Normal view

There are new articles available, click to refresh the page.
Before yesterdays5

Delavnica: Shranjevanje in objava velikih podatkov v repozitorijih NIOD

19 March 2026 at 09:00

Kratek opis: Delavnica je namenjena predstavitvi postopkov shranjevanja in objave velikih podatkov v repozitorijih NIOD. Udeleženci bodo spoznali, kako učinkovito nalagati velike datoteke ali večje število datotek s pomočjo protokola S3 ter kako te podatke ustrezno opisati z metapodatki in jih objaviti za nadaljnjo uporabo.

Podrobnejši opis: Poseben poudarek bo namenjen pripravi in strukturiranju metapodatkov, ki omogočajo ustrezno opisovanje podatkov ter njihovo kasnejšo najdljivost in ponovno uporabo. Udeleženci bodo spoznali dobre prakse pri opisovanju podatkov ter pomen standardizacije metapodatkov.

V praktičnem delu bodo prikazani konkretni primeri nalaganja podatkov v repozitorij, upravljanja z verzijami ter objave podatkovnih zbirk. Udeleženci bodo pridobili znanja, ki jim omogočajo samostojno delo z repozitoriji NIOD in učinkovito upravljanje večjih količin podatkov. 

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 19. 03. 2026 od 10.00 - 14.00

Omejitev števila udeležencev: 10

Virtualna lokacija: MS TEAMS

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje dela z ukazno vrstico in osnovni koncepti podatkovnih repozitorijev, velepodatki, S3, repozitoriji, metapodatki, upravljanje podatkov, odprti podatki

Ciljna publika: Raziskovalci, inženirji, študenti, podatkovni znanstveniki, podatkovni analitiki 

Potek izobraževanja: Izobraževanje poteka na daljavo v okolju MS Teams. Udeleženci bodo uporabljali orodja za delo s protokolom S3 ter spletni vmesnik repozitorija NIOD. Praktični primeri bodo vodeni in podprti z demonstracijami.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Razumevanje konceptov shranjevanja velikih podatkov v repozitorijih
  • Uporaba S3 protokola za nalaganje podatkov
  • Priprava in upravljanje metapodatkov
  • Objava podatkovnih zbirk v repozitorijih NIOD
  • Dobre prakse pri upravljanju raziskovalnih podatkov

 

Organizator:

Predavatelji:

Ime: Marko Ferme
Opis: Marko Ferme je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Njegova raziskovalna področja so obdelava naravnega jezika, arhitektura porazdeljenih sistemov in visokozmogljivo računalništvo. 
E-mail: marko.ferme@um.si 

 


Workshop: CuPY - calculating on GPUs made easy

19 March 2026 at 12:00

Description: Scientific computing increasingly relies on GPU acceleration to handle large datasets and complex numerical tasks. While traditional CPU-based workflows remain essential, modern research benefits greatly from learning how to harness GPUs in an accessible way through Python. CuPY provides a NumPy-like interface that enables users to offload array computations to the GPU with minimal code changes.

On Day 1, we will cover the motivation for GPU computing, discuss what GPUs are best suited for, and set up a self-contained environment. Participants will learn to use conda/mamba for environment management, install and configure a GPU-ready CuPY setup, and verify its functionality.  

On Day 2, we will focus on the CuPY library itself. We will explore its syntax and functionality, emphasizing similarities and differences with NumPy. Through a series of simple examples, and culminating in a more involved case study, participants will gain the skills to confidently integrate GPU acceleration into their Python workflows.

Difficulty: Beginner

Date & Time:

Day 1: 19. 03. 2026  from 13.00 to 16.00

Day 2: 20. 03. 2026 from 13.00 to 16.00

Language: English

Prerequisite knowledge: Basic knowledge of Linux, the Terminal and some Python

Target audience: The workshop is intended for beginners and others interested in using GPUs with python.

Virtual location: ZOOM (only registered participants will see ZOOM link)

Workflow: The training is live over zoom, in the afternoon. The workshop will combine lecture and practical parts, where your own laptop suffices is needed to gain access to the ARNES gpu cluster.

Skills to be gained:

  • how to setup python on a GPU
  • basics of CuPY
  • a more involved example

 

Max number of participants: /

 

Organizer:

Univerza v Ljubljani v leto 2024 ...

Lecturer: 

Name: Luka Leskovec
Description: Scientist and educationalist involved in theoretical physics and supercomputing
E-mail: luka.leskovec@fmf.uni-lj.si

Delavnica: Shranjevanje in objava velikih podatkov v repozitorijih NIOD

26 March 2026 at 09:00

Kratek opis: Delavnica je namenjena predstavitvi postopkov shranjevanja in objave velikih podatkov v repozitorijih NIOD. Udeleženci bodo spoznali, kako učinkovito nalagati velike datoteke ali večje število datotek s pomočjo protokola S3 ter kako te podatke ustrezno opisati z metapodatki in jih objaviti za nadaljnjo uporabo.

Podrobnejši opis: Poseben poudarek bo namenjen pripravi in strukturiranju metapodatkov, ki omogočajo ustrezno opisovanje podatkov ter njihovo kasnejšo najdljivost in ponovno uporabo. Udeleženci bodo spoznali dobre prakse pri opisovanju podatkov ter pomen standardizacije metapodatkov.

V praktičnem delu bodo prikazani konkretni primeri nalaganja podatkov v repozitorij, upravljanja z verzijami ter objave podatkovnih zbirk. Udeleženci bodo pridobili znanja, ki jim omogočajo samostojno delo z repozitoriji NIOD in učinkovito upravljanje večjih količin podatkov. 

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 26. 03. 2026 od 10.00 - 14.00

Omejitev števila udeležencev: 10

Virtualna lokacija: MS TEAMS

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje dela z ukazno vrstico in osnovni koncepti podatkovnih repozitorijev, velepodatki, S3, repozitoriji, metapodatki, upravljanje podatkov, odprti podatki

Ciljna publika: Raziskovalci, inženirji, študenti, podatkovni znanstveniki, podatkovni analitiki 

Potek izobraževanja: Izobraževanje poteka na daljavo v okolju MS Teams. Udeleženci bodo uporabljali orodja za delo s protokolom S3 ter spletni vmesnik repozitorija NIOD. Praktični primeri bodo vodeni in podprti z demonstracijami.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Razumevanje konceptov shranjevanja velikih podatkov v repozitorijih
  • Uporaba S3 protokola za nalaganje podatkov
  • Priprava in upravljanje metapodatkov
  • Objava podatkovnih zbirk v repozitorijih NIOD
  • Dobre prakse pri upravljanju raziskovalnih podatkov

 

Organizator:

Predavatelji:

Ime: Marko Ferme
Opis: Marko Ferme je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Njegova raziskovalna področja so obdelava naravnega jezika, arhitektura porazdeljenih sistemov in visokozmogljivo računalništvo. 
E-mail: marko.ferme@um.si 

 


Delavnica: Vsebniki na superračunalnikih

15 April 2026 at 08:00

Opis: Raziskovalci se pogosto spopadajo z velikimi računskimi izzivi, na primer pri analizi velikih podatkov, fizikalnih simulacijah, računski kemiji, računski biologiji, napovedovanju vremena, simulacijah dinamike tekočin ipd. Za reševanje mnogih problemov je pogosto na voljo ustrezna programska oprema, ki pa jo je potrebno prilagoditi za izvajanje na izbranem superračunalniku.

Na delavnici si bomo ogledali več načinov nalaganja programske opreme: v domačo mapo, preko okoljskih modulov in vsebnikov. Spoznali se bomo s konceptom virtualnih strojev in vsebnikov ter osvetlili razlike med zasnovo vsebnikov Docker in Apptainer. Naučili se bomo uporabiti že pripravljene vsebnike in na praktičnih primerih spoznali, kako zgraditi enostaven vsebnik Apptainer ter ga zagnati v superračunalniškem okolju. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako v vsebnik vključiti podporo za grafične pospeševalnike in procesiranje na več vozliščih.

Delavnica bo praktično usmerjena, vaje bomo izvajali na modernem sistemu HPC.

Zahtevnost: Napredna

Jezik: Slovenski

Termin: 15. 04. 2026 od 10:00 - 15:00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM (povezava bo na voljo samo registriranim udeležencem)

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Priporočeno predznanje: 

  • opravljena delavnica Osnove superračunalništva,
  • razumevanje zgradbe računalniške gruče,
  • delo preko odjemalca SSH (ukazna vrstica, prenašanje datotek),
  • osnovno poznavanje vmesne programske opreme Slurm,
  • osnovno znanje operacijskega sistema Linux in lupine Bash
  • osnovno poznavanje programskega jezika Python

 

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • poznavanje vmesne programske opreme Slurm
  • razumevanje okoljskih modulov in vsebnikov
  • uporaba obstoječih vsebnikov Docker in Apptainer
  • gradnja lastnih vsebnikov Apptainer za izvajanje izbranih programov na superračunalniški gruči
  • raba različnih računskih virov v okoljskih modulih in vsebnikih (procesorska jedra, grafični pospeševalniki, vozlišča)

 

Organizator:

FRI logo

Predavatelja:

Ime: Davor Sluga
Opis: https://fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/davor-sluga 
E-mail: davor.sluga@fri.uni-lj.si
Ime: Ratko Pilipović
Opis: https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/ratko-pilipovic
E-mail: ratko.pilipovic@fri.uni-lj.si

 


OD PALEOLITA DO TITA 1: ALI JE IMEL ENGELS PRAV? O IZVORU DRUŽINE, PRIVATNE LASTNINE IN DRŽAVE

12 March 2026 at 16:53

Vabljeni k poslušanju in ogledu prve epizode iz nove serije podcastov Rdeče pese Od paleolita do Tita, v kateri bomo govorili o različnih zgodovinskih temah, njihovi relevantnosti za današnji čas in s tem prispevali k socialističnem razumevanju naše preteklosti.

V prvi epizodi je bil naš gost arheolog Dimitrij Mlekuž Vrhovnik s katerim smo govorili o Engelsovem Izvoru družine, privatne lastnine in države ter o tem kar arheologija danes pravi o teh procesih. Dotaknili smo se sezonskih sprememb družbene organizacije med lovci nabiralci, zažiganja hiš polnih pridelkov, ki so jih pridelali prvi poljedelci, ter pojava privatne lastnine in moških bojevniških grobov v bronasti dobi ter seveda Engelsovih teorij o “svetovnozgodovinskem porazu ženskega spola”.

Pošlji podcast kolegici, stisni lajk na Youtubu in se naroči na naše kanale.

The post OD PALEOLITA DO TITA 1: ALI JE IMEL ENGELS PRAV? O IZVORU DRUŽINE, PRIVATNE LASTNINE IN DRŽAVE first appeared on Rdeča Pesa.

AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO

12 March 2026 at 10:41

Ameriški imperializem že desetletja izvaja pritisk na Kubo, vendar se je v zadnjih tednih situacija ponovno zaostrila. Medtem ko svet vsakodnevno spremlja novice o napadih na Iran, ne smemo pozabiti na Kubo, ki že več kot mesec dni trpi zaradi ameriške naftne blokade.  Združene države so svojo zmožnost diktiranja razmer v regiji okrepile tudi z vojaškim napadom na Venezuelo in ugrabitvijo njenega predsednika Nicolasa Madura v začetku tega leta. Venezuela je bila namreč vse od leta 1999, ko je tam na oblast prišel Hugo Chavez, glavni dobavitelj nafte za Kubo. 

Ameriški imperializem tako duši Kubo, saj prekinja dobavo goriva, to pa vpliva na letalske povezave in dostop prebivalk do ključnih življenjskih potrebščin. Ob tem je Trump celo omenil možnost »prijaznega prevzema Kube«, kot se je sam izrazil, s čimer je mislil na poskus ponovitve strategije, ki je bila že uporabljena v Venezueli.  Pod pretvezo boja proti kartelom oziroma »narkoterorizmu« je napovedal vojaški poseg v vse ameriške države, ki po njegovo ne upoštevajo imperialističnega svetovnega reda.

29. januarja je predsednik Donald Trump izdal ukaz za popolno naftno blokado Kube. Ta ukrep ima namerno uničujoče posledice za kubansko prebivalstvo, ki se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike, prekinitvami delovanja v javnem prometu, dostavi hrane in odvozu odpadkov. Zaradi pomanjkanja osnovnih storitev so prebivalci pogosto prisiljeni odpadke sežigati kar na ulicah, kar predstavlja resno tveganje za zdravje.

Zaradi Washingtonovih groženj je na Kubo nafto nehala izvažati tudi Mehika, za katero Trump trdi, da jo vodijo karteli, s čimer  namiguje na morebitno ameriško vojaško intervencijo v državi. Trump z dodatnimi tarifami tudi grozi vsem državam, ki bodo Kubi prodajale nafto. S tem želi poglobiti odvisnost Kube od ameriškega goriva in tako povečati svojo zmožnost političnega izsiljevanja države. Poleg tega s spodbujanjem zasebnega sektorja kubanskega gospodarstva skuša pospešiti in poglobiti proces ponovne vzpostavitve kapitalizma. Trump je nedavno izjavil, da se v »socialistični Kubi« obetajo velike spremembe in da bo tamkajšnji sistem kmalu padel. Zatem je kar hitro pohvalil tudi začasno venezuelsko predsednico Delcy Rodriguez, ki se je močno uklonila zahtevam ZDA. Med drugim je v naftnem sektorju sprejela reformo, ki z odpiranjem sektorja zasebnim in tujim podjetjem omogoča večje sodelovanje pri izkoriščanju in prodaji venezuelske nafte ter zmanjšuje monopol državnih podjetij.

Današnje razmere so nadaljevanje več kot šestdeset let trajajoče ameriške blokade in sankcij proti Kubi. Te segajo vse do kubanske revolucije leta 1959, ko je država stopila na pot socialističnega razvoja. Od takrat naprej so ZDA poskušale Kubo politično in gospodarsko izolirati, saj jim predstavlja simbol države, ki se je odločila za protiimperialistično pot. 

V času hladne vojne je bila ena največjih težav Kube njena geografska oddaljenost od zaveznikov, zlasti od Sovjetske zveze, iz katere je uvažala številne dobrine. Po razpadu Sovjetske zveze v devetdesetih letih je država zapadla v hudo gospodarsko krizo in splošno pomanjkanje. Razmere so se nekoliko izboljšale šele po letu 1999, ko je Venezuela pod vodstvom Chaveza začela Kubi dobavljati nafto. K zaostrovanju trenutnih razmer pa prispevajo tudi nekatere evropske države, denimo Velika Britanija. Britanske banke blokirajo transakcije s Kubo, medtem ko mediji, kot na primer BBC, The Guardian in Zahodni mediji nasploh širijo imperialistične laži o državi, ki je od svoje revolucije leta 1959 zgradila družbo, ki ljudi postavlja pred dobiček ter stoji na strani mednarodnega delavskega razreda in naprednih gibanj po svetu.  Ima izjemen zdravstveni sistem, napreden biotehnološki sektor, podpira lokalne iniciative pri trajnostnem razvoju in uspela je vzpostaviti veliko eko kmetij po državi, ki pripomorejo k prehranski preskrbi sicer odrezanega otoka.

Kuba že desetletja igra pomembno vlogo na področju internacionalne solidarnosti, zlasti v zdravstvu. Država je brezplačno izobraževala tisoče zdravnikov iz revnejših držav in pošiljala zdravstvene ekipe tja, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. V zadnjem času pa administracija Donalda Trumpa pritiska na številne države, naj te kubanske zdravstvene misije izženejo. To neizogibno vodi v poslabšanje zdravstvenih razmer v državah globalnega juga.

Obramba kubanskega ljudstva je nujna naloga naprednih delavk po celem svetu. Prihodnost Kube ni odvisna samo od notranjih reform, ampak tudi od širših političnih sprememb na svetu. Po svetu se že oblikujejo solidarnostna gibanja, ki si prizadevajo za preboj blokade na Kubi in nam lahko služijo kot vzgled. Za 21. marca je na primer načrtovana humanitarna akcija, kjer bodo aktivisti iz celega sveta na Kubo prinesli manjkajoče dobrine v bolnice, šole in ogroženemu prebivalstvu neposredno. V komentarju najdete povezave do humanitarne akcije Nuestra America Convoy, katero lahko tudi finančno podprete.

The post AMERIŠKI IMPERIALIZEM DUŠI KUBO first appeared on Rdeča Pesa.

KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI

10 March 2026 at 16:14

Fitnesi v kapitalizmu so kapitalistična podjetja, njihov cilj je povečanje dobička. Zato uporabljajo različne strategije, od vezav, ki ljudi prisilijo v plačevanje članarin za dve leti, do oglaševanja urgentnosti izgube kilogramov in oblikovanja telesa, vrednega bikinik. To se lepo poklopi z estetskim idealom in seksualiziranjem ženskega telesa, ki postane tržno orodje. Ženska bi po lepotnih standardih morala imeti majhen pas, veliko zadnjico, raven trebuh, gladko kožo in ne bi smela imeti celulita. Z oblikovanjem tržnega ideala, ki ga v popolnosti nikakor ni mogoče doseči, fitnes industrija kroji stalno hlepenje po novih programih za oblikovanje tazadnje, dietah za izgubo maščobe na trebuhu in kremah, ki topijo celulit. Servirajo nam na tone večinoma povsem nepotrebnih prehranskih dopolnil zapakiranih v fensi embalaže, brez katerih bojda ne bomo napredovali. 

Ženskam so namenjene predvsem skupinske vadbe, ki temeljijo na kardiu in raztezanju in precej manj na vajah za moč s progresivno obremenitvijo. Čeprav s samim konceptom skupinskih vadb ni nič narobe, pa je težava, ko se te pomešajo s problematičnim prepričanjem, da težke uteži ženskam odvzemajo ženstvenost. Tako imenovani programi za ženske so zato pogosto osredotočeni na rast tazadnje in precej manj na gradnjo moči v zgornjem delu telesa. 

Za nameček vplivnice, ki oglašujejo delo na svoji riti, pozabljajo omeniti vpliv genetike. Torej da bodo določene ženske lažje dobile večjo rit kot druge, ki pa se jim bodo mišice prej poznale na rokah ali pa ramenih. A tudi za to je fitnes industrija ponudila produkt in nas prepričala, da ga nujno potrebujemo. Pajkice scrunch – po domače povedano push up modrc za rit. Namen teh je, da “popravijo” tvoje plosko ali predebelo tazadnjo oziroma da te prepričajo, da je s tabo nekaj narobe. 

V fitnes industriji je telo projekt, ki ga je treba neprestano izboljševati in optimizirati. Pri čemer se nenehno spreminja ideal, kako naj bi telo izgledalo in čemu naj bi bilo namenjeno. Fitnes individualizira odgovornost za zdravje in dobro počutje, nemalokrat pa ignorira, da nismo vsi v istem čolnu in kapacitete za trening zgledajo od človeka do človeka zelo drugače. Telo postane projekt samodiscipline, kjer posameznik sam nadzira sebe v interesu produktivnosti. To se prenese tudi v delovno okolje, kjer delavec postane bolj učinkovit, discipliniran in sposoben za delo.

Tudi patriarhatu je v interesu, da ženske ostajajo šibke, krhke, majhne in nesamozavestne. Svojo samozavest pa gradijo glede na velikost “glutsov” in ožini pasa. Takšne ženske je namreč lažje nadzirati in se lepše vklopijo v kapitalistični sistem. 

Lahko torej rečemo, da je fitnes industrija v kapitalizmu ideološki aparat. Toda telesna moč sama po sebi ni kapitalistična in se je kot socialisti ne bi smeli izogibati. Več telesne moči pomeni tudi več avtonomije, boljšo samozavest, boljše zdravje in kvalitetno starost. Kar je generalno gledano dobro za vsakega posameznika. Hkrati pa je dobro tudi za družbo. Navsezadnje je močno in zdravo delavsko telo bolj sposobno za politično organiziranje in kolektivno delovanje. V trenutnem krivičnem sistemu pa je lahko tudi sredstvo za sproščanje stresa in bistrenje misli. 

Prednosti treninga za moč je več, med drugim zmanjšuje tveganje za številne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen tipa 2. Spodbuja rast mišic in ohranjanje mišične mase ter preprečuje starostno zmanjševanje mišične mase, mišične moči in kostne gostote skozi življenje. Slednje je ključno za ženske, ki so bolj nagnjene k osteoporozi – če poenostavimo, trening za moč za starejšo žensko pomeni, da si med padcem ne bo usodno poškodovala kolka. Izboljšuje kognitivne funkcije, spomin in koncentracijo. Preprečuje starostno povezane bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Zmanjšuje tveganje za depresijo in anksioznost. Močno vpliva tudi na možgane – izboljšuje kognitivne funkcije, koncentracijo, kreativnost, dolgoročni spomin, zmanjšuje stres in tako naprej. Trening za moč ob tem razvija veščine, ki jih lahko prenesemo na politično organiziranje. Konsistenca, disciplina, potrpežljivost in dolgoročno razmišljanje.

Treninga za moč s progresivno obremenitvijo bi se zato morali lotiti vsi, ne glede na spol, starost ali telesno pripravljenost. Kot družba pa bi si morali prizadevati, da so treningi za moč dostopni vsem. To lahko dosežemo z gradnjo javnih telovadnic, podružbljanjem obstoječih fitnesov ter širitvijo mreže fitnesov na prostem. Slednjih je kar nekaj že na voljo, predvsem v mestih. Primer dobre prakse je fitnes na prostem na Pobrežju v Mariboru, ki ga je postavila mariborska občina na pobudo občanov s sredstvi participatornega proračuna. Prav to je pokazatelj, da si ljudje želijo dostopne vadbe in se zavedajo pomena zdravega načina življenja.

Ob tem, da je na voljo potreba infrastruktura, je ključno še poznavanje pravilne izvedbe vaj, kar bi pa moralo biti vključeno v učni načrt javnih šol. Prav tako pa bi morali imeti v lokalnem okolju vsi na voljo brezplačne programe skupinskih vadb za moč, kjer bi trenirali pod nadzorom usposobljenih inštruktorjev. 

Fizična moč se gradi počasi in postopoma, enako politična moč. V ekosocialistični revoluciji bomo potrebovali močne ljudi, tako fizično kot psihično. 

The post KAJ JE NAROBE S FITNESOM IN ZAKAJ BI VSEENO MORALI TRENIRATI first appeared on Rdeča Pesa.

ETAPNA ZMAGA ORGANIZIRANIH LJUDI PROTI KAPITALU – V SISKU USTAVILI IZGRADNJO OBRATA PIŠČANČJE MEGAKLAVNICE

10 March 2026 at 07:44

Lokalcem in aktivistom, ki se borijo proti gradnji megalomaske klavnice kokoši v bližini Siska na Hrvaškem, je prejšnji teden uspelo preprečiti gradnjo enega od 20 obratov načrtovane megafarme. Ukrajinski kapitalisti, ki bi na Hrvaškem zgradili klavnico za ubijanje več deset tisoč brojlerjev (tj. vrsta gojenih piščancev) na uro, so investicijo razdrobili na manjše projekte, da bi s tem zaobšli okoljsko in drugo zakonodajo. V klavnici načrtujejo vzrejo in klanje več kot 100 milijonov piščancev na leto, kar je štirikrat več kot se jih trenutno vzreja na Hrvaškem.

Kot smo na Rdeči pesi že poročali, je eden od investitorjev projekta milijarder, ki ima med drugim v lasti tudi Perutnine Ptuj. Za projektom, ki je bil ustavljen, pa stoji drugi ukrajinski podjetnik Andrij Matiuha, lastnik verige stavnic Favbet. 

Hrvaško ministrstvo za okolje je po pritisku več kot 150 okoljskih organizacij in lokalnih iniciativ ustavilo postopek ocene vplivov na okolje za enega od obratov za procesiranje, ker ni v skladu s prostorskim načrtom mesta Sisak. To je prvi korak na poti do zmage, dokler ne bodo vsi načrtovani projekti gradnje megafarme ustavljeni, pravijo v Zeleni akciji. 

Do ustavitva postopka ne bi prišlo, če se lokalno prebivalstvo in okoljski aktivisti ne bi združili in organizirali. Konec februarja je v Zagrebu proti projektu protestiralo več kot 5000 ljudi, tri iniciative pa so januarja ministrstvu tudi predlagale ustavitev postopka ocene vplivov na okolje v zgornjem primeru. Pred vsem tem je posebno telo, zadolženo za oceno vplivov na okolje, namreč menilo ravno obratno – da je projekt s prostorskimi načrti Siska skladen.

Kaj nam to pove? Pravni postopki zaščite okolja, ki jih izvajajo institucije kapitalistične države, še zdaleč ne pomenijo celovite zaščite okolja po meri večine prebivalstva. Obratno, ti postopki so golo tehtanje interesov “deležnikov” in njihovo prenašanje na papir. Dokler je edini deležnik kapital, postopki pa se odvijajo za zaprtimi vrati, bi bilo le naključje, če bi država tudi dejansko zaščitila interese lastnega prebivalstva.

A ko se ljudstvo organizira in na glas pove, kaj hoče in potrebuje, ga državne oblasti ne morejo kar preslišati brez posledic za lasten obstoj. Država se javnega delovanja lastnega prebivalstva boji, ravno v tem pa je naša največja moč. Zato: organizirajmo se. 

The post ETAPNA ZMAGA ORGANIZIRANIH LJUDI PROTI KAPITALU – V SISKU USTAVILI IZGRADNJO OBRATA PIŠČANČJE MEGAKLAVNICE first appeared on Rdeča Pesa.

GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU

9 March 2026 at 15:18

Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana Saše  Arsenovića in stranke Svoboda. V ta namen sta podjetji Snaga d.o.o. in Energetika Maribor d.o.o. ustanovili novo podjetje.

PROBLEMATIKA ODPADKOV

Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega ter človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo neodgovorna odločitev, saj se je te težave potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del le teh nastane zaradi človeške potrate in slabo zapisanih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke; veliko izdelkov je iz materiala, ki ga ni možno reciklirati; zaradi mode se zavržejo oblačila, ki so še skoraj nenošena in še bi lahko naštevali.

Drugi problem je, da tudi odpadkov, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, le te zavržemo in pristanejo na kupih smetišč. To je vsekakor v interesu potrošniškega kapitala, saj več kot se izdelkov zavrže, več se proda novih. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.

Tretji problem pa predstavljajo tovornjaki, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico in bodo tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom in gnečo na cesti.

PROBLEMATIKA SEŽIGALNIC

EU ne podpira več sežigalnic in v pripravi je tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, kar v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevke vsi plačevali izpuste sežigalnic. Pomembno je tudi to, da se bo leta 2030 sprejel zakon za celotno EU in sicer se bo postavila zgornja meja onesnaženosti, kar pomeni, da zelo onesnažena mesta, ne bodo več dobila dovoljenja za gradnjo objektov, ki bi onesnaževanje še povečala. Glede na seznam evropskih držav in mest sta Slovenija in Maribor že na zgornji meji onesnaženosti, kar pomeni, da se verjetno projekt sežigalnice leta 2030 ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo za to porabili več milijonov našega denarja.

Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobilski izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO2 nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.

Zavedati se moramo, da po sežigu odpadkov ostane 15 – 20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko raztresli po njivah in travnikih ter bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Potrebno ga je skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.

Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi, Surovini, Dinosu … Nastalo bo namreč še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, sortirati in pred sežigom obdelati. Torej s tem ustvarimo novo smetišče. Ker mora sežigalnica delati 24/7 vse dni v letu, bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje.

Ko se sežigalnica umesti v nek prostor, postane njeno neprestano delovanje prioriteta za naslednjih 30 in več let. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz večjega dela SV Slovenije, kar pa še vedno ne bo dovolj za rentabilno poslovanje. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da jim ni potrebno skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako porabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji (zero wast).

KDO IN KAKO BO IZVAJAL NADZOR NAD SEŽIGALNICO? 

V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnic, katerim pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.

KAKO SE JE MESTNA OBČINA MARIBOR LOTILA PROJEKTA SEŽIGALNICE?

Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in njegovi okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost.

Zmedenost in nepripravljenost na projekt je viden tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.

Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj morajo takšni objekti biti oddaljeni vsaj 300 metrov zračne linije od najbližjega naselja. To na predvideni lokaciji v Mariboru ni zagotovljeno. Pravzaprav je v bistvu sežigalnica predvidena v Coni Tezno, kjer je cca 4.000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.

Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage d.o.o. dr. Vito Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači, ob njem pa je še direktor Energetike Maribor d.o.o. Jože Hebar.

Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, kljub temu pa bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi).

Stroški postavitve sežigalnice so načrtovani zelo ohlapno, saj se še do danes niso odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal. Ne ve se še, kakšna bo morala biti npr. višina dimnika in če bo sploh možno zgraditi takšno zgradbo na predvideni lokaciji (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).

Velik problem pri tem projektu je tudi financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira več, torej se pričakuje pomoč države, za kar pa ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo gradnjo samo podražil ter ga bomo občani Maribora plačevali še leta in leta.

PROPAGANDA MOM ZA GRADITEV SEŽIGALNICE

Na seji mestnega sveta so potrdili, da se 250.000 € porabi za propagando graditve sežigalnice, kar pomeni, da se bo ponovno uporabil denar, ki bi ga lahko v Mariboru namenili za druge veliko pomembnejše projekte, kot je sežigalnica.

MOM propagira:

–   da bo sežigalnica znižala stroške kurjave.

Projekt sežigalnice bomo plačali vsi Mariborčani preko položnic (v tem trenutku cca 1.100 €/osebo, torej bo 4 članska družina dala za izgradnjo sežigalnice cca 4.400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru in tudi v Sloveniji pa je, kot vemo,  končna cena takšnih projektov v večini 2 – 3 x večja. Temu pa je potrebno dodati še stroške delovanja sežigalnice.

–   da bo manj onesnaženosti individualnih kurišč zaradi širitve toplovodnega omrežja.

Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je potrebno poudariti, da bi bil priklop do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so delno že vključena v ta režim in kar je še bolj pomembno – ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.

–   da bo z delovanjem sežigalnice manj smeti.

Povedal sem že, da se bo problema treba lotiti pri izvoru in ne na koncu.

–   delovanje sežigalnice ne bo vplivalo na zdravje ljudi in živali ter na okolje.

Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov.

Kot vidimo, bo sežigalnica en problem samo nadomestila z drugim. Onesnaževanje se ne bo zmanjšalo, temveč se bo nadaljevalo v drugi obliki, ki je lahko še nevarnejša od sedanje. Vedeti moramo namreč, da smo zemljo dobili samo na posodo od svojih zanamcev, ne pa v last, česar bi se morali zavedati tudi politiki, ki smo jih izvolili, da odločajo o naši bodočnosti.

 Avtor tokratnega gostujočega peresa je Fredi Magdič

The post GOSTUJOČE PERO: SEŽIGALNICA V MARIBORU first appeared on Rdeča Pesa.

VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK

8 March 2026 at 11:04

KAKO SMO V SOCIALIZMU IZGRADILI NAJBOLJŠO VZGOJNO – VARSTVENO MREŽO NA SVETU

Na Slovenskem je leta 1940 stalo 60 vrtcev, katere je obiskovalo okoli 2400 otrok. Mnogi med njimi si zaradi bornih pogojev niti ne bi zaslužili tega naziva.Zanje je skrbelo 79 vzgojiteljic, pri čemer jih je manj kot 20 imelo kakršnokoli izobrazbo iz področja predšolske vzgoje in varstva. Jasli so bile zgolj ene, pa še te so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še v izgradnji. Dobra štiri desetletja kasneje, leta 1984, je v vrtce in jasli na območju tedanje Socialististične republike Slovenije dnevno prihajalo več kot 76 tisoč otrok. Zanje je bilo postavljenih 752 različnih objektov, ki so služi za vzgojne in varstvene dejavnosti, v vrtcih in jasli pa je bilo že leta 1961 na Slovenskem zaposlenih več kot 2000 ljudi, večinoma žensk. 

Kako je prišlo do tega skoka zgodovinskih razsežnosti, ki je močno vplival na večanje družbene enakosti in odpiral ženskam pot do samoizpolnitve?

Ključno vlogo pri tem je igrala idejna usmeritev ljudskih množic in komunistične partije, ki sta se povezali skozi zmago nad okupatorjem in preko izvedbe socialne revolucije Ta je odprla vrata jugoslovanskem socializmu naslednjih desetletij. Eden od osrednjih ciljev socializma je bila čim širša vključitev žensk na delovna mesta. Tako bi se naj vključile v javno sfero dela in življenja ter nadaljevale trend, postavljen iz strani stotisoče jugoslovanskih žensk, ki so se tekom druge svetovne vojne aktivno pridružile narodnoosvobodilnemu gibanju. Junakinje odpora in vojne so postajale junakinje dela in izgradnje socializma. 

Tempo naraščanja števila delavk je med različnimi obdobji socialistične Jugoslavije sicer nihal, vendar je vseskozi ohranjal krivuljo rasti. Če so ženske na Slovenskem pred drugo svetovno vojno predstavljale okoli 28 % vseh zaposlenih ljudi, se je njihov delež do leta 1961 dvignil na 41 %, v letu 1987 pa je dosegel 46,5 % celotnega delavstva. Za primerjavo, v Zahodni Nemčiji, Franciji, Avstriji in Veliki Britaniji niti do sredine osemdesetih let niso dosegli deleža zaposlenih žensk, ki ga je socialistična Slovenija dosegla že v začetku šestdesetih let istega stoletja

Takšen razmah zaposlovanja žensk in njihove polnopravne vključitve v širšo socialistično skupnost ne bi bil mogoč brez obsežnega podružbljanja, kolektivizacije in profesionalizacije varstva in vzgoje otrok. Odločitev in politična akcija za izgradnjo prostorsko razvejane in kvalitativno bogate mreže vrtcev in jasli, pa ni izšla samo iz dejstva, da se je deset tisoče novih žensk vključevalo v delovna okolja. Družbena akcija, ki so jo vodile napredne sile v partijskih organih, lokalnih skupnostih in drugih samoupravnih organih, je temeljila tudi na preseganju ideje, da je družina edina in primarno odgovorna za razvoj najmlajših članic in članov družbe. 

Tako je Vida Tomšič že leta 1952 ob njeni poslanci za 8. marec razgrnila novo opredelitev vzgoje in varstva kot naloge celotne družbene skupnosti. Dejala je: »Vzgoja otrok je seveda važen del materinstva, a je obenem veliko širši problem, ki ga mati sama ne more reševati. Socialistična družba mora iz svojih najglobljih osnov vzgojo otrok postaviti v prvi vrsti kot družbeno nalogo in jo kot tako tudi reševati.« 

Z izgrajevanjem vedno novih objektov, zaposlovanjem novih ustrezno kvalificiranih delavk (leta 1949 je bila namreč v ta namen v Ljubljani ustanovljena prva Srednja vzgojiteljska šola na Slovenskem), vpisovanjem vedno večjega števila otrok in posodabljanjem prostorov ter didaktičnih pripomočkov je pomemben segment reproduktivnega dela vse bolj postajal del javne sfere dela. Varstveno-vzgojno delo, ki so ga nekdaj ženske brezplačno opravljale skrite med štirimi stenami družinskega doma, je sedaj vse bolj postajalo del vsakdanjika celotne družbene skupnosti. Opravljale so ga strokovno usposobljene in ustrezno plačane delavke v vrtcih in jaslih, ki so preko mehanizmov socialističnega samoupravljanja tudi sodelovale pri vodenju teh vzgojno-varstvenih institucij in pri organizaciji dela v njih. Podoba odvisne ženske potegnjene v zasebnost doma in vprežene v privatnost reproduktivnega dela je tekom socialističnega razvoja vse bolj zamenjevala podoba ženske – delavke, samostojne osebnosti in ustvarjalke družbenega življenja. 

Mnoge od teh žensk so delo opravljale prav v vrtcih in jaslih. Pri tem so s skrbjo za najmlajše otroke in z vzgojo v duhu tovarištva pomembno prispevale tudi humanizaciji odnosov med ljudmi in k temu, da so se tudi pri najmlajših generacijah krepili emancipacijski tokovi. Hkrati so s svojim delom, naj si bo kot kuharice, čistilke, pomočnice vzgojiteljic ali vzgojiteljice, v ključni meri prispevale, da se je lahko z vsakim dnem zaposlovalo in osvobajalo vse večje število žensk. Družinska okolja so razbremenjevale nekoč skritega reproduktivnega dela in ga zmeraj bolj premikala v javno sfero, kjer je bilo to priznano in plačano s strani celotne družbe. 

Ravno ta emancipacijski skok zgodovinskih razsežnosti, tako kar se tiče števila vzgojno-varstvenih ustanov, kot tudi njihove kvalitete (organizirana prehrana, program “male šole”, prostorska umeščenost objektov, način financiranja itd.) je odgovoren za ogromno večino današnje javne mreže vrtcev in jasli. O tem priča že podatek, da je število objektov javnih vrtcev od leta 1990 do 2015 naraslo za komaj 68, medtem, ko je bilo v istem 25 letnem  obdobju med letoma 1945 in 1970, na Slovenskem zgrajenih kar 344 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. 

Za razliko od javne mreže vrtcev in jasli, ki po kapitalistični kontrarevoluciji in razpadu Jugoslavije, vse bolj hira, pa na drugi strani vse bolj cveti privatna iniciativa. V šolskem letu 2024/2025 je tako pri nas delovalo že 94 zasebnih jasli in vrtcev, ki so od 85 % do 100 % financiranih iz sredstev vseh državljank in državljanov. Medtem, ko v mnogih javnih vrtcih primanjkuje vpisnih mest, kar neposredno vodi nazaj v mračnjaštvo patriarhalne družbe, se mesta v zasebnih vrtcih, ki delujejo s profitnim motivom, množijo. Lani je zasebne vrtce obiskovalo že kar 7.130 otrok predšolske starosti. 

Če želimo obrniti nevaren in družbeno izrazito škodljiv trend repatriarhalizacije družbe, ki ženske vse bolj spet postavlja v vlogo odvisnih subjektov, moramo slediti predstavljenim zgledom socializma. Mračnjaštvo smo nekoč že zamenjali z napredkom, na nas je, da to storimo znova. 

Živel 8. marec!

The post VRTCI KOT KLJUČNO ORODJE OSVOBODITVE ŽENSK first appeared on Rdeča Pesa.

JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE!

7 March 2026 at 09:58

Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj z vidika feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.

V 84. členu programa SDS najdemo »uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja«, ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje »državljanske solidarnosti«, kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje, tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom, ne glede na spol.

Najbolje lahko tovrstno »progresivno« politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke »privilegij« braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO pakt.

Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj pogosteje. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot »blodnje« dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki, vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski Uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.

A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke, oziroma »levi pol«, nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada, in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke desnega pola z različnimi oblikami vojaškega roka.

Hkrati je samooklicana »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.

Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, predvsem pa z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih, zato varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji in kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.

S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na »levo« ali »desno« vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje. Zato v Študentskem društvu Iskra tudi letos za dan žensk organiziramo protest!

Javno pismo so napisali v Društvu Iskra.

The post JAVNO PISMO ZA OSMI MAREC: ROŽE IN OROŽJE! first appeared on Rdeča Pesa.

KDO SE BOJI FEMINIZMA?

6 March 2026 at 17:12

“Vprašanje torej ni, ali si želimo enakosti. Vprašanje je, ali smo se zanjo pripravljene organizirati, ker brez organiziranja ne bo podružbljanja, brez podružbljanja ne bo emancipacije in brez razrednega boja se zgodovina ne premakne.”

Vabimo vas k ogledu spodnjega video eseja o prizadevanjih za osvoboditev in polno vključitev žensk v družbeno življenje, ki so ga pripravili v Študentski Iskri. V njem ustvarjalke in ustvarjalci spregovorijo o zgodovini ženske emancipacije, reproduktivnem delu, socialni državi in o tem, zakaj enakost ni nikoli nastala iz individualnega uspeha – temveč iz organiziranega boja in sistemskih sprememb.

Hkrati pa vas vabimo tudi na protestna shoda, s katerimi bomo v nedeljo v Kopru in Ljubljani obeležili mednarodni dan žensk. Povezave do dogodkov najdete spodaj. Se vidimo na ulicah!

https://www.facebook.com/events/1475775824123066 (LJUBLJANA)

https://fb.me/e/jiy1o4zl4 (KOPER)

The post KDO SE BOJI FEMINIZMA? first appeared on Rdeča Pesa.

PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU

4 March 2026 at 17:15

Ob bližajočem se prazniku delovnih žensk, 8. marcu, smo za vas pripravili cikel objav z analizo položaja žensk v kapitalizmu.

V prejšnjem delu smo se osredotočili na vprašanje vloge družine v kapitalizmu. Tokrat se posvečamo procesu ponovne patriarhalizacije ob vzpostavitvi kapitalizma v Sloveniji.

II. DEL: Dvojna izkoriščanost delovnih žensk

Kapitalistična produkcija in njena buržoazna ideologija praviloma umeščata žensko v družbi znotraj družine primarno v vlogo matere in gospodinje, so pa ženske v večji meri vključene tudi v sistem mezdnega izkoriščanja. Dvojna izkoriščanost žensk je na eni strani posledica zgodovinskih pridobitev ženskih bojev za vključitev na trg delovne sile (ženska se delno osvobodi ekonomske podrejenosti družini in možu, tako na Zahodu kot v državah realsocializma), na drugi strani pa delno še vedno ostaja v vlogi oskrbovalke in gospodinje, ko pride iz službe. 

Vedno večja vključenost žensk v proces družbene produkcije je značilna za čas od druge svetovne vojne dalje, ko so države realsocializmov (pri nas v Jugoslaviji) uveljavljale politike enake vključenosti žensk in moških v delovne procese, družina pa naj bi izgubila ekonomsko vlogo in postala prostor solidarnih odnosov (pri čemer ne pravimo, da patriarhalnega zatiranja v socialističnih državah ni več bilo).

S tranzicijo Slovenije v kapitalizem sta tako ženska kot moški postala izkoriščana mezdna delavca, družina pa je zaradi vedno večje privatizacije javne družbene skrbi (javne kuhinje, vrtci, pralnice) spet vedno bolj postajala prostor, v katerem ima ženska primarno vlogo matere in gospodinje. Jugoslovanski realsocializem je patriarhat in delitev na spolne vloge nameraval sistemsko odpraviti s podržavljanjem in podružbljanjem družbene reprodukcije in vzgoje, kot so množično ustanavljanje javnih vrtcev, menz, pralnic in šol. 

Vse obsežnejša privatizacija po obnovitvi kapitalizma pri nas je močno načela socialistične pridobitve. Poleg tega pa danes že tako okrnjene javne storitve, ki ženske še lahko razbremenijo domačega reproduktivnega dela, pestijo kadrovska podhranjenost, prekarizacija, podplačanost in feminizacija teh poklicev. 

Neoliberalna kapitalistična ekonomija je s selitvijo nekaterih delov proizvodnje, kjer so bile ženske nekoč zaposlene v sindikalno dobro organizirani proizvodnji, v periferne države, na domačem terenu obdržala del višje ovrednotene industrijske proizvodnje in storitveni sektor (informatika, zavarovalništvo, bančništvo). V njem so večinsko zaposleni moški ali ženske srednjega in višjega razreda. 

Ženske delavskega razreda se tako zaposlujejo v podplačanem javnem sektorju ali vedno bolj prekariziranem zasebnem sektorju, ki izvaja nekatere skrbstvne dejavnosti (negovalke, medicinske sestre, vzgojiteljice). Vedno pogosteje pa najbolj razvrednotena dela opravljajo migrantke, ki zapolnjujejo skrbstveno “luknjo”, ki jo v državah kapitalističnega centra povzroča krčenje socialne države kot posledica neoliberalne ekonomske deregulacije zadnjih 30 let. Vzpostavlja se razredno nasprotje med ženskami na dobro plačanih položajih, ki si lahko privoščijo čistilke, hišne pomočnice ali varuške in migrantskimi delavkami. 

The post PESA ANALIZIRA II: SKRB ZA ŽIVLJENJE V KAPITALIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

Štajerci in Kranjci na obeh straneh Save – organizirajmo se za boljše Posavje!

3 March 2026 at 16:01

Članice in člani Mreže za pravičen prehod te vabijo na regijsko srečanje mreže, kjer bodo skupaj z udeleženkami in udeleženci razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v Posavju in širše ter se organizirali za njihovo razrešitev:

Kje in Kdaj? Že ta četrtek, 5. 3. 2026, 17:00-20:00, prostori Studia 44/VGC Posavje, Krško, Cesta Krških žrtev 44

Na srečanju:

  • bodo članice in člani predstavili namen, delovanje in zahteve mreže, 
  • seznanili se bomo s prizadevanji raznih lokalnih iniciativ na okoljsko-socialnih področjih ter
  • razpravljali o okoljskih in socialnih problemih v regiji in širše ter skušali skupaj poiskati rešitve.

Posebna pozornost bo namenjena razpravam in organiziranju: za boljši javni potniški promet; za reševanje okoljskih problemov v regiji; za dostop do zdrave, trajnostne in lokalno pridelane hrane ter morebiti še kakšnemu področju, ki ga boste udeleženke in udeleženci posebej izpostavili. 

Osrednji namen srečanj je torej, da se na tistih področjih, ki vas najbolj pestijo, organiziramo, okrepimo skupna prizadevanja in izborimo spremembe na bolje!

Na srečanju bo poskrbljeno tudi za topel obrok.

Aktiviraj se – združimo moči za boljše Posavje, za boljšo družbo!

Tako smo se že začeli organizirati v Mariboru:

Več informacij in prijava:

https://www.facebook.com/events/1613985996470464

The post Štajerci in Kranjci na obeh straneh Save – organizirajmo se za boljše Posavje! first appeared on Rdeča Pesa.

IZVOR PRIHODNOSTI – 50 LET RAZVOJA UMETNE INTELIGENCE V SLOVENIJI

2 March 2026 at 12:42

Zgodba o razvoju umetne inteligence je zgodba o človeški radovednosti in želji, da bi razumeli razum sam. Od antičnih mitov o bronastih velikanih do literarnih vizij o robotih so sanje o mislečih strojih burile domišljijo, a resnična revolucija se je v zadnjih desetletjih tiho odvijala v raziskovalnih skupinah.

Slovenija ima v tem razvoju presenetljivo pomembno vlogo. Čeprav je svetovni preboj uporabniških orodij šele pred nekaj leti umetno inteligenco postavil v središče javnega zanimanja, domači razvoj poteka že pol stoletja in uživa mednarodni ugled od Stanforda do Tokia. Resnična zgodba najbolj prebojne tehnologije našega časa pa se piše v stotinah tisočih vrsticah programske kode, ki so bile skozi desetletja napisane v mnogih laboratorijih na Institutu Jožef Stefan, na Fakulteti za računalništvo in informatiko in razvojnih oddelkih pionirskih podjetij. 

Računalniški muzej z razstavo Izvor prihodnosti razkriva to spregledano pot slovenskih začetnikov najbolj prebojnega področja računalništva. To niso le zgodbe o procesorjih, temveč zgodbe o ljudeh, ki so v tehnologijo vtkali svoje vrednote in želje za prihodnost. To so zgodbe, ki bodo krojile sodobno slovensko tehnološko samozavest.



The post IZVOR PRIHODNOSTI – 50 LET RAZVOJA UMETNE INTELIGENCE V SLOVENIJI first appeared on Računalniški muzej.

Kako je digitalno lahko fizično?

29 January 2026 at 12:02
Strokovna konferenca, ki ji bo sledila še delavnica primerna za vse, bo potekala v
sredo, 11. februarja,
med 9.00 in 14.30 v
Računalniškem muzeju v Ljubljani.

V preteklem letu so Ekologi brez meja naslovili širši okvir digitalnega odtisa, tokrat pa želimo skonkretizirati povezavo med digitalnimi praksami, strojno opremo in oprijemljivimi posledicami – od e-odpadkov do slabše uporabniške izkušnje in povečane tehnološke odvisnosti. Cilj dogodka je spodbuditi strokoven, trezen razmislek o tem, kako digitalne rešitve zasnovati tako, da bodo dolgoročno vzdržne – tehnološko, okoljsko in družbeno – ter odpreti prostor za izmenjavo pogledov med različnimi disciplinami.

Po konferenčnem delu pa vas vabimo, da se pridružite digitalnemu čistilnemu servisu z ambasadorji Evropskega podnebnega pakta. Delavnica je primerna za vse starosti.

Za lažjo organizacijo dogodka vas prosijo, da se prijavite preko prijavnega obrazca.

Program strokovne konference

Ura Prispevek Sodelujoči
9.30 – 10.00 Registracija
10.00 Uvodni pozdrav
10.05 – 10.25 Podatkovni centri kot pospeševalci nastajanja e-odpadkov izr. prof. dr. Mojca Ciglarič, dekanja UL FRI in nosilka predmeta Trajnostni vidiki računalništva
10.25 – 10.45 Digital sufficiency (vklop prek spleta) prof. Geoffrey Aerts FARI Academic Director – Vrije Universiteit Brussel (VUB)
10.45 – 11.05 Prekomerna digitalizacija kot gonilo nastajanja e-odpadkov Izr. prof. dr. Urban Sedlar, UL FE
11.05 – 11.25 Prekomerna digitalizacija — skozi oči varstva potrošnikov Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije
11.25 – 11.40 Odmor za kavo
11.40 – 12.00 Okoljska zasnova programske opreme (software ecodesign) Jaka Kranjc, Ekologi brez meja
12.00 – 12.20 Strojne omejitve kot gonilo boljše programske opreme skozi čas Računalniški muzej
12.20 – 12.40 Pregled aktivnosti in uspehov kampanje EndOf10 Lio Novelli, Kompot
12.40 – 13.00 Odprta debata
13.00 Zaključek konferenčnega dela
13.15 – 14.30 Delavnica: digitalni čistilni servis z ambasadorji Evropskega podnebnega pakta

The post Kako je digitalno lahko fizično? first appeared on Računalniški muzej.

Valentinov retro gaming

22 January 2026 at 11:36

Dogodek je popolna ideja za zmenek, ki ni vsakdanji. Namenjen je vsem, ki jim je ljubezen blizu, pa naj bo to romantična ali prijateljska. Mario in Peach, Mario in Luigi ali katerakoli druga nepremagljiva ekipa: pomembno je le, da se imajo igralci lepo in da med smehom in drobnimi tekmovalnimi trenutki nastajajo novi spomini.

Večer obljublja sproščeno vzdušje, kanček tekmovalnosti in obilico zabave v dvojicah. Ljubezen do iger se bo prepletla z ljubeznijo do druženja. Idealna kombinacija za valentinov dan.

Vstopnice v predprodaji lahko kupite tukaj.

Opomba:

Dogodek je del LUV festa.

Dogodek se lahko snema in fotografira. S svojo prisotnostjo na dogodku Turizmu Ljubljana dovoljujete, da vašo podobo na fotografijah ali videu uporablja za komercialne in nekomercialne namene (promocijo) destinacije Ljubljana in festivala LUV fest.

The post Valentinov retro gaming first appeared on Računalniški muzej.

Civilna družba v bran Andreji Slameršek

10 March 2026 at 10:43

Pretekli petek je pred ministrstvom za okolje, podnebje in energijo v Ljubljani potekala tiskovna konferenca na temo dveh SLAPP tožb zoper eno naših največjih bork za naravo in prosto tekoče reke Andrejo Slameršek, ki so se je udeležili tudi številni njeni podporniki ter podpornice.

SLAPP tožbi sta zoper Andrejo Slameršek sprožili dve državni energetski družbi HSE Invest in HESS, nedolgo zatem, ko je junija lani prejela državno nagrado Rada Smerduja za izjemne zasluge na področju ohranjanja narave. “Civilna družba je nominirala Andrejo Slameršek za državno nagrado in civilna družba bo stala ob Andreji Slameršek tudi zdaj, ko jo preganjajo državna podjetja,” so zapisale Varuhinje rek.

Na tiskovni konferenci se je pred množico podpornic in podpornikov zvrstilo šest govornic oziroma govorcev: Alja Bulič (Varuhinje rek), Polona Pengal (Revivo), Gaja Brecelj (Umanotera), Uroš Macerl (Eko krog, Vesna), Barbara Rajgl (Pravna mreža za varstvo demokracije) in Aljoša Petek (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja).

Objavljamo izjavo Varuhinj rek:

“Če si sam, te lahko ustrahujejo.
Če je za teboj skupnost, se bojijo oni.

Andreja Slameršek je ena naših najpomembnejših varuhinj narave, za svoje delo je prejela tudi najvišjo državno naravovarstveno priznanje.
Zdaj jo ta ista država oz. državni energetski podjetji HSE Invest in HESS tožita. Gre za t.i. SLAPP tožbi, ki jih vlagajo vplivni akterji, da bi ustrahovali in utišali tiste, ki zagovarjajo javni interes. Andrejo tožijo zaradi njenih prizadevanj proti gradnji HE Mokrice na Spodnji Savi – država je v tem primeru že 3x izgubila na sodišču!

Pred Ministrstvom za okolje smo se na tiskovni konfereneci v bran Andreji Slameršek zbrali številni predstavniki in predstavnice stroke in civilne družbe iz cele države s zahtevami:

  • odgovorni na omenjenih podjetjih naj pojasnijo ozadje tožb proti državni nagrajenki
  • tožbi naj nemudoma umaknejo

Če se to ne bo zgodilo, bomo sodni postopek izkoristili za zelo javno in odprto soočenje vseh argumentov, dejstev in strokovnih mnenj.
Na koncu smo v en glas skupaj prebrali izjavi, zaradi katerih je tožena. Andreja ni sama kot tudi ne bo sam nihče, ki bi ga doleteli podobni pritiski.

Skupaj za Andrejo!
Skupaj za reke!”

Fotografije: Črt Piksi

 

The post Civilna družba v bran Andreji Slameršek appeared first on Prelom.

Aktivizem, ki spreminja mesta

4 March 2026 at 08:11

V Ljubljano prihajata dve organizaciji Changing Cities Berlin in Wir machen Wien, ki aktivno delujeta predvsem na organiziranju meščank in meščanov od spodaj navzgor za trajnostno mobilnost.

Prostorož vabi v četrtek, 5. marca ob 17.30 v Rastlinjak (Tržaška cesta 2) na kratko javno predavanje in predstavitev kampanj, intervencij in iniciativ za trajnostno mobilnost, ki so dosegle uspehe na Dunaju, v Berlinu, Hamburgu in drugih nemških mestih.

Predavanju bo sledila razprava, v kateri bomo osvetlili tudi trenutno stanje v Sloveniji.

Več o dogodku lahko preberete na tej povezavi.

The post Aktivizem, ki spreminja mesta appeared first on Prelom.

Skupščina prebivalcev Štepanjskega naselja

26 February 2026 at 09:56

Iniciativa za Štepanjsko naselje vabi na skupščino prebivalcev in prebivalk:
Ponedeljek, 2. 3. 2026 ob 18.00
OŠ Božidarja Jakca, Nusdorferjeva ulica 10

Če želite predstaviti svoj predlog, do 28. 2. 2026 pošljite ime, priimek, naslov bivališča ter kratek opis na info@stepanjsko.si ali pokličite 069 865 570.

Prispevki bodo časovno omejeni (predvidoma 5 minut), da bo zagotovljena možnost sodelovanja vsem.

Pridite in povabite še sosede.
Skupaj odločamo. Zdaj je čas, da se povežemo.

The post Skupščina prebivalcev Štepanjskega naselja appeared first on Prelom.

Kriza Mestne občine Ljubljana

26 February 2026 at 09:44

Januarja so težave s parkiranjem v Štepanjskem naselju postale vseljubljanska skrb. Resnici na ljubo so segle celo onkraj meja mestne občine – o parkiranju v Štepanjcu so poročali v nacionalnih medijih, o njem so pisali časopisi, na družbenih omrežjih pa so se razvnele burne razprave. Zgodba je nadvse preprosta in značilna tudi za druge dele Ljubljane, prav tako za kakšno drugo mesto pri nas ali v okolici. Modernistična soseska, ki je bila zasnovana s parkirnimi mesti za en avto na dve stanovanji, ne prenese sodobnega pritiska Ljubljančanov, ki imajo v lasti avto ali dva na gospodinjstvo. Razmere, zaradi katerih so vsi tarnali, je presekala nova ureditev – ki razmer ni uredila – in pokazale so se nove, globlje težave.

Še huje, do izraza so prišle usodne strateške napake, ki niso značilne le za Ljubljano, ampak za večino slovenskih občin oziroma za vso državo.

Poglejmo najprej razlog, zakaj sploh takšna ureditev in zakaj prav zdaj. Ureditev parkiranja v Štepanjskem naselju je del širšega projekta mestne občine, s katerim ta uvaja območja plačljivega parkiranja tudi zunaj mestnega središča. V istem valu je bilo denimo urejeno parkiranje v Šiški med letoma 2023 in 2024. Takšni ukrepi nedvomno polnijo občinsko blagajno in s tem ni prav nič narobe – lastništvo avtomobila je vsekakor svojevrsten luksuz. Seveda občani pričakujemo, da se z zbranim denarjem pametno in smiselno ravna, na primer, da se vlaga v razvoj javnega prometa. Odgovor na vprašanje, zakaj prav zdaj, pa je dejstvo, da so parkiriščni trg v središču mesta izčrpali. Hkrati so zdaj marsikje že rešeni lastniški spori med občino in etažnimi lastniki stanovanj v blokih oziroma pripadajočih zemljišč, h katerim sodijo tudi parkirišča (ZVEtL-1). Tako je recimo v Šiški, kjer so parkirišča zarisana. Zdelo se je, da občina ve, kje lahko parkiranje legalno zaračuna in kje ga (še) ne more. Vendar se je to spremenilo z ureditvijo, vpeljano v Štepanjskem naselju. Lastniški spori tam še niso rešeni, občina pa se je samovoljno odločila za posredovanje. Prebivalci Štepanjskega naselja so ravno na tej podlagi zoper njo vložili tožbo.

Eden od razlogov, ki se vedno znova pojavljajo v zvezi z nujnostjo uvedbe plačljivega parkiranja, so dnevni migranti, saj naj bi ti z nenadzorovanim zasedanjem parkirišč ta zasedali lokalnim prebivalcem. Takšna razlaga je nadvse populistična (vsi poznamo negodovanje nad tujimi tablicami na našem koncu) in ima kaj malo podlage. Tudi če bi ti dnevni migranti parkirali vsevprek, bi to storili zjutraj, ko bi lokalci odšli od doma. Popoldne bi že migrirali nazaj v svoje domače konce, takrat pa bi lahko lokalci brez težav parkirali na izpraznjenih parkiriščih. Seveda je to poenostavljen prikaz, vendar že na daleč kaže, da so dnevni migranti fiktivni sovražnik. V razmerah, ko parkirišča P + R večinoma samevajo (razen tistega na Dolgem mostu), ni pričakovati, da bi dnevni migranti namesto urejene infrastrukture uporabljali naključna parkirišča po mestnem obrobju. Če pa so težava zares dnevni migranti, se mora občina temeljito vprašati, kaj za vraga počne s svojimi parkirišči P + R, zakaj ne delujejo in kako se težave lotiti s tega konca. So pa dnevni migranti uporaben izgovor za hiter konsenz med prebivalci okolja, kjer se plačljivo parkiranje uvaja.

Foto: Črt Piksi

Ravno to se je izkazalo v Štepanjskem naselju. Župan je obljubljal, da bo po uvedbi dovolilnic dovolj parkirnih mest, saj bodo vsi dnevni migranti odšli. A zgodilo se je, da je bilo parkirnih mest še vedno premalo in – po zakoličenju nekaterih območij – manj kot prej. Tako je razumljiva jeza lokalcev, ki so pričakovali rešitev, dobili pa še večjo težavo. Takrat so se začeli zborovanja, intervencije v medijih in naposled celo županovi obiski. Ti so bili izredno neproduktivni, saj je župan prebivalce le arogantno postavil pred dejstvo, da parkirnih mest pač ni, jih ni bilo in jih še lep čas ne bo.

Kot rešitev oboji, lokalni prebivalci in občina, omenjajo gradnjo garažne hiše. Ta ukrep je absurden in bo, če se uresniči, prinesel še več gorja in gneva kakor dosedanji dogodki. Garažna hiša je finančni in strateški nesmisel. Finančni zato, ker bi cena parkirnega mesta nanesla vsaj nekaj deset tisoč evrov; strateški pa, ker si kot družbeni ideal – na evropski, državni in občinski ravni – postavljamo trajnostno, brezogljično mobilnost. Nekaj, kar se marsikomu zdi neizvedljivo, je ne glede na vse naš strateški cilj. Torej pričakujemo družbo, ki bo imela čez nekaj deset let bistveno manj avtomobilov kakor danes. Pri vsem tem se postavlja vprašanje, kaj se bo takrat zgodilo z odvečno avtomobilsko infrastrukturo. In ravno garažne hiše so objekti, s katerimi bo največ težav, saj omogočajo izjemno omejeno drugačno rabo.

Kako torej rešiti težavo, tako da bo rešitev finančno in strateško vzdržna, da bodo z njo uresničeni občinski načrti in da bo predvsem pripomogla k boljši kakovosti življenja prebivalcev?

Zadeve se je treba lotiti iz popolnoma drugega izhodišča. Če ne moremo preprosto povečati infrastrukture, ki bi ustrezala večjim potrebam, je treba zmanjšati potrebe, da ustrezajo infrastrukturi, ki je na voljo.

Seveda Štepanjsko naselje ni edino območje, ki ima te težave. Tudi Ljubljana ni unikum. Niti Slovenija. Z enakimi težavami se spoprijemajo po vsej Evropi in marsikje so se nanje pametno odzvali. Denimo na Dunaju, kjer so rešitev iskali – in jo tudi našli – v preprostem pilotnem projektu Auto-Wette (slo. ‘stava na avto’). Gospodinjstva so se prostovoljno za tri mesece odpovedala avtu, v zameno pa so dobila 500 evrov subvencije za mobilnost na mesec na gospodinjstvo. V projektu je sodelovalo 37 gospodinjstev (prijavilo se jih je kar 3000), ki so lahko subvencijo porabila za različne oblike mobilnosti: mesečne vozovnice za javni promet, kratkoročni najem avtomobila, vožnjo s taksijem … Izkazalo se je, da so na mesec porabila v povprečju le 340 evrov (torej jim je ostalo 160 evrov), po treh mesecih pa sta dve tretjini gospodinjstev odločeni za nadaljevanje takšnega življenja, četrtina gospodinjstev pa je avtomobile že prodala.

Nekaj takšnega bi bilo smiselno poskusiti v Štepanjskem naselju in kasneje morda še drugje. S tem bi rešili težave s parkiranjem, model pa je finančno samozadosten. Vsem prebivalcem bi ponudili možnost mesečne subvencije v določenem znesku, če se odpovejo avtomobilu. Četudi se za to odloči le nekaj odstotkov gospodinjstev, bi to pomenilo opazno razbremenitev parkirišč. Financiranje subvencij bi lahko potekalo neposredno iz denarja, ki ga s prodajo parkirnih listkov in dovolilnic proizvajajo občinska parkirišča. Dejansko bi bili na boljšem vsi. Tisti, ki se lahko odpovejo avtomobilu, bi za to prejemali finančno nagrado, iz dunajskega primera pa vidimo, da bi s tem lahko celo zaslužili. Tisti, ki se avtomobilu iz takšnega ali drugačnega razloga ne morejo odpovedati, pa bi imeli na voljo parkirna mesta, lahko celo zagotovljena – z dražjo dovolilnico. Hkrati bi bilo tudi zanje to ceneje kakor naložba v gradnjo garažne hiše oziroma najem parkirišča v njej, če bi stroške gradnje krila občina.

Foto: Črt Piksi

Seveda je podlaga za izvedbo takšne rešitve delujoč in robusten sistem javnega prometa – na lokalni in državni ravni. Tega, žal, niti v Ljubljani niti v Sloveniji nimamo. Četudi občina izgovore išče v slabem sistemu na državni ravni, je za lokalni javni potniški promet odgovorna sama. Ljubljanski potniški promet (LPP) je obstal v prostoru in času Ljubljane ob koncu 20. stoletja. Omejen je s shemo prog, ki ima eno centralizirano ozko grlo (Slovenska cesta), in s frekvenco, ki tudi ob konicah ni manjša kot pet minut (za Štepanjsko naselje, najgosteje naseljeno območje v Sloveniji, celo ne manjša od 12 minut) – ponoči pa sploh ne deluje. To preprosto ne zadošča za trenutne potrebe potnikov, najpogostejši, študenti, dijaki in upokojenci, druge možnosti enostavno nimajo, od drugih pa pri takšnih razmerah ni upravičeno pričakovati, da se bodo odpovedali avtomobilu. Pogoj za kakršnokoli trajnostno in inovativno reševanje problematike parkiranja je ustrezen javni potniški promet. Občina bi se zato morala izboljšanja javnega potniškega prometa lotiti takoj in velikopotezno. Ljubljana potrebuje primestno železnico. Ljubljana potrebuje tramvaj. To niso ekscesi, to je nuja. Žal pa visokoleteče ambicije prepogosto ostanejo le črka na papirju strateških dokumentov, denimo Celostne prometne strategije MOL 2025–2032.

Izkušnja iz Štepanjskega naselja opozarja na kritično stanje ljubljanske občine, ki se več kot očitno ni sposobna resno, kritično in znanstveno lotiti reševanja težav. Rešitve obstajajo, le prepoznati jih je treba.

Četudi je predlagana rešitev slaba ali neizvedljiva, bi si morala občina prizadevati, da najde boljšo, da preveri vse možnosti, da predlaga pilotne projekte, začasne rešitve, da ne deluje zgolj znotraj cone udobja. V času, ko Ljubljana spada med evropska mesta z najslabšo kakovostjo zraka in ko povprečni prebivalec za avto porabi več kot 500 evrov na mesec, gradnja garažnih hiš ne bi smela biti pravi odgovor. Okoljsko in finančno trajnostne rešitve bi morale biti prvi odziv načrtovalcev in odločevalcev, a žal niso. Očitno jih moramo zahtevati občani sami.

The post Kriza Mestne občine Ljubljana appeared first on Prelom.

Parkirni režim

26 February 2026 at 09:21

Že nekaj tednov Ljubljano pretresata samovolja mestnih oblasti in brezbrižnost do odpora meščanov, četudi konstruktivnega. Mestna občina Ljubljana po svoje ureja parkiriščno krizo na najgosteje naseljenem območju v državi, junaško seka gordijski vozel in prinaša red ter parkirno disciplino. V imenu reda nad prebivalstvo Štepanjskega naselja pošilja redarstvo, to pa neposlušno ljudstvo neusmiljeno kaznuje in poskuša izsiliti podrejenost.

MOL svoje početje upravičuje na različne načine. Vsekakor je njen najmočnejši argument prezasedenost parkirišč v spalnih naseljih, z nesrečnim Štepanjskim naseljem vred. V prid občini gre celo sentiment prebivalcev, ki divjega parkiranja vsevprek preprosto ne podpirajo, tudi prebivalci Štepanjskega naselja težavo pomanjkanja parkirišč prepoznavajo. Ena od utemeljitev, s katerimi mestna občina upravičuje svojo redoljubnost, je tudi volja prebivalcev, sicer pri razmeroma majhnem vzorcu jasno izražena na dveh delavnicah,* ki sta ju jeseni 2025 izpeljala Inštitut za politike prostora (IPOP) in društvo Prostorož. Delavnici, na katerih so prebivalstvo Štepanjskega naselja spodbudili k izražanju pomislekov, konstruktivnih predlogov in ocene kakovosti bivanja v tem urbanističnem spomeniku, sta bili izrazito mnenjski in vsekakor se je kot najbolj žgoča za prebivalce izkazala ravno problematika mirujočega prometa, divjega parkiranja in s tem zavzemanja javnih površin.

Foto: Črt Piksi

Zato se občina brani, da zgolj uveljavlja voljo in želje ljudstva, četudi selektivno in onkraj priporočil izvajalcev delavnic samih. A kot ji je že v navadi, se je reševanja težave lotila od zgoraj navzdol – z vrha in zviška. S pozicije moči. S palico namesto s postopnim reševanjem težave, ki bi se moralo začeti z uvedbo med prebivalci najbolj priljubljenega ukrepa in izpolnitvijo obljube občine o 100 novih parkiriščih in z upoštevanjem nedvoumnih priporočil rezultatov delavnic, na katere se sklicuje. Z redom namesto s posredniško vlogo pri dogovoru z okoliškimi trgovci (katerih parkirišča ponoči samevajo). S kaznimi namesto s pogojevanjem novogradenj ob Pesarski cesti s smiselnim številom parkirnih mest. In z zaračunavanjem namesto z ureditvijo avtomobilu konkurenčnega javnega prevoza, neprekinjenih in varnih kolesarskih povezav, kultiviranja infrastrukture in razmer, v katerih bodo prebivalci in delavci v mestu avtomobil zavestno pustili doma ali ga celo opustili.

Agresivno in represivno se je še enkrat postavila nad iste ljudi, ki so še decembra zbirali podpise in jo opozorili, naj premisli oziroma zadrži svoje poteze, jo pozivali, naj z njimi začne dialog tudi zaradi nerešenega vprašanja lastništva nekaterih parcel s parkirišči. Toda dialoga ni; župan gre celo tako daleč, da rešitev vidi v tem, da ljudje preprosto prodajo avtomobile. A vendarle so prebivalci Štepanjskega naselja pokazali, da takšnega Teksasa ne bodo sprejeli kar tako.

Res je, da jih je MOL ujela nepripravljene, nepovezane, fragmentirane in jih s svojo držo in tem, kako se je stvari lotila, ujezila, vsekakor pa jih ni utišala in jih ni zvabila na parket ulične agresije. Po nekaj šokantnih tednih so stekli treznejši postopki. Po tistem uličnem sestanku z županom kar sredi parkirišč in prazni obljubi novih sestankov zdaj sledi pravni boj. Prebivalci so že vložili motenjsko tožbo zoper občino z namenom zadržanja na novo vzpostavljene ureditve. Poleg tega je pred dnevi stekla pobuda za razglasitev urbanistične zasnove Štepanjskega naselja za kulturni spomenik. Pobuda za Štepanjsko naselje pa je v hitrem času za več kot 100 odstotkov presegla potrebno število podpisov za verjetno njihovo najmočnejše pravno sredstvo – zbor občanov po 45. členu Zakona o lokalni samoupravi – ki ga mora zdaj župan Janković sklicati v 30 dneh. Torej ne sestanek na parkirišču ali neka neuradna tribuna z mikrofonom, občini se obeta obvezujoč instrument lokalne samouprave, ki ga bo morala obravnavati enakopravno in ne represivno, s tako ljube ji pozicije moči.

Tako bistvo tega članka ne bo izpostavljanje MOL in njenih rabot, ključno naj bo samoorganiziranje. Občinsko ravnanje je v Štepanjskem naselju spodbudilo odziv, ki pa mu, žal, preostane zgolj delovanje v odgovor, post festum.

Občinski režim je v tem primeru doživel prvi resnejši upor, verjetno najmočnejšo prebivalsko pobudo v mestu, a naj bo saga s parkirišči preostalim v mestu v poduk in za zgled. Vsekakor so najmočnejše orožje v boju proti samovolji oblasti povezovanje, participacija in delovanje na mikroravni, od sosedske ravni navzgor do soseske in četrtne skupnosti, ki na neki točki trči ob interese kapitala in oblasti. Zato se, draga someščanka, vključuj, povezuj s sosedi, z drugimi meščankami, sodeluj pri pobudah, povzdigni svoj glas, še preden se zgodijo agresivna dejanja oblasti. Vsekakor se pošast gentrifikacije pod krinko delovanja v korist občank ne bo ustavila v Štepanjskem naselju, zato je treba že danes na okope, treba je gojiti preventivno delovanje in medsebojno povezovanje, participativno lokalno samoupravo. Nujno je zavedanje dejstva, da bo jasno izraženo mnenje že v času priprave potez mestnih oblasti težje zlorabljeno, kot je bilo v Štepanjskem naselju. Občinski (parkirni) režim je šele dobro začel lomastiti po ljubljanskih soseskah, zato pozor! In v skupni boj.

The post Parkirni režim appeared first on Prelom.

PLAC poziva vlado, da izpolni svoje obljube

25 February 2026 at 22:20

Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC je danes organizirala medijski zajtrk, na katerem je opozorila na nadaljevanje sodnih postopkov proti uporabnikom in uporabnicam in na neizpolnjene obljube vlade, da bo uredila prenos zemljišča, na katerem deluje ter zaščitila avtonomne prostore. In jo pozvala, da do volitev te obljube končno izpolni. V nadaljevanju v celoti objavljamo današnjo izjavo za javnost:

“Danes smo se zbrali, da opomnimo prvič na obstoj PLACa, in drugič na vse pred- in po- volilne obljube, s katerimi so se koalicijske stranke izpostavljale v preteklosti, in s katerimi so, seveda zgolj na abstraktnem nivoju, zagotavljale varnost in podporo avtonomnim prostorom in posledično PLACu, ter bolj konkretno posameznikom, ki so bili in ki še vedno so toženi zaradi motnje posesti. Kaplja čez rob, ki nas je opomnila na vse prelomljene obljube s strani vlade so bila vabila na glavno obravnavo, ki so jih toženi v začetku tega tedna pričeli prejemati. Konec maja so tako vabljeni na sodišče, kjer naj pojasnjujejo, kaj so počeli pred več kot tremi leti, ko so bili mnogi med njimi še mladoletni. To so posamezniki, za katere je vlada konkretno obljubila, da bodo zaščiteni, in da bodo tožbe zoper njih umaknjene, kar se, več kot očitno, ni zgodilo.
Sodišča delajo in meljejo po svoje, vlada pa na noben način ni pripomogla h hitrejši razvezi nastale situacije. Zadnje resnejše pogovore so prekinili, tudi na naše nadaljne poskuse vzpostavitve dialoga se niso odzvali.
Volitve se nevarno približujejo, tako kot tudi glavna obravnava.
Vlada pa od sebe ni dala nič. Gospod predsednik Golob nam je ob javnem odprtju PLAC-a celo pisal v zasebna sporočila na socialnem omrežju instagram in nam povedal, da nas ‘spremlja, kot posameznik, ne oblast’, in da imamo ‘njegove simpatije’. Poleg teh, in prikupnih emojijev sončkov od predsednika nismo slišali nič več. Iz Levice smo, recimo, bili deležni precej številčnejših obljub, najkonkretnejša je bila tista, na katero opozarjamo že več mesecev. Govorimo torej o scenariju, ko bi vlada zagotovila prenos zemljišča s PLAC-om na Stanovanjski sklad RS, in potem, za simbolično najemnino, omogočila nadaljno in nemoteno rabo prostorov. Tudi to se ni zgodilo.
Za še dodaten ščep soli v široko rano praznih obljub, pa nas v zadnjem času vse pogosteje, brez konkretnega pojasnila, obiskuje policija. Glede na predvolilni čas absolutno ne razumemo kako lahko do tega pride, sploh na tako pogosti bazi. Morda gre zgolj za posledico nepremišljenega Šutarjevega zakona, na vsak način pa pustijo vsi taki posegi grenak priokus, sploh glede na količino obljub o zaščiti avtonomnih prostorov, ki smo jih bili deležni od vladajočih.
Glede tožba pa se kot rečeno s strani vlade ne dogaja popolnoma nič. Obljubili so nam najprej ukinitev vseh tožb, potem umik tožb proti mladoletnim in tistim, ki so bili na PLAC-u v vlogi novinarjev, ki so poročali o javni otvoritvi. Nobene od obljub niso izpolnili, našim zadnjim poskusom komunikacije pa so se izogibali.
Zadnja tri leta in pol PLAC obstaja. PLAC dela dobro. Ohranja dobre odnose z lokalno skupnostjo. Nudi varen prostor številnim mladim, in malo starejšim. Vsem, ki jih širša družba zavrača in spregleda. S čistilnimi akcijam združujemo lokalno skupnost, in skrbimo za okolje v katerem obstajamo in delamo.
Organiziramo koncerte, filmske večere, najrazličnejša predavanja in diskusije. Nudimo prostor kolektivom, ki ga drugje ne dobijo ali si ga ne morejo privoščiti.
Vlada pa nas, tako kot svoje obljube o zaščiti abstraktnih avtonomnih prostorov in na popolnoma konkretnem primeru PLACa, ignorira. Ne vemo, kaj bodo prinesle volitve, in ne vemo kakšen vpliv bo imela na nas potencialna menjava oblasti. Še zadnjič pozivamo vlado, naj nas ne razočara in naj izpolni svoje obljube, vsaj na način ki nam zagotavlja nemoteno rabo v bližnji prihodnosti.
Samo z zagotovljeno prihodnostjo in bodočim obstojem lahko obstajamo in delamo dalje. Le tako lahko ostajamo varen prostor vsem, ki ga drugje ne najdejo.”

The post PLAC poziva vlado, da izpolni svoje obljube appeared first on Prelom.

Rušitev Makoka: Izbris skupnosti, preoblečen v prenovo

20 February 2026 at 21:46

Tisoči prebivalcev Makoka, zgodovinske naselbine na vodi v Lagosu, so januarja stali v laguni ob ruševinah svojih domov, potem ko je policija ob pomoči gradbene mehanizacije na mestni obali napravila novo vrzel. Kar vlada opisuje kot urbano prenovo in skrb za javno varnost, se z vodne perspektive kaže kot znana zgodba o izbrisu, prisilni razselitvi in prihodnosti nekega območja, ki se načrtuje brez tam že živečih ljudi.

Sporočilo iz lagune

Nekega večera na začetku januarja je telefon v Londonu zasvetil s sporočilom iz Makoka –slabo fotografijami starega prijatelja, ki jih je bilo težko razbrati. Ženske in otroci so do pasu stali v vodi, v rokah so držali lavorje, vzmetnice in lonce, medtem ko je jeklena roka bagra rušila lesene stene za njimi. Težko je bilo razločiti, kje se konča voda in kje se začnejo ruševine; le brnenje strojev in obrisi znanih hiš na kolih so razkrivali, da gre za skupnost, ki je pred več kot desetletjem sprejela tujca.

Dnevi so prinašali nove posnetke – buldožerji, ki so se približevali skupinam domov, dim solzivca, čolni, naloženi z lastnino, in starešine, ki so na plavajočih deskah, kjer so nekoč stale verande, poskušali barantati z uradniki.

Prijatelj je pošiljal glasovna sporočila o nočeh, preživetih v kanujih, ker suhe platforme ni bilo več, in o govoricah, da bi se meja rušenja lahko vsak trenutek pomaknila še globlje v laguno.

Prvi stik z Makokom

Makoko je v to zgodbo vstopil že dolgo pred zadnjimi rušitvami. Prvo potovanje v Lagos je bilo leta 2014 zaradi dela na zeleni šoli v Ikeji – ta projekt je bil začetek številnih vračanj v največje afriško mesto. Iz tistega časa je tudi prvo srečanje s Centrom za socialne in ekonomske pravice (SERAC), pisarno odločnih pravnikov za človekove pravice, ki od devetdesetih let branijo prebivalce lagoških neformalnih naselij, pogosto v sodnih dvoranah, kjer se od revnih pričakuje, da ostanejo nevidni.

SERAC je s sodnimi procesi izpodbijal prisilne deložacije po vsem Lagosu in ti procesi so dosegli celo Afriško komisijo za človekove pravice, in to z utemeljitvijo, da je z rušitvijo brez posvetovanja, obvestila ali preselitve kršena temeljna pravica do bivališča in dostojanstva. V sejni sobi so bili ob pravnih vlogah pritrjeni zemljevidie skupnosti, kot je Makoko, vsak kot opomnik, da bleščeče mestno obzorje stoji na ogroženih tleh/vodi svojih najrevnejših prebivalcev.

Skupnost na vodi

Naselbina Makoko leži nasproti najdaljšega afriškega mostu; je gosto prepletena mreža lesenih hiš na kolih in ozkih mostičkov, ki jih povezujejo leseni kanuji. Pogosto je imenovana “afriške Benetke”, nastala pa je v 18. stoletju kot ribiška vasica. Danes v njej živi več deset tisoč ljudi, večinoma pripadnikov etnične skupine Egun, ki so se preselili iz Badagryja in Benina, ekološko in ekonomsko odvisnih od lagune.

Makokova arhitektura, drugače od umetno nasutih otokov, ki se razglašajo za prihodnost Lagosa, je naravni odgovor na plimovanje, neurja in pomanjkanje: domovi, dvignjeni nad vodo, kanuji, ki se uporabljajo kot šolski avtobusi, in improvizirane akcije čiščenja odpadkov, ki združujejo mlade v vzdrževanju kanalov.

Težave so resnične – preobremenjene šole, negotova sanacija, občasna elektrika in omejena zdravstvena oskrba –, vendar jih skupnost obvladuje brez večje državne pomoči, v samoupravnem okolju, ki je že dolgo mojster življenja na obrobju.

Rušitve po metrih

Po uradnih navedbah so zadnje rušitve del varnostne operacije: zgradbe naj bi bile preblizu daljnovodom, zato jih je treba odstraniti, da se prepreči morebitna nesreča. Prebivalci in organizacije za človekove pravice pa opozarjajo, da se podobni izgovori pojavijo vedno, ko obvodna zemljišča pridobijo vrednost, in da je izvajanje zakonov v mestu, kjer so v luksuznih naseljih rutinsko kršeni prostorski predpisi, izrazito selektivno.

To ni Makokovo prvo srečanje z buldožerjem. Leta 2012 in 2013 so dele naselja porušili skoraj brez opozorila, tisoče ljudi pa pustili brez doma, čemur so sledile domače in mednarodne obsodbe. Vzorec spominja na druge razvpite deložacije v Lagosu, tudi na uničenje naselja Maroko leta 1990, ko je bilo izseljenih več kot 300.000 ljudi, da bi sprostili prostor za luksuzno in hotelsko gradnjo ob obali, kjer so danes varovana naselja in zasebne plaže.

Foto: Jeremiah Whesu

Vizije arhitektov in aktivistov

Makoko že dolgo privablja arhitekte, urbaniste in strokovnjake z vsega sveta, ki jih očarata njegovo tvegano, a nenavadno okolje in izziv, kako oblikovati “lagoške Benetke”. V sodelovanju z organizacijo SERAC so fakultete od Züricha do New Yorka pripravljale delavnice, ki so si zamislile plavajoče šole, klinike in domove, s katerimi bi lahko izboljšali razmere, ne da bi razselili sedanje prebivalce.

Najslavnejši poskus je bila Plavajoča šola Makoko (Makoko Floating School MFS), ki jo je zasnoval nigerijski arhitekt Kunlé Adeyemi kot prototip učilnice, odporne proti poplavam. Trikotna lesena struktura, ki je plavala na platformi, je prejela svetovno priznanje in srebrnega leva na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016 ter postala simbol afriške iznajdljivosti v času podnebnih tveganj.

Od prototipa do politične praznine

Mednarodni uspeh plavajoče šole pa se ni prelil v konkretno prenovo Makoka. Po neurju leta 2016 se je prototip delno zrušil, izboljšana različica MFS II pa je odpotovala v Benetke – toda v laguni ni zrasla nobena nova flota lebdečih učilnic. Prebivalcem se je obje nagradi postavilo neprijetno vprašanje: če lahko Makoko navduši žirijo v Benetkah, zakaj ne more prepričati oblasti v Lagosu, naj raje vlagajo v infrastrukturo, občutljivo za vodo, kot pa v nove rušitve?

Po prejšnjih deložacijah sta SERAC in skupina arhitektov, urbanistov in skupnostnih organizatorjev pripravila alternativni razvojni načrt, ki je temeljil na lokalnih izboljšavah, sodelovanju prebivalcev in ohranjanju virov preživetja. Predlagala sta preproste, a izvedljive ukrepe – sanitarne otoke, varnejše poti, podnebno odporne domove –, ki bi jih bilo mogoče postopoma uresničiti brez množične razselitve prebivalcev. A načrt je obstal v birokratskem kolesju, ki sanja le o megalomanskih in sterilnih projektih.

Utvara novih otokov

Le nekaj kilometrov stran bleščeči panoji oglašujejo projekte, kot je Eco Atlantic – umetne otoke, napovedane kot afriški odgovor na Dubaj. Ti projekti obljubljajo poplavno varno življenje v stolpnicah na zemljiščih, nasutih iz Atlantika, kritiki pa opozarjajo, da poslabšujejo poplavne razmere v revnejših četrtih, saj se zaradi njih voda premika, poleg tega uničujejo naravne zaščitne pasove. Ob močnem tropskem deževju pogostoodseki urbanega Lagosa – avtoceste, zaprta naselja in nakupovalna središča – pogosto končajo pod vodo, hiše v Makoku pa vztrajajo nad plimo.

Ironije ni težko spregledati. Skupnost, ki jo najpogosteje označujejo za “nezakonito”, je razvila eno najbolj prilagodljivih mestnih arhitektur, državne “ekomestne” vizije pa se posedajo v pesek in morje, ki naj bi ju obvladale.

Foto: Jeremiah Whesu

Kakšna bo prihodnost afriških mest?

Na lanskem Svetovnem kongresu oblikovanja je britanski arhitekt Norman Foster pohvalil indijski projekt, ki je neformalno naselje prenovil s sodelovanjem lokalnih prebivalcev. Poudaril je, da prihodnost urbanizma niso čisti, sterilni projekti, ampak potrpežljivo razumevanje kultur in potreb skupnosti. Hkrati je opozoril, da buldožersko brisanje dediščine in gradnja steklenih stolpov ustvarjata mesta, ki niso ne družbeno odporna ne trajna.

Lagos in kot številna druga afriška velemesta že danes ponujajo drugačno možnost: mesto, kjer ultramoderne stolpnice na otoku Victoria sobivajo s četrtmi pod vodstvom tradicionalnih poglavarjev; kjer pogrebni obredi, tržnice in vodni obredi še vedno oblikujejo rabo prostora. Urbanistični teoretiki od Rema Koolhaasa trdijo, da so prav takšna “neurejena”, improvizirana mesta laboratoriji inovacij, ker zavračajo stroge zahodne načrte in norme.

Vztrajanje v laguni

Ko letošnje januarske rušitve prodirajo vse globlje v Makoko, tamkajšnji prebivalci ne branijo le svojih domov, temveč način življenja – krhek, a rahločuten način bivanja na ekološko ogroženi obali.

Z vsako porušeno hišo izgine ne le streha nad glavo, temveč tudi mikroekonomija ribolova, gradnje čolnov, varstva otrok in neformalnega izobraževanja, ki je ni mogoče preprosto preseliti v begunsko taborišče na kopnem.

Na razdalji do telefonskega zaslona, čeprav tisoče kilometrov stran, se prizor zdi hkrati znan in neznosno nov: buldožerji, policija, ženske v vodi, otroci, ki opazujejo, kako se dom spreminja v kup ruševin. Pravo vprašanje za Lagos in za vsa mesta, ki želijo postati “globalna” s kopiranjem istih obvodnih silhuet, pa je, ali bo njihova prihodnost zgrajena na ruševinah skupnosti, kot je Makoko, ali pa z njimi, na sodelovalnih, trajnostnih temeljih, zakoreninjenih v kulturah, ki so sploh omogočile nastanek mesta.

The post Rušitev Makoka: Izbris skupnosti, preoblečen v prenovo appeared first on Prelom.

Nerešene Križanke

20 February 2026 at 20:47

Križanke imajo novo streho. Novogradnja nad letnim gledališčem ni niti neopazna niti neopažena – konstrukcijo iz jekla in platna nad starimi zidovi ob Zoisovi cesti je težko spregledati, v javnosti pa je vzbudila polemične odzive in je pričakovati, da jih še bo. Arhitekta Kaja Lipnik in Arne Vehovar sta denimo v pismu bralcev v časniku Delo še med gradnjo lansko jesen zapisala, da gre za »robustno in okorno« konstrukcijo in da »prefinjenih detajlov, ki krasijo Plečnikove ureditve in so odlikovali nekdanjo streho, ni opaziti.«

V mislih sta imela prejšnjo premično streho nad letnim avditorijem inženirja Miloša Marinčka iz leta 1963, ki se je porušila leta 2016, ko ob nepričakovanem poznoaprilskem snežnem metežu odgovorni niso uspeli pravočasno pospraviti platna, in streha, ki ni bila dimenzionirana za zimske razmere, teže snega ni vzdržala. A v svojem času je predstavljala pomemben inženirski dosežek, saj je šlo za inovativno zasnovo, ki je uspešno reševala zahteven problem. Takrat so bila sicer že izvedena prekritja v podobnem historičnem kontekstu, na primer v bližnjem Salzburgu, a nikjer ni bilo treba pred vremenskimi neprilikami ščititi tako velike površine – skoraj 2000 m². Sprva je bilo po Plečnikovi zamisli letno gledališče odprto, a so sitnosti pri organizaciji dogodkov, ko je občinstvo zaradi nepredvidljivega vremena pogosto moralo pod dežniki hiteti v bližnjo Dramo, pristojne prepričale o nujnosti prekritja.

Marinček je razvil minimalistično rešitev, pri kateri je na eni strani jeklenice vpel v zidove stavbe, na drugi pa v ostaline rimskega zidu ob Grabnu. Streha se je spuščala od odra proti Emonski in zlagala proti Zoisovi cesti ter se je z detajli in ritmom nevsiljivo umestila v občutljivo historično strukturo. Streha je ob odprtju doživela topel sprejem v medijih, kasneje je bila vključena v prvi celovit pregled premičnih streh po svetu, ki so ga pripravili raziskovalci v Stuttgartu, rešitev pa je avtor tudi predstavil na kongresu v Londonu leta 1975, namenjenem tej temi. Priznanje v domačem prostoru je pomenila tudi nagrada za iznajdbe in tehnične izboljšave Sklada Borisa Kidriča leta 1975, njen uspeh pa se morebiti najbolje kaže ravno v dejstvu, da ni bila posebej opažena, dokler ni bila nepovratno izgubljena.

Nova streha

Omenjeno pa ne velja za novo streho, ki jo je zasnoval arhitekt Peter Gabrijelčič. Nekdanjega dekana ljubljanske Fakultete za arhitekturo so povabili k sodelovanju kmalu po tem, ko se je pokazalo, da ne bo mogoče samo prenoviti in posodobiti Marinčkove zasnove. Ob porušitvi je namreč prišlo do obsežnih poškodb na stavbi Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, v katero je bila streha vpeta, zaradi katere je bistveno ogrožena njena stabilnost. Zato je bil primoran iskati drugačno rešitev s samostojno konstrukcijo, pri čemer je glavni izziv predstavljalo načrtovanje podpornih konstrukcij za horizontalne sile pletenic premične strehe (t. i. uteži). Zaradi prostorskih omejitev je bilo izključeno zlaganje v prečni smeri (kot pri prejšnji strehi). Kot poudarja Gabrijelčič, je imel med skoraj leto trajajočo raziskavo konstrukcijskih, funkcionalnih in likovnih možnosti na mizi okoli dvanajst variant, predstavil pa je tri: prva je predvidevala v celoti pomično streho in vpenjanje pletenic med dvoje močnih konstrukcij, druga pomično streho nad avditorijem, vpeto na eni strani v konstrukcijo odra s fiksno streho, pri tretji pa opustitev premikanja platna in pokritje celotnega prostora z nepomično transparentno streho.

Preko sodelovanja vseh pristojnih služb se je nazadnje izoblikovalo stališče, da obe možnosti s pomično platneno streho zahtevata preveč robustne in zato moteče masivne konstrukcije znotraj avditorija. Zato so se odločili za tretjo možnost, ki jo avtor opiše kot »stalno pokrito in lahko transparentno streho na razmeroma tankih stebrih v rastru obstoječih stebrov.«

Takšne rešitve omogoča uporaba sodobne tehnologije. Stalno pokritje gledališča Križanke bi tako omogočilo izvajanje kulturnih programov Zavoda skozi celo leto (tudi pozimi). Transparentna streha pričara odprtost prostora.« Svoj predlog je Gabrijelčič podprl z vizualizacijami, ki res prikazujejo razmeroma elegantno in izredno prosojno konstrukcijo.

A streha, ki se danes pne nad letnim gledališčem, se močno razlikuje od teh idealiziranih prikazov. Sestavlja jo 13 masivnih ločnih jeklenih nosilcev z razponom do 35 metrov, ki so medsebojno povezani in montirani na 8 dvanajstmetrskih stebrov, jekleni skelet pa je prekrit s svetlo sivim platnom, ki ga ob strani dopolnjujejo premične bočne zavese, ki se samodejno zaprejo v primeru premočnega vetra. Konstrukcija je masivna, industrijska. Od zamišljene elegance in prosojnosti ni ostalo dosti.

Gabrijelčič pojasnjuje razloge za drastične spremembe predlagane zasnove: »Sprva smo predvideli na mestu stare strehe lahko samostoječo strešno konstrukcijo na 18 vitkih stebrih (tako kot pri stari strehi). Strešna konstrukcija je bila sestavljena iz tankih jeklenih lokov, med katerimi so bile vpete ogrevane transparentne pnevmatske leče. Zaradi zahtev spomeniškega varstva smo zmanjšali število stebrov za polovico, torej vsega na štiri v vrsti. To je zahtevalo večje razpone med stebri in posledično večje dimenzije strešnih nosilcev ter njihovo dodatno zavetrovanje z jeklenimi diagonalami. Upoštevati smo morali tudi zahtevo o začasnosti, to je o možnosti demontaže konstrukcije in njeni ponovni uporabi na drugi lokaciji. Detajli spojev in dimenzije posameznih konstrukcijskih sklopov so na ta način postali manj elegantni kot pri prej predvideni varjeni izvedbi.

Sem soavtor idejne zasnove in sem sodeloval tudi v vseh kasnejših fazah projekta, ki pa je postal na koncu rezultat timskega dela v dobrem in slabem. Ali bolje rečeno, rezultat številnih kompromisov zaradi nenehno spreminjajočih se robnih pogojev. Tako, na primer, naj bi se streha proti Zoisovi zaključila s previsom, ki bi imel le 20 cm debel rob (s tem bi bila ustvarjena iluzija tanke strehe). A je tik pred zdajci prišla direktiva, da se mora streha zaključiti pri stebru (s tem se je razgalil 60 cm visok nosilec).«

Kot je razvidno iz povedanega, je prihajalo med načrtovanjem do večkratnih sprememb ali dodatnih zahtev tako s strani investitorja kot varstva, kar je ob forsiranju hitre rešitve pripeljalo do iznakaženosti zamišljene zasnove – do izgube transparentnosti in slabo izpeljanih detajlov, zaradi katere streha spominja bolj na hangar kot na eleganten in lahkoten svod, ki je bil želja vseh vpletenih.

A zakaj tako nepovezano delovanje pri zgodovinsko in kulturnozgodovinsko tako pomembni stavbni dediščini, ki jo je ključno preoblikoval naš največji arhitekt in je (šele) od leta 2016 zaščiten kot spomenik državnega pomena (pa še takrat po zaslugi Slovenskega društva za preučevanje 18. stoletja, ki je pripravilo predlog)? Med ljubitelji arhitekture in kulturne dediščine še vedno odmeva uvrstitev Plečnikovih zbranih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Mogoče pa je nekoliko neopaženo ostalo dejstvo, da poleg bežigrajskega stadiona tudi Križanke niso bile uvrščene v končni izbor, čeprav v njem najdemo ambient Vegove ulice, ob kateri se nahajajo.

»To je bilo tudi vprašanje ekspertov ICOMOS-a ob evalvaciji predlaganih del za vpis,« pravi Irena Vesel, konservatorka, ki je pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) odgovorna za celoten Plečnikov opus, in pojasni razloge za to izpustitev: »Za vpis na UNESCO svetovni seznam ni dovolj, da ima dediščina izražene in dokazane vrednote. To je sicer osnova, na kateri temelji izbor, a za vsako dediščino mora država predlagateljica zagotavljati tudi urejeno pravno varstvo dediščine, lastniško urejena razmerja, soglasje lastnikov k vpisu, konservatorski načrt in načrt upravljanja, kar vse zagotavlja ohranitev spomenika. Kot vsi vemo, pri Križankah zaradi nerešenega lastništva in upravljanja (Mestna občina Ljubljana, Festival Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), ter še nejasnih programskih smeri v prihodnosti tega v letu 2021 še ni bilo možno zagotoviti.«

Težavno sobivanje

Veselova s tem nakaže srž problematike, ki je v neurejenih in nerazčiščenih odnosih med souporabniki Križank. V nekdanjem samostanu že od njegove preobrazbe v kulturno središče sobivata Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in Festival Ljubljana. Prva se je v nacionalizirane prostore križniškega reda naselila kmalu po vojni, še pred začetkom obnovitvenih del, med večletnim procesom prenove pa je dozorela odločitev, da se v kompleks umesti še prostore za poletni festival po vzoru podobnih sočasnih ustanov po Evropi. Plečnik je prenovo oblikoval v skladu z lastnim načelom o demokratičnem javnem prostoru, z mislijo tako na mlade, ki bodo tu razvijali svoj odnos do umetnosti in lepega, kot na širšo javnost, ki ji bodo preddverje in avditorij služili kot nov, odprt javni prostor. Rezultat je obveljal (tudi po zaslugi podpore takrat še mladega umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, ki je prenovo spremljal kot sodelujoči strokovnjak in podpornik) za uspeh in poslednjo mojstrovino mojstra, ki konca del ni dočakal. Delo sta po njegovi smrti nadaljevala njegova učenca in pomočnika Anton Bitenc in Viktor Molka, ki sta uredila tudi odprt letni avditorij v nekdanjem samostanskem vrtu.

Panoramski pogled na Križanke po Plečnikovi prenovi, arhiv ZVKDS, OE Ljubljana

Od teh začetkov je minilo več desetletij, prav letos tako 70-letnico praznuje Festival Ljubljana. Obe ustanovi sta v tem času močno prerasli začetne okvirje in zdi se, kot da so Križanke postale premajhne za dva. Oblikovna šola, ki je skozi leta razvila več smeri izobraževanja likovnikov in oblikovalcev, tako danes deluje na več lokacijah po celem mestnem središču; poleg Križank še v Vurnikovi športni dvorani na Taboru in na Roški 2, kjer sicer domuje Srednja ekonomska šola. To je logističen izziv za zaposlene in dijake, ki so zaradi več lokacij prisiljeni tudi v daljše urnike.

Po drugi strani je močno zrasel tudi Festival, ki danes letno izvede že preko 200 prireditev, s katerimi v prizorišča po celem mestu privablja svetovno znana umetniška imena iz tujine (npr. José Cura, Anna Netrebko, Riccardo Mutti, redni gost Valerij Gergijev in drugi). Prepoznavna kulturna znamka, ki že od leta 1994 deluje pod vodstvom Darka Brleka, si zato danes želi, da bi svoje dejavnosti lahko optimizirala in združila na enem mestu, idealno – oziroma edino – možnost za to pa vidijo v prevzemu celotnih Križank:

»Programska zasnova Križank je že od začetka neustrezna, saj narava dela obeh inštitucij ni skladna. Tako Festival Ljubljana s svojim delovanjem moti delovni proces SŠOF, kot tudi šola otežuje izvedbo prireditev v Križankah. Šola je v desetletjih razvoja razširila svojo programsko shemo, s čimer so povečali kapacitete in vpisali več učencev, ki trenutno nimajo primernih prostorov za izobraževanje, zato je bistveno, da jim država zagotovi primerno mesto za šolo. Šola že sedaj deluje na več lokacijah. Festival Ljubljana za kvalitetno izvedbo svojega programa potrebuje dodatne prostore ne le za izvedbo prireditev, temveč tudi za nemoteno delovanje uprave zavoda, za garderobe, rekvizite, tehnično opremo … S tem namenom si Festival Ljubljana prizadeva za pridobitev kompleksa Križank v celoti.«

A vodstvo šole situacijo vidi drugače. »Razmere, ki jih imamo, so seveda velik izziv za organizacijo dela. Zanimivo, da redkokoga naš urnik odvrne od namere, da bi se vpisal k nam. Ni idealno, je pa obvladljivo in nikakor trenutne razmere ne morejo biti razlog, da bi po vseh desetletjih zato kar odšli iz Križank. V Križankah se počutimo več kot odlično, čeprav nas drugi prepričujejo v nasprotno. Tu je v osnovi vse dorečeno. Festival ima svoj festivalski prostor, tako zunanji (poletno gledališče), kot tudi notranji (Viteška dvorana), mi svoje prostore, kjer izvajamo pouk in vse kar sodi zraven. Festivalski dogodki so zvečer, naš pouk večinoma dopoldan. Tu ni nobenih težav, težave so zgolj v pohlepu posameznikov.« Tako zatrjuje ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj, ki je v svojem stališču neomajen. Leta 2019 je skupaj s skupino zaposlenih na šoli pripravil peticijo Križanke niso naprodaj, ki jo je podpisalo preko 7000 nasprotnikov predvidene izselitve šole, skupaj z dijaki pa so organizirali tudi protest pred državnim zborom. Povod je bil dogovor med šolskim ministrstvom pod vodstvom Jerneja Pikala in Mestno občino Ljubljana, izražen v pismu o nameri, ki predvideva izselitev SŠOF iz Križank do 1. septembra 2022. Ob tem je ministrstvo šoli zagotovilo, da bo pravočasno zgrajena nova šolska stavba na parceli ob Roški cesti, kjer so pred leti nameravali graditi kompleks treh umetniških akademij, ob novi šoli pa je predvidena tudi »izgradnja telovadnice za potrebe SŠOF in Srednje ekonomske šole, ki deluje na Roški ulici 2, zunanjih nepokritih športnih površin, drugih zunanjih šolskih površin, zaklonišča in podzemnih parkirnih mest za zaposlene in obiskovalce. V ta namen že potekajo priprave za izvedbo urbanističnega natečaja, s katerim je potrebno spremeniti občinski podrobni prostorski načrt za območje med Poljansko in Roško cesto ter Strupijevim nabrežjem, kjer se poleg novogradnje SŠOF načrtuje še novogradnja Akademije za likovno umetnost in Študentskega doma. Rok izvedbe novogradnje SŠOF je vezan na potek in realizacijo vseh faz, ki so potrebne za pripravo strokovnih podlag za načrtovanje in gradnjo.« (Uradni odgovor ministrstva na pisno poslansko vprašanje v zvezi s prodajo Križank ob koncu leta 2019.)

Ravnatelj Markelj sicer izraža podporo, a tudi skepso ob obljubah. »Morda se projekt celo realizira, smo namreč bližje kot kadarkoli. Skrbi nas skromno odmerjanje kvadrature, ki se ravna po osnovnošolskih standardih, pa še ti so iz nekih časov, ki jih danes ni več. Tako se celo lahko zgodi, da bomo veseli novih čevljev, a kaj, ko bodo morda dve številki premajhni. Sicer pa smo veseli, da se premika v smeri rešitve, da le ne bo trajalo 25 let, tako kot prejšnji podoben projekt na takorekoč isti lokaciji. Tu smo upravičeno nezaupljivi.«

Medsebojna nezaupljivost je očitna in je na najslabši način prišla do izraza pri porušitvi pomične strehe nad avditorijem. Tedaj je bila stavba šole močno poškodovana, podrta streha je namreč za seboj potegnila sidra v samostanskih zidovih, ki so bili ob izrutju močno načeti. Zato je vodstvo šole naročilo pregled stavbe Zavodu za gradbeništvo, zaskrbljujoči izsledki raziskave pa so bili razlog, da niso mogli dati soglasja Festivalu za ponovno sidranje strehe v stavbo. Direktor Festivala Darko Brlek je nato šolo prijavil gradbenemu inšpektorju, da bi dosegel prepoved uporabe stavbe in izselitev šole. Do tega sicer ni prišlo, je pa na tiskovni konferenci Brlek povedal, da je vodstvo šole poročilo o stanju šole skrivalo pred njimi, medtem ko so sami pripravljali projekt prenove strehe, vse to pa da se dogaja na račun varnosti mladih uporabnikov stavbe. Ravnatelj SŠOF na drugi strani obtožbe zanika in spomni, da ob porušitvi strehe in poškodovanju šolskega poslopja Festival vodstva šole niti ni seznanil z dogodkom, niti ne ve, da bi obstajal kakšen uraden zapisnik o nesreči. Na tej točki je zadeva dobila pravdarske poteze, ki močno ustrezajo predstavi, ki jo Slovenci gojimo o samih sebi.

Dejstvo, ki štrli iz kopice medsebojnih obtožb in pritiskov preko institucij in medijev, pa je naslednje: eden osrednjih kulturnozgodovinskih spomenikov v Ljubljani, ki v sebi nosi plasti njene bogate zgodovine s pečatom njenega najbolj prepoznavnega arhitekta, je v slabem stanju, ki je posledica slabega upravljanja. Pravno je v lasti ministrstva 52 odstotkov, v lasti občine pa 48 odstotkov Križank; država že zdaj za del kompleksa plačuje občini najemnino, solastnika pa očitno nista uspela zagotoviti primernega upravljanja s takim spomenikom. To v pogovoru poudari tudi arhitekt mlajše generacije Andraž Keršič, ki je kot pomočnik profesorice Maruše Zorec v preteklih letih bogastvo prostorskih konceptov Plečnikovih prenov raziskoval skupaj z domačimi in tujimi študenti na Fakulteti za arhitekturo, ki domuje v neposredni soseščini nekdanjega samostana, na drugi strani »grabna«. Kot pravi, Križanke nimajo izdelanega konservatorskega načrta, ki ga zakon zahteva, kadar gre za poseg v strukturne elemente kulturnega spomenika. Temu pritrjuje tudi odgovorna konservatorka Veselova: »Pogovori in dogovori med lastniki Ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana trajajo že kar predolgo, stanje objekta pa je iz leta oz. iz meseca v mesec slabše. Oboji se lotevajo sanacije najnujnejših del, tako, da se objekt minimalno vzdržuje. Taka pot ni pravilna, saj je projekt potrebno obravnavati celostno in raziskati vsak kotiček ne glede na lastništvo. K izdelavi konservatorskega načrta morata pristopiti oba lastnika, kot tudi k projektu statične sanacije. Po izdelavi projekta pa se lahko posegov lotimo fazno, glede na ogroženost.«

Spregledano bogastvo Plečnikove prenove

Prav ta pristop minimalnega vzdrževanja je eden glavnih problemov tudi po mnenju Keršiča, ki je ob delu s študenti pridobil vpogled v kompleksno zgodbo prenove. Križanke sicer niso še dobile monografske obdelave, je pa izčrpen vir za raziskovalce in zainteresirane obsežen zbornik, ki ga je uredil dr. Luka Vidmar in je izšel leta 2018 v založništvu Šole za oblikovanje ob njeni 70-letnici. Med prispevki številnih avtorjev Keršič izpostavi poglavje o povojni prenovi, ki ga je obdelala umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič. S pomočjo tega in drugih virov so v raziskavi, ki je bila javnosti predstavljena tudi na razstavi v Plečnikovi hiši, razkrili tudi v strokovni javnosti slabše poznane podrobnosti posegov Plečnika, njegovih pomočnikov Bitenca in Molke ter naslednikov. Tako na primer ni širše znano, da je prostor neposredno ob Križankah, ki ga danes dojemamo kot del njegove celote, Plečnik oblikoval že pred vojno, in sicer z zasnovo javnega stranišča neposredno ob Ilirskem stebru in otroškega igrišča za njim, v mali parkovni površini med obzidjem Križank in Vegovo ulico.

Nekdanje Plečnikovo otroško igrišče ob Križankah, arhiv ZVKDS, OE Ljubljana

Stranišče je danes spremenjeno v transformator, igrišče pa je bilo prav tako opuščeno; današnjo parkovno podobo mu je dal arhitekt Marjan Ocvirk, ki je načrtoval tudi več drugih posegov ob in v samostanu. Do teh je Keršič kritičen, ker po eni strani s povzemanjem Plečnikovega jezika vnašajo zmedo tudi med bolj poučene obiskovalce, po drugi strani pa ne spoštujejo nekaterih ključnih prostorskih idej, ki so po njegovem mnenju med bolj pomembnimi vidiki Plečnikove ustvarjalnosti. Tak je primer tehnične kabine na podestu nad avditorijem, ki je prekinila nekdanjo vizualno os preko galerije med Zoisovo in Trgom francoske revolucije. Ta pogled je sicer že dolgo zaprt tudi zaradi menjave vrat s prosojno železno mrežo pri nekdanjem vhodu v avditorij za Aškerčevim spomenikom s polno pločevinasto ploščo, ki je namenjena v prvi vrsti zapiranju pogleda v avditorij nepovabljenim – oziroma tistim, ki niso plačali vstopnine. Iz istega razloga je Festival pred leti uvedel zapiranje javnih površin okoli obzidja, ki so vedno privabljale radovedne poslušalce, s tem pa nase tudi usmeril bes tistih, ki so v tem prepoznali nedopusten poseg v javni prostor. »Za Plečnika pa je značilno ravno obratno, odpiranje prej zaprtih prostorov javnosti. Ena od prvotnih idej za Križanke je na primer predvidevala med preddverjem in letnim gledališčem odprto dvorano v pritličju samostanske stavbe, podobno kot je to napravil z radikalno preobrazbo Stebriščne dvorane na Hradčanih v Pragi,« pravi Keršič. O odpiranju govori tudi shema, ki so jo pripravili študenti in prikazuje razliko med nekdanjim zaprtim obodom samostana in na številnih mestih z okni in vhodi odprtim zidom po prenovi, ki so namenjeni večji dostopnosti bogastva dediščine najširši javnosti, o čemer je pisal na tem mestu tudi Miloš Kosec. Po drugi strani v neposredni soseščini o tej humanistični širini Plečnikovega snovanja govorijo ravno najbolj vsakdanji, celo prozaični objekti, kot je poleg latrine in igrišča na primer še na drugi strani trga postavljen okrogli kiosk, ena od mnogih tovrstnih Plečnikovih intervencij, ki so bile vedno v funkciji bogatenja prostora, tako v simbolnem in estetskem kot v funkcionalnem smislu.

Pod streho

Keršič izrazi še pomisleke nekaterih v stroki, da streha nad letnim gledališčem navsezadnje mogoče niti ni smiselna in potrebna, saj funkcijo pokritega avditorija že uspešno opravljajo druge dvorane, medtem ko si je Plečnik tu zamislil gledališče pod odprtim nebom. Ideja koncerta pod zvezdami v središču Ljubljane gotovo tudi danes ni manj vabljiva, o tem priča denimo uspeh poletnih kino predstav na grajskem dvorišču, katerih popularnosti ne zmanjšujejo odpovedi zaradi vremena in nadomestni termini v kinodvorani. Festival z zvenečimi imeni in zahtevnimi produkcijami seveda ni isto kot kino projekcija, a če je bila prejšnja streha razumljena kot nujno zlo pri zagotavljanju organizacije, ki v primeru lepega vremena še vedno omogoča enostavno odpiranje, je organizatorska pragmatičnost najprej pripeljala do zapiranja strehe čez celo poletje, nazadnje pa do sedanjega objekta, ki bo poglede (ne le v smeri neba) zapiral čez vse leto. Tako avtor strehe Gabrijelčič kot vodstvo Festivala sicer poudarjajo, da gre za začasno rešitev, ki bo »služila namenu do trenutka, ko bo omogočena celovita prenova kompleksa Križank«. Tak je bil navsezadnje tudi pogoj spomeniškega varstva. A tovrstna prokrastinacija v mestu večnih gradbenih jam (tudi na mestu nekdanjih zaščitenih spomenikov), makadamskih parkirišč in »začasnih« paviljonov kljub zagotovilom pristojnih vzbuja upravičene pomisleke. Cena s tem pridobljenega časa za bolj fokusirano in celovito skrb za dediščino nekoč v prihodnosti ni majhna – investicija je ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov.

Podrta streha je pod seboj razkrila slabo stanje. Kot prvo seveda načeto statično trdnost stavbe nekdanjega samostana, proces njene menjave pa je razkril skrhanost odnosov med njenimi lastniki. (Pri tem se redkokdo še spomni na nedokončani denacionalizacijski postopek, v katerem si nekdanji lastnik, redovniški red križnikov, prizadeva za vračilo cerkve, ki je eden od biserov (baročne) sakralne arhitekture v Ljubljani, a je le redko dostopen javnosti. Postopek se po besedah Festivala nahaja v zaključni fazi, potrebno pa je »preveriti še nekatera dejstva, ki so odločilnega pomena za dokončno odločitev upravnega organa«.)

Rezultat tega procesa – nova streha – tako ni samo arhitekturno nezadovoljiva rešitev, ampak nič manj kot simptom širšega dogajanja v družbi. Na eni strani razkriva neodgovornost javnih institucij, ki bi morale biti zgled skrbi za kulturne spomenike, igre interesov in slaba komunikacija varuhov javnega interesa pa ogroža njihov obstoj. Ni mogoče spregledati vloge za varstvo dediščine pristojnega zavoda, ki je tudi v drugih primerih deležen kritik zaradi šibkosti pred vplivnimi naročniki, po drugi strani pa togost varstvenih režimov sama pogosto odločilno prispeva k propadanju manjših, a za kulturno bogastvo naselij in kulturne krajine nič manj pomembnih biserov dediščine. Vse to pa spodjeda zaupanje in zavest skupnega dobrega v deželi, kjer te že tako močno primanjkuje.

Prispevek je bil marca 2022 prvotno objavljen v reviji Outsider.

The post Nerešene Križanke appeared first on Prelom.

Kaj bomo s Križankami?

20 February 2026 at 17:48

Križanke, spomenik državnega pomena, se že 15 let občasno pojavljajo v medijih kot ena od ljubljanskih težav. So tipičen primer učinkov delovanja slovenske politike, ki ne glede na nazorsko usmeritev – z redkimi izjemami – skrbi predvsem za lastne koristi. So pa tudi odličen kazalnik dejanske moči, vpliva in načina delovanja Zorana Jankovića.

Razlog za zaplete je Darko Brlek, ki je že 30 let direktor Festivala Ljubljana. Brlek, ki ga ljubljanski župan razglaša za najboljšega direktorja najboljšega festivala, včasih v javnosti zapiše ali izusti kaj, česar uradno ne bi smel. V strategijo festivala je recimo že drugič zapored zapisal, da je njegov cilj uspešno končan postopek prenosa lastništva celotnih Križank na Mestno občino Ljubljana (MOL) in prevzem celotnega kompleksa Križank v upravljanje. To je tudi večkrat javno povedal. Župan in direktor sta prijatelja. Sta izpričana avtokrata in se zato odlično razumeta.

Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost.

Zgodba s Križankami se je začela zapletati že v času Jankovićevega prvega mandata. Takrat je Slovenija dobila vlado, ki jo je vodil Borut Pahor, minister za šolstvo in šport je bil Igor Lukšič, sedanji minister Vinko Logaj pa je bil imenovan za generalnega direktorja direktorata za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih. Brlek, ki nikoli ni skrival ambicij, da bi prevzel Križanke in izselil šolo, ker menda moti ustvarjanje vrhunskih umetnikov, je v utečeni navezi iz stranke Socialni demokrati zaslutil priložnost. MOL je nenadoma, kljub dokazom o dejanski rabi prostorov, od ministrstva zahtevala večji delež lastništva nekdanjega samostanskega kompleksa. Vložila je tožbo in jo leta 2011 tudi dobila, z njo pa dodatnih 30 odstotkov površin, ki jih Festival nikoli v zgodovini ni uporabljal – skupno torej 48 odstotkov. Na sodbo se vladi in ministrstvu ni zdelo vredno pritožiti, s čimer je postalo jasno, da usoda šole pristojnega ministrstva ne zanima, in tako je občina tudi uradno postala lastnik precejšnjega dela šolskih prostorov. Takoj za tem je župan ugotovil, da Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) uporablja delež prostorov, ki so zdaj v lasti MOL, in začel ministrstvu zaračunavati samovoljno določeno najemnino. Ta je v letih nerazjasnjenih razmerij domnevno narasla na več kot 700.000 evrov in postala odličen vzvod za izsiljevanje. Festival namreč zahteva, da se delitev lastništva prostorov izvede tudi v naravi, v kar šola, ki večino prostorov uporablja in upravlja vse od ustanovitve leta 1950, ne more privoliti.

MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Vir: http://inforsprojekt.si

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem, vpeta v obodne stavbe, kar je statično močno oslabilo tudi stare objekte. MOL je brez natečaja naročila projekt nove strehe podžupanovemu prijatelju Petru Gabrijelčiču in ta je zasnoval novo, »začasno« streho. Gre za arhitekturni dosežek, primerljiv z novo Ilirijo. Brutalna, izjemno masivno dimenzionirana kovinska konstrukcija se tako rekoč dotika sosednjega objekta. Fiksna streha občutno zmanjša osvetlitev šolskih prostorov, zaradi spremenjene akustike v notranjih prostorih povečuje hrup zaradi prometa z Zoisove ceste in ob močnejšem dežju povzroča močenje fasade starih objektov. Sočasno s postavitvijo strehe je festival, da bi naključnemu mimoidočemu onemogočil pogled na dogajanje v avditoriju, zaprl vse odprtine v območju letnega gledališča, ki jih je v obzidje za boljšo vizualno komunikacijo odprtih prostorov Križank z okolico vgradil Plečnik. V avditoriju je trajno postavil ogromno odrsko konstrukcijo, v zaodrju pa provizorične objekte, ki nikakor ne sodijo v spomeniško zavarovan ambient. Podobno kot Peklensko dvorišče je tudi avditorij za javnost postal dostopen le ob komercialnih prireditvah ali s plačilom vstopnine.

Aksonometrija in tlorisni shemi odprtin v obodu Križank pred (zgoraj) in po Plečnikovi prenovi (spodaj). Analize so nastale na Fakulteti za arhitekturo pri predmetu Asanacije in adaptacije pod mentorstvom Maruše Zorec in Andraža Keršiča leta 2019/2020. Avtorji: Eider Oruezabala, Maider Gorrochategui, Daniel Hernandez, Michael Gingele, Vesna Šketa.

V času ministra Jerneja Pikala (2018–2022), prav tako iz stranke Socialnih demokratov, sta ministrstvo in MOL že sklenila dogovor o prodaji državnega deleža kompleksa in izselitvi SŠOF iz Križank do leta 2022. Dogovor zaradi peticije, ki jo je podpisalo 7287 državljank in državljanov, velikega protesta pred parlamentom, predvsem pa zaradi menjave vlade ni bil uresničen. Ves ta čas stari objekti vidno propadajo. Šola je želela naročiti pripravo konservatorskega načrta in začeti prepotrebno prenovo. MOL pa je vse poskuse dosledno zavračala in pogojevala soglasje z ureditvijo lastniških razmerij in plačilom najemnine. Tudi ministrstvo za kulturo, ki je Križanke leta 2016 vendarle razglasilo za spomenik državnega pomena, je pri tem ostalo neodzivno in ni hotelo sodelovati pri reševanju nesoglasij, kaj šele, da bi zahtevalo takojšnjo prenovo.

S sedanjo vlado so se stvari počasi vendarle začele premikati. Novi minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj, ki je leta 2011 dejavno sodeloval pri državnem darilu županu, je v zameno za potrditev Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za kampus na Roški, kjer naj bi nove prostore dobila tudi SŠOF, privolil v mediacijo. Ta naj bi rešila konflikt ter lastniške deleže Križank definirala tudi v naravi. Mediacija poteka tajno, pri njej sodelujejo predstavniki ministrstva, mesta in festivala. Predstavniki šole, ki prostore dejansko uporablja, so iz nje načrtno izključeni. Z začetkom mediacije je ministrstvo za kulturo dobilo dovoljenje, da prevzame opravljanje svojih nalog in končno začne pripravljati konservatorski načrt.

Predstavniki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki prostore Križank dejansko uporablja, so iz mediacije, ki poteka tajno in naj bi rešila konflikt glede lastniških deležev, načrtno izključeni.

Skupina staršev dijakov šole SŠOF in njenih podpornikov, osupla nad nemočjo šole in njeno izključenostjo iz odločanja o lastni nadaljnji usodi, je leta 2025 ustanovila neformalno združenje Varuhi Plečnikovega izročila. Prizadeva si za obnovo Križank in ohranitev šole kot njihovega esencialnega dela v prostorih, ki jih je prav zanjo preuredil in oblikoval Plečnik. Varuhi so pripravili javno pismo, s katerim so na začetku letošnjega leta opozorili na težave in predstavili zahteve po ohranitvi šole v Križankah. Pismo so naslovili na državo, mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS) in medije. Podpora javnosti je velika, pismo je v tednu dni podpisalo več kot 3000 podpornikov.

Župan Janković, ki ima že nekaj časa težave z javno podobo, pa ga je spretno izkoristil za lastno promocijo. Vse vpletene je pred kratkim povabil na javno dostopen sestanek na Magistrat. Na njem je v uvodu pojasnil, da ni nikoli javno izrekel, da želi šolo izseliti iz Križank, in da bo šola v njih ostala. Do kdaj in v kakšnem obsegu, pa naj ne bi bilo vprašanje zanj, ampak za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki ga priznava kot edinega sogovornika glede Križank. Pojasnilu se je pridružil podžupan Rok Žnidaršič, ki meni, da bo razvoj dogodkov pokazal, kakšna oblika sobivanja in kateri programi bi bili optimalni za prihodnost kompleksa. S tem je deloma potrdil domneve, da si neuradno želi dejavnost v Križanke razširiti tudi Fakulteta za arhitekturo.

Leta 2016 se je zaradi neodgovornega ravnanja Festivala Ljubljana porušila spomeniško zavarovana pomična streha nad letnim gledališčem. (arhiv SŠOF)

Kot je pojasnila Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo MOL, je direktor Festivala Ljubljana morda res zapisal, da želi v celoti prevzeti Križanke, ker morajo strategije vedno biti velikopotezne, vendar so to živi dokumenti, ki se lahko spreminjajo. Opozorila je še, da je strategiji festivala nadrejena strategija MOL, v kateri je jasno zapisano, da MOL v Križankah podpira sobivanje dveh zavodov. Pri tem seveda ni omenila, da v svetu zavoda Festivala Ljubljana, ki je pripravil strategijo, neskladno s krovno strategijo mesta, sedijo tudi mestni svetniki županove liste in da je mestni svet kot navadno z veliko večino potrdil to strategijo. Ni pa zahtevala, naj festival zdaj, ko je bilo opaženo neskladje, nemudoma napiše novo strategijo, ki bo predvidela sobivanje šole in festivala tudi v prihodnje.

Župan je še sporočil, da se o spornem lastništvu, definiranem s sodbo iz leta 2011, nima namena pogovarjati in da je mediacija zaključena. Prostori so skladno z lastniškimi deleži »sporazumno« razdeljeni. Dogovor naj bi čakal le še na ministrov podpis. Tudi predstavnik ministrstva, državni sekretar Andrej Sotošek, ki je dejavno, čeprav brez ustreznega poznavanja specifike učnih procesov SŠOF, sodeloval pri delitvi, je izrazil zadovoljstvo z uspešnim dogovorom in pomirjujoče zatrdil, da do dograditve nove šole SŠOF zagotovo ostaja v Križankah. Kakšna je dogovorjena razdelitev prostorov, uradno še ni znano. Tudi šola o njej doslej ni bila obveščena. Povsem jasno pa je, da so ustanovo, zaradi katere je bila mojstru Plečniku na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja zaupana prenova kompleksa nekdanjega samostana, brez njenega soglasja omejili in njeno nadaljnje delovanje v Križankah prepustili v odločanje direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku. Ta je že pred uradno delitvijo samovoljno in brez soglasja uporabljal in tržil skupne prostore ter pri tem arbitrarno omejeval njihovo uporabo za občasne potrebe šole.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, a dosedanje ravnanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve.

Nekaj upanja še daje priprava konservatorskega načrta, ki formalno lahko omeji Brlekove apetite, definira maksimalen obseg prireditev, ki jih spomenik prenese, zahteva odstranitev samovoljnih posegov in prepreči že sprojektirano razraščanje strehe nad avditorijem. A dosedanje ravnanje vodstva ZVKDS zbuja dvom, da bo konservatorski stroki tokrat vendarle uspelo uveljaviti strokovno utemeljene zahteve. V petih letih se utegne zgraditi nova šola, ki bo glede na projektno nalogo, pred več leti pripravljeno za pripravo OPPN, premajhna. Ko bo zgrajena, se bo ministrstvo odločilo, kolikšen delež SŠOF bo še naprej lahko deloval v Križankah. Glede na dosedanje barantanje s spomenikom se zdi, da odločitve ne bodo predmet široke javne strokovne razprave, ampak predvsem trenutnih razmerij moči in partikularnih interesov glavnih deležnikov.

Dostava na oder po Križevniški soteski. Foto: arhiv SŠOF

The post Kaj bomo s Križankami? appeared first on Prelom.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

16 February 2026 at 12:14

Javne, medijske in ne nazadnje politične diskusije o zeleni prihodnosti Ljubljane, mesta, ki je bilo leta 2016 ovenčano z nazivom zelena prestolnica Evrope, se pogosto dotikajo problematik zelene mobilnosti, ločevanja odpadkov, zmanjševanja hrupne onesnaženosti, promoviranja trajnostnih in domačih industrij ter spodbujanja zelenega turizma. Redko pa se tovrstni diskurzi in kasnejša udejanjanja v praksi lotevajo področij, kot so kultura, umetnost in ostali kreativni sektorji, ki se zaradi svoje navidezne nepomembnosti skrivajo pod krinko prepričanja, da imajo zanemarljiv vpliv na družbeno dobro, kaj šele na zeleno prihodnost mest in okolja. Kultura in umetnost sta v širšem kontekstu svetovne podnebne krize tako opaženi šele, ko jih posameznik iznakazi zavoljo manifestacij različnih protestnih akcij (paradižnikova juha na sliki Vincenta Van Gogha), ali takrat, ko prostovoljno stopita iz ozadja in sprejmeta del krivde za svetovno podnebno krizo, breme katere bi moral na svojih plečih konec koncev čutiti sleherni posameznik. Spomnimo se ekoloških katastrof, ki so jih okolju zadali glasbeni festivali in ne nazadnje vse hitreje rastoči modna in filmska industrija, ki zavoljo tempa hiperprodukcije v obtok ponujata hitre produkte, ki jih sodobni konzument sprejme in pogoltne brez slehernega občutka krivde, da je s svojo potrošnjo dodal svoj delček v mozaik svetovne podnebne katastrofe. Da je tudi kulturno-kreativni sektor sokriv za vse hitrejšo ekološko erozijo mest in držav, je jasno tudi zaradi evropskih iniciativ in programov, ki nastajajo kot odgovor na vse glasnejšo parolo »there is no planet B«, ki jo je mogoče slišati na domala vsakem protestu za podnebno pravičnost. Odgovor na to je zagotovo tudi evropski projekt z naslovom novi evropski Bauhaus,[1] za katerega je bilo v letih 2021–2022 namenjenih približno 85 milijonov evrov, promovira pa ponovno vračanje k naravi, trajnostne izdelke in rešitve ter transdisciplinarnost. Ne pozablja niti na mlade ustvarjalce, ki jih sicer s spodbudnimi nagradami za inovativnost novači k nadaljnji produkciji trajnostnejših, kakovostnejših in lokalnih produktov, v svojem laboratoriju pa povezuje različne ljudi, s čimer naj bi ustvarjal prostore novih trajnostnih praks. In čeprav se tovrstne iniciative v teoriji zdijo kot dobre iztočnice za zeleno produkcijo, se v praksi izazujejo za nepotrebna ukalupljanja umetnikov, ki namesto takšne umetnosti, ki bi v svojem bistvu prav zares težila k bolj premišljeni, zeleni produkciji, ustvarja takšno, ki ustreza razpisnim pogojem, ne pa tudi umetniškim ambicijam posameznikov, kaj šele željam in potrebam publike. Umetniški aktivizem tako redko doseže svoj namen, sploh zato, ker zanj izve okrnjeno število pičlih navdušencev tovrstnih performativnih praks. V sledečih odstavkih bomo znotraj kulturnega in kreativnega sektorja raziskali prav takšne »trajnostne« prakse v Mestni občini Ljubljana, ki so vse pogosteje plod ravno vnaprej zastavljenih programov ter domačih in evropskih razpisov, le redko pa tudi plod iniciativ posameznikov, društev in ne nazadnje odločevalcev.

Ekološko angažiranost v umetnosti in kulturi bi lahko opredelili glede na način angažmaja. V tem oziru je treba razlikovati trajnostne prakse, ki se poslužujejo trajnostnih načinov ustvarjanja končnih produktov in storitev, ter na drugi strani umetniške akcije, intervencije ali uprizoritve, ki ekološka vprašanja razpirajo na ravni vsebine. Prav vsebinsko naravnanost k temam okolja, ekologije, nizkega ogljičnega odtisa ter narave spodbuja evropski projekt ACT: Art, Climate, Transition (ACT),[2] ki druži umetnike z zanimanjem za teme ekologije in narave. V Ljubljani se je projektu pridružil zavod Bunker, ki je s svojim programom pogovorov, povezovalnim laboratorijem med znanstveniki in umetniki, festivalom, predstavami ter drugimi performativnimi praksami pomemben soustvarjalec projektov, ki si drznejo pogledati onkraj meja klasičnih performativnih praks. Tako je Bunker v okviru programa ACT ljubljanski javnosti ponudil štiri performanse in predstave slovenskih umetnikov, ki vsak na svoj način problematizirajo krizo narave ali še bolje, krizo človeštva (Mnogovrstne pokrajine, TRANS-Plant, Za narodovo zdravje ter Arhiv samozadostnosti).[3] Seveda zavod Bunker v produkciji del, ki skušajo opozarjati na pomembna vprašanja, ki se tičejo propada narave, ne ostaja edini. Sodelovanje pri projektu ACT je namreč mogoče opaziti tudi v Mladinskem gledališču, ki je letos produciral projekt Krize[4] avtorja in režiserja več uspešnih predstav, ki vsakič znova problematizirajo trenutno družbeno realnost, Žige Divjaka. Kljub jasnemu cilju krovnega programa ACT in iz njega izhajajočih projektov pa se tudi na tem mestu odpira vprašanje o dosegu in ne nazadnje učinku, ki ga taki projekti sploh imajo. Dokler bo teh projektov malo in bodo omejeni na prestolnico, je učinek in doseg mogoče predvideti, sploh glede na to, da so glavna gonila projektov ravno razpisni pogoji, njihova publika pa sestoji iz tistih, ki so že prepričani, ne pa tudi tistih, ki bi to šele morali postati.

Lahko bi rekli, da se zdi tema narave in ekologije na prvi pogled vse bolj zaželena in da se prav zato v različnih inštalacijah ali celo kot krovna tema, iz katere izhajajo različni projekti, znajde na skupinskih razstavah Mestne galerije, v performansih in transumetniških praksah Galerije Kapelica in v ostalih prostorih, ki kažejo posluh za tovrstne teme. Kljub jasnemu zanimanju za teme ekologije in narave znotraj neinstitucionalnih gledališč in drugih svobodnjakov, ki jim že v osnovi pripisujemo večjo angažiranost, celo političnost in splošno naklonjenost k polemičnim temam, bi si bilo smotrno zastaviti vprašanje, kako so tovrstne teme in še bolje načini, na katere so teme podane, sprejete med ljubljanskim občinstvom. Pri performansih, ready-made aktih, hepeningih ter tudi neposrednih umetniških intervencijah v javni prostor se namreč vedno zastavlja vprašanje o razumevanju tovrstnih dogodkov med občinstvom ter ne nazadnje o ciljni publiki, ki pa je vse prevečkrat omejena na stroko in redke ljubitelje sodobne umetnosti. Vse od Duchampove Fontane dalje se namreč bodemo z vprašanjem, kaj vse je lahko umetniško delo in kako ga ovrednotiti, ko mu je odvzeta ničkolikokrat videna forma in je namesto te izmišljena nova. Konceptualizem umetnosti, ki najpogosteje zraste iz filozofske, sociološke ali druge teoretske podstati, tako prevečkrat zabriše vsebino, ki jo je brez zapisanega idejnega koncepta umetnika pogosto tudi težko razumeti. Tovrstne performativne prakse so sicer eden najbolj vrednih in tudi najbolj zapostavljenih oblik umetnosti pri nas, čeprav ostajajo še kako žive, gibke in tudi ene redkih, ki kažejo zanimanje za probleme sodobne družbe. Takšna umetnost, sploh če poskuša opozarjati, premakniti ali kako drugače deloma rekonstruirati družbenopolitično realnost, je prav zaradi svoje neulovljivosti prevečkrat preslišana ali napačno razumljena, s čimer pa teme, kot so narava, ekologija, politika in druge, ostajajo v domeni redkih avtorjev, ki so se s svojimi eksperimenti uspeli prebiti v institucionalne vrste (tak primer je zagotovo že omenjeni gledališki režiser Žiga Divjak).

Še bolj kot na ravni vsebine pa se ekološki vidik umetnosti, kulture in kreativnih industrij zdi pomemben na ravni njihovega procesa ustvarjanja. Ker se ves čas dotikamo širokega polja kreativnih in kulturnih industrij, ki zajemajo širok spekter področij,[5] bi bilo smotrno pod drobnogled vzeti vsakega od področij in ga v kontekstu zelenih praks obravnavati posebej, na tem mestu pa se bomo zgolj za namen orisa problematike lotili primera filmske industrije. Področje filmske industrije in z njo povezane ekološke prakse težko posplošimo na gola dejstva, saj se vsak filmski projekt odvija po svoje in v zanj določenih gabaritih. Slovenske produkcijske hiše, ki so, mimogrede, večinsko stacionirane ravno v Ljubljani, se namreč med seboj razlikujejo že po načinu izpeljave filmskih projektov, v katerih je lahko na dnevni bazi udeleženih od petnajst do tudi več sto ljudi. Nekateri producenti se zeleni filmski industriji zavežejo že s prijavo na katerega od evropskih razpisov (MEDIA mini slate ali MEDIA co-development), ki od producenta terja natančno predpripravo zelenih smernic njihovega projekta (v mislih imamo ločevanje odpadkov, preudarno uporabo plastenk, transport ipd.), a slednje nažalost prevečkrat ostanejo le gole črke na papirju.

Podobno je tudi z glasbenimi in drugimi festivali, ki spodbudo za zelene rešitve nemalokrat najdejo ravno v razpisnih pogojih svojih financerjev. Tako se ljubljanska Škisova tržnica, ki velja za enega največjih družabnih festivalov med mladimi, ponaša z nazivom prva EKO prireditev v Sloveniji, ki obljublja sprotno odvažanje odpadkov, ločevanje ter Snagino izobraževanje prostovoljcev, ki so na festivalu zadolženi za odpadke. In če bi pogledali še nekaj kilometrov zahodneje od Ljubljane, bi lahko na festivalu MetalDays[6] našli prakse, ki ne zadevajo le ločevanja odpadkov, temveč težijo k tistemu, k čemur bi po našem grobem preletu, tako v teoriji kot tudi v praksi, morala težiti naša umetnost – k ponovnemu sožitju človeka in narave. Žal pa tudi vpeljava teh praks ne prizanese festivalom, ki morajo zaradi drugačnih apetitov odločevalcev bodisi skrčiti svoje prostore bodisi se za vedno izseliti iz domačega okolje.

Tako bi si upali trditi, da se v vsaki kreativni ali kulturni industriji znajde nekaj spornega ali če hočete, prostor za izboljšavo (pri modni industriji bi se lahko ustavili pri dejstvu, da se za proizvodnjo ene bombažne majice porabi 2700 litrov vode, pri čemer si Slovenci z ostalimi potrošniki delimo kolektivno krivdo potrošnje in posledično množične produkcije). Kot primer dobre prakse na področju modne industrije, arhitekture in oblikovanja je v tem oziru mogoče izpostaviti podeljevanje naziva odličnosti Made in Slovenia,[7] ki ga podeljuje Center za kreativnost. S tem ne samo promovira slovenske izdelke, temveč tudi povezuje različne industrije, ki z globljim premislekom ustvarjajo trajnostne in kakovostne izdelke, s čimer pa stremi točno k tistemu, k čemur bi morali stremeti vsi skupaj – k trajnostni uporabi, ki dela počasi, premišljeno in z zavedanjem, da smo na planetu Zemlja le gostje. To zavedanje bi namesto na ravni razpisov in projektov morali začeti razpirati tudi na ravni diskurza, s pomočjo katerega bi skozi sito spustili le takšne projekte in iniciative, ki dejansko stremijo k predrugačenemu pogledu na vlogo umetnosti. Ker si vrednotenje domačih in evropskih iniciativ zasluži globlji premislek in ne samo mimobežne zastranitve, naj zapisano služi kot uvod v omenjeni diskurz, ki bo v prihodnji številki ponudil celosten uvid v zelene iniciative, na čelo katerih je postavljen ravno večmiljonski evropski projekt – novi evropski Bauhaus.

The post Zeleno, ki te ljubim zeleno appeared first on Prelom.

Novi jezovi bi pomenili bridki konec slovenske Save

16 February 2026 at 12:11

Rok Rozman je član kolektiva Balkan River Defence, ki se z različnimi akcijami zavzema za zaščito balkanskih rek. Lani se je osredotočil na Savo in se v celovečernem dokumentarnem filmu Ena za reko: zgodba Save podal po 251 kilometrih naše najdaljše reke. Megalomanski gradbeni načrti predvidevajo kar 12 novih jezov, ki bi popolnoma spremenili tok reke in močno posegli v naravne habitate v in ob njej. Glavna dejavnost se obeta prav v Ljubljani in njeni okolici, kjer so načrtovane kar štiri nove hidroelektrarne (Tacen, Gameljne, Šentjakob in Zalog). »Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi to bistveno vplivalo tudi na mikroklimo: »Z drugimi besedami bi še doprinesla k nastajanju megle.« V meglo pa so zaviti tudi interesi, povezani z gradnjo hidroelektrarn in dolgoročne posledice tako obsežnih posegov.

Z različnimi akcijami in dokumentarnim filmom Ena za reko: zgodba Save se zavzemate za ohranitev naravnega toka reke Save, kjer ta še ni zajezena zaradi hidroelektrarn. Kakšni so načrti gradbeno-energetskih lobijev s Savo in kaj je z njimi narobe?

Z iniciativo Balkan River Defence smo se lani, po šestih letih delovanja večinoma v državah južnega Balkana, odločili, da glavni fokus namenimo Savi. Pozitivni razlog za to je bilo dejstvo, da so se v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Albaniji domačini ter organizacije tako dobro organizirali, da zdaj sami uspešno branijo svoje domače reke, negativni razlog pa je bil razgrnitev načrtov za do 12 novih jezov na slovenski Savi, ki je večini naše ekipe domača reka. Zaradi tega smo peti Balkan Rivers Tour izvedli na naši najdaljši reki, med veslanjem po njenih 251 kilometrih pa smo posneli tudi material za celovečerni dokumentarni film Ena za reko: zgodba Save. S pomočjo štirih kajakašev predstavi našo najdaljšo in najbolj zeleno reko, ki je med Slovenci in Slovenkami precej slabše poznana, kot bi si morda mislili. Seveda se del filma dotika tudi načrtov za nove jezove, saj je od njihove izvedbe odvisna prihodnost te reke.

Vsi jezovi, z izjemo enega, so načrtovani na srednji Savi; med Tacnom in Zidanim Mostom. Če se načrti hidroenergetikov, gradbenikov in mnogih politikov uresničijo, bi to pomenilo, da bi na tej relaciji vsakih sedem do osem kilometrov stal jez in bi iz zadnjega večjega prosto tekočega dela Save – ki si je, mimogrede, v zadnjih dveh desetletjih izjemno ekološko opomogel in zdaj spet gosti funkcionalne ekosisteme, ki so pribežališče mnogim redkim rastlinskim in živalskim vrstam ter hkrati nudijo izjemen potencial za trajnostni in butični turizem – naredili serijo mrtvih jezer. Kaj je s tem narobe, lepo prikažejo v zadnjem desetletju izgrajeni jezovi na spodnji Savi – med Zidanim Mostom in Brežicami –, ki so iz reke napravili smrdeče mlakuže, ki se poleti nevarno pregrevajo in namesto postrvi in sulcev gostijo krape ter some. Obljube o njihovi veliki turistični vrednosti so v realnosti izpuhtele – dodobra jih je že zapolnil mulj. Letošnje poletje so zaradi suše imeli celo težave s proizvodnjo minimalnih količin električne energije, kar naj bi bilo po besedah njihovih tvorcev dobesedno nemogoče.

Dejstvo je, da bo Slovenija glede na trende naraščanja potreb po električni energiji in istočasni želji po zapiranju termoelektrarn potrebovala nove vire proizvajanja električne energije, a kaj ko ob tem odločevalci (ki so hkrati neposredno vpeti v hidroenergetski lobi) vedno kot rešitev predlagajo hidroelektrarne. V Sloveniji jih imamo že več kot 400 in z njimi smo že uspeli uničiti večino potokov in rek, ki naj bi bili naš veliki ponos. Če bomo s tem nadaljevali, bomo podobno kot denimo Nemčija imeli le še en kup kanalov in akumulacij in se bomo podobno kot njihovo prebivalstvo za preživljanje časa na divjih rekah morali odpravljati v tujino. Istočasno si bomo s tem povzročili težave z zagotavljanjem kvalitetne pitne vode iz podtalnice, tvegamo lahko plačevanje astronomskih kazni Evropske komisije zaradi kršenja predpisov Nature 2000 ter to, da se nam zgodi novi TEŠ 6, saj so hidroelektrane dobro znane kot imeniten poligon za korupcijo.

Kakšni so ti načrti v Ljubljani in njeni okolici? Kakšne posledice lahko imajo za ljudi, sploh tiste, ki živijo v bližini reke?

V okolici Ljubljane so načrtovane štiri hidroelektrarne: HE Tacen, HE Gameljne, HE Šentjakob in HE Zalog (vir: https://za-savo.si/10-novih-jezov/). Vsaka izmed njih bi s svojimi jezovi povzročila grobo spremembo podobe reke, ki bi seveda vplivala tudi na dostopnost reke domačinom. Nad jezovi HE Gameljne, Šentjakob in Zalog bi nastali dokaj veliki zadrževalniki vode, ki bi zalili dobršen del današnjega obrežnega pasu in s svojo stoječo vodo vplivali na lokalno mikroklimo; z drugimi besedami bi doprinesli k nastajanju megle. Vsaka izmed HE bi imela cel kup podporne infrastrukture (nove dostopne ceste, nasipe, daljnovode), ki bi dodatno kazila podobo krajine ter ljudem omejila dostop do vode kot skupnega dobrega. V zadnjih letih smo opazili, da kot v starih časih vedno več domačinov po oddih in rekreacijo zahaja ob Savo. Mnogi, ki smo jih na bregovih Save ob Ljubljani srečali med našim veslanjem, so nam navdušeni govorili, kako jim bližina takšne reke doprinese h kakovosti življenja … Če se zgodijo jezovi, bo vse to le še spomin.

Kdo stoji za temi načrti oziroma komu je v interesu, da se realizirajo?

Za načrti stoji Holding Slovenske elektrarne – gos, ki nese zlata jajca vsem spektrom naše politične ter gradbene scene. Komu dotično, je odvisno le od trenutne razporeditve v parlamentu. Izgradnja hidroelektrarn na Savi je tako v interesu precej velike in predvsem vplivne skupine ljudi, ne le na državni, pač pa tudi občinski ravni.

Zakaj je tako pomembno ohraniti prav srednjo Savo?

Zgornja Sava, torej njen tok med obema izviroma in sotočjem s Soro pri Medvodah, ima kar 11 jezov, od tega tri velike, ki so jo uspeli že kar dobro nadelati. Tudi spodnja Sava je s svojimi petimi jezovi skoraj pokopana, srednja Sava pa je v tem pogledu še nedotaknjena in kot taka edini del slovenske Save, ki mu v odseku, daljšemu od 25 kilometrov, še lahko rečemo reka. Prav tu si reka opomore in ponovno funkcionira kot delujoč ekosistem, od katerega imamo koristi prav vsi. Če bi ta del razrezali z 12 jezovi, bi to pomenil bridki konec slovenske Save. Kot zanimivost naj povem, da Sava od Brežic pa vse do sotočja z Donavo v Beogradu, v preostalih 700 kilometrih, nima niti enega jezu.

Poleg hidroelektrarn je težava tudi v pozidavi brežin reke z zasebnimi vilami, kar lahko vidimo tudi v Ljubljani. Koliko spremljate to problematiko in kaj ste ugotovili?

Te problematike se ciljno sicer nismo lotevali, smo pa med našimi veslanji v zadnjih letih opazili, da se novogradnje vedno bolj približujejo reki in so v nekaterih primerih že dobesedno v strugi reke, prav v naravnem poplavnem pasu. Odgovornost za neupoštevanje zakonodaje, ki je v teh primerih dokaj jasna, nosijo službe, pristojne za izdajanje gradbenih dovoljenj, ki so, kot kaže, precej nedotakljive. Te nepremičnine so seveda podvržene škodi, ki jo povzročajo že običajne poplave, istočasno pa posegajo v prostor, ki je skupno dobro in kot tak ne sme poznati lastništva. A kot v mnogih drugih sferah vsakdana je tudi tu denar sveta vladar.

Nekateri bi rekli, da je boj za Savo že izgubljen ali da je to »cena«, ki jo moramo plačati za vedno večje potrebe po električni energiji; in je v primerjavi s kakšnim drugim načinom pridobivanja električne energije majhna – »zelena«. Kako jim odgovarjate?

Da pač nasedajo vseprisotni in premišljeno plasirani propagandi hidrolobijev in medijev, katerih večinski lastniki so podjetja, ki imajo od gradnje hidroelektrarn neposredne koristi. Za začetek nihče v tej državi ni sposoben pokazati in jasno argumentirati, koliko dodatne električne energije potrebujemo in zakaj. Trdijo le, da jo potrebujemo, in to cel kup ter da mora biti iz obnovljivih virov, da bomo zadostili zahtevam Bruslja. Od obnovljivih virov pa imajo najraje hidroelektrarne, saj jih gradijo že več kot 100 let in so med tem uspeli imenitno dodelati mrežo, ki na račun specifike gradbenega procesa omogoča bajne zaslužke.

Zavedati se moramo, da še ne poznamo načina pridobivanja električne energije, ki ne bi imel negativnih vplivov na naravo in okolje; hidroelektrarne zagotovo niso najnižje na lestvici negativnih vplivov. Medtem ko bi v Sloveniji radi gradili 12 novih velikih jezov na zadnjem večjem ohranjenem delu vodotoka, jih po svetu – točno take – že dobro desetletje podirajo. Začeli so v ZDA in na Japonskem, zdaj pa se val podiranja jezov in restavracij rek seli v Evropo. Samo v letu 2021 so v Evropi odstranili 239 jezov, skupno pa do danes že kar 6.767 (vir: https://damremoval.eu/). Ugotovili so namreč, da imamo ljudje kumulativno več koristi – ne le v smislu objemanja obrečnega drevja, temveč tudi ekonomsko – od funkcionalnih rek kot pa od jezov.

Kakšne so možne alternative? Kako bi lahko rešili Savo pred nadaljnjo pozidavo in hkrati zadostili potrebam po električni energiji?

Saga z obnovljivimi viri energije je del večje agende, ki se trudi države ‘razvitega Zahoda’ narediti manj stabilne. Največje onesnaževalke niti pomislijo ne, da bi se lotile česa podobnega, a zadeva je tu že tako daleč, da bo trend težko obrniti. Od obnovljivih virov so najbolj znani in promovirani prav vetrne, sončne in hidroelektrarne.

Roko na srce v Sloveniji vetrne elektrarne ne bodo rešile prav ničesar in so dobre le kot reklamni pano, saj nimamo pravih pogojev zanje: ali piha premalo ali pa preveč. S sončnimi elektrarnami pa je tako, da so zares smiselne le kot dodatni proizvodni vir oziroma kot vir na lokalni ravni – na strehah gospodinjstev ali manjših tovarn. Izjemno pomemben vidik proizvodnje električne energije je namreč zanesljivost. Stabilnost države je med drugim odvisna od stabilnosti njenega gospodarstva, to pa je odvisno od zadostne in stabilne ter zanesljive oskrbe z elektriko. Če te ni, se pojavijo težave, ki vplivajo na celo paleto procesov, ki jih občutimo kot državljani te države. Če se preveč navežemo na proizvodnjo električne energije s solarnimi panelov, vetrnicami ali pretočnimi hidroelektrarnami in se nam zgodi 14 dni neugodnih razmer (slabo vreme, suša itd.), to ne pomeni le, da boste težko gledali svojo najljubšo serijo, ampak pomeni izpad dela (proizvodnih) obratov, ki so za delovanje države nujno potrebni.

Čeprav zaradi tega s strani _mainstream _naravovarstvenikov in danes modernih, vedno pogostejših »eko vplivnežev«, ki jim je tako zelo mar za naravo (pa čeprav v njej preživijo le dovolj časa za hitri selfi), dobivam srepe poglede, je moje mnenje ob karseda objektivni analizi, z vključeno zdravo pametjo in smislom za realnost, da zaenkrat nimamo druge boljše rešitve kot drugi blok nuklearne jedrske elektrarne Krško. To v nobenem pogledu ni optimalna rešitev, saj kaj takega v tem poligonu na žalost ne obstaja, je pa nekaj, kar daje daleč najbolj stabilni vir električne energije in največ megavatov v zameno za okoljsko škodo, ki jo povzroči. Mnogi bodo dejali, da hlajenje reaktorjev segreje Savo za tri stopinje Celzija! Res je in prav je, da se tega zavedamo, a kaj, ko akumulacija hidroelektrarne Brežice v zadnjih poletjih Savo segreje za do 15 stopinj Celzija. Prvi v zameno proizvedejo 731 megavatov električne energije, drugi pa 47.

Kaj pa bomo z vsemi jedrskimi odpadki, ki imajo razpolovno dobo več tisoč let? Ni to samo prelaganje odgovornosti v prihodnost, ko se bodo s tem enkrat morali spoprijeti?

To je sila pomembno vprašanje, ki je zelo na mestu. V zadnjih desetletjih je bilo ogromno naporov in sredstev vloženih v iskanje načinov, kako te nevarne odpadke hraniti na varnem, globoko pod zemljo v neprodušnih kontejnerjih, obdanih z izjemno debelimi in na pritisk ter vodo odpornimi železobetonskimi stenami. Razvoj daje dobre rezultate, je pa res, da prav vseh možnih scenarijev ni mogoče predvideti.

Druga smer razvoja pa gre v iskanje uporabnosti teh odpadkov za nadaljnjo proizvodnjo toplote, za jedrske toplarne. Jedrsko gorivo, ko enkrat odsluži svoj čas v reaktorju, še vedno oddaja veliko toplote. To toploto bi, namesto za ‘ogrevanje’ Save v primeru JE Krško, lahko koristno uporabili kot vir toplote za ogrevanje mest. Vodilni v tovrstni tehnologiji so Čehi, ki pravijo, da bi prvo tovrstno toplarno lahko postavili dokaj kmalu, podoben koncept pa v Švici že 30 let uspešno uporabljajo v kombinaciji z JE Beznau.

Optimalna rešitev, ki bi nahranila volka in kozo pustila celo, pa je seveda čim prejšnja uporaba jedrske fuzije, saj pri tej tehnologiji – vsaj v teoriji – niso problem niti visoko radioaktivni odpadki: teh ni oziroma se jih da reciklirati; niti gorivo, ki je dokaj enostavno dostopno.

A ni že čas, da razmislimo, koliko kot družba energije potrošimo in več postorimo na drugem koncu – na ravni porabe?

Na vsak način! Srž problema tega vprašanja pa je, iz katerega konca se ga lotiti. Vsi kar naprej poslušamo, da smo odgovorni za vse okoljske katastrofe in probleme z naravo. Pa je temu res tako? Smo mi tisti, ki odločamo, kaj bo na policah trgovin, smo mi tisti, ki diktiramo trende, na trg plasiramo vedno nove nepotrebne artikle in na en način delamo v zahodnem, na drugega pa vzhodnem svetu? Ne, mi smo zreducirani le na uboge potrošnike, ki so jim na hrbte naprtili še odgovornost, ki ni zares naša. Če se počutiš osebno odgovornega za vse »sranje« na tem svetu, potem je zagotovo le to, da ne boš kaj dosti drugega kot ali poklapan ali pa trajno jezen nase in na vse druge. Niti prva, niti druga opcija ne nudita prave spremembe na bolje, pač pa le navidezno reševanje problemov prek posvajanja vedno novih »eko trendov«, ki nam jih prek svetovno znanih vplivnežev na krožnik plasirajo isti ljudje, ki se nas trudijo prepričati, da smo prav mi krivi za vse.

Na žalost je podobno pri porabi električne energije: gospodinjstva še vedno niso večinski potrošniki, je pa res, da pridno plezajo po lestvici. Zanimiv primer iz Slovenije je tovarna Talum, specializirana za proizvodnjo primarnega aluminija in aluminijastih izdelkov, ki je leta 2018 porabila 8,4 odstotka električne energije v državi. Aluminij seveda potrebujemo, ampak a morda ne bi bila boljša optimizacija proizvodnih procesov v najbolj potrošnih panogah preko sistema državnih pomoči kot 12 novih hidroelektrarn na Savi? Po domače povedano: ali ne bi bilo bolje, da skupni denar skušamo kar se da koristno porabiti? Tovrstnih primerov je še in še in zelo podobno poteka odločanje na osebni ravni. Edino, kar lahko naredim, je to, da uporabim razum in ne nasedam marketinškim trikom, temveč se jim elegantno ognem: v korist sebe, saj sta delujoča narava in čisto okolje pogoj za moj obstoj. Manj glejte televizijo; to pomaga pri varčevanju z elektriko in hkrati daje priložnost za lasten uvid v mnoge stvari. Pa srečno!

The post Novi jezovi bi pomenili bridki konec slovenske Save appeared first on Prelom.

Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani in testiranja v Mariboru

24 February 2026 at 15:05

:alarm_clock:OBVESTILO:alarm_clock:
Sporočamo, da bo v sredo, 25.2.2026, DrogArt infotočka v Ljubljani odprta krajši čas in sicer le med 10.00 in 13.00.

Poleg tega pa sporočamo, da v petek 27.2.2026 v Mariboru ne bo možnosti oddaje vzorcev za laboratorijsko analizo.


Vsi ostali programi obratujejo po običajnem urniku.
Hvala za razumevanje,
tvoja ekipa DrogArt

The post Spremenjen urnik infotočke v Ljubljani in testiranja v Mariboru appeared first on DrogArt.

Pivnik z visoko vsebnostjo LSD na darknetu

Aktivne snovi

LSD (206 ug)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da pivnik Hoffman z specifičnim filmom na eni strani, kupljen na darkentu vsebuje 206 ug LSD. Povprečna vsebnost LSD pivnikov, ki jih zaznavamo v Sloveniji znaša okol 70ug.

Pri več kot 200 µg (mikrogramih) LSD-ja na pivniku lahko uporaba že polovice povzroči mentalno preobremenitev. Zelo visoki odmerki LSD povečajo to tveganje tudi pri izkušenih uporabnikih. Izzovejo lahko zelo intenzivne psihedelične izkušnje, ki so lahko zelo zastrašujoče in pustijo dlje časa trajajoče posledice. Poleg tega se močno poveča tveganje za preobčutljivost na razne dražljaje, kot so glasba, svetloba in druge dražljaje iz okolice, ki jih lahko dojemamo kot izjemno neprijetne. Lahko se pojavi tudi popolna izguba stika z realnim svetom, kar poveča tveganje za psihozo.

Če se odločiš za uporabo, se svetuje prilagoditev/zmanjšanje odmerka in upoštevanje ostalih smernic zmanjševanja škode, ki jih najdeš v spodnjih povezanih člankih.

 

Datum testa

29.11.2024

Zmanjševanje tveganj

  • Set in setting

Pri uporabi psihedelikov je okolje, v katerem jih uporabljaš, zelo pomembno. Psihedelike vedno vzemi v družbi ljudi, s katerimi se dobro počutiš, in v okolju, kjer se počutiš varnega. Nikoli jih ne vzemi v družbi ali okolju, ki ti ne ustreza, saj je to najboljši recept za bad trip. Ne izpostavljaj se situacijam, ki te lahko spravijo v stisko (npr. prihod staršev domov, množica nepoznanih, glasnih ljudi, grozljivi filmi, napeta glasba), saj se bo na psihedelikih ta stiska še povečala.

Prav tako je pomembno, kako se počutiš tik pred uporabo. Če se počutiš slabo, imaš skrbi ali si v dvomih, droge ne uporabi. Veliko ljudi psihedelike uporablja na afterjih, ker nič drugega ne prime več. Vendar so psihedeliki pri »skurjenih« telesih slaba ideja, saj je izkušnja lahko zelo neprijetna.

  • Trip sitter

Priporoča se, da je poleg osebe/skupine ljudi, ki je/so vzela/-i psihedelike, trezna oseba, ki skrbi za stanje. Trip sitter naj bi ostal realen in »resničen«. V primeru anksioznih občutkov osebe, ki halucinira, naj umirjeno vodi/pomaga skozi trip, da si nebi storil/-i česa hudega.

Preden vzameš psihedelik si lahko pripraviš tudi en predmet/sliko, ki ti kaj pomeni, ali pa na list napišeš sporočilo samemu sebi (npr.«tripaš na 2C-B), ki te bo držal »prizemljenega« v primeru izgube občutka za čas, prostor, jezik, svoje telo in kratkoročni/dolgoročni spomin.

  • Nikoli ne vozi

… nikogar ali ničesar pod vplivom psihedeličnih drog, tudi če se ti zdi, da so učinki nekoliko popustili.

  • Uporaba psihedeličnih substanc se odsvetuje v primeru težav v duševnem zdravju.

The post Pivnik z visoko vsebnostjo LSD na darknetu appeared first on DrogArt.

Jumbo (MDMA)

Aktivne snovi

MDMA (238 mg)

Dodaten opis

Tabletka predstavlja visoko tveganje za zdravje uporabnikov in za pojav negativnih učinkov, kot so: slabost, bruhanje, glavobol, nemir, panični napad, visok krvni tlak, povečano potenje, epileptični napadi, motnje motorike, povišana telesna temperatura, izguba zavesti, možganski edem, možganski ali srčni infarkt.

Odmerki 200 ali več mg lahko pomenijo vsaj dvakratno dozo, pri kateri se tveganja za negativne učinke oziroma zaplete zaradi zaužitja MDMA močno povečajo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
  • Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
  • Delaj redne premore med plesom.
  • Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
  • Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
  • Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
  • Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
  • Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
  • Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Jumbo (MDMA) appeared first on DrogArt.

THC vape s polsintetičnimi in sinetitičnimi kanabinoidi v Ljubljani

Aktivne snovi

THC (27 %)

HHC-P-O-acetat

10-OH-HHC-P

HHC-P

MDMB-PINACA

MDMB-INACA

Dodaten opis

Analiza Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je pokazala, da vape, kupljen na črnem trgu v Ljubljani, vsebuje nevarno kombinacijo različnih psihoaktivnih snovi in sicer: 27 % THC, polsintetične kanabinoide HHC-P-O-acetat, HHC-P in 10-OH-HHC-P ter sintetična kanabinoida MDMB-PINACA in MDMB-INACA.

Sintetični in tudi nekateri polsintetični kanabinoidi so izjemno močne in nepredvidljive snovi, ki lahko povzročijo hitro izgubo zavesti, upočasnjeno ali oteženo dihanje, epileptične napade, krče, pogosto bruhanje, vznemirjenost, delirij, psihotične epizode, agresivno vedenje, bolečine v prsih, nepravilno bitje srca, zmedenost, omedlevico in v najhujših primerih tudi nenadno smrt.

Vape vsebuje tudi HHC-P-O acetat, ki je kemijsko podoben snovi vitamin-E acetat. Vitamin-E acetat je povezan s številnimi primeri hospitalizacij in smrti po svetu zaradi kemične poškodbe pljuč po vejpanju.  Pri njegovem segrevanju lahko nastane strupen plin keten, ki ob vdihavanju povzroča kemične  poškodbe pljučnega tkiva. Simptomi se lahko pojavijo z zamikom do 24 ur po uporabi in vključujejo kašelj, občutek težkega dihanja ter draženje oči. V višjih koncentracijah je lahko izpostavljenost smrtno nevarna.

Uporabniki so poročali o hujših in dolgotrajajočih neželenih učinkih, ki so izzveneli šele po nekaj dneh: motnje zaznavanja prostora in časa, halucinacije, nespečnost, hitro bitje srca, občutek tesnobe, strahu in panike.

Gre za nereguliran izdelek s črnega trga, katerega uporaba predstavlja resno tveganje za zdravje in življenje. Ob pojavu težkega dihanja, bolečin v prsih, zmedenosti, izgube zavesti ali epileptičnih napadov je treba takoj poiskati nujno medicinsko pomoč.

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

V zadnjem času se na trgu kanabinoidov pojavljajo vzorci, ki vsebujejo koktajl različnih in zelo potentnih polsintetičnih in sintetičnih kanabinoidov, ne glede ali gre za legalno kupljene izdelke v t.i. CBD shopih ali črni trg. Zato bodi pri morebitni uporabi omenjenih izdelkov še posebej previden_a!

Pri uporabi vape naprav, naj bo prvi odmerek – vpih res kratkotrajen (< 1 sek.), ker gre se negativni učinki lahko pojavijo že ob najmanjših odmerkih. Nato počakaj na učinke. V kolikor so odmerki večji (daljši ali več vpihov), so hujši in dolgotrajnešji tudi vsi negativni učinki, povezani z uporabo sin. in polsin. kanabinoidov.

Pri ratlinskem materialu (vršički) za kajenje je vsebnost sintetičnih kanabinoidov lahko zelo raznolika, saj pri izdelavi ni nobene kontrole »kakovosti«. Znano je, da se lahko na istem cvetu pojavijo t.i. “vroči žepi”, kjer je kanabinoid močno koncentriran v nekaterih delih rastlinskega materiala, zato je izjemno pomembno, da začnemo z zelo majhnim odmerkom. Različni kanabinoidi potrebujejo različno časa, da začnejo delovati zato je nujno počakati po vsakem vdihu vsaj nekaj minut (ponekod tudi več), da se izognemo predoziranju.

Ne uporabljaj v kombinaciji z drugimi drogami. Še posebej nevarna je kombinacija z drogami ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev

Pred uporabo substanco testiraj in preveri kaj dejansko vsebuje. Več informacij o testiranju najdeš na www.testi.drogart.org

Ukrepanje v primeru predoziranja

Ljudje so po uporabi sintetičnih kanabinoidov pogosto neprisebni. Lahko se padejo, se penijo v ustih ali so začasno paralizirani. Če je mogoče, jih postavite v stabilni bočni položaj in nenehno spremljajte dihanje.

Če nekdo pade v nezavest in je neodziven, pokličite 112. Preverite ali diha. Če ne dihajo, začnite s stiskanje prsnega koša, če diha pa ga postavite v stabilni bočni položaj in počakajte na prihod reševalcev.


Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbralo Združenje DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post THC vape s polsintetičnimi in sinetitičnimi kanabinoidi v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Pringles (MDMA)

Aktivne snovi

MDMA (235 mg)

Dodaten opis

Tabletka predstavlja visoko tveganje za zdravje uporabnikov in za pojav negativnih učinkov, kot so: slabost, bruhanje, glavobol, nemir, panični napad, visok krvni tlak, povečano potenje, epileptični napadi, motnje motorike, povišana telesna temperatura, izguba zavesti, možganski edem, možganski ali srčni infarkt.

Odmerki 200 ali več mg lahko pomenijo vsaj dvakratno dozo, pri kateri se tveganja za negativne učinke oziroma zaplete zaradi zaužitja MDMA močno povečajo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
  • Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
  • Delaj redne premore med plesom.
  • Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
  • Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
  • Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
  • Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
  • Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
  • Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Pringles (MDMA) appeared first on DrogArt.

Kokain z visoko vsebnostjo levamisola v Ljubljani

Aktivne snovi

Kokain

Levamisol (36 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec kupljen kot kokain v Ljubljani, vsebuje 36% levamisola, preostanek je kokain.

Levamisol je sicer zdravilo, ki se uporablja v veterini za zdravljenje okužb z zajedavci. Pri ljudeh so opisani naslednji negativni učinki levamisola: slabost, diareja, omotica, vročina, nespečnost, glavobol, krči, slabo počutje. Levamisol lahko povzroči zmanjšanje števila belih krvničk in ošibi imunski sistem, zaradi česar je posameznik izpostavljen tudi večjemu tveganju za razvoj nevarnih infekcij.

Datum testa

27.2.2024

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo kokaina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

  • Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
  • Ne mešaj kokaina z drugimi drogami. Mešanje z drugimi drogami pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek življenjsko ogrožajočih zapletov, saj ob mešanju pravila, ki veljajo za posamezno drogo, velikokrat ne držijo več.
  • Pred zaužitjem substanco testiraj. Kokain je zelo pogosto namešan z nevarnimi aktivnimi snovmi (druge droge, zdravila). Zaužitju nevarno namešanega kokaina se lahko izogneš s pravočasnim testiranjem. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
  • Če se ob ali po uporabi kokaina pojavi pekoča ali tiščoča bolečina v prsih, ki se lahko širi v levo roko ali vrat, je treba nemudoma poklicati zdravniško pomoč, saj obstaja velika možnost, da je prišlo do srčnega infarkta, ki se, nezdravljen, lahko konča s smrtjo.
  • Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba kokaina lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Več informacij o kokainu najdeš na spletni strani www.kokain.si

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post Kokain z visoko vsebnostjo levamisola v Ljubljani appeared first on DrogArt.

4-MMC prodan kot MDMA v Ljubljani

Aktivne snovi

4-MMC (78%)

kofein (0,3 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da vzorec v obliki belega kristala, ki se je v Ljubljani prodajal kot MDMA, dejansko vsebuje mefedron (4-MMC).

 

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • Pred zaužitjem vedno opravi alergijski test: oralno zaužij izredno majhno količino  aktivnega odmerka in počakaj eno uro. Če se pojavijo znaki alergije ali če so učinki drugačni od pričakovanih, substance ne zaužij.
  • 4-MMC velja za za izredno zasvoljivo substanco, zato ob prvih znakih zasvojenosti takoj prenehaj z uporabo. Če imaš s prenehanjem teževe se obrni po pomoč v svetovalnico DrogArt (041 730 800)
  • Če se odločiš za snifanje, redno menjavaj nosnice in po uporabi speri nosno votlino s fiziološko raztopino. Vedno uporabljaj svoj pripor za snifanje in se izogni prenosu virusov (hepatits). Manj tvegano je, če substanco zaužiješ oralno (bombice).
  • Načrtuj uporabo. Zaradi močnega cravinga (želja po redoziranju), lahko pride do dalj časa trajajoče neprekinjene uporabe, kar poveča tveganje za nastanek odvisnosti in predoziranje.

The post 4-MMC prodan kot MDMA v Ljubljani appeared first on DrogArt.

2-MMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani

Aktivne snovi

2-MMC (okvirno 99 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da je vzorec v obliki belega praška, ki se je prodajal kot 4-MMC, v Ljubljani vseboval njegov analog 2-MMC.

2-MMC je analog 3-MMC in 4-MMC, a po poročanju uporabnikov naj ne bi imel izrazitih stimulativnih učinkov. Trenutne informacije temeljijo skoraj izključno na poročilih uporabnikov, ki poročajo o še večjem cravingu (želji po ponovitvi odmerka), kot je to značilno pri 3-MMC.

Verjetno je razlog, nekoliko zmanjšan stimulativni in empatogeni učinek v primerjavi s 3 in 4-MMC, ki ga potem uporabniki poizkušajo doseči z redoziranjem in večjimi odmerki, kar pa poveča tveganje za zdravstvene zaplete.

Gre za najmanj raziskan analog, tako da ni zbranih veliko drugih informacij o učinkih in možnih tveganjih.

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

2-MMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani

Aktivne snovi

2-MMC (okvirno 95 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da je vzorec v obliki belega praška, ki se je prodajal kot 4-MMC, v Ljubljani vseboval njegov analog 2-MMC.

2-MMC je analog 3-MMC in 4-MMC, a po poročanju uporabnikov naj ne bi imel izrazitih stimulativnih učinkov. Trenutne informacije temeljijo skoraj izključno na poročilih uporabnikov, ki poročajo o še večjem cravingu (želji po ponovitvi odmerka), kot je to značilno pri 3-MMC.

Verjetno je razlog, nekoliko zmanjšan stimulativni in empatogeni učinek v primerjavi s 3 in 4-MMC, ki ga potem uporabniki poizkušajo doseči z redoziranjem in večjimi odmerki, kar pa poveča tveganje za zdravstvene zaplete.

Gre za najmanj raziskan analog, tako da ni zbranih veliko drugih informacij o učinkih in možnih tveganjih.

Datum testa

27.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot mefedron (4-MMC) v Ljubljani appeared first on DrogArt.

Heroin s sintetičnim kanabinoidom v Novi Gorici in Sežani

Aktivne snovi

MDMB-INACA

heroin (5,7%)

kofein (35%)

paracetamol (50%)

noskapin (3,4%)

Dodaten opis

Analiza Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je pokazala, da praškast vzorec sive barve poleg 5,4% heroina, vsebuje primerljiv delež sintetičnega kanabinoida MDMB-INACA ter večji delež običajnih primesi, kot sta paracetamol in kofein. 

Sintetični kanabinoidi so potentne psihoaktivne snovi, ki so lahko aktivne že v miligramih. Njihovi negativni učinki so podobni akutni zastrupitvi s konopljo – od močne evforije do neprijetnih občutkov kot so zmedenost, tesnoba in strah. Pojavi se popačeno dojemanje časa, halucinacije, paranoja ter hujše duševne motnje. Fizični učinki vključujejo tahikardijo, slabost, bruhanje, krče in poslabšanje motorične zmogljivosti. Kombinacija opiatov in sintetičnih kanabinoidov je slabo raziskana, vendar se predpostavlja, da povečuje tveganje za predoziranje, ki lahko povzroči zastoj dihanja, komo in smrt. Zaradi tega svetujemo dosledno upoštevanje vseh ukrepov zmanjševanja škode. 

Datum testa

20.2.2026

Zmanjševanje tveganj

Ne uporabljaj v kombinaciji z drugimi drogami. Še posebej nevarna je kombinacija z drogami ki delujejo depresivno na centralni živčni sistem, kot so npr. alkohol, opioidi, sedativi, hipnotiki. Tovrstne kombinacije lahko privedejo do življenjsko ogrožajočih zastrupitev

Pred uporabo substanco testiraj in preveri kaj dejansko vsebuje. Več informacij o testiranju najdeš na www.testi.drogart.org

Ukrepanje v primeru predoziranja

Ljudje so po uporabi sintetičnih kanabinoidov pogosto neprisebni. Lahko se padejo, se penijo v ustih ali so začasno paralizirani. Če je mogoče, jih postavite v stabilni bočni položaj in nenehno spremljajte dihanje.

Če nekdo pade v nezavest in je neodziven, pokličite 112. Preverite ali diha. Če ne dihajo, začnite s stiskanje prsnega koša, če diha pa ga postavite v stabilni bočni položaj in počakajte na prihod reševalcev.


Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbralo Združenje DrogArt v Mariboru. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Heroin s sintetičnim kanabinoidom v Novi Gorici in Sežani appeared first on DrogArt.

Marvel – Moon knight (MDMA)

Aktivne snovi

MDMA (157 mg)

Dodaten opis

Pri več kot 1,5 mg MDMA na kg telesne teže se hitreje pojavijo neželeni učinki, kot so zategovanje čeljusti, mišični krči, panična reakcija in epileptični napad. V naslednjih dneh se po zaužitju večjih odmerkov MDMA lahko pojavi povečana depresija, pomanjkanje koncentracije, motnje spanja, izguba apetita in občutek močne brezvoljnosti. Simptomi po nekaj dneh izzvenijo.

Upoštevaj spodnje smernice zmanjševanja tveganj!

Disclaimer: Količina MDMA v tableti je zgolj informativne narave in se lahko pri tabletah z istim logotipom in barvo bistveno razlikuje.

Datum testa

20.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • Prilagodi odmerek glede na svojo težo in izkušenost. Literatura navaja, da je odmerek MDMA 1─1,5 mg/kg telesne mase, kar za 60 kg težkega človeka znaša 60─90 mg.
  • Bodi zelo pozoren, če MDMA uporabljaš prvič, ali če ne veš, koliko čist MDMA imaš. Učinki so lahko zelo raznoliki in nekateri ljudje čutijo veliko bolj intenzivno negativne učinke (tako fizične kot psihične). Zmeraj začni z majhnimi dozami (npr. četrtinko ekstazija ali lahko dozo MDMA-ja v kristalih) in počakaj vsaj 2h.
  • Delaj redne premore med plesom.
  • Vsako uro spij do pol litra izotoničnega napitka, če plešeš, drugače pa manj.
  • Ne mešaj različnih drog med seboj, ne mešaj z zdravili.
  • Ne jemlji različnih tablet v eni noči.
  • Poskrbi za ustrezno prehrano in dovolj spanca med tednom.
  • Delaj pavze med uživanjem MDMA-ja (2-3 mesece med eno uporabo in drugo).
  • Če opaziš težave, ki bi bile lahko povezane z uporabo ekstazija, poišči pomoč.

The post Marvel – Moon knight (MDMA) appeared first on DrogArt.

2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Nemčiji

Aktivne snovi

2-MMC (okvirno 91 %)

Dodaten opis

Rezultati analize, narejene v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, so pokazali, da je vzorec, ki se je na darknetu prodajal kot 3-MMC, vseboval njegov analog 2-MMC.

2-MMC je analog 3-MMC in 4-MMC, a po poročanju uporabnikov naj ne bi imel izrazitih stimulativnih učinkov. Trenutne informacije temeljijo skoraj izključno na poročilih uporabnikov, ki poročajo o še večjem cravingu (želji po ponovitvi odmerka), kot je to značilno pri 3-MMC.

Verjetno je razlog, nekoliko zmanjšan stimulativni in empatogeni učinek v primerjavi s 3 in 4-MMC, ki ga potem uporabniki poizkušajo doseči z redoziranjem in večjimi odmerki, kar pa poveča tveganje za zdravstvene zaplete.

Gre za najmanj raziskan analog, tako da ni zbranih veliko drugih informacij o učinkih in možnih tveganjih.

Datum testa

20.2.2026

Zmanjševanje tveganj

  • V letošnjem letu smo zaznali večje število lažnih produktov, ki so se prodajali kot sladoled (3-MMC). Če ga uporabljaš, se zato še posebej priporoča uporabo anonimne storite testiranja drog.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Drogarta. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Obvestilo je pripravil Nacionalni inštitut za varovanje zdravja.

The post 2-MMC prodan kot sladoled (3-MMC) v Nemčiji appeared first on DrogArt.

Zelo čist amfetamin v Mariboru in Ljubljani

Aktivne snovi

Amfetamin (90%)

Dodaten opis

V Mariboru in Ljubljani sta bila zaznana vzorca amfetamina z vsebnostjo 90 %. V vzorcih, ki se sicer pojavljajo v Sloveniji je povprečna vsebnost amfetamina med 20 in 30%. Vsebnost amfetamina 90 % zato predstavlja večje tveganje za predoziranje in zaplete, kot sta vročinski udar in amfetaminska psihoza, ki je pogosto povezana z dolgotrajno nespečnostjo.

Uporabnikom se zato priporoča previdnost pri uporabi ter upoštevanje načel zmanjševanja škode.

Znaki predoziranja: tresenje, zmedenost, slabost, zvišana telesna temperatura, krči in zvišan krvni tlak. Predoziranje se lahko konča tudi s smrtjo. Do amfetaminske psihoze pride predvsem pri dolgotrajni in prekomerni uporabi, znaki pa so paranoja, tesnobnost, halucinacije in iluzije.

Datum testa

13.2.2026

Zmanjševanje tveganj

Če se odločiš za uporabo amfetamina, upoštevaj smernice zmanjševanja škode: 

  • Pred zaužitjem substanco testiraj. Amfetamin je zelo namešana substanca, običajno s kofeinom ali kreatinom. Zaradi tega močno niha tudi čistost, kar lahko pomeni, da lahko neveda zaužije večjo količino, kot si načrtoval_a, s čimer se poveč tveganje za predoziranje. Več o testiranju substanc si lahko prebereš tukaj.
  • Naredi alergijski test (če nimaš možnosti lab. tesitranja): pred vsakim novim nakupom zaužij manjšo količino droge, če so učinki drugačni od pričakovanih, ali močnejši kot bi pričakoval za tak odmerek, droge ne zaužij oz. prilagodi dozo.
  • Zmeraj uporabljaj svoj pribor. Z deljenjem pribora lahko pride do prenosa nalezljivih bolezni, kot je hepatitis C. Ob redni uporabi postane nosna sluznica tanjša in hitreje zakrvavi. Ta kri lahko ostane na priboru za snifanje in, če je okužena, lahko pride do prenosa virusa na naslednjo osebo, ki bo snifala s tem priborom.
  • Načrtuj uporabo. Učinki amfetamina trajajo dolgo, zato premisli o pravočasnem prenehanju uporabe in se tako izogni neprijetni nespečnosti.
  • Ne uporabljaj preveč in prepogosto. Redna uporaba amfetamin lahko vodi k nastanku hujših zdravstvenih in psihičnih težav ter močne psihične zasvojenosti. Če opaziš, da imaš težave z zmanjšanjem ali prenehanjem uporabe, lahko poiščeš pomoč v naši svetovalnici. Več informacij lahko najdeš tukaj.

Vzorec je v okviru anonimnega zbiranja vzorcev psihoaktivnih snovi zbrala info točka Združenja DrogArt. Analizo vzorca je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

The post Zelo čist amfetamin v Mariboru in Ljubljani appeared first on DrogArt.

Google vendarle dokončal prevzem podjetja Wiza

11 March 2026 at 17:44
Ko je Google skušal prvič kupiti izraelsko podjetje Wiz, je posel padel v vodo, Wiz pa je napovedal javno ponudbo delnic (IPO). To se na koncu ni zgodilo, podjetje pa sta se lani spet začeli resno pogovarjati o prevzemu. Google je sedaj uradno dokončal prevzem Wiza, za katerega je odštel 32 milijard dolarjev oziroma pol več, kot so ponujali predlani. Tedaj je Wiz menil, da bo brez Googlovega dežnika rasel hitreje, a se to ni zgodilo. Wiz je ponudnik orodij za zaščito oblačnih platform pred kibernetskimi tveganji in napadi. Podjetje bo sedaj postalo del Google Clouda, a naj bi obdržalo blagovno znamko in sodelovanje z vsemi svojimi dosedanjimi strankami. Wiz je sicer nudil zaščito za različne vrste oblakov - AWS, Azure, Oracle in Google - sedaj pa si Google želi, da bi tudi z nakupom Wiza strankam signaliziral, naj izberejo Googlov oblak. Podjetji se prevzem najavili že lani, nato pa sta čakali na dovoljenja regulatorjev. V ZDA so Googlov nakup Wiza odobrili novembra lani, EU pa je zeleno luč prižgala letos februarja. S tem so bili izpolnjeni pogoji za največji Googlov prevzem v zgodovini. [st.slika 74781]

Meta bo podražila reklame zaradi evropskih digitalnih davkov

11 March 2026 at 17:44
Meta je oglaševalce na svoji platformi obvestila, da bodo v določenih evropskih državah povišali ceno oglaševanja za 2-5 odstotkov, odvisno od davkov v tej državi. Gre za digitalne davke, ki so jih nekatere evropske države uvedle, ker tehnološki velikani kljub visokim prihodkom v Evropi plačujejo zelo malo davka. Digitalni davki, ki se obračunavajo na promet namesto na dobiček, še niso uvedeni na nivoju EU, so jih pa sprejele posamezne države, tudi izven EU. Podražitev se bo obračunavala glede na državo, v kateri se oglasi prikazujejo, ne na naročnika. Če bo torej slovensko podjetje oglaševalo za avstrijske uporabnike, bodo ti oglasi takisto dražji. Za zdaj podražitev uvajajo v Veliki Britaniji (2 odstotka), Franciji, Italiji in Španiji (3 odstotke) ter Avstriji in Turčiji (5 odstotkov). Meta trdi, da je doslej te stroške pokrivala sama, sedaj pa tega ne morejo več početi. Google in Amazon stroške prav tako prevalita na stranke. [st.slika 76225]

Ig Nobelove nagrade zaradi varnosti iz ZDA premikajo v Evropo

11 March 2026 at 06:21
Slavne Ig Nobelove nagrade, s katerimi se od leta 1991 nagrajujejo resni znanstveni dosežki, ki imajo tudi zabavno vrednost, se selijo v Evropo. Potem ko so jih 35 let podeljevali v Bostonu, bo letos podelitev prvikrat potekala v Zürichu. Prireditev bo do nadaljnjega v Evropi, ker so udeleženci iz tujine zaskrbljeni za svojo varnost v ZDA ali preprosto ne želijo potovati v to državo. Marc Abrahams, vodja prireditve, je pojasnil, da je lani za goste postalo potovanje v ZDA nevarno. Od nagrajencev in novinarjev ne morejo več v dobri meri pričakovati, da bodo potovali v ZDA, zato se podelitev seli v Švico. Doslej so podelitve potekale na MIT-u, Harvardu in Univerzi Boston. Lani so na podelitvi manjkali štirje izmed desetih prejemnikov nagrade, letos bi bilo pričakovati še slabši izid. Podelitev bo potekala 3. septembra. Ig Nobelove nagrade niso edina prireditev, ki ima težave zaradi razmer v ZDA. Letošnje Game Developers Conference v San Franciscu se ne bo udeležilo rekordno število ljudi, ker se ne počutijo varne ali dobrodošle. [st.slika 76222]

Meta kupila Moltbook, družbeno omrežje za umetno inteligenco

11 March 2026 at 06:20
Meta je kupila Moltbook, ki je zaslovel pred tedni kot družbeno omrežje, ki je namenjeno le agentom umetne inteligence. Podrobnosti o poslu niso znane, tako ne vemo, koliko so za podjetje odšteli. So pa v Meti potrdili prevzem in dodali, da se bo Moltbook priključil v Meta Superintelligence Labs. Soustanovitelja Matt Schlicht in Ben Parr se bosta pridružila Meti. Na Moltbooku so agenti sodelovali prek OpenClawa, portal pa je zaradi nenavadne kombinacije bizarnosti in zanimivosti hitro zaslovel. OpenClaw sodeluje z modeli, kot so Claude, ChatGPT, Gemini ali Grok (v obliki wrapperja), in omogoča ljudem komunikacijo z modeli prek aplikacij za hipno sporočanje. Moltbook je poskrbel, da so za OpenClaw izvedeli tudi ljudje, ki se ne ukvarjajo vsakodnevno s tehnologijo. Kasneje se je izkazalo, da Moltbook ni povsem zaščiten in da se vanj lahko pritihotapijo tudi ljudje, ki se pretvarjajo, da so agenti. Nekaj časa namreč žetoni za prijavo niso bili varovani, temveč javno dostopni. Moltbook verjetno ne bo preživel kot samostojna storitev, ker se bo navdušenje poleglo. Bo pa služil kot odlično izhodišče za nadaljnji razvoj agentov, od katerih si podjetja in ljudje veliko obetamo. Želimo si, da bi nekoč agenti za nas iskali letalske vozovnice, urejali rezervacije in si morda dopisovali z davčno upravo.[st.slika 76223]

V Silicijevi dolini poleg plače postaja pomemben dostop do računske moči

11 March 2026 at 06:20
Doslej so bili glavni elementi paketa kompenzacije v ameriških tehnoloških velikanih plača, bonusi in opcije ali delnice, skratka lastništvo v podjetju. Lani smo pisali, kako največji strokovnjaki za umetno inteligenco postajajo pravi zvezdniki, saj njihovi prejemki dosegajo devetmestne zneske. Boj za kadre še ni pojenjal, temveč so delodajalci ugotovili, da je pomembna doslej zapostavljena kategorija: računska moč. Poganjanje modernih modelov umetne inteligence je računsko tako potratno, da postaja resen faktor pri novačenju zaposlenih. Kandidati na razgovorih čedalje pogosteje sprašujejo, koliko računskega časa bodo imeli na voljo za uporabo Codexa, je povedal glavni inženir Codexa pri OpenAI Thibault Sottiaux. Ugotavlja, da poraba računske moči raste hitreje od števila uporabnikov, saj ljudje trošijo čedalje več. To velja tudi za zaposlene. Inženirji se zavedajo, da so z uporabo umetne inteligence učinkovitejši, njihova storilnost pa bo odvisna tudi od tega, koliko jo bodo imeli na voljo. Dostop do računske moči postaja pomemben del paketa, s katerim podjetja pridobijo najboljše kadre. To velja tudi pri oglasih, kjer se je v Silicijevi dolini že začelo navajati, dostop do katerih orodij umetne inteligence bodo imeli zaposleni na voljo. Lastniki, direktorji in finančni direktorji podrobno spremljajo dogajanje. Ponekod ocenjujejo, da bodo stroški računske moči dosegli tudi petino vseh stroškov, ki jih ima podjetja z inženirji.[st.slika 76224]

Anthropic toži ZDA, ker so ga označile za tveganje za nacionalno varnost

9 March 2026 at 21:30
Ni presenečenje, da je Anthropic vložil tožbo proti ZDA, ker ga je ministrstvo za obrambo uvrstilo na seznam družb, ki predstavljajo tveganje za nacionalno varnost. Ta oznaka je posledica spora med Pentagonom in Anthropicom, ki iz svoje umetne inteligence ni želel odstraniti varovalk, ki bi preprečevale njeno uporabo za nadzor prebivalcev in krmiljenje avtonomnih smrtonosnih orožij. Pentagon je odpovedal vse pogodbe z Anthropicom, z uvrstitvijo na seznam pa morajo to storiti tudi vsa podjetja, ki poslujejo s Pentagonom. Ameriški predsednik je sicer na svojem družbenem omrežju od vseh podjetij, ki poslujejo z zvezno vlado, zahteval prekinitev sodelovanja z Anthropicom. Anthropic je zato danes vložil tožbo na zvezno sodišče v Kaliforniji, v kateri zahteva odstranitev s seznama. Podjetje trdi, da mu ameriška administracija s tem krši pravico do svobode govora (prvi amandma) in pravico do pravične obravnave (peti amandma). Gre za prvi primer, ko se je kakšno ameriško podjetje znašlo na tem seznamu, ki je sicer tradicionalno rezerviran za kitajska podjetja in podjetja iz držav, ki jih ZDA vidijo kot hudo grožnjo ali hudo konkurenco. Anthropic je v drugi tožbi, ki jo je prav tako vložil danes, nasprotoval tudi uvrstitvi na seznam tveganj za dobavno verigo, ki vladi omogoča prepoved uporabe v celotni javni upravi. Ob tem Anthropic ves čas poudarja, da njihov cilj ni spor z administracijo, temveč odstranitev s seznama ob upoštevanju stališča, da trenutno umetna inteligenca še ni dovolj razvita, da bi lahko počela, kar si Pentagon želi. Ostali Anthropicovi partnerji niso prekinili sodelovanja, denimo Microsoft, so pa jasno sporočili, da se to v nobenem delu ne prekriva z delom za ameriško vojsko ali vlado. [st.slika 76201]

Zaradi vojne nad Zalivom ni signala GPS ali satelitskih slik

9 March 2026 at 21:30
Vojna na Bližnjem vzhodu ima tudi čisto praktične posledice za orodja moderne tehnologije, ki jih pogosto jemljemo za samoumevna. V manj kot 24 urah po začetku napadov so ladje v Zalivu ostale brez zanesljiva signala GPS. Njihovi navigacijski sistemi so kazali, da so sredi kopnega, na letališčih, v jedrskih elektrarnah in podobno. Gre seveda za motenje signalov GPS, ki je že stalnica ob vojaških spopadih in drugih eskalacijah napetosti. GPS motijo vse strani v konfliktih, saj tako preprečijo najenostavnejšo navigacijo raket in brezpilotnih letalnikov, ki so hrbtenica modernih spopadov. Ladje in letala so zgolj nič krivi statisti, ki jih motnje prizadenejo. Letala imajo alternativne načine navigacije in lahko letijo in pristanejo tudi brez GPS, je pa to za pilote več dela. Podobno velja za ladje, ki se brez GPS še vedno lahko premikajo, a počasneje. Hormuška ožina je sicer zaprta. Motenj signalov GPS in ostalih satelitskih navigacijskih sistemov v praksi ne bo nikoli moč preprečiti. Četudi obstajajo tudi šifrirani kanali, ki preprečujejo oddaljeno lažnih signalov, so signali s satelitov tako šibki, da jih ni težko preglasiti. Šifrirana verzija Galilea tako omogoča zanesljivo preverjanje, da res prejemamo pravilni signal, a če signala ni, nam vse skupaj nič ne pomaga. Druga posledica je zamik pri objavljanju satelitskih posnetkov. Podjetje Planet Labs že od leta 2010, ko so ga ustanovili raziskovalci, ki so bili delali za NASO, vsak dan poslika Zemljo. V orbiti imajo več kot štiristo satelitov, njihove podatke pa nato uporabljajo nevladne organizacije, številna podjetja, raziskovalne in visokošolske institucije ter drugi. Po začetku vojne se je Planet Labs odločil, da bo posnetke zalivskih držav objavljal s 96-urno zamudo. S tem želijo preprečiti, da bi z njihovo uporabo napadali ameriške objekte v regiji. To v praksi tudi pomeni, da bo javnost nekoliko kasneje videla, kaj se je zares zgodilo po kakšnem napadu. Planet Labs ni edini. Airbus za zdaj ni napovedal nobenih zamikov. Satelite imajo tudi Kitajci in Rusi, ki vestno slikajo Zemljo, medtem ko regionalni akterji svojih visokoločljivostnih posnetkov nimajo. [st.slika 76221]

Claude našel hrošče v kodi za Apple II iz leta 1986

9 March 2026 at 21:30
Tehnični direktor za Azure, Mark Russinovich, se je pozabaval z Anthropicovim orodjem Claude in mu dal v pregled 40 let staro kodo v binarni obliki. Leta 1986 je Russinovich napisal orodje Enhancer, ki je na računalnik Apple II prinesla možnost uporabe spremenljivk in BASIC-ovih izrazov kot cilje ukazov GOTO, GOSUB in RESTORE. Osnovni Applesoft BASIC je kot cilj podpiral le število vrstice. Claude Opus 4.6 je pregledal binarno kodo in v njej takoj odkril nekaj hroščev in ranljivosti. Da je v kodi za Apple II hrošč, je zanimivost, ki na današnji svet ne vpliva. Precej bolj pomembno pa je dejstvo, da lahko Claude razvozla binarno kodo in ranljivosti najde v njej! Na svetu obstaja na milijarde mikrokrmilnikov, ki poganjajo raznovrstno kodo, staro in manj staro, ki se že zdavnaj ne posodablja več, vprašanje pa je, kako natančno je sploh bila pregledana. Umetna inteligenca je sicer znana, da si včasih izmišljuje ali najde irelevantne ranljivosti. Tudi koda, ki jo piše, pogosto ni optimalna ali pa vsebuje luknje. A po drugi strani zadostuje, da enkrat samkrat najde resno ranljivost v starejši programski ali strojni opremi, ki je ni možno enostavno zakrpati. [st.slika 76220]

Indonezija bo prepovedala družbena omrežja za mlajše od 16 let

8 March 2026 at 11:06
Indonezija je naslednja v vrsti držav, ki bodo prepovedale družbena omrežja za najmlajše. Ministrica za telekomunikacije in digitalne storitve Meutya Hafid je dejala, da bo prepoved začela veljati 28. marca, s čimer bodo postali prva nezahodna država s tem ukrepom. Sprva bodo blokirali dostop do platform YouTube, TikTok, Facebook, Instagram, Threads, X, Bigo Live in Roblox, kasneje pa se bo nabor po potrebi še širil. Za ukrep navaja enake razloge kot druge države, denimo Avstralija, kjer so ga že sprejeli. Večidel gre za zaščito otrok pred neprimernimi vsebinami na internetu, ki segajo od pornografije do spletnih prevar, trpinčenja in nadlegovanja, pa tudi iger na srečo in drugih vsebin, ki lahko povzročijo zasvojenost. Država želi s prepovedjo pomagati staršem, da se ne bodo sami borili proti spletnim gigantom. Ugotavljajo namreč, da ima velika večina otrok že dostop do spleta, kjer nekritično uporabljajo družbena omrežja in dostopajo do vseh, tudi neprimernih vsebin. Podobne ukrepe so sprejeli v Avstraliji, v Evropi pa sta Španija in Danska s svojima predlogoma najdlje. Tudi v Sloveniji se je že omenjala blokada družbenih omrežij za mlajše mladoletnike. [st.slika 76217]

Seagate izdal 44-TB diske

8 March 2026 at 11:06
Dobrega pol leta je minilo, odkar je Seagate predstavil diske s kapaciteto 30 TB, pa so letvico že premaknili precej više. Začeli so prodajati diske s kapaciteto 44 TB, ki so za zdaj namenjeni podatkovnim centrom. Novi diski še vedno uporabljajo tehnologijo HAMR (heat-assisted magnetic recording), ki omogoča povečanje kapacitete diskov, ker se podatki zapisujejo na manjše magnetne domene. To dosežejo s segrevanjem sektorja na disku, kamor se podatek zapisuje. Seagate novo generacijo HAMR imenuje Mozaic 4+. Novi diski imajo 10 plošč, hitrost prenosa podatkov 300 MB/s in hitrost vrtenja 7200 obratov na sekundo. V primerjavi s 30-TB diski gre za 47-odstotno povečanje kapacitete, kar ima več posledic. Za enako količino prostora bo potrebnih manj diskov, kar bo znižalo tudi porabo energije. Trend želijo nadaljevati. Današnje plošče shranijo približno 4 TB podatkov, v prihodnosti pa želijo to povečati na 10 TB, kar bi odprlo vrata do 100-TB diskov. Konkurenca seveda ne počiva. Western Digital je za drugo polovico leta napovedal 40-TB diske, ki pa ne uporabljajo HAMR, temveč EAMR (energy assisted magnetic recording) in UltraSMR. [st.slika 76218]

NASA potrdila: prvikrat smo spremenili orbito nebesnega telesa okoli Sonca

8 March 2026 at 11:05
Pred petimi leti je NASA izstrelila misijo DART, s katero so želeli preizkusiti, ali lahko poustvarimo filmske scenarije in asteroide s trajektorije proti Zemlji odvrnemo s trkom vanje. Oktobra 2022 je trk uspel, ko se je vesoljsko plovilo DART zaletelo v manjši asteroid Dimorphos, ki je krožil kot nekoliko večjega Didimosa. Gibanje Dimorphosa so močno spremenili, saj so njegov obhodni čas okoli večjega telesa skrajšali za 32 minut (znašal je 12 ur). Sedaj pa smo izvedeli, da se je merljivo spremenila tudi orbita Didimosa. Nova raziskava, ki so jo v petek objavili v Science Advances, je pokazala prav to. Sistem obeh asteroidov kroži okoli Sonca v orbiti z obhodnim časom 770 dni. Po trku se je obhodni čas spremenil 150 milisekund, kar se sliši malo, a je prva merljiva sprememba obhodnega časa kateregakoli vesoljskega telesa, ki jo je povzročil človek. Didimos in Dimorphos seveda nikoli nista predstavljala nevarnosti za Zemljo, temveč je šlo za vajo. NASA pojasnjuje, da trk v Dimorphos spremenil obliko telesa. Ker je v vesolje odstrelil nekaj materiala, je spremenil tudi gibalno količino preostanka asteroida. Asteroida vplivata drug na drugega preko gravitacijske sile, zato je to vplivalo tudi na gibanje celotnega sistema. [st.slika 72444]

Rootkits - how deep the rabbit hole is?

11 December 2025 at 00:00

Rootkits are malicious software designed to gain unauthorized access to a computer system and hide their presence. Therefore attackers can use rootkits to conceal their presence on a compromised system and make it possible to return undetected at some later date.

A rootkit usually hides by intercepting and altering communications at the interfaces between various system components, so rootkits are a form of man in the middle attack.

Rootkits allow an attacker to maintain command and control over a system without the owner’s knowledge. Typically they enable remote file execution, system configuration changes, can log keystrokes or network activity and other forms of spying on user activities. If they are hidden in device or file system drivers, they can hide files, they can hide processes, disable security policies, etc.

First generation rootkits just modified system files on the target system. Typical example was modified UNIX login program, that stole login credentials of a victim. Later rootkits started to modify static OS components and dynamic OS objects loaded in memory.

Bootkit

Bootkit is a malware and specific type of rootkit, designed to infect a computer and to load their malicious code into memory before the operating system initializes. Bootkits usually target the system's bootloader, kernel boot files, Master Boot Record (MBR), or Basic Input/Output System (BIOS)/Unified Extensible Firmware Interface (UEFI). By targeting the pre-boot environment, bootkits can bypass standard security measures and remain hidden. They often have the ability to survive reinstallation of an operating system, so they are hard to remove.

Bootkits were popular in 1980s and 1990s, but the technology of bootkits is also implemented in various governmental and commercial remote surveillance tools (“Nice Boots!” - A Large-Scale Analysis of Bootkits and New Ways to Stop Them).

CIH - Chernobyl virus

CIH - Chernobyl virus

The first bootkit was CIH (Chernobyl virus), which appeared in 1998. It was developed by a Taiwanese student Chen Ing-hau (hence the name CIH) and targeted Windows 9x systems. The malware corrupted the MBR and overwrote parts of the BIOS, rendering the system unbootable.

Another known bootkit/computer virus was Stoned. It was created in 1987 and infected computers by booting from an infected floppy disks (that was also the vector of its spreading).

Around 2007 security researchers identified more advanced Alureon bootkit (also known as TDSS or TDL-4), that infected MBR of the computer and was used to intercept network traffic and to steal banking and other sensitive user data.

In 2007 appeared IceLord (also known as ICLord Bioskit), which was the first BIOS based proof-of-concept bootkit. In 2011 the first BIOS bootkit appeared in the wild. It was called Mebromi and targeted Chinese computers. The first UEFI bootkit that was sold on cybercrime forums (BlackLotus) was discovered in 2022.

As mentioned, the technology of bootkits is often implemented in various governmental and commercial remote surveillance tools. One of the reasons is, that bootkits can be used to bypass encryption, typicaly by intercepting passwords or encryption keys entered during boot.

This was shown by security researcher Joanna Rutkowska in her Evil Maid proof-of-concept tool (developed in 2009), that targeted systems using TrueCrypt (version 6.x) full disk encryption software. The tool replaced the original bootloader with a malicious version, which logged the user's encryption passphrase when it was entered during the next legitimate boot.

Evil Maid attack is a name of physical attack scenario where an attacker with physical access to a device (for instance laptop) manipulates it to compromise security, usually while the legitimate owner is absent. The name comes from the hypothetical scenario of a "maid" in a hotel tampering with a guest's computer. The mentioned application Evil Maid, developed by Joanna Rutkowska, is a bootkit, that was developed to perform an Evil Maid attack against TrueCrypt. The malware intercepted TrueCrypt's password that was typed in by the user, and stored it in a particular location on the disk and then passed it on to TrueCrypt. The attacker could later extract the stored password the next time they have physical access to the computer, thus bypassing encryption protection.

According to some media reports, this is how the Israeli secret service obtained the access to the data on a computer of a Syrian diplomat who had left his computer unattended in a hotel room in London in 2006. The data obtained that way had proved that Syria was building the secret Al-Kibar nuclear facility in the desert (in IAEA documents it is also referred as Dair Alzour). The nuclear facility was subsequently bombed in Operation Orchard (also known as Operation Outside the Box) on September 6th 2007.

Al Kibar facility - before and after bombing

Al Kibar facility - before and after bombing

From this we can clearly see how bootkits (and rootkits) could be utilized for cyberattacks and spying.

How deep the rootkit can go?

Rootkits can hide at different parts of the system, or, to be more specific, in different so called protection rings.

Protection rings, also called hierarchical protection domains, are mechanisms to protect data and functionality from faults (by improving fault tolerance) and malicious behaviour.

Rings in computer systems are arranged in a hierarchy from most privileged (most trusted, usually numbered zero) to least privileged (least trusted, usually with the highest ring number). On most operating systems, Ring 0 is the level with the most privileges and interacts most directly with the physical hardware.

Computer operating systems provide different levels of access to resources, and correctly gating access between rings can improve security by preventing programs from one ring or privilege level from misusing resources intended for programs in another.

Example, spyware running as a user program in Ring 3 should be prevented from turning on a web camera without informing the user, since hardware access is reserved for Ring 0 (kernel mode).

Modern operating systems are using only Ring 0 (kernel mode) and Ring 3 (user mode). However, there are even lower rings, that - if attacked - could compromise the entire systems (operating system and user applications). So let's take a look into the different levels of rootkits to see how stealthy they could get.

Ring 3 rootkits

Ring 3 rootkits, also called user mode rootkits are running at the user-space level. They run with the lowest level of privileges within the operating system and can perform a damage at the user space of the infected user.

Ring 3 rootkits mitigation

Since Ring 3 rootkits do not have kernel-level access they are easier to detect and remove. Good strategy against this malicious software is application sandboxing (in order to minimize damage within the infected user space) and regular backuping/snapshoting of the complete user space in order to prevent complete data loss.

Also, good strategy of a user could be to use different isolated environments for different tasks. For instance, for web browsing user should use one isolated environment, for banking another, and so on. So in case web browsing environment gets compromised, infection is limited to this environment only and would not affect environment used for online banking.

Ring 0 rootkits

Ring 0 rootkits, known also as kernel mode rootkits reside in the core of the operating system (so called kernel space). They have the highest level of privileges within the operating system. They are usually hard to remove, since they operate at the highest privilege level (Ring 0) and could be deeply integrated into the operating system.

They can hide files, processes, or network activity and modify system calls. Often the removal requires specialized tools or reinstalling the complete operating system.

Ring 0 rootkits mitigation

However, good strategy against this malicious software is running the operating system in virtual compartment and to use different isolated environments for different tasks. Additionally, if system enables virtual machine level snapshots, that can assure that the whole system could be easily returned to a last known good state.

In that case virtualisation technology provides the isolation of different virtual machines. One example of solution against that type of threats is provided by QubesOS. QubesOS is a security focused desktop operating system that provide security and segmentation of applications through isolation with virtualization services.

QubesOS architecture

QubesOS architecture

In QubesOS, the user has several isolated environments, which are used for different tasks. If one of the virtual compartments gets compromised, the malicious software would get access to only the data and applications inside that environment. Isolation is provided by hardware controllers (some virtual compartments can have limited access to the hardware, for instance to microphone or camera), and with virtualisation, where the user's digital life is divided into security domains with different levels of trust. Unfortunately, QubesOS is quite complex and is less suitable for regular users, because it has quite steep learning curve.

QubesOS

QubesOS

Ring -1 rootkits

Ring -1 rootkits, also known as hypervisor rootkits operate at the hypervisor level, below the operating system. Hypervisor is a software code used to run and manage one or more virtual machines on a computer. Because they run at a privilege level higher than the operating system's kernel, they are called Ring -1.

Those rootkits exploit virtualization features in modern CPUs to run the rootkit as a hypervisor beneath the operating system. Usually they can intercept and manipulate hardware-level instructions and can virtualize the operating system to control it entirely. Basically they create virtual environment and confine operating system into it, while the compromised operating system believes it is running directly on the hardware. They are extremely challenging to detect (and remove), because they can manipulate the operating system from outside its own context.

In 2006, a Polish security researcher Joanna Rutkowska conceptualized Ring-1 malware, called Blue Pill. It exploited virtualization extension AMD-V to act as a hypervisor, and was able to place the operating system in a virtualized environment without the operating system being aware of it. While operating system thinks it is operating on bare-metal hardware, in reality, it's running in a hypervisor and is being being monitored and manipulated by the Blue Pill rootkit.

While Blue Pill initially used AMD-V virtualisation extension, other researchers (for instance, Dino Dai Zovi, also in 2006) has shown, that Intel VT-x virtualisation extension could also be exploited. Similarly, researchers from Microsoft and the University of Michigan in 2006 developed a proof-of-concept malware designed as a virtualization-based rootkit, called SubVirt.

Ring -1 rootkits mitigation

One solution against Ring-1 rootkits is to disable hardware virtualization in BIOS/UEFI, however in that case user will be limited running virtual environments on their system.

Another solution is to use trusted boot mechanisms. Those mechanisms perform hypervisor integrity checks (by verifying its cryptographic signature) and can help to ensure that unauthorized hypervisors cannot load during the boot process. Those mechanisms are provided by the open source BIOS/UEFI project called Dasharo (with Heads payload), however more about that will be explained later.

Ring -2 rootkits

Ring -2 rootkits are a mix of so called SMM rootkits and BIOS/UEFI bootkits (also called UEFI implants). Usually Ring-2 rootkits utilize SMM and UEFI compromise. While SMM rootkits operate dynamically within the CPU’s SMM environment they usually use UEFI rootkit technology to embedd malicious code in the firmware layer to achieve persistence.

It also needs to be noted, that SMM and UEFI contain security vulnerabilities (for instance some SMM's contained complete USB stack), which is briefly explained by Ron Minnich in his talk Replace Your Exploit-Ridden Firmware with Linux.

SMM rootkits

SMM rootkits run at the System Management Mode (SMM). SMM operates in a protected memory space called SMRAM (System Management RAM), which is inaccessible to the operating system and most security tools. SMM is the most privileged mode in the modern x86_64 processors. It gives an execution environment with full access to every (physical) resource of the computer. In addition, SMM is a non-pre-emptive mode meaning that it cannot be interrupted by normal hardware/software interrupts. This allows completely stealth code execution from the execution context of the operating system.

SMM has its own private memory space and execution environment which is generally invisible to the outside environment (operating system) and is immune to memory protection mechanisms. Since SMM can directly interact with hardware, it is bypassing the operating system and hypervisors. Therefore SMM rootkits can remain persistent across reboots because they are embedded in firmware or manipulate SMRAM configurations, which are reloaded during system startup. SMM rootkits are often not persistent on its own and usually utilize UEFI compromise to gain persistance.

In 2005 Sherri Sparks and Jamie Butler presented a proof of concept SMM rootkit Shadow Walker, which demonstrated that it was possible to control the view of memory regions seen by the operating system and other processes. Shadow Walker was capable of hiding both its own code and changes to operating system's components and was able to fool both signature and heuristic based scans.

In 2008 Shawn Embleton, Sherri Sparks and Cliff Zou presented their development of a proof-of-concept SMM rootkit (see: SMM rootkits: a new breed of OS independent malware. They implemented a chipset level keylogger and a network backdoor capable of directly interacting with the network card to send logged keystrokes to a remote machine via UDP. The rootkit was able to hide its memory footprint and requires no changes to the existing operating system (i. e. was OS independent).

There is also an interesting proof-of-concept demonstration by Jussi Hietanen how injecting shellcode to a Ring0/Ring3 context that can be achieved from the SMM (described in the article System Management Mode (SMM) rootkit. The rootkit's capability was to infect a Windows usermode process, access the full memory space and persist between OS reinstalls.

BIOS/UEFI rootkits

Another class of Ring -2 rootkits is called BIOS/UEFI rootkits, because they specifically target the BIOS (Basic Input/Output System) or its modern equivalent, UEFI (Unified Extensible Firmware Interface).

As mentioned on the beginning, the first rootkit/bootkit targeting BIOS was CIH (Chernobyl virus) in 1998, and in 2007 a Chinese researcher know under nickname icelord developed proof-of-concept bootkit ICLord Bioskit that has demonstrated that BIOS rootkits were feasible and powerful. Another interesting proof-of-concept firmware rootkit was developed in 2012 by security researcher Jonathan Brossard, which presented Rakshasa, that was able to persist in UEFI/BIOS firmware.

Probably the first known Ring -2 rootkit used in the wild was Mebromi, discovered in 2011, that targeted mostly the computers in China.

Notable research on UEFI rootkits has also been done by Andrea Allievi in 2012, who developed one of the first UEFI bootkit concepts (for Windows 8). Also, in 2013, Sebastien Kaczmarek from Quakerslabs presented Dreamboot), which was also Windows 8 x64 experimental bootkit (however Andrea Allievi later accused Quakerslabs that they stolen the project in the year 2013 without mentioning him.

Rootkit/bootkit technology is often used by government spying tools. One of the fist known examples of that thype of rootkit was used by the Hacking Team group, which infected UEFI/BIOS to keep their malware tool called Remote Control System persistently installed in their targets’ systems. It was first discovered in 2015. (Just a sidenote - Hacking Team Group was trying to sell their malware to the Slovenian police and secret service). Similar tool, FinSpy (also known as FinFisher or Wingbird), is also used for cybersepionage. It is being used at least from 2011, but in 2021 thy employed UEFI bootkit technology to preserve

In 2021 security researcher by Kaspersky discovered MoonBounce rootkit, that injected its malicious code into the SPI flash chip on computer motherboard, targeting UEFI firmware. This means that the rootkit does not leave any traces on a hard drive, and is capable of persisting in the system even if disk is formatted or even replaced. It is linked to Chinese APT41 hacker group and is used for cyberespionage.

Probably the most known Ring -2 rootkit used for cyberespionage in the wild is LoJax. It was discovered by security researchers from ESET in 2018. LoJax embedded itself into UEFI firmware to execute at system startup and was operating in SMM, bypassing OS-level detection. LoJax can persist in the UEFI even if the operating system is reinstalled or its hard drives are replaced. When infection is successful, attackers can use LoJax to track the system's location, remotely access the system and install additional malware on it. The researchers found out, that LoJax was - similar to Hacking Team's malware - used for cyberespionage.

Researchers found out that LoJax targeted organizations in the Balkans and countries in Central and Eastern Europe.

Mac EFI Rootkit

Mac EFI Rootkit

UEFI bootkit concept that could be applied to various operating systems, but those rootkits in the past mostly targeted Windows systems. Not exclusively, because in 2012 a security researcher Loukas K., "snare", presented Mac EFI rootkit (DE MYSTERIIS DOM JOBSIVS:\ MAC EFI ROOTKITS). And in 2017 Wikileaks published information about CIA's Vault 7 hacking tools, containing Mac OS X EFI implant, QuarkMatter (QuarkMatter used an EFI driver stored on the EFI system partition to provide persistence to an arbitrary kernel implant.).

However in 2024 the first UEFI bootkit designed for Linux systems appeared, named Bootkitty. It was a proof of concept tool that disables the kernel’s signature verification feature to load unsigned boot code. But it has to be noted, that Bootkitty was not the first rootkit capable of bypassing UEFI Secure Boot mechanism. The first one was BlackLotus, discovered in 2022, which integrated Secure Boot bypass and is probably the first UEFI rootkit that was "commercially" sold on cybercrime forums. It also implemented several detection evasion features, for instance code obfuscation, anti-virtualization, disabling Windows Defender antivirus software, bypassing User Account Control (UAC), etc.

SecureBoot bypassing - CVE 2024-7344

SecureBoot bypassing - CVE 2024-7344

Ring -2 rootkits mitigation

Ring -2 rootkits are very difficult to detect, because they are firmware-level and they operate independently of the OS. Usually they require firmware reflashing or even physical replacement of the hardware.

However, there are some more practical mitigation techniques, and that is to enable hardware protections like BIOS lock (a security feature designed to prevent unauthorized access when the computer is booting) and SMM lock (hardware protection to prevent unauthorized access to SMRAM). Using Secure Boot to prevent unauthorized firmware or bootloader modifications is also an option, however some rootkits (for instance BlackLotus and Bootkitty) can bypass Secure Boot protection. Another option is also to prevent physical access to the system, because BIOS/UEFI rootkits could also be installed via direct hardware access (this requires special hardware device called BIOS firmware programmer).

Unfortunately, security researchers found several vulnerabilities in closed source BIOS firmware code. One of the main problems is, that Secure Boot and Intel Trusted Boot in traditional BIOS'es are vulnerable to rollback attack. While updating BIOS requires that firmware code is digitally signed with a valid signature, an attacker can install one of the previous official versions of the BIOS firmware (with valid digital signature), but this old version contain security vulnerabilities that could be exploited. There are also known UEFI vulnerabilities that could be exploited (for instance LogoFAIL attack). And in 2024 security researchers found out, that Secure Boot was completely compromised on more than 200 device models sold by Acer, Dell, Gigabyte, Intel, and Supermicro, because someone mistakenly published the cryptographic key that forms the root-of-trust anchor between the hardware device and the firmware that runs on it (so called platform key). This was another warning that BIOS/UEFI code is not under the control of the user, and that the users must trust the vendor in order to trust their systems.

Fortunately there is a solution for that. The open source BIOS/UEFI project Dasharo with so called Heads payload, incorporates several measures to protect against SMM rootkits.

Dasharo ensures that System Management RAM (SMRAM), where SMM code executes, is locked down during the boot process. It has an option to enable SMM BIOS write protection. When this is enabled, it allows only SMM code (the privileged code installed by the firmware in the system memory) to write to BIOS flash. It has implemented BIOS/UEFI lock to lock down the firmware after boot, preventing modifications by unauthorized software and has implemented Secure Boot and Measured Boot to detect unauthorized changes to firmware and SMM code (and also operating system's boot scripts!) and with the help of external hardware security module.

Dasharo with TOTP

Dasharo with TOTP

Dasharo with Heads payload boot firmware and software suite uses a combination of the Trusted Platform Module (TPM), Time-based One-Time Passwords (TOTP), and HMAC-based One-Time Passwords (HOTP) to provide enhanced system integrity verification and secure authentication. Verification of the system could be done with external hardware security module (small USB device), which verifies system's firmware, kernel, and bootloader, and provides a visual confirmation of the verification status.

Ring -3 rootkits

Ring -3 rootkits operate in the Management Engine (ME) or Platform Controller Hub (PCH) firmware, such as Intel's Management Engine (ME) or AMD's Platform Security Processor (PSP). These are embedded microcontrollers within the CPU chipset, designed for out-of-band system management and security features. Since those rootkits reside in firmware, they are also called firmware rootkits.

While Ring -2 rootkits exploit SMRAM and SMI (System Management Interrupts) vulnerabilities, Ring -3 rootkits relies on firmware in chipset microcontrollers (for instance Management Engine). They can access host memory via DMA (direct memory access), they can directly access network interface, can boot the system from the emulated CDROM and are active even in so called S3 sleep (System Power State S3).

Ring -3 rootkit concept was first presented in 2009 by Alexander Tereshkin and Rafal Wojtczuk in a presentation Introducing Ring -3 Rootkits.

The presented that many Intel vPro chipsets have an independent CPU, access to dedicated DRAM memory, special interface to the network card and execution environment called Management Engine (ME). Also, they found that the Intel Q35 chipset has also a standalone web server. So this chipset is a little computer, that can execute programs independently from the main CPU.

Researchers have shown, that Intel ME and similar technologies could be exploited. Intel Active Management Technology (AMT) is a technology for remote management of computers and is running on the Intel Management Engine.

One of the first research on the security of Intel's AMT was published in Vassilios Ververis' master thesis titled Security Evaluation of Intel’s Active Management Technology in 2010. Ververis described several fundamental security weaknesses in Intel's AMT that allow the attacker to remotely control the target machine (over the Internet or a mesh networking) and enables the installation and control of a botnet on the hardware level.

in 2017 Mark Ermolov and Maxim Goryachy presented a talk titled How to Hack a Turned-Off Computer, or Running Unsigned Code in Intel Management Engine, where they have shown how to execute unsigned code even on a powered-down system by exploiting Intel ME.

The critical vulnerabiliy in Intel ME, CVE 2017-5689 - Manually Exploiting Intel AMT Vulnerability (also see Intel-SA-00086 advisory) from 2017 allowed an attacker to gain system privileges remotely (through the Internet). This vulnerability was also known under nickname "Silent Bob is Silent" and was present in Intel CPUs from 2008 (9 years).

In June 2017, the cybercrime group PLATINUM started to exploit Intel's AMT Serial-over-LAN functionality, which allows them to remotely access computers, bypassing the host operating system and its firewalls. The cybercrime group exploited AMT to perform data exfiltration of stolen documents.

Also, in June 2022, the Wizard Spider ransomware group, who was developing Conti ransomware developed proof-of-concept code targeting Intel firmware to carry out persistent, hard-to-detect attacks.. This should be a serious warning, that the danger is not just the theoretical one, but could be (and probably it is) already exploited in the wild.

Ring -3 rootkits mitigation

Ring -3 rootkits enables attackers to maintain deep, persistent, and stealthy control over a system, beyond the reach of traditional security mechanisms. However, there is a possible mitigation, that is to disable ME functionality (at least partially, because completely disabling destroys the CPU), which can be achieved with the special tool ME Cleaner, developed by Nicholas Corna. However, this is possible only for specific Intel CPUs only and might not work in the future anymore.

There are two methods to disable Intel ME on a computer. The first on is so called HECI (soft-disabling; Host Embedded Controller Interface) method, but it is not fully trusted by the security community and it also only partially disables Intel ME. Another option is HAP disabling method, which sets a special HAP bit that acts like a kill-switch. This method completely turns off Intel ME that can be disabled.

Ring -4 rootkits

Ring -4 rootkits are more theoretical, however there are some proofs that they can be successfully deployed. The term Ring -4 is used to describe emerging threats in the privilege hierarchy below known Ring -3 systems.

Those rootkits would target components even deeper within the system, such as the System on Chip (SoC) or physical hardware devices themselves. So let's take a look to some of the exploits that have already happened.

Exploits on baseband processors

Baseband processor is a special processor inside a mobile device or a computer, that manages all the radio functions. Researcher have shown, that firmware code on baseband processors is vulnerable, and some vulnerabilities are known to be already exploited, usually for cyberespionage.

In 2011, security researcher Ralf-Philipp Weinmann from University of Luxembourg had a presentation titled The Baseband Apocalypse, where he has shown how to set up fake base station, attract nearby phones to join the fake network, where he was then able to inject a malicious firmware update into the baseband processor. His malicious firmware would then switched on the phones’ auto-answer feature, which would have let the researcher to silently dial into the phone and remotely listen to nearby conversations.

In 2019 Android security patches included a fix for two dangerous vulnerabilities called QualPwn (CVE-2019-10538 and CVE-2019-10540), that impacted devices with Qualcomm chips. The attack allows to send a specially-crafted packets to a device's WLAN interface, which would create the so called buffer overflow, that allows the attacker to run code with kernel privileges and code execution on the device.

Also in 2019, the security researchers from AdaptiveMobile Security discovered a Simjacker vulnerability, which allows the attacker to send a special crafted SMS to the victim's device, which instructed the SIM card within the phone to take over the mobile phone and perform sensitive commands. The Simjacker attack was exploited by surveillance companies for cyberespionage operations.

Exploits on network interface cards

Malware could also be run on a processor on a network interface card. This has been shown in 2008 by a security researcher Arrigo Triulzi, who presented Project Maux Mk.II. He developed proof-of-concept hardware rootkit that he stored on a network card, called NIC SSH. The tool allows him to connect directly to compromised network, completely bypassing the operating system (and the firewall) to access the computer. More about the tool can be read in my interview with Triulzi from 2009 (Slovenian version is also available).

NIC SSH tool

NIC SSH tool

Exploits on storage controllers

Storage controllers (especially for hard disks and SDD's) are desirable location for malware attack, because the can directly access or modify the content of the files on a target systems.

In 2013 security researcher Jeroen Domburg published a blog post describing how he developed malware that could be installed on a hard disk controller (article in Slovenian language is also available). That malware was able to modify data when reading from the hard disk. In his case, he demonstrated how to "inject" replacement password to a target system.

The malware activity could be triggered with a certain magic string the modified firmware would look for to the disk. The magic string in that case is a sequence of characters prepared in advance by the attacker, and can be hidden in any file, e-mail message or (in case the compromised server is web server) - URL. When the magic string is received on a target computer, it will be written on a disk, and that means it would be passed through hard disk controller, which would activate the malware.

When the malware is activated, it would modify the replacement password hash in /etc/shadow file (in Linux systems this file stores login passwords of users in hashed format). When the attacker would then try to log into the system with his own (replacement) password, the machine would check this password against the now-modified /etc/shadow and the attacker would be able to login. In that example the target system remains vulnerable even if the operating system is completely reinstalled.

Another research was presented in 2015 by security researcher Marcus Hutchins, who created a firmware rootkit that could be stored on hard drive’s memory chip, and can intercept and modify data being sent back to the host computer. This allows the rootkit to trick the host system into executing arbitrary code (more technical description is also available).

What is interesting is, that the leaked Snowden files revealed, that NSA has also developed a tool called IRATEMONK, that provided software application persistence on desktop and laptop computers by implanting the malware (rootkit) in the hard drive firmware to gain execution through Master Boot Record (MBR) substitution. So this attack is not just theoretical, but has been actively used for cyberespionage.

Other exploits on hardware components

The possibilities for attacks of course does not end here. In the past we have seen various attacks through Firewire interface, installing malware on a Apple Aluminium Keyboard, on a PCI card, etc.

Ring -4 rootkits mitigation

While Ring -4 rootkits are not easy mitigated, there are some effective defences against them - but it depends on a type of a component that rootkit resides on. However, in general the main mitigation approach would be firmware validation (unfortunately most of the firmware for computer components is not open source), and secure supply chain practices.

Exploits on baseband processors could be mitigated by baseband isolation (this is for instance approach used by GrapheneOS mobile operating system), while some other providers provide so called blob-free network cards for computers. That means that the network card’s firmware is considered to be non-modifiable pre-installed firmware that is part of the hardware.

Malware on storage controllers could be defeated by software level full disk encryption, because the rootkit is only effective if the data written or read from the storage disk is in the clear (however full disk encryption should have data integrity algorithm in place, which would detect if malware is corrupting data).

For other hardware components the threat level is different. For instance malware on a keyboard controller could be less problematic if it can not communicate with device's operating system. So keeping the operating system secure, can also help defending against firmware attacks. Physical security is also important. If the attacker does not have physical access to the infected firmware device, they can not exfiltrate data, even they are being recorded. Using hardware components with open source and verified firmware also helps.

As a sidenote, Row hammer attack could be prevented by using ECC RAM, TTR (Target Row Refresh) enabled DDR4 or DDR5 RAM and by use of operating systems or hypervisors that implement memory partitioning or access throttling to complement hardware defences. Incorporating robust mitigation strategies like strict memory isolation and minimal privileges for different components on the operating system level can also help to reduce the impact of any memory-related vulnerabilities, including Row hammer attacks.

Can we go even deeper?

Now, the question remains, can rootkits go even deeper? And what could be possible defence? The answer to the first questios is - unfortunately - yes. (But fortunately, yes, there is possible defence).

Processors with malicious design

One of the early public research on this topic was published in 2008 by Samuel T. King, Joseph Tucek, Anthony Cozzie, Chris Grier, Weihang Jiang and Yuanyuan Zhou in a paper titled Designing and implementing malicious hardware.

They presented so called Illinois Malicious Processor (IMP), that was a proof-of-concept research project demonstrating how malicious functionality can be embedded directly into a processor's design.

The authors have shown, that an attacker can design a hardware to support general purpose attacks. Their proof-of-concept has shown that malicious hardware design can bypass traditional software-based security mechanisms. Illinois Malicious Processor included a hidden operational mode, that was designed to be undetectable by traditional hardware and software monitoring tools. This mode allows the malicious processor to execute hidden instructions and access reserved parts of the cache memory for storing attack payloads.

Processors with malicious manufacturing

Another vector of attack could be malicious manufacturing of the processors. We will show, that these attacks are not just theoretical, since researchers have already proven that they can be carried out in practice.

But first we must understand how the processors are manufactured. The main raw material for processors is silicon, which needs to be first purified to a high degree (99.9999%) then sliced into thin wafers. Silicon is a semiconductor that can switch between conducting and insulating electricity.

In the next step photolithographic and chemical processes are used to create the actual circuit on the silicon wafer. First the layer of photoresist (light-sensitive material) is applied to the silicon wafer, then the circuit is illuminated with UV light through a photomask with a picture of a circuit. During that procedure photoresist that is illuminated through photomask is hardened, while other parts of photoresist could be removed. This creates image of a circuit on the silicon wafer. Exposed silicon is then etched away (chemically or with plasma).

Next step is important, and it is called doping. Doping refers to the process of intentionally introducing impurities into a semiconductor to modify its electrical properties. In that step impurities like phosphorus or boron are added to the silicon to alter its electrical properties and create areas that can conduct or block electricity.

If elements of chemical group V (such as phosphorus), which have more electrons than silicon, are added to the silicon, the result is weakly bound and very mobile electrons. We get an n-type semiconductor. However, if we dope silicon with elements chemical of group III (such as boron), we create a deficit of electrons, so we get p-type semiconductors.

Finally, thin layers of materials like copper, aluminium, or insulating oxides are deposited on the wafer in order to get the multi-layered structure of the chip.

Theoretically doping could be used to introduce hardware vulnerabilities or even inject malware-like behaviour into a chip. For instance, malicious actor could create regions in the chip with altered electrical properties. This might cause the chip to malfunction, leak data, or execute unintended instructions under specific conditions.

Typically the attacker would try to target security-critical features, like random number generators or handling of encryption keys. In that case the attacker would make the generation of cryptographic keys predictable, which would facilitate attacks on encryption.

Another feasible attack is to create subtle data leakage channels, enabling side-channel attacks. Slightly varying power consumption or electromagnetic emissions could then enable the attacker to reconstruct encryption keys or other sensitive data.

Doping could also be used to create hidden circuits that are not part of the original design. That would in fact create hardware Trojan on a chip.

So, is it only theoretical or could be carried out in practice?

Researchers Georg T. Becker, Francesco Regazzoni, Christof Paar, and Wayne P. Burleson have shown that hardware Trojans can be implemented completely undetectably on consumer grade processors (their research is from 2013 and they used Intel's Ivy Bridge processors). With appropriate doping, researchers were able to create malicious changes to the logic gates of transistors on an integrated circuit.

They also pointed out that a similar process is already commercially used to obfuscate the operation of integrated circuits (see the article A Survey on Chip to System Reverse Engineering from 2016 by Mdshahed Enamulquadir, Junlin Chen, Domenic Forte, and Navid Asadizanjani), which suggests that performing this type of attack in practice is not as impossible as it might seem at first glance.

In an article titled Stealthy Dopant-Level Hardware Trojans they demonstrated the creation of two hardware Trojans. First was malformed random number generator implemented in Ivy Bridge processors, and the second one was malicious hardware implementation of the AES encryption functions, so that they were not resistant to a side channel attack any more.

As already mentioned, in the first case, they modified the random number generator (so-called hardware RNG) on Intel's Ivy Bridge processor.

Intel's hardware RNG generates 128-bit random numbers by default. This means that there are 2\^128 possible combinations of a single random number (340282366920938463463374607431768211456 possible combinations).

However, by modifying the processor, the researchers were able to arbitrarily reduce the range of random numbers. For example, from 2\^128 to 2\^32, which returns only 4294967296 possible combinations. These are much easier to guess and subsequently encryption keys generated with that random number generator are much easier to break.

Interestingly, the random number generator modified in this way passed the test of the American National Institute of Standards and Technology (NIST) to determine the randomness of the generated numbers.

In the second case, the researchers implemented the attack on a hardware implementation of an AES encryption chip that is supposed to be resistant to the side channel attacks. It is a special purpose integrated circuit, called iMDPL (Improved Masked Dual-Rail Logic), which they modified so that it changed its power consumption depending on the input data (but only in a way known to the attacker).

The researchers then shown how this could be used to implement leaking of the AES encryption key, while the integrated circuit still performs its task - protecting against the all other side channel attacks. In this case, too, no functional testing can detect a hardware Trojan horse.

Those malicious hardware modifications could not be detected neither by optical inspection (the metal and polysilicon wiring of the modified chip is unchanged), or by performing a BIST test (build-in-self-test, a hardware self-testing process), or by checking with a reference chip, so called gold chip.

What about mitigation?

While malicious design of the processors could be detected at least by third-party verification, doping-based attacks are nearly impossible to identify without highly advanced equipment and specialized knowledge. Again, general mitigation strategies here are to ensure secure supply chains and third-party verification. Unfortunately, those strategies are not really feasible for ordinary users.

On the other hand, ordinary users can use external random number generators for generating unbiased random numbers, and hardware security modules for handling encryption keys, which enables them to mitigate at least some of the risks.

Conclusion

As we have shown, rootkits can hide pretty deep in our systems. The most advanced attacks can usually be performed by very advanced, usually state actors. But we have also shown, that the bar is lowering and advanced rootkits are becoming more easily accessible to non-state actors, like ransomware group Wizard Spider who was developing their own SMM rootkit and PLATINUM cybercrime group who exploited Intel Management Engine on Intel CPU's.

On the other hand, there are several mitigation techniques available, that can help to secure our systems, even though no system could be 100% secure.

Good mitigation strategies are using sandboxing and different isolated virtual environments for different tasks. In case of malware attack, malware would be limited to an isolated environment, and infection would not be able to spread (at least not easily). And if we implement virtual machine level snapshots, compromised environments can be easily returned to a last known good state.

Another line of defence is BIOS/UEFI, that has safeguards against compromising SMM, and has implemented secure boot and measured boot with external hardware security module. This not only reduces the attack surface, but also provides enhanced system integrity verification and secure authentication.

Disabling Management Engine functionality helps to disable Ring -3 rootkit attacks. Malware on storage controllers could be defeated by software level full disk encryption, and for other critical components using hardware with open source and verified firmware (or at least without firmware blobs) also helps. Several attacks could also be prevented by using external random number generators and hardware security modules for handling of secure cryptographic materials.

Also, we should not forget on general mitigation strategies, which are to ensure secure supply chains, third-party verification of hardware components and software and firmware validation.

* * *

Info: you can also download my presentation on this topic.

Also, I developed a working prototype of security enhanced laptop that has implemented most of the rootkit mitigation strategies presented in this article, which means that advanced rootkit protection is possible and accessible to ordinary users.

Delavnica: Osnove superračunalništva

27 January 2026 at 09:00

Opis: Na delavnici se bomo seznanili z zgradbo računskih gruč in programsko opremo na njih ter zagnali svoje prve naloge. Naučili se boste razlikovati med prijavnimi vozlišči, računskimi vozlišči, ter sistemi za shranjevanje podatkov. Spoznali boste vlogo operacijskega sistema, vmesne programske opreme Slurm in uporabniških programov. Povezali se boste na prijavna vozlišča, prenašali datoteke na in iz superračunalnika, zaganjali naloge, s katerimi bomo obdelovali video posnetke, in spremljali izvajanje nalog.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Termin: 27. 01. 2026 od 10.00 - 15.00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM 

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Razumevanje delovanja in zgradbe superračunalnikov
  • Uporaba vmesne programske opreme SLURM
  • Osnovna uporaba programskih okolij in vsebnikov
  • Upravljanje z datotekami in poganjanje nalog
  • Osnovna obdelava videoposnetkov

 

Organizator:

FRI logo

Predavatelji:

Ime: Davor Sluga
Opis: https://fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/davor-sluga 
E-mail: davor.sluga@fri.uni-lj.si
Ime: Ratko Pilipović
Opis: https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/ratko-pilipovic
E-mail: ratko.pilipovic@fri.uni-lj.si

 


Delavnica: Hitro razvijanje aplikacij z uporabo velikih jezikovnih modelov

29 January 2026 at 09:00

Kratek opis: Ta delavnica ponuja praktičen uvod v razvoj aplikacij z velikimi jezikovnimi modeli (LLM). Napredek v tehnikah in dostopnosti LLM-jev odpira neprimerljive priložnosti za podjetja, da poenostavijo svoje poslovanje, zmanjšajo stroške in povečajo produktivnost. Udeleženci bodo pridobili temeljito razumevanje in praktično znanje o razvoju aplikacij z LLM-ji z raziskovanjem odprtokodnega ekosistema, vključno s prednastavljenimi modeli, ki omogočajo hiter začetek razvoja. Ob koncu delavnice lahko udeleženci pridobijo uradni certifikat NVIDIA Deep Learning Institute.

Podrobnejši opis: Delavnica ponuja celovit uvod v razvoj aplikacij z velikimi jezikovnimi modeli. Spoznali boste, kako so strukturirani veliki jezikovni modeli in kako jih uporabljati. Pregledali bomo arhitekture transformerjev, vmesnike in intuicije ter kako se skalirajo za doseganje najsodobnejših rešitev LLM.

Raziskovali boste specializirane kodirne modele (encoder models) za naloge, kot so semantična analiza, vektorske predstavitve (embeddings), odgovarjanje na vprašanja in klasifikacija brez učenja (zero-shot classification). Prav tako se boste naučili uporabljati dekodirne modele (decoder models) za generiranje zaporedij, kot so programska koda, neomejeni odgovori in pogovori.

Ob koncu tečaja boste znali uporabljati tehnike upravljanja stanja in kompozicije za vodenje LLM-jev k varnim, učinkovitim in natančnim pogovorom, vključno z implementacijo RAG (Retrieval-Augmented Generation) za dostop do zunanjega okolja. Ob koncu delavnice lahko udeleženci pridobijo uradni certifikat Deep Learning Institute pri NVIDIA.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Opis poteka izobraževanja: Delavnica poteka na daljavo preko brskalnika na oblačni infrastrukturi.

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje globokega učenja in udobje pri uporabi PyTorch ter prenosnem učenju. Srednje poznavanje Pythona, vključno z objektno orientiranim programiranjem in uporabo knjižnic.

Ciljna publika: Študenti računalništva in informatike, inženirji, raziskovalci, razvijalci ter vsi, ki želijo razumeti in uporabljati velike jezikovne modele v praksi.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Poiskati, uporabiti in eksperimentirati z repozitorijem modelov HuggingFace in pripadajočim API-jem 
  • Uporabljati kodirne modele za naloge, kot so semantična analiza, vektorske predstavitve, odgovarjanje na vprašanja in klasifikacija brez učenja
  • Uporabljati dekodirne modele za generiranje zaporedij, kot so programska koda, neomejeni odgovori in pogovori
  • Uporabljati tehnike upravljanja stanja in kompozicije za vodenje LLM-jev k varnim, učinkovitim in natančnim pogovorom

 

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: MS Teams

Organizator: UM FERI, NVIDIA

 

 

Predavatelja:

Ime: Domen Verber
Opis: Domen Verber je docent na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mari-boru (UM FERI) ter deluje kot strokovnjak na področju visokozmogljivega računalništva (HPC). Njegovo raziskovalno delo je osredotočeno na visokozmogljivo računalništvo in umetno inteligenco, s čimer se kontinuirano ukvarja že več kot 25 let. Med drugim opravlja funkcijo ambasadorja NVIDIA Deep Learning Institute na UM.
  domen.verber@um.si, deep.learning@um.si

 

Ime: Jani Dugonik 
Opis: Jani Dugonik je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Ukvarja se z raziskavami na področjih obdelave naravnega jezika, evolucijskih algoritmov in umetne inteligence.
  jani.dugonik@um.si

GPT-like transformer model for silicon tracking detector simulation

29 January 2026 at 09:30

Simulating physics processes and detector responses is essential in high energy physics and represents significant computing costs. Generative machine learning has been demonstrated to be potentially powerful in accelerating simulations, outperforming traditional fast simulation methods. The efforts have focused primarily on calorimeters.

This seminar presents the very first studies on using neural networks for silicon tracking detectors simulation. The GPT-like transformer architecture is determined to be optimal for this task and applied in a fully generative way, ensuring full correlations between individual hits. Taking parallels from text generation, hits are represented as a flat sequence of feature values.

The tracking performance, evaluated on the Open Data Detector, is presented for single muons, electrons and pions. Benchmarking is performed on recent generations of GPUs to quantify the computing costs of such simulation setup.

RNA Salon #3

18 February 2026 at 14:00

In the third meeting of the Ljubljana RNA Salon, we will have three short talks (15+5 minutes) given by members of participating groups, followed by informal discussion and exchange of ideas.

The RNA Salon will take place at the National Institute of Chemistry.

❌
❌