in grobih sivih zidov, prestreljenih z železnimi tramovi; za njimi so bili še vedno parkirani gradbeni stroji, okoli zemljišča pa so vijugali varovalni trakovi. Z ad hoc tribune je donel glas Zorana Jankovića: “Danes je dan zmage, dan uspeha. Moje srce je polno zaradi mojih sodelavcev, ki so spet pripeljali en projekt do konca.” Kako do konca? Ali ne vidi, da smo še vedno na gradbišču? Ob tem spektaklu smo lahko prišli le do zaključka, da so očitno prehitro napovedali odprtje in so ga morali izpeljati, čeprav so pri projektu še manjkali ključni elementi.

Toda nekaj tednov kasneje smo se še naprej čudili napredovanju prenove Ilirije. Gradbene stroje so sicer preparkirali, varovalni trakovi so izginili, na ploščadi se je znašel par Ikeinih gostinskih miz, a vse drugo je ostalo nespremenjeno. In po več mesecih takšnega stanja se nam je le utrnilo: to je dejansko končan objekt! Prav smo videli – kopališče Ilirija ni nič drugega kot megalomansko jekleno okostje, ki obdaja voluminozne betonske plošče. Nekje tam notri med cementom in železnimi rešeti naj bi bil sicer tudi olimpijski bazen, a to je zadnja stvar, ki bi jo v takšnem objektu pričakovali. Stavba dejansko še najbolj spominja na letališki hangar, le da je v njem namesto tovornih letal parkiran … gradbeni material.

Nova Ilirija je predimenzionirana sejemska streha, pod katero je razstavljena ponudba iz kataloga slovenskih gradbenih izvajalcev: klančine, ploščadi, stopnišča, stebrišča, odri, fasade, pločevina …

Vse to ne bi moglo biti dlje od tega, kar je občina obljubljala v letih pred uresničitvijo načrta. Novo kopališče Ilirija ni “poklon slovenski plavalni tradiciji” – ikonično pročelje Stanka Bloudka zdaj ponižno kleči pod megalomanskim oklepom in je tam zreducirano na nekakšno trafiko. Prav tako ni “idealno prizorišče za slovenski šport”, saj je za plavalce, ki so razstavljeni na ogled mimovozečim kot ribe v akvariju, podstandardno poskrbljeno. Še manj je Ilirija “povezava med mestnim jedrom in parkom Tivoli”; struktura kvečjemu uvaja grobo ločnico med dvema deloma mesta, “prehod” pod pločevinasto ogrado se grozeče vsiljuje Ljubljančanom kot vojaški check-point izraelske vojske. Objekt ni nastal zaradi starih uporabnikov Ilirije, nastal je njihovemu nasprotovanju navkljub. Utemeljen ni na kulturni dediščini, ampak je morala občina za gradnjo sprejemati sporne odloke, s katerimi je razdejala kulturnospomeniške standarde. Tudi produkt arhitekturne stroke ni, ampak nasprotje vsem strokovnim opozorilom: slovenski arhitekti so v preblisku kolektivne družbene odgovornosti celo bojkotirali razpis Mestne občine Ljubljana. Stroka je bila enotna v prepričanju, da se v park Tivoli ne bi smelo gradbeno posegati in da bi bilo bolje prenoviti staro Bloudkovo kopališče, saj pokriti bazen ne spada v to okolje. Nazadnje je morala občina najti arhitekturnega stavkokaza iz Innsbrucka, Petra Lorenza, da je kot v posmeh domači stroki pripravil načrt za “najspektakularnejši objekt v Ljubljani”, piazzo, “kjer so lahko športne prireditve, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori …”

Arhitekturni stvor na Tivolski cesti lahko razumemo šele, ko prisluhnemo njegovim financerjem in snovalcem. Stavba, ki je za prebivalce mesta nesmiselna grdobija, je za gradbene izvajalce nekaj najlepšega na svetu. Naslov promocijskega videa, ki ga je po tiskovni konferenci leta 2023 lansiralo podjetje Makro 5, pove vse: “Športni center Ilirija – največja betonaža v zgodovini podjetja!” V njem lahko ob pompozni navdihujoči glasbi iz zraka spremljamo, kako se v gradbeno jamo pretakajo slapovi betona in jo spreminjajo v sivo jezero, medtem ko Zoran Janković zadovoljno komentira: “1500 kubikov! Čestitam!” Če se vam objekt zdi kot primer zidarske hiperprodukcije, se niste zmotili, saj je to dejanski smoter Ilirije: spraviti maksimalno količino gradbenega materiala na dodeljeno površino. Večja ko je količina blaga, ki ga izvajalec proda naročniku, in več ko je aneksov, ki jih naserje k pogodbi, uspešnejši je posel; s pridobljenimi referencami pa lahko pridobi nove, še večje projekte. Tako je podjetje Makro 5 Rajka Žiganteja s posli z Jankovićem v nekaj letih potrojilo svojo vrednost: po 27-milijonskem Centru Rog in 62-milijonski Iliriji se njegovi bagri selijo na 108-milijonski atletski stadion v Šiški. Njuno javno-zasebno partnerstvo poteka tako dobro, da je Ljubljana sama postala razstavni prostor za gradbinčeve storitve. Podjetja ne obstajajo, da bi s stavbami oskrbovala Ljubljano, Ljubljana obstaja, da imajo podjetja posel.

Takšna izpeljava ni tuja nikomur, ki je spremljal tranzicijske procese od 90. let prejšnjega stoletja. Od prvega dne so namreč Sloveniji vladali gradbinci – “rdeči direktorji”, ki so si prisvojili produkcijska sredstva skupne države in jih spremenili v svoj zasebni vir dobičkov in politične moči … Zgodnji primer te tranzicijske oblike vladanja je bil mitološki “stric iz ozadja” Janez Zemljarič. Kdor je obvladoval naše gradbene koncerne, je imel tudi vpliv na medije in politične stranke, katerih rast so vse bolj pogojevali veliki infrastrukturni projekti. Slovenske elite je že od prvih dni gradnje avtocestnega križa pa do postavitve TEŠ 6 združeval posel z betonom. Gradbena panoga je po osamosvojitvi desetletje in pol cvetela skoraj izključno zaradi javnih investicij, zato so njeni velikani postali tudi glavni zaposlovalci in poganjalci gospodarske rasti pri nas. Tako smo dobili kasto gradbenih baronov – Ivana Zidarja, Dušana Černigoja, Hildo Tovšak in druge, ki so si lahko zagotovili velike projekte in pri tem navijali cene, hkrati pa nekaznovano izčrpavali delavce, podizvajalce in ne nazadnje tudi lastna podjetja.

Prvi cikel gradbene ekspanzije se je končal s krizo leta 2008, po kateri so se ključna domača podjetja drugo za drugim znašla v stečajnih postopkih, njihovi šefi pa v korupcijskih škandalih. Spektakularna javna sojenja Tovšakovi in Zidarju so pravzaprav prikazovala zgodovinski prelom znotraj slovenskega vladajočega razreda – travmatični odhod stare garde domačih kapitalistov, katerih orjaški kompleksi fiksnega kapitala niso mogli preživeti neoliberalnega obrata k novi, vitki državi, ki ne gradi in ne investira več. Njihov padec je temeljito premešal politične karte in odprl vrata v desetletje novih političnih obrazov in podjetniških povzpetnikov, med katerimi pa nikomur ni uspelo zasesti položaja hegemona. Nekaj časa smo celo verjeli, da utegnejo po krizi v državo priti nove industrije, tehnološke inovacije in drugačne razvojne strategije, ki bodo slovensko gospodarstvo popeljale onkraj diktata betona.

Teh ugibanj je danes konec. Desetletnemu zatišju je sledil postkoronski investicijski bum, val državnega in občinskega zapravljanja, ki se oplaja z nizkimi obrestnimi merami in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Evropska unija je v odmiku od neoliberalnih dogem želela s sproščanjem javnih financ na vsak način obuditi gospodarsko rast, ta pa se je v Sloveniji znova realizirala v obliki betona. Ko je Evropska centralna banka odprla pipo, so se vrnili tudi žerjavi in mešalci. Z novim ciklom javnih naročil, od drugega tira pa do hidroelektrarn in kulturne/športne infrastrukture, je tako vzklila tudi nova gradbena elita – Petričev Kolektor, CGP Darija Južne, Riko Janeza Škrabca in Joza Dragana ter seveda Žigantejev Makro 5 … Majhna, razmeroma butična podjetja so se priklopila na nove kanale financiranja in čez noč postala vplivna stičišča moči.

Vladajoči razred se je preoblikoval, poslovni akterji so se premešali, zamenjale so se celo generacije, a nekaj je ostalo nespremenjeno: osrednja točka, okoli katere se bo združevala slovenska politika, bo še naprej gradbeni material.

Zato Ilirija ni zgolj še en velik posel, ampak je, prosto po Jankoviću, pomnik zmage – velike vrnitve gradbenih baronov, ki so prebrodili krizo in se vrnili močnejši kot kadarkoli. Bizarno odprtje, ki smo ga doživeli, je bilo v tem pogledu edino logično: to ni bil prvi pogled na novo uporabno stavbo, ampak razstava gradbenih storitev za bodoče kupce. Še več, bilo je nekakšna predaja štafete: prejšnja generacija naročnikov (Kučan, Turk, Kocjančič …) je bila povabljena na prodnato gradbišče skupaj z novo (Han, Boštjančič, Props, poslanci Svobode in Tina Gaber). Nad vsemi pa je lebdel nasmeh Zorana Jankovića, edinega “rdečega direktorja”, ki je preživel krizo gradbeno-političnega kartela in mu ga je uspelo pripeljati od zatona v Stožicah do novega življenja v Iliriji. Brez skrbi, Janković ve, da je zmagal. Njegova Ilirija je pravzaprav zasnovana kot pikro sporočilo mestnega patriarha vsem njegovim nasprotnikom, kot sredinec, pokazan stroki, civilni družbi, nekdanjim uporabnikom in drugim prebivalcem. Domači arhitekti da se upirate? Evo, pripeljemo vam stavkokaza iz Avstrije, ki se poserje na vaša mnenja! Želeli ste obnovo dediščine? Evo, Bloudkov vhod smo vam postavili v pločevinasti hangar! Kaj, radi bi ohranili park? Evo vam betonski kolos sredi zelenice! Stroški da se vam zdijo previsoki? Evo vam še za nekaj deset milijonov evrov aneksov! Naj se ve, kdo je šef v tem mestu. Novi vladajoči razred je prispel in pri vladanju bo še objestnejši od prejšnjega.

Vse se je začelo leta 2002, po obisku načrtovalcev ljubljanske železniške postaje v mestu Lille v francoski Flandriji (Lille ima milijon in pol prebivalcev in je važno križišče železniških prog iz francoskih velemest, Londona, Amsterdama in Bruslja).

»Lepo bi bilo imeti takšno železniško postajo v Ljubljani!«

Ideja je bila rojena. Izveden je bil mednarodni natečaj za Potniški center Ljubljana (PCL) in našel se je partner za ustanovitev javno-zasebnega partnerstva – Emonika. Slovenske železnice so v partnerstvo vložile zemljišča, ki so v Emoniki predstavljala 22-odstotni delež, madžarski partner TriGranit pa naj bi financiral največje zabaviščno-nakupovalno središče v Sloveniji ter na lastne stroške zgradil železniško in avtobusno postajo (dogovor iz leta 2007). Ker so Slovenske železnice potrebovale denar, so že kmalu po podpisu družbene pogodbe za 19 milijonov prodale večino svojega deleža v Emoniki (zemljišča!!!) madžarskemu partnerju in ohranile le še 3 odstotke svojega deleža v družbi. Kasneje je bilo sprejetih več sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje PCL, večinoma na pobudo in v korist madžarskega partnerja. Kljub temu je TriGranit (kasneje Granit Polus) leta 2014 na arbitrarno sodišče na Dunaju vložil zahtevek za razveljavitev družbene pogodbe in odstopil od projekta.

V Slovenskih železnicah so s projektom Emonika želeli nadaljevati. Našli so dva nova potencialna partnerja: romunski Prime Kapital in južnoafriški konzorcij Mas Real Estate. A Madžari, večinski lastniki zemljišč na območju PCL, zemljišč niso hoteli prodati in pogajanja z novima interesentoma so propadla.

Leta 2018 sta se državni instituciji Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Slovenske železnice odločili, da bosta v soglasju z državo in MOL sami financirali in zgradili železniško in avtobusno postajo (ocena investicije: 50 do 60 milijonov evrov) ter infrastrukturni del (ocenjen na 20 do 30 milijonov evrov).

Konec leta 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v imenu vlade RS z družbo v posredni lasti madžarske banke OTP Mendota Invest (ki je nadomestila Granit Polus), s Slovenskimi železnicami in Mestno občino Ljubljana (MOL) podpisal memorandum o vlaganju v Emoniko: Mendota Invest bo financirala komercialni del Emonike (ocena investicije: 250 milijonov evrov), Potniški center Ljubljana (PCL) (ocena investicije: 137 milijonov evrov) bo financirala država. Memorandum predvideva, da bo madžarska Mendota od Slovenskih železnic odkupila še preostali delež v družbi (zemljišča!!!) za 3 milijone evrov.

Madžarska družba bo tako postala edini lastnik1 strateško najpomembnejšega zemljišča v Ljubljani, preko katerega potekajo vse mednarodne in regionalne železniške proge!!!

Poglobitev tirov ali obvoznica za tovorni železniški promet

Decembra 2020 sta se vlada in MOL odločili, da se bo železniško vozlišče poglobilo. Čeprav stroka ni prisostvovala pri odločitvi, se bo nova železniška postaja gradila tako, da bo mogoče železniške tire za tovorni promet izvesti skozi klet postaje kar 20 metrov globoko pod zemljo. Ljubljanski podžupan, arhitekt Koželj nasprotuje ideji, da bi se poglabljalo proge v dveh nivojih: 20 metrov pod zemljo tovorna železnica in nad njo, 10 metrov pod zemljo potniška proga. Hkrati pa sprejema varianto s poglobitvijo samo proge za tovorni promet (v tem primeru potniški promet ostane na nivoju terena). Na tako rešitev se projektira tudi novo železniško postajo:

»Ves čas sem bil v stiku z nemškimi inženirji Vössing in Verpro, ki sta sodelovala pri izdelavi študije variant ljubljanskega železniškega vozlišča. Že ob prvih pregledih se je jasno pokazalo, da bi bilo poglabljanje vseh tirov, torej poleg tovornih tudi potniških prog nove železniške postaje, s čimer naj bi se sprostila obsežna zemljišča za gradnjo med centrom in Bežigradom, težko izvedljivo in razmišljanje o tem je skoraj povsem utopično. Progo za tovorni promet bo pač treba poglobiti, druge možnosti pravzaprav nimamo. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni. Vendar na končno odločitev o tem ne moremo čakati še eno desetletje, medtem pa bo mesto še naprej brez normalne železniške in avtobusne postaje.« (januar 2021)

Mnenje generalnega sekretarja Slovenskih železnic Dušana Mesa pa je, da je za tovorni promet nujno potrebno zgraditi obvozno progo, hkrati pa je treba urediti tudi učinkovite potniške povezave z okolico Ljubljane s hitrimi »shuttle« linijami. Potreben je celovit pristop k ureditvi celotnega železniškega vozlišča.

Prekletstvo evropskega denarja

Konec decembra 2020 smo iz sredstev javnega obveščanja prejeli prvo sporočilo o novem dolgoročnem proračunu Evropske unije skupaj s sredstvi za okrevanje po pandemiji. Slovenija bi iz tega paketa lahko prejela dobrih 8 milijard evrov. O porabi razvojnega denarja v Sloveniji diskusij ni bilo. Osnutki dokumentov o razporeditvi sredstev so imeli oznako tajnosti. Nacionalni načrt, ki ga je sprejela vlada, ni bil dovolj ambiciozen, da bi Slovenija upravičila prejem vseh njej namenjenih sredstev. Vlada in mesto sta imela možnost pridobiti sredstva za financiranje celotnega projekta rešitve železniškega vozlišča (LŽV), kar bi bilo za prestolnico naše države primarnega pomena. V nacionalni načrt pa je bila, kljub temu, da enotna strategija za rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča ni sprejeta, vključena posodobitev primorske proge od Brezovice do Ljubljane.

Posodobitev železnice s protihrupnimi ograjami od Brezovice do Ljubljane, ki vodi skozi park Tivoli in se bo po etapah nadaljevala vse do Divače, sva avtorja ocenila kot najbolj škodljiv projekt v seznamu projektov, ki jih financira EU: »Predstavniki vlade in mesta imajo kratek spomin. Samo štiri mesece je minilo od vladno-občinske odločitve, da se železniško vozlišče poglobi, v program evropskih sredstev pa so umestili nadgradnjo železniškega odseka Ljubljana–Brezovica–Borovnica, ki jo bo treba ob poglobitvi železniških tirov rušiti.«

Kot kaže, je logika v ozadju teh odločitev sledeča: evropski denar je, treba ga je porabiti. Pa čeprav za stihijske posege, ki mestu škodujejo in bodo še dolgo negativno vplivala na njegov nadaljnji razvoj.

»Najprej posodobitev, potem poglobitev«

Še septembra 2021 je takratni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec povedal, da je kljub skoraj 68 milijonov evrov vredni posodobitvi odseka železniške proge med Ljubljano in Brezovico, ki je trenutno v teku, poglobitev proge v središču mesta še vedno v državnih načrtih. Prav tako tudi Tivolski lok.

Že decembra 2021 pa se je država odrekla izvedbi Tivolskega loka – petletno projektiranje se je izkazalo za sizifovo delo. V državni Viziji 2050+ bo Tivolski lok nadomeščen z zahodno obvoznico med Dolgim mostom in Vižmarjami.

Stihijsko in nepremišljeno planiranje po posameznih odsekih in brez zasledovanja vnaprej usklajenega cilja ter jasne vizije želenega razvoja (kamor spadata tudi nadgradnja primorske železnice in odprodaja državnih zemljišč madžarskemu Trigranitu, sedaj Mendoti Invest) pa se nadaljuje.

Projekt Emonike

Decembra 2021 je podjetje Mendota opustilo idejo o gradnji ogromnega nakupovalno-zabaviščnega centra nad železniškimi tiri. V projektu Emonika je ostala poslovna stolpnica (hotel) na vogalu Dunajske ceste in Trga OF, z objektom vzdolž Masarykove ceste (južna Emonika), ter stanovanjski kompleks na vogalu Dunajske in Vilharjeve (severna Emonika). Projekt Emonike, z izjemo lokacije, nima več nikakršne povezave s PCL in železnico.

Dokler ne bo realizirana kakšna od možnih rešitev za umik železniškega tovornega prometa iz mesta, bo le-ta – predvidenih je 450 vlakov dnevno – potekal po mestnem parterju skozi novo železniško postajo. Zato je potrebna izvedba dodatnih štirih železniških tirov, ki bodo stisnjeni med severno in južno Emoniko. Načrtovane so tudi širitev obstoječega podvoza na Dunajski cesti, gradnja novega megalomanskega podvoza na Šmartinski cesti ter izvedba podvoza na Parmovi ulici. Priprava projektov za predvidene posege je že v polnem teku.

Potniški center Ljubljana (PCL)

Novembra 2021 je bil v Dnevniku predstavljen nov projekt nove železniške postaje, ki se kljub temu, da odstopa od izbrane natečajne rešitve iz leta 2008 in od veljavnega zazidalnega načrta, pripravlja brez javnega natečaja. Rešitev PCL je opisal podžupan Koželj:

»Treba je zgraditi most nad tiri, kjer lahko v udobni postajni dvorani potniki počakajo vlak, do katerega se po tekočih stopnicah ali z dvigalom spustijo na peron. Na drugo stran pa je ta most povezan s centralno avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti, kjer lahko prestopijo na avtobus ali se odpeljejo s taksijem. Pri tem so ves čas na suhem in toplem v spodobnem kulturnem okolju. /…/ Čakalnica predstavlja vezni člen med potniki, ki na etažo vstopajo z železniške postaje, in tistimi, ki dostopajo z nivoja mestnega parterja. Je sodobni ‘gate’ (kot “izhod” na letališču (op.p.)), na katerem potniki v ogrevanem prostoru udobno čakajo na javno prevozno sredstvo.«

Kako pa bo urejena povezava novega PCL z mestnim avtobusnim prometom LPP? Do najbližjih obstoječih postajališč na Bavarskem dvoru ali pri Gospodarskem razstavišču je približno deset minut hoje! Potnikom bi veliko bolj ustrezala lokacija na Masarykovi cesti pred železniško postajo, kjer pa bi bilo treba urediti novo postajo ljubljanskega potniškega prometa LPP. Rešitve povezav novega PCL z LPP javnosti še vedno niso predstavljene.

Glede prometne ureditve okolice PCL je še vedno aktualen Fabianijev obroč, ki je predviden po Masarykovi cesti ob železniški postaji, nanj pa pritekajo skoraj vse mednarodne in regionalne avtobusne linije. Dovoz na avtobusno postajo na Vilharjevi cesti bo potekal po pentlji skozi Dunajski podvoz, nato po Vilharjevi cesti, odvoz pa po Vilharjevi cesti in skozi Šmartinski podvoz na Masarykovo cesto.

Državni prostorski načrt in občinski prostorski načrt

Ministrstvo in direkcija za infrastrukturo (DRSI) sta objavili zgoraj navedeno Vizijo 2050+ za ljubljansko železniško vozlišče in PCL, s katero se je vlada seznanila 18. novembra lani. V pripravi so osnutki za Državni prostorski načrt (DPN) za nadgradnjo obstoječih železniških prog. Za tovorni promet in hitro progo se načrtuje zahodna obvoznica, ki bo s predorom pod Rožnikom povezala primorsko in gorenjsko progo.

Kljub temu, da se že projektirajo izvedbeni načrti za PCL in posodobitve posameznih segmentov prog, je DRSI šele letos začela s pripravo strokovnih podlag za Državni prostorski načrt (DPN – pravna podlaga za izdelavo projektov). Prve strokovne podlage in predlagane rešitve prog LŽV bodo pripravljene v letih 2023/24. Poglavitna priprava celovitne zasnove bo umik tovornega prometa s površja mesta. Danes odločitve o poteku tirov še ni, opravljene niso niti študije za varstvo pred hrupom in zdravju škodljivimi emisijami železniškega in cestnega prometa.

Tudi v strateškem delu veljavnega občinskega prostorskega načrta MOL (OPN MOL) je napovedana izvedba navezave zahodne obvoznice za tovorni in hitri železniški promet na gorenjsko železnico. Zahodno od Rožnika je predviden odcep kraka proge proti vzhodu, ki skozi mestno središče poteka v predoru v enem ali dveh nivojih ter se nadaljuje do tovorne postaje Moste ter naprej do Zaloga.

V prostorskem aktu je zapisano tudi, da severna obvoznica ni sprejemljiva, da pa je potek prog za hitro železnico in tovorni promet skozi mesto mogoče spremeniti. Vitalni interesi mesta so nemoten urbani razvoj in povezovanje z železniškimi progami na pet delov »razrezane« celote, varstvo pred hrupom in varstvo pred zdravju škodljivimi emisijami (ki so že danes v Ljubljani drugi najpomembnejši vzrok prezgodnje smrti občanov). Tovorni železniški promet mora potekati izven gosto poseljenih mestnih območij!

Predlog celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča

Arhitekta in urbanista Peter Kerševan in Milan Kovač se že leta poglobljeno posvečava problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in Potniškega centra Ljubljana. Leta 2018 sva svoja raziskovanja in razmišljanja javnosti predstavila v brošuri Drugi tir Koper–Divača – kako naprej? : ljubljansko železniško vozlišče in Fabianijev obroč, leta 2021 pa v brošuri Zelena Ljubljana ali razkosana betonska džungla. Svoja spoznanja sva strnila v Predlogu celostne rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča.

Ker velja, da severne obvozne železniške proge zaradi goste poseljenosti območja, dolžine trase, vodovarstvenega območja itd. ni več mogoče realizirati, sva za obvoznico za železniški tovorni promet predlagala izvedbo južno-vzhodne trase med Dolgim mostom in Zalogom. Trasa je predlagana po že degradiranem območju vzporedno z južno avtocestno obvoznico, izven območja Nature 2000, brez nevarnosti poplav, izven naseljenega območja, na primernem vodovarstvenem območju. Slaba nosilna tla niso problematična za izvedbo, geologija za predor kot pri avtocesti je znana.

Za ureditev potniškega železniškega prometa pa predlagava poglobitev železnice na območju PCL. Taka ureditev bi omogočila združitev severne in južne Ljubljane in nemoten urbanističen razvoj mesta v smeri vzhod–zahod. Podvoza na Dunajski in Šmartinski cesti ne bi bila (več) potrebna. Danes z železnico na pet delov razkosano mesto bi postalo spet povezano.

Gorenjska železnica bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena skladno s projektom nemških konzultantov Vössing & Vepro iz leta 2009 ter modernizirana tako, da bi ustrezala mednarodnim standardom za InterCity omrežje. Kamniška železnica bi se izven avtocestnega obroča navezala na gorenjsko železnico, znotraj avtocestnega obroča pa poglobila po sedanji trasi do PCL, z mestom bi povezovala športni center Stožice in letališče Jožeta Pučnika. Dolenjska železnica bi se priključila na obvoznico. Primorska železnica za potniški promet bi se lahko priključila na južno-vzhodno obvoznico ali pa bi bila znotraj avtocestnega obroča poglobljena po obstoječi trasi do PCL.

Celostna rešitev ljubljanskega železniškega vozlišča vpliva tudi na projekte železniške in cestne infrastrukture ter nadgradnjo železniške in nove avtobusne postaje. Železniška postaja ne bi potrebovala ploščadi v prvem nadstropju nad tiri. Potniki bi v območje postaje vstopali skozi obstoječ 178 let star spomeniško zavarovan objekt, ponos mesta, ki se uvršča med najstarejše ohranjene objekte železniških postaj v Evropi.

Velika večina mednarodnih in medkrajevnih avtobusov pripelje na Fabianijev obroč. Dostop do avtobusne postaje bi moral biti s Fabianijevega obroča na nivoju terena. To bi omogočalo direkten prestop potnikov z avtobusne na železniško postajo in v mesto. Nepotrebna je »pentlja« na Vilharjevo cesto. Prestop na mestne avtobusne linije bi bil urejen na Masarykovi cesti.

Kaj pa sedaj?

Država in MOL bi morala napeti vse sile, da bi bila strategija rešitve ljubljanskega železniškega vozlišča čimprej dorečena (letnici 2030 oz. 2050 so za problematiko, ki bi morala biti že davno rešena, postavljene v nedopustno oddaljeno prihodnost), potem pa morajo vsi nadaljnji projekti strogo slediti zastavljenemu cilju. Trenutno smo priča popolnoma neodgovornemu in neusklajenemu planiranju po posameznih odsekih: projektira in izvaja se železniška in cestna infrastruktura na območju PCL, pripravljajo se načrti za gradnjo železniške in avtobusne postaje, v soglasju z ZVKDS je bila izvedena sprememba namembnosti sedanjega z zakonom zaščitenega železniškega postajnega poslopja v hotel, v kratkem se bo rušil in širil nadvoz na Dunajski cesti, gradil se bo megalomanski podvoz na Šmartinski cesti, razprodajajo se zemljišča ob Masarykovi cesti, nujno potrebna za razvoj in povezavo železnice z LPP … Bodo vse te realizacije začasne? Če je odgovor pritrdilen, smo priča skrajno negospodarnemu ravnanju z javnim denarjem. Če pa je odgovor negativen, bodo hudo omejevale in usmerjale nadaljnje rešitve.

Vse aktivnosti potekajo brez Državnega prostorskega načrta, ki je osnova za kakršno koli projektiranje, vse poteka brez sodelovanja javnosti. Dogajanja na območju PCL so brez zakonske podlage nezakonita, po mnenju podžupana Janeza Koželja pa »preuranjena«: »O poteku tovornega in potniškega prometa skozi PCL ni nič odločenega, niti o severni niti o južni obvozni progi, niti o celotni niti o delni poglobitvi tirov.”«

Ali bo železniški tovorni promet – 450 vlakov dnevno – potekal skozi Potniški center Ljubljana in s škodljivimi emisijami povzročal bolezni in smrt sedanjim in bodočim generacijam prebivalcev, ali se bo centru mesta izognil po južno-vzhodni obvozni progi? O tako pomembnih temah mora odločati javnost na referendumu.

»Še je čas za referendum,« pravi gospod Janez Koželj. Upava, da to ni debela laž in zavajanje občanov.

Članek je bil prvotno spisan in objavljen konec leta 2022. Uredila ga je Kaja Lipnik Vehovar.

Po uspešni pilotni fazi v prvi polovici leta 2025 je v Sloveniji omogočeno redno testiranje anabolnih androgenih steroidov (AAS) – brezplačno in anonimno za vse uporabnike.

Namen projekta je analiza nedovoljenih snovi v športu in drugih snovi, ki izboljšujejo telesne sposobnosti in izgled, ugotavljanje prisotnosti teh snovi v izdelkih v prosti prodaji in na črnem trgu, kar predstavlja podlago za pripravo ukrepov zmanjševanja škode, preventive in ozaveščanja.

Pri vsakem oddanem vzorcu uporabniki prejmejo:

• Rezultate laboratorijske analize vsebnost aktivnih učinkovin ter možnih kontaminantov
• Svetovalni pogovor, v katerem se preko vprašalnika oceni način uporabe, motivacija ter se spodbuja varnejša uporaba

KJE poteka sprejem AAS (anabolnih androgenih steroidov)?

LJUBLJANA

Naslov: NLZOH, Grablovičeva 44, 1000 Ljubljana

Kontakt: testiranje.aas@nlzoh.si, 068 164 409

Četrtek glede na termin, 17:00-20:00

MARIBOR

Naslov: NLZOH, Prvomajska 1, 2000 Maribor

Kontakt: testiranje.aas@nlzoh.si, 068 164 409

Prvi četrtek v mesecu, 17:00-20:00

KDAJ poteka sprejem?

Sprejem vzorcev bo potekal na vnaprej določenih terminih. Za oddajo vzorcev na terminu je potrebna PRIJAVA, ki jo morate izvesti najmanj 1 dan pred terminom. Za dodatne informacije smo dosegljivi na e-poštnem naslovu testiranje.aas@nlzoh.si ali pa na telefonski številki 068 164 409. Število mest na terminu je omejeno!

KAKO se prijavim na termin?

Prijavo na testiranje opravite preko povezave, kjer izberete enega izmed razpoložljivih terminov. Polja »Ime in priimek« ni potrebno izpolniti s pravim imenom – vpišete lahko vzdevek ali katerikoli drug naziv, saj je oddaja vzorcev anonimna. Obvezno pa morate vnesti elektronski naslov, saj ga boste potrebovali za morebitno spreminjanje ali preklic termina. Prosimo vas, da v primeru, da se testiranja ne boste mogli udeležiti, termin pravočasno odpoveste. Povezava za odpoved ali spremembo termina se nahaja v potrditvenem e-poštnem sporočilu, ki ga prejmete ob prijavi. Na testiranje lahko prinesete največ dva vzorca!

Termini za leto 2025

• 4. september, LJUBLJANA
• 2. oktober, MARIBOR
• 13. november, LJUBLJANA
• 4. december, MARIBOR

KATERE vzorce lahko oddate?

• Tekočine (ampule): najmanj 1 ml (če je mogoče, še zaprte)
• Tablete: najmanj 2 kosa (zaradi možne neenakomerne vsebnosti učinkovin)

Kvantitativni rezultat je možen samo za substance, ki so vključene v SEZNAM. V kolikor imaš dodatna vprašanja glede oddaje vzorcev, piši na testiranje.aas@nlzoh.si

KAJ prejmete?

• Laboratorijsko analizo: čistost, vsebnost učinkovin, kontaminacije
• Svetovanje o varnejši uporabi in tveganjih

REZULTATI analiz so na voljo:

• po telefonu 068 164 409
• osebno po dogovoru

ZAKAJ sodelovati?

• 20-50% vzorcev v tujini je bilo napačno deklariranih
• Možna vsebnost škodljivih primesi ali napačne koncentracije
• S testiranjem zmanjšate tveganje za zdravje in stranske učinke
• Storitev je anonimna, brezplačna in dostopna v Sloveniji

V kolikor imaš dodatna vprašanja glede oddaje vzorcev, piši na testiranje.aas@nlzoh.si

The post Testiranje anabolnih androgenih steroidov (NLZOH) appeared first on DrogArt.

Z veseljem vas obveščamo, da se Združenje DrogArt Ljubljana seli na novo lokacijo!

Od 15. septembra nas boste našle_i v Spodnji Šiški na naslovu:

Jezerska ulica 1, 1000 Ljubljana

Na novi lokaciji bomo lahko še bolj prijazno, udobno in kakovostno izvajale_i naše aktivnosti ter vas podpirale_i pri vseh vprašanjih, povezanih z zmanjševanjem škode in zdravimi odločitvami.

V času selitve od 1. do 12. septembra, bomo naše aktivnosti izvajale_i prilagojeno:

• Info točka – zaprto
• Anonimno testiranje psihoaktivnih snovi – obratuje s prilagojenim urnikom. Vzorce bomo že s septembrom sprejemale_i na novi lokaciji (Jezerska ulica 1) po prilagojenem urniku – ob ponedeljkih 14:00 – 18:00 in petkih 16:00 – 18:00

• Dnevni center za mlade – zaprto
• Terensko delo – na pavzi
• Svetovanje – obratuje glede na individualne dogovore s svetovalkami_ci

Veselimo se vašega obiska in skupnih trenutkov v novih prostorih!

Ekipa DrogArt

The post Obvestilo o novi lokaciji DrogArta v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

MDMA (162 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

29.8.2025

Zmanjševanje tveganj

• Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
• Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
• Delaj redne premore med plesom.
• Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
• Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
• Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
• Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
• Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
• Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post My Brand (MDMA) appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

2-MMC (okvirno 99 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da je vzorec, ki se v Ljubljani prodajal kot 3-MMC, vseboval njegov analog 2-MMC.

2-MMC je analog 3-MMC in 4-MMC, a po poročanju uporabnikov naj ne bi imel izrazitih stimulativnih učinkov. Trenutne informacije temeljijo skoraj izključno na poročilih uporabnikov, ki poročajo o še večjem cravingu (želji po ponovitvi odmerka), kot je to značilno pri 3-MMC.

Verjetno je razlog, nekoliko zmanjšan stimulativni in empatogeni učinek v primerjavi s 3 in 4-MMC, ki ga potem uporabniki poizkušajo doseči z redoziranjem in večjimi odmerki, kar pa poveča tveganje za zdravstvene zaplete.

Gre za najmanj raziskan analog, tako da ni zbranih veliko drugih informacij o učinkih in možnih tveganjih.

Datum testa

4.7.2025

Zmanjševanje tveganj

• V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Aktivne snovi

Kokain

Levamisol (40 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen kot kokain v okolici Ljubljane, vsebuje 40% levamisola, preostanek je kokain.

Levamisol je sicer zdravilo, ki se uporablja v veterini za zdravljenje okužb z zajedavci. Pri ljudeh so opisani naslednji negativni učinki levamisola: slabost, diareja, omotica, vročina, nespečnost, glavobol, krči, slabo počutje. Levamisol lahko povzroči zmanjšanje števila belih krvničk in ošibi imunski sistem, zaradi česar je posameznik izpostavljen tudi večjemu tveganju za razvoj nevarnih infekcij.

Datum testa

22.8.2025

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

• Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
• Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
• Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
• Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
• Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala Stigma. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Kokain z visoko vsebnostjo levamisola v okolici Ljubljane appeared first on DrogArt.