Prejšnja zgodba o popotovanju od Maribora do Ljubljane me je spomnila na tole mojo situacijo glede blagajn in kartomatov.

Na glavni ljubljanski postaji in okoli nje že dolgo časa potekajo razna gradbena dela. Na dan, ki ga opisujem, so menjali železniški nadvoz nad Dunajsko in prenekateri vlak iz Ljubljane v smeri proti Kamniku je zato svojo pot začel šele na postaji Ljubljana Šiška, do katere je od glavne postaje dobre četrt ure hoda. Ni pa vsak vlak začel v Šiški. Nekateri kamniški vlaki so potnike pobirali že na glavni postaji.

Tistega dne sem se vračal iz Ljubljane domov. Ker bi na avtobus čakal še nekaj minut, sem se odpravil na železniško postajo lučaj proč in na kartomatu preveril, kdaj proti Trzinu iz Ljubljane krene naslednji potniški vlak. Idealno: čez slabe četrt ure. Kupim karto; na postajah z odprto potniško blagajno je namreč treba kupiti vozovnico za vlak pred vstopom nanj (razen za vikend iz nekega razloga, takrat jo je bolje kupiti na vlaku ?????). Ozrem se na ekran na postaji, da preverim, iz katerega tira odpelje vlak. Ni napisan na tabli. Tedaj se zavem, da se mi je kartomat zlagal in mi prodal karto za vlak, ki ne obstaja. Kot vlak “Ljubljana – Trzin Mlake” mi je prodal vlak “Ljubljana Šiška -Trzin Mlake” in veselo pobral moje novce.

Nič ne de, si mislim. Vlaka sicer peš ne morem ujeti, lahko pa se zmenim na blagajni. Sigurno mi bodo lahko vrnili denar. Prodajalka na blagajni si ogleda mojo karto in potrdi mojo domnevo, da vlak, za katerega sem kupil karto, dejansko začne na neki drugi postaji, kot je napisana na karti. Ko prosim za vračilo denarja, me hladno zavrne, češ da mi za karte, kupljene na kartomatu, ne morejo vrniti denarja. Doda še, da bi mi denar v podobni situaciji lahko vrnila, če bi le karto kupil pri njej na okencu.

Doda še, da mi karta velja še cel dan in da jo lahko uporabim tudi na kakšnem kasnejšem vlaku proti Trzinu. Ko pa jo vprašam, kdaj bi se tak omenjeni kasnejši prevoz utegnil zgoditi, mi odvrne, da je zadnji vlak za Trzin tisti, za katerega karto držim v rokah in spelje čez pet minut iz postaje dober kilometer proč.

Za denar se lahko torej obrišem pod nosom. V splošnih pogojih kartomatov dejansko piše takole:

> Na kartomatu je uporabniku na voljo veljavni vozni red, ki ne prikazuje in izpostavlja posebnosti v prometu, kot so npr. zamude in nadomestni cestni prevozi zaradi del na progi ali izrednosti v prometu.

> Pred nakupom vozovnice mora uporabnik preveriti aktualno stanje v prometu na www.slo-zeleznice.si ali v aplikaciji Grem z vlakov v zavihku Zamude in Ovire oz. v obvestilih za potnike na železniški postaji.

> Ura, prikazana na kartomatih, je informativne narave.

> /…/

> Za vozovnice, kupljene prek kartomatov, se prevoznina ne vrača (razen v primerih težav z delovanjem avtomata).

> Uporabnik je dolžan pred nakupom oz. potrditvijo nakupa vozovnice preveriti vozni red in aktualno stanje v prometu v iskalniku voznega reda na spletni strani SŽ-PP ali na železniški postaji.

> /…/

> Ko je vozovnica natisnjena in plačilo opravljeno, vračilo in popravki tiskane vozovnice niso več mogoči.

> Uporabnik si mora za potovanje na želeni relaciji zagotoviti novo in ustrezno vozovnico.

Naj dodam še, da na železniški postaji ne piše, kateri vlak bo namesto z ljubljanske postaje odpeljal s postaje v Šiški. Kartomat je torej dejansko uporaben samo v kombinaciji z mobilnim telefonom, s katerim potnik preveri dejansko stanje odhodov vlakov, ker je kartomatom seveda po splošnih pogojih dovoljeno lagati. Kakšen je potem sploh smisel kartomatov, če itak potrebujem mobilni telefon, da kartomat uporabljam (da preverim, če vlak, ki mi ga ponuja kartomat, sploh obstaja)?

No, tisti dan sem se domov odpravil z avtobusom in zanj kupil novo vozovnico. Odslej na kartomatu ne kupujem več. Se pač gnetem v vrsti nezadovoljnih potnikov na edinem prodajnem okencu za notranji promet na glavnem potniškem železniškem postajališču v državi.

—

Ravno predvčerajšnjim sem tako gotovo pol ducata minut prečakal v vrsti v blagajniški dvorani ljubljanske postaje, v katero so natrosili še nekaj kartomatov, ki so seveda stali neuporabljeni (zakaj bi nekdo šel k blagajnam uporabljat kartomat — naj jih rajši postavijo na peron), da mi je prodajalka prijazno omenila, da mi lahko na blagajni proda samo karto v polni ceni, če pa na vlaku kupim z gotovino, pa dobim “vikend popust”. Nadvse zanimivo. Ker se spomnim, da imam samo petdesetevrski bankovec, ji predlagam, da mi ga na blagajni zamenja za manjše, da ne bom sprevodniku povzročal težav z vračanjem gotovine. Noče. Prav.

Na vlaku torej sprevodniku omenim vikend popust in situacijo na blagajni. Navigirati mora čez nekaj menijev na svojem žepnem prodajnem terminalu, da izbere popust, sprejeti mora moj petdesetevrski bankovec in ga zamenjati za manjše iz lastne denarnice, naposled pa oznani, da sem prihranil celih DVAJSET CENTOV. Namesto 5,4€ za vlak v Trebnje sem dobil zmagoslaven slovenskoželezniški popust in plačal samo 5,2€.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Prebrali ste zgodbo, ki nam jo je poslal bralec Anton. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, ki ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

The post ZMEDA S KARTOMATI ALI ZAKAJ SPET ČAKAM V VRSTI first appeared on Rdeča Pesa.

V Mariboru, na Trgu svobode, ta teden poteka solidarnostna akcija polaganja kamenčkov. Do petka jih želijo položiti 20 000, toliko kot je izraelska vojska umorila otrok  v Gazi. 

Še posebej apelirajo na učitelje in vzgojitelje. Ob začetku šole je namreč odlična priložnost, da svoje učence, dijake in študente spomnijo na dogajanje v Gazi in jih spodbudijo, da se tudi sami pridružijo tej solidarnostni gesti. Lahko prinesejo svoje pobarvane kamne, so pa kamni na voljo tudi direktno ob prizorišču. 

Organizatorka Anamarija Nađ je za Rdečo peso opisala, kako lahko sodelujete – več v posnetku. Urška Breznik iz Pekarne Magdalenske mreže pa je poudarila, zakaj je nujno izvajati akcije za Palestino ter opozorila, da vlada še zdaleč ni storila dovolj glede končanja genocida v Gazi.

The post (VIDEO) KAMENČKI SOLIDARNOSTI S PALESTINO first appeared on Rdeča Pesa.

Novinarji brez meja so pozvali k zaščiti novinarjev v Gazi in opozorili, da glede na hitrost, s katero izraelska vojska ubija novinarje v Gazi, kmalu ne bo nikogar več, ki bi vas obveščal o dogajanju.

Tole so zapisali: “Izraelske oblasti že 23 mesecev novinarjem zunaj Gaze ne dovolijo neodvisnega dostopa do palestinskega ozemlja – situacija, ki je v sodobnem vojskovanju brez primere. Tamkajšnji novinarji, ki so v najboljšem položaju, da povedo resnico, se spoprijemajo z razseljevanjem in lakoto. Do danes je izraelska vojska ubila najmanj 210 novinarjev. Še veliko več jih je bilo ranjenih in se spopadajo s stalnimi grožnjami s smrtjo zaradi opravljanja svojega dela: pričevanja. To je neposreden napad na novinarsko svobodo in pravico do informiranja.”

Rdeča pesa se pridružuje protestu.

The post SOLIDARNO Z NOVINARJI V GAZI! first appeared on Rdeča Pesa.

Šole so ponovno odprle svoja vrata 190.000 osnovnošolcem in 88.000 dijakom in dijakinjam. Ob vstopu v novo šolsko leto nas čaka precej novosti in sprememb: od uveljavljanja novih učnih načrtov (ti bodo stopili v veljavo prihodnje šolsko leto), ki v ospredje postavljajo “kompetence” kot sta podjetnost in digitalna pismenost; pa do sprememb zakonodaje (prenovljena Zakon o financiranju VIZ in Zakon o osnovni šoli), ki naj bi ščitila učitelje pred starši, ki grozijo s tožbami in prestopajo šolski prag z odvetniki. https://bit.ly/45Gckxx   

Izgleda, da ima naš šolski sistem iz leta v leto več težav, a to ni naključje. Gre za še eno posledico razgradnje javnih storitev, med katere spadata tudi vzgoja in izobraževanje. Vzporedno s tem pa nove spremembe pomenijo prilagajanje potrebam kapitalističnega trga delovne sile.  

Dejstvo, da je šola je glavni ideološki aparat kapitalistične države, dokazuje to, da so skorajda vse dosedanje spremembe šolo še bolj približale kapitalističnemu sistemu; ne gre za novosti, ampak prilagoditve kapitalizmu, ki od šole pričakuje vzgojo poslušnih, pridnih, fleksibilnih, kompetentnih delavcev. Naloga pedagoških delavcev pa je, da jih na to pripravi, vzgoji in izobrazi. Kot piše v Beli knjigi vzgoje izobraževanja: “spreminjajoče se okoliščine trga dela pomenijo, da je za zaposlitev treba nenehno pridobivati nove spretnosti in znanje, sicer lahko posameznik izpade iz trga dela”.  

Trditev, ki jo učitelji vcepljajo (in ji največkrat tudi sami verjamejo), da v šoli gre za “vseživljenjsko učenje” pomeni preprosto to, da se morajo bodoči delavke in delavci nenehno prilagajati zahtevam trga delovne sile. Šolski pouk se vse bolj pomika v smer usposabljanja, kar se najbolj kaže v prenosu poudarkov z znanja na t.i. veščine. 

Kljub vsem škodljivim liberalnim reformam še zmeraj prevladuje razmišljanje, da šola “blaži socialne razlike” in da deluje po principu meritokracije. Učitelji bi naj bili posredniki t.i. socialne mobilnosti. S tem seveda utrjujejo škodljivo logiko, da je družba meritokratska in ustvarjajo vtis, da živimo v družbi, ki ne pozna razrednih razlik in da je uspeh (in tudi neuspeh) učencev odvisen zgolj od trdega dela, pridnosti in dobrih ocen.    

Resnica je žal drugačna. Že ko otrok vstopi v šolski proces se mu dodeli vloga. Te vloge podelijo največkrat učitelji sami, pogosto brez da bi se tega zavedali. Dodeljevanje vlog pa pomeni razvrščanje in pripravo različnih delov prebivalstva na kapitalistični trg dela. Slovenija spada med države z eno najvišjih stopenj socialne segregacije pri izbiri srednje šole. Otroci bolj izobraženih staršev, ki imajo pogosto tudi višje prihodke, se veliko bolj pogosto vpisujejo na gimnazijske programe, saj jim starši nudijo dodatno materialno podporo (infrastruktura za učenje, inštrukcije, dostop do tehnologije). Ti starši dajejo tudi večji pomen izobrazbi in imajo visoka pričakovanja glede šolske uspešnosti, hkrati pa lahko finančno podpirajo otroka v gimnaziji, medtem ko otrokom ni treba takoj iskati poklica. Otroci iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom se pogostoje vpisujejo v poklicne programe, saj jim je pomembno, da si čim prej najdejo službo, s katero pogosto pomagajo pri preživljanju družine.  https://bit.ly/3HTXc6C 

To se ne odraža zgolj pri učnih uspehih ampak tudi pri t.i. “skritem kurikulu”, po domače vzgoji, ki se iz šolskih prostorov vse bolj umika v domeno družine, za razliko od podružbljene vzgoje v socialistični družbi. Pedagoške delavke in delavci že opažajo, da se vzgojno delovanje umika iz šole. Odgovornost za vzgojno neukrepanje prelagajo na lastno nemoč, češ da ni v skladu s šolsko zakonodajo in hišnim redom. Vzgoja v šolah je postala zreducirana na natančno opredeljene pravilnike (ki bojda pravno ščitijo učitelje) in discipliniranje na različne, pogosto birokratske načine, ki dolgoročno nimajo dobronamernih vzgojnih učinkov in največkrat doletijo in s tem disciplinirajo učence, ki izhajajo iz šibkih socialnih okolij. Učiteljice in učitelji tako podeljujejo vzgojne ukrepe za “neprimerno in uporniško vedenje”, ne ukrepajo pa ob resnih problemih kot so nasilni izpadi, seksizem in nazadnjaško razmišljanje. 

Kljub reprodukciji razredne neenakosti skozi vzgojno-izobraževalni proces, šola ponuja možnosti za dvig razredne zavesti in poseg v razredni boj. To pa je mogoče zgolj z izgradnjo demokratičnih odnosov med pedagoškimi delavci in delavkami in njihovimi učenci ter vzpostavitvijo solidarnosti, ki bo najprej odpravila hierarhije znotraj šolskih poslopij.  

The post KAPITALIZMU PRIJAZNA ŠOLA: Ali bodo reforme izboljšale naše šole?  first appeared on Rdeča Pesa.

Izraelski okupator v zadnjih tednih še močneje stiska svoje morilske klešče v Gazi. Palestinke in Palestinci množično umirajo zaradi krogel in bomb sionistične teroristične organizacije imenovane “Izraelske obrambne sile”, vse bolj pa tudi zaradi lakote, ki je neposredna posledica popolne zračne, kopenske in morske blokade tega dela Palestine. Lakota, ki so jo pretekli teden uradno potrdili tudi organi Združenih narodov, je terjala že najmanj 333 življenj Palestink in Palestincev, med njimi najmanj 126 otrok. 

Z namenom prebitja blokade se je danes na morsko pot do Gaze odpravila nova karavana ladij. Če je šlo v prvih dveh poskusih za individualna ladijska plovila, se tokrat na pot odpravlja več kot petdeset ladij! Prve so danes izplule iz pristanišča v Barceloni, mnoge pa se jim bodo pridružile na poti preko Sredozemskega morja. Pred odhodom ladij, ki so del omenjene karavane je včeraj v Genovi potekalo množično zborovanje, ki se ga je udeležilo kar 40 tisoč ljudi. Pomembno je dodati, da gre pri barcelonskem pristanišču za isto luko, v katero je med špansko državljansko vojno prihajalo na tisoče pripadnikov mednarodnih brigad, ki so se pridružili  borbi proti fašizmu. Danes iz nje plujejo nove borke in borci proti fašizmu, ki v okupirani Palestini kaže svoj krvavi obraz. 

Pot mednarodne flotilje pod imenom “Global Sumud Flotila”, v sestavu katere so prostovoljke in prostovoljci iz več kot štiridesetih držav sveta, bomo na Rdeči pesi podrobno spremljali. Če se želite pridružiti dejavnostim omenjene organizacije, pa lahko to storite preko povezave v komentarju, ki ga objavljamo pod prispevkom. 

Nove etape mednarodnega boja za svobodno Palestino pa se v teh dneh ne bodo odvijale le na Mediteranu. Jutri, v ponedeljek 1. septembra, bosta na dveh koncih Slovenije potekali akciji, kjer lahko vsak izmed nas da svoj prispevek k širjenju in utrjevanju solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim osvobodilnim bojem. 

Na mariborskem Trgu svobode se bo ob 12:00 pričela večdnevna akcija polaganja kamenčkov v spomin na umorjene otroke v Gazi. Cilj je do 5. septembra na trgu zbrati 20.000 kamenčkov – toliko otrok so namreč sionistične sile umorile do sedaj. K sodelovanju v akciji so še posebej vabljeni vrtci, osnovne in srednje šole ter vsi, ki si želijo na ta način izraziti solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Prav tako bo jutri ob 12:00 pred Festivalno dvorano Bled, kjer se pričenja Blejski strateški forum (BSF), potekal protest z naslovom “EU sokriva, krvave roke skriva.” Povezave do obeh dogodkov lahko najdete v komentarjih pod objavo. 

Kljub nezamisljivim zločinom sionističnih okupatorjev in molku svetovnih političnih voditeljev je torej ta veriga solidarnosti s Palestinkami in Palestinci ter njihovim bojem dosegla vasi in mesta, center in obrobje, delovni ljudje povsod po svetu pa ponosno vihtijo palestinske zastave in dajejo svoj doprinos skupnemu boju za mir, solidarnost in svobodno Palestino – od reke do morja. Palestina je postala Španija naše generacije – njihov boj proti fašističnim falangam je naš boj proti sionističnim okupatorjem. V tem izkazovanju solidarnosti in boju za svobodno Palestino bomo s skupnimi močmi vztrajali do končne zmage. 

En svet, en boj! 

The post MARIBOR, BLED, SREDOZEMSKO MORJE – VSI ZA SVOBODNO PALESTINO! first appeared on Rdeča Pesa.

Po medijih lahko spremljamo bizarni primer, ko podjetje, v katerem je zaradi delovne nesreče umrl delavec, toži njegove svojce. Kočevsko kemično podjetje Melamin toži družino delavca, ki je pred tremi leti umrl v nesreči na delu, ko so delavci napačno združili nezdružljive kemikalije. Zaradi eksplozije je umrlo sedem ljudi. Čeprav je kriminalistična preiskava ugotovila, da v podjetju niso ravnali v skladu s predpisi, zdaj podjetje odgovornost prelaga na pokojnega delavca. Od družine terja 60 tisoč evrov.

Največji lastnik Melamina je avstrijsko podjetje Panta Rhei Beratungs, ki ga lastniško obvladuje Aleš Štrancar, (med drugim tudi lastnik medija Domovina), v zadnjih dneh pa je pozornost javnosti vzbudil z objavo, v kateri je premierja Goloba primerjal z Mussolinijem.

Da podjetje ni zagotavljalo osnovnih pogojev za varno delo, so ugotovili tudi na Ministrstvu za okolje in na Inšpektoratu za delo. Nesreča se je po njihovih ugotovitvah zgodila kot posledica pomanjkljivih varnostnih ukrepov in slabe organizacije dela v podjetju. Poleg tega naj delavci ne bi bili usposobljeni za varno delo in brez ustreznih navodil glede ravnanja s kemičnimi snovmi. 

Čeprav na papirju obstajajo seznami in postopki, ki naj bi vsaj minimalno ščitili delavca pred poškodbami in nevarnostmi ob delu, so ti v praksi za podjetnike španska vas. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje delavk in delavcev, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov.

Kot vidimo na primeru Melamin, kapitalisti svojo odgovornost še ob smrtnih izidih radi prelevijo na delavce. O podobnem primeru, ko je zaradi posledic kapitalističnih mahinacij, privatizacije in šparanja prišlo do nesreče na železnicah v Grčiji, smo že poročali. Delavca, ki naj bi vlaka, ki sta potovala v različnih smereh, postavil na isto progo, so hitro obtožili umora iz malomarnosti, kljub temu, da so že desetletja mnogi opozarjali na varnostne probleme na železnicah.

Primer Melamin ponovno potrjuje, da kapitalistični pravni sistem deluje v prid kapitalistom.  Čeprav je policija preiskavo zaključila februarja 2023 in Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani kazensko ovadila štiri osebe, med drugim tudi direktorja Srečka Štefaniča, se sodna preiskava še kar ni začela. Dolgotrajni sodni postopki so tako omogočili trenutno stanje, ko lahko podjetnik ustrahuje svojce pokojnega delavca in jim zagreni življenje s svojo odškodninsko tožbo, kot da ni bila že smrt bližnjega dovolj boleča. Bogati imajo denar za sodne postopke, tako lahko navadne ljudi utrujajo, izčrpavajo in pravno celo zmagajo v situacijah, za katere so očitno krivi.

Primer največje delovne nesreče v Sloveniji v Melaminu ni eksces, temveč se v kapitalizmu  uničevanje fizičnega in psihičnega zdravja ter prerane smrti dogajajo vsak dan. Medtem pa podjetniki in bogataši, ki imajo koristi od kapitalističnega sistema, uživajo na svojih jahtah, v vilah in lahko živijo dolgo v svojo starost. 

Kapitalizma se ne da regulirati in izboljšati, vedno bo našel način, kako izkoristiti delavca in naravo. Temelji na izkoriščanju, pohabljanju in uničevanju večine. Zato ga moramo odpraviti!

The post BREZSRAMNOST KAPITALISTOV NE POZNA MEJA ALI KAKO PODJETJE MELAMIN TOŽI DRUŽINO MRTVEGA DELAVCA  first appeared on Rdeča Pesa.

Glede na to, kako dolga in razburljiva znajo biti potovanja z vlakom in avtobusi, si zaslužijo svojo redno rubriko na Rdeči pesi. Danes objavljamo prvo, ki sta jo spisala dva člana našega uredništva. Potem pa žogico podajamo tebi, draga bralka in bralec. 

Če imaš kakšno anektodo z vlaka ali avtobusa, nam jo pošlji na zasebno sporočilo ali pa na rdecepese@gmail.com. Poznaš osebo, za katero veš, da ima zagotovo na zalogi kakšno anekdoto? Označi jo spodaj v komentar.

“TO SO NAREDILI, DA BI SPRAZNILI VLAKE!”

Mariborska železniška je v nedeljo zjutraj cela razštelana, ampak vseeno se mi uspe brez težav prebiti do edinega odprtega okna za prodajo vozovnic. Pred mano sta dve osebi, časa pa je še slabih sedem minut. Bo že moglo it skozi, če bo pa sila, pa bom poiskala tisti avtomat. Nisem tako stara, da bi me avtomat plašil, ampak imam raje človeški stik. Še vedno se mi zdi, da je gospa za šalterjem precej hitrejša kot pa sem jaz za tistim avtomatom, ko iščem pravi vlak. 

Kmalu se mi pridruži še en mariborski rdečepesnik, namenjena sva v Ljubljano na piknik z ostalimi člani uredništva. Vlak je pač bolj ekološka in na komot izbira, odkar pa gradijo na cesti je pa tudi hitrejša. No, če doplačaš in greš z ICS-om seveda, potniški vlaki so druga kategorija. Včasih so bila ta potovanja za vikend zelo ugodna in nam, Mariborčanom, se je splačalo iti na vlak. Kljub temu, da pot traja dolgo in da si vezan na vozni red. Zdaj ob dražjih cenah se nam ne splača več zares, sploh če potujeva dva ali več.

“2x povratna za ICS do Ljubljane,” rečem ženski za šalterjem in izda nama dve karti za 20 evrov. Čeprav pričakujeva podražitev, naju cena šokira, ampak kaj pa naj, plačama in šibama na vlak. Vlak do Celja, potem pa prestop na avtobus do Ljubljane. Luksuzno potovanje, bojda vredno tega prestižnega doplačila. 

Na vlaku na srečo ni gneče, brez težav najdeva sedeže z mizo na sredini. Pa še wifi začuda danes deluje. Če si na vlaku, je pač fajn izkoristit čas, da na primer pogledaš kak tekst na googledoksu in če ti wifija Slovenske železnice ne uspe povezati, si v problemih. 

Vlak se premakne in kmalu zatem pride sprevodnik in izročiva mu vozovnici.

“To mata neke čudne karte.” 

“Kaj? Kaj pa je narobe?”

“Pa te karte za 20 evrov. Naslednjič si vzameta IZLETko. 15 evrov stane pa neomejeno voženj po celi Sloveniji.” 

“Jao, ja to karto nama je dala, ko sem rekla za Ljubljano.” 

Sprevodnik skomigne z rameni in zmaje z glavo. “Prej smo imeli za vikend 75 % ceneje. Da bi spodbudili rabo javnega prevoza. Zdaj pa je baje državi zmanjkalo denarja in so nam rekli, naj se znajdemo sami. Pol smo pač to IZLEtko dali, da je vsaj nekaj.“

Prikimava. Veva, da so podražili.

Sprevodnik je še vedno vidno razburjen: “Kaj podražili, za 300 % so podražili! Veste zakaj so to naredili? Da bi izpraznili vlake. Najprej jih polnijo, potem pa praznijo, pa saj to ne moreš verjet.” Zamahne in se odmaje naprej proti vlaku. 

V Celju prestopiva na precej manj udoben avtobus, ampak ker ne potujemo v času prometnih konic, smo na železniški postaji nekaj minut hitreje kot če bi šli z vlakom. Vsaj nekaj dobrega. 

P. S. Nazaj grede se ponudi prevoz do Maribora. Z avtom. In če moraš izbirati med tem, da potuješ s potniškim vlakom tri ure ali pa z avtom slabi dve uri… Zbereš avto, čeprav si karto trikrat preplačal.

The post VEŠ, KAJ SE MI JE ZGODILO ZADNJIČ NA VLAKU? first appeared on Rdeča Pesa.

Vse od odgovora Izraela na Hamasove napade 7. Oktobra 2023 je na območju Gaze življenje izgubilo okoli več kot 100.000 civilistov. Združeni narodi poročajo, da je porušene 70 odstotkov vse infrastrukture, kar je v životarjenje pognalo 1.9 milijona Palestink in Palestincev. To je okoli 90 odstotkov celotnega prebivalstva Gaze. Varna območja tvorijo samo še 12 odstotkov celotnega ozemlja. Nasilna premestitev takšnega obsega je v novejši zgodovini nevidena.

Po klasifikaciji faz integrirane prehranske varnosti Združenih narodov, lahko situacijo v Gazi čedalje bolj očitno opredelimo za humanitarno krizo epskih proporcev, saj vsestranska lakota, bolezni in podhranjenost neposredno vodijo v smrt mnogoterih ljudi. Združeni narodi lakoto oziroma humanitarno katastrofo razglasijo takrat, ko se vsaj 20 odstotkov gospodinjstev na nekem območju sooča s popolno odsotnostjo hrane in/ali ne morejo zadovoljevati temeljnih potreb, smrt in uničenje pa sta evidentna. Razširjenost akutne podhranjenosti presega 30 odstotkov, stopnje umrljivosti pa presegajo raven dveh smrti na deset tisoč prebivalcev.

96 odstotkov, torej približno 2.15 milijona Palestincev se sooča z akutno prehransko negotovostjo. Vsak tretji Palestinec je brez hrane lahko po več dni. Skoraj pol milijona vseh prebivalcev se sooča z najhujšo obliko lakote po definiciji faz integrirane prehranske varnosti. Okoli 20.000 otrok je v zdravniški obravnavi zaradi akutne podhranjenosti, umrlo pa jih je že na desetine. Zaradi akutne podhranjenosti trpi vsak tretji otrok pod petim letom starosti.

Izrael že peti mesec zapored preprečuje vstop humanitarnih konvojev s kritičnimi dobrinami v Gazo. Tudi delna omilitev totalne vojne po 19. maju letos ni prinesla odprave restrikcij na določene kritične dobrine, kot sta denimo gorivo ali pa plin za kuhanje. Brez goriva ni mogoča dobava elektrike, ki je potrebna za funkcioniranje raznoraznih zdravniških naprav.

Po drugi strani se stvari zapletejo tudi takrat, ko humanitarna pomoč doseže obubožane. Pogostokrat jo delijo raznorazne tolpe, ali pa kar sama Humanitarna fundacija za Gazo, ameriška nevladna organizacija znana po novačenju najemniških vojakov, ki odprto streljajo na palestinske civiliste. Vse od julija letos je na tako imenovanih humanitarnih območjih, kjer se deli pomoč, zaradi delovanja Izraela, Humanitarne fundacije za Gazo in klana, povezanega z ekstremisti ISIS umrlo čez 700 ljudi. Po poročanju neodvisnega novinarskega časnika GrayZone, naj bi Humanitarna fundacija za Gazo zajeten del financ prejela od izraelske varnostno-obveščevalne službe Mossad in izraelskega ministrstva za obrambo. Fundacija v Gazi zaposluje dve privatni najemniški firmi UG Solutions in Safe Reach Solutions, ki sta povezani z bivšim agentom ameriške Osrednje obveščevalne službe (CIE), Philipom Reillyem.

Genocid v Gazi je razodel vso hipokrizijo zahodnih vladajočih razredov, ki finančno, vojaško in še kako drugače podpirajo Izrael. Masovni protesti v podporo v Palestini, ki so se v zadnjih dveh letih vneli po Evropi in ZDA, so politike prisilili v sklepanje kompromisov. Macron, Merz, Starmer in Trump so vsi priznali, da je situacija v Gazi šla predaleč. Francija, Britanija in Kanada zdaj grozijo, da bodo na generalni skupščini Združenih narodov septembra priznale Palestino, medtem pa se cinično bahajo, da so Palestincem zagotovile hudo potrebno pomoč. Vsi ti koraki so zgolj kapljica v morje: Izrael ostaja nesankcioniran in neoviran pri izvrševanju svojega sprevrženega poslanstva.

Liberalni maliki pri tem po vseh teh letih še vedno zagovarjajo rešitev dveh držav, ki bi Izraelu podelila pravico do 78 odstotkov celotnega območja, Palestinska država pa bi obdržala ostalih 22. Zgodovinsko se je to že zgodilo in ni delovalo. Edini način, da si Palestinke in Palestinci izbojujejo svobodo je popolno uničenje sionističnega projekta po imenu Izrael. Brez odločilnega udarca proti celotni zahodni imperialistični infrastrukturi pa to preprosto ne bo mogoče. Naša dolžnost je, da podpremo vsakršna prizadevanja za odpravo tega nepravičnega statusa quo.

Gostujoče pero je napisal Matej Trontelj.

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IZRAELSKI IMPERIALISTI S POMOČJO ZAHODNIH ELIT STRADAJO GAZO first appeared on Rdeča Pesa.

Z vami delimo izseke prispevka o povezavi med izpusti velikih količin ogljikovega dioksida in množičnimi izumrtji. Članek je povzetek iz knjige “The Story of CO2 Is the Story of Everything: A Planetary Experiment”, ki jo je 26. avgusta letos izdal Allen Lane. Članek v originalu si lahko v angleščini preberete na povezavi v komentarju. 

“Če bomo v ozračje izpuščali takšne količine ogljikovega dioksida, kot jih izpuščamo zdaj, lahko to pripelje do novega velikega izumrtja na planetu.” Daniel Rothman proučuje vedenje ogljikovega cikla planeta v davni preteklosti Zemlje, zlasti v tistih redkih primerih, ko je bil presežen prag in je izgubil nadzor, ter je ponovno dosegel ravnovesje šele po sto tisočih letih. Glede na to, da je vse življenje na Zemlji osnovano na ogljiku, se te ekstremne motnje v ogljikovem ciklu kažejo kot »množična izumrtja« in so tudi bolj znana pod tem imenom.

Zaskrbljujoče je, da so geologi v zadnjih nekaj desetletjih odkrili, da mnoga, če ne večina, množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje – vključno z daleč najhujšim doslej – niso povzročili asteroidi, kot so pričakovali, ampak vulkanski izbruhi, ki so zajeli celotne kontinente in v zrak in oceane izpustili katastrofalne količine CO2.

Če v sistem naenkrat sprostimo dovolj CO2 in življenjsko pomemben ogljikov cikel preveč izravnamo, lahko pride do nekakšnega planetarnega izpada, kjer prevzamejo nadzor procesi, ki so neločljivo povezani z Zemljo, in delujejo kot pozitivna povratna zveza, ki v sistem sprosti še veliko več ogljika. Ta naknadna sproščanja ogljika bi planet poslala na uničujočo 100-tisočletno “okrevanje”, preden bi ponovno pridobil ravnovesje.

To je zato, ker ogljikov cikel sprejema stalni tok CO2, ki izhaja iz vulkanov že milijone let, ko se giblje med zrakom in oceani, se reciklira v biosferi in se na koncu vrne v geologijo. Gre za ogljikov cikel. A če ta planetarni proces prekinemo s preobremenitvijo s tako ogromno količino CO2 v geološko kratkem časovnem obdobju, ki presega zmogljivosti Zemlje, lahko sprožimo nebrzdano reakcijo, ki bo veliko bolj uničujoča od katere koli katastrofe, ki je sploh sprožila celoten dogodek. 

Obstaja le nekaj poznanih načinov za sproščanje gigaton ogljika iz zemeljske skorje v atmosfero. Na eni strani so to približno vsakih 50 milijonov let ponavljajoči se izbruhi vulkanizma v velikih magmatskih območjih, na drugi strani pa industrijski kapitalizem, ki se je, kolikor vemo, zgodil le enkrat. A čeprav je naš planet trden in odporen na vse vrste nepredstavljivih udarcev, ki jih redno prejema, se enkrat na 50–100 milijonov let zgodijo katastrofalni dogodki. To so velika množična izumrtja, ko se razmere na površini Zemlje povsod tako poslabšajo, da presegajo prilagodljivost skoraj vseh kompleksnih oblik življenja.

V zgodovini živalskega življenja je ta opustošenje petkrat doseglo (in v enem primeru daleč preseglo) nekoliko arbitrarno mejo izumrtja 75 % vrst na Zemlji, zato je dobilo status »velikega množičnega izumrtja«. V paleontološki skupnosti so znana kot velika petorica. Najnovejše od velikih petih je prizadelo planet pred 66 milijoni let. Šlo je za globalno katastrofo, ki je zadostovala, da je končala dobo dinozavrov.

V primerjavi s tem je uničenje, ki ga povzročamo ljudje, relativno blago; morda manj kot 10 %. No, vsaj zaenkrat. Po vplivni študiji paleobiologa Anthonyja Barnoskya, objavljeni v reviji Nature leta 2011, bi lahko, če bomo nadaljevali s trenutnim tempom izumiranja, v treh stoletjih do 11.330 letih od danes preskočili iz (še vedno grozljivega) ranga manjšega množičnega izumrtja v šesto večje množično izumrtje, ki ga bodo geologi v prihodnosti težko ločili od udarca asteroida. Glede na to, kako katastrofalen je že vpliv človeka na biosfero, je strašljivo pomisliti, da nas morda še čaka vrhunec našega množičnega izumrtja.

Ko govorimo o izpustih, ni pomembna samo količina CO2, ki vstopi v sistem, ampak tudi pretok. Če ga v zelo dolgem času vnesemo veliko, se planet lahko prilagodi. Če pa v kratkem času vnesemo več kot veliko, lahko pride do kratkega stika v biosferi.

Na žalost hitrost, s katero ljudje danes izpuščamo CO2 v oceane in ozračje, daleč presega sposobnost planeta, da bi sledil temu tempu. Trenutno smo v začetni fazi okvare sistema. Če bomo tako nadaljevali še dolgo, bomo morda videli, kaj dejanska okvara resnično pomeni.”

Povezava do članka v originalu: https://bit.ly/41hPE4b

The post PREDLAGAMO: Ali smo na poti k šestemu velikemu množičnemu izumrtju?  first appeared on Rdeča Pesa.

Mnogi smo znaten del letošnjega poletja preživeli v zastojih na avtocestah. Pobliže smo spoznavali pokrajino na odseku Slovenske Konjice – Dramlje in se potili ter dušili na ljubljanski obvoznici. To je negativno vplivalo na okolje in naše zdravje. 

Kot smo videli v preteklih dneh, vidne politične predstavnice in predstavniki tovrstnih problemov nimajo. Če je gužva na cesti in morajo na hitro skočiti s svojega morskega oddiha, pač naročijo helikopterski prevoz in uživajo v razgledu na kilometrske kače pločevine, ki se raztezajo pod njimi na avtocestah. Tako je predsednica republike Nataša Pirc Musar na državno proslavo v Beltincih z obale (ter nazaj) priletela kar v policijskem helikopterju. V uradu predsednice pojasnjujejo, da so se za takšen korak odločili, ker se z zračnim prevozom “v veliki meri izločijo tveganja povezana z zastoji na cestah in drugimi nepredvidenimi dogodki.” 

Kako pa naša kapitalistična država skrbi, da se tudi delovni ljudje “izognemo tveganjem povezanimi z zastoji na cestah”? S podražitvijo enkratnih, dnevnih in tedenskih vozovnic za integrirani javni potniški promet (avtobusi in vlaki) ter z ukinitvijo cenovno dostopnih vikend vozovnic. Če vas je prej železniški prevoz ob vikendih na morje iz Maribora stal med dobrimi štirimi in šestimi evri, se je sedaj cena dvignila na med 12,40 € in 18,60 €. Vozovnica za razdaljo do 5 kilometrov pa se je podražila za 15,4 %. 

Zaradi nezadostnih vlaganj v železniški promet v zadnjih nekaj desetletjih in vdora privatne iniciative na polje medkrajevnih in nekaterih mestnih avtobusnih povezav, sta ta že tako ali tako časovno in lokacijsko neprilagojena družbenim potrebam. Z zgoraj opisanim zvišanjem cen, o katerem smo že obširneje poročali, pa je bil storjen še dodaten korak v napačno smer. V smer javnih storitev, ki temeljijo na obsežnem financiranju s strani uporabnic in uporabnikov, ki že po svoji naravi povečuje ekonomsko in družbeno neenakost. V smer družbe, kjer individualno prevladuje nad kolektivnim. V smer družbe, ki še hitreje drvi proti okoljski katastrofi.

Direktor DARS-a, Andrej Ribič, težave z zastoji pripisuje temu, da smo v preteklem obdobju premalo vlagali v cestno infrastrukturo. Resnica je ravno obratna. Preveč denarja smo vložili v (avto)ceste, s predpostavko, da nas bo pred prometnim kolapsom rešil samo še en dodaten pas. Bistveno premalo sredstev smo namenili javnemu potniškemu prometu, ki hkrati predstavlja družbeno dobro in eno najboljših orožij v spopadu s podnebno krizo, katere učinke danes čutimo že vsi. 

The post GUŽVE NA CESTAH, DRAŽJI VLAKI IN BUSI TER PREDSEDNICA V HELIKOPTERJU first appeared on Rdeča Pesa.

Avtor tokratnega gostujočega peresa je Matej Trontelj.

Za zmerno do hudo prehransko negotovostjo trpi okoli 2,4 milijard ljudi. Sedemsto petintrideset milijonov jih dnevno doživlja kronično lakoto. Na leto zaradi lakote umre okoli 9 milijonov ljudi, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije, UNICEFA in številnih humanitarnih organizacij Kljub temu, da Slovenija spada med države z visokim dohodkom in poseduje relativno celovite programe socialnega varstva, je okoli sedem odstotkov prebivalstva na pragu in pod pragom prehranske negotovosti. To je kar 150.000 ljudi!

Kaj so pravzaprav vzroki za lakoto? Zakaj prihaja do prekinitev v svetovnih prehranjevalnih verigah? Na podlagi česa definiramo lakoto in kako jo merimo? Kdo je pri lakoti najbolj na udaru in kje se najpogosteje pojavlja? Ter najpomembnejše: kako jo lahko rešimo oziroma poskrbimo, da vsak posameznik na našem planetu odide spat s polnim želodcem?

Vzroki za lakoto so raznoteri. Po večini so posledica tako okoljskih kot človeških faktorjev. Poplave, suše in podobni vremenski pojav, ki jih povzroča globalno segrevanje, uničujejo življenja, pridelek in gospodinjstva ter preprečujejo, da bi se ljudje lahko ustrezno hranili. Nemalokrat se zgodi, da se ljudi nasilno razseljuje in to pomembno vpliva na njihov dostop do zaposlitve, doma, in prehranske varnosti. Okoli 70 odstotkov od 319 milijonov ljudi, ki trpijo za akutno lakoto, se nahaja na območju konfliktov in vojn. To velja predvsem za države na Bližnjem vzhodu in za države vzhodne, centralne in zahodne Afrike, Karibov, južne Azije in vzhodne Evrope.

Visoke cene energentov, hrane in osnovnih dobrin ter vrtoglava inflacija so pojavi, ki ne vzniknejo sami po sebi, ampak so produkt skrbno načrtovanih imperialističnih politik. Prehranska kriza je zgodovinsko soobstajala s kapitalističnim restrukturiranjem kmetijstva v državah globalnega juga. Kolonialisti so na tamkajšnjem območju izvedli razbitje kmečke produkcije manjšega obsega in samooskrbnega kmetovanja. Razlastninjeni so se bili tako primorani zateči v mesta. Postali so proletarizirani, popolnoma ločeni od svoje zemlje in sredstev za preživetje. Britanci so svoje kolonije selili v monoprodukcijo, torej, v produkcijo ene dobrine, kot je bil na primer bombaž. To je povzročilo množično stradanje.

Ena izmed takšnih primerov je bila bengalska lakota, v kateri je pomrlo 3 milijone ljudi. Britanski predsednik Winston Churchill je takrat namerno preusmeril hrano iz britanskih kolonij v Evropo in se lotil uničevanja pridelkov, da bi se ubranil proti japonskim zavojevalcem, ki so zavzeli Bengalu sosednjo Burmo. Lakota je bila klasičen primer špekulativne, k profitu naravnane politike zahodnih elit.

Obdobje po 2. svetovni vojni je prineslo dekolonizacijo klasično zatiranih držav. Vlade na novo osamosvojenih nekdanjih kolonij so se lotile obsežne industrializacije. Za tak projekt so potrebovale močan državni intervencionizem. S centralnim planiranjem in politikami izvozne substitucije so socialistični in nacionalistični režimi globalnega juga nadomeščali odsotnost investicij kolonialnih sil. Za delavski razred so uvajali prehranske subvencije in skrbno kontrolirali cene hrane in dobrin. Vsi ti ukrepi so v teh državah prinesli do tedaj nevidenega rasta življenjskih standardov.

Po drugi strani je povojno obdobje pripeljalo do novih oblik revščine in odvisnosti od centrov imperializma. Ko so ZDA zaključile s financiranjem Marshallovega plana, so potrebovale nove trge za ekspanzijo svojih presežkov. Z javnim zakonom PL480 so vzpostavile mednarodne mreže za distribucijo hrane. Hrano so ZDA razdeljevale najbolj obubožanim, a na račun razvijanja domače kmečke produkcije. Posledica tega je bila še večja pavperizacija. Tako so ZDA lahko počele vse dokler so bile cene hrane relativno nizke. V 70. In 80. Letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do prve hujše ekonomske krize, so institucije pod vplivom zahodnih držav, kot sta denimo Mednarodni denarni sklad ali pa Svetovna banka, pričele s procesom tržne liberalizacije, ki je pometel z nadzori nad produkcijo in višinami cen. MDS in SB sta državam, kjer je prišlo do eksplozije dolga začele financirati stroške prehranjevanja na račun “strukturnega prilagajanja” njihovih ekonomij. Po domače povedano, sta začela privatizirati in si prisvajati pomembne dele ključnih panog in resursov. Pred temi pritiski so klonilne tudi države z močnimi državnimi kapacitetami, saj so pravila igre navsezadnje določali ZDA in njeni zavezniki.

Kot lahko vidimo je večina lakot predvsem posledica umetno, torej človeško sproduciranih politik. Močnejše države z izsiljevanjem šibkejših držav ustvarjajo pogoje za eksploatacijo. Prisvajajo si njihove surovine, človeško silo in politične kapacitete. V preteklosti je bilo to mogoče ravno zaradi tega, ker so močnejši obvladovali mednarodne trge in finančne institucije. Danes se moč teh akterjev krha in zdi se, da nastajajo nove multipolarne sile, ki ne sledijo več primatu dolarja.

Strokovnjaki na področju lakote se strinjajo, da na svetu obstaja dovolj hrane za 10 milijard ljudi. Problem torej ni neučinkovita produkcija, ampak neučinkovita oblika distribucije. Pod kapitalističnim sistemom hrana pripada tistim, ki si jo lahko privoščijo. Dobrine in storitve se ne ustvarjajo zavoljo zadovoljevanja človekovih potreb, ampak za profit elit. Te elite posedujejo sadove vsega človeškega dela – lastijo si produkcijska sredstva in materialno bogastvo. Predvsem pa posedujejo politično moč, s katero lahko še naprej vzdržujejo nepravičen status quo. 

Sistem, v katerem živimo, je popolnoma nerazumen. Potrebna je alternativa, v okviru katere bomo privatno prilaščanje nadomestili s kolektivnim razporejanjem virov. Takoj bi morali socializirati mednarodne prehranske verige in z njimi povezane akterje. To preprosto ni mogoče brez močnega državnega poseganja v kaotično delovanje trga. Liberalizem je pri tem popolnoma spodletel. Izkoriščane države globalnega juga se morajo začeti povezovati v nove oblik zvez in alians, ki jim bodo omogočale enakovredno kooperacijo in solidarno občevanje. V nekem smislu to že vidimo v obliki iniciative BRICS, ki nadomešča kolonialne strukture imperialističnega zahoda. Naslednji korak je ustanovitev političnih teles, ki bi tradicionalne žrtve kolonializma povezal na poti v svetlo prihodnost.

Foto: Fatima Shbair/Associated Press

The post GOSTUJOČE PERO: KAKO IMPERIALISTIČNE ELITE POVZROČAJO LAKOTO first appeared on Rdeča Pesa.

Pri nas še vedno najdemo novinarje, ki dvomijo v genocid v Palestini in trobijo o pravici Izraela do obrambe pred “teroristi”. Najdemo na primer voditelje, ki brez sramu navajanje dejstev o povezanosti tujih in izraelskih podjetji z genocidom skličejo kot provokacijo. Pa tudi take, ki so ogorčeni, ker Slovenija prepoveduje uvoz genocidnega orožja v Izrael. Češ da merimo mišice in si delamo sramoto v družbi. 

Za razliko od teh primerkov pa privilegija biti ignorantski do smrtno nevarne resnice nimajo palestinske novinarke in novinarji. Ker jo vsakodnevno živijo. Oziroma jo vsakodnevno umirajo, če smo natančni. Al Jazzera je namreč sporočila, da Izraelci so pred tremi dnevi ubili še štiri njihove sodelavce. S tem so ubili celotno ekipo Al Jazeere, ki je pokrivala območje Gaza City. Targetirali so šotor v bližini bolnišnice Al Shifa, kjer so novinarji delali. 

Med ubtimi je tudi novinar Anas Al-Sharif, eden bolj prepoznavnih novinarjev v Gazi. To so njegove poslednje besede: 

“To je moja poslednja želja, moje poslednje sporočilo. Če berete te besede, me je Izrael uspešno umoril in utišal moj glas. Najprej, mir z vami in Alahovo usmiljenje in blagoslov. Preživel sem bolečino v vseh njenih niansah, večkrat izkusil trpljenje in izgubo, a to me ni ustavilo. Vedno sem govoril resnico kakršna je, brez popačenja – zato, da bi Alah lahko pričal proti tistim, ki so molčali, tistim, ki so sprejeli naše ubijanje, tistim, ki so nam dušili dih, tistim, katerih srca so ostala nedotaknjena kljub razmesarjenim ostakom naših otrok in žensk, tistim, ki niso storili ničesar, da bi ustavili pokol, s katerim se naši ljudje soočajo že več kot leto in pol. Pozivam vas, ne dovolite, da vas verige ustavijo, niti da vas omejujejo. Bodite mostovi do osvoboditve dežele in njenih ljudi, dokler sonce dostojanstva in svobode ne vzide nad našo ukradeno domovino. Zaupam vam, da boste poskrbeli za mojo družino. Zaupam vam svojo ljubljeno hčerko Sam, luč v mojih očeh, ki je nikoli nisem imel priložnosti gledati odraščati. Ne pozabite Gaze. In ne pozabite name v vaših iskrenih molitvah za odpuščanje in sprejemanje.”

Od 7. 10. 2023 naprej je Izrael ubil več kot 270 medijskih delavcev. Po podatkih projekta Costs of War univerze Brown je bilo v Gazi od začetka vojne 7. oktobra 2023 ubitih več novinarjev, kot jih je bilo skupaj v ameriški državljanski vojni, prvi in drugi svetovni vojni, korejski vojni, vietnamski vojni, vojnah na območju nekdanje Jugoslavije ter v vojni v Afganistanu po 11. septembru. Novinarji brez meja poročajo, da je bilo leto 2024 najbolj smrtonosno leto za novinarje, ubitih je bilo več kot 120. Od začetka letošnjega leta so Izraelci v Gazi ubili več kot 50 novinarjev in medijskih delavcev.

O tem, kako absurdna so pojasnila Izraela, nima smisla izgubljati besed. Tudi tokrat so Izraelci trdili, da so novinarji pripadniki Hamasa, češ da so vodili oborožene napade. Spomnimo, da je Izrael oktobra 2023 mednarodnim novinarjev prepovedal vstop v Gazo, zato so tam ostali zgolj palestinski novinarji. Priročno za zakrivanje dejanskega stanja. Spomnimo, napad na novinarje je vojni zločin. 

Ampak nečesa Izraelci in njihovi lakaji ne razumejo. Lahko grozijo in pobijajo. Lahko uničujejo, rušijo, pretepajo in zapirajo. Lahko grozeče obletavajo z droni. Lahko snemajo in razvijajo visokotehnološka smrtonsna orožje. Duha upora jim ne bo uspelo zlomiti ne glede na to, kako krvoločna bodo njihova dejanja. Ker ta ni zasidran v eni osebi, prisoten je v zraku, gori v srcih ljudi po svetu. In z vsakim ubitim upor narašča. 

Ljudje po celem svetu množično protestirajo. Pred tremi dnevi je bilo samo v Grčiji več kot 150 protestov. Med drugim so protestirali tudi na otokih kot sta Santorini in Paros, kjer dopustujejo bogati izraelski turisti. Slovenska vlada je zaradi pritiskov ljudi končno začela sprejeti vsaj neke konkretne ukrepe zoper Izrael. Aktivisti na terenu se med tem pripravljajo, da bodo tokrat množično zapluli proti meji z Gazo in skušali predreti izraelsko blokado. Palestina bo svobodna. Razen, če nameravajo ubiti čisto vse ljudi na tem planetu. 

Zato dragi ignorantski novinarji, ki poročate kot narekuje kapital, zapomnili si bomo vaše besede. Ko boste čez desetletja na Gazo gledali kot tragedijo in obeleževali krute obletnice, bomo vedeli, da ste tudi vi z vašo ignoranco in neoodgovornim poročanjem podpirali genocid. Soborke in soborci, vi pa ne obupajte, kot je dejal Al-Sharif, verige nas ne smejo ustaviti, niti ne ovirati.

The post UMORJEN PALESTINSKI NOVINAR: “NAJ VAS VERIGE NE USTAVIJO!” first appeared on Rdeča Pesa.

V sredo je nogometni svet dosegla novica, da je bil v južnem delu Gaze umorjen palestinski nogometaš Suleiman Al-Obeid ki se ga je v domovini prijel vzdevek “Palestinski Pele.” Umorile so ga izraelske okupacijske sile, medtem ko je s tisoči drugih sestradanih Palestink in Palestincev čakal na humanitarno pomoč. 

Z njegovo smrtjo je številka palestinskih nogometašev in nogometnih delavcev, ki so jih sionistične sile pomorile v svojem genocidnem pohodu, narasla na 421. Za primerjavo, lansko sezono je v desetih klubih prve slovenske nogometne lige nastopalo 266 igralcev. S takšnim tempom bi izraelski okupatorji v manj kot dveh letih pobili vse igralce prve lige in zraven še več kot polovico tistih, ki nastopajo v drugi ligi. 

Poleg tega so Izraelci od oktobra 2022 uničili praktično vso nogometno infrastrukturo v Gazi in njen znaten del na Zahodnem bregu. V bombnih napadih in nasilnih vdorih kopenskih sil je bilo popolnoma uničenih 288 nogometnih igrišč, stadionov, telovadnic in druge nogometne infrastrukture. S tem so okupatorji izvedli zločin nad palestinskim nogometom in nogometom nasploh. 

Kljub tako množičnem uničenju in vsakodnevnih poročilih o novih desetinah in desetinah umorjenih Palestink in Palestincev, so mednarodne nogometne organizacije v zvezi z izraelskim genocidom popolnoma tiho. Niti razmišlja se ne o tem, da bi izraelskim klubom in reprezentančnim selekcijam prepovedali sodelovanje v tekmovanjih pod okriljem UEFE in FIFE. Zgolj dan potem, ko so streli pokosili “Palestinskega Peleja”, je moštvo Beitar Jerusalem brez kakršnihkoli omejitev nastopilo v tretjem krogu kvalifikacij za uvrstitev v Ligo Europa. Ob tem naj povemo, da gre za klub, katerega igralci prihajajo na teren ob spremljavi napeva, ki se v prevodu glasi takole: “Ni mi mar, koliko jih bo in kako bodo ubiti. Iztrebljanje Arabcev me navdušuje. Fant, dekle ali starec – vsakega Arabca bomo pokopali globoko v zemljo.”

Ne molčijo pa (več) mnogi svetovni športniki in športnice. Na umor Suleiman Al-Obeid sta se s kritiko popolne pasivnosti mednarodnih nogometnih organizacij in izraelskega genocida ter s podporo svobodni Palestini, odzvala zvezdnik egiptovske reprezentance ter Liverpoola Mohamed Salah in legendarni kapetan Manchester Uniteda Eric Cantona. Mnogi ostali športni kolektivi zavračajo igranje tekem s “športniki in športnicami” (ponavadi gre za bivše ali pa aktivne pripadnice in pripadnike izraelskih okupacijskih sil) iz Izraela. Tudi slovenske odbojkarice so pretekli teden zavrnile rokovanje z izraelskimi nasprotnicami ob zaključku kvalifikacijske tekme za nastop na evropskem prvenstvu. 

Takšna osamitev in izključitev, podprta s strani velikega števila organiziranih nogometnih  navijaških skupin, ki predstavljajo močan člen v verigi solidarnosti s Palestino, je edina možna pot, ki bi ji morale slediti vse športnice in športniki v svetu! Stop genocidu – za svobodno Palestino!

The post ZAKAJ UEFA IN FIFA MOLČITA O UMORU PALESTINSKEGA PELEJA? first appeared on Rdeča Pesa.

Slovenska vlada v zadnjem tednu po slabih dveh letih aktivnega genocida nad palestinskim ljudstvom končno sprejela majhne, simbolne, pa vendarle pomembne korake proti kolonialni tvorbi. Najprej so v začetku meseca sprejeli sklep o prepovedi uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael in iz njega. Izjemo predstavlja “oprema, ki je pomembna za odpornost in varnost Slovenije”. Kar pomeni predvsem različna informacijska sredstva oziroma sredstva namenjena kibernetski obrambi. Na novinarsko vprašanje kaj ta ukrep pomeni za izraelske protioklepne sisteme spike, ki jih Slovenska vojska uporablja v ta namen že 20 let, so se odzvali, da so te rakete kupovali pri “evropskemu” proizvajalcu Eurospike. Ta je skupni projekt nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Group, ter izraelskega državnega podjetja Rafael. Nekaj teh raket naj bi bilo trenutno tudi v nabavi.

Slovenija je sicer v času svojega obstoja sklenila več poslov z Izraelom. Ti so obsegali posodobitve tankov, nakupe havbic, orožnih postaj in minometov ter edin hitri patruljni čoln s katerim razpolaga slovenska flota. Poleg tega so izraelska podjetja Slovensko vojsko oskrbovala tudi z radarji in komunikacijskimi sistemi. To kaže na precejšnjo odvisnost Slovenije od izraelske vojaške tehnologije, pogodbe s podjetjem Eurospike pa hkrati kažejo, da se vedno najde način kako lahko posel še vedno teče, kljub prepovedim. Hkrati pa naj Ministrstvo za obrambo ne bi bilo seznanjeno z vojaškimi tovori preko slovenskega ozemlja in ni od oktobra 2023 izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja v Izrael. Če je temu res tako se postavljajo še dodatna vprašanja o dejanskem učinku teh prepovedi trgovine.

Temu je treba dodati tudi nedavno prepoved uvoz blaga iz izraelskih naselbin na zasedenih palestinskih ozemljih. Tudi ta prepoved je sicer bolj simbolna, ker je obseg trgovine med Slovenijo in temi naselbinami precej majhen – uvažamo predvsem avokado, izvažamo pa zdravila, imunološke proizvode in antiserume.

Omeniti velja sicer, da je Nemčija prekinila izvoz orožja, ki bi se lahko uporabilo v Gazi, v Izrael. To je toliko bolj presenetljivo, saj je Nemčija en izmed najbolj zvestih podpornikov Izraela. Omeniti velja, da te prepovedi prihajajo v času nadaljnjega zaostrovanja genocida v Gazi, ko Netanjahujeva vlada razmišlja o vojaški priključitvi Gaze Izraelu.

Ne glede na materialne učinke teh prepovedi pa te prepovedi pričajo o vedno manjši podpori, ki jo Izrael uživa med svojimi zavezniki. Spomniti se moramo, da je naša vlada te sklepe v prvi vrsti sprejela zaradi aktivnega pro-palestinskega gibanja pri nas. Naj nas to bodri in navdihuje v nadaljnjih bojih. Upamo lahko, da bo ta val embargov, skupaj z delavskimi akcijami in propalestinskimi protesti dokončno zamajal to genocidalno politično tvorbo in s tem močno prizadel zahodni imperializem.

Foto: Peter Žiberna

The post SLOVENIJA ORJE (SIMBOLNO) LEDINO? first appeared on Rdeča Pesa.

V Sloveniji je pred dobrim mesecem dni gostoval francoski pisatelj Édouard Louis, ki se je uveljavil kot pisec družbenokritične literature, v kateri na različne načine dokumentira življenjske pogoje francoskega delavskega razreda.

Louis v svojih javnih nastopih nenehno poudarja, da je za mnoge v Franciji pa tudi drugod delavski razred nekaj, kar danes “ne obstaja več”, pri čemer je zaradi svojega avtobiografskega pisanja o življenju v skrajni bedi večkrat naletel celo na obtožbe, da je njegova literatura neresnična, da govori o nečem, kar pravzaprav (v očeh višjih razredov) sploh “ne more obstajati”.

V času različnih kriz in večanja razredne razslojenosti je Louisovo delo dokaz, da delavski razred obstaja, živi in se bori, četudi se je od začetkov kapitalizma kot vsak zgodovinski pojav spremenil in četudi ga poskušajo pasivizirati, disciplinirati, mu odvzeti glas, ga izločiti iz filmov in knjig. V svojih delih nam Louis nasprotno predstavi realnost, v kateri je bil kot otrok pogosto lačen, njegovo okolje pa je bilo polno nasilja in homofobije.

Na Rdeči pesi delimo povezavo do pogovora z Édouardom Louisom, obenem pa vas vabimo k branju njegovih knjig, ki so v slovenščini izšle pri založbah /*cf in Beletrina.

https://365.rtvslo.si/arhiv/ars-humana/175139846?fbclid=IwY2xjawL-EntleHRuA2FlbQIxMQABHoivz5o3w9zl62TCzjp6CDxIWTyS_BYSnvtsVRsxj6RIqsO1vWysA75kmgI7_aem_ChzcVl85GACFx8YQmYwchQ

The post RDEČA PESA DELI: “RESNICA RAZREDNE RAZSLOJENOSTI JE TA, DA NEKATERI LJUDJE UMIRAJO PREJ KOT DRUGI” first appeared on Rdeča Pesa.

Saro Hamed Elkarnavi, 10-letno deklico iz Gaze, in njeno družino je izraelska genocidna vojska ubila le nekaj dni, preden bi z zborom Ahaziž na daljavo nastopila na prihajajočem festivalu Plavajoči grad. Orkester Etno Histeria se je na ljubljanskem Kongresnem trgu s sporočilom poezije Sare in njenega pevskega zbora – “Če moram umreti, moraš ti preživeti, da poveš mojo zgodbo” – in protestnim prepevanjem zavzel za konec izraelske blokade Gaze in konec morije palestinskega ljudstva. 

“Če lahko tukaj in zdaj blokiramo to cesto, lahko blokiramo tudi druge ceste. Če lahko storimo to, lahko ustavimo ladje, ki v Izrael izvažajo in iz Izraela uvažajo dobrine, a ne hrane, ampak stroje za uničevanje. Ali smo dovolj pogumni, da zaustavimo gospodarstvo, da ustavimo kapital, da premagamo strah pred milijarderji in jim preprečimo ukazovanje, kaj lahko počnemo? Ali nas je strah tega? Nas je strah zakona? Naj nas ne bo strah! Bodimo uporni! Gremo na avtoceste, gremo v tovarne, ustavimo vse. Šele ko se bo ustavilo gospodarstvo, se bodo zamislili. Prej se ne bo nihče in vse, kar nam ostane, je kričanje, vse, kar nam ostane, je protestiranje. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo! Gremo probat, no pasaran.” – Matija Solce

Po palestinski ljudski pesmi in zgornjem nagovoru je okrog 300 protestnikov in protestnic na čelu z muzikanti, ki so se zbrali iz 21 držav, spontano blokiralo križišče Slovenske in Šubičeve ceste. Nato so jo po Slovenski mahnili do Čopove, vzklikajoč “Free, free Palestine” in prepevajoč ljudske pesmi in pesmi upora, kot je El pueblo unido.

S presenetljivo novostjo v primerjavi z utečenimi ceremonijami palestinskih protestov pri nas so protestne rime ponesli v prostore korporacij Mango in McDonald’s, od koder sta ju mirno pospremila policista. Še do Prešernovega trga, kjer so razglasili konec protesta, še prej pa policiste pozvali, naj prestopijo na stran ljudstva in tudi oni prispevajo h koncu genocida nad palestinskim ljudstvom. 

A pesem se ni ustavila in povorka je pot nadaljevala po Trubarjevi do Mesarskega mosta, Etno histeria pa je igrala in pela, pela in igrala, širila glas o Sari, njeni in vseh palestinskih družinah, ki jih izraelska genocidna vojska pobija in strada.

Namesto polurnemu glasbenenemu nastopu, kar je bila prvotna ideja orkestra, smo doživeli dveurni protest, ki je ponudil nekaj idej vsem (palestinskim) protestom v Sloveniji:

– spontanost v govorih in dejanjih vedno premaga napiflanost tehničnih recitalov. Ta breceljevski ali zdaj solcetovski element presenečenja je najboljše zdravilo proti zaspanosti palestinskega in vseh drugih progresivnih gibanj pri nas, 

– direktna akcija in konfrontacija z razrednimi sovražniki ima večji mobilizacijski učinek od ponavljajočih se in s policijo vnaprej dogovorjenih poti, poleg tega pa zmede še policijo,

– za dobro voljo protestnikov in širjenje glasu onkraj lastnega protestnega mehurčka pa poskrbi glasba, ta preprosta, tako rekoč edina univerzalna vez med ljudsko, delavsko, protinacionalistično ali protikapitalistično vsebino in ušesi prav vseh občinstev. 

Okrepljeni s temi lekcijami združimo moči proti hegemoniji kapitalističnega zahoda in zločinom Izraela, kronskega dragulja ameriškega imperija. Protesti niso dovolj. Čas je za realno akcijo! 

The post Protest za palestinsko deklico Saro: “Manjka nam poguma, da rušimo zakon. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo!” first appeared on Rdeča Pesa.

Z zgornjimi besedami sta Zarah Sultana in Jeremy Corbyn napovedala ustanovitev nove leve politične stranke v Veliki Britaniji. V zgolj desetih dneh je svojo pripravljenost, da skupaj oblikujejo novo politično organizacijo, izkazalo več kot 655 tisoč ljudi. Ta številka presega skupno članstvo treh največjih britanskih parlamentarnih strank. Jasno je torej, da je pobuda naletela na plodna tla – prepredena z naraščajočimi ekonomskimi in družbenimi neenakostmi ter vse večjo nedemokratičnostjo političnih režimov v kapitalizmu.

Stranka, ki še nima uradnega imena in jasno zapisanega programa, se bo sodeč po napovedih zavzemala za (re)nacionalizacijo nekaterih ključnih storitev in industrij (železnice, pošta, oskrba z vodo in elektriko), obsežno gradnjo javnih stanovanj in višanje davkov za kapital ter za tiste z najvišjimi dohodki. Osnovni program zveni precej podobno kot manifest Laburistične stranke za volitve leta 2017, ko je na njenem čelu stal prav Corbyn. 

Gre za politike, ki nedvomno prinašajo koristi delovnim ljudem in pomembne sektorje gospodarstva jemljejo iz rok zasebnega kapitala. Napačno bi se bilo slepiti, da gre za socialistične politike, ki merijo na temeljno preobrazbo lastninskih in produkcijskih razmerij ter preko tega radikalno družbeno spremembo. Odpira pa tovrstno politično organiziranje prostor za rast in širjenje tudi takšnih idej, ki v sebi nosijo revolucionarno perspektivo. 

Sultana in Corbyn sta ustanovitev stranke napovedala v času, ko so se etablirane politične stranke znašle v globoki krizi. Mnoge od njih v Veliki Britaniji in drugod po Evropi preživljajo svoje zadnje ure na političnem prizorišču. Njihovo članstvo drastično upada (leta 1983 je bilo v Veliki Britaniji vanje včlanjenih 6,7 milijona ljudi, danes je ta številka padla na 882 tisoč ljudi), njihovi volilni rezultati so vse skromnejši (leta 1992 je za konservativce in Laburiste skupno glasovalo 25,6 miljona ljudi, lani še zgolj 16,5 milijona ljudi), prezir, ki ga do njih kažejo delovni ljudje, pa je vse večji. 

Omenjeno krizo pridoma izkoriščajo skrajno nazadnjaške politične sile, kakršna je v britanskem kontekstu Reform UK. Te za razliko od etabliranih, osrednjih sil skrajnega centra, priznavajo nekatere posledice splošne krize sodobnega kapitalizma (npr. siromašenje javnih storitev), vendar vzroke zanje iščejo v najbolj revnih in izkoriščanih delih prebivalstva. Uveljavljanje njihovih politik pa bi sedanjo socialno in okoljsko krizo zgolj še znatno zaostrilo, kar bi imelo izrazito negativne posledice za delovne ljudi. 

Poskus izgradnje množične in demokratične politične organizacije ponuja priložnost, da prostor poln upravičenega nezadovoljstva, jeze in prezira do vladajočih zasedejo napredne ideje in prakse. Prav navedena “demokratičnost” je tukaj osrednjega pomena. Uspešnost celotnega projekta je namreč v veliki meri odvisna od tega, če se bo ustanoviteljicam in ustanoviteljem uspelo izogniti vzpostavitvi notranjega kartelnega, nedemokratičnega organiziranja in odločanja. Te, skupaj z ostalimi stvarmi, privedejo do tega, da stranka postane zgolj nekoliko bolj leva verzija izpetih meščanskih, v parlamentarne procedure potopljenih, socialdemokratskih strank. Klasičen primer tega lahko spremljamo v Sloveniji. 

Vsekakor množična mobilizacija ob začetku ustanavljanja stranke kaže na potencial za tovrstno napredno politično organiziranje. Dobršen del masovnosti je mogoče pripisati trdnim vezem, ki so se med številnimi ljudmi, sindikati in kolektivi stkale v okviru boja za svobodno Palestino, katerega učinki so vidni na vsakodnevni ravni. Prav takšno organiziranje, katerega fokus je na delovnih mestih, ulicah, predavalnicah in tribunah je najboljše vodilo za napredno politično delo. Naj si bo to v Veliki Britaniji, Sloveniji ali drugod po svetu.

The post “OBIČAJNI LJUDJE USTVARJAJO BOGASTVO – IN OBIČAJNI LJUDJE IMAJO MOČ, DA GA VRNEJO TJA, KAMOR SPADA” first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko se več kot 40 ministrov zbira na konferenci v New Yorku, da bi razpravljali o dvodržavni rešitvi med Izraelom in Palestino, v Gazi še vedno izginjajo cela mesta. Uničene bolnišnice, trupla otrok pod ruševinami, obupano prebivalstvo brez elektrike, hrane in varnosti. Vse to se dogaja v senci diplomatskih govorov, ki že desetletja reproducirajo isto iluzijo: da je mogoče doseči pravičen mir brez odprave okupacije, brez odgovornosti za vojne zločine in brez priznanja zgodovinske krivice. Medtem ko svet razpravlja o “rešitvah”, Izrael sistematično briše Palestino z zemljevida – ne le fizično, temveč tudi politično in simbolno. 

Dvodržavna rešitev, kot jo zagovarjajo zahodne sile, ni nič drugega kot poskus legitimizacije apartheida in kolonialne realnosti. Medtem ko Izrael nadaljuje z vojnimi zločini v Gazi, zasedbo Zahodnega brega in etničnim čiščenjem, svet razpravlja o “miru”, ki bi Palestincem dodelil razkosano, demilitarizirano ozemlje brez suverenosti, brez nadzora nad mejnimi prehodi, z omejenim dostopom do vode in brez pravice do vrnitve beguncev.

Kaj pomeni pravična rešitev?

Pravična rešitev izraelsko-palestinskega konflikta ne more temeljiti na dvodržavni logiki, ki ohranja kolonialne razmere in apartheid, temveč mora izhajati iz popolne dekolonizacije Palestine. To pomeni brezpogojno pravico do vrnitve palestinskih beguncev, odpravo rasističnega režima, konec okupacije in oblikovanje ene sekularne, demokratične države, kjer bodo vsi prebivalci – ne glede na vero, etnično pripadnost ali razred – živeli v enakopravnosti. Takšna rešitev mora temeljiti na samoodločbi, ljudski oblasti in odpravi kapitalističnega militarizma, ki poganja zatiranje in nasilje.

Ko Zahod modruje o mirovnih procesih, Palestinci umirajo. Ko ZN razpravlja o pogojih, je Gaza že zravnana z zemljo. Ko govorijo o dveh državah, želijo zakriti eno realnost: da obstaja ena država – in ta ni za vse. To je država, ki temelji na apartheidu, vojaški nadvladi in sistematičnem izbrisu palestinskega naroda. Prostora za sredinsko držo ni. Ali si proti okupaciji – ali si del nje.

The post MEDTEM KO SE V NEW YORKU GOVORI O »MIRU«, GAZA GORI first appeared on Rdeča Pesa.

Ko govorimo o Palestini, se pogosto počutimo nemočni. A dejanja ljudi za ljudi imajo bistveno več moči, kot se morda zdi na prvi pogled. Popisujemo nekaj dejanj solidarnosti zadnji dni.

Nova ladja proti Gazi

Le nekaj tednov po nezakonitem izraelskem napadu na Madleen, drugo ladjo Flotile svobode, ki je bila nasilno zasežena v mednarodnih vodah, se je na pot odpravila še ena ladja, ki nosi humanitarno pomoč in jasno sporočilo solidarnosti in miru 

V nedeljo, 20. julija, se je devetnajst mednarodnih zagovornikov človekovih pravic in dva novinarja podalo na pot z ladjo Handala v lasti Koalicije flotile svobode. Ladja je poimenovana po palestinskem risanem junaku Handala, bosonogem beguncu, ki se je uprl krivicam in se zavezal, da se ne bo obrnil dokler ne bo Palestina svobodna. Ladja nosi njegov duh in duha vsakega otroka v Gazi, ki mu je bila odvzeta varnost, dostojanstvo in veselje. 

Njihova pogumna misija je izzvati izraelsko nezakonito in nehumano blokado palestinskega prebivalstva v Gazi. Posadko tokrat sestavljajo aktivisti, znanstveniki, delavci, predstavniki sindikatov, umetniki, poslanci, izvoljeni predstavniki in novinarji iz 12 držav. Še preden so izpluli je bila ladja deležna dveh sabotaž, a to jih ni ustavilo.

Član posadke, judovsko-ameriški aktivist in ustvarjalec vsebin Jacob Berger, je danes zjutraj sporočil, da se približujejo Gazi. “Celo noč so nas obletavali droni. Načrtujemo, da bomo dosegli Gazo do nedelje, zato pričakujemo, da če nas Izraelci nameravajo ugrabiti, se bo to zgodilo danes zvečer. Prosim vse, označite medije, predstavnike vlad in oblasti naj nam omogočijo varen prehod do Gaze, da prekinemo to nelegalno in nemoralno zasedanje. Spremljajte, kaj se dogaja v Gazi. Če nas ugrabijo in zaprejo, pa zahtevajte, da nas izpustijo. Zahtevajte prehod humanitarne pomoči in konec obleganja.” 

Plastenke upanja

Ljudje iz Egipta, Libije, Alžirije in Maroka so pred dnevi začeli s simbolično iniciativo. V prazne litrske ali dvo litrske plastenke dajo hrano, kot je riž, leča, moka. Trdno jih zaprejo in jih spustijo po morju, upajoč, da bodo dosegle Gazo. Ideja, ki je prvotno izvira iz steklenic, ki nosijo sporočila, je hitro zaokrožila tudi po družbenih omrežjih in narasla v širši val solidarnosti in upora. Gre tudi za moralno podporo ljudem v Gazi in sporočilo, da niso sami v tem boju z lakoto in smrtjo. 

Izraelskim turistom preprečili vstop na grški otok

V torek je okoli 300 protestnikov preprečilo 1600 izraelskim potnikom na ladji Crown Iris, da bi se izkrcali na grškem otoku Siros. Protestniki so razprostrli velik transparent z napisom “Ustavite genocid” in vihteli palestinske zastave. V izjavi so zapisali, da se kot prebivalci Sirosa in kot človeška bitja odzivajo z dejanji, za katera upajo, da bodo pripomogla k ustavitvi te genocidne vojne v Palestini. Križarka z izraelskimi turisti se je zaradi pritiska ljudi preusmerila proti Cipru in ni pristala na Sirosu. V Grčiji sicer narašča nezadovoljstvo zaradi izraelskih genocidnih dejanj v Gazi in vse tesnejšimi vezmi z Izraelom.  

Genova za mir in nadzor nezakonitega pretoka orožja

V petek je Avtonomni kolektiv pristaniških delavcev organiziral shod pred mestno hišo v Genovi. Protestirali so proti vojni in genocidu nad palestinskim ljudstvom ter proti temu, da se skozi Genovsko pristanišče prevažajo kontejnerji z materiali za vojaško proizvodnjo, namenjeni v Izrael. Od mestnih oblasti so zahtevali, da naj Genova zavzame jasno stališče in prekine vse trgovinske odnose s Tel Avivom ter se postavi proti trgovanju z orožjem. 

Mestni svetnik Emilio Robotti je dejal, da so mestne oblasti odprte za sodelovanje in pripravljene delovati kot glasnik v vseh pristojnih institucijah, z dejanji, ki zagovarjajo vrednote miru in nadzirajo nezakonit pretok orožja. V sodelovanju s pristojnimi organi in pristaniškimi delavci bodo okrepili skupna prizadevanja tako na lokalni ravni kot tudi znotraj genovskega pristanišča. Pripravljenost mesta, da postane aktiven sogovornik na institucionalni ravni, predstavlja prvi korak k oblikovanju skupne fronte, ki bi povezala institucije, delavce in civilno družbo v imenu zakonitosti, preglednosti in miru.

Zato pa, ti, ki bereš – ne obupaj. Če izgubimo še tisto malo človečnosti, kaj nam bo sploh še ostalo?

The post VAL SOLIDARNOSTI S PALESTINO ALI KAKO NAŠA DEJANJA ŠTEJEJO  first appeared on Rdeča Pesa.

Avtor tokratnega Gostujočega peresa je prostovoljec pri humanitarnem društvu Hrana za življenje Matej Trontelj. 

Humanitarno društvo Hrana za življenje zbira donacije in išče pomožno silo pri projektu Sr(e)čna Kuhinja. Cilj projekta je ustanoviti ljudsko kuhinjo za najbolj obubožane in depriviligirane in jim ponuditi zdravo hrano, pripravljeno z ljubeznijo. 

Na hrano pogosto gledamo kot na cilj sam zase. Uživamo jo zaradi ugodja. Po drugi strani imamo do nje izrazito brezbrižen odnos. Človeštvo zavrže tretjino popolnoma užitne hrane. Zaradi kapitalističnega izkoriščanja, ki poraja revščino, vojno, podnebne spremembe in ekonomske krize nastaja prehranska neenakost. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, UNICEFA in številnih humanitarnih organizacij za zmerno do hudo prehransko negotovostjo trpi okoli 2,4 milijard ljudi. Sedemsto petintrideset milijonov ljudi dnevno doživlja kronično lakoto. Na leto zaradi lakote umre okoli 9 milijonov ljudi. Kljub temu, da Slovenija spada med države z visokim dohodkom in poseduje relativno celovite programe socialnega varstva, je okoli sedem odstotkov prebivalstva na pragu in pod pragom prehranske negotovosti. To je kar 150.000 ljudi! 

V društvu Hrana za življenje se predobro zavedamo teh problemov. Vemo pa tudi, da priprava in vzreja hrane ni robotsko početje ampak zavesten proces, ki vpliva na konzumpcijo samo, predvsem pa na počutje posameznika. S pripravo in deljenjem obrokov želimo odpravljati nepravičnosti, hkrati pa vplivati na zdravje ljudi. 

Društvo je podružnica iniciative Food For Life Global, ki v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, šolami, gostinci, kmeti in pridelovalci zavzema za dostopno hrano. Društvo je danes navzočo v več kot štirinšestdesetih državah.  Iniciativa na naših tleh deluje vse od leta 1992 in se usmerja v pomoč socialno ogroženim: od brezdomcev do materinskih domov. 

Svetovna organizacija Food for Life je aktivna v okviru številnih projektov. Kuhinje postavlja širom sveta, sploh na območjih, ki so jih prizadele naravne katastrofe ali pa raznorazni človeški faktorji, kot so denimo vojne v Ukrajini, Bosni ali pa na Haitiju.

Od ustanovitve globalne različice društva letos mineva že več kot 50 let. V času hipijevstva, ko je prihajalo do širitve alternativnih oblik življenja in s tem prehranjevanja, se je indijski modrec in ustanovitelj gibanja Hare Krišna, svami Šrila Prabhupada odločil, da bo sledil viziji svojega mojstra in v radiu desetih kilometrov okoli raznoraznih templjev, trgovin, restavracij in centrov, poskrbel za lačne. Vizija svamija je bila zavezana tako družbeni kot osebni perspektivi. Želel je reševati kolektivni problem lakote, pri tem pa ljudi učiti zdravega odnosa do hrane. 

Slovenska podružnica Hrana za življenje od leta 2008 naprej redno izvaja prevzem in deljenje presežne hrane socialno ogroženim. Poleg tega v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje, Centrom za socialno delo Šiška in projektom Erasmus organizira delavnice in kuhinje. Mladim na primer društvo daje možnost, da se podučijo o raznovrstnih tipih hrane, prav tako pa jim  omogoča, da svojo kreativno žilico preizkusijo pri kuhi. Društvo je za čas žleda pred leti pripravljajo tople obroke za Krizni center Logatec. 

Najbolj izstopajoč projekt je verjetno Kucha časti. S celo paleto nevladnih organizacij in CSD enotami je društvo jeseni 2018 začelo z organiziranjem serije kulinaričnih dogodkov, na katerih je dnevno pripravila do 200 obrokov za socialno ogrožene skupine. Med koronavirusno epidemijo se je projekt uvrstil med 50 najboljših veganskih restavracij v Evropi. Na humanitarnih večerih takrat je bilo mogoče zaslediti marsikatero znano osebnost, ki je preizkušala svoje kuharske veščine in pomagala pri deljenju obrokov. 

Od leta 2008 pa vse do leta 2020 je društvo skupaj z gostinskim obratom Radha Govinda razdeljevala presežke hrane. Od koronskega oziroma postkoronskega obdobja projekt nadaljuje  v sodelovanju z nakupovalnima centroma Aleja in Mercator center Šiška. Presežke štirikrat na teden deli socialno ogroženim na Koseški tržnici.

V prihodnosti si želimo, da bi lahko obratovali z lastno kuhinjo v Ljubljani in s pomožnimi kuhinjami v vseh večjih mestih. Da noben v okolici Ljubljane ne bi ostal brez toplega obroka bi potrebovali vsaj 5 redno zaposlenih in okoli 40 prostovoljcev. Zatakne pa se pri financiranju. Društvo je trenutno v materialno zelo negotovem položaju. Rednega financiranja nimamo, zato se prijavljamo na razpise, ki podpirajo našo dejavnost. To za projekt kot je Sr(e)čna Kuhinja preprosto ni dovolj.  

Tako pozivamo vse dobrodušne, da obiščejo našo spletno stran in donirajo karkoli od denarja pa do hrane. Vabljeni, da se služenju ljudem pridružite vsi kuharski gurmani, prostovoljci in delavci! 

The post GOSTUJOČE PERO: LJUDSKA KUHINJA – OD LJUDI ZA LJUDI  first appeared on Rdeča Pesa.

Meteorologi na Neurje.si poročajo, da segrevanje Sredozemskega morja že sedaj dosega rekordne stopnje. To morje je sicer že dlje časa nadpovprečno toplo, vendar v teh dneh prihaja do intenzivne faze segrevanja. Vztrajno območje visokega pritiska nad osrednjim Sredozemljem, pomanjkanje vetra in malo oblakov prispevajo k temu dvigu temperature morske vode.  

Nobenega dvoma ni, da kljub vplivom naravnih dejavnikov, kot so morski tokovi in atmosferska nihanja, glavno vlogo pri povečanih temperaturah igra dvig koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi. Povečane koncentracije teh plinov so posledica nebrzdanega fosilnega kapitalizma, ki je iz podzemlja osvobodil na tisoče ton dolgo pokopanega premoga in nafte. Fosilna goriva kapital uporablja za neskončno širjenje proizvodnje in večanje svojih dobičkov. Kljub silovitemu zaostrovanju podnebne krize, ki ga te dni z vročinskim valom še kako občutimo na lastni koži in ki se šteje v vse večjih smrtnih žrtvah,  se ta trend v zadnjih letih še krepi, na primer s ponovnim odpiranjem termoelektrarn v Nemčiji ter skrajno reakcionarnimi potezami trenutne ameriške administracije (Drill, baby, drill!).

Povečane koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi in s tem segrevanje podnebja prinašajo tudi katastrofalne posledice za morske ekosisteme. Povečana absorpcija ogljikovega dioksida iz atmosfere zakisljuje morja, zaradi česar kalcifikacijski organizmi, kot so korale, plankton in školjke težje gradijo svoje oklepe in skelete. To vpliva tudi na druge morske organizme in ima kaskadne učinke v prehranjevalni verigi. 

Oceani se že od sedemdesetih dalje segrevajo, saj posrkajo velik del presežne toplote, ki se kopiči v atmosferi. Toplejša morja povzročijo migracije morskih organizmov, kar prav tako spremeni prehranjevalne verige in poruši ekosisteme. V skrajnih primerih ekstremni vročinski valovi pobijejo morske organizme na nekem območju.

Prav tako se s segrevanjem morske vode zmanjšuje vsebnost kisika v njej, kar lahko v kombinaciji s povečeno količino hranilnih snovi v vodi povzroči cvetenja morja in pomanjkanje kisika za morske organizme. Tudi to lahko povzroča velike motnje v ekosistemih.

Ti dejavniki posebno močno vplivajo na zaprta morja, kakršno je Sredozemsko morje, še več škode pa povzročijo v Jadranskem bazenu, ki je še bolj nepretočen.

Dvig temperature morja pa  nima le uničujočih posledic za morske ekosisteme, temveč vpliva tudi na poznopoletne in zgodnjejesenske nevihte, nalive in posledično poplave. Namreč večja kot je temperaturna razlika med toplim in vlažnim sredozemskih zrakom ter hladnejšim zrakom s kontinenta, močnejši so ti vremenski pojavi. Tako vemo, da čez nekaj mesecev obstaja večja možnost za hude nevihte in poplave. Takšne smo na primer lani spremljali v Španiji in pred dvema letoma doživeli v Sloveniji.

Četudi ne moremo zanemariti naravnih oceansko-atmosferskih nihanj je jasno, da je ta dvig morske temperature posledica podnebnih sprememb, ki jih povzročajo vedno večje količine sežganih fosilnih goriv. Ta poganjajo sistem, ki omogoča rast kapitalu, ki se ne meni ne za propadle morske ekosisteme, ne za obubožane milijone na globalnem jugu in ne za gore trupel čez katere koraka. Ustavi ga lahko le organizirano delavsko gibanje, ki bo zmožno ustvariti svet, v katerem bomo demokratično odločali o zadovoljevanju potreb vseh, ne da bi pri tem uničevali naravo in s tem materialne pogoje svojega bivanja. Na nas pa je, da to gibanje zgradimo.

The post VROČE SREDOZEMLJE, MRTVE KORALE, POPLAVLJENA MESTA first appeared on Rdeča Pesa.

Foto: Peter Žiberna

Ta novica nas glede na zadnje trende oboroževanja, vojaškega hujskanja in militarizacije ne preseneča toliko kot dejstvo, da smo glede kolektivne zaveze dviga proračunskih sredstev izvedeli kar iz Trumpove objave, ki jo je delil na družabnih omrežjih. Gre za sporočilo generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja, ki se je želel pohvaliti ameriškemu predsedniku:

»Dragi gospod predsednik, dragi Donald,

Čestitke in hvala za odločno akcijo v primeru Irana, to je bilo res neverjetno in nekaj, česar si nihče drug ne bi upal. Zaradi tega smo vsi bolj varni. Pred teboj je še en velik uspeh nocoj v Hagu. Ni bilo lahko, ampak na koncu so vsi podpisali dvig na 5%.

Donald, pripeljal si nas do prelomne točke za Ameriko, Evropo in svet. Dosegel boš to, česar ni še noben ameriški predsednik.«

V skupni izjavi sprejeti v Hagu naj bi se članice Nata zavezale k dvigu obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP-ja do leta 2035. Od tega naj bi namenile 1,5 odstotka za naložbe povezane, z njo. Slednji odstotek bi naj predstavljal to, k čemur nas je napeljeval domač politični vrh. Češ da bomo »pretentali« Nato in s tem denarjem gradili bolnice in »drugo infrastrukturo«. Pa je to res? 

Takole nadaljuje Rutte: »Evropa bo plačala veliko, kot bi tudi morala, in to bo tvoja zmaga.«. Trump je z objavo zasebnih sporočil zgolj razkril ustaljene prakse odločanja v Natu. Gre za jasno hegemonijo in uresničevanje imperialističnih teženj ZDA, ki bo preko Nata izčrpala že tako skrčene javne sisteme socialnega varstva, zdravstva, šolstva in najbolj prizadela delovne ljudi.

Kaj pa naš politični vrh? Golob podpisuje peticije za Palestino, izraža skrb za palestinske otroke in se za medije rokuje s palestinskimi športniki. A ko je treba dejansko ukrepati in prevzeti odgovornost, stisne rep med noge in se dela nemočnega državljana namesto predsednika vlade. Slednji je dejal: Slovenija tako “ostaja zavezana obrambni (oziroma bolje rečeno morilski) drži Nata. Očitno ne vidi ali noče videti povezave med genocidom v Palestini in oboroževanju Izraela s strani članic Nata.

 Naš vladajoči razred deluje povsem skladno z ameriškim in nemškim vladajočim razredom. Med njimi ni nobene razlike, zato nas ne bodo prepričali z argumentom, da denar, ki ga bomo dali Natu pravzaprav ne gre za vojaške misije v tujini, pa za izraelske bombe in za profite tuje vojaške industrije.

Morda Tanja Fajon res verjame, da Nato služi obrambi, mi pa vemo, da gre za pakt nasilja, agresije in uničenja.  Ustvarja nevidne sovražnike, zato da bi nas prepričali, da smo v nevarnosti. A največja nevarnost za nas je obstanek v Natu paktu. Zato je izgradnja močne protiimperialistične fronte nujna, da se skupaj upremo vojaškemu diktatu vojne industrije in vojnih dobičkarjev. Prvi korak je izstop Slovenije iz Nata. Korak v tej smeri smo naredili tudi včeraj na protestnih shodih (Ljudska fronta – vojni kontra) v Ljubljani in Kopru.

The post “NI BILO LAHKO, AMPAK NA KONCU SO VSI PRISTALI NA 5%” first appeared on Rdeča Pesa.

“Vse strani pozivam, da naj stopijo korak nazaj, naj se vrnejo za pogajalsko mizo. Iranu ne sme biti dovoljeno, da bi razvil jedrsko orožje.” Tako groteskno je nočne zločinske bombne napade ZDA na Iran, komentirala visoka predstavnica Evropske unije (EU) za zunanjo politiko, Kaja Kallas. Iran je več desetletji žrtev popolnoma neupravičenih ekonomskih sankcij s strani držav imperialističnega centra. Zadnjih deset dni pa je tarča terorističnega raketiranja ter bombandiranja združenih izraelsko-ameriških sil. Skladno z logiko vladajočih razredov na Zahodu pa ga je njihova zvesta predstavnica, Kallas, postavila v vlogo agresorja in “faktorja nestabilnosti” na Bližnjem vzhodu. 

Takšnemu razumevanju, ki nam ga vsakodnevno množično servirajo osrednji mediji in njihovi (prikriti) agenti imperialističnega tabora, se je potrebno odločno postaviti po robu. Iran ni agresor. Izrael, ki že več kot 20 mesecev izvaja genocid nad Palestinkami in Palestinci, je sprožil obsežne raketne in letalske napade na Iran. Cilj Izraela je jasen in večplasten:

1.) Z bombandiranjem povzročiti čim več smrti in razdejanja, preko tega sprožiti zamenjavo iranskih oblasti in ustoličiti režim, ki bo deloval v skladu z njihovimi ekspanzionističnimi interesi ter interesi celotnega kolektivnega zahoda; 

2.) Obrniti pozornost svetovne javnosti od genocida v Gazi. Samo v zadnjih desetih dneh je izraelski okupator pobil najmanj 450 Palestink in Palestincev. Mnoge od njih so izraelske krogle pokosile medtem, ko so sestradani čakali na pakete hrane; 

3.) Zagotoviti obstanek vlade Benjamina Netanjahuja na oblasti. Vsa “koalicijska nesoglasja” so bila pozabljena, ko so prva izraelska letala poletela na krvavo misijo na vzhod. 

Ker Izrael ni bil zmožen zlomiti iranskega odpora, še več, mnogi valovi iranskih raketnih napadov so pokazali na relativno šibkost izraelski obrambnih sistemov (poročanje o tem je zaradi medijske cenzure v Izraelu strogo prepovedano), so se v agresijo neposredno vpletle ZDA. Ameriški napad je zločinski akt, ki je nelegalen celo po pravilih mednarodnega prava in pomeni zgolj dodatno zaostrovanje situacije na terenu. Trumpovo pojasnilo po njem (“Sedaj je čas za mir.”), pa je moč razumeti zgolj kot slabo priredbo zdaj že legendarnega slogana iz protestov proti vojni v Vietnamu (“Bombing for peace is like fucking for virginity”).

Takšni agresiji se je potrebno upreti. Pokazati moramo solidarnost z izstradanimi Palestinkami in Palestinci ter napadenimi Irankami in Iranci. Ameriško-izraelska koalicija, podprta s strani držav članic NATO pakta ne napada zgolj njih, ampak poskuša z izsiljenim konfliktom zatreti vsa prizadevanja po svetu, ki gredo v smeri miru, sodelovanja med delovnimi ljudmi sveta in svobodne Palestine. 

Priložnosti za takšen upor in izkaz solidarnosti imamo že ta teden:

• Jutri, 23.6 ob 18:00 v Rušah (Trg vstaje) na “Ruškem shodu za mir v Palestini”.
• V torek, 24.6 ob 17:00 na Kogresnem trgu v Ljubljani na “Protestu proti oboroževanju, vojni in zvezi Nato”. 
• V torek, 24. 6., Protest proti oboroževanju, imperialističnim vojnam in Natu v Kopru ob 18.00 na Titovem trgu

Pridite, da nas bo čim več!

En svet, en boj!

The post AMERIŠKI ZLOČINSKI NAPAD NA IRAN – UPRIMO SE VOJNI! first appeared on Rdeča Pesa.

Povezava do dogodka.

Stop genocidu!
Stop vojni!
Stop stradanju otrok!
ZA MIR!

23.6.2025, ob 18. uri, bo na Trgu vstaje v Rušah potekal Shod za mir v Palestini. Protest organizira Zveza borcev za vrednote NOB Ruše. Pridi in pokaži, da je bilo dovolj genocidnih politik!

The post Jutri, 23.6., RUŠKI SHOD ZA MIR V PALESTINI! first appeared on Rdeča Pesa.

Pridruži se nam 24. junija ob 17.00 v Ljubljani na Kongresnem trgu in ob 18.00 v Kopru na Titovem trgu na protestu proti militarizaciji in NATO paktu! Vse napredne sile stare celine, od Soluna do Stockholma, se bodo med 22. in 24. junijem zbirale na ulicah, kjer bomo izkazovale svoje nasprotovanje militarističnim, oboroževalskim in natovskim politikam, ki jih bo vladajoči razred sprejemal v Haagu na srečanju vrha zveze NATO.

Evropska unija in NATO nas vse bolj potiskata v vojno, ki koristi le vojnim dobičkarjem in političnim interesom zahodnega kapitala. Evropa in z njo Slovenija se pogrezata v militarizacijo in drastičen dvig vojaških izdatkov – temu se moramo upreti!

Vpliv vojaške industrije in vojaških politik, za katerimi stojijo vojni hujskači domačih in tujih vladajočih razredov, je vedno večji. Namesto mirovne politike Slovenija danes solidarnost kaže s pošiljanjem orožja na tuje fronte in z zaostreno vojaško retoriko. Naši politiki ne delajo za mir, ampak za vojno!

EU je sprejela 800 milijard evrov vreden proračun za vojaško porabo. Na račun že tako razpadajočih socialnih storitev bomo nakupovali orožje! NATO in Evropska unija pritiskata na članice, naj povečajo vojaško porabo, razpravljajo o skupni vojski in celo o ponovni uvedbi vojaškega roka.

Slovenija po diktatu NATO pakta že načrtuje višanje porabe na 1,4 milijarde evrov za vojaški proračun, kar je skoraj pol milijarde več, kot je bilo prvotno predvideno. Vendar nenasitna zveza NATO od nas zahteva še več, do 2030 zahtevajo, da za oboroževanje prispevamo kar 5 % svojega BDP. Denar za orožje, tanke in vojskovanje bodo vzeli iz žepov delovnih ljudi. Še bolj kot sedaj bo trpelo naše šolstvo, zdravstvo, domovi za ostarele, pokojnine.

Slovenski vladajoči razred z našim denarjem finančno in politično podpira tako vojno v Ukrajini kot genocid nad Palestinci, ki ga izvaja Izrael. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo na fronto poslali naše brate in sestre. Ne bomo umirali za interese zahodnega kapitala!

ZATO POZIVAMO:

• K izstopu iz NATO pakta!
• Proti militarizaciji!
• Proti večanju vojaških izdatkov!
• Proti služenju v vojskah, ki branijo interese tujih kapitalistov!

The post PRIDI NA PROTEST LJUDSKA FRONTA – VOJNI KONTRA! first appeared on Rdeča Pesa.

Objavljamo pismo, ki nam ga je poslala mariborčanka Urška, ki se je, skupaj s svojo mamo, udeležila četrtkovega protesa. 

Mariborčani,

hvala vsem, ki ste prišli in javno pokazali, da vam je mar. (Hvala tudi vsem, ki ste delili, sponzorirali in govorili okoli o protestu, ki je še kako pomemben). Fun fact za vse, ki podcenjujejo našo “slabo” udeležitev na protestu: včasih se iz malega lahko razvije veliko. In vse, kar se potrebuje, so zgolj 3,5% populacije, ki drži skupaj (in verjamem, da se tega mnogo ljudi, ki je raziskovalo psihologijo množic, tudi zaveda). Včasih morajo stvari tudi dozoreti, zatorej brez skrbi. Vedno je tu potencial za napredek/rast, vprašanje pa je, če smo ga zmožni videti in če mi znamo dati svoj čas. 

Naučili so nas, da se velikokrat moramo prilagoditi, da sistem tako pač je, da se moramo zmanjšati, da je ok, če v letu 2025 vse živo razpada, če starejši občani nekje na daljni postaji čakajo 60-90 min na soncu brez dostopa do vode, wcja, da je ok, da so vozniki brez časa za malice in se pajsajo ure na vročini v avtobusu, da je ok, da gibalno ovirani nimajo dostopa do bolnice (kar bi morala biti čista osnova), dijaki do šole, da se vrata avtobusa zatikajo ipd… Naučeni smo sprejeti to kot našo normalo. Ker tako pač je, ker naj bi bili tiho, poslušni, (vstavi pridevnik) ____. Včasih je pa dovolj le par ljudi, ki reče: no, ne rabi biti ravno tako. Mogoče pa ni ok. Mogoče pa je lahko drugače. Mogoče pa en glas opogumi še 2 druga. In mogoče imamo ljudje več vpliva kot si predstavljamo. Mogoče smo vzor mladini, ki nas (kljub telefonom) vseeno gleda. In mogoče smo močnejši, ko stopimo skupaj.  Kdo bi vedel. 

Še en fun fact: Vsak dan imamo možnost, da si sami ustvarimo boljši svet. Lahko samo smo in jamramo nad sistemom. Lahko pa aktivno ustvarjamo novega. Vsak se vsak dan odloča kakšne odločitve bo sprejel. Lahko smo del problema, lahko pa se fokusiramo na rešitev in implementacijo novih idej, izboljšanja sistema, ustvarjanje novega. To hkrati pomeni, da ne čakamo, da bo nekdo drug naredil stvari za nas. Ker se same več kot očitno ne bodo zrihtale. Pa naj bo to šolstvo, zdravstvo, karkoli. Sprememba je edina konstanta v življenju, sami se pa vsak dan odločamo ali bomo aktivno sodelovali v njej. Hvala še enkrat. Vesela in hvaležna sem, da se Maribor aktivno prebuja. Mamo mi to.

Mariborčanka Urška

The post MARIBORČANKA PO PROTESTU: “MAMO MI TO” first appeared on Rdeča Pesa.

Včeraj je Trgu svobode potekal protest za boljši javni potniški promet, ki ga je organizirala Pobuda za boljši javni potniški promet v Mariboru. Protestniki so se od Trga svobode sprehodili proti občini, nadaljevali so po Maistrovi, Tyreševi in Slovenski ulici. Več kot sto petdeset protestnikov je med drugim glasno vzklikalo: “busi gor, arso dol,” “manj avtov, več busov,” “busi za ljudi, ne za župana,” “jebeš profit, za županovo rit.” Na prehodu za peščce pred občino jim je v znak solidarnosti pohupal tudi voznik Marproma, ki je takrat vozil avtobus. 

Protestniki so zahtevali, da: 

• mora biti JPP kakovostna alternativa avtomobilu,
• se mora povečati frekventnost, tudi med vikendi in ob večerih,
• morata biti mestni in primestni promet povezana,
• se morajo vrniti  linije, ki so prej učinkovito povezovale ključne dele mesta, 
• mora biti Tezno neposredno povezano z UKC, 
• morajo biti potniki, delavci in lokalne skupnosti vključeni v načrtovanje in spremembe linij, 
• se morajo izboljšati delovni pogoji voznikov voznikov in voznic ter drugih zaposlenih v JPP.

Ti “kreativci” naj sedejo na invalidski voziček in vozijo po klancu

Franc Žiberna iz Mestne četrti Tezno je dejal, da so Tezenčani od vseh Mariborčanov najbolj prizadeti zaradi zmanjšanja števila frekvenc avtobusnih linij G3 in P12 ter ukinitvi ali preusmeritvi linije 1 Tezno (sedaj G1). Z novo linijo G1 so iz uporabe izločili ključna postajališča: Ljubljanska II. gimnazija, ZD Magdalena, UKC ter Glavni trg. “Tukaj in na vseh izpuščenih postajališčih pripravljavci sprememb niso sploh razmišljali o starejših ljudeh, mamicah z otroškimi vozički ter o gibalno oviranih ljudeh in bolnih,” pravi. Žiberna je bil velik uporabnik avtobusa 1 Tezno, saj je samostojno obiskoval ambulante v UKC in Magdaleni. Zdaj tega več ne more.

Namesto spoštljivega odgovora pa so Tezenčani prejeli komentar, da se naj tisti, ki bodo namenjeni v ZD Magdalena in UKC Maribor, pač odpravijo peš od postaje pri Europarku. “Ti “kreativni” ljudje naj sedejo na invalidski voziček in se s te postaje odpravijo na pot pod Titovim mostom (klančina prestrma) do glavnega vhoda v UKC ali od postaje vrnejo nazaj na peš nadhod nad Titovo cesto (turbokrožišče). Pot je dolga, s strmimi klanci in ob slabem vremenu tudi nemogoča,” je pojasnil. “Zaradi trme in vztrajanja župana z mestnim svetom stare linije G1 ne bo, pa pika. Vendar, dragi g. župan, takšno trmarjenje ne bo koristilo ne nam uporabnikom avtobusnega prometa ne vam, ko se boste kmalu pojavili na volitvah.” Tezenčani zahtevajo vrnitev linije G1. 

Fredi Magdič, prav tako iz Teznega je dejal, da so zadnje spremembe linij mestnega avtobusnega prometa so prizadele najbolj ranljive. “Namesto približevanja našim potrebam so na občini sledili le kapitalski logiki. Olajšali so dostop do trgovskih centrov, mnogim pa so otežili pot do bolnišnice, šol, kulturnih ustanov, pokopališč … Namesto modernega, efektnega in uporabnega mestnega javnega prometa smo dobili nepovezan cirkus, ki nikakor ne služi svojemu namenu: to je zmanjšanju števila osebnih avtomobilov v mestu. Nasprotno, še povečuje ga.”

Kakovosten javni promet koristi vsem 

Maja Šnuderl iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost Maribor poudarja, da kakovosten, frekventen in dostopen javni potniški promet koristi vsem prebivalcev, ne le tistim, ki ga uporabljajo. Zmanjša količino avtomobilov, kar pomeni manj zastojev, hrupa, onesnaženosti zraka ter potrebe po parkiriščih, ki pogosto stojijo na nekdaj zelenih površinah. Šnuderl je ogoročena nad zmanjšano frekventnostjo avtobusov: “Na praktično vseh linijah se je število odhodov zmanjšalo, najbolj izven prometnih konic in ob vikendih. V Zrkovcih morajo danes čakati na avtobus kar 90 minut, v Limbušu 75 minut, do pokopališča Dobrava pa vozi linija 12 namesto vsakih 20 minut sedaj le še vsako uro.” 

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je pozvala, naj ne ne zvišuje cen vozovnic, saj bi v času podnebne krize in vsesplošne draginje morali javni promet narediti kar se da dostopen in konkurenčen avtomobilu. “Potrebujemo ustrezne avtobusne povezave, ki ne bodo namenjene le šolarjem v času prometnih konic, temveč tudi delavcem za prihod na službo, ter vsem uporabnikom omogočale ustrezno mobilnost tudi popoldan, zvečer in med vikendi,” je sklenila Šnuderl.

Luka Mofardin iz Mreže za pravičen prehod je dejal, da podnebna kriza ni oddaljena grožnja: “Občutimo jo že sedaj. Vremenske katastrofe, vročina, vse hujši delovni pogoji. Pozna se z draginjo, uničenimi domovi in vse večjo negotovostjo.” Izpostavil je, da delavke in delavci pogosto izgubljamo ure vsak dan samo zato, da sploh pridemo do službe – ker javnega prevoza enostavno ni ali pa je slab. “Zato mora biti pravični prehod javno usmerjen, skupnostno voden in zgrajen od spodaj. In naj se začne tukaj – z bojem za javni promet, ki služi ljudem in okolju, ne kapitalu. Zato danes ne protestiramo samo proti slabemu prometnemu sistemu – protestiramo za drugačen svet. Svet, v katerem bomo skupno dobro postavili pred zasebni interes,” je sklenil.

Vozniki v prenovo niso bili vključeni

Govor voznika Marproma je prebral moderator, voznik pa ostaja anonimen. Kot je zapisal, se ne more izpostavljati, saj so bili nekateri sodelavci že tarče klicev direktorja z opozorili, da ni pametno govoriti proti občini. Voznik je zapisal, da se v kompletnem projektu prenove linij kaže aroganca odgovornih iz mariborske občine: “Prenovo so zaupali fakulteti in tujemu načrtovalcu, Ljubljančanu, ki o potrebah Mariborčanov nima pojma. V projekt nismo bili vključeni niti mi, vozniki, ki problematiko mestnega prometa poznamo najbolje. Vsaj operativno.”

Vozniki so občino opozarjali, da za prenovo linij potrebujejo več avtobusov, več voznikov in delujoč vozni park z delujočimi avtobusi. Opozarjali so, da bo del voznikov dislociran in ne bo mogel niti na malico ali na stranišče, saj so linije, oz. postajališča postavljena tako, da si odmaknjen od vsega. Za potrebe novih linij bi bilo potrebovali med 15 in 20 novih avtobusov in dvakrat toliko voznikov, sporoča. A naleteli so na gluha ušesa. 

Vozniki in voznice si želijo boljših pogojev dela, prilagojenih linij uporabnikom, spoštovanje pravice do malice, počitka in prostih vikendov. Nasprotujejo poslovanje na meji dopustnega in varčevanja na zaposlenih in potnikih. Frekvenca se mora povečati na vseh linijah. Voznik je v govoru prosil potnice in potnike k razumevanju, da niso vozniki krivi za nedelujoče klime, zamude, razpadajoče avtobuse in nedelujoča vrata. 

O razmerah dela na Marpromu in krčenju javnega prevoza je spregovorila tudi Ana Onić, upokojena delavka iz Marproma. Pozvala je k solidarnosti do voznic in voznikov, ki da se trudijo za potnike, a problemi, ki jih je nakopala občina, žal niso v njihovih rokah. 

Minimum ni dovoljJerneja Breznik iz Ekosocialistične iniciativa Klas je poudarila, da so ljudje z več tisoč podpisi pod tremi peticijami pokazali, da ne gre za posameznike, temveč za skupno zahtevo po dostopnem prometu za osnovne potrebe – pot do službe, šole, bolnišnice, pokopališča. “Krčenje javnih storitev gre zmeraj na škodo delovnih ljudi in poslabša kvaliteto naših življenj,” je dejala. Zgolj vrnitev v prejšnje stanje ni dovolj. Javni potniški promet se ne sme zadovoljiti zgolj z minimalnim standardom. Prav tako ne sme biti podrejen profitni logiki. Mestni in primestni promet morata biti bolje povezana. Javni potniški promet mora biti podružbljen, o njem morajo odločati potniki in delavci. Vozniki in voznice pa morajo imeti boljše delovne pogoje. “Motite se, če si mislite, da se bomo zadovoljili s kozmetičnimi popravki. Ne pristajamo na ignoranco in posmeh ter ne bomo odnehali dokler javni prevoz ne bo resnično služil našim potrebam.”

The post Busi gor – Arso dol! first appeared on Rdeča Pesa.

Pokojninsko reformo Golobove vlade, ki bo najbolj prizadela delavke in delavce z najnižjimi dohodki in najtežjimi poklici, želi koalicija kar čim prej spraviti pod streho. Z njo vladajoči varčujejo na plečih tistih, ki imajo najmanj, medtem ko kapital ostaja popolnoma nedotaknjen. Proti škodljivi reformi se pojavlja vse več odpora, ki je hkrati vse bolj organiziran.

Danes je Delavska koalicija na tiskovni konferenci predstavila naslednje korake za sprožitev referenduma proti škodljivemu predlogu pokojninske reforme, ki bo predvidoma sprejet še pred začetkom parlamentarnih počitnic. Zavezništvo združuje borbene sindikate in druge organizacije, ki povezujejo več deset tisoč delavcev iz najrazličnejših panog.

Kot pravijo, bomo “zaradi nove pokojninske reforme garali dlje, pokojnine pa bodo še naprej prenizke”. Nova pokojninska reforma nam prinaša:

Poznejše upokojevanje: 

Pokojnine so že danes prenizke, delovne obremenitve pa previsoke – nova reforma pa predlaga upokojitve šele pri 62 ali celo 67 letih. Mnoge delavke in delavci komaj zdržijo do 60. leta, še posebej v fizično napornih poklicih, kot so gradbeništvo, zdravstvo in industrija. Vlada utemeljuje reformo s trditvijo, da “živimo dlje”, a ob tem spregleda, da sta družbena blaginja in produktivnost danes precej višji kot nekoč. 

Nepravičen izračun pokojnin: 

Nova formula za izračun pokojnin bo številnim delavcem znižala pokojnine – namesto da bi šteli le najboljša leta, se bo pokojnina izračunavala na podlagi 40 let delovne dobe (minus 5 najslabših let), namesto dosedanjih 24 najugodnejših. Ker večina ljudi nima visokih in stabilnih plač, bodo v izračun vključena tudi obdobja z nižjimi dohodki, kar bo močno znižalo povprečje. Posebej prizadeti bodo prekarci in vsi, ki so delali v manj plačanih poklicih. 

Nižanje vrednosti pokojnin: 

Reforma bo dolgoročno zmanjševala realno vrednost pokojnin. Zdaj so pokojnine vezanje na plače, ki rastejo hitreje od inflacije. Reforma želi pokojnine vezati predvsem na inflacijo, kar pometni, da bo čez 30 let kar 80 % upokojencev prejemalo manj od minimalne plače – to ni dostojno staranje, temveč revščina.

Popušča delodajalcem:

Reforma ne predvideva dviga prispevkov za delodajalce. Po reformi bodo delavci prispevali še vedno skoraj dvakrat več kot delodajalci (15,5 % proti 8,85 %). Namesto da bi odgovornost nosili vsi, bo breme spet padlo le na delavce. Pokojninska blagajna se ne krepila, temveč varčevala – na hrbtih delavcev in delavk.

Izigrava delavce:

Reforma je bila sprejeta brez resnega sodelovanja delavcev ali upokojenk. Javno razpravo so skrajšali, odločanje pa prestavili v čas dopustov. Vlada se izogiba dialogu in namesto soglasja vsiljuje škodljive rešitve.

Delavska koalicija je že v nizkem štartu za pričetek referendumske akcije. Na njihovem spletnem mestu www.stoppokojninski.si in prek Facebooka in Instagrama bodo obveščali, kdaj bodo začeli zbirati podpise Hkrati vabijo delavstvo, upokojence in študente, da se jim pridružite, da skupaj ubranimo naše penzije in postavimo potrebe ljudi pred interes kapitala.

O pokojninski reformi smo pri Rdeči pesi pisali že večkrat, osrednje prispevke za razumevanje njene škodljivosti pa lahko najdete tukaj: 

https://rdecapesa.com/kako-dolgo-bomo-se-delali/

https://rdecapesa.com/mescev-mit-o-medgeneracijskem-konfliktu/

https://rdecapesa.com/pokojninska-reforma-in-demografsko-vprasanje/

https://rdecapesa.com/demografsko-vprasanje-2-del-ucinki-na-pretocni-sistem/

https://rdecapesa.com/za-dostojno-starost-vseh-ne-dobicek-kapitala/

https://rdecapesa.com/politicna-ekonomija-pokojninske-reforme/

@STOP pokojninski

The post STOP POKOJNINSKI REFORMI! first appeared on Rdeča Pesa.

“Mi, delovni ljudje Irana – učitelji, medicinske sestre, delavci, upokojenci – od vojne, militarizma, bombardiranja in imperialističnih politik nimamo nič. Običajni ljudje, zlasti delavski razred, plačujejo ceno vojne s svojimi življenji, zdravjem in domovi,” sporočajo delavske organizacije in skupine upokojenih delavcev v Iranu v skupni izjavi za javnost. Iransko delavstvo je izrazilo ostro nasprotovanje vojaški eskalaciji v regiji in obsodilo še vedno trajajoč genocid v Gazi.

Med podpisniki so Sindikat delavcev avtobusnega podjetja Teheran in predmestja, Sindikat delavcev sladkorne tovarne Haft Tappeh in Zavezništvo upokojencev. Poudarjajo, da iranski delavci od vojne nimajo ničesar – le uničenje in poglabljanje revščine.

Trenutna nestabilna in nevarna situacija v Iranu in na Bližnjem vzhodu zahteva skupno ukrepanje. Ostro obsojajo nedavne izraelske zračne napade na infrastrukturo, stanovanjska območja, poslovne stavbe. Zavračajo izraelske trditve, da Izrael ni sovražen do iranskega naroda, to je zgolj del propagande. Opozarjajo na nedavno grožnjo izraelskega obrambnega ministra, da bo “Teheran zgorel”, ter na stalno podporo Zahoda takšnim vojaškim dejanjem.

Delavke in delavci so kritični do ZDA in Izraela, ki sta odgovorna za genocid v Gazi in druge zločine v regiji. Obsojajo tišino Združenih narodov in mednarodnih institucij. Kapitalizem in imperializem sta kriva za vojne, okoljski kolaps in trpljenje ljudi, pišejo v izjavi.

Iranski delavski razred od vojne nima ničesar: “Ekonomske sankcije, vojaški proračuni in represija so že ustvarili lakoto, smrt in razseljenost. Vojna bo to še poslabšala.”

Poudarjajo, da tudi glede Islamske republike nimajo nobenih iluzij. Režim označujejo kot represiven, avanturističen in protidelavski. Kritizirajo desetletja zatiranja delavskih protestov, zanikanje sindikalnih pravic ter zapiranje in mučenje delavskih aktivistov.

“Naš boj je družbeni in razredni boj. Zanašamo se sami nase in  nadaljujemo s protesti za kruh, delo in svobodo. Naš boj je povezan z delavci in svobodoljubnimi ljudmi po vsem svetu. Stop vojni. Stop militarizmu. Zahtevamo takojšnje premirje.”

Podpisniki pozivajo sindikate, skupine za človekove pravice, mirovne in okoljske organizacije ter protivojne aktiviste po vsem svetu, naj se pridružijo njihovi zahtevi po koncu bombardiranja, vojnih zločinov in uničevanja okolja – ter naj izrazijo solidarnost z ljudmi Irana in Bližnjega vzhoda v njihovem boju za mir, pravičnost in dostojanstvo.

The post IRANSKE DELAVKE IN DELAVCI: “OD VOJNE NIMAMO NIČ!” first appeared on Rdeča Pesa.

Najbolj brutalen in za delovne ljudi škodljiv ukrep je podaljšanje spodnjega in zgornjega pogoja upokojitvene starosti s 60 na 62 let za tiste s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa oz. s 65 na 67 let za tiste z najmanj 15 leti dobe. Sistemsko gledano ukrep postane še bolj radikalen, ko pomislimo, da se za dve leti navzgor premikajo tudi vse ostale pravice, recimo pravica do pridobitve vdovske in invalidske pokojnine. 

Vlada ukrep utemeljuje z dvema argumentoma. Prvi je, da smo pri tako zakonsko pri upokojitveni starosti kot pri podatkih o efektivnem izstopu iz trga dela med najnižjimi med državami OECD. A ne pozabimo, da Slovenija v EU spada med države z najvišjimi stopnjami intenzivnosti dela. Kakorkoli že, z vidika napredne politike je globalno gledano relativno hitro upokojevanje svojevrsten dosežek: pomeni, da Slovenija ni podlegla najhujšim reformam financializacije in podaljševanja delovne aktivnosti. To deloma priznava tudi Ministrstvo za delo, ki v izročku za medije zapiše: “To seveda lahko štejemo kot dosežek, nekaj pozitivnega za ljudi – dokler si to lahko privoščimo.” 

Izjava je v mnogih pogledih zavajajoča: predpostavlja namreč, da staranje mehanično določa izdatke v prihodnosti, kar smo v preteklih objavah že demantirali. Poleg tega pa je tudi cinična, saj je na področju oboroževanja Slovenija že izpogajala odstop od fiskalnih pravil za povečanje naložb v oboroževanje. Če neupogljivi zakoni fiskalnih jastrebov velajajo za upokojence in delavce, se ti zlomijo ob blišču orožarske industrije. 

Omenimo še drug klasičen argument za podaljševanje upokojitvene starosti: podaljševanje pričakovanega življenjskega obdobja. Težava te argumentacije je, da tudi podatki OECD in Eurostat kažejo, da se rast pričakovanega življenja upočasnjuje. Poročilo OECD »Pensions at Glance 2023«, glavna referenca birokratskih aparatov po Evropi, ugotavlja podobno:

»Življenje se še naprej podaljšuje in ta trend se bo predvidoma nadaljeval, čeprav se je hitrost izboljševanja v starosti v zadnjem času upočasnila, zlasti glede na COVID-19. Leta 2022 bo pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let v povprečju znašala 83,0 leta za moške in 86,2 leta za ženske. /…/ V povprečju držav OECD naj bi se pričakovana življenjska doba pri starosti 65 let do leta 2065 podaljšala za 4,4 leta med ženskami in 4,9 leta med moškimi.«

Zveni še zmeraj spodbudno, a za oblikovanje politik ne prav informativno. Pričakovano življenjsko obdobje verjetno sploh ni primeren kazalnik za določanje upokojitvene starosti: veliko bolj primerno je upoštevati pričakovana zdrava leta življenja, kjer pa je slika drastično drugačna. Pričakovana zdrava leta življenja so se v Sloveniji v zadnjih 10 letih za ženske gibala nekje med 59 leti in 69 leti, za moške pa med 58 in 65 leti, odvisno od družbene in ekonomske klime. Zadnji razpoložljivi podatki NIJZ iz leta 2022 kažejo, da so pričakovana zdrava leta za moške 65 let, za ženske pa 68,5 let. Predlog vlade bi torej zgornjo mejo za upokojitev dvignil celo za dve leti nad slovensko povprečje za moške, verjetno pa tudi nad povprečje za vse fizične delavke in delavce po vsej državi. 

Dodajmo, da Ministrstvo nima nobenih podatkov o prihodnjih trendih zdravega življenja. Ne da bi sami špekulirali o teh trendih povejmo le, da glede na krhkost slovenskega zdravstvenega sistema, povečevanje absolutne in relativne revščine ter napovedi krize, nadaljnja rast pričakovanih zdravih let življenja ni zagotovljena. 

Za konec poskusimo orisati še nekatere posledice omejenega ukrepa za državo, kapital in delavce. Po naših grobih ocenah bo dvig zgornje meje upokojitvene starosti na 67 let pomenil, da se bo zaradi vpliva zvišanja upokojitvene starosti za 2 leti število delovno aktivnih zvišalo za vsaj 3 odstotke. Menimo, da bi z ukrepom vlada v naslednjih 10 letih lahko privarčevala vsaj med 0,7 in eno odstotno točko slovenskega BDP – a gre le za preprosta ugibanja. 

Z vidika države gre za varčevanje, z vidika kapitala pa za razširitev bazena poceni delovne sile. Podatki kažejo, da plače nižje izobraženih po 54 letu stagnirajo ali padajo. Razpoložljivi podatki SURS za desetletne starostne skupine prebivalstva in stopnje izobrazbe kažejo, da se neto plače povečujejo za vse stopnje izobrazbe do starosti 54 let. Nato ravni plač bolj kot ne stagnirajo do starosti 65 let in več za nizko izobražene posameznike in povprečno izobražene posameznike. Znižujejo se za srednje izobražene posameznike in le rahlo naraščajo za višje izobražene. Kapital torej s povišanjem upokojitvene starosti prejme dodaten bazen rezervne industrijske armade, ki je večinoma cenejša (bolj ranljiva, z manjšo pogajalsko močjo itd.) od mlajših delavcev. Kakšne so posledice za delavce, pa prepuščamo v premislek pozornim bralkam in bralcem. 

The post KAKO DOLGO BOMO ŠE DELALI? first appeared on Rdeča Pesa.

V času razkosanja Kraljevine Jugoslavije in okupacije slovenskega ozemlja s strani nacifašističnih sil se je leta 1941 porodila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Rodila se je iz potrebe, iz volje in iz obupa, a tudi iz jasnega političnega razumevanja, da svobode ne bo brez boja. OF ni bila le obrambna reakcija proti okupatorju, temveč zavestna, politična in organizirana vstaja, ki je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije segla po orožju in zgradila odpor, ki ga je bilo stežka najti v takšni obliki v celotni okupirani Evropi.

Partizanski boj ni bil ločen od revolucije – bil je njen konkretni izraz. Odločitev, da se ne čaka na rešitev od zunaj, temveč da si ljudstvo samo izbori svobodo, je bila hkrati odločitev za drugačno družbo. Boj proti okupatorju je bil neločljivo povezan z bojem proti kapitalizmu. Bil je boj za delavsko oblast, za družbeno lastnino in za konec izkoriščanja.

Komu služi zgodovinski revizionizem?

Zgodovinski revizionizem, ki ga v zadnjih desetletjih vsiljujejo različni politični krogi, služi tako konservatiivni desnici kot liberalni sredini. Čeprav se morda zdita ideološko nasprotna, imata skupen imenovalec: globok strah pred socialistično revolucijo. Konservativci poveličujejo kolaboracijo z okupatorjem kot “protikomunistični odpor”, liberalci pa se trudijo partizanstvo oklestiti njegovega revolucionarnega značaja in ga prikazati kot nacionalno obrambno, a ideološko prazno reakcijo. Tako eni kot drugi si prizadevajo, da bi množični boj delovnega ljudstva prikazali kot manipulacijo peščice komunistov.

Ta revizionizem ni zgolj zgodovinska napačnost, temveč aktivna politična praksa, ki poskuša izbrisati možnost radikalne družbene alternative. Ko partizanski boj ločijo od njegovega socialističnega značaja, ločujejo tudi sedanjo družbo od možnosti novega kolektivnega upora.

Ena najpogostejših liberalnih praks je torej “normalizacija” partizanskega boja – prikazovanje partizanov kot navadnih ljudi, ki so se po spletu okoliščin znašli v vojni vihri in se odločili upreti zgolj zato, ker “sovražijo naciste”. Tako poslušamo trditve, da “partizani niso bili komunisti”, da “so se borili za narod, ne za revolucijo”, in da je bila “vojaška zmaga zlorabljena za politične cilje”. A te trditve temeljijo na zavestnem ločevanju narodnoosvobodilnega boja od njegovega dejanskega vsebinskega jedra.

Čeprav desnica odkrito napada partizane, jih označuje za “zločince” in “totalitarce”, liberalna sredina uporablja mehkejše, a nič manj nevarne prijeme. Prikazujejo se kot razsodni in uravnoteženi, kot glasniki ničkolikokrat opevane sprave, a v resnici izvajajo škodljiv zgodovinski revizionizem: revolucijo reducirajo na “nujno zlo”, nekaj, kar bi naj “zasenčilo” pravi pomen upora. Za liberalce ni sporna diktatura kapitala, sporna je le diktatura proletariata.

In prav zato želijo iz zgodovine iztrgati bistvo – dejstvo, da je bil boj proti okupatorju tudi boj proti kapitalistični reprodukciji neenakosti. Desnica in liberalci sta si v tem pogledu popolnoma enotni: revolucija je bila korak predaleč.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil boj za svobodo in socializem. Bil je izraz kolektivne volje tisoče kmetov, delavcev, dijakov, učiteljev, ki so v fašizmu prepoznali najskrajnejšo obliko razrednega nasilja in so mu odgovorili z organiziranim odporom. Osvobodilna fronta je bila edinstven primer povezovanja množic okoli jasnega cilja: svobodna, socialistična Slovenija.

Danes, ko se kapitalizem pogreza v vedno nove krize, ko se rojevajo nove oblike fašistoidnega nasilja in ko se socialistične ideje znova prebujajo, je še toliko bolj pomembno, da se ne odpovemo dediščini OF. Ne kot sentimentalnemu spominu, temveč kot politični izkušnji za prihodnost. 

The post Živela OF, živela socialistična revolucija! first appeared on Rdeča Pesa.

To so besede, ki jih v intervjuju za revijo America povedal sedaj že pokojni papež Frančišek. Odgovor je vzet iz konteksta, saj papež v odgovoru na vprašanje, ali njegova kritika tržnega kapitalizma in ZDA pomeni, da je socialist, komunist ali marksist, papež nadaljuje, da so komunisti tisti, ki so pravzaprav »ukradli« nekatere krščanske vrednote.

Uvodni odstavek dobro povzema ideologijo Jorgeja Maria Bergoglia, ki je leta 2013 postal vodja Rimokatoliške cerkve. Zaznamovanega z revščino v otroštvu in mladosti, vstopom v jezuite, funkciji nadškofa, bi papeža najbolje opisali kot veliko bolj naprednega od njegovih dveh predhodnikov, Janeza Pavla II., znanega po gonji proti komunizmu ter konservativca Benedikta XVI.  

Čeprav se je papež otepal oznak socialist in marksist, so njegova stališča bila pogosto skladna s socialističnimi vrednotami. In čeprav socialistični kritiki pogosto pravijo, da je papež kot vodja Rimokatoliške cerkve zgolj premaknil stališča iz desne na politično sredino, je bil pri vprašanjih mirovniške politike, kritike kapitalizma, reševanja revščine in neenakosti bolj napreden od večine sredinskih, včasih tudi “levih” državnih voditeljev. Zakaj lahko trdimo, da bo papež Frančišek v zgodovino zapisan kot najbolj »napredni« papež?

»Mir ni mogoče brez resnične razorožitve«

Frančišek je bil eden redkih državnih voditeljev, ki se je držal mirovniških načel. Še v svojem zadnjem govoru je poudaril, da brez razorožitve, ne bo miru. Svaril je pred strašenjem ljudi z vojno in pred vsesplošnim vojnim hujskaštvom. Bil je kritičen do zveze NATO ter ji pripisoval odgovornost za širjenju vojne po svetu in v Evropi: »Bevskanje Nata na pragu Rusije je najbrž povzročilo reakcijo Kremlja. Ne vem, ali je bila ta jeza izzvana, vendar je bila s tem verjetno olajšana,« je dejal.

Prav tako je bil eden redkih državnih voditeljev, ki je že od začetka opozarjal na genocid v Palestini. Še včeraj v velikonočnem nagovoru povedal, da misli na prebivalce Gaze, »kjer strašen konflikt še naprej povzroča smrt in uničenje ter ustvarja dramatične in obžalovanja vredne humanitarne razmere.“ Lani je dejal, da je se pri vprašanju terorizma moramo ozreti k Izraelu, ki v Palestini izvaja „terorizem“ in ne vojne. Prizadeval si je za ustavitev genocida in osvoboditev Palestink in Palestincev ter zahteval temeljito preiskavo za zločine proti človeštvu v Palestini.

»A naj je jasno: najbolj trpijo revni ljudje, čeprav k temu problemu najmanj prispevajo. Najbogatejši narodi, približno milijarda ljudi, so odgovorni za več kot polovico nevarnih izpustov.«

Papež Frančišek je v svojih govorih nemalokrat omenjal podnebni zlom in reševanje podnebne krize s »solidarnostjo in sodelovanjem«: »Uničenje okolja je žalitev Boga, je greh, ki ni samo osebni, ampak tudi strukturni.« Pri tem je izpostavljal, da so največje žrtve podnebne krize revne ženske in otroci iz držav periferije, ki nimajo enakega dostopa do virov kot moški, skrb za dom in otroke pa jim otežuje možnost migracije v primeru naravnih nesreč.

Za razliko od večine voditeljev imperialističnega centra, ki promovirajo reševanje podnebnega zloma s politikami ozelenitve kapitalizma, je papež poudarjal, da napredek pri reševanju krize ovira ravno »nenasitno prizadevanje za kratkoročne koristi onesnaževalnih industrij« ter je nemogoč brez drastičnih sistemskih sprememb. Posebno pozornost je namenil tudi podnebnim migracijam, ki jih je imenoval »prisilne migracije« ter k branjenju dostojanstva vseh migrantov in migrantk po svetu.

»Najbogatejši nasprotujejo socialni pravičnosti iz čistega pohlepa«

Papež je neprenehoma opozarjal na socialno in družbeno neenakost, ki izvira iz izkoriščanja manjšine »pohlepnih« nad večino. V ekonomskih politikah je največkrat zagovarjal obdavčitev kapitala in najbogatejših, podpiral je delavska gibanja in sindikate, pogosto je kritiziral dominanco držav imperialističnega centra preko posojil in zadolževanja: »Nikoli se ne naveličam ponavljati, da je zunanji dolg postal sredstvo nadzora, po katerem nekatere vlade in zasebne finančne ustanove najbogatejših držav brez slabe vesti nerazsodno izkoriščajo človeške in naravne vire najbolj revnih držav, da bi zadovoljile potrebe svojih tržišč. K temu moramo dodati še dejstvo, da so nekateri narodi, ki jih že bremeni mednarodni dolg, prisiljeni nositi tudi težo ekološkega dolga najbolj razvitih držav. Ekološki dolg in mednarodni dolg sta dve plati iste medalje, logike izkoriščanja, ki dosega višek v dolžniški krizi.«

Papeža Frančiška si bomo zapomnili kot najbolj naprednega papeža našega časa – kot voditelja, ki je skušal postaviti Cerkev na stran izključenih, zatiranih in revnih. Njegova kritika kapitalizma, obsodba uničevanja našega planeta ter obramba dostojanstva delavcev in pravice do dostojnega življenja je bila radikalna ne le za cerkvene razmere, temveč tudi v krogih konservativne in liberalne družbene elite, ki si bodo ob njegovi smrt prikrito oddahnile, ker se jim v prihodnosti več ne bo potrebno soočati z »neprijetnimi vprašanji« in izjavami iz strani papeža.

Medtem ko katoličani po svetu žalujejo za papežem ne pozabimo, da so njegovi največji (tihi ali odkriti) nasprotniki bili tisti, ki si želijo, da se Cerkev in družba pridružita valu vojnega hujskaštva, reakcije, militarizma, izkoriščanja okolja in ljudi ter avtoritarizma.

The post »Če na evangelij gledam samo na sociološki način, da, sem komunist in tudi Jezus je komunist« first appeared on Rdeča Pesa.

Kako težko je priti do ugodnega in kvalitetnega stanovanja, predvsem v Ljubljani, pa tudi drugje je jasno vsem, ki smo se kdaj znašli v situaciji iskalca najemnega stanovanja. Na podlagi podatkov, ki jih je v začetku aprila objavila Geodetska uprava (Gurs) za lansko leto lahko v grobem orišemo nekaj trendov na nepremičninskem trgu. Že tretje leto zapored pada število kupoprodaj vseh vrst nepremičnin, predvsem cen zazidljivih zemljišč. Cena teh je zrasla za 17 %, medtem ko so cene stanovanj zrasle za 10 %, cene stanovanjskih hiš pa za 9 %. Vsaj delno zaradi tega trenda se manjša število prodaj stanovanj, v primerjavi z letom 2023 za 15 do 20 %, medtem ko je prodaja stanovanjskih hiš padla za 10 do 15 %. Podatki so še bolj šokantni če to primerjamo z letom 2021, padec je celo 35 do 40 %!

Ob teh podatkih je jasno da je za večino delavcev, predvsem mladih, nakup lastnega stanovanja le sanje. To ima širše družbene posledice, nenazadnje slabo vpliva na kvaliteto življenja najemojemalcev. Več raziskav iz tujine je namreč pokazalo, da najemanje stanovanj slabo vpliva tako na mentalno, kot na telesno zdravje najemojamalcev. Ti pogosto ne vedo kako bodo plačali svojo najemnino, prav tako pa so izpostavljeni samovolji najemodajalcev ali stanovanjskih agencij. Posebno so zaradi tega prizadeti že tako manj zdravi ljudje, ženske in priseljenci. Poleg tega to otežuje načrtovanje življenja, prav tako pa visoke najemnine znižujejo materialno varnost najemnikov.

Seveda pa se moremo zavedati, da velik delež kupljenih stanovanj ne gre k ljudem, ki bodo v njih dejansko živeli. Tako mnoga ostajajo prazna. To spremeni stanovanja, kot prostor vsakodnevnega počitka in varnosti, v štiri hladne stene, ki jih preračunljivi kapitalistični paraziti vidijo le kot dobro naložbo za svoj nenasitni kapital. 

To pa seveda ni neko naravno stanje, temveč posledica konkretnih privatizacijskih politik, ki so jih naši osamosvojiteljski junaki in njihovi politični podporniki izvedli v devetdesetih. Govorimo seveda o znanem Jazbinškovem zakonu, ki je bil eden prvih in najbolj temeljnih vidikov privatizacije nekdanje skupne lastnine – v tem primeru na področju stanovanj. V socialistični Jugoslaviji je pravica do stanovanja bila zajamčena v 164. členu ustave. Takrat so prepoznavali temeljno potrebo človeka po varnem in dostojnem bivališču. Ob tem so se zavedali, da je to mogoče le če so stanovanja javna last in ne tržna dobrina. Tega so se naši hrabri osamosvojitelji nedvomno tudi zavedali, le da so njihovi interesi ležali drugje – ne v zagotavljanju stanovanj vsem, ki jih potrebujejo, temveč v polnjenju lastnih žepov in žepov svojih prijateljev.

A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče stanovanja iztrgati iz krempljev trga, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji … vendar je »najbolj leva vlada« v zgodovini Slovenije tudi tu pogrnila na celi črti.

The post OHLAJANJE NEPREMIČNINSKEGA TRGA? OZIROMA STANOVANJA POSTAJAJO ŠE BOLJ NEDOSTOPNA first appeared on Rdeča Pesa.

Nedavno so javnost pretresli posnetki medvrstniškega nasilja in izživljanja v katerih so imeli osrednjo vlogo učenke in učenci ene izmed ptujskih osnovnih šol. Zdaj, ko se je prah senzacionalističnega poročanja, predvsem iz strani “informativnega programa televizije POP TV”, v sklopu katerega so omenjene posnetke opremili s podnapisi in jih v celoti predvajali v udarnem televizijskem terminu, nekoliko polegel, je čas, da pogledamo, kaj se zares dogaja za zidovi naših šol. Kje so vzroki za to in kakšen vpliv ima to na vedenje otrok in mladostnikov v različnih družbenih situacijah izven šole?

Šola je institucija, v kateri mladi ljudje preživijo dobršen del svojega otroštva in mladosti. Gre za okolje, ki ga neprenehoma delijo s svojimi vrstnicami in vrstniki, kar nujno vodi tako do medsebojnega sodelovanja kot tudi do raznih nesoglasij, konfliktov in sporov. Šola je torej prostor, kjer so konflikti interesov, želja, zanimanj, mnenj in stališč stalnica. Šola brez konfliktov in tudi brez nasilja obstaja zgolj v “idealističnih” predstavah tistih, ki s šolo in šolajočo mladino nimajo nobenega stika. 

Vendar pa šola ni zgolj prostor medsebojnega vrstniškega spoznavanja, temveč predvsem ustanova, ki naj bi opravljala dve osrednji družbeni funkciji: vzgojno in izobraževalno. Uspešnost pri drugi je neposredno pogojena z uspešnostjo pri prvi. Brez ustrezne vzgoje se ne moremo nadejati dobrih izobraževalnih dosežkov. Šele ustrezna raven pridobljene izobrazbe posameznicam in posameznikom omogoča, da postanejo ustvarjalni (so)oblikovalci in transformatorji družbe v kateri živijo. 

Ravno pri vzgojni funkciji nam v (slovenskih) šolah najbolj škriplje. Vse obsežnejša individualizacija družbenega življenja, prevlada permisivnega vzgojnega stila pri starših, spodbujanje tekmovalnosti, nenehno blebetanje o doseganju kompetenc, ki bodo posameznici ali posamezniku omogočile boljši položaj na trgu delovne sile in slavljenje individualnih uspehov so ključni elementi šole v kapitalistični družbi. Ti znatno zožujejo prostor pedagoškim delavkam in delavcem, da bi uspešno izvajali svojo vzgojno vlogo. Hkrati so tudi bodoči in sedanji učitelji ter učiteljice podvrženi opisanim splošnim družbenim trendom, kar prinaša še dodatne negativne posledice, ki vodijo v pretirano avtoritarnost na eni strani, ali pa čisto permisijo in padec standardov znanja na drugi. 

Družba in šola kot ena izmed njenih osrednjih institucij sta načrtno izpraznjeni kolektivnosti, skrbi za skupno dobro, pripadnosti, odgovornosti do skupnosti, do sočloveka in tovarištva. To je vidno na vsakem koraku. Kdorkoli ima vsaj nekaj stika z dogajanjem v šoli, bo znal povedati kolikokrat se na dnevni bazi sooča z odzivi učenk in učencev, dijakov ter dijakinj, ki potrjujejo to trditev. “To ni moje”, “Nisem za to v šoli”, “Nisem bil jaz, to je naredil on”, “Ne morete me prisilit, da naredim to”, “Starši so mi rekli, da ne rabim tega delat”. To pa spremlja nemo in nonšalantno bolščanje v tla.,Takšne odzive dobi učitelj če na primer zgolj prosi učenca, da pobere papirnate brisače, ki so se znašle na tleh učilnice oziroma šolskega hodnika. Ta mikro primer razkriva mnogo širšo problematiko odsotnosti skrbi za skupnost, za družbo v celoti. 

Popolna odsotnost odgovornosti do drugih, do tistih ki so nam bolj in tistih, ki so nam manj ljubi, ponuja idealno gojišče za razrast praks zasmehovanja, nasilništva in izživljanja. Kjer ni odgovornosti, ni (medsebojnega) spoštovanja. Kjer umanjkata odgovornost in spoštovanje prevladajo privatni interesi, za dosego katerih so dovoljene vse metode. Tako v “svetu odraslih” kot v “svetu otrok”. 

Omenjene prakse dandanes zaradi škodljivega vpliva vdora modernih tehnologij (tj. uporaba mobilnih telefonov v šolah, o čemer smo že pisali) v šolsko okolje dobivajo na pospešku, predvsem pa postajajo vidne celotni javnosti – tudi s pomočjo osrednjih medijev, ki zaradi tržne usmeritve reproducirajo škodljive vsebine iz spletnih omrežji. Otroci in mladostniki, vajeni nenehne usmerjenosti vase, poskušajo s snemanjem in objavljanjem praks nasilništva in poniževanja, pritegniti pozornost nase, se uveljaviti v svoji vrstniški skupini in preko tega v celotni družbi. Pomembno je poudariti, da jim ta ista družba oziroma njeni vladajoči razredi preko nenehne promocije militarizacije in vojne dajejo zgled, ki le še krepi tovrstno reševanje konfliktov. 

Moralna panika zaradi nedavnih posnetkov iz Ptuja ne bo pripomogla k razrešitvi situacije. Pri učenkah in učencih, dijakinjah in dijakih je potrebno krepiti čut za skupnost, tako preko nagrajevanja kolektivnih praks med njimi, kot tudi z alternativnimi vzgojnimi ukrepi, ki morajo imeti dejanske posledice za otroke in mladostnike, ki so nasilni in izvajajo škodljive prakse (družbeno koristno delo v šoli in šolskem okolišu po koncu pouka; izvajanje učne pomoči za učenke in učence nižjih razredov; prepoved pristopa interesnim dejavnostim). Takšni otroci in mladostniki potrebujejo trdne meje, ki jih morajo pedagoške delavke in delavci dosledno uveljavljati. S tem se ščiti interes vseh udeleženk in udeležencev šolskega procesa ter preko tega tudi celotne družbe. 

V šoli se odslikavajo širši družbeni odnosi in silnice. Če želimo šolo znova vzpostaviti kot institucijo, ki skrbi za oblikovanje osebnosti in odnosov, ki bodo v svoji srži vsebovali sodelovanje, sožitje, odgovornost, medsebojno spoštovanje in tovarištvo bo potrebno spremeniti celotno družbeno strukturo. Od “družbe” zadovoljevanja privatnih interesov priviligirane manjšine, k skupnosti, ki zadovoljuje širše družbene interese in skrbi za vzgojo spoštljivih in odgovornih ljudi.

The post KAJ SE DOGAJA V NAŠIH ŠOLAH? first appeared on Rdeča Pesa.

Evropa je danes na prelomnici. Namesto da bi po pandemiji in v luči podnebnih sprememb krepili javne sisteme, gradili solidarnost in vlagali v bolj pravično družbo, politične elite sprejemajo odločitve, ki vodijo v novo oboroževalno spiralo. Vse večji vojaški proračuni, novi varnostni sporazumi in tiho ukinjanje mirovne diplomacije razkrivajo resnični obraz kapitalizma – sistem, ki tudi v 21. stoletju rešuje svoje krize z vojno.

Kapitalisti, ki živijo na račun dela drugih, uporabljajo nasilje za reševanje sporov z imperialističnimi tekmeci v boju za trge, surovine in vpliv. Medtem pa delavski razred, ki s svojim trudom in delom vzdržuje družbo, nima moči odločanja in je prisiljen nositi bremena teh konfliktov – tako ekonomskih kot človeških. Vlade črpajo milijarde iz javnih sredstev za orožje, medtem ko ljudje doživljajo draginjo, stanovanjsko stisko, propadanje zdravstva, šolstva in okoljske infrastrukture.

Poleg tega so ravno delavke in delavci ter njihovi otroci tisti, ki so poslani na frontne linije ali prisiljeni bežati iz svojih domov zaradi vojn, ki jih niso povzročili in od katerih ne bodo imeli nobene koristi. Kapitalistične elite, ki propagirajo militarizacijo pod krinko “nacionalne varnosti” ali “zaščite demokracije,” v resnici le krepijo lastno moč in dobičke, medtem ko delavski razred plačuje s svojim znojem, krvjo in prihodnostjo.

Medtem pa pri ljudeh že obstajajo zametki boja proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Z namenom nasprotovanja oboroževalnemi tekmi, so udeleženci in udeleženke shoda Za mir in proti oboroževanju predsednici RS, predsedniku vlade in predsednici Državnega zbora poslali javno pismo, v katerem absolutno zavračajo argumentacijo, da je edina pot do miru pripravljanje na vojno. V njem pišejo, da nas Evropski in domači voditelji poskušajo prepričati v domnevno nujno potrebno vlaganje velikanskih vsot proračunskih sredstev v dodatno oboroževanje, a takšno delovanje ne vodi v varnost, temveč le poglablja krize in nasilje. Zahtevajo, da upoštevajo večinsko voljo ljudi, ki si želijo miru, sodelovanja in socialne pravičnosti – ne vojn za interese kapitalističnih elit.

Zgodovina nas uči, da militarizem nikoli ni prinesel trajnega miru – nasprotno, bil je gonilna sila imperialističnih vojn, kolonialnega zatiranja in fašističnih diktatur. Tako kot v 20. stoletju so tudi danes militaristične politike povezane z ožanjem demokracije in krepitvijo avtokratskih interesov kapitala. Ne smemo pozabiti, da so največje tragedije prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do Jugoslavije v 90-ih, izbruhnile v trenutkih, ko so elite ljudi prepričevale, da je orožje rešitev.

Namesto da bi sadove človeškega dela uporabili za gradnjo, jih zapravljajo za uničenje in smrt. Združimo se v boju proti militarizmu in kapitalističnemu izkoriščanju. Zahtevajmo, da se sredstva namenijo za potrebe ljudi in planeta, ne za vojno. Le z enotnostjo in solidarnostjo lahko dosežemo pravičen in trajnosten svet.

The post MIR MED LJUDMI, VOJNA PROTI KAPITALISTOM! first appeared on Rdeča Pesa.

Nogometni navijači po vsem svetu izkazujejo solidarnost s palestinskim bojem in zahtevajo, da FIFA in UEFA ukrepata proti Izraelu – državi, ki vsakodnevno izvaja genocid nad palestinskim prebivalstvom, uničuje stadione, ubija športnike in športnice ter preprečuje Palestinkam in Palestincem osnovno pravico do športa in gibanja.

V času, ko je izraelska vojska uničila več kot 30 športnih objektov v Gazi, med njimi tudi največji stadion, in ubila več kot 700 palestinskih športnikov, vključno z otroci, si Izrael ne zasluži mesta na nobenih mednarodnih tekmovanjih.

Tako kot je bila Južna Afrika v času apartheida izključena iz FIFE, je zdaj čas, da tudi Izrael doleti enaka sankcija. Če mednarodne športne organizacije molčijo, je prav da navijači izkažejo solidarnost. Kljub kaznim mnogi navijači vztrajajo in na tribunah ob transparentih vzklikajo svobodo Palestini!  

Bojkot Izraela v športu je del širšega gibanja za solidarnost s Palestinkami in Palestinci. Apartheid in genocid nimata mesta v športu, zato je čas, da Izraelu pokažemo rdeč karton!

The post RDEČ KARTON ZA IZRAEL first appeared on Rdeča Pesa.

Univerza v Ljubljani spodbuja nastanek tako imenovanih odcepljenih podjetij, ki temeljijo na znanju, ustvarjenem znotraj univerze – torej z javnimi sredstvi. Ta podjetja potem to znanje uporabijo za zasebni zaslužek. Čeprav gre uradno za podporo inovacijam, gre v resnici za to, da se javno znanje prenaša v zasebne roke. Univerza tako postaja poslovni akter, znanstveniki pa podjetniki. Zakaj in kako je do tega prišlo in kaj je s tem modelom narobe, je komentirala Urška Janžič za Radio Študent.

“Ideja o odcepljenih podjetjih je v naš prostor prišla iz Združenih držav Amerike, kjer se je predvsem v 80. in 90. letih z razmahom finančnih trgov začel val ustanavljanja od večjih korporacij odcepljenih podjetij. Pri tovrstnih odcepljenih podjetjih gre najpogosteje za izogibanje delovni zakonodaji, povečanje možnosti za investicije tveganega kapitala ali pa želi podjetje zaradi svojega slabega ugleda v družbi z novim podjetjem ustvariti vtis o transparentnosti. Ideja se je prenesla tudi na univerze, kjer je cilj ustvarjati predvsem visokotehnološka podjetja, v katera se prenašajo specifična znanja. Primera uspešno odcepljenih podjetij sta denimo Google in Microsoft.”

“Čeprav podporniki komercializacije univerze pravijo, da je za odcepljena podjetja nujno odpiranje univerz kapitalu, pozabljajo, da so najpomembnejši dejavnik za uspešnost prav javne subvencije. Pomembna značilnost od univerz odcepljenih podjetij je namreč, da so deležna močne javne finančne podpore. Univerza v Ljubljani letos že petič podeljuje sredstva iz razpisa Inovacijskega sklada v skupni višini 400 tisoč evrov. Evropska unija s programom Obzorja Evrope 2021-2027 za komercializacijo znanja v državah Evropske unije skupno namenja skoraj 100 milijard evrov.”

Celotni prispevek si preberite na povezavi: https://radiostudent.si/znanost/znanstveni-komentar/javno-univerzitetno-znanje-v-zasebna-podjetja

The post KAKO UNIVERZA JAVNO ZNANJE IZKORIŠČA ZA ZASEBE DOBIČKE  first appeared on Rdeča Pesa.

Z namenom organiziranja in povezovanja različnih pobud, ki so nastale zaradi nezadovoljstva z mariborskim javnim prevozom, je v ponedeljek v Vetrinjskem dvoru Maribor potekala javna tribuna z naslovom Avtobusi za ljudi, ne za župana. Tribuno smo organizirali v ekosocialistični iniciativi Klas in Rdeči pesi. Gostje so bili občanka Mestne četrti Tezno Marjeta Magdič Križaj, Rene Fras (Mladi za podnebno pravičnost Maribor), Matic Primc (Iniciativa mestni zbor) in Gregor Kašman (Klas – ekosocialistična iniciativa). V razpravo so se kaj hitro vključili tudi preostali ogorčeni prebivalci mesta in okolice. 

V Sloveniji sta upadla tako dostopnost kot tudi uporaba javnega prevoza, je povedal Gregor Kašman iz ekosocialistične iniciative Klas. Leta 1980 z javnim prevozom na delo odhajalo 63 % ljudi, leta 2000 pa zgolj še pičlih 11 %. Vzroke za upad vidi v splošnem krhanju javnih storitev, ki da so bolj tržno naravnane in niso na dovolj visoki ravni, da bi jih ljudje uporabljali. Izpostavil je, kako lahko avtobusi zmanjšajo gnečo na cesti: “Če gre 60 ljudi v osebne avtomobile, to pomeni 100 metrov zasedene štiripasovnice. Če pa bi teh 60 ljudi šlo na avtobus, pa je zaseden samo deset metrov enega od pasov.”

“Ljudje ne morejo niti do bolnice”

Matic Primc iz Iniciative mestni zbor je opozoril na problematiko drobljenja javnega prometa med zasebna podjejta. “Funkcija javnega prometa ni več v tem, da je dostopen ljudem. Danes mnogi v Mariboru ne morejo niti do bolnice! Smo v času podnebne krize, ko bi morali kar se da zmanjšati uporabo avtomobilov in preiti na učinkovita prevozna sredstva.”

“V Sloveniji je zelo razvita avtomobilska kultura. Zaradi tega je pogosto težko prepričati ljudi, da bi šli na avtobus,” je povedal Primc. Največji faktor, da se ljudje odločijo za javni prevoz, je kvaliteta. “Avtobusi morajo biti hitri, v hitrem taktu, da ni potrebno pogosto prestopati. Kot vidimo, pa se uvaja ravno obratno.” Če je javni prevoz zastonj, to ne poveča uporabe, če ni funkcionalen, kažejo izkušnje iz tujine. Glede avtomatsko brezplačnega prevoza je Kašman opozoril na primer mesta Talin v Estoniji. Ni bilo namreč jasno, kdo bi naj plačeval linije, kateri del oblasti, potem pa so se naenkrat ukinjale linije. 

“Avtobusi niso konkurenčni niti pešačenju”

Rene Fras iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je izpostavil spremembe v medkrajevnem prometu. Problematiziral je pa tudi ukinitev linije 8, ki je prej vozila od avtobusne, železniške in do študentskega kampusa. Zgovorno se mu zdi, da občina ni ukinila povezave, ki študentski kampus povezuje z nakupovalnim središčem Europark. Linija G3 je sicer vrnila tisti standard, ki je bil prej, ampak tudi to po njegovih besedah ni zadovoljivo. “Občina govori o trajnostnem razvoju, ampak tega ne bo mogla doseči, dokler bo operirala po logiki, da je minimalno število linij.” 

Mesto potrebovalo več javnih zelenih površin, manj površin za parkirišča, kar pa bi se lahko zgodilo samo, če bi vzpostavili funkcionalni avtobusni promet, pravi Fras. Zelene površine poleti znižujejo temperaturo v mestu. “Javni servis bi moral reševati tudi prevozno revščino in zmanjševal razlike med prebivalci, da bi lahko bili mobilni tudi, če nimajo svojih avtomobilov. Povečati bi morali frekvence avtobusov. Avtobus bi moral biti tak, da prideš na avtobusno postajo, minimalno počakaš in se odpelješ. Ne pa da moraš celi dan planirati pot. Tako kot so zdaj vzpostavljene linije, javni promet ni konkurenčen avtomobilu – in ne samo to – niti pešačenju ni konkurenčen!”

“Upam, da ne bodo čakali na smrtno žrtev”

Občanka iz Mestne četrti Tezno Marjeta Magdič Križaj je povedala, da so včasih bile linije boljše in bolj učinkovite. Prepričana je, da so občinski funkcionarji pri vpeljavi sprememb ignorirali potrebe ljudi.  Kritična je do avtobusnih postajališč, ki da so v slabem stanju – nekatere so brez strehe, nekatere imajo samo klop. “V javne strukture se vedno bolj vpletajo interesi posameznikov namesto da bi gledali na dobro ljudi,” je dejala. 

Primc je kritičen do postajališč pri Europarku, ki sta popolnoma neustrezna za gibalno ovirane. Ljudje morajo zdaj prečkati več cest in vertikalnih ovir. S spremembami, ki jih uvjaja občina, bo še manj ljudi uporabljalo avtobuse. 

Magdič Križaj je spomnila, da sta ti dve postajo pri Europarku nevarni tudi z vidika nesreč. Mladi namreč pogosto nevarno prečkajo štiripasovnico. “Upam, da ne bodo čakali na smrtno žrtev in bodo ugotovili nesmiselnost tega.” Predlagala je, da bi lahko organizirali avtobusni prevoz tudi v času nogometnih tekem ali drugih večjih prireditev kot je na primer Lent. Avtobusi bi lahko ljudi peljali na prizorišče iz oddaljenih parkirišč. S tem bi se zmanjšala gneča v času večjih dogodkov. 

“Zdaj delam zastoj na cesti”

Magdič Križaj je izpostavila, da je Tezno najbolj prizadeto kar se tiče mestnega prometa. “Zbrali smo 1567 podpisov za spremembo proge G1. Težava je, ker avtobus G1 ne pelje več do UKC-ja kot je prej. Zdaj morajo izstopati pri Europarku in se peš sprehoditi do UKC-ja, kar je pa za mnoge obiskovalce bolnice lahko velika težava. Tezenčani in Tezenčanke tako nimajo več dostopa do najpomembnejše infrastrukture. Za tolažbo so vzpostavili linijo T12, ki je pa slaba alternativa, saj vozi na vsako uro. Iz centra mesta do Teznega zadnji avtobus odpelje ob 20. uri. 

O težavah hendikepiranih oseb in uporabi javnega prometa, je spregovoril tudi Franc Žiberna iz mestne četrti Tezno. “23 % populacije je starih na 65 let in prav starejši v večji meri uporabljamo javni prevoz,” je povedal. Razočaran je nad spremembami linije G1, ki ne vozi več do UKC-ja. “Občinski argument je bil, da je avtobus za Tezno delal zastoje, kar je absurdno. Kako je mogoče, da lahko ostali avtobusi in avtomobili normalno vozijo, samo Tezno je problem. Prej sem lahko šel z avtobusom, zdaj pa me mora nekdo peljati ali z osebnim avtomobilom, rešilcem, Prostoferjem ali Majstrom. Vse te možnosti si moram nekaj dni vnaprej organizirati. Pa ne samo to, zdaj dejansko delam dodatni zastoj na cesti!” Težava je tudi, da pred UKC ni ustreznega prostora, kjer bi lahko oseba na invalidskem vozičku varno izstopila.

Primc je pojasnil, da je bila sicer javna razprava glede novih linij. Občina je napovedala neke linije, potem pa jih je svojeglavo spremenila brez dodatne javne razprave. “Po javni razpravi je bila obljubljena linija Tezno po željah občanov, potem pa so jo spremenili po svoje.” Meni, da bi se dalo drugače. Občina bi morala organizirati razpravo s skupnostjo, potem pa bi se morala usklajevati s skupnostjo po vsakem predlogu.

“Javne storitve morajo biti na najvišjem nivoju” 

Kašman je izpostavil, da smo se navadili na skromne javne storitve: “Spremeniti moramo perspektivo. Javne storitve morajo biti na najvišjem nivoju, ne pa luksuzna potrošnja na zasebni ravni. Študije mobilnosti sicer kažejo, da se zviša uporaba javnega prometa, ko je frekventnost primerna.

Fras je že pošiljal predloge direktno Marpromu in Arrivi ter družbi za upravljanje javnega potniškega prometa. Dobil je generični odgovor, kako bodo probali vse upoštevat. Pritožilo pa se je tudi kar nekaj udeleženk javne tribune. Nekateri na ustrezne službe, drugi direktno šoferkam in šoferjam, ki pa so, kot pravijo, prav tako v stiski. Prav oni so namreč tisti, ki prvi poslušajo kritike ogročenih potnikov. 

Kašman je prepričan, da v pripravo novih voznih redov niso bili vključeni delavke in delavci na Marpromu. Ti imajo vsakodnevno stik z uporabniki. “To je družbeni problem, da se urejajo sektorji družbenega življenja brez tistih, ki delajo tam.” Povedal je osebno izkušnjo, ko je delal na Arrivi kot podpora potnikom: “Mi smo bili deležni vsega gneva potnic in potnikov. Upravi tega ni treba poslušati, oni samo dajejo napotke in sedijo v svojih pisarnah.”

“Javne službe ne smejo biti v rokah zasebnikov”

“Javne službe ne smejo ustvarjati profita, ampak lepše in boljše življenje za ljudi. Ne morejo biti v rokah zasebnikov,” je izpostavil eden od obiskovalcev javne tribune.  Predlagal je še, da bi lahko na lokacijah, kjer so avtobusi manj zasedeni, vozili kombiji. Avtobusi bi morali biti prilagojeni delovnikom. Želi si tudi boljšo urejenost glavnega Kolodvora. “Mlade bi bilo treba navaditi na avtobuse, ampak kako, če pa vozi vse naokrog?”

Ljudje so izpostavili probleme z linijo 3 in 12, ki da zdaj vozita samo enkrat na uro, kar je bistveno premalo. Avtobus številka 12 je prej vozil štirikrat na uro. Problem je tudi povezava z Duplekom, saj po novem vozi linija 16 na eno uro, med vikendom pa zgolj na štiri ure. 

 Linije so med seboj zelo slabo usklajene. “Zdaj imamo katastrofalni vozni red. Sprašujem se, kaj bo, ko bo prišel počitniški vozni red,” je dejala udeleženka in sprožila val pomrmravanja. 

Upokojenka iz Ruš je izpostavila, da med vikendom peljejo zgolj trije avtobusi, zato je praktično nemogoče oditi v Maribor na kakšno prireditev. Razočarana pa je tudi prebivalka Zrkovc, ki meni, da je medkrajevni promet še večja težava kot mestni.

Politika je gluha za potrebe ljudi. Javni zavodi ne bi smeli delovati profitno. Tudi če so avtobusi prazni, bi morali še vedno voziti. Šele potem jih bodo ljudje resnično začeli uporabljati, so se strinjali zbrani. 

V naslednjih tednih bodo nezadovoljne prebivalke in prebivalci strnili povedano zbrali ugotovitve v jasne zahteve, ter jih izročili občini. Kot so namreč ugotovili, kot posamezniki zelo težko kaj dosežemo. Uspe pa nam lahko skupaj, če smo vztrajni in ne obupamo. 

The post Z JAVNE TRIBUNE: HOČEMO JAVNI POTNIŠKI PROMET PO MERI LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

Končana so pogajanja predstavnikov vlade, delavcev in kapitala. Na kratko lahko rečemo: Kar bo vlada (bodočim) upokojencem in upokojenkam z eno roko dala, jim bo z drugo roko vzela. Konkretno:

Povišala bo odstotek za odmero pokojnine, a hkrati bo znižala osnovo za odmero, ker bo povečala število let, ki se upoštevajo pri njenem izračunu. Poleg tega bo starostno mejo za upokojitev brez odbitkov podaljšala za 2 leti. Dve leti pomenita 24 pokojnin manj.

Uvedla bo zimski dodatek, a hkrati bo poslabšala formulo za usklajevanje pokojnin, zaradi česar se bodo pokojnine vsako leto povečale manj kot po sedanjih predpisih. Zaostajanje pokojnin za plačami bo torej še hitrejše.

Zaradi nepreglednosti sistema je težko reči, kdo bo imel po reformi nižjo ali višjo pokojnino kot po starem. Jasno je, da se bo za pokojnino delalo dlje in da bodo pokojnine za plačami zaostajale še hitreje kot do zdaj. Ker pa bodo spremembe postopne in ker seveda nihče ne bo vedel, kakšno pokojnino bi imel brez reforme, vlada računa, da večjega odpora ne bo. Saj veste: če žabo kuhaš dovolj počasi, ne bo skočila iz lonca. – Skuhala se pa vseeno bo!

Naši liberalni bralci bodo rekli, da je Golobovi vladi reformo podtaknila prejšnja vlada. Drži. Ampak ni je obvezala h kapitulaciji. V načrtu za okrevanje je namreč samo tale splošna »zaveza«: »Zagotovi(ti) dolgoročno vzdržnost in ustreznost pokojninskega sistema, vključno s prilagoditvijo zakonsko določene upokojitvene starosti in omejevanjem predčasnega upokojevanja.«

Pustimo zdaj to, da načrt za okrevanje ni božja zapoved, ki je vlada ne bi mogla v dogovoru z EU spremeniti. Ta vlada tega res ni sposobna. Nikjer v načrtu pa ne piše, da bi morali »dolgoročno vzdržnost« pokojninskega sistema plačati samo delavke in delavci, medtem ko kapital ne bo prispeval niti centa!

Ampak prav to predlaga vlada: (bodočim) upokojenkam in upokojencem bo zategnila pasove, ne da bi od kapitala iztisnila en sam evro! Prispevki »delodajalcev« bodo ostali pol nižji od prispevkov »delojemalcev«, prispevkov od dohodkov iz kapitala ne bodo uvedli.

Zato pravimo, da reforma ni niti kompromis: kompromis bi bila, če ne bi popuščala samo vlada in sindikalna vodstva (na račun delavcev in upokojencev!), ampak tudi kapital. A kapitalu očitno tudi tokrat ne bo treba popustiti niti za milimeter.

P. S. – Minister za delo je pred nekaj urami sporočil, da izjava o usklajenosti še ni bila podpisana. Razlog ni vsebina reforme, ampak vsebina izjave o usklajenosti, v kateri naj bi pisalo, da se predstavniki kapitala odpovedujejo zahtevam po znižanju/zamiku prispevka o dolgotrajni oskrbi (ta znaša skupaj 2 % plače, 1 % plača delavec, 1 % zaposlovalec). To v bistvu le dodatno potrjuje našo tezo: ne le, da kapital za »vzdržnost« pokojninskega sistema ne bo prispeval nič več, delavci/upokojenci pa vse – za kapital je preveč že simbolična odpoved zahtevam po zniževanju prispevkov, s katero si je vlada hotela umiti roke pred javnostjo.

P. P. S. – Vlada ima zdaj dve možnosti: (1) od predstavnikov kapitala lahko izprosi, da podpišejo izjavo s sporno formulacijo oziroma kapitulira in jo izbriše; (2) v parlament lahko vloži predlog, s katerim bi v zameno s poslabšanjem pogojev za upokojitev dosegla vsaj dvig prispevkov »delodajalcev«. – What’s it gonna be?

The post Pokojninska reforma: to ni niti kompromis first appeared on Rdeča Pesa.

Naše vsebine niso pogojene s korporativnimi interesi ali kapitalom – ustvarjamo jih iz prepričanja, da je solidarnost močnejša od profita!

Delujemo popolnoma prostovoljno, sami krijemo stroške snemanj, tehnike in še tiste kave, ki jo popijemo ob delu. Zato bomo izjemno hvaležni, če nas podpreš z donacijo!

Skeniraj QR kodo ali klikni na povezavo https://ko-fi.com/rdecapesa

Vsak prispevek pomeni več kakovostnih, neodvisnih in kritičnih vsebin, ki si jih zasluži naša skupnost!

Naj raste alternativa kapitalističnim medijem!

The post Ekosocialistična medijska ofenziva potrebuje tvojo podporo! first appeared on Rdeča Pesa.

Izrael je že prekršil dogovor o premirju, ki je bilo sklenjeno v sredo zvečer ob posredovanju Katarja, ZDA in Egipta. Od srede do danes je v izraelskih napadih umrlo več kot sto Palestink in Palestincev. Ironija premirja je tudi ta, da je sporazum o premirju skoraj identičen, kot ta, ki ga je pred šestimi meseci predlagal Hamas, Izrael pa zavrnil. Brez dvoma je prekinitev izraelskega obstreljevanja in uničevanja tega, kar je od Gaze še ostalo, nujna, pa vendar je t.i. začasno premirje potrebno jemati z rezervo. Zakaj? 

Spomnimo se podobnega premirja novembra 2023, ki ga Izrael formalno sicer potrdil, a ga v praksi ni izvajal in še naprej obstreljeval palestinske bolnišnice in šole in pobijal civiliste. Povsem razumljivo je, da Hamas premirju ne zaupa. Hkrati se s premirjem ne strinjajo vidni člani izraelske vlade, saj si še naprej želijo nemotenega etničnega čiščenja z namenom širjenja izraelskih naselbin, kot to vseskozi počnejo na Zahodnem bregu, ki zaradi grozot v Gazi pogosto ostaja spregledan. 

Zakaj, še preden dogovor stopi v veljavo, lahko sklepamo, da bo Izrael z napadi in etničnim čiščenjem nadaljeval? Ena izmed točk dogovora namreč govori o tem, da je Izrael še zmeraj upravičen do napada, če se počuti ogroženega. Kar v praksi pomeni nadaljevanje obstoječega stanja. Izrael namreč vseskozi igra vlogo žrtve in opravičuje svoja genocidna dejanja prav iz tega naslova. 

Dogovor o premirju določa šesttedensko začetno fazo premirja in vključuje postopen umik izraelskih sil iz Gaze ter izpustitev talcev, ki jih zadržuje Hamas, v zameno za palestinske zapornike, ki jih zadržuje Izrael. V izraelskih zaporih je še zmeraj približno 11.000 Palestincev in Palestink, vključno z mladoletniki in otroci. Izrael jih v skladu s premirjem in v zameno za talce namerava izpustiti 1000 (naj samo omenimo, da je polovica vseh zapornikov bila zaprta od oktobra 2023). Izvedba premirja naj bi potekala v treh fazah. Tudi če pride do prekinitve ognja, se bo z blokado Gaze genocid nadaljeval. Že sama blokada je dejanje genocida, tudi po mednarodnem pravu, ki tovrstne blokade opredeljuje kot vojno dejanje. To pomeni, da premirja ni mogoče doseči brez odprave zadušljivega obleganja in prekinitve več desetletne izraelske blokade Gaze, ki je nehumana in nezakonita.

Ne samo, da se bo izraelska okupacija Gaze nadaljevala – sporazum o premirju bo Izraelu dovolil nadaljnjo vojaško prisotnost v Gazi in s tem še dodatno okrepil okupacijo. Ta vključuje tudi pomemben pas zemlje ob meji Gaze z Egiptom, skupaj s koridorjem Netzarim. Gre za okupacijsko območje, ki ga je Izrael zgradil za razdelitev Gaze na severni in južni del. Izrael bo nadaljeval z okupacijo tudi nad razširjenim “varovalnim območjem”, ki je zgrajeno na ruševinah porušenih palestinskih domov in razseljenih družin ob vzhodni in severni meji Gaze z Izraelom ter globoko posega na majhno ozemlje Gaze. S tem Gaza postaja vse manjše taborišče. 

Čeprav bi se prebivalci severne Gaze lahko vrnili nazaj na svoje domove, bi ob tem veljale nejasno določene »varnostne ureditve«. To bi se lahko izkazalo za smrtonosno za razseljene Palestince, ki se želijo vrniti na svoje domove, tako kot novembra 2023, ko je prvi dan »premirja« izraelska vojska začela streljati na stotine Palestincev, ki so se poskušali vrniti na svoje domove na severu Gaze.

Prekinitev ognja bi sicer lahko ustavila najhujše prelivanje krvi, ne bo pa končala trpljenja v Gazi. Razkrila bo popolno uničenje, ki ga je Izrael povzročil na okupiranem območju območju. Po poročilu Združenih narodov bi Gaza za svojo obnovo potrebovala kar 350 let, če bi ostala pod izraelsko blokado. Že samo čiščenje ruševin v Gazi lahko trajalo petnajst let, da sploh ne omenjamo na tisoče ton neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki bi lahko povzročile še več novih smrtnih žrtev. 

Prekinitev ognja (sploh ker je so v pobudo vključene tudi ZDA) bi oprala krvave madeže iz rok ameriške administracije, ki je tako pod Bidenom, kot bo to še naprej počela pod Trumpom, financirala izraelski vojni stroj brez vsakršnih sankcij in posledic za odgovorne.  

Največja skrb premirja je torej vrnitev v status quo. Nazaj v palestinsko »normalnost«, v kateri je na 356 kvadratnih kilometrih zaprtih dva milijona ljudi, ki so neprestano vojaško oblegani in nadzorovani, brez da bi se lahko svobodno gibali. S premirjem ne bomo zadovoljni dokler ne bodo odpravljeni temeljni vzroki, ki so vseskozi podlaga za izraelsko početje: sistem apartheida in okupacije. Naj premirje ne bo uspavalo ali razlog za slavljenje –  naš boj za svobodno Palestino se nadaljuje!

The post PREMIRJE NI DOVOLJ! first appeared on Rdeča Pesa.

Boj za emancipacijo v današnjem času je postal ozkogleden in fragmentiran, saj se številni boji osredotočajo na posamezne oblike zatiranja, kot so rasa, spol, spolna usmerjenost ali identiteta, namesto da bi jih povezali z globljimi strukturnimi vzroki, ki jih poganja kapitalizem. Koncept intersekcionalnosti, ki je v emancipatornih bojih izrazit predvsem v anglosaškem delu sveta, sicer prepozna, da naša življenja oblikujejo različne oblike zatiranja, vendar spregleda ključno dinamiko kapitalizma – razredno družbo. 

Intersekcionalnost se je v sedemdesetih letih 20. stoletja razvila kot odziv na prevladujočo perspektivo belih feministk srednjega razreda, ki so pogosto predpostavljale, da lahko zastopajo interese vseh žensk. Črne feministke so v odgovor analizirale, kako izkušnje rasizma vplivajo na seksizem, revščino in izkoriščanje ter jih krepijo in ugotovile, da se seksizem in rasizem ne le oplajata, ampak za mnoge ženske ustvarita kvalitativno drugačno izkušnjo. To pomeni, da črne ženske, na primer, ne doživljajo le diskriminacije zaradi spola ali rase posebej, ampak sta ti dve vrsti zatiranja povezani in vplivata nanje hkrati, kar oblikuje edinstven način, kako doživljajo družbo, delo, odnose in druge aspekte življenja.

Marksizem nam ponuja ključno kritiko intersekcionalnosti. Za marksizem razred ni le še ena kategorija zatiranja, ampak ima skozi razredni boj potencial, da izziva kapitalizem, sistem, ki ohranja in vzdržuje vsa zatiranja. Delavci imajo v kapitalistični družbi edinstven položaj, saj ustvarjajo bogastvo in skrbijo za delovanje družbe. Dejstvo, da so izkoriščani, daje delavcem tudi moč, da se zoperstavijo kapitalističnemu sistemu, kar pa jim samo doživljanje določenega zatiranja ne omogoča. Razredna osnova torej zagotavlja potencialno materialno podlago za enotnost med različnimi kategorijami zatiranja.

V delavskem razredu je tudi več žensk, temnopoltih ter članov LGBT+ skupnosti, kot v katerem koli drugem razredu. In delavski razred kot celota ima objektivni interes, da kolektivno organizira boj za drugačen sistem. Vendar to ne pomeni, da so delavci avtomatično antirasistični ali antiseksistični. Socialisti moramo aktivno nastopati proti zatiralnim idejam – ne glede na to, kdo z njimi nastopa in proti komu so usmerjene.

Vloga razreda ni vedno očitna. Zatiranje lahko prizadene ljudi ne glede na razred, ki mu pripadajo. Vendar pa izkušnja zatiranja ne pomeni, da so ljudje avtomatično razumejo ali imajo materialni interes, da se mu zoperstavijo. V trenutnem političnem in družbenem okolju, kjer se soočamo z globalno okoljsko krizo in koncentracijo bogastva v rokah kapitalističnih elit, pa je jasno, da je vsak poskus emancipacije, ki ne izziva kapitalističnega sistema, obsojen na neuspeh.

Besedilo je povzetek članka, ki ga je pripravila Judy Cox in ga lahko najdete tukaj.

Foto: https://mariborinfo.com/novica/lokalno/protestniki-ob-8-marcu-zavzeli-ulice-ce-nasa-zivljenja-niso-nic-vredna-protestiramo

The post ČE NE IZZOVEMO KAPITALIZMA, NE BOMO REŠILI NOBENE OBLIKE ZATIRANJA first appeared on Rdeča Pesa.

Medtem ko minister za finance načrtuje znižanje dohodnine za »višji razred« nasploh in za par deset najbogatejših direktorjev posebej [povezava 1], bo minister za delo minimalno plačo očitno že drugič zapored uskladil najmanj, kot lahko [povezava 2]. V tem primeru bo rast minimalne plače spet močno zaostala za rastjo drugih plač, sploh najvišjih plač (v javnem sektorju). Delavke in delavci, ki jih prejemajo, ne bodo niti ohranili kupne moči iz začetka lanskega leta.

Da bi rešili, kar se še da rešiti, so storitveni sindikati ZSSS pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta Meseca pozvali, naj minimalno plačo uskladi enako, kot se bodo uskladile pokojnine (predvidoma za 4,6 %). Uredništvo RP se njihovemu pozivu, ki ga objavljamo spodaj, pridružuje!

Spoštovani gospod minister, Luka Mesec!

Z zaskrbljenostjo spremljamo poročila, iz katerih je razbrati, da nameravate minimalno plačo že drugo leto zapored uskladiti zgolj z zakonskim minimumom. To bi za številne delavke in delavce, ki opravljajo družbeno nepogrešljivo delo, pomenilo ponovno prikrajšanje in še dodatno zmanjšanje kupne moči, kar bi za zaposlene in njihove družine pomenilo dodatno poslabšanje življenjskega standarda.

Mera inflacije, ki se uporablja pri usklajevanju minimalne plače, ne odraža dejanske rasti življenjskih stroškov gospodinjstev z najnižjimi dohodki v Republiki Sloveniji.

Pozivamo vas, da pri uskladitvi upoštevate tisto mero inflacije, ki odraža rast življenjskih stroškov in je ugodnejša za delavke in delavce, saj bi s tem vsaj približno ohranili kupno moč prejemnic in prejemnikov minimalne plače.

V času visoke rasti dobičkov (10 %) in uvajanja plačne reforme, s katero naj bi se plače funkcionarjev povišale tudi do 70 %, je »varčevanje« pri najslabše plačanih delavkah in delavcih nesprejemljivo. S tem se namreč še dodatno poslabšuje njihov družbeni položaj, saj je že ob lanski uskladitvi rast minimalne plače (4,2 %) močno zaostala za rastjo povprečne plače (9,7 %). Trenutna minimalna plača (902 € neto) ne presega niti praga tveganja revščine za leto 2023 (903 €). V kolikor bi se tudi letos odločili za zgolj minimalno uskladitev minimalne plače, se bo zaostanek za povprečnimi plačami še povečal.

Zato vas pozivamo, da poleg dejanske inflacije upoštevate tudi rast povprečne plače in da minimalno plačo uskladite vsaj za 3,5 %, oziroma predlagamo, da upoštevate enak odstotek uskladitve, kot pri uskladitvi pokojnin (predvidoma 4,6 %).

Spoštovani gospod minister, menimo, da si delavke in delavci pošteno plačilo zaslužijo s svojim delom. Hkrati naj vas spomnimo na obljubo, ki ste jo zapisali v koalicijski sporazum: »Tudi v naprej si bomo prizadevali za realno rast minimalne plače.« Naj to ne ostanejo le prazne besede!

The post ZAHTEVAMO DOSTOJNO MINIMALNO PLAČO! first appeared on Rdeča Pesa.

O reproduktivnem delu in položaju žensk od SFRJ pa do danes, so se pri Pekarna Magdalenske mreže pogovarjali s Sonjo Lokar. Spodaj objavljamo nekaj zanimivih izsekov in vas vabimo k branju celotnega intervjuja.

Med 2. svetovno vojno je bilo med jugoslovanskimi partizani veliko žensk, ki niso delale samo kot pomožno osebje, temveč tudi kot bolničarke, zdravnice in borke. Ali je imel ta emancipatorni moment vpliv na kasnejši položaj žensk v SFRJ?

“Vse naše temeljne ženske pravice so sezidane na krvi in požrtvovalnosti partizank, ilegalk, bolničark, zdravnic, kurirk, obveščevalk, meščank, ki so zbirale hrano, obutev, obleko in sanitetni material in to pošiljale partizanom, kmečkih žensk, ki so jih v svojih domovih, pod pretnjo smrti celih družin in požiga domačije, sprejele pod streho in jih hranile, povijale njihove rane in ozebline. Še zlasti ključno je bilo to, da je bilo med partizankami veliko prepričanih komunistk, ki so res vedele, kaj je treba storiti, da bi se položaj delovnih žensk bistveno izboljšal. Vida Tomšič je imela na 5. državni konferenci jugoslovanskih komunistov v Dubravi pri Zagrebu leta 1940 referat o nujnosti dela komunistov med ženskami, v katerem je do potankosti razvila program, ki ga je začela partija že med vojno, po vojni pa korak za korakom uresničevati ter do leta 1990 skoraj v celoti uresničila kot edina partija na oblasti.”

Kaj so bile značilnosti socialističnega feminizma in kako se je ta udejanjal v SFRJ?

“Značilno je bilo, da je bil uokvirjen v ideološko shemo marksistične teorije osvobajanja dela in da so vodilne partijske feministke odločno odklanjale in tudi javno obsojale kakršnekoli odklone od te teorije kot zablode malomeščanskega feminizma in obrambo interesov privilegiranih, premožnejših, bolje izobraženih in s centri dejanske ekonomske in politične moči bolje povezanih žensk.”

“Osnovna misel našega komunističnega feminizma, ki temelji na teoriji osvobajanja dela je, da se bo neenakost med spoloma odpravila samo hkrati in sočasno z ukinjanjem kapitalističnega izkoriščanja delavk in delavcev in z ukinjanjem privatne lastnine ekonomskih virov, sredstev za proizvodnjo.”

Katere so bile ključne pridobitve za ženske v času SFRJ? Kakšno vlogo so imele ženske političarke in aktivistke pri udejanju ekonomskih, socialnih in političnih pravic?

“Zaradi socialističnih feministk v tistih časih smo razvili odlično otroško varstvo, celodnevno osnovno šolo, družbeno prehrano v podjetjih in ustanovah, uveden je bil podaljšan plačan porodniški in starševski dopust, zdravstvene domove in domove starejših občanov smo zgradili v vsaki občini, pravico do svobode rojevanja zapisali v ustavo leta 1974 in vzpostavili cel sistem podpiranja reproduktivnih in spolnih pravic in zdravja žensk. Vzpostavili smo ginekologa in pediatra na osnovni ravni javnega zdravstva. Od nas so se takrat učili socialni demokrati na oblasti v najbolj razvitih evropskih državah.”

Kaj se je v bivših republikah in pokrajinah Jugoslavije, konkretneje v Sloveniji spremenilo po prehodu v kapitalizem (od leta 1991 dalje)?

“Na področju enakosti spolov jo je Slovenija odnesla še najbolje, čeprav je tudi veliko izgubila. Predvsem je ohranila člen o svobodi rojevanja v svoji novi ustavi.  Hrvaška, Federacija BiH, Črna Gora, Kosovo, ga nimajo več. Ohranila je ločitev cerkve od javnega šolstva, mrežo javnih vrtcev, uveljavila celo nekaj pomembnih inovacij: ustavno zavarovane zakonske spolne kvote, 100% plačan materinski, starševski in poseben neprenosljiv očetovski dopust, odlično preventivo zdravja nosečnic, presejalne programe za raka dojke in vratu maternice, nižjo davčno stopnjo za menstrualne higienske pripomočke, prenovila definicijo posilstva v kazenskem zakoniku po načelu odsotnosti svobodno danega soglasja. Ni se poslabšal dostop do šolanja žensk, ženske so prodrle v policijo in vojsko. Končala se je zakonsko uveljavljena diskriminacija istospolnih parov, samskim ženskam je ustavno sodišče pravkar vrnilo pravico do umetne oploditve, ki so jo izgubile z referendumom 2001.”

“Najhuje pa so povsod nazadovale ekonomske in socialne pravice žensk. Zelo je upadel delež žensk v plačanem delu. Najhuje je na Kosovu in v Severni Makedoniji. Razlike med povprečno žensko in moško plačo se povečujejo povsod. Žensko delo je postalo močno prekarno, z njim so pravice do plačane porodniške, 8 urnega delavnika, prostega vikenda, plačanega dopusta, ki ostajajo v zakonih, v praksi odletele skozi okno. Hudo se je poslabšala zdravstvena varnost, saj je v javno zdravstvo povsod vdrla privatizacija in z njo neskončne čakalne vrste, nazadovanje kvalitete storitev v javnem zdravstvu. Brez denarja ne moreš do dobrih zdravil. V majhni meri se je poslabšala tudi dostopnost, predvsem pa kvaliteta šolanja, visoko šolstvo postaja vse bolj plačljivo. Delež žensk v visokem šolstvu nazaduje. V šolah se otroci v BiH celo fizično ločeni, glede na to, kateri verouk si zberejo: katoliški, pravoslavni, muslimanski. V vseh treh primerih pa jih učijo, da je bog ustvaril žensko, da bi ubogala in stregla moškemu.”

The post Z ROKO V ROKI: REPRODUKTIVNO DELO OD SFRJ PA DO DANES, INTERVJU S SONJO LOKAR first appeared on Rdeča Pesa.

Pred slabim mesecem je okoljska organizacija Alpe Adria Green opozorila na projekt odprtja rudnika litija na avstrijskem Koroškem, v bližini slovenske meje. Ta teden so o projektu v bližini kraja Volšperk poročali novinarji RTV Slovenija, ki so se odpravili na lokacijo, kjer naj bi odprli rudnik. Po navedbah investitorja naj bi bil projekt izkopavanja litija v Koralpah, le 40 kilometrov od slovenske meje, že daleč. Namreč zaradi spremenjene avstrijske zakonodaje o podzemeljskem rudarstvu, za področja manjša od 10 hektarjev, ocena vplivov na okolje ni potrebna.

Za načrtovanim rudnikom litija stoji partnerski projekt Critical metals corp avstralskega podjetja European Lithium in ameriškega investicijskega podjetja Sizzle. Za projekt je leta 2011 European Lithium pridobil rudarske pravice, decembra lani pa je koroška deželna vlada dovolila izjemo pri presoji vpliva na okolje. Kot poročajo na RTV Slovenija, na lokaciji, kjer naj bi stal rudnik sicer ni nobene infrastrukture in se ne izvajajo nobene aktivnosti.

Začetki projekta Wolfsberg Lithium segajo že v 80-ta leta, ko je avstrijsko državno podjetje pričelo z raziskavami področja, kasneje je projekt predala v roke zasebnih podjetij. V European Lithium so v zadnjih desetih letih izvedli geološke raziskave, na podlagi katerih trdijo, da se na območju nahaja okoli 11 milijonov ton litija, ki bi jih izkopali v 15 letih. Napovedujejo izkop 800 tisoč ton litijeve rude letno in proizvodnjo 10 tisoč ton čistega litija. Za primerjavo, v letu 2023 so v Avstraliji, kjer pridelajo največ litija na svetu, proizvedli okoli 80 tisoč ton čistega litija.

Čeprav je ocen o vplivih rudnikov litija na okolje malo, se je v praksi kopanje litija izkazalo za okoljsko zelo nevarno in je drastično poslabšalo življenja lokalnega prebivalstva. Denimo rudarjenje v čilskem atakamskem rudniku naj bi povzročilo, da je območje že izgubilo 65 odstotkov tamkajšnjih vodnih zalog. Samo raziskovalna vrtanja v Srbiji v dolini reke Jadar, ki jih je od leta 2003 izvajala avstralsko-britanska multinacionalka Rio Tinto, so že povzročila znatno  okoljsko škodo. Znanstveniki so v tleh in sedimentih reke Jadar zaznali več desetkrat povišane vrednosti bora, arzena in litija ter posledično uničene poljščine v bližini vrtin. V dolini reke Jadar sicer Rio Tinto načrtuje 5-krat več izkopane rude letno kot avstrijski European Lithium. Prav zaradi potencialnih škodljivih vplivov na vodne vire in tla so pri Alpe adria green zahtevali, da se Slovenija vključi v postopek presoje čezmejnega vpliva na okolje.Zaobhajanja okoljske presoje vplivov projektov, ki naj bi zagotavljali zeleni prehod, so ob pomoči vladajočih pogosta praksa investitorjev, saj zanje zeleni prehod predstavlja le možnost za kovanje dobičkov. Spomnimo na primer napovedane postavitve 56 vetrnih elektrarn na Pohorju, kjer se je zasebni investitor z drobljenjem projekta želel izogniti skupni oceni škodljivosti projekta na okolje.

Da investitorji tovrstnih projektov mislijo le na dobiček, potrjuje tudi napovedana namera podjetja European Lithium, da bo izkopano litijevo rudo predelovala v Savdski Arabiji. Podjetje je najprej napovedovalo odprtje okoli 500 novih delovnih mest v rafineriji litijeve rude, ki bi stala v bližini rudnika v Avstriji, vendar so lani v podjetju sklenili pogodbo z arabskim podjetjem Obeikan Group, s katerim bodo načrtovali odprtje rafinerije izven Evrope. Kot razlog so v podjetju navedli cenejšo predelavo. Prav tako je simbolni dogovor za dobavo litija za avtomobilske baterije European Lithium sklenil z avtomobilskim podjetjem BMW. Lani junija je od podjetja prejel 15 milijonov evrov.

Čeprav ima projekt že dolgo zgodovino in se napovedani roki odprtja vsako leto prestavljajo v prihodnost, kaže delovanje vladajočih in podjetij, vpletenih v projekt na splošno sliko zelenega prehoda po meri kapitala, ki ga podpira Evropska unija zadnji dve desetletji.  Zaobhajanje okoljskih regulativ, selitev proizvodnje v države s cenejšo delovno silo in slabimi okoljskimi regulativami, povezovanje tako imenovanih zelenih tehnologij z industrijami in podjetji, ki močno prispevajo k okoljski krizi (naftna in avtomobilska industrija) so le primeri.

Kot smo na Rdeči pesi že pisali, se proti mnogim projektom kapitala borijo lokalci, okoljski aktivisti in delavci na različnih koncih sveta. Projekt izkopavanja jadarita v Srbiji je lani na ulice spravil več deset tisoč ljudi. Lokalno prebivalstvo, ki živi ob reki Uni na hrvaškem in v Bosni je preprečilo projekt uničenja reke z napovedano postavitvijo hidroelektrarne na njenem izviru. 

V zvezi z avstrijskim projektom izkopavanja litija je pred kratkim okoljska organizacija Alliance for nature vložila pritožbo na zvezno upravno sodišče, lokalci pa se zavedajo, da lahko projekt ogrozi zaloge pitne vode. Pri nas lahko slišimo pozive lokalcev, ki nasprotujejo projektom postavitev vetrnih farm v zavarovana okoljska območja, bogata z vodnimi viri. Potencial za upor zoper zeleni prehod od zgoraj pod taktirko kapitala, ki se požvižga na mnenja in dobrobit ljudi, obstaja. Za takšen upor bo potrebno organiziranje lokalnega prebivalstva in delovnih ljudi ter internacionalno povezovanje.

Jasno je, da ozelenitev kapitalizma ne bo odpravila okoljske krize in izboljšala življenja večine ljudi. Naša naloga pa ni, da izbiramo med tehnologijami, ki nam jih ponuja kapitalizem, ampak moramo spremeniti sistem v takega, ki bo zadovoljeval potrebe večine ljudi, ne pa dobičke manjšine. Namesto električnih avtomobilov, jaht in zasebnih letal potrebujemo dostopen javni potniški promet; namesto luksuznih vil in elitnih poslovnih stavb energetsko čim bolj samooskrbna javna stanovanja, šole, knjižnice; namesto globalnih prehranskih in surovinskih verig lokalno in trajnostno pridelavo in porabo hrane ter surovin.

The post UPRIMO SE RUDNIKU LITIJA PRED NAŠIM PRAGOM first appeared on Rdeča Pesa.

Nov seznam ekosocilaističnega čtiva, ki ga je pripravila tovariška organizacija Climate & Capitalism, je kot nalašč za mrzle zimske dni. V preteklosti smo že objavili obsežen nabor 20 knjig s področja marksistične ekologije, ki ga lahko najdete na tej povezavi https://bit.ly/39D8vii.

Tokrat se priporočila za branje osredotočajo na mite o kapitalistični ekologiji, lažeh naftne industrije, gozdovih, mestih, začetkih fašizma, agrobiznisu in boleznih.

Za pokušino: Prvi predlog čtiva, ECOLOGY FOR THE 99%: Twenty Capitalist Myths Debunked, v preprostem jeziku pojasnjuje, zakaj so politike trgovanja z emisijami ogljika neuspešne, zakaj kapitalistično gospodarstvo ne more temeljiti na obnovljivih virih energije in zakaj bi morali protestirati proti prekomerni proizvodnji in ne proti prekomerni porabi.

The post EKOSOCIALISTIČNO ČTIVO ZA ZIMSKE DNI first appeared on Rdeča Pesa.

V medijskih povzetkih leta 2024 so še posebej izstopale tri teme: vojna, neenakost in z njo povezano povečevanje bogastva milijonarjev in milijarderjev ter naraščanje revščine. O teh temah smo veliko pisali tudi na Rdeči pesi. Prevladujoči mediji so stanje preteklega leta v veliki meri analizirali v skladu s pogledi voditeljev držav imperialističnega centra, dali glas podjetnikom in lastnikom kapitala, ki so tako ali tako že nosilci moči v družbi, medtem ko smo o delavskih bojih slišali bore malo ali nič.

Zgodbe delavskih bojev in delavskega organiziranja le poredko najdejo svoj prostor v osrednjih medijih. To lahko daje vtis (pa čeprav naša vsakdanja življenja dokazujejo nasprotno), da je razredni boj mrtev, da je delavski razred neorganiziran in poražen. Kljub temu, da je članstvo v sindikatih in sindikalno organiziranje globalno gledano v upadu, pa številni delavski boji po svetu dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da je kapitalizem v krizi in nakazujejo zaostrovanje delavskih bojev.

Izbruhi vedno bolj ekstremnih gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih so poglobili parazitizem in brezobzirnost finančne oligarhije, katere ogromno bogastvo je vse  bolj ločeno od proizvodnje. Vladajoči razred se je na krize odzval tako, da je poskrbel za reševanje bank in podjetij, kar smo nazadnje najbolj očitno opazili v prvem letu pandemije COVID-19. Pandemija je razkrila brezbrižnost kapitalističnih vlad do življenj delovnih ljudi, saj so ponovno dale prednost dobičkom podjetij pred javnim zdravjem. 

Medtem ko mediji s promocijo podjetništva in »inovacij« vzpodbujajo nadaljnje bogatenje superbogatih, je realnost za široko množico svetovnega prebivalstva precej drugačna: naraščajoči življenjski stroški, stagnacija plač in razgradnja ter propadanje javnih storitev. Po podatkih Svetovne banke skoraj 700 milijonov ljudi (ali 8,5 odstotka svetovnega prebivalstva) živi v skrajni revščini, ki je opredeljena kot dohodek, nižji od 2,15 dolarja na dan. Približno 3,5 milijarde ljudi (44 odstotkov človeštva) pa živi z manj kot 6,85 dolarja na dan.

Vse bolj majavi temelji obstoječega reda in zaostrovanje stisk običajnih ljudi pa so privedli do zaostrovanja razrednega boja. V Združenih državah Amerike je bilo leta 2023 več kot 450.000 delavcev vključenih v daljše prekinitve dela, kar je 280-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom in vrnitev na raven pred pandemijo. Te stavke so zajemale različne panoge in poklice od delavcev in delavk v avtomobilski industriji, hollywoodskih pisateljev in pisateljic, medicinskih sester do učiteljic in učiteljev. Krepitev razrednega boja se je nadaljevala tudi leta 2024, ko so stavkali delavci v letalski industriji Boeing, akademski delavci in delavke, telekomunikacijski delavci ter delavci in delavke v podjetjih Amazon in Starbucks. Ministrstvo za delo ZDA je poročalo o podvojitvi števila prošenj za sindikalno zastopanje, in sicer s 1638 v proračunskem letu 2021 na 3286 v proračunskem letu 2024.

V preteklem letu so delavke in delavci v Argentini, Gvineji in Nigeriji sprožili močne splošne stavke, da bi se uprli varčevalnim ukrepom, ki so ogrozili njihovo preživetje in jih pahnili v revščino. Tudi v Keniji je na milijone mladih demonstriralo proti varčevalnim ukrepom, temu pa je sledil stavkovni val, ki je zajel delavce in delavke v številnih panogah. Na Severnem Irskem je potekala največja stavka v več kot pol stoletja, ko je 225.000 delavcev javnega sektorja zahtevalo boljše plače in delovne pogoje. V Grčiji in Italiji so delavci v množičnih protestih proti privatizaciji, zniževanju plač in zmanjševanju socialne zaščite zaustavili glavne gospodarske sektorje. Ne pozabimo na bojkote pošiljk orožja, ki so jih prav tako izvedli pristaniški delavci in s tem preprečili dostavo orožja za izvajanje genocida nad Palestinkami in Palestinci.

Obsežne stavke so se zvrstile tudi po vsej Aziji, med drugim v Južni Koreji pri prevoznikih in zaposlenih v Samsungu in na Šrilanki pri železniških delavcih. V Mehiki so se delavci v jeklarstvu in avtomobilski industriji uprli nizkim plačam in pogojem, ki so jih uvedle nadnacionalne korporacije. Tem so se z organizacijo stavk zoperstavili tudi rudniški delavci v Čilu in brazilski pristaniški delavci. V Nemčiji so stavke v podjetjih Lufthansa in Volkswagen razkrile vse večje nezadovoljstvo delavcev, ki so se pričeli povezovati z okoljskimi aktivisti.

Kljub temu, da delavske stavke niso povsod dosegle želenega učinka in so pogosto padle zaradi sindikalne birokracije same, je naraščanje števila stavk in organiziranje stavk mimo sindikalnih birokratov dokaz, da je delavski boj še kako živ. Pokazale so, da obstaja potreba po novih delavskih organizacijah in odborih, ki jih nadzorujejo delavci sami. Pogoji za to pa izhajajo iz globalnega kapitalizma: od imperialističnih vojn, neenakosti do podnebnega zloma – vse to prispeva k organiziranju in boju milijonov delavcev in delavk po svetu. V Rdeči pesi pa si bomo prizadevali, da bomo o njih še naprej in še bolj pogosto poročali. 

The post KRIZA KAPITALIZMA IN ZAOSTROVANJE RAZREDNEGA BOJA  first appeared on Rdeča Pesa.

Elon Musk se je ponovno znašel na prvih straneh osrednjih medijev. Tokrat ne zaradi njegove pojavnosti v bližini Donalda Trumpa, temveč zaradi medijske kampanje za izpustitev britanskega skrajnega desničarja Tommya Robinsona. Zakaj je Muskov medijski angažma spravil na noge predvsem liberalce in naletel na obsodbo pri političnih voditeljih, ki so se v tednih pred tem ob rokovanju z njim še nasmihali v kamere?

Musk je že dobro poznan po radodarnih finančnih vložkih na politični desnici. Liberalni politični establišment z mediji na čelu pa se z obsojanjem Muskovega financiranja nazadnjaških strank obnašajo hinavsko in ignorantsko, saj načelno nimajo nič proti takšnim oblikam financiranja političnih strank. Ravno nasprotno.  Tudi sami rade volje sprejemajo ogromne donacije iz strani lastnikov kapitala, nepremičninskih lordov, fosilnih magnatov. S tem, ko poudarjajo, da Musk podpira »skrajno« desnico, utrjujejo predstavo, da sicer obstaja »normalna« desnica, ki pa bi jo lahko finančno podprl brez dviganja prahu in kontroverznosti. 

Muskovo financiranje ni samo podpora določenim političnim strankam, kot sta na primer AfD v Nemčiji in Reform UK, stranka Nigela Faraga v Veliki Britaniji, ki sta obe prejeli izdatne zneske iz njegovega žepa. Gre za podporo politični opciji, ki najbolj koristi pripadnikom njegovega razreda: lastnikom kapitala ali najbogatejšim vladajočim slojem. Muskovo financiranje ni samo spogledovanje s skrajno desnimi politikami, ampak je premišljen vložek v politiko, od katere bo za vladajoči razred »izboril« davčne odpustke in dodatne subvencije kapitalu na račun delovnih ljudi.

Zakaj torej ne smemo verjeti Olafu Sholtzu, ki je v svojem novoletnem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi Muskovega vmešavanja v nemško politiko? Zato ker tudi evropski politični vrh že tako ali tako vodi politiko, ki je naklonjena takšnim, kot je Elon Musk. Vodi politiko davčnih odpustkov na račun siromašenja javnih storitev, socialnih transferjev in družbenih potreb na sploh. Tudi zato, ker je celoten vladajoči razred v medijih utrjeval predstavo o »genialnem podjetniku«, ki bi naj bil vzgled mladim generacijam. 

Elon Musk je nedvomno velika nevarnost za delavski razred. Z največjo donacijo v zgodovini ameriških volitev v znesku 277 milijonov dolarjev se je zavezal, da bo v vlogi svetovalca na ameriškem “Ministrstvu za vladno učinkovitost” še dodatno »pospešil« proces razgradnje javnih sistemov, s tem ko je že napovedal korenite spremembe v davčni politiki ZDA. 

Njegove tovarne avtomobilov Tesla so znane po tem, da delavci in delavke psihično in fizično izgorevajo, omedlevajo od izčrpanosti, delajo dolge nadure in vikende. Tesla je po številu varnostnih kršitev na delu daleč presegla povprečje drugih ameriških avtomobilskih tovarn. Kršitev je zagotovo mnogo več, saj so zaposlene in zaposleni  podvrženi njegovim grožnjam glede ustanovitve sindikata. Tesla je edina avtomobilska tovarna brez sindikata.  

Kljub svojemu bogastvu na račun ameriških delavk in delavcev Elon Musk leta 2018 ni plačal niti centa zveznih davkov na dohodek. Ko je leta 2021 vendarle poravnal davčne obveznosti, je znesek predstavljal zgolj 10 odstotkov povečanja njegovega premoženja v tistem letu. Rast vrednosti naložb – glavni vir dohodka najbogatejših – je namreč obdavčena bistveno nižje od običajnih plač in dohodkov. Za primerjavo, povprečna ameriška družina je istega leta plačala 14,9-odstotno davčno stopnjo na svoj zaslužek.

Nedavno je obljubil zmanjšanje proračunskih izdatkov ZDA za kar 200 milijard dolarjev, kar bi prizadelo širok spekter javnih storitev – od socialne varnosti in zdravstvenih programov, kot sta Medicare in Medicaid, do izobraževanja ter pomoči pri hrani in stanovanjih. Prihajajoča Trumpova administracija bo še bolj očitno vlada bogatih, ki jo bodo bogati vodili za bogate. 

Bolj očitno zaradi tega, ker bodo v njej sodelovali tudi demokrati, ki so mesece poprej svarili pred  fašizmom. Nedavno smo takšen politični konsenz videli tudi v primeru Francije, kjer je Macron samo potrdil znani rek: ko ima liberalec izbiro med podporo komunizma ali fašizma, se bo zmeraj odločil za fašizem. Zato ne smemo verjeti političnim voditeljem, ko svarijo pred Elonom Muskom medtem ko v isti sapi dajejo koncesije najbogatejšim, pospešujejo podnebni zlom in uničujejo javne storitve. Uslužnost kapitalistične države je namreč tista, ki je omogočila in celo vzpodbudila vzpon Elonov Muskov.

The post ELON MUSK: SOVRAŽNIK DELOVNIH LJUDI first appeared on Rdeča Pesa.

“No, kot veste, marsikatera stvar v življenju ni pravična, bogati ljudje si jo lahko privoščijo, revni pa ne.” Tako je na vprašanje, zakaj je njegova vlada odpravila vsakršno državno pomoč za revne ženske, ki so potrebovale splav, odgovoril nedavno preminuli nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter. Če spremljamo poročanje osrednjih medijev ob njegovi smrti, dobimo predstavo, da je njegovo politično kariero v celoti zaznamovalo aktivno “zavzemanje za človekove pravice, za izboljšanje položaja črnskega prebivalstva v ZDA in za mir v svetu.” Toda realnost je mnogo mračnejša. 

Lastnik obsežnih in donosnih arašidovih polji je na velika vrata v ameriško politiko vstopil leta 1971, ko je postal guverner domače zvezne države Georgia. Pet let zatem je v volilni tekmi premagal tedanjega republikanskega predsednika Gerlada Forda in postal 39. predsednik ZDA. 

Pomembno vlogo pri njegovem pohodu na oblast je imela Trilateralna komisija. Zasebna združba vplivnih lastnikov kapitala, političnih in medijskih voditeljev, ki je bila ustanovljena na pobudo bankirja Davida Rockefellerja. Ta je podprla Carterjevo kandidaturo z namenom, da bi ta preko njegove spravljive retorike in videza običajnega ameriškega kmetovalca pomagal umiriti družbeno vrenje delovnih ljudi, ki je zajelo ZDA v 70-ih letih 20. stoletja. 

Njegova vpetost v strukture vladajočih razredov in njegova pripravljenost zasledovati interese najbolj privilegiranih delov družbe se je pokazala že pri sestavi predsedniškega kabineta. Na položaj svetovalca za nacionalno varnost je imenoval militantnega anti-komunista Zbigniewa Brzezinskega. O njegovih preostalih imenovanjih pa najbolje pričajo besede takratnega novinarja New York Timesa, Toma Wickerja, ki je dejal “Kakor za zdaj kažejo dokazi, je gospod Carter izbral zaupanje Wall Streeta.”

Bil je naslednji v vrsti ameriških predsednikov, ki so kljub drugačnim predvolilnim obljubam znatno povečali vojaški proračun. Zgolj v prvem letu svojega mandata se je omenjeni proračun povečal za več kot 10 milijard ameriških dolarjev. Trošenje za nove stroje smrti je na drugi strani spremljalo varčevanje pri osnovnih potrebah delovnih ljudi v ZDA. Carterjeva administracija je na primer takoj po prevzemu oblasti odpravila program, ki je skoraj milijonu in pol najrevnejših otrok zagotavljal brezplačno mleko v šolah. “Prihranek” pri tem je bil pičlih 25 milijonov ameriških dolarjev na leto. 

V času njegovega predsednikovanja je prišlo do pomembnih korakov v smeri deregulacije nekaterih ključnih panog gospodarstva. Med njimi velja omeniti letalski in železniški promet, proizvodnjo in distribucijo zemeljskega plina ter nafte. Ostro je nastopil proti stavkajočim rudarjem, ki so v začetku leta 1978 sprožili 111-dni trajajočo prekinitev dela z namenom izboljšanja delovnih pogojev. Nekaj časa se je celo resno poigraval z zamislijo, da bi na stavkajoče rudarje poslal vojsko. Prav ta stavkovna izkušnja in odziv vodstva demokratske stranke na čelu s Carterjem je močno prispevala k politični odtujitvi velikega deleža delovnih ljudi v Apalaškem gorovju od demokratske stranke. Tudi s to prelomnico v razrednem konfliktu lahko pojasnimo ogromen delež glasov, ki jih danes zaradi tega prejema izvoljeni ameriški predsednik, republikanec Donald Trump. 

Carterjeva administracija je v tujini z vojaško in drugo pomočjo pomagala ohranjati na oblasti številne nazadnjaške diktature. Od Filipinov, preko Nikaragve do Salvadorja. Do zadnjega je na tronu pomagala vzdrževati iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki se je nato po revolucionarnih spremembah zatekel prav v ZDA. 

V desetletjih po predsednikovanju je Carter vložil napore v uspešne kampanje cepljenja proti nalezljivim boleznim in v zavzemanje proti ameriškim vojaškim intervencijam po svetu. A kljub temu je potrebno na njegovo dediščino gledati s kritičnimi očmi. Izkazal se je za dobrega varuha kapitalističnega reda in ameriške dominacije v svetu. Sledili so mu voditelji, ki so na temelju njegovih davčnih razbremenitev za najpremožnejše in obračuna z organiziranim delavstvom, zgolj še utrdili spone kapitalističnega izkoriščanja ter ameriškega imperializma.

The post CARTERJEVA DEDIŠČINA first appeared on Rdeča Pesa.

Pa je leto spet okoli. Vstop v novo leto, ki je s spremembo letnice stopilo na mesto starega, smo mnogi obeležili v krogu prijateljev ali družine. V sproščenem vzdušju smo večerjali, odštevali in se naposled poslovili od odhajajočega leta. 

Leto 2024 je postreglo z množico turbulentnih dogodkov, ki v prihodnosti utegnejo krojiti podobo sveta, v katerem živimo. Po drugi strani doma in po svetu na oblasti ostaja isti družbenoekonomski sistem, v katerem revna večina še naprej gara za dobiček bogate manjšine, prav tako ostajata nerešeni stanovanjska in podnebna kriza. V Gazi še vedno poteka genocid.

V lanski poslanici smo zapisali, da v novo leto vstopamo borbeno. V preteklem letu smo skušali spremljati različna dogajanja in družbene krize ter poročati o njihovih vzrokih. Na Rdeči pesi bomo tudi v letu 2025 poročali in pisali o tematikah, ki v osrednjih medijih in politiki naletijo na gluha ušesa. V letu, ki je pred nami, se bomo potrudili kar se da redno poročati o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma ter naprednih odziv nanjo.

Socialist in politični teoretik Antonio Gramsci je nekoč zapisal, da naj bo namesto novega leta prelomna in nova sleherna ura. Obračun s preteklostjo in odločen začetek, ki ju navadno prinaša novo leto, moramo zato poiskati tudi v dneh po novem letu in se organizirati v boju za pravičnejšo prihodnost.

Pogumno naprej!

The post OB NOVEM LETU: POGUMNO NAPREJ! first appeared on Rdeča Pesa.

V Argentini pravkar poteka stavka transportnih delavk in delavcev ter zaposlenih v javnem sektorju. Prvi so zaustavili ladijski promet v najpomembnejših pristaniščih, prekinili železniške povezave in na tla prikovali na stotine letal, ki bi morala poleteti iz argentinskih letališč. Drugi so prekinili pouk, predavanja in izvajanje komunalnih storitev. 

S stavko, najmočnejšim orožjem delavskega gibanja, želijo zaustaviti privatizacijo javnega prometa, električnega in vodnega omrežja, preprečiti množična odpuščanja na področju javnih storitev in se izboriti za dvig plač. Njihove zahteve tako presegajo goli ekonomizem in delavskemu boju vračajo napredno politično vsebino, ki je nujna za njegov dolgoročni uspeh. 

V prekinitvi dela in množičnih uličnih demonstracijah, ki stavko spremljajo sodeluje sto tisoče delavk in delavcev. Delavstvo, za razliko od pasivne strankarske opozicije, s tem korakom vrača udarec libertarskemu režimu argentinskega predsednika Javierja Mileja in celotnemu kapitalističnemu razredu v državi in širše. 

Vsebino njihovega upora najbolje opiše izjava enega izmed letaliških delavcev, ki sodeluje v stavki. “Ne borimo se zgolj za sektorske, parcialne zahteve. Borimo se za javno šolstvo, zdravstvo, za pravice upokojencev, za ohranitev vseh stvari, ki jih želi oblast uničiti”. Iz njihovega boja in njegove politične vsebine bi se lahko učili tudi mnogi sindikati pri nas. 

En svet, en boj!

The post DELAVSTVO V ARGENTINI VRAČA UDAREC  first appeared on Rdeča Pesa.

Objavljamo zadnjo v seriji objav Nevarno za našo starost, ki jih je za nas spisal Anže Dolinar.

Pod črto je jasno, da vlada sledi reformnemu programu, ki je v skladu s priporočili neoliberalno usmerjenih institucij kot sta OECD in IMF ter bo vodil tako v poslabšanje položaja delovnih ljudi kot materialnega položaja upokojencev. Že tako slaba izhodišča bodo zdaj predmet usklajevanja med sindikati in kapitalom v okviru institucionaliziranega socialnega dialoga. Kaj tovrstni “dialog” prinaša delovnim ljudem in upokojencem, smo lahko videli v preteklosti. Če so sindikati še v letu 1992 lahko organizirali splošno stavko z več kot 400.000 ljudmi, se je njihova moč občutno zmanjšala dve leti kasneje, ko je Drnovškova vlada vzpostavila t.i. socialni dialog v okviru ekonomsko socialnega sveta. Kot je v knjigi Iz socializma v periferni kapitalizem popisala Ana Podvršič, so konfrontacijo med delom in kapitalom zamenjala institucionalizirana pogajanja in dogovori, ki so legitimirali uvajanje neoliberalnih reform. Neokorporativistična socialno partnerska drža sindikatov in zavezništvo s kapitalom pomeni, da sindikati soustvarjajo novi neoliberalni družbeni red.

Moč sindikatov zato predvidljivo usiha, sindikalna birokracija pa že dolgo ne zastopa več interesov delovnih ljudi, ampak sodeluje v kupčkanjih pri uvajanju reform, ki delavcem načeloma škodijo. Tudi v primeru prihajajoče reforme lahko pričakujemo stališče, ki bo zagovarjalo nekakšno izboljšanje delovnih pogojev za starejše delavce, čeprav je vsem jasno, da pogojev za izboljšanje delovnih pogojev (zakonodaja, podzakonski akti, inšpekcijski nadzor) ni in jih ne bo.

Kot ugotavljata Teresa Ghilarducci in Amanda Novello sta pogajalska moč delavskega razreda in čas, ki ga ljudje preživijo v upokojitvi povezana. Daljša delovna aktivnost pomeni večjo armado rezervne delovne sile, pomeni, da so na trgu delovne sile delavci, ki se jih lažje izkorišča, lažje podplača itd. Vse to seveda vpliva tudi na prihodke in pogajalsko moč preostalih delovnih ljudi. Podatki prav tako kažejo, da je daljša delovna aktivnost povezana z večjo revščino v starosti.

Ob tem je treba izpostaviti vsaj še to, da trenutno ni nikakršnih pritiskov in grožnje vzdržnosti pokojninske blagajne. Ob dvigu prispevnih stopenj bi bila ta lahko celo v plusu. Imamo skoraj polno zaposlenost, produktivnost na zaposlenega se dviguje. Varčevati v času, ko objektivno in niti ob predpostavkah mainstream ekonomije ni za to nikakršnega razloga je povsem nelogično. Argumenti za varčevanje so resda utemeljeni na dolgoročnih projekcijah, a tudi slednje so, četudi temeljijo na dinamičnih mikrosimulacijskih modelih, bolj kot ne fikcija.

Kar žalosti je dejstvo, da je celo znotraj neoliberalne EU možno ni mogoče postopati drugače. Primer je Španija, kjer so z reformo uvedli solidarnostno kvoto, ki se jo progresivno odvaja od najbolje plačanih, poskrbeli za dvig najnižjih pokojnin, ter povečali nadomestilo, ki ga prejemajo ženske zaradi razlike v plačah med spoloma. 

Vladna izhodišča pa vodijo v dodatno erozijo poslednjega sistema socialne varnosti v državi ter v dodatno fragmentacijo trga dela. Že tako slabo plačane delavke in delavce bo ta vlada dodatno oslabila z uvozom poceni tuje delovne sile in prisilo, da bodo ljudje delali dlje. S to reformo bo v Sloveniji zmanjkalo področij, ki jih je potrebno “reformirati”. Postali bomo prava polperiferna kolonija, z visoko stopnjo neenakosti, kjer se bodo nekateri zdravili pri dragih zasebnih zdravnikih, drugi pa bodo delali za mizerne plače, pozno v starost, v upanju na nizko pokojnino, ki jo morda nikoli ne dočakajo. 

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 6. DEL: REFORMA ZA KOGA? first appeared on Rdeča Pesa.

Teden dni nas loči od predsedniških volitev v ZDA. Njihov izid je negotov. Gotovo pa je, da bo za tokratni volilni ciklus/cirkus porabljenega največ denarja v zgodovini. Raziskovalci pri projektu “OpenSecrets” ugotavljajo, da bo za kampanje v sklopu predsedniških, kongresnih in senatnih volitev v ZDA v letu 2024 porabljenih kar 16 milijard ameriških dolarjev. Ta znesek je enak višini celotnega slovenskega letnega državnega proračuna. 

Tako Harris kot Trump sta večino denarja za svoje kampanje prejela s strani donatorjev, ki so za ta namen prispevali najmanj 3000 ameriških dolarjev. Ti sicer predstavljajo zgolj 0,12% ameriškega polnoletnega prebivalstva, vendar si tudi s tovrstnim investiranjem v volilne tekme zagotavljajo mnogo večji vpliv pri vseh političnih upravljavcih kapitalistične države. 

Številni lastniki kapitala in predstavniki menedžerskega razreda, pa so v tokratni volilni šov vložili stokratnike zgoraj omenjenega, že samega po sebi, visokega zneska. Med njimi velja omeniti soustanovitelja Netflixa Reeda Hastingsa in lastnika košarkarskega kluba Dallas Mavericks Marca Cubana, ki sta svoje desetine milijonov namenila Kamali Harris. Lastnik Tesle in SpaceX Elon Musk ter naftni milijarder Timothy Dunn pa sta z donacijami zasipala Donalda Trumpa. Samo zgoraj navedeni so za financiranje predvolilnih kampanj osrednjih dveh kandidatov do sedaj namenili več kot 250 milijonov dolarjev. 

Mnogi primeri dokazujejo, da imajo tovrstne mega-donacije neposredno posledico v zakonskih rešitvah, ki odpravljajo že tako redke in trhle regulacije pri poslovanju podjetji, ki so v lasti donatorjev in drugih iz kapitalističnega razreda in ki nižajo davčne obremenitve za najpremožnejše ter kapital. Lastniki individualnih kapitalov tako s svojim delovanjem prispevajo k večanju bogastva celotnega kapitalističnega razreda. Svojo razredno nalogo opravljajo z odliko, vse seveda na račun delovnih ljudi v ZDA in drugod po svetu. 

Trump in Harris sta kandidata statusa quo, kapitala, medijskih elit, orožarskih in tehnoloških magnatov ter pro-izraelskih lobijev. Privid izbire med tema dvema možnostima, ki obe obljubljata nadaljevanje in poglabljanje ameriške dominacije v svetu je prava slika kapitalistične elektoralne demokracije. V njej je prostor za vse žalitve, neslane šale, škandale in incidete, ni ga pa za alternativno, napredno socialistično politiko, katere cilj bi bil temeljna preobrazba družbe. 

The post MILIJARDE ZA VOLILNI SPEKTAKEL first appeared on Rdeča Pesa.

»Sedaj vam dajemo možnost, da zapustite to ozemlje in se izselite drugam«, so bile besede Itmarja Ben-Gvira, izraelskega ministra za nacionalno varnost, ki je na enem izmed nedavnih shodov izraelskih sionističnih organizacij pozval Palestince, da se povsem in za vselej umaknejo, češ da je »spodbujanje izseljevanja« palestinskih prebivalcev na tem ozemlju »najboljša in najbolj etična« rešitev konflikta.

Ministrica za socialno enakost in izboljšanje položaja žensk May Golan pa je še dodala, da je »odvzem ozemlja je Arabcem tisto, kar jih najbolj boli, nove izraelske naselbine v Gazi bodo okrepile varnost Izraela.« Že lansko leto smo v medijih lahko zasledili velikopotezne gradbene načrte nekaterih izraelskih nepremičninskih firm, ki so prikazovali makete »nove Gaze« z modernistično arhitekturo ob obali, kamor bi se lahko naselile premožne izraelske družine. V zadnjih tednih pa je ideja o izraelski poselitvi Gaze vse bolj v ospredju.

Okrog 200 družin potencialnih izraelskih naseljencev na obrobju Gaze je tekom konference že postavilo šotore s ciljem postaviti stalne in trajne naselbine v porušeni Gazi. Novi potencialni prebivalci Gaze se dobivajo na shodih in javno govorijo, da bodo zavzeli in naselili Gazo in s tem »uresničili zgodovinske sanje« države Izrael. Gre za eno najbolj brutalnih in krutih epizod etničnega čiščenja v Gazi. Izraelske obrambne sile so v zadnjem tednu po pozivu, da se naj prebivalstvo na severu Gaze evakuira, zbrale na stotine palestinskih moških, jih ločile od žensk in otrok ter jih postrelile. Severna Gaza praktično ne obstaja več – izraelski vojaki pa želijo ozemlje povsem očistiti Palestincev. Bolnišnice v Gazi so brez zdravil, medicinskih pripomočkov in aparatov, Združeni narodi pa poročajo o tem, da Izrael še naprej blokira humanitarne konvoje.

Gre za že drugi shod (prvi je bil januarja v Jeruzalemu) na pobudo sionističnih organizacij v letošnjem letu, kamor je v obeh primerih svojo delegacijo poslala stranka Likud. V obeh primerih je bila osrednja tema gradnja novih izraelskih naselbin. Sionistična organizacija Nachala, ki je tudi soorganizatorica konference in je ena najvidnejših sionističnih organizacij tudi na Zahodnem bregu, je za navzoče celo pripravila delavnice o tem, kako zgraditi naselbine »iz nič«. Omenjena organizacija ima sicer že izkušnje z ustanavljanjem nelegalnih izraelskih naselbin, saj je na Zahodnem bregu ustanovila nezakonito postojanko Evyatar, ki jo je izraelska vlada kasneje legalizirala, vanjo pa se je od poletja naselilo več izraelskih mladih družin.

Besede ministra Ben-Gvira, da tega ne bi smeli storiti »na silo« in da bi morali Palestincem povedati, da jim Izrael »daje možnost«, da odidejo v druge države, se sliši naravnost smešno. Palestince v primeru, da ostanejo v svojih domovih (ki so v tem trenutku po večini kupi kamenja in betona), v vsakem primeru čaka nasilje, zato je poziv k nenasilnem etničnem čiščenju povsem absurden in zgolj uprizoritev za oči javnosti.

Vodja Nachale Daniela Weiss je pozvala k etničnemu čiščenju Gaze z izjavo, da je palestinsko prebivalstvo »izgubilo pravico«, da tam živi. »Sedmi oktober je spremenil zgodovino, zaradi brutalnega pokola so Arabci izgubili pravico biti tukaj; ne bodo ostali tukaj, odšli bodo v različne države, prepričali bomo svet«, je izjavila Weiss, sicer veteranka kampanje za gradnjo izraelskih nelegalnih naselbin.

Neverjetno je, da se gradnja novih izraelskih naselbin v Gazi opravičuje z argumentom »varnosti in obrambe pred terorizmom«. Neverjetno se zdi, da je Izrael brez vsakršnih posledic v enem letu na Gazo odvrgel več kot 85.000 ton bomb, kar je več razstreliva, kot ga je bilo odvrženega v času druge svetovne vojne na območja Dresdna, Hamburga, Hirošime, Nagasakija in Tokija skupaj!

In neverjetno je, da mediji na Zahodu še zmeraj govorijo o pravici Izraela do samoobrambe, medtem ko ta očitno izvaja genocid, ki ga lahko spremljamo v živo. Genocid v Gazi je sprožil množične proteste milijonov ljudi in delavcev po vsem svetu – za te je nujno, da se bolj kot kadarkoli prej nadaljujejo in še dodatno izvajajo pritisk na mednarodno javnost pod hegemonijo ZDA. Organiziranje delovnih ljudi za osvoboditev Palestine naj hkrati postane organiziranje za zlom svetovnega imperializma.

The post »ODVZEM OZEMLJA ARABCEM, JE TISTO, KAR JIH NAJBOLJ BOLI« first appeared on Rdeča Pesa.

Da pri tej vladi obstajajo močni apetiti po aktivaciji t.i. spečega kapitala oz. prihrankov ljudi, je več kot jasno. Kapitalske elite si želijo, da bi upokojenci za svojo starost varčevali pri njih, oni pa bi ta sredstva plemenitili na kapitalskih trgih. Omenja se “naložbena politika življenjskega cikla” in domnevne pomanjkljivosti na tem področju. Dejstvo je, da vsaka krepitev drugega stebra pomeni erozijo prvega, ki vendarle še vedno vsebuje nekatere elemente solidarnosti. Podobno kot koncesije v zdravstvu, drugi steber na področju pokojninskega zavarovanja pomeni rušenje temeljnega sistema. V izhodiščih sta najbolj skrb vzbujajoči trditvi o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o avtomatični vključitvi posameznikov v drugi steber, ter izjava, da bi bilo to smiselno urejati v posebnem zakonu. Avtomatična vključitev na dolgi rok pomeni erozijo prvega stebra, urejanje v posebnem zakonu, pa da slutiti, da bi si kapitalske elite, ki so po pravilu bolj povezane s tistimi, ki vodijo finančni resor, dobile lažji dostop do “urejanja” tega sistema. 

Varčevanje za starost pomeni večjo bedo za večino ljudi. Na boljšem so povečini izključno tisti, ki imajo že v času delovne aktivnosti nadpovprečne dohodke. V času finančne krize 2008 – 2009 so delavci v ZDA, ki so sami varčevali za pokojnine, izgubili v povprečju 40% svojih naložb oziroma prihrankov. Za tiste, ki so bili blizu upokojitvi, je to seveda pomenilo katastrofo in revščino. 

Vlada pa v izhodiščih glede drugega stebra poudarja, da “njegov razvoj nikakor ne sme iti na račun slabitve prvega stebra.”, kar je izredno cinično. Kot lepo vidimo na primeru zdravstva, se dodatna zavarovanja širijo prav takrat, ko osnovno ne zagotavlja več dostopa do obravnave.

Zadnji del o zgrešeni pokojninski politiki vas čaka že naslednjo sredo. Se beremo!

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 5. DEL:  DODATNO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

“Dejstvo je, da smo premalo sredstev namenjali varnosti, obrambi in odpornosti.” – novi minister za obrambo, Borut Sajovic.

Kot kaže spodnja grafika, je skupni proračun obrambnega ministrstva  v letih 2020 – 2023 znašal 3002 milijona evrov, medtem, ko so vsi javni izdatki za predšolsko vzgojo in izobraževanje v enakem obdobju znašali zgolj 1920 milijonov evrov. Za stroje smrti in uničevanja v treh letih več kot tri milijarde evrov, za celoten javni sistem jasli in vrtcev, ki ga dnevno obiskuje več kot 83 tisoč otrok, v njem pa dela okoli 15 tisoč delavk in delavcev, pa manj kot dve milijardi evrov!

Družbene prioritete vseh slovenskih vlad, od konservativnih do liberalnih, so jasne. Zmeraj več za raketne sisteme, helikopterje in oklepnike, zmeraj manj za igrala, knjige in boljše delovne pogoje znotraj javnih storitev. 

* Minister se je sicer referiral na obdobje prejšnjih vlad, vendar velja vseeno zapisati, da se bodo sredstva ministrstva za obrambo v letih 2024 in 2025 še znatno povečala. Leta 2024 je zanj namenjeno 1018 milijonov evrov, leta 2025 pa 1226 milijonov evrov.

The post TRI MILIJARDE ZA VOJSKO, NITI DVE ZA VRTCE IN JASLI first appeared on Rdeča Pesa.

Guvernerka Evropske centralne banke, institucije mednarodnega kapitala, ki nadzira banke v evroobmočju, Christine Lagarde, se je te dni mudila v Sloveniji. Poglejmo, kaj je ob tej priložnosti povedala za TV Slovenija. Seveda z našimi daljšimi ali krajšimi komentarji.

Najprej o inflaciji. Ta po besedah novinarke TV Slovenija znaša 1,7 odstotka in se še ni ustalila.

LAGARDE: Na inflacijo je v glavnem vplivala cena energentov. Inflacija energentov je upadla za 6 odstotkov. Zato se je znižal celoten sveženj izdelkov in storitev, ki vplivajo na določanje inflacije. To ni edino merilo. Tudi storitve so se nekoliko pocenile. /…/

Rdeča pesa: Finančni »strokovnjaki« radi govorijo o različnih pojavih, ki naj bi bili povezani z inflacijo, čeprav nikoli ne razložijo dejavnikov, ki jo povzročajo. Na inflacijo v prvi vrsti vpliva rast dobičkov podjetij in ne cene energentov ali »višji stroški dela«, kot pogosto slišimo.

TV SLOVENIJA: /…/ Pred sejo Sveta ste obiskali Slovenijo in dejali, da se lahko drugi marsikaj naučijo od Slovenije. Na kaj ste mislili?

LAGARDE: Skušam se osredinjati na pozitivne stvari, kar v Sloveniji ni težko. Izjemno se mi namreč zdi, da ste na neverjeten način morebitne negotovosti in izzive spremenili v priložnost. Znali ste izkoristiti prednosti, talente in odlike svojih delavcev ter se uspešno vključili v oskrbovalno verigo, značilno za Srednjo in Vzhodno Evropo. Prva lekcija je spreminjanje negotovosti v priložnost. Upam, da bo vaš zgled velika spodbuda drugim. Drugi zgled, vaši družbi je uspelo bolje deliti skupne koristi kot drugim. Če pogledamo neenakost, ki jo merimo z Ginijevim koeficientom, spada slovenska družba med tri najmanj neenake družbe. /…/

Rdeča pesa: Friedrich Engels je nekoč zapisal, da človeku to, kar hoče, na vsakem koraku preprečuje vsakdo drug. Nekaj podobnega bi lahko rekli za odnose med upravljalci posameznih držav. Slovenija lahko »negotovosti in izzive spreminja v priložnosti« samo s posegom v interese nekoga drugega. Pomislimo npr. na izkoriščanje delovne sile iz držav nekdanje YU, na katerem počiva slovenska »pravljica o uspehu«. V svetu anarhične proizvodnje je priložnost vedno priložnost prikrajšati nekoga (za nekaj), in zdi se, da je uspešno »krmarjenje« v nevihti sodobnega kapitalizma vse prej kot znamenje uspeha znanilec določene temeljne, strukturne negotovosti, ki prežema ves (kapitalistični) svet.

Kako ironično je, da Christine Lagarde, zastopnica evropskega kapitala, v pogovoru omenja izkoriščanje prednosti, talentov in odlik naših delavcev. Samostalnike »prednosti«, »talenti« in »odlike« lahko preprosto odmislimo in dobili bomo splošno formulo kapitalističnega izkoriščanja delovne sile.

Po besedah Lagarde, slovenska družba sodi med najmanj neenake družbe. Hja, slepo zanašanje na statistične podatke včasih utegne biti problematično. Še posebej, če pri tem ne upoštevamo globljih družbenoekonomskih vzrokov (več o tem: https://shorturl.at/tEgEd). Tovrstne raziskave se največkrat omejujejo na ozke, specifične kazalce, ki v večini primerov zaobidejo osnovno dejstvo razredne delitve. Namerno ali ne? Saj niti ni pomembno. Če pa že omenjamo podatke: revnejša polovica prebivalcev naše »najmanj neenake« družbe ima v lasti zgolj 5 odstotkov premoženja. Poleg tega pa tudi najbolj socialna država na koncu dneva ni nič več kot predstavniški organ obeh razredov, socialni kompromis, utemeljen na »potlačitvi« razrednega antagonizma, ki zato nenehno prihaja na dan.

V pogovoru s Christine Lagarde za TV Slovenija je beseda nato tekla še o digitalizaciji, gobarski sezoni in recesiji.

TV SLOVENIJA: /…/ Slovensko gospodarstvo je eno izmed najmanjših v Evropi, zelo ga je prizadela demografska kriza in se močno opira na nemško gospodarstvo. Lahko si predstavljate, da smo zelo zaskrbljeni. Lahko Evropska centralna banka kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo?

LAGARDE: Odgovorila vam bom, še prej pa bi omenila dvoje. Ena težava je staranje prebivalstva, imate prav. S tem se spoprijemajo številne evropske države, ne samo Slovenija. S to težavo se moramo spopasti vsi. Zato bomo morali upoštevati višje stroške zdravstvenih storitev in oskrbe. Dejstvo je, da bodo ti stroški višji. Druga velika nevarnost, ki ste jo v Sloveniji doživeli pred kratkim, pa so podnebne spremembe. Poplave, ki ste jih doživeli leta 2023, so bile močan in tragičen znak, da se moramo temu posvetiti in vlagati v bolj zeleno prihodnost.

Rdeča pesa: Najprej na kratko o staranju prebivalstva. Delavski razred se danes sooča z vrtoglavimi višinami najemnin, z dolgimi in spremenljivimi delovniki ter s težavami z varstvom otrok. Najbrž ni težko razumeti, da je demografska kriza v ključnem smislu povezana z vprašanjem neplačanega reproduktivnega dela, za katerega ženske porabijo 5 ur dnevno. Nizka stopnja rodnosti je rezultat nasprotja med potrebami družine in potrebami kapitala.

Potem je tu še podnebna kriza. Kot vztrajno opozarjamo na Rdeči pesi, sprememb na družbeni, ekonomski in politični ravni ne bomo dosegli z »vlaganjem v bolj zeleno prihodnost«, temveč s transformacijo produkcijskih razmerij.

Lagarde nazadnje ni odgovorila na vprašanje, ali lahko ECB kako pomaga gospodarstvu in prepreči recesijo. Odgovor na to vprašanje je relativno preprost: ekonomskih kriz in recesij v kapitalizmu ni mogoče preprečiti, saj so njegove spremljajoče značilnosti. Vse bolj zaostrena kapitalistična protislovja poglabljajo amplitude kriz, ki so s povečanjem njihove težine čedalje večje in hujše. Jasno je, da ECB kot predstavniška in upravljavska institucija kapitala nima niti odgovorov niti rešitev. Morda je čas, da z njimi postrežemo mi. Kapitalizem gre namreč po gobe.

The post OBISK ZASTOPNICE EVROPSKEGA KAPITALA first appeared on Rdeča Pesa.

Nadaljujemo serijo objav o pokojninski reformi Nevarno za našo starost. Pet tednov zapored bomo vsako sredo objavili en del komentarja izhodišč pokojninske reforme, ki ga je za nas spisal Anže Dolinar. Berete četrti del, v katerem je govora o položaju invalidskih upokojenk in upokojencev.

Vlada ugotavlja, da od vseh upokojencev prav invalidski živijo najslabše. Stopnje tveganja revščine so pri tej populaciji najvišje. A predlogov, ki bi popravili gmotni položaj invalidskih upokojencev, v besedilu ne najdemo. Vlada predlaga spremembe sistema poklicne rehabilitacije, pa pisari o prilagajanju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja.

Edino, kar lahko zasledimo, je predlog tako imenovanega enotnega izvedenskega organa, ki bi povezoval Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ideja ni nič novega niti na sebi slabega, se pa upravičeno lahko vprašamo, kakšni točno naj bi bili učinki uvedbe tovrstnega organa? Izvedencev, ki bi želeli delati v javnem sektorju, je vse manj in manj, odnosi in ocene komisij do delavcev pa so pogosto usmerjeni v golo vračanje na delo, ne glede na zdravstveno stanje delavca. Predlog enotnega izvedenskega organa obstoječih težav sistema ne naslavlja ter tako – in to v najboljšem primeru – združuje dve težavi v eno enotno težavo. 

Ob tem ne pozabimo, da je prav ministrstvo za delo odločilo, da bodo centri za socialno delo opravljali vlogo vstopne točke za osebno asistenco, tako da se človek vpraša, v čem naj bi bil ta izvedenski organ enoten. Skrbi predvsem omenjanje poklicne rehabilitacije, ki ga zasledimo v tekstu. Eno je namreč zdravljenje človeka, drugo pa predpostavka, da se lahko človeka  z dovolj zgodnjo obravnavo – v državi, kjer se na kak zdravniški pregled čaka po več mesecev ali celo let – enostavno vpreže nazaj v delovni proces. In to brez upoštevanja njegovega delovnega mesta, osebnih okoliščin in socialnega položaja.

V tem kontekstu bo pomembno predvsem, kaj bo vlada predlagala na področju “absentizma”in bolniških odsotnosti, in takrat bo jasno tudi, v kateri smeri bo šla sprememba invalidskega zavarovanja. Dejstvo je, da je področje invalidov razpršeno na prafaktorje in da ima redko kdo sploh pregled nad pravicami iz področja invalidske zakonodaje. Nadomestila in invalidnine so sramotno nizke, ocene invalidskih komisij pa milorečeno sporne in za ljudi usodne.

Več o zgrešeni pokojninski politiki naslednjo sredo.

The post NEVARNO ZA NAŠO STAROST 4. DEL: INVALIDSKO ZAVAROVANJE first appeared on Rdeča Pesa.

»Poln sem upanja, ker vem, da bodo sile civilizacije na koncu zmagale nad silami terorja. Upam, ker v dobi inovacij Izrael, ki je država inovacij, cveti kot še nikoli prej«, so bile besede Benjamina Netanjahuja v nedavnem nagovoru v Združenih narodih. Izraelski državni vrh stopnjevanje vojne na Bližnjem vzhodu in poglabljanje genocida očitno dojema kot »razcvet« države. V čem je bil Izrael v zadnjih dnevih še posebej »inovativen«?

Genocid v Gazi se nadaljuje in poglablja, tudi zaradi razpršene medijske pozornosti, ki je vse bolj osredotočena na dogajanje v Libanonu. Včerajšnje bombardiranje osrednje bolnišnice Al-Aqsa v Gazi, ki je terjalo najmanj štiri smrtne žrtve (število bo zagotovo še naraslo) in veliko več ranjenih, je dokaz, da izraelski agresiji ni konca. Tudi tokrat so bili žrtve neoboroženi razseljeni civilisti, ki so se v bolnišnični kompleks zatekli pred izraelskimi napadi. Izraelske sile od začetka napada pred več kot letom dni redno napadajo zdravstvene ustanove v Gazi, od oktobra lani jih je od 36 bilo uničenih kar 31. V zadnjih tednih je izraelska vojska več krat bombardirala prenatrpana zavetišča in šotorišča, saj so trdile, da jih uporabljajo oborožene skupine.

Netanjahujeve besede, da »Izrael bije vojno proti silam barbarstva«, zvenijo absurdno, ko gledamo prizore gorečih Palestink in Palestincev, ki so se poskušali rešiti iz ognjenih zubljev bolnišničnega kompleksa. Tisti, ki so napad preživeli, imajo po poročanju prostovoljskih zdravnikov v Gazi opečenih od 60 do 80% telesa, kar predstavlja majhne možnosti za preživetje, sploh če ob tem upoštevamo dejstvo, da ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe. Mednarodna preiskovalna komisija Združenih narodov je prejšnji teden objavila poročilo, v katerem je ugotovila, da Izrael izvaja „usklajeno politiko uničevanja zdravstvenega sistema v Gazi“. Nova genocidna dejanja Izraela so še enkrat potrdila, kdo je »barbar«.

Težko je resno jemati mednarodne obsodbe, če te do sedaj niso imele nobenih učinkov v praksi. Še težje je ob dejstvu, da so ZDA malo pred bombardiranju bolnišnice Al-Aqsa sprejele odločitev, da bodo v Izrael poslale nove napredne raketne sisteme in 100 vojakov. Gre za prvo vojaško prisotnost ZDA v Izraelu od oktobra lani. Ameriško vojaško osebje vse bolj pogosto označuje države, ki so tarča njihovih imperialističnih apetitov, za novo »os zla«, kar po retoriki zelo spominja na ameriško invazijo na Irak v času Busheve administracije.  

Za boj proti vojni je potrebna nova strategija, ki ne bo temeljila na polovičnih ukrepih in pozivih k moralnosti imperialističnih sil. Imperialistična politika ZDA in ekspanzivna politika Izraela gresta z roko v roki. Boj za svobodno Palestino je boj proti svetovnemu imperializmu.  

The post V PLAMENIH IZRAELSKEGA BARBARSTVA  first appeared on Rdeča Pesa.

V nedeljo dopoldne se je naša ekipa sprehodila po mariborskih ulicah. Mimoidoče smo povprašali, kakšno je njihovo stališče glede dogajanja v Palestini. Zanimalo nas je, kje po njihovem ležijo vzroki za trenutno stanje, kdaj se je vse skupaj sploh začelo, kaj bi morala narediti Slovenija in kaj lahko naredimo običajni ljudje. V podcastu objavljamo odgovore vseh, ki so se bili pripravljeni ustaviti in podati izjavo.

Ob tej grozljivi obletnici si poglejmo nekaj zgovornih številk, ki se tičejo obdobja zadnjega leta, objavili pa so jih na Al Jazeeri. 

GAZA V ZADNJEM LETU

• 41 909 Palestink in Palestincev v Gazi je v zadnjem letu ubila izraelska vojska. 

• 16 756 od tega je otrok.

• 17 000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. 

• 10 otrok na dan izgubi eno ali dve nogi, amputacije se večinoma opravljajo brez anestezije.

• 97 303 ljudi v je ranjenih. 

• 10 000 ljudi je še vedno pod ruševinami, reševanje le teh poteka z golimi rokami.

• 75% ljudi v se je zaradi pomanjkanja ustrezne higiene okužilo z nalezljivimi boleznimi

• 75 000 ton eksploziva je bilo v zadnjem letu odvrženega na Gazo.

• 114 bolnišnic in klinik je prenehalo delovati.

• 96 % oseb v Gazi strada. 

ZAHODNI BREG V ZADNJEM LETU

• 1423-krat so naseljenc napadli palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.

• 120 000 kosov strelnega orožja je izraelska vlada razdelila naseljencem na Zahodnem bregu.

• 4555 Palestink in Palestincev na Zahodnem bregu je Izrael  izgnal iz svojih domov. 

• 1768 palestinskih zgradb so izraelske sile porušile, zasegle ali zapečatile

• 744 Palestink in Palestincev je bilo ubitih na Zahodnem bregu.

• 164 od tega je otrok. 

• 6250 oseb je bilo ranjenih. 

PALESTINA V ZADNJEM LETU

• 10 000 Palestink in Palestincev je zaprtih v izraelskih zaporih.

• 250 od tega je otrok.

• 80 je žensk.

• 30 % pridržanih je v zaporu brez kakršne koli obtožbe ali sojenja. 

Izrael se več kot očitno ne namerava ustaviti pri teh številkah. Z nedavnimi terorističnimi napadi in kopensko invazijo na Libanon zgolj nadaljuje sledenje svojim ekspanzionističnim ciljem. Pri vsem tem uživa podporo kolektivnega Zahoda pod vodstvom Združenih držav Amerike. Orožje še naprej prihaja v izraelske luke in letališča, še zmeraj apardheidovska država ni podvržena nobeni obliki mednarodnih pravnih, ekonomskih ali političnih sankcij. 

Kot je dejala ena izmed sogovornic: “Za vsako vojno je zadaj politika, vojni zaslužkarji in denar. Politiki govorijo eno, delajo pa drugo. Nam, navadnim ljudem ostanejo edino takšne izjave in protesti. Ampak na trenutek kaos in žarišča bi se morali ljudje ne glede na vero, mejo ali narodnost organizirati in protestirati.”

The post PESIN SOK Z MARIBORSKIH ULIC: ZA GENOCID SO ODGOVORNI VOJAŠKI ZASLUŽKARJI IN POLITIKA first appeared on Rdeča Pesa.

S približevanjem novega šolskega leta v medijih vse pogosteje zasledimo naslove o tem, da je stanje v slovenskih šolah katastrofalno, da se šole soočajo s pomanjkanjem učiteljev, da so starši in njihova vmešavanja v delo učitelja postala nevzdržna, da so učitelji premalo plačani za svoje delo, da v šole vdira umetna inteligenca.

Omenjeni problemi so v zadnjem času resnično v porastu, a mediji le redko poročajoo tem, kaj je sploh funkcija šole v kapitalistični družbi in zakaj je prišlo do drastičnega padca delavskih standardov v učiteljskem poklicu. Šola se je začela obnašati kot storitvena dejavnost. Kljub javnemu financiranju, se, sploh srednje šole, v zadnjih letih še bolj očitno obnašajo kot da opravljajo tržno dejavnost.  Šole so postavljene v tekmovalni položaj, ki najbolj pride do izraza ob razglasitvi rezultatov mature in NPZjev. V to jih sili način financiranja, ki je odvisen od vpisa, ta pa od rezultatov in velikokrat nadstandardnih programov, ki jih financirajo bodisi starši ali pa se financirajo iz donacij. Ni naključje, da šole, predvsem gimnazije, ki dosegajo najboljše rezultate mature, obiskujejo dijaki iz premožnejših družin. Na ta način se je v primeru srednjih šol že vzpostavila logika, da imamo »dobre« in »slabe« šole.

Šola je od zmeraj predstavljala ideološki aparat države in sistema. Do vzpostavitve široke mreže javnega in dostopnega šolstva je prišlo v času socializma, to priznavajo celo liberalci.  A šola ima danes kljub infrastrukturi vzpostavljeni v socializmu drugačno funkcijo. Predstavlja pripravništvo za kapitalistični trg delovne sile. V njej se pretaka kapitalistična ideologija, ki se vse bolj pozna v vdoru učnih vsebin finančnega opismenjevanja, marketinga, podjetništva in poudarjanju storilnosti. Sem spada še promocija EU in njenih institucij kapitala ter vojske, ki preko brezplačnih predstavitvenih dejavnosti novači mlade dijake predvsem po tehniških in poklicnih šolah.

Še zmeraj obstaja prepričanje, da je šola institucija, ki blaži razredne razlike med otroci. Toda mit o meritokraciji, kot ga je poimenoval že Marx, je laž, ki ji lepše rečemo socialna mobilnost. Za tem je škodljiva logika, ki pedagoške delavce prepričuje, da je poklic učitelja »poslanstvo«, da učencem pomagajo pridobiti izobrazbo in posledično dobro službo. Do neke mere to še zmeraj drži Ampak še učitelji, ki mitu o meritokraciji verjamejo, vse bolj opažajo razredne razlike med učenci in s tem povezane omejitve že od samega vstopa v izobraževanje.

Ideje o socialni mobilnosti in meritokraciji lahko umestimo v razprave o vlogi izobraževanja v kapitalistični družbi. Pri tem obstaja zanimivo soglasje med liberalnimi in marksističnimi teorijami izobraževanja. Obe se strinjata, da je funkcija izobraževalnega sistema „dodeljevanje vlog“. Za liberalce to pomeni, da je šola ključno gonilo meritokratske družbene mobilnosti, ki razvršča ljudi v hierarhije, pri čemer so tisti, ki so najbolj sposobni in najbolj usposobljeni, uspešni v izobraževanju, na univerzi in v najbolje plačanih poklicih. Tisti, ki se poslužujejo razredne analize, na to dodeljevanje vlog gledajo bolj kot na sredstvo za razvrščanje in pripravo učencev na kapitalistični trg dela. Pedagoški delavci hote ali nehote opravljajo vlogo reproducentov sistema družbene mobilnosti. Kdo danes sploh še želi opravljati delo učitelja?

V Sloveniji že dalj časa opažamo trend manka pedagoškega (in nepedagoškega) kadra v šolah, ki je med drugim posledica padca delavskih standardov. Pri tem ne gre samo za relativno nizke plače učiteljev (začetnikov), kot to pogosto predstavlja Sindikat vzgoje in izobraževanja, ampak tudi velike obremenitve delavcev. Tukaj govorimo predvsem o čustveno izčrpajočem delu, pritiskih staršev, opravljanje vse več administrativnih nalog, številnih projektih, ki so pogosto sami sebi namen in služijo izključno promociji hkrati pa izčrpavajo učitelje, ki se zaradi tega vse manj posvečajo pouku in vzgajanju mladine.

Delo v šoli je vse bolj podvrženo prekarizaciji. To nam kaže nedavno poročilo Zavoda za zaposlovanje, ki je razkrilo, da je bilo v počitniških mesecih na področju vzgoje in izobraževanja na zavodu na novo prijavljenih okrog 900 ljudi. Ministrstvo se je izgovarjalo, da gre po večini za nadomeščanja in zaposlitve za določen čas pri osebah z neustrezno izobrazbo, a šolsko leto se zaključi šele konec avgusta in ne junija, ko je konec pouka. Z novim šolskim letom se jih ponovno zaposli in tako šole na vsakega zaposlenega, ki se mu pogodba izteče, prihrani za dve mesečni plači. Na Zavodu za zaposlovanje so dodatno pojasnili, da gre v polovici primerov za tehnični kader – kuharice, čistilke, hišnike, administratorje, računovodkinje, ki je hkrati tudi najslabše plačan in v srednjih šolah pogosto outsourcan.

Tu pa nastane nov problem: vse večji prepad med pedagoškim in nepedagoškim kadrom, ki se kaže v slabši sindikalni organiziranosti tehničnega kadra v vzgoji in izobraževanju. Z najemanjem čistilk in organizacijo malice preko zunanjih izvajalcev t.j. agencij, se razbija kolektiv in na ta način ločuje pedagoški kader od nepedagoškega. S tem tudi znotraj sindikaliziranega delavstva v vzgoji in izobraževanju prihaja do partikularnih zahtev, kar vodi v nesolidarno obnašanje pedagoških delavcev, ko se gre njihovi sodelavci (tehnični kader) borijo za boljše delovne razmere in višje plače. Če šole ostanejo brez kuharic in čistilk, jih lahko zapremo.

Kljub vsemu poklic pedagoškega delavca nudi relativno veliko mero avtonomije pri poučevanju in opravljanju poklica. Ta avtonomija v primerjavi z mnogimi drugimi poklici prinaša več možnosti za organiziranje (kar nam kaže še zmeraj visoka stopnja sindikaliziranosti delavcev v šolah) in nenazadnje tudi možnosti za politično (napredno) radikalizacijo mladih. Šole bi naj že v svoji osnovi učence učile kritičnega razmišljanja, čas je da pričnejo to tudi udejanjati na način, ki presega logiko uničevalnega kapitalističnega sistema. To pa je mogoče le z organiziranim delavstvom, ki ne postavlja zgolj ekonomskih zahtev, ampak zahteve po konkretnih političnih spremembah.

The post KAKO ŠOLE REPRODUCIRAJO OBSTOJEČI DRUŽBENI RED? first appeared on Rdeča Pesa.

Države in podjetja še naprej z nafto oskrbujejo Izrael, čeprav je Mednarodno sodišče januarja izdalo mnenje, da Izrael izvaja genocid in da imajo Palestinci v Gazi pravice v skladu s Konvencijo o genocidu. Julija pa je sodišče ugotovilo, da je okupacija palestinskega ozemlja nezakonita. Analiza izpostavlja stalno sokrivdo teh držav in podjetij. Po naročilu organizacije Oil Change International je Data Desk delila nove informacije o državah in podjetjih, ki zagotavljajo oskrbo Izraela z gorivom, ki poganja izraelski vojni stroj in s tem genocid nad palestinskim ljudstvom. 

Kljub ugotovitvam Mednarodnega sodišča in opozorilom voditeljem zahodnega imperialističnega bloka, naj ustavijo genocid, ti dobavitelji še naprej omogočajo nasilje in pokole Palestink in Palestincev. 

Zasebne naftne družbe Izraelu dobavijo 66% nafte. Za približno polovico od tega je odgovornih šest velikih mednarodnih naftnih podjetij Chevron, BP, ExxonMobil, Shell, Eni in TotalEnergies. Po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov so ta podjetja glede na sodbo Meddržavnega sodišča odgovorna za sokrivdo pri dejanjih genocida. 

ZDA so še vedno ključni dobavitelj letalskega goriva JP8, ki je ključnega pomena za izraelske vojaške operacije. Pošiljke prihajajo iz rafinerije Valero v mestu Corpus Christi v Teksasu. V začetku avgusta se je v izraelskem pristanišču Aškelon privezal v ZDA registrirani tanker Overseas Santorini, eden od ključnih tankerjev, vključenih v dobavo ameriškega letalskega goriva, ki so ga na pot pospremili pro-palestinski protesti.

Od oktobra lani do julija letos je bilo Izraelu dostavljenih 65 pošiljk surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Od tega jih je 35 (54 %) izvorno pristanišče zapustilo po odločitvi Meddržavnega sodišča januarja 2024. Gostitelj COP29 Azerbajdžan ostaja vodilni dobavitelj, ki zagotavlja 28 % dobave surove nafte prek naftovoda Baku-Tbilisi-Ceyhan (BTC), katerega večinski lastnik in upravljavec je družba BP. Največ azerbajdržanske nafte, ki potuje v Izrael, se na tankerje natovori v turškem pristanišču Ceyhan. 

Italija, Albanija in Grčija so se pridružile seznamu držav dobaviteljic, ki pošiljajo pošiljke surove nafte in rafiniranih naftnih derivatov. Ciper in Grčija sta prav tako vključena v zagotavljanje storitev pretovarjanja. Od afriških držav Gabon ostaja glavni dobavitelj surove nafte v Izrael, dodatne pošiljke pa prihajajo iz Nigerije in Konga. Brazilska surova nafta je od začetka vojne predstavljala 9 % dobave. Brazilija je v Izrael poslala tudi tanker s kurilnim oljem, ki je prispel aprila. 

Od začetka izraelskega morilskega pohoda nad Palestinci smo bili priča več protestnim akcijam, ki so zaustavile dobavo orožja v Izrael. Protestniki po svetu in delavci v naftni industriji (ki se sicer poredko pojavijo v prevladujočih medijih) že izvajajo embargo na uvoz nafte v Izrael.  

Povzeto po: https://bit.ly/4dSlZ5q, https://datadesk.eco

The post KAKO NAFTNA INDUSTRIJA OMOGOČA GENOCID V PALESTINI first appeared on Rdeča Pesa.

Javni zavodi, kot so bolnišnice, šole in vrtci, ki zaposlujejo ogromno število kuharic in kuharjev, se že dalj časa spopadajo z mankom delavk in delavcev. Tudi zaradi tega (in zaradi »optimizacije stroškov« v javnih zavodih) se vse več javnih ustanov poslužuje najemanja kuharskega kadra preko agencij, ki poklic kuharice potiska v prekarizacijo, ali pa preprosto podelijo koncesijo privatnim izvajalcem gostinskih storitev. Zaradi pomanjkanja kadra in deregulacije poklica kuharja ali kuharice se zanj odloča vse manj izšolanih mladih kuharjev. Glavni razlog za to so slabi delovni pogoji, preobremenjenost, dolge izmene, izčrpanost, čustvena obremenjenost pri delu s strankami in plačilo, ki je v javnem sektorju prenizko, da bi pokrilo osnovne življenjske stroške.

Vabljeni k poslušanju našega podcasta o razmerah v kuhinjah in položaju kuharic in kuharjev: https://bit.ly/4dS8pit

V Rdeči pesi pa se obenem sprašujemo: Kako to, da je vlada povečala izdatke za oboroževanje in kupuje novo orožje, medtem ko kuharice v javnem sektorju ponekod ne zaslužijo niti minimalca?

The post PODHRANJENE KUHINJE first appeared on Rdeča Pesa.

Ob današnjem mednarodnem dnevu mladih se sprašujemo, ali je res lepo v naši domovini biti mlad. Ob nenehnem razširjanju prekarnosti na trgu dela, nižjih plačah, nemogoči situaciji na stanovanjskem trgu in porastu duševnih težav med mladimi verjetno težko pritrdimo temu zimzelenemu verzu.

Za študente situacija ni najbolj rožnata: premalo sob v študentskih domovih za vse, ki bi jih potrebovali, premalo in prenizke štipendije ter posledična nujnost opravljanja študentskega dela med študijem. Iz izkušenj vemo, da je pri študentskem delu prisotnih veliko kršitev, ki ste jim študentke in študentje delavci podvrženi. Zato z vami delimo anketo Sindikata Mladi plus in vas vabimo k njenemu reševanju.

Aktualni podatki o stanju študentskega dela so za njih izrednega pomena, saj se lahko le tako ažurno odzivajo in o problematiki obveščajo tako javnost kot tudi odločevalce. Samo skupaj pa lahko zasledujemo cilj, da kršitev pri študentskem delu ne bo več. Če imaš kakršnokoli vprašanje ali problem, pa jim lahko pišeš na info@mladiplus.si

Anketa: https://forms.gle/TMVSMx9KyJVZngsB6

The post JE RES LEPO V NAŠI DOMOVINI BITI MLAD? first appeared on Rdeča Pesa.

Poletna turistična sezona je na vrhuncu. Vroči dopustniški dnevi, natrpane plaže, povečan obseg prometa – vse to lahko spremljamo že od druge polovice meseca julija. Rekordi padajo, ponudba je vse večja, izbrana storitev pa čedalje dražja (po nekaterih podatkih si okoli trideset odstotkov evropskega prebivalstva ne more privoščiti enotedenskih počitnic). Navedli smo zgolj nekaj značilnosti turizma, kot ga poznamo danes – turizma po kapitalistično.

Turizem je v kapitalizmu izključno tržna dejavnost. Ob stalni odvisnosti od vremena in letnega časa zato v turističnih krajih prevladujejo nestandardne oblike zaposlovanja oziroma oblike dela brez pogodbe, med katerimi je najpogostejše sezonsko delo. Posamezne turistične dejavnosti so v večini primerov usmerjene le v določen del leta, kar v obliki slabših pogojev dela v prvi vrsti občutijo turistični delavci. V času izven turistične sezone so pogosto pahnjeni v negotov ekonomski položaj, z ostalimi oblikami dela pa se v svojem kraju le težko preživljajo, saj je ena od poglavitnih značilnosti turizma izrazito enosmeren, enostranski razvoj področij, na katerih je razširjen – razvoj po meri kapitala.

Še ena od pojavnih oblik takšnega razvoja je proces spreminjanja mest za ljudi v mesta kapitala, pri čemer imajo menjalne vrednosti prostorov in površin prednost pred njihovo uporabno vrednostjo. Mestni predeli z bivalno namembnostjo se spreminjajo v turistična naselja, ki ob vse večji nedostopnosti skupni rabi kot stranke obravnavajo celo lokalne prebivalce.

Turizem ni brez vpliva na podnebno in okoljsko problematiko. Znano je, da steber novodobnega turizma, letalski promet, v današnjem času ustvari približno štirikrat več emisij ogljikovega dioksida kot leta 1960. Turizma, kot ga poznamo, pravzaprav ni mogoče razogljičiti, saj je v največji meri odvisen od uporabe prometnih sredstev, ki po nekaterih podatkih prispevajo devetinštirideset odstotkov skupnega ogljičnega odtisa turizma (sledijo produkcija blag, potrebnih za turistično dejavnost, različne storitve, poraba energije itn.). Turizem je danes eden glavnih onesnaževalcev planeta (ladje za križarjenje družbe Carnival Corporation so, denimo, ob evropskih obalah izpustile 10x več žveplovega oksida kot vsi avtomobili v Evropi). Omeniti velja tudi uničevanje vodnih ekosistemov, ki je v veliki meri povezano s hotelsko oziroma letoviško dejavnostjo ob morjih, jezerih in rekah.     

V prihodnosti si moramo prizadevati za nove, resnično trajnostne oblike turizma, pri čemer ne bomo posegali v kakovost življenja lokalnih prebivalcev. Za učinkovit javni potniški promet, ki lahko koristi tako prebivalcem kot tudi obiskovalcev in za dostopna stanovanja ter varne zaposlitve. Za podružbljena letovišča, zgrajena z vizijo uporabnosti, ne dobička. Za turizem, kjer bomo od tujega kraja odnesli predvsem pristnost, ne prestiža. 

The post TURIZEM PO KAPITALISTIČNO first appeared on Rdeča Pesa.

Mladi v Sloveniji se od staršev odselijo pri povprečno 29,1 letih, kažejo najnovejši podatki Statističnega urada republike Slovenije. Pri višji starosti so se odselili le v šestih državah EU-ja. Najvišja povprečna starost ob odselitvi je bila na Hrvaškem, kjer je znašala 31,8 leta, najnižja pa na Finskem, kjer je znašala 21,4 leta. V Sloveniji je lani s starši živelo 60,4 odstotka mladih v starosti od 18 do 34 let, kar je za odstotek več kot leta 2022. 

Med najemniki je večji delež mladih kot drugih starostnih skupin, ugotavljajo na državni statistiki. Prav tako imajo mladi povprečno nižje plače od vseh zaposlenih, in sicer oktobra lani so imeli nižjo za 27,9 %.

Eden od pomembnih razlogov, zakaj se mladi tako pozno odselijo, je ta, da so najemnine absurdno visoke. Po hitrem pregledu na portalu nepremičnine.net lahko vidimo, da lahko v Ljubljani za enosobno stanovanje odštejemo 600 evrov ali več, kar nekaj ponudb celo presega 1000 evrov. Najemnine so visoke tudi v ostalih krajih Slovenije. Za predstavo, kaj to pomeni – v letu 2022 je povprečna mesečna plača mladih znašala 1051 evrov neto. Mladi so bolj podvrženi nestalnim oblikam zaposlitve, zato ni nujno niti to, da bodo vsak mesec prejeli redno plačo. 

Ob tem pa je po podatkih Elektra Ljubljana v Ljubljani prazno vsako enajsto stanovanje, kar je 11.400 stanovanj, so poročali na TV Slovenija. Na ministrstvu za solidarno prihodnost sicer obljubljajo večji zagonu stanovanjske gradnje, kar je vsekakor pomembno, a je zastavljen cilj daleč od tega, da bi zadostil potrebam. Več o tem je za nas napisal Jasmin Feratović v prispevku Gostujoče pero: Zavajajoče obljube o novih stanovanjih.https://rdecapesa.com/gostujoce-pero-zavajajoce-obljube-o-novih-stanovanjih/

Za stanovanjsko krizo je odgovorna privatizacija stanovanj, ki so bila prej družbena. Stanovanje mora spet postati osnovna celica bivanja, ne pa tržni produkt. A če razumemo, da morda nismo v revolucionarno zgodovinskem trenutku, ko bi bilo to mogoče, pa težko razumemo, zakaj ministrstvo ne sprejme niti najosnovnejših socialdemokratskih ukrepov. Lahko bi aktivno spodbujali gradnjo stanovanjskih zadrug (finančne ugodnosti, državna posojila itd.), lahko bi regulirali najemnine, določili, kaj sodi v najemniško pogodbo in kaj ne, katero opremo mora imeti stanovanje, ki se oddaja kot opremljeno, prepovedali prazna stanovanja, uvedli nadzor nad najemnimi razmerji… 

The post ZAKAJ SE MLADI TAKO POZNO ODSELIJO OD STARŠEV? first appeared on Rdeča Pesa.

Venezuela spet polni svetovne in domače medije. Kdo je zmagal na volitvah? Venezuela se je znašla pred izbiro med vse bolj birokratskim Madurovim režimom in desničarsko reakcijo. Izbira ni dobra, a vendar tudi ne zelo težka.

Že pred izvedbo predsedniških volitev je bilo pričakovati, da jasnega zmagovalca ne bo. Vse sile imperialističnega tabora na čelu z ZDA so se zbrale za gonjo proti chavizmu. Že tedne se je pripravljal medijski teren – tudi na osvobojenem RTVSLO, ki je v manj kot triminutni prispevek strpal vse antikomunistični stereotipe o Venezueli – za ponovni poskus rušitve Madura. Na drugi strani pa še vedno niso bili objavljeni dokazi volilne komisije, ki bi potrdili rezultate.

Izkušnje nam govorijo, da domača in mednarodna reakcionarna opozicija nima nobenega zadržka pri doseganju svojih ciljev. Te dni s strani protisocialističnih sil, od fašistov do konzervativcev do liberalcev, divja vojna laži, hujskaštva, zlonamernih interpretacij. Hkrati pa nimamo podlage za to, da bi lahko upravičeno dvomili v venezuelski volilni sistem. Nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter ga je pred dobrim desetletjem označil celo kot enega najboljših na svetu.

Kaj nam torej pove ta volilni zaplet? Kaj je na kocki v Venezueli?  

Najprej se moramo obregniti ob preproste pripovedi o viteškem Maduru. Njegova vlada in stranka sta po smrti Huga Chaveza opustila socialistične ambicije in začela vzpostavljati “socialdemokratski” režim, kjer je v središču državna kasta oziroma politično-vojaški krogi. 

Tekom zadnjega desetletja so odstranili številne kritike z leve, ki so se povečini združili v APR – Ljudsko revolucionarno alternativo (a jih je Madurov režim omejil oz. sovražno prevzel). Režim se oklepa rent iz proizvodnje nafte, ekstraktivizma in drugih okoljsko škodljivih praks. Začel je odpirati vrata za vstop multinacionalkam, hkrati pa opuščal razvijanje ljudskih oblik demokracije.

Zakaj je Maduro potem sploh tak trn v peti venezuelskim in svetovnim predstavnikom kapitala? Ker ohranja vsaj en del drže chavističnega projekta: Venezuela ni podrejena, vazalska država ZDA. In to na njenem “dvorišču”, v Latinski Ameriki, ki jo že dolgo ekonomsko izkorišča in politično podreja.

Realistično moramo oceniti tudi venezuelsko opozicijo, čeprav se predstavlja kot “upanje za spremembo”. Sestavljajo jo tako predstavniki venezuelskega kapitalističnega in zemljiškoposestniškega razreda, liberalni srednjerazredni moralizatorji ter fašistične ulične tolpe. Njihova zgodovina je polna umazanih iger, sabotaž in podobnih trikov. Spomnimo se grotesknih manevrov uzurpatorja Juana Guaidoja izpred parih let. Njihov program je privatizacija vsega, odprava chavističnih reform in premik pod okrilje ZDA. Opozicija ima tudi močno rasistično komponento: gre za predstavnike belcev, predvsem potomcev Evropejcev, delovno ljudstvo Venezule pa so večinoma mestici. Nekateri latinoameriški intelektualci opozicijo označujejo kot neofašistično.

Socialni položaj v Venezueli je obupen. Vendar le v določeni meri zaradi neuspehov vlade. Pretežno gre za zunanje okoliščine in seveda odvisni položaj ter neokolonialno dediščino. Položaj se je drastično poslabšal s sankcijami ZDA, ki so najbolj viden del imperialističnega obleganja. Podobno blokado kot Venezuela izkuša Kuba že več kot 60 let in navkljub temu, da je tropski otok, išče poti v smeri socializma! Glavna težava Chaveza in Madura je, da nista preklinila odvisnosti od nafte. Ko je – poleg sankcij – ZDA pred dobrim desetletjem zbila cene na trgu z nafto in plinom iz skrilavca, je Venezuela padla v spiralo gospodarske krize. Po letu 2015 se je kar 20 % prebivalstva izselilo. Venezuela kljub močnemu državnemu sektorju še vedno ostaja kapitalistično gospodarstvo; bolivarska revolucija ni opravila resnejšega reza s kapitalizmom. 

Najpomembnejša pridobitev bolivarske revolucije je gibanje komun. Gre za demokratične oblike samoupravljanja, ki temeljijo na skupni lastnini, socialistične ideje pa dopolnjujejo s praksami lokalnih in staroselskih tradicij. Programsko gledano so trije stebri chavističnih politik (bili) nasprotovanje ukrepom, ki jih predpisujejo mednarodne institucije kapitala (npr. IMF), obsežni socialni programi (t.i. misije) in nacionalizacija, kjer pa je bila osrednja naftna industrija. Nafta je torej eno od ključnih vprašanj za imperialistično obleganje, a ne nujno bistveno. Za imperialistični tabor gre poleg nadzora nad nafto, tudi za poslušnost, podrejenost, vključenost v imperialistično verigo. Ali drugače rečeno za odpravo vseh poskusov neodvisnega – kaj šele socialističnega – razvoja.

To je torej vzrok poskusov “spremembe režima”, ki jih lahko spremljamo. Cilj opozicije ni Maduro, ampak bolivarska revolucija in njeni dosežki ter bodoči potenciali. Maduro oz. njegova elita je za gibanje chavistov trenutno najboljša – predvsem pa edina možna – obramba potencialov te revolucije, čeprav jih vlada ne krepi ali jih delno celo zatira. A ni dvoma: če uspe opozicija, bo obračunala s chavizmom in Venezuelo spremenila v vazalsko državo, kar bi pomenilo večdesetletno družbeno in politično katastrofo za delovno ljudstvo Venezuele. Hkrati pa pomemben poraz za povezave naprednih sil na južnoameriškem kontitentu, ki bi pretehtal razmerje sil močno v (skrajno) desno. 

O izidu volitev je še vedno nemogoče  podati jasno sodbo, a je povsem jasno, kaj je na kocki v Venezueli. Obstanek Madurovega režima pušča odprta vrata za bolivarsko revolucijo, a le, če bodo politično oblast (v prihodnje) prevzele naprednejše sile, ki ne bodo dušile pobude od spodaj, temveč se iz nje napajale in jo spodbujale. La lucha continua!

Dodatno

The post PREVARA V VENEZUELI: KAJ JE NA KOCKI V BOLIVARSKI REPUBLIKI? first appeared on Rdeča Pesa.

Pri nas, v naši soseščini in povsod po svetu spremljamo vročinske valove, uničujoče poplave in smrtonosne suše. Kaj jih povzroča? Kje iskati vzroke za okoljsko krizo? Prav s to tematiko smo se ukvarjali v eni izmed naših preteklih oddaj. V teh pomladnih dneh vas znova vabimo k njenemu ogledu in deljenju.

The post KAJ (NI)SO VZROKI ZA OKOLJSKO KRIZO? first appeared on Rdeča Pesa.

“Sojetnik je umrl pred mojimi očmi, ker so ga izraelski vojaki poslili s električno palico”, “Poslili so me, ker nisem želela gola poljubiti izraelske zastave”, “V zaporu Sde Teiman sem videl jetnike, ki so jih posiljevali vojaški psi izraelskih okupatorjev”. To je le nekaj od premnogih pričevanj Palestink in Palestincev o brutalnih spolnih napadih, ki jih nenehno  izvaja izraelska vojska. Številna med njimi so stara več let, desetletji, se pa je njihovo število še močno povečalo od začetka zadnjega v vrsti izraelskih genocidov, v katerem je od oktobra lani življenje izgubilo že najmanj 40 tisoč Palestink in Palestincev.

Izraelske kolonizatorske in okupacijske sile že od svojih začetkov uporabljajo spolno nasilje kot eno izmed metod razčlovečenja, ponižanja, sramotenja in povzročanja trajnih ter težkih poškodb pri palestinskemu prebivalstvu. Raziskava, ki so jo marca objavili Združeni narodi (ZN), je ugotovila, da je bila vsaj četrtina vseh palestinskih zapornic in zapornikov, s katerimi so uspeli govoriti, podvržena spolnim zlorabam. Dejansko število je zaradi občutka sramu pri poročanju o tovrstnih zlorabah najverjetneje še mnogo večje. 

Številni otroci, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih (v zadnjih dveh desetletjih jih je skozi izraelski zaporniški sistem šlo več kot 10 tisoč) poročajo o nečloveških razmerah in zlorabah, ki jih doživljajo s strani uradnih predstavnikov apardheidovskega režima. Organizacija Save the Children je v svoji raziskovalni študiji ugotovila, da jih je bilo vsaj 86% podvrženih fizičnemu nasilju (modrice, zlomljena rebra, izbiti zobje, poškodovan anus, itd.). 

Tragičen (epizodni) vrh je to sprevrženo nasilje doseglo za zidovi koncentracijskega taborišča Sde Teiman v puščavi Negev. Taborišče se nahaja zgolj 29 kilometrov zračne oddaljenosti od Gaze, vanj pa so strpani Palestinci, ki so jih izraelske sile ugrabile med svojo nedavno invazijo na območje Gaze. Izraelski ječarji jim nenehno odrekajo hrano in vodo, vseskozi jim prevezujejo oči in jih mučijo z elektrošoki. Izraelske oblasti v taborišče ne spustijo opazovalcev Rdečega križa/polmeseca in Združenih narodov. Svoje zločine želijo skriti ali pa jih groteskno opravičiti s tem, da “se borijo proti barbarstvu”. 

Ključno vprašanje je, kdo je tukaj barbar? So to okupirani in zatirani, ki se zoperstavljajo apartheidu in genocidu ali kolonizatorji in morilci, ki uživajo podporo svetovnih vladajočih razredov? Boj za svobodno Palestino, kljub vsem grozotam, ki jih vsakodnevno spremljamo na posnetkih iz Palestine ne usiha, temveč pridobiva na moči in svojem internacionalnem značaju. En svet, en boj!

*Fotografija: Koncentracijsko taborišče Sde Teiman (maj, 2024)

The post “POSILILI SO ME, KER NISEM ŽELELA GOLA POLJUBITI IZRAELSKE ZASTAVE” first appeared on Rdeča Pesa.

Minevajo skoraj tri leta od dneva, ko je kolektiv delavk in delavcev tovarne GKN v Campi Bisenzio, kot odgovor na odpuščanje, zasedel tovarno GKN in začel boj za demokratično preoblikovanje proizvodnje pod delavskim nadzorom in za zeleni prehod od spodaj. S svojo borbenostjo je kolektiv postal zgled za delavsko gibanje po vsem svetu. O tem smo poročali tudi pri Rdeči pesi https://rdecapesa.com/kolektiv-tovarne-gkn-razglasil-gladovno-stavko/

Z namenom, da bi delavci sami organizirali preobrazbo tovarne in proizvodnjo v njej ter prispevali k zelenemu prehodu iz spodaj, so začeli z zbiranjem donacij in prodajo zadružnih delnic. V prvi fazi zbiranja sredstev, ki je trajala od marca 2023 do sredine maja 2023 so zbrali približno 175.000 EUR donacij. Po poletju 2023 se je začela druga faza, kjer za reorganizacijo proizvodnje in nakup tovarne prodajajo tudi milijon zadružnih delnic, ki jih je mogoče kupiti na tej spletni strani https://insorgiamo.org/100×10-000/. 

Konec septembra bo kampanja za nakup zadružnih delnic, „100 za 10.000″, prišla h koncu. Cilj je doseči milijon evrov. Trenutno so dosegli številko 850 000, v septembru pa bodo poskušali doseči zastavljeni cilj in bodo ta namen organizirali turneja Insurgiamo Tour: „javna intervencija tukaj in zdaj, socialno integrirana tovarna, podnebje in socialna pravičnost“. Organizirali bodo skupščine, spletna srečanja, dogodke, razprave, objave, družabna srečanja v živo, poglobljene razprave.

Oktobra pa se zavezujejo, da bomo organizirali splošno skupščino celotnega ljudskega članstva, ki je investiralo in podprlo njihov boj. Kot pravijo sami, je cilj ljudske delničarske kampanje razviti družbeni nadzor, podpreti boj, okrepiti povezavo med gibanji, ki so solidarno stopili v njihovo podporo in bojem za delovna mesta ter ustvariti povezavo med podnebjem in socialno pravičnostjo.

Foto: Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze

The post BOJ SE NADALJUJE: KOLEKTIV TOVARNE GKN ZBRAL ŽE SKORAJ MILIJON EVROV first appeared on Rdeča Pesa.