❌

Normal view

There are new articles available, click to refresh the page.
Today — 22 January 2026s5

Delavnica: Osnove superračunalništva

✇Indico Feed [Home]
27 January 2026 at 09:00

Opis: Na delavnici se bomo seznanili z zgradbo računskih gruč in programsko opremo na njih ter zagnali svoje prve naloge. Naučili se boste razlikovati med prijavnimi vozlišči, računskimi vozlišči, ter sistemi za shranjevanje podatkov. Spoznali boste vlogo operacijskega sistema, vmesne programske opreme Slurm in uporabniških programov. Povezali se boste na prijavna vozlišča, prenašali datoteke na in iz superračunalnika, zaganjali naloge, s katerimi bomo obdelovali video posnetke, in spremljali izvajanje nalog.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Termin: 27. 01. 2026 od 10.00 - 15.00

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: ZOOM 

Ciljna publika: raziskovalci, inženirji, študenti, vsi ki potrebujejo več računskih virov pri svojem delu

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Razumevanje delovanja in zgradbe superračunalnikov
  • Uporaba vmesne programske opreme SLURM
  • Osnovna uporaba programskih okolij in vsebnikov
  • Upravljanje z datotekami in poganjanje nalog
  • Osnovna obdelava videoposnetkov

 

Organizator:

FRI logo

Predavatelji:

Ime: Davor Sluga
Opis: https://fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/davor-sluga 
E-mail: davor.sluga@fri.uni-lj.si
Ime: Ratko Pilipović
Opis: https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/ratko-pilipovic
E-mail: ratko.pilipovic@fri.uni-lj.si

 

Delavnica: Hitro razvijanje aplikacij z uporabo velikih jezikovnih modelov

✇Indico Feed [Home]
29 January 2026 at 09:00

Kratek opis: Ta delavnica ponuja praktičen uvod v razvoj aplikacij z velikimi jezikovnimi modeli (LLM). Napredek v tehnikah in dostopnosti LLM-jev odpira neprimerljive priložnosti za podjetja, da poenostavijo svoje poslovanje, zmanjšajo stroške in povečajo produktivnost. Udeleženci bodo pridobili temeljito razumevanje in praktično znanje o razvoju aplikacij z LLM-ji z raziskovanjem odprtokodnega ekosistema, vključno s prednastavljenimi modeli, ki omogočajo hiter začetek razvoja. Ob koncu delavnice lahko udeleženci pridobijo uradni certifikat NVIDIA Deep Learning Institute.

Podrobnejši opis: Delavnica ponuja celovit uvod v razvoj aplikacij z velikimi jezikovnimi modeli. Spoznali boste, kako so strukturirani veliki jezikovni modeli in kako jih uporabljati. Pregledali bomo arhitekture transformerjev, vmesnike in intuicije ter kako se skalirajo za doseganje najsodobnejših rešitev LLM.

Raziskovali boste specializirane kodirne modele (encoder models) za naloge, kot so semantična analiza, vektorske predstavitve (embeddings), odgovarjanje na vprašanja in klasifikacija brez učenja (zero-shot classification). Prav tako se boste naučili uporabljati dekodirne modele (decoder models) za generiranje zaporedij, kot so programska koda, neomejeni odgovori in pogovori.

Ob koncu tečaja boste znali uporabljati tehnike upravljanja stanja in kompozicije za vodenje LLM-jev k varnim, učinkovitim in natančnim pogovorom, vključno z implementacijo RAG (Retrieval-Augmented Generation) za dostop do zunanjega okolja. Ob koncu delavnice lahko udeleženci pridobijo uradni certifikat Deep Learning Institute pri NVIDIA.

Zahtevnost: Osnovna

Jezik: Slovenski

Opis poteka izobraževanja: Delavnica poteka na daljavo preko brskalnika na oblačni infrastrukturi.

Priporočeno predznanje: Osnovno poznavanje globokega učenja in udobje pri uporabi PyTorch ter prenosnem učenju. Srednje poznavanje Pythona, vključno z objektno orientiranim programiranjem in uporabo knjižnic.

Ciljna publika: Študenti računalništva in informatike, inženirji, raziskovalci, razvijalci ter vsi, ki želijo razumeti in uporabljati velike jezikovne modele v praksi.

Na izobraževanju pridobljena znanja:

  • Poiskati, uporabiti in eksperimentirati z repozitorijem modelov HuggingFace in pripadajočim API-jem 
  • Uporabljati kodirne modele za naloge, kot so semantična analiza, vektorske predstavitve, odgovarjanje na vprašanja in klasifikacija brez učenja
  • Uporabljati dekodirne modele za generiranje zaporedij, kot so programska koda, neomejeni odgovori in pogovori
  • Uporabljati tehnike upravljanja stanja in kompozicije za vodenje LLM-jev k varnim, učinkovitim in natančnim pogovorom

 

Omejitev števila udeležencev: 30

Virtualna lokacija: MS Teams

Organizator: UM FERI, NVIDIA

 

 

Predavatelja:

Ime: Domen Verber
Opis: Domen Verber je docent na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo Univerze v Mari-boru (UM FERI) ter deluje kot strokovnjak na področju visokozmogljivega računalništva (HPC). Njegovo raziskovalno delo je osredotočeno na visokozmogljivo računalništvo in umetno inteligenco, s čimer se kontinuirano ukvarja že več kot 25 let. Med drugim opravlja funkcijo ambasadorja NVIDIA Deep Learning Institute na UM.
  domen.verber@um.si, deep.learning@um.si

 

Ime: Jani Dugonik 
Opis: Jani Dugonik je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (UM FERI). Ukvarja se z raziskavami na področjih obdelave naravnega jezika, evolucijskih algoritmov in umetne inteligence.
  jani.dugonik@um.si

GPT-like transformer model for silicon tracking detector simulation

✇Indico Feed [Home]
29 January 2026 at 09:30

Simulating physics processes and detector responses is essential in high energy physics and represents significant computing costs. Generative machine learning has been demonstrated to be potentially powerful in accelerating simulations, outperforming traditional fast simulation methods. The efforts have focused primarily on calorimeters.

This seminar presents the very first studies on using neural networks for silicon tracking detectors simulation. The GPT-like transformer architecture is determined to be optimal for this task and applied in a fully generative way, ensuring full correlations between individual hits. Taking parallels from text generation, hits are represented as a flat sequence of feature values.

The tracking performance, evaluated on the Open Data Detector, is presented for single muons, electrons and pions. Benchmarking is performed on recent generations of GPUs to quantify the computing costs of such simulation setup.

RNA Salon #3

✇Indico Feed [Home]
18 February 2026 at 14:00

In the third meeting of the Ljubljana RNA Salon, we will have three short talks (15+5 minutes) given by members of participating groups, followed by informal discussion and exchange of ideas.

The RNA Salon will take place at the National Institute of Chemistry.

Before yesterdays5

OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA?

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
14 January 2026 at 08:17

V nedeljo, 22. marca bodo v Sloveniji potekale parlamentarne volitve. Približuje se torej obdobje širjenja liberalne propagande o pomembnosti “praznika demokracije”, pri čemer se bomo naposlušali, kako niso vsi isti, kako vsak glas šteje, in kako pomembno je izpolnjevati naše državljanske dolžnosti. 

V Rdeči pesi pa bomo ta trenutek ponovno uporabili kot opomnik, da buržoazni parlamentarizem, ki v Sloveniji vlada že 35 let, za veliko večino družbe nima nobene veze z demokracijo. Že brez poglobljene analize je jasno, da gre pri volitvah precej bolj za spektakel kot pa demokratični proces. Izkušnje kažejo, da parlamentarci brodijo po zelo omejenem peskovniku, njihovi ukrepi pa v praksi ne izboljšujejo naših življenj.

Neodvisno od volje množic in njihovih potreb parlamentarno politiko pri nas – podobno kot tudi v tujini – obvladujeta dva pola. Prvi je konzervativni, in vsaj deloma fašistoidni. Temelji na nacionalnem šovinizmu, ksenofobiji, reviziji zgodovine in teorijah zarote o tem, kako Slovenijo še vedno vodijo zlobni komunisti. Na tem polu vajeti v rokah trdno drži SDS z Janezom Janšo na čelu. Gre za precej trden in dobro organiziran blok, ki pa vendarle praviloma ne prejme zadostne podpore za oblikovanje vlade. 

Drugi, veliko bolj nestabilen pol je liberalni. Ta se za razliko od desnega konstituira vsakič znova, saj se le tako otrese odgovornosti za vse afere in blamaže prejšnjega mandata.  Njegov edini skupni imenovalec je anti-janšizem, deluje pa skoraj izključno po principu novih obrazov, ki se kot gobe po dežju pojavijo pred vsakimi volitvami. V predvolilni kampanji se ti zaklinjajo, kako bodo odpravili ideološke delitve, pri čemer se ne bodo ozirali ne na levo, ne na desno, temveč naprej. Enemu izmed njih uspe slaviti na volitvah in sestaviti novo vlado, ki deluje kot nekakšen rešilni čoln za staro, moralno bankrotirano liberalno garnituro. Ta, s privatnimi interesi in starimi zamerami razžrta vlada, se po navadi ne ogne notranjim razprtijam in spletkam. Zato neslavno razpade, kar praviloma rezultira zdaj v novi desni vladi, zdaj v predčasnih volitvah. 

Kljub vsem srditim kulturnim vojnam med obema blokoma ni omembe vrednih razlik v temeljnih ideoloških izhodiščih in iz nje izhajajoče politične prakse. Obe strani sta poslušni diktatu EU in NATA (zahodnega imperija), in vladata v imenu domačega in tujega kapitala na račun delovnih ljudi. Dober primer za neločljivo povezanost obojega je nedavno po diktatu evropske komisije sprejeta kapitalu prijazna pokojninska reforma, ki jo je obljubila prejšnja, izvršila pa sedanja vlada.

Tokratne volitve bodo kljub temu posebne, saj se zdi, da se je taktika novih obrazov navsezadnje iztrošila. Sodeč po zadnjih anketah obstaja možnost, da bo tokrat slavila desnica z Janezom Janšo na čelu, ki je dosledno izrablja mobilizacijske moči svojega medijsko-propagandnega aparata, in nefunkcionalnost zgoraj opisane politike speljala na svoj mlin.

V luči mednarodnega obrata v skrajno desno ni treba dolgo ugotavljati o prihodnosti, ki nas čaka. Obeta se vsestranski razkroj družbe, padec življenjskega standarda in stopnjevanje pritiska na delovne ljudi s strani kapitala. Parlamentarizem se sesuva sam vase, postopno, a zanesljivo ga nadomeščajo fašistoidni politični prijemi.

Kar pogosto ostane spregledano je, da pri tem ne gre za nikakršno odstopanje ali anomalijo od “normalne demokracije”, ki jo je mogoče popraviti, temveč za logičen in neizogiben razvojni zakon parlamentarne demokracije. Ta nikoli ni bila mišljena kot sredstvo za udejanjanje želja in interesov ljudskih množic. Je omejena in minljiva oblika, skozi katero se udejanja le določena stopnja v razvoju (razrednih) družbenih odnosov. Iluzija “enakopravnosti” in “enakosti” je le tančica, ki na prefinjen način zakriva in s tem reproducira mehanizme izkoriščanja in zatiranja, je nekakšen političen podaljšek blagovnega fetišizma, ki korenini v načinu obstoja kapitalističnega produkcijskega načina kot takšnega.

Kot socialisti moramo zato zadevo zagrabiti za korenino. Odpraviti moramo produkcijske odnose, ki so neločljivo povezani s parlamentarizmom in njegovim preraščanjem v fašizem. To  je mogoče le prehodom v socialistično družbo, temelječo na družbeni lastnini nad produkcijskimi sredstvi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo vsestranski interesi družbe kot celote svobodnih posameznikov neposredno in načrtno uresničeni, da bo usoda človeka v rokah njega samega. In ravno to bi moralo biti bistvo vsake pristne demokracije, ki sega onkraj simboličnega obiskovanja volišča na vsakih nekaj let.

The post OB PRIHAJAJOČIH VOLITVAH: JE TO RES DEMOKRACIJA? first appeared on Rdeča Pesa.

KO KRAVE REŠUJEJO VOLKSWAGEN

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
13 January 2026 at 09:13

Prejšnji teden, so države članice Evropske unije z večino podprle prostotrgovinski sporazum z državami trgovinskega bloka Mercosur (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj), ki po več kot 25 letih pogajanj odpravlja carine na približno 92 % uvoženih proizvodov iz držav Mercosurja in 91 % izvoženih izdelkov iz EU v obdobju približno 15 let. Podpis dogovora je bil odobren kljub izrazitemu nasprotovanju nekaterih držav članic, vključno s Francijo, Poljsko in Avstrijo, pa tudi kljub obsežnim protestom kmetov in okoljevarstvenikov v številnih državah EU. Ratifikacija trgovinskega dogovora med državami Mercosur in Evropske unije pa ni bila potrebna na parlamentarnem nivoju posameznih držav članic. Dogovora se torej morajo držati vse države članice, tudi če ga na glasovanju niso potrdile. 

Evropska unija bo po nižjih tarifah iz Mercosurja uvozila kmetijske dobrine, kot so soja, krma za živali, govedina, piščančje meso, sadje in zelenjava. Obratno pa bo v Mercosur Evropa izvozila pesticide, tudi take, ki v EU zaradi regulacij niso dovoljeni, farmakološke izdelke, avtomobile in elektrotehniko. S prodajo v Evropi prepovedanih pesticidov bodo družbe, kot na primer nemška farmacevtska družba Bayer, ustvarjale ogromne dobičke na račun nižjih okolijskih regulacij držav Mercosurja. Najverjetneje bodo sledovi ravno teh pesticidov, ki so v EU prepovedani, v živilih, ki jih bo Unija potem uvozila nazaj.

Sporazum favorizira velike agroindustrijske korporacije, medtem ko mali kmetje ostajajo izpostavljeni konkurenci in zmanjšanju dohodkov. Že sedaj 20 % največjih kmetov v EU prejme približno 80 % subvencij, kar kaže na dolgotrajno koncentracijo sredstev v rokah kapitalsko močnejših proizvajalcev. Med male kmete se uvršča tudi večina slovenskih kmetov. Prav tako taki ekonomski modeli podpirajo množično vzgajanje monokultur, sejanja istih pridelkov leto za letom, kar škodi biodiverziteti in tlem. Lokalna pridelava tako več ni javna dobrina, ampak tržna dejavnost, ki mora konkurirati na globalnem trgu. 

V državah Mercosurja, predvsem v Braziliji, poteka intenziven proces deforestacije, kjer  gozdove krčijo za pridobivanje novih kmetijskih površin. Ta izsekavanja gozdov ne le povečujejo izpuste ogljikovega dioksida, ampak tudi trajno uničujejo biodiverziteto in ogrožajo preživetje domorodnih ljudstev, ki so stoletja upravljala z ekosistemi.

Domorodna skupnost pogosto nima pravnega varstva pred širjenjem agroindustrije, njihova zemljišča pa so izpostavljena nasilnim posegom. V državah Mercosurja delavke niso plačane enako kot kmeti v Evropski uniji. Prav tako je zaščita zdravja in varnosti pri delu tam veliko nižja. Sporazum pa o teh vprašanjih sploh ne govori. V skladu z njim bodo kaznovane  samo trgovinske kršitve, ne pa tudi kršitve delavskih pravic in okoljskih standardov.

Evropa tako samo utrjuje neokolonialne trgovinske odnose in aktivno sodeluje pri deindustrializaciji držav v Južni Ameriki. Nasprotovanje takemu trgovinskemu sporazumu zato ne sme ostati stvar posameznih sektorjev, ampak mora biti skupen boj delavk po celem svetu, ki od spodaj vršijo pritisk na korporacije.

The post KO KRAVE REŠUJEJO VOLKSWAGEN first appeared on Rdeča Pesa.

KAJ STORITI?

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
12 January 2026 at 16:36

Ameriška vojaška agresija na Venezuelo, v sklopu katere so ameriške bombe umorile več kot 100 ljudi, ameriške posebne enote pa so ugrabile predsednika Madura, postavlja pred napredne politične organizacije v Venezueli velik izziv. Kako se spopasti z vojaško močjo svetovne supersile in hkrati zagotoviti obstoj in poglabljanje bolivarske socialistične revolucije. 

O teh in drugih pomembnih vprašanjih povezanih z aktualnim stanjem in prihodnostjo  chavizma bo v četrtek, 15.1 ob 17:00 na PLAC-u (Linhartova 43, Ljubljana) potekal pogovor s članicami in člani gibanja Union de Comuneras de Venezuela. Gibanje združuje številne napredne politične, delavske, zadružne in kulturniške kolektive v Venezueli in predstavlja enega od osrednjih gonil politizacije delovnih množic v državi. Vabimo vas, da se pogovora udeležite in tudi tako izrazite solidarnost z ljudstvom Venezuele. 

Dogodek organizira Lista demokratičnega študentstva in bo deloma potekal v španskem jeziku z tolmačenjem v slovenščino.

The post KAJ STORITI? first appeared on Rdeča Pesa.

PROTESTNI SHOD V PODPORO VENEZUELI: “NASPROTUJEMO KRVAVEMU IMPERIALIZMU POD PRETVEZO DEMOKRACIJE”

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
10 January 2026 at 12:09

Po novici o ilegalni vojaški invaziji Združenih držav Amerike na Venezuelo ter ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene se je v četrtek, 8. januarja 2026, pred ameriško ambasado v Ljubljani odvil protestni shod v podporo Venezueli, ki ga je organizirala študentska organizacija Iskra. Protestniki so ostro obsodili ameriški imperializem, politiko neukrepanja in  mlačnega obsojanja iz strani evropskih birokratov ter agresivni Nato pakt.

Napad na Venezuelo ni osamljen incident, temveč nadaljevanje dolgoletne politike nasilnega vmešavanja ZDA v države globalnega jugu. Organizatorji protesta so izpostavili, da gre za »učbeniški primer ameriškega imperialističnega delovanja«, kjer se bombardiranje civilistov in rušenje držav opravičuje z retoriko človekovih pravic in demokracije.

Trditev, da je napad na Venezuelo povezan z domnevno avtoritarnostjo venezuelskih oblasti je napačen. Pravi razlog za agresijo sta dva dejavnika: želja po venezuelski nafti in nasprotovanje projektu izgradnje socializma. Ameriški kapital ne želi razvoja Venezuele, temveč nadzor nad njenimi naravnimi bogastvi in poceni delovno silo:

»Maske so padle, Ameriški imperializem je z napadom na Venezuelo razkrinkal samega sebe! Prej so svoje krvave posege zagovarjali z zgodbicami o človekovih pravicah in demokraciji, danes pa brez sramu povedo, da so ameriška naftna podjetja že na poti v Venezuelo, da privatizirajo oziroma ukradejo njena naravna bogastva in podjarmijo njen delavski razred, ki bo služil zgolj kot poceni delovna sila. Za nenasitni ameriški imperializem pa ne bo dovolj le Venezuela. Iz bele hiše že prihajajo načrti za Kubo, Iran, Kolumbijo,Dansko… Za vsakega, ki se jim gospodarsko in politično ne podredi!«

V govoru je bila izpostavljena tudi vloga sankcij, ki so Venezuelo potisnile v globoko gospodarsko krizo. Te po mnenju govorcev niso izraz skrbi za človekove pravice, temveč orodje ekonomskega vojskovanja: »Amerika je s svojimi zaveznicami Venezuelo popolnoma trgovinsko izolirala ter proti njej uvedla drastične sankcije, čemur lahko pripišemo današnje ekonomsko stanje v državi.«

Protest je napad na Venezuelo umestil v širši kontekst imperialističnih vojn – od Latinske Amerike do Bližnjega vzhoda. Gre za ponavljajoč se vzorec nasilja: »Kamor ameriška hegemonija ne poseže z ekonomskimi sredstvi, to stori s tanki, raketami in bombami.« Pri tem so protestniki izpostavili tudi vlogo ZDA in njihovih zaveznic v genocidu nad palestinskim ljudstvom v Gazi ter poskuse destabilizacije Irana.

Posebna kritika je bila namenjena Evropski uniji in slovenski zunanji politiki. Evropski voditelji se pogosto radi predstavljajo kot moralno naprednejši od ZDA, vendar v praksi sledijo isti imperialistični logiki – povečevanju vojaških proračunov, podpori sankcijam in podrejanju interesom Washingtona:

»Države, kot so Slovenija, nimajo dejanske zunanjepolitične avtonomije: kot članice zveze NATO smo v ključnih varnostnih in geopolitičnih vprašanjih podrejene interesom ZDA, ne glede na to, katera administracija je na oblasti. Istočasno se v okviru Evropske unije rutinsko pridružujejo sankcijskim politikam, ki so Venezueli sistematično onemogočale suvereni razvoj, uničevale njeno gospodarstvo in neposredno prispevale k humanitarni katastrofi, katere posledice danes cinično predstavljajo kot notranji neuspeh države same. Evropski voditelji govorijo o miru, hkrati pa brez sramu povečujejo vojaške proračune in polnijo žepe orožarski industriji. To ni politika miru – to je politika vojne. Pod pretvezo »varnosti« potiskajo Evropo v oboroževanje, eskalacijo in normalizacijo konflikta kot stalnega stanja.«

Shod se ni ustavil pri obsodbi, temveč je pozval k organiziranemu političnemu boju. »En protest ni dovolj. Spremembe ne pridejo iz moralnih apelov, ampak iz organiziranega pritiska«. Temu je sledil poziv k povezovanju v sindikatih, kolektivih in lokalnih okoljih. Internacionalizem je bil predstavljen kot nujen odgovor na globalni sistem kapitalističnega izkoriščanja in imperialističnih vojn.

Na koncu so protestniki pozvali k protiimperialistični organizaciji delovnih ljudi in izrazili svoje zahteve: takojšnje sankcije proti ZDA, izstop Slovenije iz zveze Nato ter izstop iz Evropske unije. Shod se je zaključil v duhu solidarnosti z venezuelskim ljudstvom in s sporočilom, da boj proti imperializmu ni stvar simbolnih gest, temveč dolgotrajne, organizirane politične borbe.

Foto: Peter Žiberna

The post PROTESTNI SHOD V PODPORO VENEZUELI: “NASPROTUJEMO KRVAVEMU IMPERIALIZMU POD PRETVEZO DEMOKRACIJE” first appeared on Rdeča Pesa.

SLOVENIJA SE ŠE VEDNO NI PRIDRUŽILA TOŽBI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE! ROBI, TANJA, KAJ ČAKATA?!

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
9 January 2026 at 10:29

Slovenija naj se takoj pridruži tožbi Republike Južne Afrike (JAR) zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, pozivajo nevladne organizacije v javnem pismu, ki so ga naslovili na Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) in Vlado RS. 

Civilna družba že skoraj dve leti poziva, naj se Slovenija pridruži tožbi JAR. V tem času smo slišali že veliko izgovorov tako MZEZ kakor tudi Vlade RS, zakaj še ni (bil) pravi čas, da bi to naredili. Zadnji izgovor je bil, da imamo čas do 28. januarja 2026, in da so predstavniki Slovenije temu naklonjeni. Januarski datum se nezadržno približuje, genocid v Gazi pa se nadaljuje kljub domnevno sklenjenemu “premirju”, kar ugotavljajo mednarodnopravni strokovnjaki in mednarodne organizacije za človekove pravice. Grozovito se stopnjujejo tudi izraelske kršitve mednarodnega prava na Zahodnem bregu.

Slovenija mora preiti od simboličnih besed h konkretnemu upoštevanju mednarodnega prava in se takoj pridružiti tožbi zaradi izraelskih kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida pred Meddržavnim sodiščem!

Predsedniku vlade dr. Robertu Golobu in ministrici za zunanje in evropske zadeve Tanji Fajon je civilna družba že maja 2025 predala 5.285 podpisov peticije,  ki je zahtevala pridružitev tožbi. Slovenski javnosti je tako v interesu, da Vlada RS stori ta korak. “Približujejo se parlamentarne volitve in pokončen ter konkreten ukrep vlade Republike Slovenije v podporo pravičnosti, spoštovanja mednarodnega prava, za preprečevanje nekaznovanosti in v podporo Palestini bo nedvomno vplival na odločitve volivk in volivcev, kar smo videli tudi že ob volitvah v nekaterih drugih državah,” so še sklenili. Pozivu se pridružuje tudi naše uredništvo. 

The post SLOVENIJA SE ŠE VEDNO NI PRIDRUŽILA TOŽBI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE! ROBI, TANJA, KAJ ČAKATA?! first appeared on Rdeča Pesa.

ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
8 January 2026 at 12:22

Ljudje množično podpirajo ekosocialistične ukrepe, poroča mednarodna raziskovalna skupina v nedavno objavljenem članku v reviji The Lancet Planetary health. 

Tematike, ki se ukvarjajo z reševanjem okoljske krize na antikapitalistični način, so le redko predmet raziskav znanstvenikov in znanstvenic. Ti se v kapitalističnem sistemu pogosto ukvarjajo z vprašanji, kako reševati okoljsko krizo z uvajanjem novih tehnologij – kako rešiti okolje in podnebje znotraj kapitalizma. Kako denimo razviti tehnologijo, ki bo zajela ogljikov dioksid iz ozračja ali kako ustvariti učinkovito baterijo za električni avto. To pogosto delajo spontano, prav tako jih v to silijo omejitve projektov in financerjev znanstvenih raziskav, ki si pogosto le želijo, da se izsledki raziskav čimprej prelijejo v dobičke od prodaje raznih izdelkov, tehnologij in storitev.

Situacija v znanstveni sferi se sicer v zadnjih letih, ko je okoljska kriza vse bolj občutna, počasi spreminja “na bolje”. To dokazuje tudi nova objava v prestižni znanstveni reviji, v kateri raziskovalci ljudi sprašujejo, kaj si mislijo o ekosocializmu. 

V študiji je raziskovalce zanimalo, kolikšna je podpora ljudi za ekosocialistično preobrazbo družbe. 5000 ljudem iz Združenega kraljestva in ZDA so predstavili idejo ekosocialistične preobrazbe družbe brez da bi direktno uporabili ta izraz. Vprašali so jih, kaj si mislijo denimo o zmanjšanju nepotrebne in okoljsko uničujoče produkcije in potrošnje, kako bi se jim zdelo, če bi ustanovili univerzalne javne storitve in javne službe, ki bi se ukvarjale z zadovoljevanjem potreb ljudi, kaj mislijo o demokratizaciji kontrole nad financami in sredstvi produkcije in o končanju neenake, imperialistično vodene blagovne menjave z globalnega juga na sever.

Rezultati anket so pokazali, da kar 82% vprašanih v Združenem kraljestvu in 72% v ZDA podpira vse našteto. Ko so anketirance direktno vprašali, kaj si mislijo o konceptih, kot so ekosocializem, odrast, ekonomija dobrobiti, je bila podpora nižja. Ob uporabi pojma je odrast denimo podprlo le 20 do 26 % vprašanih, ekosocializem pa med 36 in 58 % vprašanih. Raziskovalci tako ugotavljajo, da je podpora ekosocialistični transformaciji družbe visoka, a je treba biti pazljiv pri uporabi besed in predstavitvi ideje. Znanstveni koncepti (kot denimo odrast) ali zgodovinsko zaznamovani izrazi (kot denimo socializem) so lahko za navadne ljudi (še posebej v državah z močno prisotno antikomunistično propagando) odbijajoči in narobe razumljeni, dokler niso o tematiki dovolj izobraženi. Veliko bolje je govoriti o konkretnih ukrepih in načinih sprememb.

Kot je zapisal eden izmed avtorjev, doktor Jason Hickel (rdečepesniki priporočamo, da mu sledite na instagramu), je naloga ekosocialistov tudi ta, da ljudi izobražujemo. Kot pravi, je ne glede na uporabo izrazov in konceptov najpomembneje, da smo vedno jasni, da je pri okoljski krizi ključen razredni boj.

The post ODLIČNE NOVICE: VELIKA VEČINA BI PODPRLA EKOSOCIALISTIČNO PREOBRAZBO DRUŽBE first appeared on Rdeča Pesa.

NEMČIJA IMA TALENT, DA SE VEDNO POSTAVI NA NAPAČNO STRAN

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
7 January 2026 at 11:39

Nemčija je nekoč v imenu nemštva že izvajala okruten genocid nad semiti, danes pa v imenu judovstva podpira genocid nad arabsko govorečimi. Je največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu, ki srdito nasprotuje sankcijam proti Tel Avivu. Grega Hrib v prispevku Dokončna rešitev nemškega vprašanja, objavljenem v Disenzu, razpravlja, da je Nemčija kljub povojni denacifikaciji ohranila strukture rasizma, imperializma in represije. To se danes kaže predvsem v njeni neomajni politični, vojaški in finančni podpori Izraelu ter v zatiranju propalestinskih protestov. 

Nemško nasprotovanje sankcijam, obsežen izvoz orožja in kriminalizacija kritike Izraela so, kot razmišlja Hrib, v nasprotju z načeli liberalne demokracije ter spominjajo na avtoritarne prakse. Ti pojavi niso novi, primeri policijskega nasilja nad miroljubnimi protestniki so se dogajali že pred oktobrom 2023. Hrib v prispevku ugotavlja, da se Nemčija ni zares soočila s svojo fašistično in imperialno dediščino, ki jo danes nadaljuje v okviru neoliberalizma in evropskega ekonomskega vpliva.

V prispevku piše o sedmih grehih Nemčije: nacizmu, nepoplačanih vojnih dolgovih, ordoliberalizmu kot nemškemu predhodniku neoliberalizma, neizvedeni denacifikaciji, priključitvi Vzhodne Nemčije, ekonomskemu kolonializmu ter fašizmu široke politične sredine. 

“Dve desetletji po združitvi je Nemčija postala nesporna vladarica Evrope. Kar Nemčiji ni uspelo z zgodovinskim nacizmom in teritorialno ekspanzijo, ji je desetletja pozneje pod okriljem Evropske unije uspelo z neoliberalizmom in ekonomskim kolonializmom. V tretjem tisočletju je Nemčija še okrepila svoj hegemoni položaj gospodarskega in političnega centra na celini, njeni uspehi pa so v veliki meri temeljili na ekonomski podrejenosti in izkoriščanju evropske periferije. Na to periferijo zagotovo spada tudi Slovenija z gospodarstvom, ki je v veliki meri odvisno od nemškega kapitalskega stroja, s katerim evropski hegemon drži v šahu tudi našo domačo politiko. Trenutna slovenska vlada, ki se razglaša za politični branik pred fašizmom in neonacizmom, se namreč nemški državi po mednarodni sodni poti ni pripravljena postaviti po robu ter zahtevati materialnega plačila za njene nepoplačane nacistične zločine. Nemčija evropske dolžnike čvrsto drži za vrat, čeprav ni sama nikdar finančno obračunala s svojimi bremeni.

Neomajna vladna podpora izraelskemu režimu, ki nad Palestinci kljub premirju izvaja neprekinjene poboje, je pravzaprav le najaktualnejši primer globoko rasistične in islamofobne politike nemške države, ki fašizmu nikdar ni resnično pomahala v slovo. Vseeno pa nemška podpora Izraelu ni le (ne)moralna dediščina holokavsta, temveč tudi rezultat globoko prepletenih kapitalskih in strateških interesov. Berlin in Tel Aviv povezujejo med drugim tudi tehnološka partnerstva, skupni interesi v energetiki in varnosti, izvoz vojaške opreme ter milijardni orožarski posli.”

Povezavo do celotnega prispevka najdete TUKAJ.

Foto: Wikimedia (Montecruz Foto)

The post NEMČIJA IMA TALENT, DA SE VEDNO POSTAVI NA NAPAČNO STRAN first appeared on Rdeča Pesa.

SOLIDARNO Z VENEZUELO – SKUPAJ PROTI AMERIŠKEMU TERORIZMU

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
6 January 2026 at 10:47

Po napadu na Venezuelo in ugrabitvi tamkajšnjega predsednika Nicolasa Madura teroristi iz Washingtona grozijo z novimi napadi. Smrt in uničenje želijo sejati tudi v Kolumbiji, na Kubi, Grenlandiji in drugod po zemeljski obli. 

Lokalne in evropske politične elite se na dogajanje odzivajo izrazito servilno. Ne bi čudilo, če bi se odločile Trumpu za agresijo na Venezuelo podeliti še kakšno “mirovniško nagrado”. Odziv običajnih, delovnih ljudi mora biti drugačen. Odločno moramo stopiti na stran miru in se upreti spirali vojne, v katero nas želijo zapeljati ameriški generali in njihovi lokalni natovski lakaji. 

V četrtek, 8.1 se bomo s tem namenom zbrali na protestu v podporo Venezueli. Ta se bo pričel ob 17:00 pred Moderno galerijo v Ljubljani. Na njem bomo izrazili solidarnost z venezuelskim prebivalstvom in zahtevali uvedbo sankcij proti ZDA in izstop Slovenije iz zveze Nato. Pridružite se nam.

En svet, en boj!

The post SOLIDARNO Z VENEZUELO – SKUPAJ PROTI AMERIŠKEMU TERORIZMU first appeared on Rdeča Pesa.

PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ 

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
5 January 2026 at 14:03

Na omrežju Reddit je zažvižgal ameriški programer, ki je delal za svetovno znano aplikacijo za dostavo hrane. Sklepamo, da gre za večje ameriško podjetje, ki je lastniško povezano tudi z nam bolj znanim Woltom. Zato sumimo, da se podobnih praks poslužujejo (ali pa se po njih vsaj zgledujejo) tudi dostavljalska podjetja pri nas. 

“Tole pišem v knjižnici, na prenosniku, ki ga bom po tem zavrgel, saj me zavezuje ogromna pogodba o nerazkritju informacij. Včeraj sem dal odpoved z dvotedenskim odpovednim rokom in če sem iskren, upam, da me bodo tožili. Na teh informacijah sedim osem mesecev, samo opazujem kodo, kako se v živo realizira. Ponoči ne morem spati, ker sem pomagal zgraditi ta stroj,” je razvijalec programske opreme začel svoj zapis. 

O tem, da so algoritmi v aplikacijo za dostavo hrane razviti tako, da iz dostavljavcev iztisnejo največ, je bilo veliko ugibanja. Razvijalec, ki dela kot backend inženir razkriva, da je resnica precej bolj depresivna kot teorije zarote. “Sedim na tedenskih sestankih, kjer produktni vodje razpravljajo, kako iz »človeških sredstev« iztisniti še dodatnih 0,4 % marže (tako voznike dobesedno imenujejo v shemah podatkovnih baz). O teh ljudeh govorijo, kot da so liki v videoigri, ne pa očetje in mame, ki poskušajo plačati najemnino.”

Po njegovih besedah je “prednostna dostava” čista prevara, za katero stranka plača dodatni denar. Programerjem so jo predstavili kot “psihološko dodano vrednost”, pri čemer se ne naredi ničesar, da bi dejansko stranka prejela dostavo hitreje. “Lani smo celo izvedli A/B test, kjer nismo pospešili prednostnih naročil, ampak smo namerno upočasnili ne-prednostna za 5 do 10 minut, da so se prednostna v primerjavi z njimi zdela hitrejša. Vodstvo je bilo navdušeno nad rezultati. Zgolj s tem, da smo standardno storitev poslabšali – ne pa premium izboljšali – smo ustvarili milijone čistega dobička.”

A to še ni najhujše, nadaljuje. Za odpoved se je odločil zaradi takoimenovanega “indeksa obupa”. Za voznike imajo namreč skrito metriko, ki glede na njihovo vedenje pri sprejemanju naročil meri, kako nujno potrebujejo denar. “Če se voznik običajno prijavi ob 22. uri in brez oklevanja takoj sprejme vsako bedno naročilo za 3 $, ga algoritem razvrsti kot visoko obupanega delavca. Ko je enkrat označen, mu sistem namenoma preneha prikazovati dobro plačana naročila. Logika za tem je: Zakaj bi nekomu plačali 15 $ za dostavo, če vemo, da jo bo zaradi obupa opravil za 6 $? Dobre napitnine prihranimo za občasne voznike, da jih pritegnemo, medtem ko se tiste s polnim delovnim časom zmelje v prah.”

Problematična je tudi “pristojbina za ugodnosti voznikov”, ki jo zaračunajo strankam v vrednosti 1,50 $. To bi naj bilo namenjeno izboljšanju pogojev delavcev (za zavarovanje itd.). “V resnici gre ta denar naravnost v korporativni črni fond, ki se uporablja za lobiranje proti sindikatom voznikov. Imamo poseben interni stroškovni center za takoimenovano obrambno politiko in ta pristojbina teče neposredno vanj. Dobesedno plačujete vrhunske odvetnike, ki se borijo za to, da bi vaš dostavljavec ostal brez strehe nad glavo,” razkriva žvižgač. 

Podjetje je bilo v preteklosti že toženo zaradi kraje napitnin, zato so svojo strategijo spremenili, da je pravno legalna. “Uporabljamo napovedno modeliranje za dinamično zniževanje osnovnega plačila. Če algoritem predvidi, da puščate velike napitnine in boste verjetno pustili 10 $, vozniku ponudi mizernih 2 $ osnovnega plačila. Če pustite 0 $, mu ponudi 8 $ osnovnega plačila samo zato, da se hrana premakne. Rezultat je, da vaša radodarnost dejansko ne nagradi voznika, ampak subvencionira podjetje. Vi plačujete njihovo plačo, da je podjetju ni treba.”

Podjetja, ki delujejo po principu platformne ekonomije, kot so Uber, Wolt, DoorDash, Fodoora in druge, delujejo po principu aplikacij, ki prevzame vlogo šefa in na tak ali drugačen način iz delavcev iztisne največ. Na Rdeči pesi smo o tej temi v preteklosti posneli podcast, v katerem smo gostili Grega Kralja, izkušenega dostavljalca hrane. Z njim smo se pogovarjali tako o skupnih problemih dostavljavcev po svetu kot tudi o primerih, kjer so se dostavljavci uspešno organizirali in uprli. Vabljeni k poslušanju!

Fotografija je simbolična.

The post PROGRAMER FIRME ZA DOSTAVO HRANE RAZKRIL: BOLJ OBUPANE PLAČAJO MANJ  first appeared on Rdeča Pesa.

TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA.

✇Rdeča Pesa
By: Uredništvo
3 January 2026 at 16:34

Zakaj nikomur ne more biti vseeno za Madura in ostanke venezuelskega socializma?

Preštevilne krvave intervencije Združenih držav Amerike za odstranitev trnov v peti njihovega imperija “svobode in demokracije” ter katastrofalne posledice, ki so jih prinesle zavojevanim ljudstvom, so tako slavno zloglasne, da nam jih ni treba niti naštevati. A najnovejšo, ki jo je v prestolnici Bolivarske republike Venezuele čez noč izvedla specialna skupina ameriške vojske, so sile ZDA izvedle kot bi zares sledile kakemu akcijskemu filmu iz nabora holivudkse propagande.  

Verjeli ali ne: ameriške sile so čez noč dobesedno ugrabile predsednika suverene države. In to so storile na venezuelskem teritoriju. Ob tem je jenkijevska vojska proti Caracasu sprožila tudi več raket, zaradi česar so v Venezueli razglasili izredne razmere. Donald Trump je z ugrabitvijo Nicolása Madura, ki ga po krivem obtožuje “mamilarskega terorizma”, sam poskrbel za nov najlepši primer državnega terorizma. Če je terorizem uporaba nasilja v politične namene, je severnoameriški imperij v njem brez dvoma prvak sveta. 

Pri akciji je ameriški vojski skoraj zagotovo pomagala agencija CIA, za katero je Trump že oktobra javno priznal, da jo je pooblastil za operacije v Venezueli (kot da ne ni bila pooblaščena že prej). Po neuradnih virih ameriških medijev je CIA sama pred nekaj dnevi tudi izvedla raketni napad v enem od venezuelskih pristanišč. A to še zdaleč ni vse.

Ameriške sile na morju (jasno, izven lastnega teritorija) od septembra v okviru operacije Južna sulica izvajajo izvensodne poboje neznancev, ki jih obtožujejo tovorjenja mamil. Za to, da gre dejansko za transport droge na ozemlje ZDA, v štirih mesecih niso uspele proizvesti niti enega samega dokaza. Tako so sile imperija izvedle vsaj 35 napadov na ribiške čolne ali druga manjša plovila in pobile vsaj 115 ljudi. Ob obalah Venezuele je Trump dal nakopičiti okrog 15 tisoč vojakov in tja poslal 11 vojnih ladij, vključno z največjo letalonosilko, ki jo premorejo ZDA.

Prav vsa našteta dejanja kršijo tako mednarodno pravo kot pravo ZDA. A ker za cesarja pravila seveda ne veljajo, zdaj namesto političnih obsodb “nesprejemljivega nasilja” in podobnih puhlic od evropskih politikov poslušamo le, kako “pozorno spremljajo situacijo” v Venezueli. Vsi ti cesarjevi hlapci se s Trumpovim ciljem strinjajo in so to v preteklosti tudi večkrat priznali.

In kaj je Trumpov cilj? Povsem enak je, kot je bil cilj vseh vlad ZDA, odkar je Hugo Chávez konec devetdesetih in v začetku dvatisočih uspel z revolucionarnimi politikami končati odvisnost Venezuele od ZDA. Jenkiji si že ves ta čas prizadevajo zrušiti socializem v Venezueli, da bi lahko prostrano in surovinsko bogato deželo ter njeno ljudstvo spet podvrgli izkoriščanju po velikem kapitalu.

Proti Chávezu so ZDA neuspešno že poskušale z državnim udarom, sicer pa so proti Venezueli uvedle prav posebej stroge sankcije, ki so tudi največji razlog za stagnacijo (ali celo propadanje) venezuelskega gospodarstva, temelječega na izvozu nacionalizirane nafte. Trumpova želja po dosežku dolgoletnega cilja ZDA, kar se bo verjetno pokazalo v obliki nastavitve njegove konservativne varovanke Maríe Machado na mesto Madura, je edini razlog za jenkijevske obtožbe in laži, ki smo se jih posebej v zadnjih mesecih naposlušali o “mamilarsko terorističnem” Maduru in njegovi oblasti. Seveda so kritike Madura z leve upravičene, a pri ameriški intervenciji sploh ne gre za to. Intervencija služi uničenju socializma, ne njegovi uresničitvi. 

Bistvo ameriške intervencije v Venezueli sega širše od rušenja venezuelske revolucije. Razkrila ga je Machado sama, ko je v intervjuju za televizijo CNN zatrdila, da bosta po Venezueli “padli še Kuba in Nikaragva”. Zdaj vidimo, da je “nobelova nagrada za mir”, ki jo je pred manj kot mesecem dni prevzela v Oslu, bila le sredstvo v boju proti zadnjim ostankom socializma na latinskoameriškem dvorišču imperija ZDA. 

In prav zaradi tega ob novicah o Trumpovih zločinih v Venezueli ne moremo le zamahniti z roko, češ da se nas to ne tiče ali češ da je socializem v Venezueli tako ali tako zašel. Če naj bo revolucija zares svetovna, je vsak otoček odpora proti redu izkoriščanja ljudi po kapitalu tudi naše oporišče na poti do nje.

The post TRUMPOVA SLUGA MARÍA MACHADO: PO VENEZUELI BOSTA PADLI ŠE KUBA IN NIKARAGVA. first appeared on Rdeča Pesa.

Sodelovanje v fokusni skupini TehnoSvet

✇Events - Računalniški muzej
By: gaja
15 January 2026 at 13:20

Dragi starši in skrbniki ter odrasli vzorniki odraščajoče mladine,

vabimo vas, da se nam pridružite pri izvedbi fokusne skupine TehnoSvet, kjer bomo v sproščenem vzdušju debatirali o izzivih odraščanja otrok v digitalni dobi.

Naš namen je skupaj z vami identificirati potrebe in izzive, s katerimi se soočate pri vzgoji in odraščanju otrok v digitalnem svetu.

Kdaj: torek, 20. januar, ob 18.00 uri (druženje bo trajalo približno eno uro)

Kje: Računalniški muzej, Celovška cesta 111 (1. nadstropje).

Prijava: Prosimo vas, da pred prihodom izpolnite kratek obrazec (vzel vam bo 3 minute časa): . Vse prijave bomo pregledali in vas o sprejemu v fokusno skupino obvestili po e-poštnem naslovu ali telefonu.

The post Sodelovanje v fokusni skupini TehnoSvet first appeared on Računalniški muzej.

Telovadba party

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
12 January 2026 at 08:55

Novo leto začenjamo z zaobljubami, kjer si večinoma obljubimo, da bomo bolj skrbeli zase in za svoje zdravje. Ker pa je vzdrževanje kdaj težje kot same obljube, smo letos pripravili manjšo aktivacijo s posebnim dogodkom, kjer bomo skupaj pomagali za krepitev obljub in telesa.

Tako vas vabimo na prav posebno retro vadbo v muzej. Sedaj lahko iz omare pripravite svoj triko iz mlajših let, da se skupaj zabavno razgibamo v malo drugačnem okolju, kot ponavadi potekajo vadbe.

Ob zvokih glasbe 80ih in 90ih let, z retro opravami bomo popestrili vadbo, skupaj bomo naredili nekaj zase!

Prinesite telovadno podlogo, primerno obleko in obutev in energijo za skupno gibanje!

The post Telovadba party first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje № 33: RISC-V

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
5 January 2026 at 07:56

Arhitektura nabora ukazov (angl instruction set architecture, ISA) je model, ki določa vmesnik za programiranje procesorjev računalnika, oz. kako programska oprema upravlja računalnik. Nabori ukazov velike večine današnjih procesorjev (x86/AMD64, ARM …) je zaprtih, plačljivih in pod izključno kontrolo ene ali dveh podjetij.

Kot nasprotje temu je bilo zasnovanih več odprtih, svobodnih in brezplačnih naborov ukazov. V zadnjem času pa je en izmed teh, RISC-V, postal zelo priljubljen in njegova uporaba se v računalniški industriji hitro razširja.

Vsakdo, ki to želi in to lahko stori, lahko brez vprašanj za dovoljenje razvije svoj procesor, ki je združljiv z RISC-V. In dejanska izvedba (mikroarhitektura) procesorja je lahko prav tako odprto-kodna. RISC-V postaja neke vrste Linux v svetu procesorjev in strojne opreme in morda prinese podobno revolucijo tudi na področju mikroprocesorjev.

Na predavanju, ki ga bo vodil Jure Repinc (JLP) bomo pregledali zgodovino naborov ukazov, vključno z razliko med principoma RISC in CISC. Nato pa se bomo osredotočili na RISC-V in spoznali osnove nabora ukazov in ekosistema RISC-V ter ugotavljali zakaj se je ravno RISC-V tako razširil. Če bo vse šlo po sreči, bo celotna predstavitev tekla z malega računalnička, ki ga poganja dejanski procesor RISC-V.

vir slike: “Framacalc illustration” by David Revoy, framasoft.org − CC-BY 4.0

The post c| srečanje № 33: RISC-V first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje № 32: Poročilo s FOSDEM, HackerTrain & CCC

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
5 January 2026 at 07:54

FOSDEM in CCC sta dve največjih FOSS konferenc in dogodkov na svetu. Kiberpipci/ke, ki so bili tam, bodo predstavili kaj se jim je zdelo najbolj zanimivo letos. (Pozor: datum c| srečanja je zato še nepotrjen, ker moramo še videti, da bomo vsi nazaj s FOSDEM takrat)

Kot lani bodo poleg FOSDEM, predstavljene pridružene in alternativne konference kot so OFFDEM in FOSDEM Fringe dogodki.

Letos bo FOSDEM predstavitev vsebovala potopis HackerTrain vlaka, ki bo letos tekel kot distribuiran sistem.

Kot ponavadi, bo po predavanju sledila debata ter tudi odločanje o tem kaj naj bosta temi naslednjih dveh srečanj.

Zaradi fizične omejitve prostora, prosim, da tu označite, če nameravate priti (ne potrebujete odpirat računa, če si pa nesrečnik z GMail računom, poglej v spam).

vir slike: David Revoy (CC-BY-4.0)

The post c| srečanje № 32: Poročilo s FOSDEM, HackerTrain & CCC first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje № 31: Pregled napredka v 2025 glede odprte kode na državni ravni

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
5 January 2026 at 07:52

Kristijan Tkalec (kiki, Lapor) bo skozi nevladniške oči predstavil dosežke in premike na področju odprte kode znotraj Ministrstva za digitalno preobrazbo.

Kaj se je zgodilo v letu 2025 in kakšni so (znani) plani za leto 2026.

Sledila bo debata o drugih pogledih na situacijo odprte kode na MDP in drugih ministrstvih.

ot ponavadi, bo po predavanju sledila debata ter tudi odločanje o tem kaj naj bosta temi naslednjih dveh srečanj.

Zaradi fizične omejitve prostora, prosim, da tu označite, če nameravate priti (ne potrebujete odpirat računa, če si pa nesrečnik z GMail računom, poglej v spam).

Vir slike: “Framasoft campaign 1 Services” by David Revoy, framasoft.org − CC-BY 4.0

The post c| srečanje № 31: Pregled napredka v 2025 glede odprte kode na državni ravni first appeared on Računalniški muzej.

c| srečanje №30: REUSE.software delavnica & ZDIJZ v praksi

✇Events - Računalniški muzej
By: Tina Rozman
4 December 2025 at 16:05

Tokrat se _izjemoma_ dobimo:
v četrtek, 11. decembra ob 17.00
v Računalniškem muzeju.

Najprej bo Matija Šuklje (hook) vodil delavnico o REUSE.software¹ dobrih
praksah za označevanje svoje programske kode. Cilj je, da bo na koncu vsak
znal svojo kodo označiti z SPDX² (ISO/IEC 5962:2021) standardnimi oznakami za
avtorstvo in licence.

Priporočene predpriprave:

• prenosni računalnik – sicer bo težko slediti
• inštaliran Python in po možnosti že `reuse` tool³ (prek `pip` ali drugače) –
lahko tudi na delavnici namestimo
• nek software projekt, ki bi ga rad izdal kot FOSS – če nimaš, bomo že našli
v živo kak primeren repozitorij

Potem bosta Anže Jenšterle (CrafByte) in Miha Frangež (franga2000) predstavila
kako deluje Zakon o dostopu do javnih informacij⁴ v praksi.

> Po ZDIJZ smo od javnih organov dobili že precej zanimivih dokumentov,
> uspešno pa smo dobili dostop tudi do nekaj programskih vmesnikov.
> Predstavila bova nekaj osnov zakona, kako napisati zahtevo, kaj storiti če
> vam jo zavrnejo, končala pa bova z nekaj zabavnimi zgodbami iz prakse.

Toplo vabljeni!

vir slike: “03 Framamia et Lokas” by David Revoy, framasoft.org − CC-BY 4.0

The post c| srečanje №30: REUSE.software delavnica & ZDIJZ v praksi first appeared on Računalniški muzej.

Protest pred Rogom

✇prelom
By: Žiga Brdnik
15 January 2026 at 09:16

V ponedeljek, 19. januarja ob 16. uri bo v Parku izbrisanih v Ljubljani potekal protestni shod “proti socialnemu čiščenju mesta in represiji“. Na shod pozivajo različna družbena gibanja in organizacije, ki se borijo proti gentrifikaciji in za mesto po meri ljudi.

“19. januarja bo minilo pet let od nasilne evikcije Avtonomne tovarne Rog. Takrat so mestne s podporo državnih oblasti pod oblakom korona lock-downa organizirale veliko policijsko operacijo, v kateri so ilegalno izselile skvot, ki je od leta 2006 centru Ljubljane dajal prepotrebno življenje. Nasilnost, s katero so izselili delujoče v skvotu, in arogantnost, s katero so javnosti razlagali svoje početje, simbolizira vse tisto, kar je pod vladavino župana Zorana Jankovića v tem mestu narobe. Na drugi strani tudi nov Center Rog v svoji sterilnosti in nedostopnosti jasno simbolizira praznost kapitalističnega upravljanja z mestom. Zato bo tudi letos na ta simbolni datum v Ljubljani potekal protestni shod,” je v napovedi protesta napisala Anarhistka.

Preberite širšo napoved protesta na tej povezavi.

Arhitektura v živo: Gostilna Livada in Marjan Šorli

✇prelom
By: Žiga Brdnik
12 January 2026 at 18:10

Eden od projektov, ki ga je Muzej arhitekture in oblikovanja med pripravo razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura umestil na seznam del arhitekta Marjana Šorlija, je legendarna gostilna Livada v Ljubljani. Leseni paviljon, ki ga je Šorli načrtoval leta 1964 za Daj-Dam, je z leti dobil novo barvno preobleko in prizidek. V svoji osnovi, gabaritu, konstrukciji, detajlih in večini interierja pa je stavba še vedno ohranjena in jasno govori o arhitektovih projektantskih principih. Arhivi so sicer izredno skopi z gradivom o začetkih načrtovanja in gradnje, zato pa so se v vseh teh letih zgostili številni spomini. V gostilni je bilo živahno, dajala je zavetje raznovrstnim dogodkom in soustvarjala številne zgodbe ter izkušnje arhitekture.

Lokacija: Gostilna Livada
Termin: sreda, 14. 1. 2026, 17:00

MAO vabi na pogovor o Šorlijevi zapuščini, gostilni Livada in spominih nanjo. Dogodek vodi Maja Šuštaršič (MAO), sodelujeta Martina Malešič in Andraž Keršič, kustosa razstave Marjan Šorli in udomačena arhitektura.

Protest v podporo Venezueli

✇prelom
By: Žiga Brdnik
4 January 2026 at 10:14

Združene države Amerike so ta konec tedna bombardirale Venezuelo in ugrabile predsednika Nicolasa Madura. V znak podpore napadeni Venezueli je socialistično študentsko društvo Iskra sklicalo protest, ki se bo začel v četrtek, 8. januarja ob 17. uri pred Moderno galerijo v Ljubljani.

Kot razlog za protest navajajo, da so “ZDA ponovno pokazale, da se požvižgajo na mednarodno pravo in suverenost držav. Na podlagi lažnih obtožb o povezavah z narko-karteli so odstranile demokratično izvoljenega predsednika suverene države. Gre za še eno imperialistično vojaško operacijo, s katero ZDA želi obdržati svojo prevlado nad svetom.” Njihove zahteve so jasne: “Slovenija mora ilegalni napad najstrožje obsoditi ter z vsemi sredstvi podpreti suverenost Venezuele. Prav tako mora Slovenija uvesti sankcije proti ZDA in izstopiti iz morilske zveze NATO, ki nas pod taktirko ZDA več kot očitno vleče samo v nove vojne.”

Protestu se pridružuje tudi Antiavtoritarna platforma, ki je pripravila tudi svojo izjavo z naslovom Stop imperialistični agresiji na Venezuelo! in v njej med drugim zapisala: “Na tem mestu izražamo solidarnost z ljudmi v Venezueli in vsemi drugimi narodi, ki so žrtve imperialističnega nasilja. Pozdravljamo ljudi v ZDA, ki že vstajajo proti tamkajšnji oblasti in njihovi imperialistični politiki ter vse ostale drugod po svetu, ki bodo naredili enako.”

Za razumevanje konteksta v branje priporočamo tudi zapis Inštituta za delavske študije z naslovom Zgodovina ameriških pučev v Venezueli. Izsek: “Zgodovina Venezuele torej uči, da se za ameriškimi intervencijami ne skrivajo želje po ‘demokratizaciji’, saj so ZDA v preteklosti sodelovale tudi pri rušenju liberalnih režimov v tej deželi. Tudi današnjega bombardiranja Caracasa in ugrabitve Nicolása Madura ne moremo razumeti v okvirih ‘boja proti mamilom’ ali kakšnih drugih norih blodenj ameriških voditeljev in njihovih evropskih oprod. Za nafto gre.”

Naša vizija Bežigrajskega stadiona

✇prelom
By: Žiga Brdnik
31 December 2025 at 14:36

Leta 2025 je minilo sto let od postavitve temeljnega kamna in začetka gradnje Stadiona za Bežigradom v Ljubljani, za katerega izgradnjo je katoliško telovadno društvo Orel ustanovilo Zadrugo Stadion, pripravo načrtov za nov objekt pa poverilo arhitektu Jožetu Plečniku. Gradnja je potekala počasi, po fazah. Najprej je bilo postavljeno opečnato obzidje, leta 1926 je bilo ob vzhodni stranici zgrajeno še vhodno prekrito stebrišče in zasajen drevored ob današnji Dunajski cesti. Za potrebe organizacije evharističnega kongresa je bila 1935. zgrajena še znamenita večnadstropna slavnostna tribuna, Glorieta. Gradnja je bila zaključena šele po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stadionu urejeno nogometno igrišče, ki ga je kot domači stadion uporabljal Nogometni klub Olimpija. Za najrazličnejše namene je bil stadion v funkciji neprekinjeno okroglih osem desetletij, do leta 2008, ko ga je nov lastnik, družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri ima svoj delež tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), zaprl za javnost. Zaradi megalomanskih načrtov za gradnjo na območju stadiona in na sosednjih parcelah (podzemna garažna hiša, hotel, poslovne stavbe, trgovski in zabaviščni center) družba za svoj projekt ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, kar se ni spremenilo vse do danes.

Vzporedno s prizadevanji za pridobitev gradbenega dovoljenja je na okrožnem sodišču potekala tudi borba za lastništvo parcele ob severnem obzidju Plečnikovega stadiona, kjer so od izgradnje Fondovih blokov urejeni naselju pripadajoči vrtovi. Leta 2022 je sodišče predmetno parcelo dodelilo naselju FOND, MOL, ki je parcelo kot stvarni vložek vložila v družbo BŠP, pa se je na odločbo pritožila. V ponovnem postopku za dodelitev parcele z vrtovi zdaj poteka pridobivanje novega, že tretjega izvedenskega mnenja ter podajanje pripomb nanj (očitno bo MOL naročala izvedenska mnenja toliko časa, da se bo eno skladalo z njenimi željami in pričakovanji).

Naša pričakovanja, da bo Ministrstvo za kulturo pod trenutnim vodstvom uspelo Plečnikov stadion pridobiti v državno last, se žal niso uresničila. Postopki, povezani s stadionom, ostajajo dolgotrajni, odzivnost pristojnih pa nezadostna. Majhen žarek upanja vendarle obstaja. Ministrstvo za kulturo se je po več kot treh letih (!) odzvalo na pritožbo investitorja na Sklep o dovolitvi izvršbe za nujna vzdrževalna dela, ki ga je Inšpektorat za kulturo in medije (IRSKM) izdal aprila 2022. Ta sklep je sledil Odločbi IRSKM o izvršitvi nujnih vzdrževalnih del, izdani že julija 2020. Investitor se je na sklep pritožil na drugi stopnji, Ministrstvo za kulturo pa je o pritožbi odločalo kar 40 mesecev. V svoji odločitvi je pritrdilo Inšpektoratu. Predvidevamo lahko, da se je investitor na odločbo ponovno pritožil in da je zadeva končala na Upravnem sodišču, vendar zanesljivih informacij o tem ni. Medtem je minilo že več kot pet let, o nujnih vzdrževalnih delih se še vedno le odloča in razpravlja, izvedba pa stoji. Očitno državi in podjetju, ki si ga lasti, za stadion, ki sta ga družba in stroka prepoznali kot pomembno vrednoto, v resnici ni prav dosti mar.

Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki je edina, ki dosledno spremlja dogajanje na objektu in vse povezane postopke. Tudi v letu 2025 so, tako kot že več let zapored, večkrat podali prijave zaradi nezadostnega vzdrževanja stadiona. S tem so dosegli vsaj redno košnjo trave ter odstranjevanje zaraščene vegetacije.

Trenutno stanje zaprtega in propadajočega stadiona. Foto: Črt Piksi

Mineva že osemnajsto leto, odkar je Plečnikov stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in edinstven športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje, nedostopen javnosti in prepuščen propadanju. Zato smo se v uredništvu odločili, da predstavimo lastno vizijo njegove prihodnje ureditve, ki se je oblikovala v okviru širše debate o prihodnosti mesta.

Sanja Simić:

Zame je Plečnikov stadion samo ena od stvari, zaradi katerih je pomemben, še pomembnejše pa je, da je edina velika zelena površina v tem delu Ljubljane in da bi bila neverjetna izguba, če bi se dovolilo, da se zelenica nadomesti z garažo in umetno travo.

To bi imelo obsežne okoljske posledice. Najpomembneje se mi zdi, da bi bil odprt za vse, se pravi, odprt park, v katerega se ne bi interveniralo, razen z obnovo grajenih elementov, kot jih je zasnoval Plečnik, zelenica pa bi ostala takšna, kot je. Upravljavski model bi moral biti takšen kot pri Tivoliju, torej model javnega parka, ki je upravičen do enake skrbi in ima pri tem status grajenega javnega dobrega, odprtega za vse – brez zapiranja vrat in nadzorovanega dostopa. Zamišljam si, da bodo prebivalci, predvsem Bežigrajčani, na zelenici poležavali in brali, prirejali piknike, igrali badminton in mali nogomet.

Žiga Brdnik:

Še zanimiveje bi bilo, če bi tudi upravljavski model zastavili demokratično in odprto, se pravi, da se ne bi opirali na mestne ali državne strukture, ampak na ljudi, ki bi park uporabljali. To bi bil dejanski korak naprej. Vedno namreč zahtevamo nekaj od občine, da mora poskrbeti za to in ono, in ji s tem dajemo moč.

Navsezadnje sta država in občina stadion že imeli v lasti, pa zanj nista znali ali hoteli poskrbeti. Zato mislim, da moramo meščani in meščanke za nekatere stvari poskrbeti sami, da bomo s tem vzeli moč v svoje roke. Po tem načelu delujejo na primer zapatisti, ki pravijo, da njihova demokracija izrašča iz skupnega dela. Najprej so si morali zagotoviti samozadostnost, da niso več odvisni od mehiške države. To pomeni, da skupna polja, s katerimi se preživljajo, obdelujejo skupaj, potem pa skupaj tudi razpolagajo s presežki. Mislim, da bi lahko bil Bežigrajski stadion tak vzorčni primer, da bi zanj tudi skupaj poskrbeli, ne le poležavali na trati in brali knjige, medtem ko bi za upravljanje skrbela občina. Lahko bi skupaj kosili travo, čistili in vzdrževali infrastrukturo, to bi nas tudi povezalo in združevalo. Tako bi se med nami vzpostavil demokratičen prostor, ker bi se morali najprej dogovoriti, kdo bi to delal in kdo bi delo nadzoroval.

Kaja Lipnik Vehovar:

Krasno bi bilo (moja novoletna želja!), da bi se država končno že odločila in napravila bistveno potezo v smeri ohranitve spomenika državnega pomena, torej za prevzem Plečnikovega stadiona v svojo last.

Sedanji lastnik že od leta 2007 kaže svoje ambicije, ki so – pod pretvezo ‘prenove’ Plečnikovega stadiona – gradnja novega kompleksa Bežigrajski športni park. Zato spomenika ne vzdržuje primerno, stadion pospešeno propada, javnosti pa preprečuje dostop na spomeniško zavarovano območje. Država mora pridobiti stadion v svojo last, z odkupom ali razlastitvijo (zaradi neprimernega vzdrževanja in onemogočanja javnega dostopa do spomenika bi to skladno z zakonodajo lahko izpeljala) in pripraviti vzdržen načrt njegovega upravljanja – kar pa nikakor ne izključuje možnosti, da stadion vodi in vzdržuje lokalna skupnost. Tako bi vendarle izpolnila tudi ustavno zavezo, ki državo oziroma lokalne skupnosti zavezuje k varovanju kulturne dediščine in skrbi za ohranjanje te. Dokler je stadion v lasti družbe Bežigrajski športni park (oz. v večinski Pečečnikovi lasti), lahko načrtujemo marsikaj, realno izvedljivo pa ni nič, če ne štejemo skvoterskih akcij.

Žiga Brdnik: Zakaj pa ne bi bili bolj radikalni in bi stadion okupirali, ga vzeli nazaj?! Razkriti moramo vso kuhinjo, ki stoji za prodajo stadiona, njegovim propadanjem, in razveljaviti postopek.

Anže Zadel:

Imamo konkretne primere, kako tak prostor, kot je Bežigrajski stadion, lahko ureja skupnost. Tak primer je nekdanje letališče Tempelhof v Berlinu.

LOM je gostil predstavnike Tempelhofa, ki so pojasnili, kako so v Berlinu nekdanje letališče spremenili v prostor, kjer vrtičkarske skupnosti sobivajo z zagonskimi podjetji in uspešno skupaj upravljajo velik zelen park in objekte sredi mesta. Participativni projekt se imenuje »Mestni četrtni vrt« in ga izvaja civilna družba kot celoletni prostor učenja, združuje hortikulturno pridelavo s socialnim delom in ob pomoči akcijske pedagogike posreduje vsebine izobraževanja za trajnostni razvoj Tempelhofa in širšega mesta. Med področja delovanja sodijo pridelava in predelava zdrave hrane, regenerativne prakse in upravljanje vode. Teme varstva narave, podnebja in skrbi za zavarovane krajine v parku Tempelhof izhajajo iz izkušenj udeležencev. Z vključevanjem in sodelovanjem prebivalcev deluje mesto kot šola. Interdisciplinarno, medoddelčno povezovanje omogoča spreminjanje perspektive ter razvoj in preizkušanje alternativnih možnosti bivanja in dela. Po zgledu Tempelhofa bi lahko Bežigrajski stadion prav tako spremenili v prostor trajnostnega bivanja in učenja v mestnem središču in bi postal zgled, kako lahko skupaj upravljamo mestni javni prostor in skrbimo zanj.

Kaja Lipnik Vehovar: To bi bilo super. Vendar bi bilo treba postaviti veliko varovalk, da se zamisel ne bi izrodila in se nekateri posamezniki kompleksa ne bi polastili in ga sprivatizirali. Ko smo pisali nominacijo stadiona za projekt Europa nostra sedmih najbolj ogroženih spomeniških območij, je bilo treba pripraviti tudi neke vrste projektno nalogo, kakšno rabo spomenika predvidevamo v prihodnosti. Predlagali smo sicer, da država pridobi spomenik v svojo last, potem pa se čim prej pod nadzorom konservatorjev ali v sodelovanju z njimi organizira splošna delovna akcija, pri kateri lahko sodeluje vsa zainteresirana javnost: posamezniki, skupine, šolarji, taborniki … Tako bi se stadion pospravil, počistil, sanirali bi se poškodovani elementi in zaščitili dostopi do nevarnih območij. Potem bi se takoj spet odprl za javnost. Takšna akcija bi vse ljudi, ki bi se angažirali, medsebojno močno povezala in s tem pripomogla k vzpostavitvi skupnosti. Vsak, ki bi z lastnimi rokami in znanjem prispeval k omogočenju ponovne varne javne rabe stadiona, bi s tem angažmajem vzpostavil prav poseben odnos, močno vez s tem prostorom in njegovimi vrednotami – s tem pa tudi odgovornost in pripadnost temu prostoru in skupnosti. To bi bil korak v pravo smer. Medtem bi se pripravljal dolgoročni načrt upravljanja spomenika.

Kaj bodo s Stolpniško?

✇prelom
By: Žiga Brdnik
30 December 2025 at 14:53

Obljubljena stanovanjska politika sedanje vlade (v koalicijski pogodbi povzeta z besedami: »Stanovanjsko krizo bomo reševali z gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj – še zlasti na območjih z najvišjimi najemninami in cenami zemljišč – ter pod taktirko okrepljenega Stanovanjskega sklada«) se tri leta in pol po podpisu te pogodbe lomi na izjemno pomembnem primeru: na območju Stolpniške ulice v Ljubljani.

V vladajoči trojki Svoboda-SD-Levica je ukvarjanje s stanovanjsko problematiko prevzela Levica; direktorat za stanovanja, katerega namen je zagotoviti 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2030, deluje znotraj ministrstva za solidarno prihodnost. Stanovanjska problematika je preplet raznorodnih problematik, lakmusov papir pa je pri tem zlasti (ne)dostopnost stanovanj. »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje,« pravi 78. člen naše ustave. Stanovanjem daje poseben, ustavnopravno varovan položaj in jih postavlja nad navadno tržno blago. A v resnici so postala ravno to – navadno tržno blago za plasiranje presežkov denarja tistih, ki iščejo varne in donosne naložbe, namesto da bi ostala osnovna dobrina, dostopna tistim, ki potrebujejo dom.

O (ne)dostopnosti stanovanj v Ljubljani podatki Geodetske uprave RS govorijo sami po sebi: v prvem polletju letos se je večina rabljenih stanovanj v Ljubljani prodala po 4300 do 5600 evrov za kvadratni meter, kar čez palec pomeni trikratnik povprečne neto plače za vsak kvadratni meter! Večina novih stanovanj je bila prodana za 5500 do 7000 evrov za kvadratni meter, stanovanje z najdražjim kvadratnim metrom, 12.700 evrov, pa je bilo prodano v stavbi Schellenburg. Kupec zagotovo ni bil iz »amorfne gmote«, kot je graditelj Schellenburga Jože Anderlič poimenoval ljudi, ki so nasprotje »elite«.

Zemljišča DSU namesto Stanovanjskemu skladu

Koalicijska pogodba jasno navaja še eno pomembno zavezo: »Nepremičnine, primerne za stanovanjsko gradnjo, bomo prenesli z DUTB na Stanovanjski sklad RS.« Torej zemljišča, ki so bila v času finančne krize in milijardnega reševanja poslovnih bank z davkoplačevalskim denarjem prenesena na tako imenovano slabo banko, to je državno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), naj bi bila prenesena na Stanovanjski sklad in uporabljena za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Ta zaveza je bila izjemno pomembna, saj je ravno nedostopnost zemljišč za gradnjo ena glavnih težav Stanovanjskega sklada, ki na trgu zemljišč tekmuje s finančno močnimi zasebnimi vlagatelji.

Prvega oktobra 2024 je Slovenski državni holding (SDH), naslednik slabe banke, sporočil, da je končal izčlenitev nepremičninske dejavnosti na svoje podjetje DSU, Družbo za svetovanje in upravljanje. »Preneseno premoženje obsega skoraj 200 sklopov nepremičnin z opremo, pet kapitalskih naložb v projektne nepremičninske družbe in terjatve SDH do teh družb. Skupna knjigovodska vrednost prenesenega premoženja znaša približno 102 milijona evrov,« so sporočili iz SDH. Zemljišča, ki bi po koalicijski pogodbi morala preiti na Stanovanjski sklad za gradnjo javnih najemnih stanovanj, so tako pristala pri DSU – med njimi tudi območje Stolpniške ulice v Ljubljani. To je izredno dragoceno območje, saj je eno redkih večjih zemljišč znotraj ljubljanske obvoznice, ki omogočajo gradnjo večje soseske.

Kako je mogoče, da je več kot 100 milijonov evrov vreden nepremičninski paket pristal pri dokaj nevidni paradržavni družbi DSU namesto pri javnem Stanovanjskem skladu? Gre za zmago zelo ozkih, a vplivnih interesov, ki so iz ozadja narekovali razplet in tako prevladali nad javnim interesom.

Sogovornik, vpleten v proces, je takrat povedal, da je bila zelo močna spodbuda za tak izid to, da so bila v paketu kakovostna zemljišča, v katerih so številni ljudje »okoli SDH« videli možnost donosov, torej so menili, da bi jih bilo »nekako škoda« dati Stanovanjskemu skladu za neprofitno gradnjo. Druga pomembna spodbuda naj bi bila pritisk ekipe 34 zaposlenih v slabi banki, ki so si zaradi plač želeli preiti v DSU in ne v javni Stanovanjski sklad, kjer so plače seveda nižje, saj so v nasprotju s plačami v DSU del sistema plač v javnem sektorju. Razmerja nakazuje že tale primerjava: bruto plača predsednika uprave Stanovanjskega sklada Črtomirja Remca je bila oktobra po podatkih portala javnih plač 5489 evrov, bruto plača glavnega direktorja DSU Mitje Križaja pa je 11.993,18 evra.

DSU se je z lanskim prevzemom stomilijonskega nepremičninskega portfelja prelevil iz dokaj nevidne državne družbe, ki je sicer obračala milijone, v močnega državnega nepremičninarja: konec leta 2023 je imel 29 zaposlenih in v upravljanju deset nepremičnin, konec leta 2024 pa že 60 zaposlenih in v upravljanju 186 nepremičnin.

Minister za Vonovio

V vladi je za ključnega podpornika in promotorja prenosa zemljišč slabe banke prek SDH na DSU veljal finančni minister Svobode Klemen Boštjančič. To je minister, ki je na začetku mandata javno govoril, da bi pri nas dostopna stanovanja lahko gradili brez proračunskih virov, z aktivacijo zasebnih stanovanjskih družb po zgledu Vonovie. Da je ta veliki tržni najemodajalec zlasti v Nemčiji »sinonim za nestabilna najemna razmerja, zviševanje najemnin in deložacije« in da je kot tak popolnoma neprimeren za zgled stanovanjske preskrbe, so ministra javno opozorili iz civilnodružbene platforme Kje bomo pa jutri spali?. Vonovia, katere pomemben delničar je največji upravljavec premoženja na svetu, zloglasni BlackRock, je imela konec septembra v lasti več kot 532 tisoč stanovanj in je hkrati upravljala še skoraj 76 tisoč stanovanj v lasti drugih; po prvih devetih mesecih letos je izkazovala kar 3,4 milijarde evrov dobička.

No, Vonovia ni prišla v Slovenijo, so pa z lanskim prenosom zemljišč s slabe banke na DSU začeli graditi njeno domačo paradržavno različico. Po Odloku o strategiji upravljanja naložb države, ki ga je državni zbor sprejel 10. julija lani (in noveliral marca 2025), je cilj DSU postati »specializirana nepremičninska družba za gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj«. Julija letos je koalicija dopolnila še stanovanjski zakon in družbi DSU omogočila, da »v okviru izvajanja svoje dejavnosti razvoja in gradnje dostopnih najemnih stanovanj /…/ stanovanja oddaja ali prodaja posameznim prednostnim družbenim skupinam v javnem interesu«.

Zakon tako DSU omogoča, da gradi stanovanja tudi za prodajo, pri tem pa nikjer ne pojasni ključnih uporabljenih pojmov: kaj so »dostopna najemna stanovanja«, kakšna bo njihova najemnina ali prodajna cena oziroma komu bodo dostopna in katere so »prednostne družbene skupine«. Pri tem se je treba zavedati, da je DSU kljub državnemu lastništvu navadna pridobitna gospodarska družba, ki ima v statutu na prvem mestu zapisano »doseganje zastavljenih ekonomskih ciljev«. Samo v zadnjih štirih letih (2021–2024) je ta družba, ki deluje od leta 2001, skupaj izkazala 19 milijonov evrov čistega dobička. Pri tem je pomembno vedeti še, da omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države sicer določa najvišjo ciljno donosnost DSU pri 3,5 odstotka na leto glede na vložena lastna sredstva, vendar finančnemu ministrstvu omogoča, da »glede na gospodarske razmere« zahtevano donosnost poveča. V tem okviru zahtevana donosnost in s tem dejanska dostopnost stanovanj postajata elastični kategoriji, odvisni od arbitrarne presoje in interesov vsakokratnega finančnega ministra.

Pri vsem tem se lahko upravičeno vprašamo: če bi vsi ministri sedanje vlade res nameravali graditi enovit fond javnih najemnih stanovanj, dostopnih pod enakimi pogoji, zakaj bi potem gradnjo sploh razdrobili na dva državna »izvajalca«, javni Stanovanjski sklad in podjetje DSU?

139 komu »dostopnih najemnih stanovanj«?

In kaj vse to pomeni za območje Stolpniške ulice? Kaj bo DSU zgradil na tem formalno »degradiranem območju bivšega cestnovzdrževalnega podjetja, ki je umeščeno med še delujoče industrijsko območje Medexa ter pas rekreativnih mestnih površin,« in za koga? Kaj bo s Participativno ljubljansko avtonomno cono (PLAC), ki živi v leta zapuščeni razpadajoči menzi cestnega podjetja?

Iz DSU odgovarjajo pričakovano skopo: »DSU na omenjenem zemljišču predvideva gradnjo 139 dostopnih najemnih stanovanj različnih velikosti in doma starejših občanov za do 120 oskrbovancev.« Zagotavljajo, da bodo stanovanja namenjena najemu, saj jim je »gradnjo dostopnih stanovanj za najem« kot strateško nalogo naložil državni zbor. O cenah konkretneje ne povedo nič, niti o tem, kako razumejo dostopnost. Odgovarjajo le z neoprijemljivimi parolami: »DSU bo v projektih dostopnih najemnih stanovanj usmerjena tako v izgradnjo kot investiranje in dolgoročno upravljanje kakovostnih, sodobnih in zlasti cenovno ugodnih bivališč in poslovnih prostorov.«

Za območje, kamor sodi zemljišče okrog Stolpniške ulice, sicer še ni sprejeta podrobna prostorska ureditev (OPPN Soča J). »Jo pa v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (MOL) že načrtujemo,« pravijo v DSU.

Kot del priprav na pripravo prostorskih izvedbenih aktov so bile za njihovo podlago lani poleti izdelane tri variantne rešitve. Vse tri in spremljajoče procese izbire Prelom zelo nazorno popisuje v strokovnem zapisu Stolpniška kot ogledalo ljubljanskega urbanizma, zato tukaj navajamo le epilog. Tri variante so izdelali svetovalno-projektantsko podjetje PROTIM Ržišnik Perc (ki ga je povabil DSU), arhitekturna pisarna Studia ARP (ki jo je povabil MOL) in MONOMO arhitekti, ki jih je angažirala civilnodružbena pobuda Kaj bomo s Stolpniško?. Kot najustreznejša za izhodišče za pripravo OPPN je bila izbrana variantna rešitev Studia ARP, ki sta ga leta 2019 ustanovila Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič.

Kaj bodo s Stolpniško?

Izbrana rešitev že nakazuje pomembne obrise soseske, kot si jo želijo opisani zasebni interesi v ozadju načrtovanja prihodnosti območja Stolpniške ulice.

»ARP [se] v primerjavi z varianto MONOMO manj osredotoča na socialno mešanje prebivalstva, saj bi iz odločitve o načrtovanju večjih stanovanj in njihovega tipa (npr. dupleksi, atrijska stanovanja, terasna stanovanja) lahko sklepali, da je rešitev bolj namenjena zadovoljevanju potreb višjega srednjega sloja,« je ena od pomembnih ugotovitev omenjene strokovne analize. Pri tem je le neizbrana varianta MONOMO predlagala integracijo avtonomnega prostora PLAC v novo sosesko kot enega izmed njenih družbeno-kulturnih stičišč. Treba je omeniti, da pri DSU še naprej vztrajajo, da skupnost PLAC nekdanjo menzo cestnega podjetja »že več let uporablja protipravno«, in da sodni postopek proti uporabnikom, ki ga je leta 2022 sprožil SDH, še teče, kot je pred dnevi pisala Mladina.

OPPN, ki je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, sicer še ni sprejet, zato časovnica gradnje soseske še ni določena. »O trajanju gradnje omenjenega projekta v tej fazi še ne moremo govoriti. Celotna izvedba tovrstnih projektov predvidoma traja okoli šest let – poleg OPPN še pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta za izvedbo, razpis za gradbena dela in sama gradnja, ki predvidoma traja vsaj dve leti,« odgovarjajo pri DSU.

In zaključujejo: »Skladno s sprejeto dolgoročno poslovno strategijo, oblikovano tudi na podlagi poglobljenih tržnih raziskav, DSU načrtuje, da bi v naslednjih desetih letih na desetih lokacijah zgradila okoli 2300 stanovanj. Aktivacija prvih najemnih stanovanj v Šmartnem v Ljubljani je predvidena spomladi 2027, kjer bo na voljo prvih 32 novih dostopnih najemnih stanovanj. Prvi večji projekt bo na Majskih poljanah v Novi Gorici, kjer bo od leta 2029 na voljo več kot 200 stanovanj, kasneje pa še dodatnih 300.« Pri tem je treba opozoriti, da lani sprejeti in že večkrat omenjeni Odlok o strategiji upravljanja naložb države navaja, da bi DSU do leta 2030 lahko zgradil 2500 dostopnih najemnih stanovanj. A DSU že zdaj govori o letu 2035 in zgolj 2300 stanovanjih, katerih dostopnost je po vsem sodeč zelo vprašljiva.

Podlistek o izgubi, peklu, kiču in azbestu, 2. del

✇prelom
By: Žiga Brdnik
30 December 2025 at 00:56

Osebna arheologija Roga

Ljubljanskemu kiču je kljubovalo kar nekaj vročih točk v posredni in neposredni bližini mestnega središča. Poleg pisane druščine na Kongresnem trgu, pri Cukrarni, Metelkovi in Šumiju je – še posebej po svetovnem finančnem zlomu nesposobnih bank in skladov – kolo antikapitalizma vodila veličastna umazanija za zidom na Trubarjevi ulici. Zdaj uglajena fasada je bila takrat vsa porisana, zdaj popeglana notranjost pa je bila polna kreativnih snovi, ki se jih prav nihče tam notri ni bal. Ravno nasprotno. Spomnim se trenutka, ko sem odkrila Rog. Bila je zima leta 2008 in vedoželjno sem se iztrgala iz udobja Rožne doline, da bi se sprehodila po prazničnem mestnem središču. Ljubljana leta 2008 še ni bila predmet množičnega butičnega turizma, bila je še neznana nova Evropa. Edina skupina tujcev je bila pravzaprav res fina druščina Američanov, tu živečih že več let, ki so imeli slovenske partnerice, otroke in službe. Kakorkoli, sprehod po praznični Ljubljani tistega leta v ničemer ni bil svetovljanski, pravzaprav je bil rahlo odtujen, saj so se čez Prešernov trg premikale trume prijateljev ali so čezenj drseli parčki – vsak namenjen proti nekemu konkretnemu cilju. Hitro so se izmikali svetlobi lučk ter izginjali v odprta usta takrat še ne tako požrešnih lokalov. Tu in tam je bilo videti nekaj tujcev, ki so prišli praznovat svoj prosti čas v mesto, a po večini je šlo za študente iz programa Erasmus, prijatelje, ki so se spoznali na izmenjavi ter se vsako leto srečevali v domačem mestu enega iz skupine. Za Balkance je še vedno veljal strožji vizumski režim, zato ni bilo slišati toliko jugoslovanščine, razen v nekaterih lokalih in prehranskih obratih, kot to narekuje trebuh, ki išče kruh – in to na obeh straneh šanka.

Skratka, gledati te vesele, zimsko opravljene ljudi, ki hitijo po opravkih, utegne postati turobno, kajti zdi se, da so vsi kam namenjeni v okviru zaključenega dejstva in predvsem zaključene družbe. Težko se je seznaniti z ljudmi, če je druženje zaključeno: če se jim mudi na že dogovorjeno lokacijo, na zabavo za zaprtimi vrati, še posebej, če je namenjena tistim z debelimi denarnicami. Tako je moje izurjeno oko sčasoma vse laže prepoznavalo tipe ljudi, odnosov, načinov druženja in pričakovanj družbe – že po hitrosti in načinu hoje, telesni drži, šele nato po obleki in govorjenih jezikih sem prepoznavala arhetipe, izvirnike, plagiate, ponavljanje, ponavljanje s spremembo. Izurjeno oko je bilo nazadnje v delcu sekunde sposobno približno oceniti, komu se kam mudi, kdo je ali bo kmalu skupaj, ali se je sprl, ali »se ga bo s tem ali onim nocoj ubil«, ali gredo sodelavci, znanci ali prijatelji kam ali le h komu domov, morda v kafič in ali se kakemu posamezniku ali posameznici obeta dober večer. V vseh navedenih situacijah je k ljudem zaradi narave prostora, ki ga zasedajo – osebnega ali privatiziranega – težko pristopiti; in to ne le kot tujec, neznanec, temveč tudi kot sopotnik, someščan. Zato se jasno spomnim in nikoli ne bom pozabila, kako je moje oko v bežnem trenutku, v hipu zaznalo nekoga, ki je izstopal iz trume hitečih zaključenih družb in drvečih posameznikov. S Tromostovja je nekako pritavala silhueta moškega s temno kapuco in pivom v roki, ki se je v povsem drugačnem – zmernem – ritmu mimo vseh dokaj odločno pomikal proti temni uličici, nekam za spomenik. Vstala sem in mu – brez kančka dvoma – sledila tja, kamor je odhlačal. Hodil je in bil videti preprosto in sproščeno, kar je kazalo, da se giblje proti sproščenemu okolju. Deloval je zamišljeno, kar je dalo misliti, da ni namenjen na zmenek ali v glasno in razposajeno druščino, hkrati pa ni bil videti, kot da gre h komu domov, saj je imel v roki odprto pivo. Ura ni bila ravno pozna, a noč je že zajela mesto, in medtem ko so se lučke na trgu v ozadju še svetile, sva midva, oddaljena nekaj korakov, drug za drugim izginjala v temo nečesa, kar se je takrat zdelo kot neskončno dolga in ozka ulica. Nisem vedela, kam grem niti komu sledim, a to ni bilo pomembno, saj sem imela zanesljiv občutek, da bom nekaj odkrila, in res: po razmeroma dolgi hoji, kot se je zdelo takrat, je v nekem trenutku moj nevedni nočni vodič švignil za neka ozka vrata ob podolgovatem zidu in izginil v mrak. Takoj za njim sem brez pretiranega razmišljanja skozi vrata švignila še sama; prej se mi je tista ozka uličica zdela temna, za steno pa me je zajela ena sama črnina. Ni treba posebej poudarjati, da sem že takoj izgubila skrivnostnega mladeniča s kapuco in tako obstala na dvorišču med nekimi hiškami in ogromno, temno, na videz zapuščeno stavbo. Prijetno presenečena nad to mondeno, svetovljansko strukturo, ki vabi k raziskovanju svojih kotičkov, sem se odpravila – kakopak – raziskovat in šla skozi prva vrata, ki sem jih zagledala. V eni sobi je stalo kolo, v drugi je bil WC, v tretji je skupina moških srednjih let gledala nogomet in pila pivo. Prisedla sem k njim, vsi so me pogledali in razen kretnje proti paleti, češ da si lahko tudi jaz vzamem pivo, nihče ni rekel popolnoma nič. Ko pa je bilo tekme konec, kar je bilo kmalu po mojem prihodu, sem se zahvalila, pozdravila in šla naprej.

Na dvorišču sem slišala nekaj ljudi, ki so govorili špansko, in pod bledo mesečino zaznala, kako hitro korakajo nekam v zadnjo, najimpozantnejšo izmed stavb – pa sem jim nemudoma sledila. Šli smo skozi večja pločevinasta vrata, zatem po stopnicah na levo in za še ena, malo težja vrata, za katerimi se je pred menoj razprl pisan prostor s čudnimi in prikupnimi umetninami, neko folk-pank zvočno kuliso ter plešočimi ljudmi. Uživala sem. Plesala sem sama s seboj, a hkrati obkrožena z ljudmi, ki so uživali v istem zvoku in »vajbu«, vedoč, da na tem mestu, če tako želim, dejansko lahko te ljudi tudi spoznam. Nato sem še malo opazovala okolje in veselje ter na neki točki zadovoljna odšla z mislijo, da se ob prvi priložnosti spet vrnem. Tako je tudi bilo. Kot tiha udeleženka sem se vedno vračala in pogosto zahajala v staro tovarno, kjer sem opazovala dogajanje in se vedno znova ujela v misli, da je to pač ta svetovljanskost. Kako super je, da imaš v mestu prostor samote, družbe, spontanosti, enakosti, naključij; ki mu ni mar, da je umazan, v katerem ni treba, da je vse novo in drago – niti plačljivo ne; in kjer lahko vsak vadi in se uri v različnih veščinah, si premisli, sam nekaj zažene ter se srečuje s popotniki in sorodnimi dušami – po koordinatah in po etičnih ter političnih prepričanjih. Tu, v kompleksu stare tovarne, za tem dolgim zidom sem začutila srce kozmopolitskosti, odprtosti Ljubljane, in bolj ko je bilo ekscentrično ali novo, vznemirljivejše in bolj navdihujoče se mi je zdelo. Zanimivejši pa so bili tudi sama stavba in njena preteklost, njeno življenje in ljudje. Preprosto zato, ker si dober delež ljudi ni želel delavnic in moccachinov, temveč več pomenljivih, recimo temu presenečenj, nepričakovanih spinozističnih srečanj materije, ki se zvedavo obrača po planetu in išče svoj Angry Inch*. To je bil Rog.

Prvi del podlistka lahko preberete na tej povezavi.

Da pa bi ta Rog bolje razumeli, se vrnimo v čas njegove primarne izgube: leta 1994 je znamenita tovarna koles nehala proizvajati ropot in trušč, stroji in glasovi delavcev so utihnili. Izza tovarniških vrat se ni več zapeljalo nobeno kolo znamke Rog, kakršna so prinašala radost vsakomur v kolesju socialistične družbe – od mojstrov, ki so jih izdelovali, do ljudi, ki so imeli srečo, da so si ta kolesa lahko privoščili. A delavnice so se med tranzicijo zaprle, začeli pa so se stečaj, brezposelnost, (pre)kupčevanje, lizingi in špekulacije. A stavba je o(b)stala – velika in prazna, vkopana na zemljišču ob reki, okopana v rumeni svetlobi, kar nekaj poletij in jeseni, dremajoča v sivih zimskih nočeh kot slana rezina (post)socialistične trpežnosti, ki se neskončno ponavlja med prihajajočimi in odhajajočimi časi.

To je trajalo vse do tistega dne leta 2006, ko je skupina arhitektov, aktivistov in umetnikov odprla vrata, očistila prah in vrnila življenje v kraj, ki so ga oblasti in vsakokratni lastniki pustili propadati. Zapuščena tovarna Rog je postala Avtonomna tovarna Rog (AT Rog) in je ponovno oživela v neko novo življenje. Na dvorišču stare tovarne so trčili svetovi političnih aktivistov, glasbenikov, pesnikov, cirkuških in drugih popotnikov z vseh vetrov. Rodila so se politična gibanja, ki so spremenila potek življenja marginaliziranih ljudi: Protirasistična fronta brez meja, samoorganizirani Izbrisani, ambulanta Zdravnikov za azilante, Gmajna, Nevidni delavci sveta, Ambasada Rog ter razne transnacionalne, politične, športne, delavske, migrantske in feministične skupine. AT Rog je ponujal nekaj, česar denar ne more kupiti in noben zakon ne more predpisati: material, ljudi, politiko od spodaj, potencial. Kot prostor je bil toliko nepredvidljiv, kot je bil predvidljiv, včasih tudi prazen, v drugih primerih pa razburljiv. Vsekakor je bil kakofoničen. Od večerij za lačne, zatočišča za razseljene do transnacionalnih obiskovalcev, neodvisnih razstav in brbotajoče, še kako konfliktne politične energije – AT Rog je dajal, je pa tudi jemal. Vzel je trud, leta življenja, zdravja, denarja in živcev. A kaj, ko je onkraj dajanja in jemanja nosil tiho vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti oziroma reducirati na materialne, merljive ali utilitaristične pogoje. AT Rog je bil prostor, ki je s časom postal veliko več kot le to – postal je ideja.

»Stara tovarna št. 72« je bila z vsem svojim žalostnim nasiljem in strupeno umazanijo predvsem prostor politike, torej skrbi in ustvarjalnosti, konfliktov in soočenj; a tudi prostor cele vrste »prvih« doživetij: prvih performansov, prvih bralnih krožkov in branj poezije, prvih ljubezni, prvih pretepov, prvih soočanj z marginalizacijo, prvih stikov z realnostjo življenja in smrti – in to v veliko širših razsežnostih, kot jih Ljubljana lahko ponudi svojim prebivalcem (Neljubljančanom, pa tudi Ljubljančanom). Tja je lahko povsem po naključju sredi noči prispela neka Francozinja, ki je spremenila okolje, ostala nekaj časa in nato odšla. Zatem Pakistanec. Zatem Afganistanec. Nato so se lahko spontano tam ustavili italijanski sindikalisti, prespali, pustili kaj za seboj … svet je prihajal v Slovenijo, brez denarja, projektov, papirjev in zapletov. Hodil je skozi Rog, in kdor je želel, se je lahko vanj vpel, njegove možnosti zunaj cone udobja so se povečale. Svet je prihajal v Rog in presenečal. Skratka, utopično mesto so v bistvu utopični ljudje, ki si/se dogajajo. To utopično pa ne obstaja  kot monolit, saj obstaja samo proces, ki melje in ustvarja. Gre za minevanje, v katero smo s svojim življenjem vpleteni tukaj in zdaj. Ta tukaj in zdaj je sedanjost, vsakokratna možnost misliti tisto, kar bi lahko bilo (dostopna stanovanja in dostojanstvo za vse) in kar je nekoč bilo (tramvaj), ne zna pa morda misliti samo sebe. Za to potrebuje distanco – pogled z roba. In distanca do neoliberalizirane Ljubljane je prihajala iz Roga, z roba Roga, ki je bil tudi sam na robu.

Mesto je zgrajeno iz odnosov med svojimi prostorskimi merami in dogodki znotraj njih.

Zvok rešilnega avtomobila. Številni pogledi, ki sledijo vsaki leteči, padajoči in razdrobljeni opeki. V zrak frčijo knjige, mačke, tudi rože, ki sem jih jeseni presadila. Spet bagri, spet Dolinšek in nezaščiteni delavci, ki z golimi rokami mečejo azbestno streho na tla. Prah leti na vse strani.

Hkrati, ko so mestne oblasti rušile en zid, so postavile druge nevidne zidove in ograje. Ta zdaj sterilna in odmevajoča stavba niti v devetdesetih letih ali med krizo na svojih tleh ni imela tako avtoritarnih ljudi kot tistega januarja, ko je že drugič postala predmet izgube. Uničujočih potresov ni doživela, samo rušitev. Travma je zato v primeru Roga drugačna – je travma privilegija in pohlepa. Nekako tako kot številne druge tovarne je bil tudi Rog zapuščen kot tovarna, ki je ljudem dajala delo, od takrat pa je bila večina skupnih, občinskih in javnih prostorov v mestu požrta v debelo mošnjo zasebne lastnine. Ta neusmiljeni cunami privatizacije in njegovo najnovejše valovanje sta opustošila AT Rog. Njegova lastnica – občina – je v postopku delovala kot nevidna lutkarica, ki se je malo poigrala s svojimi marionetami, in kot prave lutke, te uniforme niso spregovorile. Niso imele volje za poslušanje niti za razmišljanje. Imele so pač službo. Niso imele sodne odredbe za rušenje. So pa služile. Prav tako niso imele sodne odredbe za razselitev. Po izselitvi ljudi so se s predmeti poslužile.

Rušenje in ruinacija sta sicer procesa, ki označujeta prelom starega z novim. Raziskovalka, aktivistka in pisateljica Emina Bužinkić iz Transbalkanske solidarnosti** je dan po evikciji AT Rog objavila zapis iz svojega dnevnika Življenje po potresu …, nanašajoč se na potres, ki je dodobra pretresel in uničil Petrinjo. Pisala je o življenju kot delu rekonstrukcije. Čeprav dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v zgodnjih jutranjih urah v torek, 19. januarja 2021, ni pretresel zemlje, kot je to storil uničujoči potres v Petrinji, bi ga lahko šteli za poskus pretresanja temeljev solidarnosti in skrbi, grajene in utrjevane več kot 15 let. Iz ruševin v prah – oblasti so poskusile nekaj pokopati, a niso vedele, da gre za seme. Čas se v resnici ni ustavil. Pravzaprav se je razširil v nedoločno prihodnost, ki bo živela, dokler bo živela sama ideja. Ideje ne moreš porušiti z nekaj stroji, ne z mačetami, bodečo žico ali pestmi. Ni je mogoče pokopati, zapreti, izbrisati ali uničiti. In kakopak – nič ni močnejše od ideje, katere čas je prišel. Pred prostori alternativne političnosti v Ljubljani se je znašel izziv rekonstrukcije – ponovne konsolidacije in obnove. V odgovor tistim, ki z Metelkovo v mislih trdijo, da »alternativne prostore že imamo«: ti prostori so že zdavnaj kurirani in spakirani v turistično izkaznico pravljičnega najlepšega mesta. Enačiti ali zamešati možnosti z alternativo pa je tudi rahlo smešno – alternativa je izbira med enim ali drugim, kot taka je zgolj iluzija svobode. Možnost  pa ni alternativa. Je neuhojena pot. Možnosti je lahko neskončno. Najdemo jih v prazninah, tišinah, zamujenem ritmu, fragmentih, mimikah. Naključnih srečanjih. Možnost je lahko napaka, glitch, guba v času in prostoru, lahko je en Rog in v njem vse tri, pet ali še več bodočih generacij aktivistov. In ne Janković ne katerikoli drug župan, ne svetnik ne bager takega mesta ne morejo zgraditi. To mesto ne more biti Acropolis in ne Necropolis. Je luknja v pločniku. Je mesto Obljuba.

To neopisljivo domačnost sem doživela pri naključnih srečanjih v Rogu. In to neponovljivo sproščenost je najti ravno v tem, ko na sončen dan spontano zakorakaš v Rog in greš iskat Gala ali kavo, ker je to včasih isto. In nič ni treba, da se zgodi. To je bila ta lepota Roga: da človeku nič ni bilo treba, lahko pa je vse.

Da je bil edini plac, kamor je lahko prišel migrant iz Juge ali iz kake druge tuge in na enem kupu dobil žive odnose, srečanja, žive ljudi, ki delujejo za skupni interes in s srcem, nikakor ne za lasten žep, kajti vsakič, ko je kdo to poskušal, se je vedno slabo končalo. Skratka, opciji, »ali si bogat ali pa reven«, ter pričakovani izbiri, da bomo vsi bogati (ali revni), so rogovci dodali novo možnost: da bi bilo življenje čim bolj brezplačno. Mimoidoči so tam lahko brezplačno počeli vse žive stvari. Ali pa nič. Lahko so se urili in postali tudi socialni delavci, aktivisti, glasbeniki, popravljavci koles. Ali pa nič od tega. So se pa naučili reševati konflikte in pridobili življenjsko znanje, recimo temu modrost. Bolje jim je bilo v Rogu, kot če bi to delili pri kakšnem vodenem krožku ali na delavnici ali tečaju. Zakaj? Ker gre za spontanost realne življenjske vsakdanjosti in ne za vrtiček  –  konjiček, obšolsko dejavnost ali »projekt« za CV. In ta mimoidoči migrant, tako kot tudi študent, brezposelni, dijak ali kdorkoli, ki bi si to zaželel, si je lahko izbral eno ali več možnosti za drugačno ali povsem novo življenje . V tej tovarni si je vsako možnost lahko izbral sam in jo brez težav svobodno opustil ali spremenil v kaj drugega. Predvsem pa je naletel na naključja, ki jih ni mogel predvideti, niti pričakovati, in ravno ta so pripeljala najširša obzorja v našo slovensko vas.

In kaj imamo zdaj?

Do zdaj je bilo veliko povedanega. Ure in ure gradiva so v arhivih. In veliko velikih in malih imen je povedalo marsikaj o Rogu. V glavnem je bil prostor nasprotovanja logiki, s katero opredeljujemo svoj že tako kratek čas na Zemlji skozi prizmo tekmovanj, nagrad, predmetov, ki si jih lastimo, aplavzov ali ničel na računih. To je ista logika, ki človeška življenja spreminja v številke in statistiko, znotraj katere pomenijo bolj malo. Slovenija ima sicer srečo, da je v njej življenje nekoliko več vredno kot drugje, kjer človeka umorijo za deset dolarjev, a surovejše okolje ko proizvajamo, laže se ta vrednost življenja spremeni. Število in načini umorov ter napadov zoper telo in dostojanstvo na starejše in vse mlajše ljudi kažejo, da se je to zmanjševanje vrednosti že začelo. Pri takšnem napredku je pričakovati, da bo življenje vse manj vredno, razen življenja tistih, ki so pri vrhu ali koritu, ali tistih, ki vestno plezajo v to smer. In žal premnogi marljivi, vestni in naivni delavci vsak dan dokazujejo bogu in svetu, da so vredni svojega življenja. A še najmanj smisla ima lastno vrednost življenja na tem planetu dokazovati na popolnoma napačne načine, pod napačnimi predpostavkami in popolnoma napačnim ljudem. In res, če vprašate številne ljudi, ki ne sodijo v kasto, ki z lahkoto služi denar z nagonskim množičnim butičnim turizmom, bodo rekli: občina bi morala vzdrževati AT Rog in ga pustiti odprtega za generacije ljudi, ki naj bi prihajale in odhajale. Umetniki bodo rekli: potrebujemo bela platna in prazne hangarje. Aktivisti bodo rekli: potrebujemo komunizem in refleksijo. Utrujeni bodo rekli: potrebujemo počitek. Starejši bodo povedali: potrebujemo druženje z mladimi generacijami, ne pa odrinjenost na rob in v pozabo. Mladi bodo rekli: ne potrebujemo starih, potrebujemo prostor, ki je prost, za brezplačno druženje, poskušanje, neuspeh in nove poskuse. A pustimo zdaj vse to. Pričakovati je, da se bo mestnim oblastem zgodilo isto, kot se je zgodilo tudi rogovcem. Prišel bo čas za neke nove ideje in ljudi. Vedno znova je tako: ljudje si zamišljamo nekaj »genialnega« ali mogočnega in se ukvarjamo s tem, a vendarle … še preden končamo, se okoliščine tako spremenijo, da rezultat dela nikakor ne bo tisto, kar smo želeli ustvariti. Najlepša mesta tako postanejo grda, fiktivna bitja, žalostne tavajoče pošasti, emblemi distopije. Morda si želijo »novega« centra Rog, a dobijo fino kurirano čistunstvo. Avtonomni Rog pa bo kot ideja obstal, čeprav bo tudi njegovo ime zelo kmalu, z novimi generacijami, pozabljeno. A v zgodovini se mu bo pripisalo nekaj čudovitega: v nasprotju z novimi in obnovljenimi stavbami, v katerih odmeva, se je v AT Rog izmenjalo kar nekaj »umazanih« generacij in vsaka se je borila zanj. Kdo pa se bo boril za sterilni prostor predragih tortic?

Za konec sledi preprosta avtoetnografija neštetih noči, popoldnevov, ranih zor in brezčasnih trenutkov, preživetih v kromiranih in azbestnih kotičkih stare tovarne. Takšna mesta in trenutki so še vedno zaznavni samo v fragmentih, so skoraj nevidni – in jaz z njimi.

… Neko (no)č sem videl neko takšno »mesto v mestu«. Tovarna sredi hipertovarne. Porušili sta jo vreča denarja in pohlep brez obljube. A pod z bagrom razrahljano plast zemlje je odteklo vse tisto, kar pomeni nekaj več: gejzir perspektiv, ki je prijateljstva nesel vse tja do Savca.

… Nekoč sem slišala za neko mesto, kjer so meščani ljudje z vsega sveta. Nihče ni govoril jezika drugega. In ti meščani so se o skupnem dogovarjali, kot se piše glasba. Nekega deževnega popoldneva sem to tudi našla: slišala sem dvajset violin, kako se uglašujejo. Začele so s škripanjem, potem so se nekaj časa spogledovale, poigravale so se druga z drugo, dokler niso z rahlimi premiki pristale pri skupnem tonu. Zjokala sem se. Prvič sem videla, kako se rojeva glasba, soglasje, sozvočje.

… Nekoč sem zaslutil mesto, ki je lebdelo v zraku. Ljudje so samo prihajali in odhajali. Lepo je bilo gledati, kako je v najbolj tranzitnem medmejnem prostoru vsem nam skupno to, da smo popotniki. Vse, kar lahko, je le to, da si zaželiš srečno pot.

… Nekoč sem sledila glagolici in prišla do mesta, ki je sijalo pod soncem, na betonu, s senco nekih vrb ali brez, pa še ena češnja je bila. Morda je bilo to najmanjše mesto na svetu. Mesto besed, dreves in drznih dvestotih prebivalcev.

Bila sem tudi v mestu, ki se je vseskozi premikalo. Nisi vedel, ali migrirajo ljudje znotraj njega ali mesto samo. Nisi vedel, koliko ljudi je zares tam. Nisi razumela, ali je mesto Veliko ali Majhno. Vsi so se srečevali in si podajali kruh za na pot. In nikoli nisi vedel, ali si odšel iz tega mesta ali prihajaš nazaj pod njegove oboke. Tako premično je bilo vse in jaz … bila sem tako negiben, da se nisem nehal pretakati.

Veliko smo izgubili, medtem ko smo živeli. Izgubili smo drage ljudi, pa tudi mesto, kot smo ga nekoč poznali. In vsakokratno mesto, ki bo nastalo na ruševinah ali v marmorju, bo z vsemi svojimi možnostmi še vedno vodilno ne le pri »razvoju«, hiperkapitalizmu, vojni – kakorkoli – temveč tudi pri uporu in ustvarjalnosti. Toda ona je malo luda, ne moreš je napovedati.

Gradnja kulturne Potemkinove vasi

✇prelom
By: Žiga Brdnik
27 December 2025 at 13:08

Kreativni center Poligon je decembra objavil aktualne izsledke raziskave o položaju delavcev v slovenski kulturno-ustvarjalni panogi. Pri PreLomu smo se osredotočili predvsem na delovne in življenjske razmere v Ljubljani, kjer večina iz panoge tudi dela – po zadnjem, petem merjenju, ki je potekalo od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025, kar 58 odstotkov.

Javni zavodi in institucije pogosto med zamudniki in neplačniki

Raziskava opozarja, da sta neplačevanje in zamujanje ustaljeni poslovni praksi v panogi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedem od desetih je plačilo vsaj enkrat prejelo z zamudo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja, v 15 odstotkih pa tudi javne institucije. V kar treh primerih od desetih so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država. Med njimi so bili pogosto tudi zavodi, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana.

Izkušnje, ki so jih v raziskavi anonimno opisali ljubljanski kulturni delavci in delavke, so večinoma slabe:

»MOL mi je dolgoval denar več kot 8 mesecev. Vsakič je bilo nekaj narobe z dokumentacijo.«

  • »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
  • »Zavod za turizem Ljubljana – pogodbe podpišejo retroaktivno, izplačila pa lahko zamujajo tudi več kot 3 mesece.«
  • »Ljubljanski zavodi imajo pogosto izgovor, da ’ni še podpisan proračun’, zato plačilo ni mogoče. Se pa delo opravi.«
  • »Ljudje mislijo, da so občinske institucije zgled, pa so pogosto ravno nasprotje – zamujajo, ignorirajo pogodbe.«
  • »Delo za občino pomeni ves čas na voljo, takojšen odziv, maksimalna fleksibilnost – plačilo pa čez pol leta.«
  • »V Cukrarni se je na plačila čakalo več mesecev. Ne delam več tam.«
  • »Nimam slabše izkušnje od tiste z MOL. Delal sem v festivalu, ki ga sofinancirajo, in plačilo ni prišlo nikoli – ker sem ‘zmanjkal v proračunu’.«

Neplačano in premalo plačano delo

Delavke in delavci imajo pogosto opraviti z različnimi oblikami neplačanega ali premalo plačanega dela. Seznam javnih institucij, ki ne plačujejo ali izrazito slabo plačujejo delavce, je dolg in izjemno raznolik ter kaže, da je delo za reference ustaljena kultura javnih institucij. Delavci so pripovedovali o negativnih izkušnjah z RTV Slovenija, Cankarjevim domom, SNG Dramo, Narodno galerijo, Moderno galerijo + MSUM, Mestno knjižnico Ljubljana, MGLC, zavodi MOL in številnimi drugimi. Delavci v kulturno-ustvarjalni panogi pogosto sodelujejo z javnimi zavodi kljub slabemu plačilu ali čeprav sploh niso plačani, to pa počnejo zaradi kombinacije strahu pred izključitvijo, upanja v prihodnje priložnosti, zaradi normalizacije izkoriščanja, osebne predanosti in pomanjkanja drugih možnosti.

»V Ljubljani je delo za občinske zavode pogosto neplačano ali tako slabo plačano, da ne pokrije niti stroškov prevoza.«

  • »Za Mestno občino Ljubljana sem delala v kulturnem programu in za izvedbo sem prejela manj kot 100 evrov. Projekt je trajal 2 meseca.«
  • »Kadar sodeluješ z MOL in nisi njihov redni izvajalec, je tvoj honorar najnižji. Če sploh pride.«
  • »Imam izkušnjo, ko sem za galerijo v lasti občine pripravil razstavo. Oprema, prevoz, postavitev – vse lastno delo, plačilo 150 evrov.«
  • »Kino Šiška – veliko prenizko plačilo za fotografe.«

Zamude pri razpisih

Čeprav delavci in delavke v kulturo-ustvarjalni panogi v nasprotju z razširjenim prepričanjem večinoma niso odvisni od državnih in občinskih proračunov (53,2 odstotka poslovnih subjektov leta 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev, številni od tistih, ki so jih prejeli, pa jih kombinirajo s prejemki za delo pri drugih naročnikih), se na razpise prijavljajo predvsem zato, ker so ti zanje pogosto edina možnost za financiranje projektov in ohranjanje ustvarjalne dejavnosti. Delavke in delavci so kot slabosti razpisov poudarili nezadostno višino sredstev, zamude pri objavah razpisov in rezultatov ter pri izplačilih sredstev. Kot sporne omenjajo razpise z zapleteno birokracijo pri prijavi in poročanju ter to, da razpisi ne pokrivajo vseh stroškov dela in materialnih stroškov. Zelo huda težava je tudi nepravično ocenjevanje in razdeljevanje sredstev. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjšanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi izidov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in pravičnejši presoji. 23,1 odstotka anketiranih je povedalo, da so bili z zadnjim občinskim ali državnim razpisom zelo zadovoljni ali zadovoljni. Delež zelo nezadovoljnih ali nezadovoljnih je 20,1 odstotka. Več kot polovica, 56,8 odstotka, ne izraža niti zadovoljstva niti nezadovoljstva.

Odzivi na občinske razpise na ravni MOL so različni:

»Pohvalim lahko sodelovanje z MOLom – korektno, uslužno, prijazno.«

  • »MOL razpis: prepozna objava razpisa, prepozen odgovor in podpisovanje pogodbe (že v drugi polovici leta, ko naj bi se projekt izvedel), premajhna sredstva.«
  • »Financiranje s strani MOL in MK je ostalo isto – včasih celo manj.«
  • »Zamuja se z vsemi koraki – najprej s podpisom pogodbe, potem z izplačilom prve polovice honorarja, na koncu druge. Rešujem tako, da gnjavim, težim. To absolutno ni moje delo in vsi ti klici in maili mi vzamejo ogromno energije, hkrati pa je žaljivo.«
  • »Na občinskem razpisu niso upravičeni stroški našega dela. Zneski so majhni in se ne da preživeti …«

Delo v kulturi vedno bolj postaja privilegij

Raziskava ugotavlja, da samo 15,1 odstotka delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine, in nadaljuje, da »61,9 % delavk in delavcev iz zelo dobro preskrbljenih družin živi v lastniškem stanovanju ali hiši brez kredita. Tisti, ki izhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so lastniki nepremičnine brez kredita v 5,6 %.« Pri višini najemnin in cenah nepremičnih v Ljubljani ter povprečnih zaslužkih delavk in delavcev v kulturi (62 odstotkov jih zasluži manj kot 1500 evrov bruto), hitro postane jasno, da se ta razredna zaznamovanost panoge samo še stopnjuje. »Živim pri starših, ker v trenutni situaciji težko najdem stanovanje, saj bi porabila 70 % celotne plače za najemnino ter tekoče stroške,« priznava ena izmed delavk. Ker primanjkuje tudi dostopnih prostorov za ustvarjanje in bivanje, je učinek vedno bolj uniformna kultura višjih in srednjih slojev. »Nizki bivalni stroški so prvi pogoj za delo,« in te imajo zagotovljene večinoma tisti, ki so nepremičnino podedovali ali so jim jo kupili starši; le slaba petina anketirancev odplačuje posojilo, dve petini pa jih živi v najemu.

Glede na to, da mesto svojo podobo močno gradi tudi na kulturni produkciji in se rado ponaša, da je kulturno središče, bi ga položaj delavcev in delavk v kulturno-ustvarjalni panogi moral veliko bolj zanimati in skrbeti. Podatek, da jih kar tri četrtine razmišlja o odhodu iz panoge, je res skrb zbujajoč in našteti razlogi za takšno prekarizirano stanje so zgolj najbolj vnebovpijoči. Podatek, da kar 40 odstotkov njihovih gospodinjstev živi na pragu revščine ali pod njim, pa bi moral v vseh javnih institucijah – na čelu z ljubljanskimi, kjer dela večina delavcev v panogi – sprožiti vse alarme.

Svojevrsten paradoks Ljubljane je, da se z množenjem občinskih prostorov, kjer sta kultura in umetnost prezentirani, vedno bolj krči prostor, v katerem sploh lahko nastajata, hkrati pa je ta zmeraj bolj namenjen zgolj tistim iz srednjega in višjega sloja, ki si ustvarjanje v prestolnici še lahko privoščijo.

Sredstva, ki se razdeljujejo na razpisih, so drobiž v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v velike gradbene projekte (ti rastejo tudi na območju nekdanjih avtonomnih con in veliko bolj dostopnih samoniklih kulturnih prizoriščih), pa še ta pogosto zamujajo ali pa celo ne vključujejo plačila za opravljeno delo. Novi betonski kolosi, tako imenovani hrami kulture, torej rasejo na izkoriščanju tistih, katerih – prepogosto neplačano ali premalo plačano – delo naj bi povzdigovali. Mesto si bo tako, če kmalu ne bo začelo vlagati v ljudi, namesto v beton, postavilo kulturno Potemkinovo vas z bleščečimi fasadami, a brez vsakršne tehtne vsebine – zgolj še eno potrošniško nišo, ki z dejanskim življenjem večine prebivalcev in prebivalk mesta kmalu ne bo imela več nič skupnega, bo pa »upravičila« sporne milijonske naložbe z dragim videzom svetovljanskosti.

Zaprtje Ajdovščine – čigav javni interes?

✇prelom
By: Žiga Brdnik
20 December 2025 at 15:29

Praznično razpoloženje se je v Ljubljani tudi letos, tako kot vsako leto, začelo na zadnji novembrski petek s prižigom lučk. Dan pred tem velikim spektaklom, v četrtek, 27. novembra, pa se Mestna občina Ljubljana ni posvetila le zaključnim podrobnostim pri okraševanju, ampak se je na povečan obisk mestnega jedra pripravljala tudi drugače – s »čiščenjem«. Iz podhoda Ajdovščina je pregnala brezdomce in odvisnike, ki so se tam skrivali pred mrazom. Nato ga je s strani Figovca zaprla, s strani Metalke pa dostop omejila, tako da je mogoč le od 7. ure do 19. Ob tem so mestne oblasti pozabile, da podhod ni zapuščen, temveč so tam ključavničarska delavnica in kar dva kulturna prostora nevladnih organizacij v javnem interesu: Cirkulacije 2 in Podhoda, ki je prostor produkcijske skupine Hupa Brajdič. S to samovoljno potezo je občina hkrati prizadela najranljivejše prebivalce mesta, otežila izvajanje kulturnega programa v javnem interesu in znova dokazala, da ima posluh le za potrošnjo in kapital.

Dan po »čistki«, v petek, 28. novembra, je bil v časopisu Delo objavljen prispevek Manje Pušnik, ki govori o sedanjem klavrnem stanju podhoda Ajdovščina in oglašuje njegovo bleščečo prihodnost. Prihodnje leto naj bi se po večkratnem prestavljanju začela gradnja tako imenovanega Minipleksa, ki predvideva pet dodatnih dvoran za ljubljanski mestni kino Kinodvor. V prispevku v oči bode manko kakršnekoli omembe bogate kulturne produkcije, ki se z mestnim dovoljenjem že več let razvija v degradiranih prostorih podhoda. To je še posebej presenetljivo, saj je le mesec prej za Prelom o podhodu Ajdovščina pisala že Barbara Kapelj, ki je kot svetlo točko drugače degradiranega podhoda poudarila ravno dobro prakso začasne rabe prostorov za produkcijo neodvisne kulture. Žal pa sta MOL in časnik Delo na ta primer dobre prakse pozabila.

V kolektivu Hupa Brajdič prepoznavajo, da se je število odvisnikov in brezdomnih ljudi v podhodu Ajdovščina res občutno povečalo in se je zato spremenil v neprijeten in celo nevaren javni prostor. A državo in mesto pozivajo, naj se težave lotita na pravi način in ne s pregonom. Opozarjajo tudi, da je bil z zaprtjem dela podhoda onemogočen dostop do ene izmed vitrin, ki je pomemben del njihovega razstavnega programa. Zaradi nenadne nedostopnosti podhoda, o kateri MOL ni obvestil niti uporabnikov prostorov, sta morali Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič nekatere prireditve odpovedati, nadaljnje delovanje pa prilagoditi novemu režimu, ki z njima ni bil usklajen. A kljub negotovosti prostora ostajata dejavna in odprta.

Del podhoda Ajdovščina že dolgo ni več v uporabi in je postal pribežališče brezdomcev in odvisnikov. Foto: Matjaž Rušt

Tega pa, žal, ne moremo reči za prostor Osmo/za, ki prostore v stolpnici Avtotehna na Bavarskem dvoru po osmih letih delovanja zapušča s koncem letošnjega leta. Začasna raba prostora že v imenu opozarja, da je začasna, a sočasen pritisk na tri pomembne prostore kulturne produkcije v javnem interesu je neposreden kazalec trenutne mestne politike, ki se prilagaja potrebam kapitala in mesto po hitrem postopku gentrificira. Očitno pod to mestno oblastjo nad javnim interesom prevlada zasebni interes kapitala. Temu so seveda najbolj izpostavljeni najšibkejši – brezdomci in odvisniki, proti katerim se represija stopnjuje tudi na državni ravni, saj so poslanci v parlamentu nedavno potrdili predlog novega zakona, ki predvideva povečanje globe za spanje na javnih površinah.

Urbana trenja: PLAC

✇prelom
By: tormerstudios
19 December 2025 at 17:31

V začetku septembra 2022 se je v zapuščeni stavbi nekdanje menze Cestnega podjetja Ljubljana (CPL) na Linhartovi 43 vzpostavila Participativna ljubljanska avtonomna cona – PLAC. Odprtje naj­mlaj­šega ljubljanskega skvota je zagotovilo prostor za raznolike brezplačne in netržne aktivnosti, obenem pa je v javnosti sprožilo razpravo o urbanistični ureditvi širšega območja (OPPN 234: Soča J) in še ne­izpolnjeni vladni koalicijski obljubi o prenosu primernih stavbnih zemljišč s t. i. “slabe banke” (DUTB [1]) na republiški sklad oziroma na občinske javne stanovanjske sklade.

Trenutna izhodišča za razvoj območja, v katerem se nahaja PLAC, predvidevajo izgradnjo stanovanjske soseske z okrog 245 stanovanji (z oskrbovanimi vred), večje parkirne garaže in doma sta­rejših občanov za približno 150 oskrbovancev, kot tudi ureditev centralnih dejavnosti v pritličju (trgovina, banka, lekarna, gostinski lokal, pisarne, itd.). V luči lažne dileme “stanovanjska soseska ali PLAC” je cilj tokratnega prispevka serije “URBANA TRENJA” predstavitev alternativne vizije razvoja območja, kakršno so na urbanistični delavnici z uporabo raznih participativnih metod kartiranja družno upodobili nekateri redni uporabniki PLAC-a [2].

S pomočjo zaznavne analize so zasnovali lastno prostorsko percepcijo območja. Opredelili so njegove poglavitne infrastrukturne, družbene in ostale prednosti in priložnosti, ki bi jih bilo vredno izkoristiti tudi v prihodnje. Razpravljali so o načinih za ustrezno reševanje trenutnih pomanjkljivosti in preprečevanju groženj, ki pretijo skupnosti, stavbi in njeni okolici. Polemizirali so o vlogi PLAC-a v kontekstu razvoja načrtovane soseske in skladnosti trenutne vizije z njihovo, za konec pa so območje “načrtovali” tako, da bi karseda ustrezalo prepoznanim potrebam mikrolokalne, lokalne in širše mestne skupnosti.

Rezultat delavnice je serija risb in predlogov, ki smo jih združili in interpretirali v nastalo ilustracijo na desni. Na spletni strani prelom.je pa si lahko ilustracije ogledate še podrobneje in dostopate do delavniških izvirnikov. Želimo si, da bodo ilustracije vsem uporabnikom v navdih pri nadaljnjem udejanjanju PLAC-a kot družbenega stičišča širšega območja Savskega naselja. Mestnim oblastem, lastnikom zemljišč in bodočim investitorjem pa v opomin, da je za pripravo kakovostnih izhodišč za razvoj območja v prvi vrsti nujno vključiti tiste deležnike, ki prostor uporabljajo in osmišljajo v vsakdanjiku.

Zemljišča DUTB za rentništvo namesto javna stanovanja

✇prelom
By: Žiga Brdnik
19 December 2025 at 17:30

Prenos zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad je bila ena od naprednejših zavez v levosredinski koalicijski pogodbi. Prenos te zemlje na stanovanjski sklad je bil dovolj konstruktiven, da bi si ga lahko obetali celo od vlade, ki temelji na kompromisih. Prav tako pa bi prenos predstavljal pomembno politično orientacijsko točko za vse prihodnje napredne stanovanjske zahteve.

Toda celo kompromisi so na udaru, ko gre za razredne interese, v tem primeru za interese kapitala, natančneje menedžerjev v DUTB in SDH ter investitorjev, ki imajo najboljša zemljišča verjetno že ogledana. Vlada je sprejela uredbo, ki predvideva pripojitev premoženja DUTB Slovenskemu državnemu holdingu, ki pa tega premoženja ni zavezan uporabiti ali nameniti javnim storitvam. Ravno nasprotno, to premoženje je zavezano privatizirati. Ob takšnih kupčijah pa tako direktorji DUTB kot SDH pobirajo nagrade za dobro opravljeno privatizacijo. Seveda pa gre tudi za pomembno sporočilo rentnikom, da vlada ne misli resno, ko se zavezuje k stanovanjski politiki, ki bi morala nujno udariti po moči kapitala nad našimi mesti.

Jasno je, da napredne politike niso stvar zaupanja med antijanšistično vlado in civilno družbo, niti niso stvar zaupanja med levičarji v vladi in njihovimi partnerji. Prvi nerodno ugotavljajo, da je ministrstvo za delo zgolj peskovnik, iz katerega Golobovo financministrstvo ne dovoli izhodov. Kaj pa Levici sploh še preostane, če bo že po nekaj mesecih v vladi kapitulirala? Očitno koalicijska pogodba ni vredna niti papirja, na katerega je natisnjena: ali pa so vodilni predstavniki Levice že tako »konstruktivni«, da se zavzemajo za interese vlade namesto za program svoje stranke?

V zgodbi prenosa državnih zemljišč z DUTB na SDH pa se je zanimivo znašel tudi svež avtonomni prostor v Ljubljani, ki je ljubljansko mrtvilo po letu in pol od nasilnega zaprtja Roga osvežil z novim prostorom za politično in umetniško udejstvovanje. Ko je okoliška mladina v zadnjih dneh avgusta zavzela razpadajočo in zapuščeno bivšo menzo za Bežigradom, ki stoji na zemljišču v lasti DUTB, je bilo raznih pristojnih takoj polna usta manipulacij, da je to zemljišče namenjeno gradnji (celo oskrbovanih!) stanovanj. Mladež, ki je v nekaj dnevih iz razpadajočega objekta ustvarila Participativno ljubljansko avtonomno cono PLAC, torej to gradnjo zdaj ovira. Kar so seveda »pozabili« primakniti, novinarji pa vedno prikladno pozabijo vprašati, je, da gre verjetno za zasebno zgrajena stanovanja, ki bodo namenjena tistim, ki si bodo lahko privoščili luksuz življenja v Ljubljani po ceni 4000 eur/m2 ali več! Prav tako je kmalu postalo jasno, da je precej degradiran predel za Bežigradom širše atraktiven za kapital. V bližini bo npr. zgrajena prva zasebna bolnišnica v Ljubljani, ki jo bo gradila firma v lasti dveh zavarovalnic, ki sta delno v lasti države in se financirata iz tistih 35 € za dopolnilno zdravstveno, ki jim jih vsak mesec nakažemo.

Ne pozabimo, da je bila revolucija v stanovanjski politiki ena od glavnih obljub vseh treh koalicijskih strank – predvsem Golob in Mesec sta zagotavljala 10, 20 ali 25 tisoč stanovanj! Kot je na tiskovki Kje bomo pa jutri spali? 18. oktobra lepo povzela ena od govork: »Zavezo so dali v koalicijsko pogodbo, ker so vedeli, da je izvedljiva. Zato ne bomo sprejemali nobenih izgovorov o tem, da je SDH pravni naslednik premoženja DUTB in da ni pravnih aktov ali zakonov, ki bi omogočali prenos na Stanovanjski sklad RS – potem jih pa pripravite, zato ste v vladi! […] Na druge rešitve kot neodplačni prenos zemljišč na stanovanjski sklad ne pristajamo, saj vse drugo pomeni dokončen propad sistema javne stanovanjske preskrbe. Od predsednika vlade dr. Roberta Goloba zahtevamo, da javno ponovi zavezo neodplačnega prenosa vseh primernih stanovanjskih zemljišč na republiški stanovanjski sklad, od pristojnih ministrov pa, da čim prej uredijo ustrezne podlage in prenos.«

Glede na uspešen preboj ambicioznih stanovanjskih načrtov v popularne strankarske in nestrankarske kampanje ter glede na razširitev stanovanjske krize na vse večji del stanovalcev je jasno, da odločno ukrepanje za javno stanovanjsko gradnjo v tem trenutku je mogoče in je nujno. Javna stanovanjska politika je dobila mandat in ta zemljišča so že v javni lasti: dnevnopolitičnih ter tehničnih zadržkov torej ni! Na poti so zgolj kapitalski interesi, ki jih tako transparentno pooseblja minister za finance, ki je v nedavnem intervjuju celo razkril svoj zastavek: kot dobro prakso sistemov financiranja stanovanjske gradnje je navajal podjetji Vonovio in Buwog. Velelastnika sta v Nemčiji in Avstriji sinonima za roparsko rentništvo ter za učinkovito kanaliziranje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne bi nas smelo presenetiti, če se bo razkrilo, da si Vonovia – ali kak podoben velelastnik – ogleduje tudi zemljišča DUTB ter da si od te investicije kaj obeta tudi sam minister.

Njegovim fantazijam popolne privatizacije stanovanjske politike in rednega ropanja javnih sredstev se je treba upreti, ne kot volivci in volivke, temveč v naših mestih, na naših placih kot sosede, stanovalci. Ministrova fantazija je mora vsakega mesta in za vse poglablja stanovanjsko krizo. V najboljšem – najboljšem! – primeru jo reši le njemu: Po privatizaciji avstrijskega državnega podjetja Buwog je bil avstrijski finančni minister zaradi prejema podkupnine obsojen na osemletno zaporno kazen.

Naša življenja so atomizirana – PLAC je alternativa

✇prelom
By: Žiga Brdnik
19 December 2025 at 17:17

Odkar so člani Participativne ljubljanske avtonomne cone PLAC 3. 9. 2022 vstopili v zapuščeno menzo že vrsto let bankrotiranega Cestnega podjetja Ljubljana na Linhartovi 43, prestolnica ni več ista. Zadihal je svež in ustvarjalen veter, napolnjen z ambicijami in pogumom. Skupnost PLAC-a že skoraj tri mesece gradi drugačen in drzen svet: prostor, v katerem je dovoljeno sanjati, si zamišljati drugačno politično-socialno realnost. PLAC odgovarja na neoliberalno agendo z grajenjem skupnosti na podlagi osebnega dostojanstva posameznika.

»Naša življenja zunaj tega prostora so atomizirana, zato želimo ustvariti alternativne svetove, ki sledijo človeški volji in želji. Gradimo nekaj neobičajnega, drugačnega. Vse zunaj tega prostora ima norme in pravila, tukaj pa norm ni oziroma postavljamo nove norme, ki so veliko bolj svobodomiselne, veliko bolj odprte,« nam pojasni Andraž, ki je član skupnosti.

PLAC je zaznamovan z delovanjem avtonomije v prostoru in to ne v kateremkoli prostoru, ampak v zdaj zasedeni nepremičnini, s katero upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki je že od samega obstoja leta 2013 deležna mnogih kritik.

DUTB je bil povezan s sumi korupcijskih škandalov, neupravičenimi izplačili, nenavadno visokimi plačami upravnega odbora, očitki o vprašljivem poslovanju, o »netransparentnosti delovanja in dobrega gospodarjenja s skupnim – javnim premoženjem«. DUTB je bil tudi že obravnavan v policijskih preiskavah ter pod lupo Komisije za preprečevanje korupcije in Računskega sodišča.

PLAC je tako tudi odgovor na skorumpirano privatizacijo javnega s strani kravatarskih menedžerjev in direktorjev sumljivega slovesa, ki so za lastne interese vrsto let zlorabljali svoj položaj ter družbi povzročali ogromno škode. Deluje drugače: transparentno, odprto in svobodno. Specifičnost delovanja je v avtonomiji prostora, osebni svobodi ter grajenju skupnosti. Takšna dinamika se ne more konstruirati v vsakem prostoru.

Pomembnost avtonomnega prostora

Zgodovina avtonomnih prostorov v Ljubljani je dolga, vendar takšnega, kot je PLAC, še ni bilo. Njegova specifičnost so postpandemični čas, v katerem je nastal, velikost in lokacija. Vsak avtonomni prostor je vpleten v lokalno skupnost, ki je drugačna, nosi svojo zgodovino in njen odziv je za sprejetost izjemnega pomena. Tako so tudi ljubljanski skvoti bili zaznamovani z nepredvidljivo dinamiko, zgodbami in usodami. To je čar avtonomnih prostorov.

»Plac ponuja prostor, kakršnega v Ljubljani ne moreš več najti. Tudi Metelkova ni več to, kar je bila sprva mišljena. Omogoča ti, da ti ni treba biti potrošnik, vključuješ se po potrebi. Opolnomoči te s sodelovanjem, odkriješ svoje potenciale, vključuješ se toliko, kot zmoreš, kot lahko. Lahko prideš in greš svobodno, ne da bi ti kdo izstavil račun za to. ROG je bil zadnji prostor, kjer je vladala avtonomija,« nam pojasni Žuža, ki je v PLAC-u že od vsega začetka.

PLAC-u se je uspelo ubraniti pred konzumirajočimi vzorci in komercializacijo. V njem na primer ne morete ničesar kupiti, šank ni delujoč. Če hoče obiskovalec spiti pivo, si ga mora prinesti sam. Skupnost je tako zgradila popolnoma drugačen model, ki deluje kot izoliran meh, ki zunanji svet vidi včasih kot grožnjo, drugič kot izziv. PLAC je primer dobre prakse, kjer se notranji mehanizmi in dinamika odvijajo drugače kot v zunanji potrošniški družbi.

»Takšen prostor je pomemben, ker mlad človek, kot sem na primer jaz, lahko ustvarja onkraj lovk kapitala. Če se hočem dobiti s prijateljem, nimam nobene možnosti, da bi se dobil nekje, kjer ni potrebno plačati. Lahko grem na primer v kakšne prostore nevladne organizacije, kjer te birokracija nenehno omejuje, ali pa kam na kavo, kjer moram seveda plačati, ker zdaj je zunaj pač mraz. V Ljubljani ne obstaja noben prostor, kjer bi se lahko vsaj normalno družil,« nam pojasni Gašper, ki je aktivno vpleten v umetniško ustvarjanje v PLAC-u.

_PLAC je odgovor na nesposobnost mesta Ljubljana, da bi mladim in drugačnim, starim in zavrnjenim, neopredeljenim in zlomljenim, posebnim in svobodnim zagotovila prostor, v katerem bodo lahko delovali, ustvarjali in obstajali skozi živahni proces grajenja skupnosti. _

»Ne sledimo brezglavo vzorcu, s katerim smo začeli, učimo se na napakah, se prilagajamo in po potrebi spreminjamo koncepte. Vse skupaj je še vedno živ proces, ki se spreminja. V skupnosti vidim rast in spremembe, kar mi je pomembno, saj tako napredujemo. Pomembno se mi zdi tudi, da se ne zanašamo na prakse, ki so bile vzpostavljene v preteklosti, ampak gradimo nove,« nam pojasni gimnazijka Ana, ki velik del svojega prostega časa preživi v PLAC-u.

Skupnost PLAC-a se gradi na območju, ki je za nepremičninske apetite zanimiva, za nadaljnji proces gentrifikacije v Ljubljani pa utegne biti v prihodnosti še strateškega pomena.

DUTB naenkrat pokazal zanimanje

Pogajanja z upravljalcem zemljišča, ki je posestvo dolga desetletja pustil propadati, so stekla takoj na začetku, v zadnjem tednu pa so spet razburila in razdelila javnost.

Slaba banka je skupnosti 11. novembra posredovala dopis z naslovom: »Predstavitev stališč in pričakovanj DUTB v zvezi z objektom na Linhartovi 43 v Ljubljani«.

Med drugim so zahtevali, »da skupščina PLAC imenuje svoje zastopnike – odgovorne osebe z imeni in priimki, ki bodo v imenu in za račun skupščine PLAC imeli pooblastila za pogovore s predstavniki DUTB in kabineta predsednika vlade.«

Napovedali so svoj obisk 17. novembra ter opozorili, da »DUTB ob tem vljudno opozarja, da v nasprotnem primeru pogoji za pogovore niso vzpostavljeni, posledično pa bo DUTB, z namenom zavarovanja legitimnih in zakonitih interesov ter ustavno varovanih pravic, primorana uporabiti dopustno pravna sredstva in ukrepe«.

V naslednjem odstavku je DUTB pripadnike PLAC-a obtožil, da so »prišli do neupravičene obogatitve na račun državljanov Slovenije. Na tej podlagi je DUTB potencialno oškodovana tudi za dodatne stroške za uporabnino objekta v znesku 4.906,00 EUR mesečno, poleg tega pa še za 1.174,00 EUR iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na mesec. Pri tem navedeni zneski ne upoštevajo višine obratovalnih stroškov (elektrika, voda).«

Skupnost PLAC-a je pred napovedanim prihodom DUTB strokovnjakov priredila javni zajtrk, na katerega so povabili medije in vse podpornike. Zbralo se je večje število ljudi, tudi politikov iz Levice ter Gibanja Svoboda. DUTB je, sklicujoč se na dogodek, prihod odpovedal.

Naj na tem mestu zapišemo, da je bila skupnost PLAC od vsega začetka v stiku s predstavniki DUTB. 21. septembra je bila na sestanku in se srečala z vršilcema dolžnosti izvršnega direktorja Žigo Feiferjem ter Mitjo Križajem.

V imenu DUTB sta pretežno govorila Feifer in Križaj, med drugim sta izjavila, da se »ne strinjajo z zasedbo«. Morda bi, če bi prišli prej in jih »prosili za uporabo, to pravno lahko uredili«. Lahko bi najemali ali vzpostavili »poslovne odnose«, v katerih bi »se upoštevale pravice obeh strank, tudi subvencionirane možnosti obstajajo«. Po njihovem mnenju »je objekt nevaren, nepremičnina pa v razvoju«. Ocenili so, da »nastaja finančna škoda, v milijonih izgubljamo zaradi skvoterjev«, ter dodali, da vidijo »trk dveh konceptov«. »Predstavljajte si, da babica deset let uporablja zemljišča in potem ga neki cirkusanti kar zasedejo. A bo babica s tem zadovoljna? Pa ne mislim zdaj, da ste vi cirkusanti«. Ter posvarili: »To ni zastonj južina.«

Strani sta se potem poslovili in odločili, da bosta rešitev iskali preko vladnih predstavnikov in pristojnih ministrstev.

Skupnost PLAC-a je sicer besede podpore s strani premierja Roberta Goloba že imela: na dogodku ob 100 dneh vlade 8. septembra je na vprašanje Marcela Štefančiča jr., ali bo država pustila živeti avtonomno cono PLAC, dejal: »Vem, da v tem trenutku država jo pusti živeti. Nisem zasledil nobenega resnega konflikta. Odzval sem se tudi na njihovo sporočilo. Dokler ne obstaja družbenokoristen namen, za kar se bo ta stavba namenila, je prav, da tam živi skupnost.« Z nasmehom na ustih je še dodal, da ima sam v resnici PLAC »raje kot DUTB«.

PLAC – socialni, umetniški in izobraževalni eksperiment

PLAC je skupnost izražanja, socialni laboratorij ter izobraževalni eksperiment, v katerem se odvija dolga paleta umetniških, izobraževalnih in športnih aktivnosti.

»Če ne bi bilo PLAC-a, bi bil zdaj doma sam. Zame je to prostor druženja, prostor izmenjevanja idej in pogledov. Prej sem bilo veliko v ROG-u, zdaj pa je to drugačna perspektiva, ker je veliko večji poudarek na mladih. Odvija se program, če ga ni, počnemo kaj drugega: prenavljamo, čistimo, obnavljamo prostor. Prostoru na tak način damo dušo in življenje,« pojasni Jero, ki pravi, da mu trenutno PLAC pomeni »vse v življenju«.

PLAC-u je v pičlih treh mesecih uspelo zgraditi multigeneracijski center, ki s svojim programom zapolnjuje pestro paleto interesov. Tu se odvijajo gledališke predstave za odrasle in otroke; koncerti različnih alternativnih glasbenih ustvarjalcev; projekcije filmov, dokumentarcev ter mednarodnih konferenc; pogovori, diskusije, okrogle mize; ustvarjalne delavnice; treningi borilnih veščin, plesa ter joge; impro gledališke delavnice ipd.

»PLAC mi omogoča udejstvovanje na kulturnem področju. Sodelujem pri gledaliških improvizacijah in v PLAC-u imamo po novem vaje, ker do sedaj nismo imeli prostora. PLAC je zame hkrati prostor, kjer se lahko izobražujem izven formalnega koncepta izobraževanja, kjer ni tako kot v šoli, kjer se včasih na pamet učimo neke mehanizme. Tu se dejansko učim, kako ti mehanizmi delujejo,« srednješolec Gašper opiše svoje delovanje. Skozi debate, ki prej niso bile prisotne na isti način, pravi, da v skupnosti PLAC-a poglablja svoja razmišljanja. »Definitivno sem se o seksizmu tudi prej spraševal, vendar se v PLAC-u rojevajo nove dimenzije,« še doda.

Izobraževalni in raziskovalni potencial PLAC-a so prepoznale tudi različne institucije: v skupnost večkrat pridejo organizirani obiski študentov. Do sedaj so PLAC obiskali študenti krajinske arhitekture iz nemškega Hannovra, študentje Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, študentje etnologije in socialne antropologije s Filozofske fakultete v Ljubljani, socialni pedagogi s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Študentje s Fakultete za socialno delo so že napovedali, da bodo v PLAC-u opravljali predavanja, raziskovalne naloge ter pisali magistrske. Prostor v izvenšolskem času redno obiskujejo dijaki gimnazije Poljane in bežigrajske gimnazije, profesorji različnih fakultet ter samostojni raziskovalci.

PLAC pomeni začetek nove dobe v Ljubljani. Gradi drzno vizijo o tem, da nam ni treba biti atomizirani uniformiranci, razgalja nam svobodno okolje in možnost ustvarjanja. PLAC je samonikla svobodna skupnost. PLAC je iluzija, ideja in potencial. Je prvi eksperiment mnogih in zadnji poskus nekaterih. PLAC je življenje samo.

❌
❌